Po tisočih letih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Let tisoč in ne samo tisoč,

dva tisoč, še delj in še delj

smo hlepeli, hlastali po tebi,

ti leto poslednjih računov

in prvih sadov.


Ti, ki so v srcih te sužnji nosili,

ti, ki tlačani so zate se bili

in ki o tebi smo vsako jesen govorili,

vsako jesen, ko je svet bil prav tak

ko grobišče,

takrat smo si mislili:

kmalu nas sreča in pomlad obišče!


To leto bo naše in naša bo letos pomlad,

prišla bo tako, kot prišla je enkrat,

a vendar drugače.

O- s cvetjem, a s puško na rami,

letos bo v boju prišla

in s kosami,

s katerimi bomo plevel pokosili,

z rokami prišla bo, ki z njimi

iz kamenja bomo gradili,

iz kamenja tega sveta,

ki letos ga bomo zrušili.


Zato bo to leto le naše

in naša bo letos pomlad!