Po Hrvaški Švici in okolici na kolesu
| Po Hrvaški Švici in okolici na kolesu. Julij Bučar |
spisal Juraj Ljubič
| |||||||||||||
Potovanje samo na sebi ni nič posebnega. Potovali so že v prastarem veku, ko je Bog pri gradbi babilonskega stolpa predrznim graditeljem zmešal jezike, da so morali iskati po prostranem svetu najpripravnejših prostorov za svoje naselbine; potovalo se je pozneje in potuje se še dandanes. Razlika med potovanjem v starem veku in med dandanašnjim potovanjem je ta, da je človeški um v novem veku iznašel razna umetna občila, katerih se poslužuje sedanji potovanja željni svet, dočim so morale prej večinoma le človeške noge služiti v to, da se je prišlo od enega kraja do drugega, Vrhutega pa je danes svet častihlepen in si izmišljuje prav neverjetne, da ne rečem neumne načine potovanja.
Potujejo peš, v vozeh, na konjih, po železnici, po parobrodih, v čolničkih, zrakoplovih, zabojih, sodih i. t. d. i. t. d., in že o vsakem potovanju čitamo po raznih listih opise, ki naznanjajo, kak rekord je ta ali oni dosegel, kako nevarnost je ta in ta srečno prebil, kako je potovalec v sodu po Niagarskih slapovih se premetaval, kako je sapo lovil, se onesvestil in potem vendar „čil in krepak" stopil pred svoje občudovalce i. t, d.
Opisovanje raznih izletov je postalo že nekaka manija, in ravno dandanes se zelo veliko potuje in zelo veliko piše, tako da bi lahko govoril o posebni literaturi. Jaz tega ne grajam, ker je to lepo in moramo biti dotičnikom hvaležni, da so nam pokazali pota, na katera nam ni hoditi.
Veliko jih je pač, ki se takemu trudu iz gole lenobe nočejo podvreči. Prva dama pa — ali kaj je bilo — ki je napravila izlet na Niagarske vodopade v sodu, svojega izleta gotovo zaradi tega ni opisala, ker je svojo moderno predrznost plačala z življenjem.
Tudi jaz sem se pripravil, da opišem svoj zadnji izlet, toda ne toliko zaradi tega, ker me je morebiti moderna manija okužila, marveč da služim dobri stvari, in da dobe čitatelji, ki ljubijo moj šport, potrebna navodila.
Za svoje potovanje si nisem izvolil železnice, ker je bolj kazen nego zabava, premetavati in pariti se v ozkem zaboju ob groznem ropotu, piskanju in vpitju ter v vedni smrtni nevarnosti; nisem se pustil metati po razburkanih morskih valovih; nisem šel v oblake gledat, kako strele švigajo, in nisem ob vodopadih lovil sape ter iskal zavesti. Potoval sem na danes že čisto navaden način — poslužil sem se kolesa. To občilo je najpametnejše in najcenejše ter ima najpostrežljivejšega strojevodjo: ustavi se, kjer se hoče in kadar se hoče.
Kar sem na svojem potovanju videl in doživel, to naj podam v nastopnih vrsticah. Moj spis veljaj zlasti kolesarjem, in ne dvomim, da se kateri izmed njih spusti za menoj v Hrvaško Zagorje, odkoder se bo vračal, kakor sem se jaz, sam s seboj popolnoma zadovoljen.
Napočil je poletni dan, kakor si lepšega ne moreš misliti. Par dni prej je bilo deževalo, potem pa je potegnil lahen vetrič, ki je državno cesto popolnoma posušil. Niti blata, niti prahu — taka cesta je za kolo idealna.
Hotel sem prvi dan dospeti v Konjščino pri Zlataru (128'5 km), kjer so me pričakovali; zato sem moral zarana odpotovati, ker ni dobro v najhujši vročini voziti. Ob peti uri v jutro sem zajahal svojega jeklenega konja, kateremu sem bil pritrdil okvirno torbico s prtljago, neobhodno potrebno za štiritedensko potovanje, ter sem odjadral z lahnim vriskom kakor mladenič, ostavivši na mestu vso skrb, jezo in nadloge minolega leta, saj to je bil prvi dan sladke svobode po dolgotrajnem, duhomornem poslovanju.
Jutro je bilo prijetno hladno, cesta gladka, in šlo je, kakor bi plaval.
Prvikrat po dolgem času sem "zopet užival toli priljubljeno mi prirodo, divil se ob že znanih mi hribih, gozdih, planjavah ter ob gosto posejanih prijaznih vasicah, trgih, mestih. Ustavljal se nisem nič, dasi mi je tuintam držal kak dober znanec gostoljubno roko nasproti, vabeč me na dobro kapljico.
Ko sem neprestano prevozil 38 kilometrov, sem "uvidel, da pridem prehitro na svoj cilj, in že sem krenil v stran, da obiščem v bližnjem trgu iskrenega prijatelja izza mladih let. Vsled tega bi bil imel kakih 50 km več voziti; to ne bi škodilo zaradi treniranja, vrhutega pa bi par sladkih ur preživel v družbi svojega prijatelja.
Človek obrača, Bog obrne.
Dospevši v trg (75'5 km), sem bil takoj aretovan, dasi nisem drugega učinil, kakor da sem se bil pokazal.
Pri srcu mi je bilo kakor anarhistu, za katerega se zanimajo oblasti ter ga vabijo z neubranljivimi besedami v svoje osredje takoj, ko ga ugledajo in spoznajo.
Pa imenitna je bila oblast, katera me je aretovala, Braniti se ni prav nič dalo; kar glavo sem vdano tja pomolil, češ, tu me imate! In imeli so me do druge ure v noči. Prej ni bilo mogoče obrazložiti si teh in onih razmer ter poizprazniti brezštevilnih porcelanastih posod na mizi in osušiti brezdna raznih opojnih pijač.
Maček nima prostora na kolesu — zapomni si to! To sem bil sicer vedel, toda bil je le malo neroden ex tempore, katerega sem si bil privoščil. Obžaloval tega nisem, dasi se mi je v jutro potem na kolesu klavrno godilo.
Zaostati nisem hotel. Že ob polsedmih v jutro sem brez zadostnega zajtrka dirjal iz prijaznega trga. Ustavil sem se šele v Zaprešiču (64"3 km), kjer sem si moral želodec prav dobro okrepčati.
Bil sem torej na Hrvaškem.
Črez dolgo sem se zopet prepričal, da Hrvatje svojo narodnost spoštujejo kakor malokateri narod. Poglej človeka, poglej hišno opravo, poglej krajevne deske, poglej, kar hočeš, povsod te pozdravljajo prikupne narodne boje. Ta narod, dasi siromašen, ima drugačen nastop nego njegov bližnji sosed; dičijo ga zavednost, samozavest, razboritost, Prijaznih obrazov dobiš povsod. V postrežljivosti napram tujcu so si tekmeci. Kdo ne pozna hrvaške gostoljubnosti!
Srečnega sem se čutil ob misli, da bom imel priliko, s tem inteligentnim narodom dalje časa občevati ter pregledovati njegove krasne pokrajine. — Po parurnem odmoru sem krenil pred vasjo na levo proti Zaboku, kjer se cepi cesta v znane Krapinske toplice. Začetkoma pri kažipotu je cesta dobra in pelje deloma skozi gozd, ko se pa kmalu preide na desno, je pot do Velikega Trgovišta slaba, izvožena, kamenita in prašna. Umevno mi ni, čemu so vprek večinoma ravne ceste mnogobrojni jarki, kateri vožnjo s kolesom grozno ovirajo in kolesarja utrudijo.
Med Kuplenovim in Hruševcem sem srečal več deklet v beli narodni noši, prepevajočih narodne pesmi. To v srce segajoče petje iz mladih, mehkih grl me je presunilo. Postal sem in poslušal, dokler mi je petje le še kakor jek donelo na uho.
Neznosna vročina me je morila. Vozil bi bil rad neprestano do Konjščine, a ni šlo.
Med Velikim Trgovištem in Zabokom se je pričelo nebo groziti. Temni oblaki so se podili v višavah, in votlo bobnenje se je čulo izza gora. Temu pa so sledili mogočni streli iz topov strelnih postaj na Krapinskih goricah. Toča? — Bog ne daj! Že je jelo kapljati; podvizal sem svoj tempo, kajti znano mi je bilo, kaj se pravi po blatnih hrvaških cestah voziti. Prišel sem v Zabok (od Zaprešiča 26-2 km), kjer ima blizu železnične postaje imenitni hrvaški pisatelj Šandor pl. Babic Grjalski lepo vilo, ravno ko je pričelo padati. Odnesel sem še suho haljo. Pa ni bilo napačno, da sem prišel do kozarca; vročina me je bila tako izdelala, da sem užival za dva.
Med tem, ko sem se krepčal, je pokazal zopet Apolon svoje zlato obličje, oblaki pa so se razpršili. Padlo ni veliko, komaj da se je cesta zmočila. Ne vem, se je li Jupiter Pluvius premislil, ali so mu strelni topiči zoper točo zmešali račun.
Nadaljna vožnja je bila prijetna, ker vročina ni več tako pritiskala, vozil pa sem že v poznih popoldanskih urah. Pot me je peljala mimo Bedekovčine, kjer je slavnoznana velika tovarna za glinene izdelke blizu ceste. Ni treba vprašati, kaj v tej tovarni vse izdelujejo. To vidiš na prvi pogled. Na dvoru pred tovarno, segajočem prav do ceste, je razloženo toliko gotove robe, da je hkratu ni mogoče pregledati. Roba je krasna, in ni se čuditi, da pošilja tovarna svoje izdelke daleč po svetu. Tu vidiš raznovrstne cevi, strešno, tlačno opeko, opeko za zgradbe, dimnike, razne okraske i. t. d. Vse je pripravljeno za odvoz na bližnji kolodvor Zagorske železnice (Zagreb-Varaždin). Tovarna je velikanska in leži na lepi, prostrani ravnini, obdani od vseh strani od višjih in nižjih hribov, tako da že oddaleč vzbuja potniku zanimanje.
Cesta od Zaboka dalje je gladka, vožnja tem prijetnejša, ker posebnih klancev ni, pokrajina pa je divna, kar tem bolj povzdigne užitek, ker se prej med Zaprešičem in Zabokom ne vidi nič posebnega in je vožnja zato bolj pusta, enolična. Od Zaboka dalje pa se ti odpre cel raj. Lepe planjave, vinogradi, griči z grajščinami hrvaških plemenitašev, prijazna sela, gozdi, tam zadaj pa mogočna temna Ivanščica gora s svojimi zgodovinsko zanimivimi razvalinami, ki gledajo kakor turobni duhovi daleč, daleč v svet, oznanjujoč nekdanjo slavo svojih vitezov pa tudi minljivost vsega zemskega.
Bilo je okoli 6. ure na večer, ko sem precej težavni klanec pri Brstovcu, kjer pelje cesta na levo proti Zlataru, na desno proti Mariji Bistrici, naravnost pa proti Konjščini, zmagovito prevozil in z novo silo — imel sem samo še 7 km do cilja — ne brigajoč se za dva sicer kratka, a izdatna klanca, jadral proti Konjščini, kamor sem dospel, prevozivši 114'9km, čvrst in vesel. (Od Zaboka 25 km.)
Moj stari prijatelj, velečastiti gospod dekan ali, kakor ga tam nazivljejo, „vicearhidjakon" ali „vicejašprež" Baldo Kosiček, rodom Kranjec, me je sprejel kar naj prijazneje. Imel je pri sebi na letovišču sorodno obitelj, gospo s četverimi otroki. Skrbljeno je bilo torej za izvrstno zabavo.
Par dni sem prebil v tej dragi mi družbi in porabil čas, da si ogledam kraj in okolico.
(Dalje prihodnjič.)
(Dalje. (št. 2))
Konjščina je navadna hrvaška vas in pripada občini Hraščina Trgovište in „kotarskemu sudu" (okrajnemu sodišču), odnosno „kotarskemu predstojništvu" (okrajnemu glavarstvu) Zlatar. Sicer nima veliko prebivalcev, a nje lega je dražestna in zrak čvrst kakor sploh v Zagorju; zato prihaja rada gospoda iz bližnjih in daljnih mest tjakaj. Čestokrat se vidi visokih dostojanstvenikov.
Naj imenujem kneza Dumićića, ki ima v bližini rudnik, v Konjščini sami pa hišo, katero ima gostilničar in trgovec v najemu. Gostilna se zove „Pri rudniku" in je v njej postrežba izborna. Osobito skrbi gospodar sam, da dobe domači uradniki in boljši tujci tudi kako delikateso. Knez prihaja večkrat tjakaj ter pripelje s seboj navadno kakega imenitnega gospoda iz Zagreba; tudi ljubljanskega odvetnika sem že videl v njegovi družbi in sem imel čast, biti povabljen k obedu. Nadvojvoda Evgen se je tudi že mudil v Konjščini. ravno tako dunajski podžupan Strohbach i. t. d.
Prijazno vas obkrožujejo ljubki griči, rodovitno polje in nepregledni travniki. Po teh se sučejo race, gosi, pure in prašiči, zabava pa jih siromašen pastir s svojo leseno, pristno hrvaško dvojno piščalko, frulo, izvabljajoč ji tiste otožne južnoslovanske arije. Posebno lepi so senčnati gozdi, v katerih najdeš še brez števila hrastov velikanov in mogočnih smrek. Vidi se na prvi pogled, da so tukaj drugi gospodarji kakor ponekod in pa da krščeni zalubnik in drugi škodljivci še niso dosegli vstopa v te svete prostore prirode.
Veličasten je pogled na dve najvišji hrvaški gori, na Ivanščico (1060 m) na eni strani proti Varaždinu in na Sleme (1010 m) na drugi strani proti Zagrebu. Med tema gorama, kateri se vidita skoro od vseh strani, leži hrvaško Zagorje ali tako imenovana Hrvaška Švica.
Moj prijatelj poseduje nad sto oral njiv, travnikov in najlepših gozdov. Skoro vse drugo v bližini je last zagrebškega nadškofa, sedaj drja Posilovića, ki ima sploh na Hrvaškem veliko grajščin in zemlje.
Dasi neznatna vas, je Konjščina za časa turških navalov mnogo trpela, ima torej dokaj svoje žalostne zgodovine. Pri Konjščini so Turki v 16. stoletju dalje časa taborili in plenili po okolici. V borovem gozdu tik za vasjo, kjer je še dandanes videti sledove stare Konjščine, pa se je bila bitka med Turki in Hrvati pod poveljstvom Zrinskega, tistega slavnega Leonide II., ki je par let pozneje (8. septembra 156'6) pri Sigetu pokazal", kako umirajo junaki. Tedaj so razdejali Konjščino, ki se tam ni več dvignila. Bitka se ni odločila, ko so pa prišli Kranjci, Štajerci in najeti nemški vojniki (cesarska vojska) na pomoč, so bili Turki premagani. Zmagovalci so jih preganjali do Rugovice in jim pobrali ves plen. Na begu pa je se v Savi potopilo veliko število Turkov.
Ob okrajni cesti med kolodvorom in vasjo stoje sredi travnika razvaline dveh večjih poslopij, to je gradu in gospodarskega poslopja, ki sta sedaj last nadškofa zagrebškega. V tem gradu je svoje dni prebival grof Konjski. Grajski grb je bil srebrn konj na modrem polju. Odtod se je imenoval grad Konjščina in potem tudi vas. Dva potomca tega grofa je cesar Jožef II. našel na granici pri Petrinji v banskem polku. Poslal ju je v vojaško vzgojevališče na Dunaj. Oba sta bila leta 1848. nadporočnika. Eden izmed njiju je potegnil k Madjarom in se je kakor več drugih popolnoma izgubil, drugi pa je postal v Veliki gorici blizu Zagreba poštni opravitelj in je okoli leta 1870. umrl kot poštar.
Zanimivo je, da je grad Konjščina služil svoj čas v samostan križarjem ali, kakor jih je narod naziva!, božjacem, o katerih je slavni poljski romanopisec Sienkiewicz spisal imenitni roman „Križarji", ki ga čita ves omikani svet. Ker so imeli ti vitezi konje, je bil tudi samostan po tem urejen; v prvem nadstropju so bile ozke celice, spodaj v hlevu pa je bil pod vsako celico konj dotičnega redovnika. Pozneje so samostan predelali in pripravili v njem stanovanja. Dne 9. novembra 1880. 1. pa je potres uničil grad Konjščino. Polovica gradu proti kolodvoru se je popolnoma zrušila, drugo pa je bilo tako razdejano, da ni več porabno za stanovanje. Grad je torej sedaj razvalina. Gospodarsko poslopje je še precej ohranjeno. Ima podobo stolpa, ki je bil prej prav dobro utrjen. Turki mu niso mogli do živega. V sili so se v njem po-skril starčki, žene in otroci, potem pa seje streljalo na krvoločnega Turčina lahko na vse strani skozi ozke line, ki so še danes ohranjene. Nekaj kleti še rabijo, drugo pa je dobro došlo raznim golobom, čukom, postolkam, ki se tam shajajo.
Jaz sem si vse te prostore natanko ogledal, a človeka zmrazi, kadar kaj takega vidi. — Ko sem se par dni tako razgledaval, me je obšlo zopet hrepenenje po vožnji. Zajahal sem kolo ter se peljal prek Brstovca v Marijo Bistrico, svetovnoznano božjo pot (14,3 km).
Pot od Brstovca naprej je skozi ravna in precej dobra, samo tik pred Bistrico je kratek, a ne hud klanec. Pot je zanimiva, kraj prijeten. Pred vasjo na levo v dražestnem kotičku leži grajščina „Bistrica" barona Helmbacha. Vas ni nič posebnega, ima pa lepe hiše in veliko trgovin. Gostilne so dobre, ena izmed njih „Lux" celo tako elegantna, da se kaj takega še v večjih mestih ne vidi izlepa. Zidali so ravno veliko poslopje za „občinski ured". Glavna stvar v Bistrici je seveda cerkev. Zidana je v gotiškem slogu, je velika, krasno izdelana in bi bila v čast vsakemu svetovnemu mestu. Okolo cerkve se vijejo lepe arkade, v katerih vidiš na zidu naslikano podobo za podobo, ki kažejo čudeže Marije Bistriške. V glavnem oltarju pa je doprsni kip čudotvorne Matere Božje, Marije Bistriške, ves v zlatu in srebru. Obraz njen je črn. Leta 1553. so Turki cerkev požgali, od oltarja pa je preostal samo ves opaljeni kip Matere Božje. Ker kip ni zgorel, dasi je bil ves v ognju, so to imeli za čudež. Poročali so v Rim, od koder je prišel ukaz, da je kip Marije Bistriške ohraniti, kakršen je. Cerkev je tako krasna, da se je kar nisem mogel nagledati.
V tistem času je bilo proščenje in ljudstva povsod natlačeno polno. Iz vseh bližnjih in daljnih krajev prihajajo ljudje v procesijah s križem na čelu na božjo pot, prepevajoč Marijine pesmi. Pred Bistrico jih pričakuje svečenik, kateri jih popelje v cerkev. Tako je vodil moj prijatelj Baldo par dni pred mojim posetom do pet tisoč pobožnih kristjanov v Marijo Bistrico. Romajo pa semkaj od Binkošti do Malega Šmarna neprenehoma; zaradi tega je v Mariji Bistrici vsak dan semenj, na katerem se skoro ne Vidi drugega kakor same podobe Matere Božje v raznih oblikah in na raznih robah ter svetinje in molki. Proda se teh reči grozno veliko, kajti ne vidiš romarja, ki bi ne imel par takih podob na prsih pripetih. Spomin hoče imeti zase in za svojce.
Jako zanimivo je gledati te romarje,, ko trumoma korakajo po cesti. Kadar pridejo do kake cerkve, tedaj jih cerkovnik pozdravlja z zvonjenjem; romarji molijo najprvo okolo cerkve, potem pa gredo vanjo, kjer molijo in popevajo. Veliko teh romarjev pelje pot skozi Konjščino, od koder krenejo po najbližjem potu črez takozvani Vinski hrib, kjer je majhna cerkvica, skozi senčnat go/d v Marijo Bistrico.
Skoro vsak dan sem opazoval te raznovrstne obraze, noše ter poslušal 'govorico; privadil sem se bil že tako, da sem skoro vsak oddelek poznal, iz katerega kraja da je.
Ker je bil moj namen, obiskati tudi bližnji Zlatar, sem se poslovil od Marije Bistrice, seveda ne brez svetinj — saj sem bil tudi jaz romar — ter sem jadral zopet nazaj proti. Brstovcu. Med potjo me pozdravita dva redka metulja, katera sem kot vnet prirodoslovec kar s čepico ujel in spravil v že pripravljeni karton, da ju potem dam v svojo zbirko. Tudi zajček mi je prikimal po cesti nasproti, spoznal pa je v meni gotovo lovca, zato je izgubil korajžo in jo je popihal proti grajščini „Bistrici". Ta prizor me je razveselil, kakor bi bil vsakega lovca.
Od Brstovca do Zlatara (5,3 km) je pot prijetna mimo gozdov in cesta boljša nego doslej. Pozna se, da pelje v kraj, kjer stolujejo razne oblasti. Malo pred Zlatarom vidiš na griču na desni grajščinico „Kastel", katero je prej posedoval Ladko Jelačič-Bužimski. sedaj pa je last hotelirja v Zlataru, Frana Pisačića „Pri lipi", kjer sem se ustavil.
Kraj Zlatar je sicer majhen, a vidi se mu, da v njem prebiva gospoda. Ima lepo lego in čedne hiše, od katerih so nekatere podobne vilam. Tam uradujejo „kotarsko predstojništo", „kotarski sud" s pripadajočimi uradi, poštni, občinski urad itd. Tudi brez odvetnika niso. Navadna cerkev je sredi širokega trga kakor oaza v puščavi, hiše pa se vrste ob vsaki strani cest, od katerih vodi ena proti Belcu (feverno), drugi proti Sutinskim toplicam (severnozahodno) in ena proti precej oddaljenemu kolodvoru (južnozahodno), odnosno proti Lovrečanu v Bedekovčini (južno) in Brstovcu (južnovzhodno). Življenje je precej živahno kakor sploh na Hrvaškem in se dobi „Pri lipi" dokaj dobra kapljica iz „uzorne pivnice zagrebačke".
Radovednost me je vlekla še v 7 km oddaljeni Belec, kamor sem vozil po dobri cesti črez dolg klanec skozi gozd po ostrih serpentinah in sem dospel tja pred solnčnim zahodom. Postavil sem se na grič pri cerkvi z obličjem proti Ivanščici, par trenotkov uživajoč z vzvišenega stališča krasoto narave in občudujoč bližnjo razvalino Belec grad, ki se je ob poslavljajočem solncu izredno lepo predstavljala.
Drugi dan je deževalo in bil sem navezan na dom. Vkljub izvrstni zabavi v krogu dekanovih sorodnikov, mi je bilo vendar otožno pri srcu V miru ni življenja in „nulla dies sine linea" bi rekel z Apelom. Ker se po blatnih tleh ni prijetno, včasi nemogoče voziti in sem rajši snažen nego blaten, je v moji glavi hitro dozorel sklep, da se proti svojemu načelu odpeljem z železnico, da kolikor mogoče iskoristim svoje počitnice.
In tako sem priromal v glavni grad Zagreb. Tu sera se zatekel k prijatelju, hotelirju v ulici, ki ima ime slavnega Ilirca, preporoditelja hrvaškega naroda. Njegova restavracija je jako dobro obiskovana. Kako tudi ne, saj je „kuče gazda" tak dovtipnež, da ga ne dobiš kar tako na širokem svetu. Radi ga hodijo poslušat, in tu smeha ni konec. Gazdarica je poleg izredne lepote zelo ljubezniva in zabavna. Po storjenem poslu pride med goste, ki jo sprejmejo z glasnim vikom, in težko je povedati, je li privlačna sila na strani go-podarja ali gre ta čast njegovi lepši polovici. Bodimo pravični in recimo, oba sta vredna te časti. Bil sem že večkrat v tej veseli družbi, kjer sem si pridobil nekaj prijateljev, toda — ako hočeš živeti strogo po načrtu, pusti svoje prijatelje! Pal sem med roparje, kateri mi pa niso ničesar vzeli, marveč so mi dali vsega dobrega preveč. Ker se mora pa klin izpodbijati s klinom, sem dospel tako daleč, da sem par dni taval po Zagrebu brez cilja in konca, česar pa svojim prijateljem ne morem šteti v zlo. Volenti non fit iniuria.
(Dalje prihodnjič.)
v št. 3 ni podlistkov)
(Dalje. (št. 4))
Zagreba ne bom opisoval. Deloma to ne spada v ta spis, deloma je to znamenito mesto, ki je poklicano v bodočnosti igrati veliko vlogo, že znano. Samo to naj omenim, da sem si zopet ogledal krasno Strossmayerjevo galerijo slik, gledališče, prirodoslovni kabinet, vzpenjačo, dirkališče, Markovo cerkev in druge stavbe, na katere morejo biti Zagrebčani ponosni.
Zagreb je, odkar ga nisem videl, v mnogih ozirih napredoval. Čudil sem se pa, da še nimajo električnega tramvaja. Ali morda pripravljajo kaj boljšega —kdo ve? Neprijetno me je tudi dirnilo, da mestna uprava ne stori nič proti največjemu sovražniku mesta, proti prahu. Ako drdra voz pred teboj po cesti, recimo po Savski ulici, katera pelje do prepotrebnega in zelo obiskovanega kopališča, potem je vsa ulica v oblaku prahu in ti si videti, kakor da si se po prahu valjal. Časniki so ta nedostatek že hudo bičali, a nihče se ne gane.
Zapustil sem Zagreb z zavestjo, da sem tam precej hitro živel.
Pot me je peljala skozi zagrebški raj — Maksimir, kjer ima knezonadškof v prelepem parku grajščino in vse udobnosti, ki si jih razvajen človek le more misliti. Ako posetiš Zagreb, ne pozabi na ta park. Tukaj ti izgine vsakdanjost, srce ti veselo utriplje in čutiš se povzdignjenega nad ničevi svet. V parku, ki meri 2'/3 km"-, kar vrvi mestne gospode, ki išče ob vročih dneh hladu pod košatim drevjem in se naslaja z mamljivim vonjem pestrih domačih in tujih cvetic. S tem parkom si je postavil kardinal Makso Vrhovac trajen spominek.
Cesta zunaj Zagreba do blizu Popovca (13 km) je jako slaba, zelo prašna in izvožena, šele potem se vozi dobro.
V Sesvetih sem naletel na semenj. Bilo je toliko sveta, da sem komaj, komaj prevozil skozi — ne vem, se li še kdo tako brani raz kolo stopiti kakor jaz Semenj na Hrvaškem ni nič prijetnega za nevajena ušesa, osobito, ako ne razumeš jezika. Grozno vpitje, pokanje z rokami, mukanje govedi, vnebovpijoči klici kruljavih siromakov, ki so navadno vsi— muzikalni. Ti večinoma pojo — pa kako! — ter se spremljajo z goslimi, na katerih je mesto predrage strune napeta cenena vrvca. Zadostuje samo ena taka struna, saj jih tudi slavni Paganini ni več rabil. To pa brenči, kakor da bi se devet sršenov preganjalo po goslih. Ciganov ne manjka na nobenem semnju. Tu jih imaš kar dve vrsti, hrvaške in mažarske. Mažarski obračajo pozornost na svojo čedno, fantastno-pestro opravo. Trgujejo s konji in videti so imoviti, vsaj kolikor se more soditi po njih izdatkih. V Varaždinu n. pr. sem jih videl celo tropo v eni prvih gostilnic, kjer so si privoščili boljših jedil. Pivo jim ni zadostovalo, zato je njih poglavar večkrat skočil v nasprotno prodajalnico in prišel nazaj s steklenico konjaka, ki so jo stari in mladi na mah izpraznili. Tip teh ciganov je prav orijentski. Imajo lepe, interesantne obraze, popolnoma črne lase, ki jim vise ob obrazu v velikih kodrih. Zaradi tega se precej razlikujejo od naših ciganov, katerih pleme se je že pomešalo z domačimi in ki se včasih od navadnih ljudi razločujejo kvečjemu po govoru. Na semnju ne sme manjkati domačega kvarteta na lok ali pa majhnega tamburaškega zbora. Kakor je videti, ima narod veselje do glasbe, kajti noben prodajalec nima toliko kupcev, kakor imajo navedeni „umetniki" pobožnih poslušalcev. V večjih krajih svira o tudi na cimbale, na katerih kažejo igralci čudovito spretnost.
Vsi taki in enaki glasovi so mi doneli na uho, ko sem prav počasi vozil skozi vas; bil sem pa vesel, da sem kmalu prišel s šumnega semnja.
Nepoznanje cest sem pa moral dobro plačati. Pozabil sem bil namreč pri odpotovanju iz Zagreba pregledati karto, zato sem na kratko vprašal konec Sesvetov, kjer se ceste dele, katera cesta vodi v Belovar. Rekli so mi kreniti na levo, in v istini sem bil kmalu v Belovaru, vendar ne v „slobodnem gradu", marveč v čisto navadni, majhni vasi. Kmetu, ki mi je bil dal direkcijo, nisem zameril, saj ima človek v mislih navadno le bližnje kraje. Vendar se nisem hotel vrniti, ker je moj princip „naprej", a ne „nazaj".
Dospel sem po lepi, gladki cesti ob opoldanski vročini v Sv. Ivan Zelina (od Zagreba 31.6 km), kjer sem si v dobri gostilnici okrepčal dušo in telo. Tam je namreč „čitaonica", kjer sem po veliki prijaznosti nekega gospoda smel prebrati razne novine. Prevroče je bilo, da bi si bil ogledal kraj. Videti pa itak ni nič posebnega. Stari grad, v katerem je „kotarski sud", je še najzanimivejša stavba v vasi.
Ob treh popoldne sera nadaljeval svojo pot ; neznosen pritisk solnca pa me je navdajal z neprijetno slutnjo. In res, komaj sem sedel tri četrti ure na kolesu in se mučil po slabi valoviti cesti, že so se preganjali po nebu črni oblaki, ki so prišli kar nenadoma od nekod. Bliski so švigali po zraku in jela je pihati hladna sapa, ki je postajala čimdalje silnejša in neprijetnejša. Kar se je le dalo, sem pričel pritiskati, vendar nisem mogel z oblaki tekmovati. Ko sem bil popolnoma na planem, oddaljen od ljudi in hiš, je jelo padati in je padalo in padalo po meni tako dolgo, da sem ves premočen pridirkal v vas Krkač, kjer sem planil pod streho vedrit.
Bog Kranjca ne zapusti, pravi pregovor, in res mi je bil izredno milosten. Že za četrt ure je bila nevihta pri kraju, in poslovil sem se od vaške mladine, ki me je gledala kakor deveti čudež božji.
Toda, kaka je bila cesta? Ako bi bila izprana, bi bilo za silo voziti, ali dež je napravil na njej neko grozno, lepilu podobno brozgo, ki je zavzemala celo širino ceste tako, da se ni bilo mogoče nikamor ogniti. Vozil sem že po groznih cestah tam doli globoko v Slavoniji, kaj takega pa še nisem videl. Vedel sem, da ne bom več daleč prišel tisti dan, vendar v vasi, kjer ni niti ene krčme, nisem hotel ostati, zato sem se pogumno spustil v temno negotovost, seveda peš. Vsakih pet minut se je toliko blata nabralo okoli kolesa, da se ni moglo sukati in sem ga moral venomer snažiti. Vdan sem bil popolnoma v voljo božjo kakor Lazar in sem vso to nepriliko prenašal z neumevnim mi humorjem. Pa saj sem tako potoval samo 7-4 km do Vrbovca, kjer me je pozdravila že trda cesta, in sem mogel tako ali tako voziti 6 km do Gradca (od Sv. Ivana 24-9 km).
Nad železnično postajo sem krepčal svoje izmučene ude. Pri tej priliki sem zvedel, da je veliki grad z vrtom sredi vasi last zagrebškega knezonadškofa.
Cesta odtod dalje je zelo slaba, kamenita, izvožena in polna klancev, po katerih je ravno zaradi kolesnic in kamenja skoro nemogoče voziti. Dežja tam ni bilo dosti. Že med potjo sem se uveril, da danes Belovara ne bom videl, ker se je solnce jelo že umikati in sem bil tudi že dovolj izmučen.
Dospel sem, prevozivši tisti dan 69'4 km, ravno še v mraku v Sv. Ivan Žabno (od Gradca 12.9 km), kjer sem se utaboril v prvi gostilnici. Vesel sem bil, ko sem zvedel, da dobim tam prenočišče. Takoj sem se malo po vasi ogledal.
Vas je zelo dolga in ima široke ulice, dve cerkvi in parni mlin, leži pa na griču ob železnični postaji. Moje ogledovanje torej ni moglo trajati dolgo.
Tukaj se križajo ceste. Ena pelje proti severozahodu v 11 km oddaljeni, zgodovinsko znani Križevac (kviževački štatuti), druga proti jugovzhodu v Belovar (22'6 km), ena proti jugu v Farkaševac in ena proti jugozahodu v Gradec (12'9 km), odkoder sem prišel.
Večerja mi je dobro teknila, prenočišče pa je bilo imenitno, vsaj takega še nisem imel, kar me zemlja nosi. Težko je povedati, kam so me vrgli. Sobarica me je peljala skozi labirint v prostor. ki ni bil podoben niti kleti, niti usnjarnici, niti skladišču — vse je bilo, samo soba ne; tudi zapreti se ni dalo. Ena postelja in en stol je bilo vse pohištvo. O postelji molčim, o stolu pa se ne da nič govoriti.
Nisem bojazljiv, vendar sem prvič v tujini premišljeval, kaj bi se dalo v lastno varnost učiniti; saj sem bil kakor na cesti. Svojo listnico sem spravil nekam pod blazino, vzel samokres v roke ter legel — k počitku. Očesa pa nisem mogel, tudi ne smel zatisniti nalik vojaku na straži. Telovadil sem celo noč po postelji in poslušal, od katere strani bi utegnil kak lopov v mojo „sobo" vdreti; tudi sem poskušal, kako bi se dalo v temni noči z uspehom pomeriti s samokresom — toda nisem slišal drugega kakor strašno grmenje, ki je vcepilo v moje srce sladke nade za drugi dan.
Izmučen, zaspan in razmršen kakor srakoper, sem vstal ter zarana bežal, kar se je dalo, iz nepozabnega „hotela" proti Belovaru.
(Dalje prihodnjič.)
(Dalje.)
Bil je lep dan, samo cesta je bila na nekaterih krajih bolj pripravna za skakanje ali voltižiranje nego za vožnjo s kolesom.
Svet med Sv. Ivanom-Žabno in Belovarom mi ni posebno ugajal; morebiti je to zapisati mojemu ponočjaškemu stanju na rovaž, ali mi je pa slaba cesta ves okus izpridila. Dopadlo se mi je v bližini mesta, kjer se svet odpre in potnika pozdravijo nepregledne ravnine. Videl sem, da okolica Belovara ni napačna in da je skrbljeno za marsikateri užitek in za hladen počitek.
Prišel sem v Belovar prerano, nekako ob polsedmih v jutro. Življenja je bilo še malo; nekaj oficirjev se je širokoperilo v kavarnah in tuintam je bilo par šetalcev na cesti, ki si jih lahko spoznal kot penzijoniste. „Grad" ni napravil name pričakovanega vtiska, zato si ga tudi nisem posebno ogledal; veselilo me je le, da sem prišel zopet enkrat na suho cesto — tam o dežju niso nič vedeli. Mesto, sedež hrvaško-slavonskega komitata Belovar-Križevci, ima okoli 5000 prebivalcev (brez vojakov), par vojaščnic, piaristovski samostan, hranilnico, sodišče, realko, primerna šetališča in neznosno dolge in dolgočasne ulice.
Vzdramila me je vojaška godba, ki se je razlegala od vojaščnice sem, ko sem vozil iz mesta ven proti severovzhodu.
Pot me je peljala skozi Jelačićevo ulico mimo velikega, precej zanemarjenega pokopališča na takozvani Beli breg (Bielo brdo), od katerega imaš prav lep razgled na mesto in okolico. Takoj za vrhom sem se moral pripraviti na dolgo in težavno potovanje. Prah, pesek in debelo kamenje leži tako na globoko po vsej široki cesti, da kolo kar obtiči in moraš biti vesel, ako ga na nekaterih krajih moreš nesti. Le tuintam se te Bog usmili, da moreš zajahati kolo za malo časa. Da ne obupaš, sta pa skrbeli priroda in človeška roka. Potuješ skozi lepe, velike in snažne vasi, kakor sta Hampovica, Semovac; značaj pokrajine pa je ves drugačen, prijaznejši nego onkraj Belega brega. Visoki topoli ob obeh straneh ceste ti delajo senco, in ko prideš blizu Gjurgjevca, te na vse strani pozdravljajo nepregledni taki drevoredi; tuintam pa se smejejo na obširni planjavi bele vasi iz svežega zelenja. Vtisk je tako prijeten, da na mah pozabiš vse prestane težave.
Cestni promet je velik. Venomer srečavaš voz za vozom, pešca za pešcem. Ciganov je vse polno. Njih otroci se mečejo pred teboj na tla in jih poljubljajo po orijentalskem običaju, hoteč ti izkazati s tem spoštovanje, potem pa te preganjajo, dokler morejo, ali pa, dokler jih kateri starejših na navidezno oduren način ne pokliče nazaj. Srečal sem seveda tudi Ribničane, ki so svojo „suho robo" peljali v Slavonijo. No, videti bi bil moral, kako so obraze raztegnili, videč rojaka tako daleč od Velike gore.
Par kilometrov pred Gjurgjevcem sem prišel vendar enkrat na trdo in gladko pot, to je na prav ozko pot za pešce tik cestnega jarka, koder sem sicer moral dobro balancirati, da se nisem zvrnil v jarek, a vozil sem vendar, kar je utrujenim kostem dobro delo. Čim bliže sem prišel Gjurgjevcu, tem večje je bilo — blato, v kraju samem seveda največje. Moral sem po vseli brezkončnih ulicah, ki so me peljale do prve gostilne „Maitsch“, blato gaziti črez členke. To me je jezilo. Iz prahu v blato, iz blata v prah! Nevihte so bile tedaj na dnevnem redu.
Gjurgjevac (29 km od Belovara) ima okoli 6400 prebivalcev, okrajne urade, lepo lego, značaj pa navadnih hrvaških naselbin. Pred vhodom v kraj sem čital na deski pomembne besede: „Prosjačenje zabranjeno". Bes te plentaj, sem si mislil, ko bi pri nas kaj takega imeli! V tistem hipu pa se pridrevi tolpa ciganov od nekod in me tako pošteno nahruli, da sem se kar najhitreje umaknil.
Tukaj naj omenim, da sem od Belovara naprej že pogrešal belih narodnih noš. Moški imajo temno obleko, ženske pa pestro, rdeča barva navadno prevladuje.
Kraji, koder sem sedaj vozil, so zelo prijazni in je le malokje kak majhen klanec; vendar sem moral zopet nad polovico pota potiskati zaradi groznega prahu, ki sem ga moral ne samo tlačiti, ampak tudi požirati. Kadar je namreč prišel mimo mene kak voznik, se nisem videl iz prahu. Kaj takega se ne vidi izlepa.
Od Gjurgjevca pa skoro do Koprivnice se razteza lep topolov drevored. Nekatere vasi vmes so čuda velike, ena celo baje največja na Hrvaškem. To je Virje, nedaleč od Gjurgjevca, ki šteje 11.000 duš, Novi grad malo naprej pa jih ima 6000.
Šele, ko sem dospel ves prepoten in bel kakor mlinar v bližino Koprivnice, je postajala cesta gladka, celo prav dobra, kar me je zopet odškodovalo za prejšnje trpljenje.
V Koprivnici (26.7 km od Gjurgjevca) sem se ustavil v hotelu „Avstrijski car", kjer sem bil prav zadovoljen. Bilo je že precej pozno, zato si mesta, ki ima nekako 5000 prebivalcev, nisem mogel natanko ogledati, napravilo pa je name izredno ugoden vtisk. Mesto spada v komitat Belovar-Križevci in leži ob Koprivnici. Mimo njega pelje železnična črta Zakany--Zagreb. Videti je star grad, staro cerkev v romanskem slogu, frančiškanski samostan, gimnazijo ter okrajno sodišče, lepe hiše, prijazen park, elegantno gospodo. Tu bi človek skoro pozabil, da je na Hrvaškem, vsaj po značaju mesta.
V Koprivnici je zboroval po bitki pri Mohácsu slavonski deželni zbor dne 23. septembra 1526. Na tem zboru je bil Krištof Frankopan izvoljen za najvišjega protektorja Hrvaške in Slavonije ter sosednjih ogrskih komitatov. Ker sem bil tako blizu Mažarske, si nisem mogel kaj, da bi ne posetil izza vojaškega leta znani mi narod.
Rano jutro sem odjadral po dobri, ravni cesti proti Legradu (3000 pr.), trgu v ogrskem komitatu Zala. Kmalu sem bil v Mažarih (17.1 km); to sem čutil, ker ni hotel nikdo razumeti drugega jezika nego mažarskega.
Ob Dravi pri Legradu, kjer sem čakal kake četrt ure, da me prepelje brodar na drugo stran, pa sem doživel redek prizor. Oddelek dragoncev, ki je prišel od daleč semkaj na vaje, je spuščal svoje konje preko deroče Drave, da se navadijo plavati. Par konj se je ustavljalo, vendar so jih kmalu ukrotili; potem pa je bilo tako prskanje po vodi, da je bilo kaj, in srečno so jo vsi odnesli na drugo stran, kjer so jih drugi že pripravljeni vojaki polovili.
Od Drave sem vozil prek prostrane pustinje slabe četrt ure do broda na Muri, ki me je odnesel na drugo stran.
V tem kotu med Dravo in Muro sem imel lovec-prirodoslovec zopet dokaj zabave. Blizu broda se je spustila siva čaplja v zrak, nad vodo so se preletavali galebi, pozdravljajoč tiho jutro s svojimi otožnimi klici, ob vodi po drevja pa so se drle zelene vrane, katerih perje se je v jutranjem solncu kaj lepo lesketalo, ko so se preganjale od drevesa do drevesa. Na pustinji se je šetalo nekoliko vivekov, katerih ob takem času pri nas ni videti. Dasi so zelo plašni, so me vendar pustili prav blizu, kar me je iznenadilo. Onkraj Drave se mi je odprl nov svet z nepregledno pustinjo, obrobljeno daleč, daleč na obzorju z velikimi gozdovi. Na pustinji je vse mrgolelo konj, govedi, prašičev, gosi, puranov, med katerimi se je brezbrižno pasla sempatam siva čaplja, ali pa je stala na eni nogi tista znana ptica, ki se je nekateri boje, drugi je zopet željno, včasih zaman pričakujejo — štorklja v svojem značilnem filozofskem miru.
Čarobno zatišje!
Nisem se mogel ločiti od te nenavadne mi panorame.
Ko sem imel Muro za seboj, tedaj se je pričelo zopet bridko življenje. O cesti ne moreš govoriti. Tu premešavaš celo dolgo, dolgo pot mulj (hamož), baš kakor da hodiš po moki, a to je zelo utrudljivo zaradi tega, ker se mnogokrat niti potiskati ne da in moraš kolo nositi. Mulj je namreč prav na gosto posejan, le redki so kraji, kjer dobiš malo trdega obrobka, po katerem voziš kakor plesalec na vrvi, da se potem prekucneš v mulj, iz katerega se komaj izkobacaš.
Pot pelje precej daleč skozi gozd in si še lahko pomagaš nekako do vasi Bajcsa, ker je malo stranskih potov. Od tod naprej pa je cesta še slabejša nego doslej, tako da niti o hoji ni govoriti. Zaletavaš se sedaj na desno, sedaj , na levo, iščoč ravnovesja kakor pijanec, in ako s kolesom vred telebneš na tla, še godrnjati ne smeš, ker nič ne pomaga. Cesta se čestokrat deli, in ne veš, bi li krenil na desno ali na levo. Človeka nikjer, prava pot se mora le uganiti. Blizu Male Kaniže zapazim hkratu, da sem v velikem gozdu, da pa ceste ni nikjer. Namesto nje je bilo pred menoj vse polno ozkih stezic, in ako sem se pogumno spustil na eno stran, mi je še te stezice zmanjkalo, da sem moral iskati sreče po drugi poti.
Živo sem se spomnil tedaj trenotka, ko sem pred nekaj leti, vozeč proti Indiji blizu Zemuna, stal hkratu na nepregleni planjavi, na kateri so vse ceste izginile, kakor da bi jih bil proč spihal, ali pa na kateri je bila cesta pri cesti, pot pri potu, vse navzkriž. Bilo je kakor na razorani brezmejni njivi. V svoji stiski sem se tedaj oprijel reka: srednja pot, najboljša pot in sem prišel naravnost v Indijo. Sedaj pa bi bil z istim rekom daleč v stran zavozil. Rešili sta me karta in busola, kateri sta mi povedali, da sem zašel preveč na levo.
Pot v gozdu je bila sicer ozka, a trda, da sem vkljub koreninam dalje časa mogel voziti. Iz velike mlake na levi se je dvignila tropa divjih rac, katere sem v duhu vse postreljal. Šment, tu je eldorado za lovce!
Ko sem imel gozd za seboj, se mi je odprl nov svet, sličen svetu ob Dravi: pristna mažarska pokrajina. Zopet brez števila živine na prostrani pustinji, vmes pa pastirji, zevajoči od vročine in dolgega časa. To idilsko življenje ni imelo zanje dojma.
Po mnogih težavah in ko sem še enkrat kozolce prevračal po mažarskem mulju, sem dospel v jako veliko vas, Malo Kanižo, skozi katero sem moral voziti, da sem prišel na sicer prašno, vendar trdo glavno cesto. Vzdihnil sem proti nebu vroč, hvaležen vzdihljaj.
Mala Kaniža ima dolge, široke, križajoče se ulice, ob katerih stoje nizke hiše vse po enem vzorcu. Vas ni nič kaj snažna. Po ulicah je bilo malo ljudi, pač pa sem se komaj izogibal ščetincem, kateri so me proti vsej mažarski zavednosti pozdravljali v — francoskem jeziku s svojim: oui, oui.
Že daleč pred malo Kanižo je bilo videti od desne mesto Veliko Kanižo z mnogimi cerkvenimi stolpi, tovarniškimi dimniki, iz katerih se je dvigal gost dim visoko v zrak, z velikimi stavbami in košatimi drevoredi. Ob deseti uri dopoldne me je sprejelo obzidje tega lepega mesta (od Koprivnice 45.3 km), do katerega sem vozil cele štiri ure. Ako se pomisli, da sem po srednje dobrih cestah vozil v eni uri povprečno po 18 — 20 km, se more sklepati, s kakimi neprilikami sem se imel boriti.
(Dalje prihodnjič.)
(v št. 6 ni nadaljevanja)
(Dalje. (št. 7)) Velika Kaniža leži na veliki planjavi, šteje (brez vojakov) do 24.000 prebivalcev in ima električno razsvetljavo. Hiše so prav lepe, večnadstropne, ulice široke, trgi prostorni. Več ulic je tlakanih z opečnimi kladicami. Prodajalnice imajo bogate izložbe, in sploh kaže vse, kar se vidi, blagostanje. V mestu je več denarnih zavodov, sodišče, višja gimnazija, trgovinska šola, štiri bolnice ter dva samostana piaristov in frančiškanov. Pod Veliko Kanižo se izteka reka Kaniža v Muro. Velika Kaniža, ki spada v ogrski komitat Zalski, je zelo važna v prometnem oziru, ker veže železniške črte Dunajsko Novo mesto - Kanižo, Pragarsko—Budim-Pešto in Kanižo-Barč. Tisti dan je bil v mestu semenj. To me je tako razveselilo, da sem hitro poiskal zavetja v restavraciji, ker se nisem hotel venomer ogibati ljudem, katerih je bilo kakor čebel. Vprašati bi ne bilo treba, v kateri deželi da sem, kajti prvo, kar te je v dolgi vrsti prodajalcev zbodlo v oči, so bile vreče zmlete rdeče paprike. Eljen, magyar orszag! sem klical sam pri sebi. O ti srečna dežela! Srečno pa je bilo res videti vse, kar sem pogledal. Tolsti obrazi ponosnih Mažarjev z značilnimi, krčevito zasukanimi brkami so se silili v zadovoljen nasmeh. Podaniki Štefanove krone so stopali tako samozavestno, kakor da bi bil ves svet njih. Prav imajo. Extra Hungariam non est vita! Mažar že ve, kaj ga še čaka. Na semnju je bilo polno Hrvatov, ki so govorili z mažarskim naglasom, uporabljajoč tudi mažarske besede. To so obmejniki, katerih noša tudi spominja na Mažarja. Zatekel sem se v gostilno „Pri društvu meščanov", „Etlap a Polgäri Egylet" v Meščanski ulici. Ta gostilna je velika, elegantna in ima sila velik vrt, na katerem prevladujejo mogočne, košate platane. Dopadlo mi je, da se toči pijača le v desetinkah — vino v steklenicah po tri desetinke kar spominja na nekdanje praktične „maselce". Četrtink se ne smejo posluževati. Jedi so prav mažarski paprikovane, cene primerne. V Veliki Kaniži me ni držalo. Prav rad bi bil šel naprej do prelepega Blatnega jezera, ker sem mu bil tako blizu; vendar sem moral to misel opustiti, ker se mi je reklo, da je cesta slaba, novih bridkih izkušenj pa nisem hotel nabirati. Nekoliko užitka pa sem vendar imel od njega, ker sem pil ondotno izvrstno vino. Krenil sem proti jugozahodu nazaj skozi Malo Kanižo. Reklo se mi je, da je cesta proti Čakovcu dobra. No, veliko upanja nisem imel, ker sem videl, da Mažarji glede cest niso razvajeni. Glavna cesta je sicer zelo široka, vendar začetkoma slaba, s kamenjem in peskom tako nasuta in tako izvožena, da večkrat ni moči voziti, potem pa je do Becsehelyja toliko imenitnih klancev, da se človek pri potiskanju pošteno utrudi. Bolj ravna in boljša je cesta med Becsehelyjem in Latenjo. V Latenji sem malo počival. Rabil sem od Velike Kaniže do semkaj, dasi je samo 23'1 km, celi dve uri in eno četrt, zato pa sem naprej prav imenitno vozil. Pri Latenji drži lep most prek Mure. Razgled tam je krasen. Na dobro cesto sem moral še čakati, vendar ne dolgo. Ko sem pustil topolov drevored onkraj mostu za seboj, se je jelo svitati. Cesta je skoz ravna in večinoma tako gladka, kakor da bi vozil po asfaltnem tlaku. Imel sem do Čakovca 29'2 km. Hotel sem do tjakaj dospeti, da tam prenočim, zato sem vprav dirkal. Vasi Hodosan, Gyorgy, Szt. Tuskes, Sobotica i. t. d. so kar letele mimo mene, da nisem videl niti človeka niti hiše, in da so gosi na cesti komaj utegnile izogibati se. Tako sem pridirjal v dobri uri v Čakovec, in sicer ravno o pravem času. Ko sem namreč v gostilni hotela „Zrinyi" sedel za mizo, je izpraznil Jupiter Pluvius svoje vodne posode na zemljo. V gostilni je bilo čuti malo mažarščine. Konverzacija se je razvijala večinoma v nemškem jeziku. Gostilna je bila dobro obiskana, Kočevca pa seve ni smelo manjkati. Vprašal sem ga, je li Nemec ali Slovenec; odgovoril mi je, da je — oboje. Dobro zabavo mi je pripravila glasbena družba Särkezy, ki je v okolici slavno znana. Svirali so v istini dobre, tudi težke, moderne komade mojstrski. Najbolj so mi imponirali cimbali. Ker je ta družba v hotelu navadna, sem bil jaz zelo edini poslušalec, katerega je stvar zanimala; drugi se za njo niso brigali in so prav glasno govorili in se smejali. Najbolj se je v tem odlikovala sila elegantna, poleg tega pa primerno afektirana mlada dama, ki ji naslanjalo navadnega stola ni zadostovalo; trije natakarji so se vili okoli nje, kakor da so iz kavčuka, skrbeč za to, da je slabotni hrbtiček razvajene dame dobil v podobi elegantne blazinice iz svetlomodrega atlasa s cvetkami a la secession mehko podlogo. Cakovec je glavno mesto takozvanega Medmurja, velerodovitne in ljudnate pokrajine med Muro in Dravo od štajerske meje do stočja obeh rek. Skozi to pokrajino sta izpeljani dve železnični črti, Pragarsko-Velika Kaniža in Varaždin-Boba. Mesto ima okoli 3500 prebivalcev in pripada ogrskemu Žalskemu komitatu. Napravil je name čisto inditerenten vtisk. Drugi dan me je kolo zaneslo po široki, ravni cesti prek meje v prijazni „slobodni grad" Varaždin (14'4 km), in tako sem bil zopet na hrvaški zemlji. Varaždin je glavno mesto istoimnega komitata ob Dravi. Šteje nekako 15.000 prebivalcev in ima lepe stavbe, devet cerkev, kapitelj, par samostanov, znamenit star grad, več tovaren, sodni dvor, višjo gimnazijo, realko, trgovinsko šolo, lepe drevorede in parke. Tukaj je pri obleganju mesta dne 27. sept. 1527. 1. pal Krištof Frankopan, zavratno ustreljen. Bil je semenj, torej povsod vse polno ljudstva. Tako lepih ženskih obrazov kakor tam nisem še brž videl. Poleg tega mi je imponirala lepa noša, snažna obleka, jopice vse v čipkah. Bile so krasotice iz bližnjega Medmurja, Čakovske okolice. Šetal sem se po širokih ulicah, opazujoč vrvenje ljudi. Ko pridem do kapucinskega samostana, se domislim, da imam tam dobrega prijatelja, kapucina rojaka. Grem tja, izvem pa, da je mladi siromak že šel „ad patres". V „Jelisavinem perivoju" sem si še malo ogledal mestno eleganco, potem pa sem imel dovolj Varaždina, dasi mi je zelo dopal. Okoli desete ure dopoldne sem bil že zopet na kolesu, ki me je neslo v prelepo hrvaško Zagorje. Od Varaždina dalje so skoro brez izjeme povsod prav dobre, večinoma ravne in gladke ceste, poleg tega pa krasne pokrajine kar mamijo popotnika. Od Ivanščice gore prihaja tak svež, čist zrak, da nehote odpiraš usta, da bi ga več hkratu zaužil. Prva postaja mi je bila zaradi izborne vinske kapljice znani Ivanec pod Ivanščico (24*3 km). Ta kraj ima prijazno lego in tudi na sebi prijazno obličje. Sezidali so bili ravno nov hotel, ki se je imel otvoriti drugi dan skupno z vodovodom. Hotel leži tako, da je od njega razgled naravnost na mogočno Ivanščico goro, katere najvišji vrh diči lep obelisk, in na grad, v katerem so kotarski uradi. Hotel in grad sta last znanega hrvaškega pesnika Božidara pl. KukuljevičaSakcinskega. komornika in bivšega „kotarskega sudca". Imel sem čast, mu biti predstavljen. Impozantna oseba z elegantnim nastopom. Gospod je tako prijazen, ljubezniv, da se mora vsakomur na prvi hip priljubiti. Takoj me je povabil na jutrišnjo slavnost, vabilo pa sem hvaležno odklonil, ker kolesar nima nikdar dosti — časa. Gotovo bi bil preživel par imenitnih ur v krogu toli priljubljenih mi bratov Hrvatov. Ivanec sem zapustil ob treh popoldne in se ustavil v 5 km oddaljeni Lepoglavi. Ogledal sem si tu deželno kaznilnico. Na nje mestu je bil prej samostan Pavlinov, v katerem so imeli prvo gimnazijo in akademijo za časa Marije Terezije. Stavba je velikanska in vsa obzidana, Za visokim obzidjem je tudi cerkev in sploh vse, kar se rabi, tako da bi se lahko reklo, da je tam mesto zase. Videl sem že kaznilnico v Kopru, v Gradiški, toda takega vtiska ni napravila name nobena kakor Lepoglava. Tisti dan je imela blizu 900 kaznjencev, med njimi imenitno gospodo, posvetno in neposvetno. Lepoglava slovi daleč na okrog, ker ondi izdelujejo vse človeške potrebščine. Kar dobiš v velikem mestu, to dobiš tam. vendar veliko ceneje in solidneje izdelano. Narodni duh pa preveva vse vzorce tako, da so vsi izdelki pristno hrvaški. Posebni prijaznosti mladega uradnika se imam zahvaliti, da sem videl vse. kar me je zanimalo. Težko je povedati, katera roba je najlepša, so li tkanine ali pletenine, ali je lesena roba, ali roba iz usnja i. t. d. Ni mogoče, da bi se človek vsega nagledal; ko pa odhaja, ne more pritajiti občudovanja zaradi dovršenosti vseh izdelkov. V prodajalnici najdem kaznjenca inteligentnega obraza, ki se je kratkočasil z lovom na metulje, ki so na večer prihajali v razsvetljeno sobo. Imel jih je že celo vrsto nabodenih. Ko mu povem, da se morajo metulji razpeti, me je čudno pogledal, obraz pa se mu je razširil začudenja in veselja, ko sem mu krasnega smrtoglavca napel na desko. To se mu je tako dopadlo, da mi je v zahvalo tega metulja podaril. Hranim ga še v svoji zbirki v spomin na Lepoglavo in nesrečnega prirodoslovca. Kaznilnični uradniki imajo svoja stanovanja zunaj ob okrajni cesti nasproti kaznilnici v nalašč za nje sezidanih, vilam podobnih hišah. Vas Lepoglava je malo proč od kaznilnice v smeri proti Ivancu. Ko sem se Lepoglave kolikor mogoče v kratkem času nagledal, sem krenil naprej proti Golubovcu. Ta kraj je zaradi pre- mogovnika zvezan z Varaždinom z železnico, ki vodi blizu okrajne ceste. Pokrajina med Lepoglavo in Golubovcem je posebno slikovita. Tam blizu Lepoglave vidiš širno ravan, na kateri so večji ali manjši liribovi kar na prosto postavljeni kakor velikanski grobovi, da jih lahko od vseh strani obhodiš. Kaj takega se ne vidi pogostoma. Na levi strani ob cesti se samozavestno razteza mogočna Ivanščica gora do blizu Golubovca, pozdravljajoč nasprotne gorice. Hrib in plan pa odeva tako sveže zelenje, da bi človek mislil, da vlada čarobna Vesna. Premene imaš tukaj v prirodi premnogo. Sedaj te pelje pot po planjavi, sedaj zopet prideš v hladno sotesko, kar je blizu Golubovca posebno prijetno. Ko v drugih krajih vročina najbolj pritiska, imaš tukaj najprijetnejši jutranji hlad. Ne hodi iskat daleč v tujino lepih pokrajin, zdravilnih letovišč. Tukaj ti je vsak kraj zračno zdravišče. In kako veliko je Zagorje! Imaš krajev na izbiro in drug je prijetnejši od drugega. Zagorje je res prava hrvaška Švica! V Golubovcu (od Ivanca 15 6 km) pelje okrajna cesta mimo kolodvora črez Vetrnico (385 m nad morjem). Od vrha je jako lep razgled po Zagorju. Onkraj hriba ob vznožju leži vas Kuzminec. Od tukaj te pelje cesta naravnost v Sv. Križ in Zabok, na levo pa skozi Mihovljan in Sutinske toplice v Mače. Ker je črez Vetrnico pot daljši, sem krenil v Golubovcu pred kolodvorom na levo in sem vozil mimo novega direkcijskega poslopja črez sicer dolg, vendar prijeten klanec naravnost v Mače, veliko vas z lepimi hišami in občinskim uradom, potem pa naprej v Zlatar, iu kmalu sem bil zopet doma v Konjščini (od Golubovca 29'1 km). Počitka si tukaj nisem privoščil, sicer mi ga pa tudi trebalo ni. Namen mi je bil,, ogledati si, česar doslej še nisem videl, zato sem malone sleherni dan napravil kak izlet, bodisi na kolesu, bodisi peš. Kar me je najbolj zanimalo, je bil rudnik kneza Dumičiča v Gorenji Konjščini. Vabili so me opetovano, naj si vendar ogledam najimenitnejšo reč v Konjščini, sedaj pa je bil najpripravnejši čas za to. Prišlo je bilo nekaj inženirjev strokovnjakov iz Belgije, ki so rudnik preiskali ter potem izrekli o njem svoje mnenje. Izjavili so, da so največji premogovniki na svetu v Konjščini, da so slojevi premogovi najvišji, ker imajo do osemnajst metrov debeline, da je v njih vseh vrst premoga od vrlo dobrega lignita do najsijajnejšega antracita, da imajo veliko koksa v sebi in da so takorekoč neizčrpni, ker čeprav se ne da matematično sigurno preračunati njih vsebina, vendar je v njih najmanj 70 milijard metrskih centov premoga. Hotel sem se prepričati o istinitosti teh trditev in že sem bil na potu. Da mi pa ni bilo dolg čas, sem skupaj sklical vse, kar se mi je hotelo pridružiti. No, moj prijatelj Baldo je kakor navadno ostal doma. Tega ne spraviš izpod strehe, ako ne gori; pač pa so napravili z veseljem izlet sorodniki dekanovi, njegova vedno vesela gospodinja, gospica Franjka, in pa vsa gostilničarjeva mladež. Dobil sem pa tudi še popolnoma novega gosta, s katerim sem se bil par ur prej seznanil; to je bil katehet iz Koprivnice, gospod doktor Gudek, doma iz Gorenje Konjščine. Ta pridobitev je nekaj veljala; kajti gotovo se dame, ki so se udeležile izleta, še danes prav iz srca smejejo burkam, ki jih je ta rojeni komik uganjal. Kar je bilo nežnega spola, se je naložilo na voz, mi junaki pa smo uporabili — lastno priliko. Do Gorenje Konjščine je eno uro hoda. Pot pelje večinoma skoz hladen gozd in ob polju ter travnikih prav po ravnem. Bili smo prav veseli, ko smo dospeli do rudnika. Tu vidiš srednje visok hrib, ob katerega vznožju ti gleda velika odprtina nasproti kakor veliko črno oko. To je prvi rov, Otilijin rov, iz katerega prihaja zgretemu potniku ne prav prijeten hlad. Počakali smo, da smo se ohladili, potem pa je pograbil vsakdo, kar je mogel, da se je zavaroval proti prehlajenju. Še konja sta morala posoditi vsak svojo odejo, ki je v jami veljala več nego zunaj najelegantnejša ogrinjača. Da sem bil res v rudniku, sem se lahko takoj uveril, kajti že pred jamo je bilo nakopičenega premoga toliko in toliko kubičnih metrov. Na železnih, v jamo vodečih relsah je počivalo nekaj težkih, s premogom naloženih vozičkov. Bil sem prvič v svojem življenju pod zemljo, in ko sem imel nekaj metrov za sabo, da se ni več videla dnevna svetloba, sem imel čudne misli — brrr ! Šlo se je izprva kar naravnost, potem pa smo se zavili na desno ter šli nekoliko navzdol, seve po kolikor mogoče blatnih tleli. Imeli smo samo eno rudarsko svetiljko in videli smo le toliko, kolikor smo morali. Na nekaterih krajih ni bilo videti nič zemlje, marveč je bil rov izkopan popolnoma v premogu, ki se je pri pičli razsvetljavi strašno čudno svetil. Po dolgem potovanju je prineslo naše silhuete do nekih stopnic, ki so peljale v pekel — ne, rekli so, da pridemo v takozvani „salon", kjer so se že marsikaterikrat streljali z buteljkami. In glej, bili smo res po kakih 50 stopnicah v velikem prostoru, podobnem pravokotniku, katerega stene in strop so bili iz najlepšega črnega marmorja ne, zmotil sem se, to je bil sam pristen, črn, svetel premog. Zelo zanimivo! Iz vseh grl je zadonela v črnem salonu pod zemljo pesem „Liepa naša domovina", potem pa zdravica vrlemu knezu Dumičiču. Napisali smo seveda tudi nekaj razglednic, ki smo jih bahato namazali s premogom, in se potem vrnili skoz Geizhin rov na svetlo. Ko stopim zadnji na prosto, vidim, da so moji soizletniki na že pripravljenem prostoru v gozdu s tako silo padli na s seboj pripeljani „koš" kakor kobilice na zeleno, zato sem hitro zagrabil raco za taco, da nisem bil brez vsega. Solnce je že zahajalo, ko so ležale do kosti obrane race in kokoši z razbitimi steklenicami v najlepšem neredu po tleh, zato je trebalo misliti na dom. Dr. Gudek nas je vabil na bližnji svoj dom. ker ga je tiščalo vino v kleti, toda odložiti smo morali ta izlet na drug dan. ker bi bili sicer v veliko žalost našega dekana prišli prepozno domov. Kmalu nato sem posetil Stubico-Toplice (32"2 km). Pot me je peljala od Konjščine prek Brstovca tik do Marije Bistrice, kjer krene cesta na desno in pelje črez dolg klanec, vrhu katerega je vas Hum, najprvo v vas Stubico, potem pa v dobre 3 km oddaljene Toplice. Tam nisem videl nič posebnega. Bil je pa tudi neugoden čas. Vročina je pritiskala, da veliki senčnati park pred zdraviščem ni nič izdal in da so si gostje le pot brisali. Bilo jih je komaj deset, večinoma dam, ki jih ciganska godba na lok ni mogla nič kaj oživiti, dasi so se umetniki na vse kriplje prizadevali, zastarele glasbene komade v najmodernejšem slogu igrati. Stubica spada v Zagrebški hrvaško-slavonski komitat, ki ima 'veliko indiferentnih vrelcev do 587 stopinj. Lega je idilska, zdraviško poslopje lepo, veliko, park čeden, sicer pa je dolgočasno. Da nisem vozil po isti poti nazaj, sem krenil tik za Toplicami na desno, kjer pelje kratek, toda hud klanec v 3 km oddaljeno Oroslavje. Tam je krasen grad barona Vranycänija Dobrinoviča z umetnim vrtom in ribnikom, na katerem se zibljejo kakor igrače lahni čolniči. Od Oroslavja do Bedekovčine je 105 km, dalje pa je pot že znana. Dan po tem izletu smo se morali odzvati prijaznemu vabilu gospoda dr. G-udka ter iti na njegov dom v Gorenjo Konjščino, da primerno praznujemo imendan našega vrlega prijatelja. Bili smo vsi izletniki v rudnik zbrani na prijaznem domovju našega godovnika Dominika. Rodna hišica mu stoji med košatim drevjem na griču ob robu vasi. Zunaj na prostem pa je velik košat oreh, odkoder je razgled diven. Spodaj velika ravan, po kateri vrve gosi, race, pure, prašiči. Konec te ravni te pozdravlja rudnik, daleč za rudnikom pa sili v nebo velikanka Ivanščica gora, ki se ti predstavlja po celi dolžini. Od štirih imenitnih razvalin, ki kiti j o to goro, to so Oštrc grad, Belec grad, Milen grad in Greben grad, vidiš prvi dve jako lepo. V ozadju ima Gorenja Konjščina vinograde in polje. Trudili smo se, da se izvrši godovščina v najlepšem sijaju. Imeli smo s seboj tambure ter smo navdušeno udarjali hrvaške in slovenske pesmi. Na sporedu so bile tudi deklamacije, streljanje s topiči in umetalni ogenj, ki se je posebno dobro obnesel, ker smo morali prepustiti ta posel godovniku samemu. Pa kako nam je postregel! Prav kakor more Hrvat postreči svojemu gostu. Bili smo prav dobre volje, samo domači puran je svoj čampelj žalostno pobešal, ker mu je ta slavnost vzela najdražjo mu družico. Odhajajoče nas je dr. Gudek spremil daleč, daleč od doma; ko pa smo se poslavljali, zadoni nam od vasi sem iz svežih ženskih grl mila slovenska pesem. Presenečeni se ozremo tja in vidimo pod vasjo cel krog deklet v belih oblekah. Pele so nam v slovo, dokazujoč s tem, kako jih je naše petje, naše tamburanje ganilo. Njih živio-klici so odmevali daleč, daleč po dolini. V zahvalo smo tudi mi zapeli hrvaško pesem, potem pa odkorakali, vzemši s seboj najlepši spomin bratske sloge. (Konec prihodnjič.)
(Konec.)
Domače občine nisem smel prezreti, zato sam jo šel malo pogledat.
Hraščina-Trgovište je oddaljeno od Konjščine 10,6km. Kreniti moraš pred kolodvorom na križpotu na levo proti Budinščini. Pot je izprva precej dobra, pozneje pa je veliko nerodnih klancev, cesta pa kamenita. Tik železniške postaje v Hraščini se obrneš na desno in prideš na velik klanec, vrhu katerega je vas Trgovište, pod njo na drugi strani pa Hraščina.
Povedati mi ni o teh vaseh nič posebnega. Lepih spominov nisem prinesel domov. Na kolodvoru me je hotel velik pes s kolesom vred požreti, da sem se ga komaj rešil s samokresom. Pod Trgovištem pa je hudoben pastir vrgel pest debel kamen v me. Zato je žel izprva priznavalen krohot svojih pajdašev, potem pa je zapela druga struna. Spustil sem kolo na tla in letel kakor angel osvete za bežečim hudodelcem. Daleč na griču sem ga ujel ter milo prosečemu z debelo šibo na zadnjo oplat zapisal z rdečimi črkami, da ima kolesarja na cesti pri miru pustiti. Bilo je v domači fari. No, da bi bil naš dekan na licu dejanja, ta bi bil paglavcu bral levite. Dušnemu pastirju v čast bodi povedano, da njegovi farani navadno niso razposajeni. To je bila le izjema, za katero on ni odgovoren; mogoče, da je bil tisti dan kritičen dan prve vrste.
Doživel sem v Konjščini tudi proščenje. No ta dan mi ostane v spominu. O cerkvenem opravilu in o semnju ne bom pravil; to je povsod enako, pač pa naj malo opišem življenje tistega dne v župnišču.
Da nismo bili sami, to je ob sebi umevno. Gospod dekan je po stari navadi bil povabil sosednje župnike in učitelje, seveda tudi dr. Gudeka ter dostojanstvenike iz Konjščine, med katerimi je zavzemal prvo mesto postajni načelnik s svojo obiteljo.
Žlica je bila tisti dan posebno velika; „gazdarica" se je pokazala kot Katarina Prato II. Grla pa so bila tako čudu o suha, kakor bi bila nalašč za ta dan preparirana, da je trebalo venomer zalivati. Za to pa je skrbel stoloravnatelj, župnik iz Zajezde g. Ignacij Cernajšek, katerega je dekanova milost izvolila enoglasno in ki je prav po hrvaškem običaju tako spretno opravljal svoj vzvišeni posel, da je šla steklenica za steklenico rujnega vinca iz kleti s tako naglostjo, kakor da bi jih bil veter odnašal.
Najbolj zadovoljen s tako urnim in sigurnim razvijanjem zabave je bil „kučegazda", ki je svoje žejne ovce rad videl vesele. In veseli smo postali res prav hitro, tako da so nekateri v svoji ekstazi imeli navadnega zajca za — morsko ribo. Govorilo se je ,,sve u šestnaest". Napivalo se je bratu Slovencu, bratski slogi, bratski vzajemnosti, pa kako lepo — Hrvat zna govoriti!
Dekanovi sorodniki niso hoteli zaostati. Tretješolec, od solnca opaljen deček, ki si je prislužil na mah ime Rigo II., se je produciral z rogom, dočim ga je njegova mati spremljevala na kitari. Devetletna modrooka deklica je hitela deklamovati kar po vrsti pesmice iz Zupančičevih „Pisanic", da so ji komaj kolešček ustavili. Petletni „Kraljevič Marko" pa je izpustil svojo:
- »Didel, didel dajčka,
- mi imamo zajčka,
- noge ima štiri,
- niso nič na miri.«
Hrvati niso mogli prehvaliti krasote slovenskih pesmi in so jih zapeli kar celo vrsto; posebno jim je prijala pesem:
- »Oj tam za goro
- škrjančki že pojo —«
katere se niso naveličali zopet in zopet ponavljati.
K obedu smo dobili tudi še neizogibno glasbo. Dva umetnika na cimbale sta se zglasila drug za drugim pred župniščem potem, ko ju na semnju že nihče več ni hotel poslušati, in sta udrihala po svojem potrpežljivem instrumentu s prav grozno vnemo in z .gorečim, po raznih opojnih pijačah dišečim navdušenjem; pri tem sta svoje poželjive oči metala po oknih župnišča kakor lisica pred kurnikom, čakajoč, da bi kak tolarček priletel v njuno naročje. Škrjančki pa niso kazali prav nič zmisla za to visoko umetnost na nizkem dvorišču, pa sta morala oba nepriznana genija pobrati šila in kopita kaj hitro.
Ta dan mi je nepozaben zaradi tega, ker sem si pridobil vrlega prijatelja brata. Kako človek ne najde na svetu prijatelja! S stoloravnateljem sva se bila spogledala in sva s čudno spretnostjo našla svoji duši odkriti. Spoznala sva na hip drug drugega, in kakor bi treščilo, sva se pobratila. —
Ko sem se počinil od proščenja, sem si šel ogledat Krapinske Toplice, biser hrvaškega Zagorja. Pot me je peljala skozi Zlatar, Mače, Sutinsko (Toplice), Mihovljan in Kuzminec. Cesta je jako lepa, pokrajina, osobito v bližini Sutinskih Toplic idilna. Med Sutinskim in Mihovljanom na levo od ceste je lepa grajščina „Mihovljan" obiteli pl. Rakotzajske. Dan je bil hladen, zato je vožnja zelo dobro dela. V Kuzmincu sem pustil kolo v krčmi in «em šel peš zaradi lepega razgleda na nam že znano „Vetrnico", razvodje Save in Drave. Potem pa sem nadaljeval pot. Pri Ivuz-mincu je precejšnji klanec, cesta pa široka in jako lepa ter pelje v Sv. Križ, katerega sem si drugo pot ogledal, da spoznam tudi kraj na tej strani. Iz Sv. Križa, prijazne vasice na griču s širokim trgom, se pride v Zabok in od tam skozi Bedekovčino v Konjščino. (Cela tura 65 km).
V vasi Šemnici, ne daleč od Kuzminca, moraš kreniti ostro na desno proti Radoboju, kjer so veliki klanci. Najtežavnejši je breg pri Eadoboju, odškodovan pa si po divnem razgledu. V mesto Krapino sem dospel opoldne (44-6 km). Vozečega po glavnem trgu me pozdravi spomenik slavnega dr. Ljudevita Gaja, rojenega tukaj leta 1809. To je napravilo name slovesen vtisk.
Krapina je glavno mesto v Zagorju, zadnja postaja stranske železniške proge Zabok—Krapinske Toplice. Mesto ima lepo cerkev v gotiškem slogu iz 15. stoletja, frančiškanski samostan, razvalino nekdanjega gradu, okrajno sodišče, glavarstvo in nad 1800 prebivalcev. Hiše so lepe, snažne, ulice dolge, široke, mnogi vrtovi pa ti dajejo prijeten hlad. V Krapini izkopujejo tudi žveplo. Lega je sicer prikupna, vendar je ni primerjati z lego Krapinskib Toplic. Slišal sem o teh toplicah že mnogo praviti, zato me je vleklo le tja.
Po enournem odmoru v gostilni „Pri kroni sem zopet sedel na kolesu in sem jadral proti svojemu cilju. Pri vasi Lapajce— Velika ves zapustiš glavno cesto in kreneš na desno mimo graj-ščine barona Koste Rukavine, da ubereš potem precej težavni Hršak breg, za katerim leže v divnem kotičku Krapinske Toplice. (od Krapine 13,8 km).
Toplice (152 m nad morjem) so majhne, toda nežne kakor igrača, slove pa široko po svetu. Že stari Rimljani so si preganjali tam nadležno putiko. Tamošnje akratoterme (aquae Jasae), ki imajo 431 stopinj, so posebno zdravilne. Zdraviško poslopje je jako veliko ter stoji v hladnem parku s premnogimi poti.
Srečal sem tam znano gospo, ki me je vodila z redko požrtvovalnostjo po Toplicah, da sem si jih do zadnjega kotička ogledal. Najbolj mi je imponiral plesni salon, ne toliko zaradi elegantnosti kakor spričo neverjetnega hladu. V najhujši vročini bi se dalo tam plesati. Obiskal sem tudi onkraj parka ležeči „Bellevue", vili podobni hiši z restavracijo, ki stoji na ljubkem griču, da imaš od tam najlepši razgled na Toplice in Krapinske gore. Tu te pozdravlja močno obiskovana gora Donati med Toplicami in Rogatcem na severozahodu; nasproti se ti smeje cerkev sv. Magdalene, na desni vidiš Ružen dvor, last nekega Zagrebčana, in sploh večje ali manjše stavbe po gričih in na planjavi.
Zanimalo me je, da se v bližnjih vodah, v Krapinščici, Sotli in Kostelini nahajajo še raki. V gori navedeni restavraciji dobiš vsak dan sveže in nekatere prav velike. Tudi jaz sem si jih nekaj privoščil, da sem se spominjal lepih časov, ko sem jih doma še sam lovil, ko so se po krčmah ob vodi dobivali kar zastonj. Usoda jih je popolnoma zatrla, tako da je rak sedaj redka prikazen in se človeku milo vidi, ako se drugod ž njimi ponašajo.
Ko sem se bil od tega malega izleta vrnil v Krapinske Toplice, kjer sem še ujel par zvokov zdraviške godbe, je šlo že proti večeru in moral sem biser hrvaškega Zagorja zapustiti.
Nameraval sem jo iz Krapinskih Toplic udariti črez Lupinjek breg v Rogatec, kjer sta takrat bivala dični vladika djakovski, Strossmayer, in sedaj že pokojni tržaški škof Šterk, toda to misel sem moral opustiti, ker sem se v Krapinskih Toplicah dolgo zamudil, za kar pa bodi gori navedeni vrli gospe izrečena srčna hvala.
Iz Toplic sem imel mimo Zaboka do Bedekovčine po dobri cesti 24,6 km in že v trdni noči sem priromal v Konjščino. Moj dopust je potekal in s strahom sem štel zadnje dni, vedoč, da bo treba potem na vse kaj drugega misliti nego na zabavo.
Hitro sem napravil še izlet v Varaždin prek Budinščine in Novega Marofa (43 km), ker te okolice še nisem videl. Ni mi bilo žal. Kraj je romantičen in se vidi med potjo marsikaj, kar vleče pozornost nase. Ne daleč od Budinščine se vidi velikanski žerjav, ki je izpeljan od precej visoke „Kamene gorice-' na levo daleč tja prek ceste na desno. Tam je velika tovarna za izdelovanje apna, last neke dunajske akcijske družbe. Cesta je vseskoz dobra, vendar je precej veliko klancev.
Dober vtisk je napravil name Novi Marof. Njega lega je mična. Na desno ob cesti vidiš grad grofa Rudolfa Erdödija sredi velikega parka, ki sega prav do ceste in katerega hladni, z mamljivim vonjem nasičeni zrak te po cesti vozečega dalje časa ljubko objema.
Blizu Varaždina so Varaždinske Toplice, ki slove že izza časa Rimljanov in jih zaradi njih zelo zdravilnih žveplenih vrelcev obiskujejo premnogi revmatični ali protinasti bolniki.
Spomnil sem se še svojega najmlajšega pobratima, župnika v Zajezdi (15,6 km) kateremu je pred mojim odpotovanjem v domovino veljal zadnji izlet. Hotel sem videti rezidenco tega vrlega človeka in prepričal sem se, da nima vzroka pritožiti se.
Zajezda leži precej visoko na gori. Najvišja je cerkvica, ki čepi nad župniščem ob rebri. Župnišče ima spredaj prostoren dvor, zadaj na rebri pa dober kos vinograda. Na najlepšem prostoru si je napravil župnik lopo, da uživa po trudapolnem poslu divjeromantični razgled. Človek bi mislil, da sedi v oblakih, tako izgine mahoma svet pod njim. Velika ravnina se razprostira daleč pod teboj, pogled pa ti uhaja zopet na nepozabno Ivanščico goro ž njenimi razvalinami ter na kopičasti hrib Kalnik, pod katerim leže Križevci. Na desno pod teboj v bližini se ti smeje grad „Zajezda" komornika Vladka Halperja Szigetskega, prej last grofov Oršičev. Ta grad je prav ob cesti, ki pelje v Zajezdo, in je zanimivo zidan.
Težko sem se ločil od prijatelja z zavestjo, da ga dolgo, dolgo, more biti nič več ne bom videl, obenem pa sem se tudi poslovil od cele krasne pokrajine z nekakim melanholskim čutom — take pokrajine je težko zapustiti.
Glede ceste mi je omeniti, da je do Budinščine še precej dobra, naprej pa (naravnost na desno se pride v Novi Marof) je kamenita in izvožena, izpeljana pa skozi po večjih ali manjših klancih, katere v bližini Zajezde, osobito pri Halperjevem gradu najbolj občutiš.
Da je Zagorje pravi zemski raj, dokazuje že dejstvo, da vidiš povsod toliko krasnih gradov kakor morebiti nikjer. Omenil sem večinoma gradove, mimo katerih sem vozil, a koliko sem jih še videl oddaljenih! Rekel bi, da ga ni dražestnega kotička, katerega bi ne bila porabila imovita gospoda za mirno svoje življenje.
Moral sem nastopiti zadnjo pot - proti domu.
Dolgo sem izbiral, katero turo bi ubral, in slednjič sem se odločil za pot skozi Bedekovčino, Oroslavje, Stubico, Dolnjo Bistro, Zaprešiče.
Izbral sem prav dobro, gotovo najboljše. Cesta je vseskoz prav lepa, gladka. Klancev ni posebno veliko; omenil bi le klanec pred Oroslavjem in Jakovljev breg pri Jakovlji blizu Stubice. Odtod naprej pa večinoma visi cesta, da se po njej kar frči. Sela med potjo so snažna, svet prav prikupen. Nekako domačega se čutiš, ko te zopet .pozdravi zagrebška gora Sleme, ob kateri se dalje časa voziš do Zaprešiča. Na vrhu te gore je železna piramida z najlepšim razgledom po Zagorju in Posavju tja do Bosenskih gora. Ustavil se nisem prav nikjer. Radoveden sem bil, uidem li železniškemu vlaku, ki je vozil za menoj, ali ne. Zapustil sem Konjščino dobre pol ure pred odhodom vlaka, a v Zaprešiču (52,6 km) sem ga čakal tudi pol ure, kar me je zadovoljilo.
Dan je bil tako krasen, kakor bi si ga bil nalašč ustvaril. Zato mi je pot tako ugajala, da mi je srce utripalo veselja in so silili lahni vriski iz mojih prsi.
V Zaprešiču se snidem z Baldovimi sorodniki, ki so tudi potovali domov. Malemu radovednemu „Kraljeviču Marku" se nisem mogel dovolj nasmejati, ker mu ni šlo v glavo, zakaj vlak tako naprej teče, ko ni konj. Par ur smo se v dobri gostilni krepčali, potem pa se je moja družba z vlakom dalje odpeljala.
Jaz sem krenil proti Samoboru, potem pa kmalu mili mi kranjski domovini zletel v toplo naročje, omamljen od sladkih spominov na nepozabni mi hrvaški narod in prekrasno hrvaško deželo.