Plitvička jezera
| Plitvička jezera I.Macher |
Spisal I.Macher
| |||||||||||||
Meseca julija lanskega leta, me je obiskal prijatelj, sedaj službujoč na Dunaju. Pred leti sva prepotovala skoraj celo Primorsko, mnogo Notranjskega in Istre. Brzo sva bila edina, da še enkrat poskusiva, ako nama v petih letih niso zastale noge. Kaj si hočeva druzega izbrati kot Triglav ali pa Plitvička jezera! O prvem sanjari vsak Slovenec, o drugih pa vsak Hrvat. Koča na Triglavu še ni gotova, ajdi torej v Vojaško Granico, a poprej še malo v morsko kopališče Kraljevico. Četudi je bilo vreme spremenljivo, sva vendar odrinila 22. julija s parobrodom proti Senju, ker prijatelj je imel še samo pet dni dopusta. V Senj sva prišla okoli 5 ure popoldne, si kupila zemljevid, se poslovila od družbe, ki je iskala voz na Plitvice, in ajdi skozi Senjsko drago na 778 m visoki Vratnik. S seboj nisva vzela ničesar; pozneje nama je bilo seveda zelo žal, da sva odšla prazna. Zvečer sva morala biti že v Žuti Lokvi, ker drugod ni najti prenočišča. Cesta je sicer jako lepa, a do Žute Lokve je 22 km. Udarila sva jo po bližnjici naravnost proti Vratniku in v 2 urah sva bila na sedlu, ob 9 uri pa v Žuti Lokvi, kjer sva slabo jedla, še slabše pila, a dobro spala. Na Vratniku je diven razgled na morje in Kvarnerske otoke. Našla sva na poti graničarja, ki nama je mnogo povedal o tamkajšnjih razmerah; sploh sva povsod spoznavala razmere po narodu samem. Ličko krbavska, velika županija, ima 45% gozdov, 23% pašnikov, 23% polja in 8% neplodnega Krasa. Na 6200 km² stanuje 190.000 prebivalcev, torej le 30 ljudi na km². Človek bi mislil, da je tod blagostanje, posebno ako vidi nepregledne gozde. A teh pripada od leta 1883. državi 115.000 ha, velikim občinam 135.000 ha, narodu pa nič. Vsak posestnik dobi na leto 1 bukev in 1 jelko. Iz občinskih, gozdov si že sam nekoliko poišče, ker se drži italijanske prislovice: „Che e comun', e di nessun'" (kar je občinskega, ni nobenega), in se tatvine tudi strogo ne kaznujejo. Državni gozdi so pa povsod ograjeni z visokim zidom, in gozdarjev in čuvajev kar mrgoli po njih. Ker ni cest in železnic, les tudi nima tolike vrednosti. Tešejo trame, žgo oglje, pripravljajo drva in pepelnik. Z malimi bušami vozijo silne trame, kakršnih ne najdeš več v naših gozdih, v Senj in druge Primorske luke. Graničar nima gozda, nima polja, kaj hoče, kot rediti male buše, ovce, ščetince in v dolini Gački kure in goske. Obrta ni nobenega. Svet je popolnoma kraški, poln dolin, pronicujočih se rek, ima pa tudi svoje Cerkniško jezero. Pol ure pred Otočcem je Švica, kjer Gačka pada v divje romantično dolino ter jo posebno spomladi napolnjuje, ker požiralniki ne morejo odvajati vse vode. Ko voda poleti odteče, kosi človek na istem mestu, kjer je prej ribaril. Narod je silno siromašen, zato se je počel izseljevati v Slavonijo. Delo mu plačujejo slabo, prodati pa ne more ničesar. Iz Žute Lokve do Otočca je 195 km. 12 sem jih moral napraviti na tešče, ker v Žuti Lokvi so še spali. Kjer pa sem pozneje vprašal za mleko, so odgovorili: „Imamo ga, a nije još gotovo". Razumem precej dobro hrvaško, a šele na tretji tak odgovor se mi je zasvetilo v glavi, da so krave menda še na paši in ga šele pripravljajo. Ni mi danes namen opisovati Štorski trg Otočca v rodovitni dolini Gački, kjer je bil poprej od leta 1742. polkovni okraj. Ta del granice je bil namreč razdeljen na 4 polkovne okraje. Seveda je bil tedaj vsakdo vojak. Tako je Otočec postavil izmed 9000 moških, 5000 vojakov. Ljudje so jako krepki, visoke rasti; moški vsi z izrezano, tako imenovano cesarsko brado; ponosno gledajo, še ponosnejše stopajo. Naselili so se iz Srbije in Bosne, pozneje tudi iz Hrvaške, Dalmacije in Hercegovine. Sploh so pa bili ti naseljenci veliki nemirneži in velika nadloga hrvaškemu Primorju. Vstaje so bile vsakdanje. Tudi po razdelitvi granice na polkovne okraje je bilo težko brzdati divji narod, ki je poznal pokornost samo v bojih proti Turkom. Bed je napravil šele leta 1750. general Scherzer s silno strogostjo. Sam pravi, da palica ne pomaga nič; 200—300 batin prenese graničar na tešče.
Pozneje so se odlikovali Ličani v Šleski in sedemletni vojni. Marija Terezija in cesar Jožef sta se jako zanimala za to granico. Uvedla sta sedemletno šolsko dolžnost. Vsak popotnik zapazi gotovo, da je povsod najlepša hiša šola, in da so vse šole zidane po enem vzorcu. Četudi je bila nemščina negovana po šolah in pri vojaštvu, napredka ni bilo. Jako mnogo je trpel narod od 1792.—1800. 1. Padlo je 450 oženjenih samcev, kot manj vrednih niso šteli. Dandanes je skoraj nekako narobe: samci imajo večjo vrednost. Omenim naj še, da je Napoleon iz teh junakov in velikanov, katere je gojil v francoskih vojaških šolah, sestavil svoje „ilirske lovce", najlepši polk njegove armade. Pozneje so se udeleževali vseh avstrijskih bojev, a doma nikdar niso hoteli dosti znati za postave in paragrafe. Leta 1883. se je pridružila granica Hrvaški. Siromaštvo je umirilo narod, kateri se pa ni sprijaznil z novimi idejami. Poprej je bilo njegovo, kjer je bilo kaj prostora, a sedaj so mu dali malo, da ne more ne živeti, ne umreti; zato se izseljuje, četudi s krvavečim srcem. Poprej je dobival ob slabih letinah podpore od države, sedaj ne več. Šole je vzdrževala poprej država, a sedaj plačuje sam za nje 20% doklade in mora zraven drugih davkov še po zimi cesto kidati, kadar zapade sneg, katerega pa je obilo. Od Otočca dalje drži črez Vrhovine, mimo ruševine Orni Vlast lepa, a silno dolgočasna cesta med pustim kamnitim Krasom brez vode. Moj prijatelj je vedno rad delal slabe dovtipe, a po tej cesti je obmolknil. Jesti nič, pij pa ali slabo vodo ali pa Sternovo vino in štej kilometre: toni ravno najlepše in najzabavnejše. Sonce je stalo že nizko na nebu; zemljevid nama je pravil, da Leskovec ni daleč. Pospešila sva korake, da prideva pred večerom tja. Davno ob 7 zvečer sva prekoračila Orno reko, ki nedaleč od ceste izvira iz sive stene izpod gorovja Plešivice. Orna reka in na drugi strani iz Ouden-Klanca prihajajoča Bela reka, sta glavna pritoka Plitvičkih jezer. Orna reka kot največji pritok napolnjuje jezera ter jih zapušča kot Korana, katera se potem izliva v Kolpo pri Karlovcu. Vseh jezer je 13 in dolga so 8 km. Delijo se na Proščansko jezero, ki stoji nekako samo zase, Gornja jezera, Kozjak in Dolnja jezera. Proščansko jezero leži 650 m nad morjem in je 44 m globoko, meri okoli 60 ha. Od vseh strani ga obdaja pragozd, na levi jelovina in javor, na desni bukovje. Od starosti padle bukve, leže kraj ceste ali mole okamnele iz jezera. Voda ima poleti 15° ter je sive barve, kakor vsa jezera, dokler se ne ogrejejo nad 15°. Potem so Gornja jezera, in sicer: Ciganovac, ki leži 11 m niže in je 2° toplejši, Okrugljak, za njim 4 jezera v isti višini: Bakinovac, Vir, Malo in Veliko jezero, Galovac 582 m, torej 68 m niže nego Proščansko Jezero, in Jezerce 556 m. Vsa ta jezera vežejo srebrno beli slapovi, a med njimi je Galovac najkrasnejši. Z velikim šumom pada slap 10 m globoko v majhno kotlino. Šetajoč se okoli Gornjih jezer, misliš, da si v angleškem parku. Od vseh strani šume ti slapovi; ne veš, kam bi se obrnil. Vse je prepreženo z mostiči, povsod klopce, da se odpočiješ in lahko mirno občuduješ zemeljska čuda. Tu v senci se ne bodeš potil, tudi v največji vročini ne. Ako nočeš občudovati šumečih slapov, izberi si idilno miren prostor ob jezeru, pokritem ob bregu s široko-listnimi vodnimi cvetlicami, in opazuj veselo igro številnih postrvi. To je prostor za nervozne ljudi; tukaj v rajskem miru gotovo ozdrave. O čudovitem jeku na teh jezerih nam pripoveduje hrvaški pesnik polkovnik Ivan Trnski jako mično zgodbico. Vozila se je po jezeru družba, a z njo mlada krasotica. Nekdo se domisli na trikratni jek in zakriči: „Ej, vas dvojica, jeste li tu?" Trikrat se oglasi jeka: „Tu, tu, tu!" Potem nadaljuje, kažoč na gospo: „Da li me ova gospodjica voli?" A jek trikrat potrdi: „Voli, voli, voli!" Gospa se razsrdi in zakliče: „Nije istina," a nesrečni jek pritrdi: „Istina, istina, istina!" No smeha, rdečice in draženja je bilo veliko. (Konec prihodnjič).
Do leta 1888. so bila Gornja jezera še malo pristopna. To leto pa je opozoril Senjski pristanski kapetan M. Banjanin ob nesreči, ki je zadela parobrod „Greif", njeno c. in kr. visokost gospo prestolonaslednico nadvojvodinjo Štefanijo na lepote Plitvičkih jezer. Kmalu potem je prejel od dvora povelje, naj sestavi program. V malo dneh so napravah poti okolo teh jezer, ker narod je prigrmel na delo od vseh strani. Dne 4. septembra 1888. l. se je vozila visoka gospa s svojim spremstvom in z gosp. Banjaniuom kot vodnikom preko Vratnika, Otočca na Plitvice, navdušeno pozdravljana povsod tako, kakor more pozdravljati le vedno cesarski rodbini vdani Graničar. Prišle so deputacije od vseh strani, tudi iz bližnje Bosne. Ta visoki obisk je bil za prihodnjost jezer velike važnosti, ker se je jelo za nja vse zanimati.
Zadnje Gornje jezero se zove Jezerce. To izliva svojo vodo z dvema slapoma v največje, do 50 m globoko jezero Kozjak (536 m), ki meri okolo 180 ha.
Vsled nakopičenega lohnjaka se pa večkrat zapro kaki slapovi, a namesto njih nastanejo drugi; voda je namreč jako vapnena. V jezero padla debla okamene v kratkem času. Lohnjaka je toliko, da so ga preobilo imeli za stopnico in pota, posebno ob Dolnjih jezerih. Da ga je bilo poprej tudi pri nas mnogo, dokazujejo oboki naših starih cerkva.
Človeška roka bode gotovo tukaj z majhnim trudom obdržala najlepše slapove in zapirala nastale požiralnike, ki bi potem prenizko izvirali.
Jezero Kozjak je največje, a tudi najlepše. Posebno je krasi gosto obraščeni Štefanijin otročič na sredi.
Na okolo je vse zeleno, sama jelovina in bukovje. Kakih 50 m više, na odprtem mestu, stoji pa veličastna, lani o Binkoštih otvorjena stavba „društva za gradjenje Plitvičkih jezera".
Kako je mogoče, da so te naravne krasote ostale tako dolgo zakrite! Še pred malo leti ni bilo tu ne ceste, ne steze. Rimljani, prvi turisti sveta, so našli tudi ta jezera. Zidine na Štefanijinem otoku in na Gradišču, griču na nasprotni strani hotela, kjer nameravajo zidati katoliško cerkev, pričajo o tem. Nihče ni poznal teh jezer razen pastirjev in bosenskih begunov, le graničarski častniki so jih obiskovali semtertja. Sami na svoje stroške so postavili planinsko kočo in s tem pokazali ljubav in zanimanje za naravne lepote svoje domovine. Stanoval je v njej gozdni čuvaj, pri katerem je redki turist mogel prenočiti in se prehraniti.
Ko so pozneje na stroške investicijskega zaklada napravili cesto in jo zvezali z Otočcem, je postavil leta 1891. trgovec gosp. Devčić iz Senja zraven svoje žage na krasnem mestu vrhu Gornjih jezer v švicarskem slogu poslopje s 4 verandami in s prostorom za 20 ljudi. Žal, da je ta podjetni mož s sinom vred, ki je upravljal to posestvo, lani prerano umrl; žal, da je dočakal ta pijonir samo početek, a ne daljnjega razvitka svojega pogumnega podjetja. Pravi apostol za Plitvice je pa postal že omenjeni Ivan Trnski, ki z besedo in s peresom navdušeno dola v procvit tega zemeljskega raja.
Lanjsko leto o Binkoštih je otvorilo društvo ob Kozjaku ležeči hotel, četudi je bilo silno slabo vreme, je vendar privrelo naroda iz vse Hrvaške. Hotel je sezidan v slovanskem slogu ter stane 75.000 gld. Poleg njega stoji trinadstropen razgledni stolp, kakršnega je nameravalo postaviti na Rožniku Slov. plan. društvo, a ker ga je gosp. Aljaž prehitel s svojim stolpom na Triglavu, je opustilo za sedaj to delo, ker se s Triglava menda več in vse bolje vidi.
40 lepo opravljenih sob je tu kakor v hotelih prve vrste, samo da so pritlične nekoliko vlažne. Veliko teraso z divnom razgledom na Kozjak in Gornja jezera, veliko gostilnico, plesno in bralno dvorano, pošto, brzojav, vse najdeš skupaj. Človek niti ne misli, da je sredi pragozdov, daleč od omikanega sveta. Okolo hotela so lepi nasadi, v bližini gozd, malo niže kopališča, cesta ob Kozjaku vsa med drevjem; zabavaš se lahko z ribjim in račjim lovom — postrvi in rakov namreč kar mrgoli — veslaš po jezeru, ležiš v senci ali se pa kratkočasiš v veseli družbi. Tudi najzagrizenejši biljardist ali kvartopirec vsaj tri dni ne bo mislil tukaj na vsakdanjo svojo zabavo; to mu garantujem. Če si malo bolj poetično nadahnjen, bodeš občudoval menjavo jezerske boje posebno v Kozjaku. Menjava boje je v zvezi s toplino. Proščansko jezero (15°) je sivo, Galovac zelen, a Kozjak z 20° izpreminja vse boje. Jasno modra in najčistejša so pa Dolnja jezera. Kopel si izbereš po volji od 15°—20°. Vročine ni, zrak ni preoster, deževje naših alpskih krajev ne nadleguje lotoviščnikov, takisto ne cestni prah in mestni šum; šetaš se lahko po ravnem, če si pa planinec, se popneš na Malo Kapelo ali na Plešivico (1650 m) in uživaš diven razgled po Granici in bližnji Bosni. Tudi največji prozajist bi postal pesnik, če bi mu kdo koval stihe.
Kar je Opatija in Riviera za zimo, to postanejo Plitvice za leto.
Za zgradbo hotela je dovolila banovina 20.000 gld., ogrsko ministrstvo za poljedelstvo 10.000 gld. in potrebni stavbenski les; Plitvička jezera pripadajo namreč državi. Ko so opustili Granico 1883. l., ni hotel nihče teh jezer, dokler se jih ni usmilila hrvaška vlada. Graničar si je mislil: „Kaj mi koristijo vse vode, če niso žgane". Vrednost tega kraja pa je z vsakim letom za milijone večja; no ako steče železnica, bodo pa imeli neprecenljivo vrednost. Letos nameravajo vpreči en slap in električno razsvetliti jezera in slapove.
Gozdna uprava oddaja prostore ob Proščanskem jezeru, ob Galovcu in Kozjaku za stavljenje vil po določenem načrtu. Potrebni les se dobiva za jako nizko ceno. Nadejati se je, da bode v kratkem tu polno življenja. Vil je projektovanih 40, a ne bodo stale ob cesti v vrsti, ne bode se kvarila z njimi naravna krasota jezerskega obrežja tako kot na Bledu, ampak za vsako vilo je izbran prostor med zelenjem. Divja romantika bode tukaj združena z umetnimi napravami, a ne zatrta ali pokvarjena.
Pa ajdimo dalje na Dolnja jezera! Lanjsko leto so dovršili tudi tukaj 1½ km dolgo in 1½ m široko pot nadvojvodinje Marije Doroteje. Ta jezera imajo popolnoma drug značaj, če poznaš Škocijansko jamo pri Divači, ti nehote pride na misel, samo da so ta jezera na površju in ne pod zemljo; leže pa med visokimi golimi pečinami, polnimi jam in lohnjaka. Tu pokaže voda še enkrat svojo moč. Pot je izpeljana z velikim trudom in stroškom sedaj na tej, sedaj na drugi strani jezer, večkrat vsekana v živo skalo. Milanovac, Osredak in Kaludjerovac so spojeni s silno mičnimi slapovi in skakalci; njih voda je tako čista in jasno modra kot kraško nebo, ko brije burja v zimski noči.
A sedaj pride končni efekt. Že pri Kaludjerovcu čujemo šumenje slapov. Crna Rieka zapušča svoja jezera in pada kot Korana 31 m globoko v majhno jezerce, Novakovičev brod. Po lepih, deloma kamenitih stopnicah dospeš v globočino, kjer šumi v majhnem jelovem gozdiču mogočen srebrnobeli slap. Crna Rieka izgubi tu svoje ime, a Korana teče v globoko zarezani strugi dalje skozi Slunj proti Karlovcu, kjer se združi s Kolpo. A kje je pa Plitvica? O njej nismo še nič slišali! Slap Korane te toliko zanima, da je ne vidiš takoj na desno.
Izpod Male Kapele teče bister potok skozi borno vasico Plitvice in tu se vali preko Strme gole stene 78 m globoko. Napravlja pa dva slapa, kadar je majhna. Prvi se spušča kot vodena tenčica ali zagrinjalo v globočino, a drugi vrši kot velik hudournik z močnim curkom. Veličasten je pogled na ta slap, ki je gotovo najlepši. Ob velikih slapih šumi neštevilno malih vodnik žarkov. Ta slap prekaša glasoviti Renski slap pri Šafhavznu. Fregatni kapitan Beer se je izrazil ob otvoritvi novega hotela tako-le: „Videl sem glasoviti slap Tivolski, posetil sloveča jezera Irska, Škotska in Skandinavska; krasna in lepa so, ali mnogo je napravila pri njih človeška roka; take prirodne krasote pa nisem še videl nikdar".
Vseh slapov je 100, a velikih 30.
Ker je že davno navada hoditi na letovišča in v kopališča, se bode gotovo marsikomu zdelo čudno, da so šole sedaj zaslovela Plitvička jezera. Cest ni bilo, in tudi strah do bližnjega soseda Turčina je odvračal ljudi od tega divnega kraja.
Letoviščnikov je bilo lani nekoliko stotin. Ako napravijo železnico, no potem si pa še misliti ne moremo, kako bode ves svet romal na Plitvice. Toda vse govori o železnici, vse je pričakuje, a ni je. Za njo se je potegoval prvi major Kajetan Knezić, za njim okolo 1880. leta general Molinari in polkovnik Nickerl, oba Graničarja. Vse je bilo gotovo, denar — 9 milijonov — pripravljen, izračunjeno, da bode neslo podjetje, a dobri prijatelji Hrvatov, Madjari, so zaprečili to železnico samo radi Reke. Upajmo, da bode bodočnost milejša Plitviški krasoti, in da se v kratkem popeljemo po Dolenjski železnici na Plitvice.
S težkim srcem sem se poslovil od teh divnih jezer, od srebrnopenih slapov in temnih gozdov. Stoječ vrhu Plitvic, sem se ozrl še enkrat na to krasoto, in na misel so mi prišle besede Ivana Trnskega:
„Dragi Bože, sačuvaj jezera,
Sačuvaj im vrela i divotu,
Sačuvaj ih Hrvatskomu rodu;
Neka iz njih vadi radost, zdravlje,
Iz tih divnih Plitvičkih jezera".