Piparji na Dobraču
| Piparji na Dobraču |
Spisal Nadpipar
| |||||||||||
Da vidimo kaj novega, smo sklenili polesti na Dobrač (2167 m) in to tem rajši, ker imamo pod to goro planinskega prijatelja, kateri nam je obljubil biti kažipot. Pismo, s katerim smo mu naznanili svoj sklep, se je križalo z njegovim, v katerem nam je sporočil, da vzpričo obilega snega ne bo še o Binkoštih kazalo lesti na Dobrač. Drugi dan pa smo prejeli pismo z odgovorom, da „toliko snega vendar ni, da bi ga „Piparji" ne pregazili. Pridite gotovo, čaka vas mnogo zabave, v Ziljski dolini pa bodete gledali zbijanje soda, rajanje pod lipo in Ziljanov narodno nošo".
Kakor da bi se bili prebudili, se nam je zdelo, ko smo si binkoštno nedeljo zjutraj v Beljaku s prijateljem segli v roko. Odloživši pri njem prtljago, smo stopili v cerkev k službi božji.
Ko nam je bil prijatelj gostoljubno postregel z zajutrkom, smo napolnili nahrbtnike z raznimi živili in pijačami, in kmalu po sedmih so se Beljačani plašno izpogledovali, ko so slišali nerahlo tipanje šestero okovanih palic po trdih mestnih tleh. „Die steigen aufi auf den Dobrač". — No pa stopimo!
Vreme je bilo kaj prijetno, solnce je lepo sijalo, hladna jutranja sapica je pihljala „Piparjem" v obraz, in postali smo dobre volje. Po lepem potu, ki drži tu in tam skozi gozd, smo dospeli v čedno vasico Sv. Duh, Beljačanom priljubljen kraj. Majhen prigrizek, požirek vina in pipico tobaka si kaj rad privošči „Pipar" na lepem kraju. Sedaj pa dalje.
Pota ne bodem opisoval, ker je enak drugim: polagoma vedno navzgor, po gozdih, planinah in rebrih. Ob lepem razgledu smo napravili črez nekaj ur počitek, ker se nam ni nikamor mudilo.
Trije hribolazci, ki so se z vodnikom vračali z Dobrača, so nas prepričali, da nismo mi prvi, ki letos polazijo Dobrač. Prijazno smo drug druzega pozdravili, in „Piparji" smo se hvaležno spominjali naših učiteljev in profesorjev, ki so nas za silo naučili nemščine, ker sicer ne bi se bili znali tako korajžno odrezavati. Za ne dolgo časa smo korakali po snegu, in ko smo zagledali oba vrhova, na katerih stojita cerkvici, slovenska in nemška, pod njima pa planinski hotel, koča in brzojavni urad, so od radosti vzkipela „Piparjem" srca. Kot nobel ljudje so tiščali „Piparji" v planinski hotel, to tem bolj, ker smo imeli ključ le do hotela in so bile vse druge stavbe še zaprte.
Sneg, katerega je bilo za hotelom toliko, da si mu iz njega lahko stopil na streho, nam je dobro služil, ker tu ni studenca, ne potoka, ne vodnjaka, niti vodovoda. V sneg smo postavili steklenice s pijačo, meso in iz snega smo delali vodo (kako, tega pa ne povem, ker je to tajnost hribolazcev). No, pred nami so pa bili vse bolj kakor čedni hribolazci v koči. Posode vse polne, soba in kuhinja nasmeteni in nesnažni. Naj le bo! Slovenec je potrpežljiv. Pometali, umivali, drgnili, snažili smo, kakor da bo jutri „ojfcet".
Med tem, ko se je na ognjišču iz snega delala voda in iz nje krop, smo stopili na vrh, ki je le nekoliko minut od hotela. Strmeli smo nad krasnim razgledom. Ponižno smo se poklonili očetu Triglavu in njegovim visokim sosedom, prijazno smo pozdravili znanca Mangarta, občudovali Veliki Klek, obetajoč mu svoj pohod, koketirali smo z našim Stolom, Begunjščico, Grintovcem, Ojstrico in z drugimi vrhovi ter radovedno gledali v Ziljsko dolino.
Ko smo se bili vrnili v hotel, nam je kaj dobro dišala južina.
Med tem je prišla druga družba, pet hribolazcev — brez ključa. Ker je bilo v naši sobi premalo prostora, so odprli druge sobe, pa ne s ključem, ampak s sekiro. Pričeli so kuhati. Imeli so za večerjo vse pripravljeno, to je: ognjišče, ogenj, krop, sol in lonec, le edino tega ne, kar bi radi v lonec kuhati dejali. Postregli smo jim s tem, kar je bogati „Piparski" zalogi preostajalo. črez nekaj trenotkov smo bili zopet na vrhu, zapeli slovenske pesmi ter udarili „Piparski petel" (marjaš)- Že se je delal mrak, ko smo vzeli slovo od krasnega razgleda ter se vrnili v kočo. Po izborni večerji smo izpraznili par steklenic v snegu ohlajenega vinca, zapeli še par domačih pesmi, potem pa zgodaj legli k zasluženemu počitku. —
Ko Pipar se prebudi, Na vreme on gledat hiti; če lepo je, vriska na glas, Hej, danes na gorah bo kras!
Tako smo zapeli binkoštni ponedeljek kmalu po treh zjutraj, ko smo se prebudili pa zagledali jasno nebo. črez pol ure smo zopet stali na vrhu. Vse, kar smo včeraj gledali, smo videli sedaj zopet in sicer v nežnem svitu vzhajajočega solnca. Nepopisno je bilo lepo; ni čuda, da nas je navdušilo tako, da smo od radosti vriskali. Vrnivši se v kočo, smo si napravili zajutrk, posnažili kuhinjsko posodo in opravo, očedili sobo in kuhinjo ter vse spravili v tak red, v kakršnem koča morda preje še nikoli ni bila. Sosednje hribolazke in hribolazci so kar strmeli in občudovali našo spretnost. Slovensko smo zapisali svoja imena v spominsko knjigo (pred nami še nihče ni kaj slovenskega pisal vanjo), jih označili s „Piparskimi" pridevniki in vidno zabeležili, da smo člani in zastopniki »Slovenskega plan. društva". Tudi smo pa grajali v knjigi nered v koči, katerega so provzročili oni hribolazci, ki so bivali pred nami v koči.
Šopke na klobuke, nahrbtnike na rame ter palice v roke, in z Bogom Dobrač! Stopili smo črez vrh in potem navzdol proti Ziljski dolini. Pot je sicer strm, a jako dobro izpeljan in udelan ter vodi s početka po skalnatem svetu, potem pa po senčnatih gozdih in zelenih planinah. Srečali smo dva češka enoletna prostovoljca, ki sta stopala proti Dobraču. Pozdravila sta nas z „nazdar!" in nam povedala, da jima je znano, da so „Piparji" na Dobraču. Čudno! v Ljubljani tega niso vedeli niti oni, ki so želeli to vedeti. Med potjo smo napravili še en počitek in malo južino. Ko smo se radovedno popraševali, od kod sta Čeha zvedela, da smo mi na Dobraču, je odgovoril neki prav „kunšten" Pipar: „Grosse Ereiguisse werfen ihre Schatten voraus". „Dobro si povedal, usedi se!" so odgovorili drugi.
Čvrsti in dobre volje smo dospeli skozi čajno ob polenajstih dopoldne v Bistrico v Ziljski dolini. Stopili smo najprej v cerkev, potem pa h kosilu. Kako diši hribolazcu kosilu, ko pride z 2167 m visokega hriba, ve le on sam. Table d' hôte pri Ronacherju na Dunaju naj se kar skrije.
Po kosilu ob dvanajstih smo si ogledali ljudsko igro, katero naj le kratko opišem, ker je bila že večkrat opisana v raznih knjigah.
Godci spremijo dekleta in mladeniče z godbo iz cerkve skozi vas do gostilnice, pred katero se ustavijo, popijo kozarec vina in se potem razidejo h kosilu, od koder se hitro vrnejo.
Oglejmo si dekleta in mladeniče! Brhka dekleta krasi lepa narodna noša. Izpod kratkih, drobno nagubančenih kril se jim vidijo snežnobele nogavice, črez prsi imajo lepo svilnato ruto bujnih barv umetno pripeto. Mladeniči čvrste postave so goloroki, na glavi jim v stran potisnjeni klobuk diči „pero korajže". Lepo jih je videti.
Sedaj se zbero na trgu vsi domačini, katerim se pridružijo ljudje iz bližnjih in daljnjih krajev.
Sredi trga je postavljen kol, na katerem je nasajen močan sodček. Sest mladeničev prijezdi sedaj na težkih, neosedlanih konjih, v rokah držeč kratke, težke železne kolce, s katerimi bijejo po sodčku, dirjaje mimo njega tako dolgo, da se s kola razsuje. Mladeniču, ki je tako srečno udaril po sodčku, da se je razsul, izroče dekleta droben venec. S tem si je pridobil mladenič izključno pravico, da začne pod vaško lipo „rajanje".
Nad eno uro smo se zabavali in gledali te nam še neznane narodne igre, ki so v Ziljski dolini binkoštni ponedeljek običajne. Težko smo se ločili od tod in prezadovoljni se vrnili še isti dan zvečer v belo Ljubljano z lepim spominom. Vsakomu pa, ki pojde na Dobrač, svetujemo, naj ga prehodi iz Beljaka črez vasico Sv. Duh gori in na Ziljsko dolino doli.