Pigmalion

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pigmalion (Levstik))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pigmalion: Novela
Vladimir Levstik
Izdano: Ljubljana: Slovenska matica (Zabavna knjižnica, 19); 1907
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Princesa.[uredi]

Toplo je bilo; rože so cvetele zunaj na župnikovem vrtu, in kadarkoli je potegnila sapa, se je dišeče vsulo od njih v delavnico Tomaža Krševana.

Spodnja polovica okna je bila prepeta z zagrinjalom sinje barve; solnčni žarki so se smejali skozenj in so modrili kiparju prste, ko je rezljal sandale svetega Ivana. Više zgoraj pa so svobodno oblivali svetnikovo lice, da so se krepko in temno risale sence, koder jim je bilo dleto ukazalo pot.

In če se je Tomaž odmeknil k steni, da presodi svetnika božjega z očmi, bo li dobro, kakor ga je napravil, se mu je zazdelo z mučno nedvomnostjo, da je apostol v teh hipih vse, vse lepši, nego bo čez tedne v oltarju.

K poldnevu se je dvigalo solnce: na gosto so znojne kaplje pokrivale Tomaževo čelo. On pa jih ni čutil, razen kadar je zdrknila katera izpod črnih kodrov preko lic in je kanila na tla.

Ako se je takole zaljubil v delo, mu za nič na svetu ni bilo nehati; sukal je nože in pile, in je nabijal s kijcem po dletu, boreč se z lipovino za svoje čiste in veličastne obraze, dokler ni zatonil dan, toliko časa, da je naposled odložil orodje, sklenil roke in pokimal s tihim zadovoljstvom:

»Tako, zdaj je storjeno ... Ja reči ni, da bi bilo napak!«

Lep in visok je bil Tomaž Krševan, vitke, nekoliko prešibke postave, in mlad še takorekoč. Nisi mu mogel ceniti starosti po brkih, ker si je bril obraz; a vsakdo je rekel, da mu ni nad trideset let. Imel jih je sedemindvajset.

Doma ni bil iz tistih krajev, bržčas ne. Kje se rode med nami fantje s tako zagorelo poltjo, s črnimi kodrastimi lasmi in z očmi, temnimi in globokimi, kakor dva brezdanja bajarja v gozdni globeli?

Tam doli nekje na Dolenjskem so ga bili našli na Martinovo, ko je bil semanji dan. Lepo zavit je ležal v jerbasu tik ceste in je milo plakal, kakor Mojzes, ko ga je zaslišala faraonova hči. Njega pa ni začula kraljičina, temveč ubog učitelj iz daljne vasice, ki je bil izbral na semnju za hlače in je z rjavim zavitkom pod pazduho in s ponižno ženico ob strani korakal proti domu.

Dobra človeka sta bila učitelj in njegova stara, zadovoljna s pičlim deležem pozemeljskega blagra, ki jima ga je delilo življenje; samo to sta se bridko pritoževala, da jima Bog ne da otroka, dasi ga prosita že sedem let.

Zategadelj sta se silno razveselila najdenčka in sta prosila zanj, da so jima ga dali. Ker se je našel v jerbasu tik malega list, da je še poganček, ga je dal krstiti učitelj na svoje lastno ime, za Tomaža; in ker se je njemu reklo Krševan, je postal tudi deček Tomaž Krševan, ko ga je posinovil.

Narave je bil tihe in zamišljene, zagonetke so mu spale v pogledih. In ko je pričel pohajati šolo svojega rednika, najdalje med vsemi tovariši ni znal poštevanke, zakaj rajši nego se učit, je hodil na brdo gledat gradove in zmaje v oblakih in plamene večera ali pa k ilovnici, kjer je gnetel iz blata prečudne možičke in konjičke. Govoril je rahlo in malo, razposajene družbe ni iskal, že tiste dni je ljubil samoto.

Učitelju je bilo izprva težko videti, da fant ne bo za študiranje; žal mu je bilo nade, da s skrbjo in z žrtvami napravi iz Tomažka gospoda, ki mu bo v čast in v oporo na stare dni življenja.

Stara pa, ki je imela dečka skoro rajši nego moža, ga je tolažila, da je Tomažek dobro dete in sila usmiljenega srca.

»Še muha se mu smili,« je zatrjevala. »Če ne za eno, bo za drugo; ali morajo biti vsi sami gospodje?«

Prišlo je, da so jo ubirali gospod župnik nekega večera mimo ilovnice; kakor po navadi, je Tomažek zopet čepel pri svoji igri, za vse drugo slep in gluh, le v ilovico zamišljen. Tla so bila mehka, svečenik je stopal rahlo in oprezno; deček ga ni slišal in se ni ozrl.

Pa kaj si je bil umislil? Celega Adama je bil napravil, kakor Bog stvarnik v zgodbah svetega pisma, malo manjšega seveda, da bi ga bilo laže prenočiti in da se mu ne bi postavil po robu: polovico manjšega od sebe.

A kdo popiše Tomažkovo začudenje, ko je bil trudapolni posel storjen? Da trdovratni mož prsti ni vstal in se ni izpremenil v svoji lenobi, to še ni bilo ravno najhujše zlo ...

Ko pa so gospod Ignacij Benja dospeli v njegovo bližino in so videli bogokletno početje, da hoče oponašati Gospoda, so se silno razsrdili v svojem srcu in so mu med njegovim obupnim krikom izruvali veliko število las.

»Ali ne pomisliš, da je greh proti svetemu Duhu? Pa še do pičice takšnega je naredil, nemarnost grda, kakršen je ... Kdo ti je ukazal, delati mu tisto tam? Fej te bodi!«

In sami pri sebi so se začudili nagemu možu, zakaj udje so mu bili prav prešteti in napravljeni dobro in podobno. A vseeno so ga zmečkali z nogo. Nato pa so razodeli Tomažku, da niso več hudi in da mu odpuščajo, ter so ga peljali k učitelju Krševanu.

»Slišite,« so rekli, »vaš poba ni karsibodi! Podobarstva ga dajmo učit, kadar poraste, ako bo priden dotlej. Kdo bi si mislil, da ima talent, kujon?«

Od tistega večera so nahajali Tomažkovi umotvori več milosti pred ljudmi; in, rekel bi, vsak dan so prihajali lepši. Ko pa mu je bilo trinajst let in je prinesel župniku za god tako lepo Mater božjo, iz lipovine izrezljano in poslikano, da je župna cerkev ni premogla milejše, so sedli gospod Ignacij Benja k mizi in so napisali pismo slovečemu podobarju, ki je živel tam daleč nekje v tirolski deželi.

K njemu se je odpravil deček malo tednov kasneje, da se izuči v svoji umetnosti. Tisti dan ločitve je poslednjikrat videl svoja rednika. Kajti čez dve leti, ko je pisal učitelju Krševanu, da hoče v Monakovo na umetniško akademijo, je prejel od njega odgovor, poln velike žalosti in obupa.

Rednik mu je sporočal, da je ravnokar jesen položila mater pod rušo. Pravzaprav pa mu mora razodeti, da niti on, niti ranjka, nista njegova roditelja, kajti bilo je tako in tako. Ako je v njegovo srečo, naj le gre, kamorkoli ga žene duša; denarja mu sicer nima dati, pač pa mu pošlje on svoj blagoslov, in gospod Benja isto, s presrčnim pozdravom in z dvema desetakoma za priboljšek.

Ko je Tomaž malo mesecev nato obvestil krušnega očeta, da je že v Monakovem, in da mu ne gre slabo, je mesto rednika odgovoril gospod Ignacij Benja. Ubogi učitelj ni mogel preživeti ženine izgube: slabili prsi je bil že od nekdaj, nagla jetika je prišla kar sama od sebe in ga je pobrala; s prvim cvetjem jablan so mu vetrovi posuli svežo gomilo.

Tomaž Krševan je bil sam na svetu, a veliko in lepo se je odpiralo življenje pred njim. Zrl je vanje, kakor z veselega hriba: zlata polja so bila na desni in na levi, posredi pa je ležala srebrna cesta, dolgemu meču podobna, in je kazala z izginjajočo ostrino tja v daljno modro nebo.

Stari umetniki so ga hvalili, da je velik talent, cekin za cekinom je žvenkljal v njegov žep in zopet iz njega, in sila rade so ga gledale lepe oči.

Nekaj let je preteklo; Tomaž Krševan je hodil po svetu, videl je mnogo zemlje, spoznal je mnogo ljudi.

Pa je prišlo pomladno jutro, rože so cvetele, kakor danes, možakarji so se radostno ozirali v nebo, prikrivali si oči pred majevim solncem in so prorokovali ugodna vremena. Tisto jutro je vaški grobar zagledal mladega moža v baržunasti suknji, ki je stal v otožnih mislih ob grobu učitelja Krševana in njegove stare. Dolgo je stal neznanec; nazadnje je dvignil glavo in je vprašal grobarja po gospodu Benji.

»Gospod Benja? O, že dve leti jih ni več tu! Stari že in slabotni, so se prestavili v manjšo župnijo v svoj rodni kraj. Pa če niso oni, gospod, rejenec ranjkega učitelja, tisti fant, ki je šel pred leti na Tirolsko! Seveda so: toliko časa je, odkar so se gospod Tomaž napotili v tujino, in zdaj so zopet tu ... Ej, veselje jih je pogledati!«

Grobar Jernač si je potegnil z rokavom hodne srajce čez krvavkaste oči. Mladi tujec v baržunasti suknji je bil za resnico Tomaž Krševan.

Prišel je bil, da se ne vrne več na tuje, vrnil se je bil, da zamenja pogačo za kruh, cekin za goldinar, slavo za zadovoljnost. Začel je delati Marije in svetnike, kipe in cele oltarje, da so v slavo božjo stali po vaških cerkvah. Gledalo jih je preprosto ljudstvo in se je čudilo, kako veličastne so podobe mladega mojstra, da ni enakih, kakor daleč so popotovali ljudje.

Tomaž Krševan si je bil zaželel pokoja. Nihče razen njega samega ni vedel, kako je prišlo. Ali se mu je razzalostila duša in se mu je zlo zagrizlo v srce po težki bolezni, po kruti izgubi? Ali se je nasitil lepot sveta? Nemara so ga izmučili poljubi tujih krasotic? Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. In on se ni razodeval v svoji molčečnosti; malo se jih je našlo, da je govoril ž njimi, a z nikomer o skrivnih rečeh.

Boril se je sam s seboj za vdanost in pozabljenje; a pogostoma, kadar je proti noči obstal pred mračnim oknom svoje sobe v izgubljenem župnišču na kmetih, ali kadar se je zunaj ob gozdnem robu zagledal v bakreni večer, mu je silno hrepenenje pokrilo obraz, in usta so mu strepetala v čustvu, ki ni bilo veselje. Ne redko so ga gledali kmetje in so strmeli od strani, dokler ni sam sebi nevoljno zamahnil z roko in odšel, nato pa so majali glave za njim in so ugibali.

Zdaj je bil Tomaž že drugikrat po svoji vrnitvi pri gospodu Ignaciju Benji, v njegovem rodnem kraju. Ko ga je starček prvikrat zagledal, se je silno razveselil njegovega prihoda; in ker se Tomaž ni sam razodel, mu ni posegel v dušo z radovedno besedo. To pot pa ga je bil povabil, da mu ustvari za župno cerkev nov veliki oltar.

Po zraku je pridrhtel glas zvona, prvič, drugič in tretjič. Še četrt ure je bilo do poldneva.

Malodane gotov, je stal sveti Ivan pred Tomažem, veličastnega lica, s knjigo v roki in z orlom pri nogah, vsaka ped cel apostol. Kipar si je oddehnil, zapalil je pipico, prekrižal roke in je stopil k oknu, da so plavale sinje meglice dima s krepkim vonjem izpred njega na vrt.

Zaškripala so vrata.

»Kako je, fant?« je zaklical glas gospoda Benje. Tomaž Krševan se je okrenil, zakaj župnik je bil prestopil prag in se je približal njegovemu delu. Star je bil, in vendar nikdar slabe volje; čisto beli so bili lasje, kolikor mu jih je gledalo izpod črne čepice, toda vesel je bil njegov glas, dasi je trepetal.

»Dobro je tvoje delo, Tomaž,« je dejal od srca in ga je potipal po rami. »Vsa vas ni toliko vredna, da bi iztržili zanjo, kolikor zaslužiš. Zares, moje veselje si, zdaj na stara leta, Bog te blagoslovi! Vidiš, nas eden ne sme imeti sina, da bi se ga radoval; ta pravica se neha v sredi med tistima dvema orjakoma pred vrati lemenata. In povem ti zaupno, da ga jaz prav za resnico nimam. Pa da ga imam, kdo ve, ali bi ga bil tako vesel, kakor sem tebe.«

»Ej, ne bo sile, ne bo,« je rekel Tomaž nehote in se je ponižno namrgodil. Toda mehke so bile njegove oči, ko jih je našel pogled gospoda Benje.

Pa nič ne pogledaš k meni,« je nadaljeval župnik. »Sam sem, dolgčas mi je, starcu: molim brevir, in si belim glavo o župniji in o gospodarstvu ... Toliko je še skrbi, preden odpočijem za zmerom. In kmetje hodijo venomer, ta ima nekaj, drugi — drugo na srcu ... Ti pa delaš in delaš: krepak nisi, razgrel se bodeš in prehladil, škodilo ti bo! Ah res, to sem ti hotel povedati: dva gosta imamo danes pri obedu ... Vidiš, saj ti nisem mogel povedati, ko nič ne pogledaš k meni! Stara gospa je, in njena mlada hči: gospa Magistrova iz Trsta in njena Ana. Posestvo imata tukaj in ga bosta prodali, jima nekako ne sodi ... Veš, mislim si, nemara ni vse v redu; kdo ve? Ampak hči, Ana, je kaj zalo dekle ... Že pred dvema urama sta bili tu: ali jih nisi slišal s hodnika? Seveda, ti ki si vedno pri delu! Povabil sem jih, kaj hočeš: drugod po vasi je slaba postrežba, in dolgočasili bi se; naposled je tudi nama prijetno, da pride tuj človek in prinese kaj novic; ta pusti kaplan itak nič ne zine ... Strašen človek, to! ... Mislil sem nate, da se porazvedriš ...«

Župnik je govoril z mirnim, lagotnim starčevskim glasom, in z lepo svetlostjo so se premikali njegovi pogledi po kiparjevem obrazu. Tomaž Krševan je vzel pipo iz ust, držeč jo v pesti, in je s palcem potlačil pepel.

»Kako jima pravite?« je izpregovoril kar tako. »Gospa Magistrova in — Ana?«

»Ali jih poznaš?« se je razveselil gospod Ignacij Benja.

»Nič jih ne poznam, samo tako sem vprašal. Ime se mi je zdelo nenavadno ...«

»Ah, mislil sem!« Župnik se je obrnil proti oknu. »Glej, že prihajata, brž poglej!«

V tistem trenotku je zazvenel preko vrta droban dekličji smeh. Župnik se je umeknil za šipo, Tomaž pa je previdno pogledal, gledal, oprl se je z obema rokama ob podoknik in je zastrmel. Med živahnim pogovorom sta prihajali ob vrtnem plotu postarna gospa in vitko, zlatolaso dekle kakšnih dvajsetih let, Magistrovi. Ana je držala v roki polno poljskih cvetlic in je gibala z njimi; zgolj življenje je nosila s seboj, njen obraz pa je bil čudovite lepote.

»Kaj, ali ne bo prijetna družba?« je vprašal gospod Benja s šegavim usmevom.

Tomaž Krševan je še vedno gledal. Zardel je in ni rekel ničesar. Takrat pa mu je župnik položil roko na lase, nasmehnil se je še bolj dobrohotno nego prej, in je dejal tiho in blago:

»Ej, vi mladi ljudje!«

In je šel. Pri vratih se je okrenil:

»Pa pridi kmalu za menoj, obed bo skoraj na mizi; Katra se je morala danes požuriti. Slišiš, kako jezno ropoče z lonci?«

Ko je bil kipar sam, se je vzravnal, kakor v sanjah, in je rahlih korakov stopil k omari. Odklenil jo je in je postavil iz nje na mizo prelep umotvor. Bila je doprsna soha krasnega dekleta s plavimi lasmi, velikih, sinjih oči in z ustnicami, kakor dva podolgasto brušena rubina. Deviški vrat je bil gol in bogato oblačilo se je v čistosti vlegalo sredi prsi navzkriž, speto z opalno zaponko. Na laseh je počival diadem iz biserov: ali je bila podoba princese iz pravljic?

Tomažu Krševanu je bila več, nego podoba princese iz pravljic. Ženske, da bi jo resnično ljubil, dotlej ni bil našel sirom sveta, neutešeno je bilo njegovo hrepenenje. V tihih in samotnih urah je bil nekdaj ustvaril to soho; vzel je lepoto vseh, ki so mu bile darovale sladkih trenotkov, in jo je posvetil z vsem, česar ni bilo v njih. Tako je nastala njegova princesa. In ko je bila gotova, si je dejal v svoji duši:

»Takšna bi morala biti, da bi ji dal srce.«

Ali ve kdo na svetu, kolikokrat se je zatapljal v njeno krasoto, kadar je bil sam s seboj?

Zdaj je stala soha njegove princese na mizi; skozi okno je vejalo od rož. Tomaž jo je gledal in je sklepal povešene roke. Tih je bil njegov smehljaj, neslišno, kakor v sanjah, so se mu premikale ustnice. In nekaj žarkega, čimdalje silnejsega, čimdalje slajšega je plamenelo v njegovi duši.

Trpko in s pomilovanjem se je zdajci ozrl na svetega Ivana.

Zakaj njegova princesa je bila čudovito podobna gospodični Ani Magistrovi.

II. Tomaž in Ana.[uredi]

Štirinajst dni je bilo preteklo, odkar sta si Tomaž Krševan in gospodična Ana razodela, da se ljubita in da jima drugemu brez drugega ni živeti na svetu.

Gospa Magistrova se je bila med potjo prehladila; popadlo jo je trganje in ji ni odleglo do četrte nedelje. Župnik Benja je dal damama v prostornem župnišču lepo sobo na razpolago. Majhen balkon je bil spredaj ravno nad oknom Tomaževe delavnice, z njega pa solnčen razgled čez celo okolico, čez polja in čez sela, skrita v zelenju, tja do dalje, kjer so sineli porastli hribi. Dokler se materi ni poboljšalo zdravje, sta ostali, zdaj pa sta imeli oditi, že jutri zarana.

Najsi je gledala skozi okno še tolikanj lepote, vendar zlatolasi Ani ni dalo ždeti pri materi v zaprti sobi. S Tomažem sta postala že prvi dan dobra znanca; tihi kipar, ki je bil tako nekako ves po tej svečani skromnosti kmetiškega življenja, se ji je omilil tisti hip, ko ga je zagledala; ljubezen ga je storila še bolj rahlega in nežnega v občevanju, in s svojim prizadevanjem, da stori in reče vsak trenotek le to, kar je njej prijetno, si je osvojil njeno srce, preden je sama vedela, kaj se je zgodilo.

Gospa Magistrova je bila neprestano doma; pletla je, z dolgočasjem je listala po starih ilustrovanih časopisih, ki jih je bil kdovekdo zanesel v župnikovo nabožno knjižnico, tarnala je nad bolečinami in je kramljala z gospodom Ignacijem Benjo, ki je tuintam pogledal k njej. Včasih je prišla tudi kuharica Katra; žensko sočutje je premagalo prvotno jezo, s kakršno je vrla in priletna devica pozdravljala vsakogar, kdor je prišel kalit udobno enoličnost župnišča.

Zato sta se gospodična Ana in Tomaž Krševan tiste čase kaj mnogo izprehajala; nihče jima ni branil. Dekle še ni bilo videlo kraja in je prišlo h kiparju s sladko prošnjo, naj ji razkaže, kar je tukaj videti lepega, da ji ne bo dolgočasno.

In Tomaž jo je peljal na brdo, kjer je od starodavne kapele segal pogled tja do daljnega mesta, kadar ni bilo megle in soparice v zraku; povedel jo je k razvalinam gori nad vasjo, k porušenemu jezu, kjer je šume uhajala voda iz zelenega tolmuna skozi špranje v mahovitem tramovju, lovil ji je postrvi in rake, ki jih je ona izpuščala, češ, da se ji smilijo, in jo je vodil k šepastemu stricu Martinu, ki je znal najlepše historije, kar so jih pomnili o davnih časih in o bivših ljudeh tu naokoli.

Ta večer sta sedela nad jezom. Temnilo se je zrcalo vode, zvenel je let komarjev nad površino, ribe so se pljuskoma metale za mušicami v zrak.

Rahla vonjava je šla od njenih oblačil; kipar se je igral z njenimi prsti in je bil umolknil, zakaj težka mu je prihajala misel, da bo zdajci konec te zlate ure in da potem nič več ne bo nobene.

Pa je rekla gospodična Ana:

»Ti ...«

Tomaž Krševan je dvignil glavo; bolest je bila v njegovih očeh.

Ona ga je razumela; prijela ga je z obema rokama za glavo in jo je pritegnila k sebi, da je lezla v njeno naročje z obrazom navzgor. Sklonila se je čezenj; on je zaprl oči in je začutil dvoje vročih ustnic, ki so se doteknile njegovih in so se zasesale vanje, kakor da ni nobene ločitve več.

Trepet je prihajal v njegove ude. Prešinilo ga je z bliskom, da je planil kvišku in jo je krčevito objel čez pas.

Prestrašila se je Ana, pa Tomaž Krševan ji ni dal govoriti; privil jo je k sebi in trosil ogenj poljubov, kakor še nikdar ne, tem brezumneje in tem obupneje, ker še ni bil opravljal takšnega slovesa.

»Kako si čuden nocoj!« je dejala Ana tiho, ko je Tomaž nehal in je v padajočem mraku poiskal njenih oči.

»Nisem čuden, Ana; zakaj praviš, da sem čuden? Če bi imel siromak zaklad v daljnem kraju, sam pa bi bil priklenjen doma in ga ne bi mogel čuvati, ko bi mu davile skrbi srce: ti bi umela, da se žalosti, pa ne bi rekla, da je čuden.«

»Moj Bog, Tomaž, takšna ločitev ni na veke; ti pa govoriš, kakor da se vidiva šele po smrti, ali pa sploh nikoli več. Pisala si bova, jaz tebi, ti meni, kadar nama bo polno srce; mislila bova drug na drugega in se bova ljubila čez hribe in doline, kaj ne da, Michelangelo ti moj?«

»Morda!« je dejal Tomaž bridko, dočim so se njeni prsti poigravali z njegovimi lasmi, da so ga zlati obročki na njih hladili po čelu. »Toda povej mi, zakaj ti je bilo vse dni toliko do tega, da skriješ najino ljubezen pred materjo? Vidi se mi, ti veš, da si sanjala zgolj prelepe sanje: sanje, ki so ti zmogle dušo edinole v tej samoti, kjer si našla človeka, njej podobnega in odkritosrčnega, in nič gizdalinov, da bi se laskali okrog tebe. Storila boš, kakor človek, ki se prebudi: zmane si oči, začudi se svojemu snu, veseli se ga nekaj časa in ga pozabi. Ana, pozabila me boš, preden mine mesec, mi bo tuje tvoje srce, in še jezila se boš nanj, da me je ljubilo.«

Nikari, duša ti moja,« je vzkliknilo dekle z muko. »Poljubi me, in nič ne govori, lepše je tako. In poslušaj ... Zakaj da sem skrivala naju ljubezen? Zame ni taka, ki misli, da se mora brž postaviti in razglasiti pred ljudmi. Hotela sem imeti te zlate minute za naju, čisto za naju, med nama in samo za naju. Najlepše so, pa naj bi nama jih kalile tuje oči in tuje misli? Zakaj, ne le rodna mati, še Bog je med dvema zaljubljencema odveč. Ostalo pride dovolj zgodaj ... In tisto ostalo se bo razumelo ob sebi v navadnem ozračju, kamor odhajam zdaj; njegovega diha pa nisem marala zanašati v to svetišče.«

»Tako je!« si je mislil kipar v bridkosti. »To je ravno tisto, da me bo pozabila. Če je že naprej razločala svojo ljubezen, kakršna je zdaj in kakršna bo kmalu, že jutri večer, potem ... Gorje, kadar začno ženske modrovati o svoji ljubezni!«

»Ana!« je izpregovoril naenkrat. Hrepenenje in bolečina sta se borila v njegovem glasu s strastjo, in čudno je zategadelj udarila beseda v molk, ki je bil zavladal med njima. »Ana, ne prosim te ničesar. In ničesar mi ne obljubi, niti tistega pogleda ne, ki bi ga darovala beraču na cesti ...«

Dekle je obstrmelo.

»Kaj ti je, za božjo voljo? Kaj govoriš, kakšne so tvoje čudne misli?«

»Takšne so, kakršne mi je imeti prav in dobro,« je odgovarjal Tomaž Krševan, držeč jo za obe roki in zroč ji iz tesne bližine resnobno v oči. »Bolj so takšne, nego slutiš; čez mesece mi morda pritrdiš ... Ana, ako se mi izneveri tvoje srce — ne, torej oprosti — ako se ti nenadoma zjasni: vse, vse je bilo le čar te samije in nič več ne more biti takih besed med nama ... takrat, glej, Ana, mi piši odkrito. Odkrito mi povej, le varati me nikari. Ti mi boš povedala po resnici in pravici, jaz pa bom miren in potrpežljiv, in, če ne bom srečen, bom vsaj vesel, da si srečna ti. Prijateljski, ali vsaj ne sovražno, se boš včasih spomnila name, tako da tega spomina ne bo treba ukrasti tistemu, čegar boš ... In tvoj nekdanji samotar Tomaž Krševan, o katerem živa duša ne bo znala, da si ga obdarovala s poljubi, kakršnih ni prej dobil in jih ne bo jemal od nobene druge, bo vedel, ali vsaj mislil si bo, da se ga spominjaš. Njegove misli bodo poklekale pred tebe v tihih, lepih trenotkih, ne plameni strasti, gorke bodo in pobožne. Zakaj dobro de človeku, ki je našel mnogo luž na svoji cesti, da nosi v duši svet simbol, ki se ga oklene, kadar mu je težko živeti. In če boš hotela, ti bo pisal par vrstic, pokornih in spodobnih, brez tiste retorike, ki je banalna dovolj, da jo more ponarediti vsak zaljubljeni študent, ako je čital romane. Ti veš — ali če sama nisi izkusila, te tudi jaz ne naučim, da so reči, prelepe za besede: nežnim krilom metulja so podobne, ni prav, ni dobro, prijemati zanje. Kaj ne? In, kadar bom delal, bom mislil nate; lepša mi boš od mojih madon, čistejši od mojih angeljev mi bo o tebi spomin: ti boš moja Vittoria Colonna, in jaz, če boš hotela —«

»Michelangelo!« ga je s tihim smehom prehitela Ana. »O, ti moj neumni Michelangelo! Daj, da te poljubim, norček ti moj! Kako nespameten je: ti ne poznaš samega sebe! Ne poznaš se, ker ne veš, da niti tebi, niti komurkoli drugemu ne bi ostala Vittoria Colonna, ako bi prišlo, kar ne bo: da bi se dala drugemu, nego tebi. Ni jih, takšnih Vittorij! To so zgolj pravljice o Vittorijah Colonnah, in zapisali so jih menihi in veli starci, ki so jim bile prašne izbe božji svet, in ki niso vedeli, kaj je ljubezen. Pomiri se, fant: tudi Michelangelov ni na svetu, ali pa so, a ne vedo, kaj je ljubezen ...«

Ozrla se je v nebo; nad gozdom je dogoreval zapad, preko griča se je nosil ave. Zvonik je držal svoj križ nad drevesa in je temnel, nad njim pa je visel krajec med dvema oblakoma. Prihajala je pozna ura; že davno bi se bila morala vrniti k večerji.

»Mama bo v skrbeh,« je rekla Ana kratko in s težkim glasom; Tomaž se je spomnil, da je to poslednji hip. In ko je ona vstala, ji je objel kolena, poljubljajoč jih skozi nežno krilo; Ana je začutila gorko in mokro od njegovih lic na svoji polti.

Po cesti so se privlekli zoprni koraki starega človeka: bila je sloka Jera, z butaro na rami. Videla jih je skozi grmovje, pa je povesila oči, da se ne pohujša nad nečistim početjem ... Kaj bi rekli k temu gospod župnik? Zares, bogoljubno bi jim bilo razodeti ... A kako? Naravnost je malo sitno ... Ej, že ve: v soboto se hoče izpovedati slabih misli, ko je videla tointo ...

»Pojdiva!« je rekel Tomaž gluho. In nemo, brez besed, sta stopala proti domu, le njuni prsti so se objemali. Pri župniškem vrtu pa je Ana obstala in je rekla, kakor iz sanj:

»Ti! ... Če bi vedela, da ne boš hud, nekaj bi te prosila. Daj mi tisto svojo princeso s seboj ... Nate bom mislila pred njo, ti pa —« umolknila je za hip, nato je nadaljevala: »Ti pa boš tako kmalu imel drugo, če jo boš maral ...«

»Samo to!« je vzkliknil Tomaš Krševan. »Kri bi ti dal, ti moja zlata roža, če bi jo hotela. Kaj mi hoče mrtvi les, ko nosim tebe v srcu?«

Veža je bila svetla: nad vrati, skrita prišlecema, je visela petrolejna svetiljka. V družinski sobi je šlo kramljanje in ropotanje žlic, zgoraj pa sta se razgovarjala gospod Ignacij Benja in gospa Magistrova, ki je hvalila župnikovo gostoljubnost.

Soj luči je pal gospodični Ani na zlate lase in na obličje, ko je prestopila prag. Tomažu se je zazdela kakor kraljičina, ki se odpravlja v deželo zmajev in obrov, in tako nepopisno mu je prišlo v duši, da bi jo bil zgrabil z obema rokama, objel jo, stisnil jo k sebi in zbežal z njo kdovekam v šumo, v divjo noč.

Drugo jutro so se razslovili. Ana Magistrova je vzela s seboj Tomaževo princeso, Tomaž je obdržal njen poslednji pogled in poslednji pritisk njene roke, da ga niso videli, ki so stali naokoli.

Ko sta dami sedli v župnikov vegasti koleselj, je nenadoma obšla kiparja misel, da mora biti čuden videti v prepadeni obraz; s silo se je obrnil nazaj in je naglo odšel v delavnico. Vrata so se škripaje zaprla za njim, le skozi okno je slišal, kako je hlapec udaril z vajeti in doložil z bičem, drdranje voza in glas gospodične Ane, ki je klicala gospodu Benji:

»Zbogom, zbogom! In hvala za vse!«

Vleklo ga je k oknu, kakor tisoč verig. Z obema rokama je zagrabil apostola Ivana za lesene rame; in zdelo se mu je, da se z njim vred maja, da se nagiblje in se hoče podreti proti oknu.

Tiho je bilo zdaj, le tuintam so v daljavi odskočila kolesa na kameniti cesti. Tomaž se je brezizrazno ozrl v svetnikovo lice, samo da se zbere in da ne bo imel v duši tega, kar jo sedaj navdaja s kalno tesnobo. In glej, tako jasno in kruto mu je prišlo v zavest, da trepeče na tem veličastnem obrazu, ki sta mu nadahnenje in pobožnost zarezala slednjo potezo, grda in ostudna laž, njegov nezačuteni jarem nekdanjih dni, ki zdaj tišči na njegove misli in na njegove rame, na vse, kar nosi ime Tomaža Krševana.

Izpustil je kip in je planil k oknu. Prepozno! Zunaj so cvetele rože, topla vonjava je prihajala od njih, raztegale so se grede s cvetlicami in zelenjavo, ncd njimi pa drhteči sinj, in vsenaokrog je bila tišina.

Tistikrat je stopil v sobo gospod Ignacij Benja.

In čudno je bilo videti starčka: nič več se mu ni smehljal obraz, skrb in sočutje sta bila v njegovih očeh, ustnice so se odpirale, kakor da ne vedo izpregovoriti. Postal je pred kiparjem, ki se je bil obrnil k njemu, dokler ni dvignil povešenih pogledov. Nato ga je prijel za roko, rekoč:

»Kaj je s teboj, fant? Zakaj si odšel in nisi počakal zadnjega slovesa? Začudila se je gospa Magistrova in gospodična Ana je zardela ... Tomaž s teboj ni v redu! Nekaj mi imaš povedati, kaj ne da? Tu stojim, in te poslušam; če nimaš, pa oprosti starcu ...«

Tomaž je uprl dolg pogled v njegovo lice. Nato se mu je dal brez volje odpeljati k staremu usnjatemu divanu, ki je stal ob senčni steni pod slabim, orumenelim posnetkom Ghirlandeja. Sedel je poleg gospoda Ignacija in je pričel svojo izpoved.

Izprva se mu je tresel glas in je zastajal. Težko in sitno mu je bilo; a polagoma je začutil, da ne govori spoštovanemu človeku, niti ne prijatelju, temveč zgolj živim ušesom, ki z mirom predsmrtnih dni poslušajo in ne bodo sodila v svojem umu, ker vedo iz morda nikomur razkritih davnin, da mora biti tako. In lažje se mu je bilo razodeti.

Župnik je poslušal, kakor je bil vajen v izpovednici. Držal je blede, vele prste čez obraz, in se ni genil, niti ni izpregovoril; sedel je nepremično in nemo kakor kip.

Ko je Tomaž Krševan povedal vse, se je čutil svobodnejše in mirnejše duše. Gospod Benja pa ga je pogledal z resno dobrohotnostjo:

»In zdaj mi povej: ali si imel ob prvi svoji besedi željo, da ti svetujem?«

Tomaž je pošteno odkimal z glavo.

»Vidiš, tudi jaz menim, da ni potreba. Karkoli bo, vprašaj svoje srce in zabičaj mu, naj se ne zlaže: po tem, kar ti poreče, ravnaj. Fant, Bog ti daj srečo, ki je iščeš; pa če ti ni namenjena, ne zabi, da ni bremena, ki bi ga mož ne mogel nesti: tvoje srce je rakev, dovolj velika za celi svet.«

Nato je župnik vstal in je pustil Tomaža samega s seboj.

Ko so bili vsi svetniki že izklesani in so v barvah in v lepoti čakali posvečenja, v deželo pa je jesen metala orumenelo listje, svoje neme cekine, takrat je prejel Tomaž Krševan od Ane poslednji list.

S hrepenenjem je vdehnil vonj parfema, ki mu je bil še tako dobro znan, poljubil je ime, ki ga je bila zapisala na koncu, in je čital:

»Michelangelo moj!

Toliko ti poljubov, kolikor si mi v zadnjem listu napisal črk! In nikari obupavati nad tem mojim pismom: poročam ti namreč, da me hoče mama omožiti — ne stresi se pred besedo — z bogatim mesarjem, ki živi zdaj kot zasebnik in ki je gledal za mano že v časih, ko sem nosila še kratka krila.

Saj sem ti pravila, zadolženi sva še izza časov, ko je ranjki papa v svoji lahkomiselnosti potratil mnogo več, nego je bilo prav in dobro za naju; polom ni daleč, upniki kanijo hude reči. Vidiš, in zdaj bi mama seveda zelo kazalo, da me uklene v zakonski jarem: mesar je bogat, najina zadolžena hiša bi mu ne bila prestrašna dota, jaz bi živela kakor grofica, in mama bi mogla umreti, kjer se je rodila.

Premisli, zlato moje, ta položaj: mamino rotenje in plakanje, kadar mi uide trpka beseda tudi še vse bolj neprijetni prizori — na eni strani, na drugi pa moje nasprotno in najsvetejše mnenje, da mama naj vzame svojega mesarja sama, ako jo veseli ... zakaj jaz hočem biti tvoja, samo tvoja, ali nikogar.

Zatorej sem sklenila, da ti pišem takole:

Ako ti nič ne brani, odpravi se in pojdi naprej, kamorkoli, samo da je nekoliko dalje odtod, pa nama pripravi skromen kotiček, kjer bom mogla živeti s teboj — ker ni drugače, proti materini volji. Kajti to, da bi te ona sprejela za zeta, ko ima na razpolago bogataša, je pri njenem značaju izključeno, izprevidela sem. Ko najdeš tak kotiček, me pokliči: pojdem, pa če je treba, na konec sveta.

In, kar bi te zadrževalo, tisto žrtvuj meni, ali pa reci, da ne moreš. Bojim se, da mi poči glava od mojih muk; nekako jih moram končati. Ali me ti pokličeš k sebi, ali pa mi preostaja izbira med mesarjem in med morjem, ki sta enako bližnja, enako vabljiva. Lahko si misliš, s čim pričakujem tvojega odgovora.

Kako pa je tebi, Michelangelo? Če se ti ne bo preveč mudilo, piši mi še enkrat, da me ljubiš: tako, kakor si mi povedal v utici na vrtu gospoda Benje ...

Vidiš, srce moje, da te nisem pozabila, in da nama ni usojena bridkost, igrati Vittorijo Colonno in nje nesrečnega ljubimca, samo če ti hočeš, zakaj s tisočernim hrepenenjem misli vsak trenotek nate tvoja Ana.«

Ko je Tomaž Krševan prečital list, ga je navdala tesnoba, ki si je ni mogel razložiti, izvirajoča iz nečesa, kar se je bralo v tem pismu med besedami. Šele mnogo kesneje mu je postalo jasno, kaj je bilo tisto z bridkostjo zastrupljeno, česar Ana ne bi bila smela izdati in ne častiti.

A predvsem ga je popadla mrzlična želja, da stori po njeni prošnji. Stopil je par korakov semintja, da bi ga minila razburjenost; nato se je napravil k župniku, ki je v svoji sobi molil brevir:

»Gospod župnik, moje delo je gotovo. Ako je vam po volji — meni se hoče jutri odtod.«

»Že zdaj? Tako naglo?« Starec je osupnil, položil odprto knjigo na mizo, vstal in si je snel naočnike. O Ani od tistih dob nista bila govorila. »Pa kam si namenjen, za božjo voljo?«

»V Monakovo pojdem.«

»Dolgo pot si si izbral ... Rad bi te še imel pri sebi; a ti že veš, česa ti manjka,« je dejal gospod Ignacij Benja in kratek, vprašujoč pogled je šinil iz njegovih oči po kiparjevem obrazu; Tomaž je čutil, da mu je premeril dušo.

»Tomaž,« je nadaljeval svečenik, »če misliš, da bo prav, pa pojdi, spremljaj te Bog. Denar je pripravljen, tu je pobotnica, da jo podpišeš ... Ampak — name ne pozabi popolnoma: rad bi te še kdaj pogostil, preden me tam gori povabijo na svatovanje. In če pripelješ še koga s seboj — ali dva,« pri teh besedah je šel rahel usmev čez lice gospoda Benje, »sprejmem jih z tisto radostjo, kakor tebe samega.«

Nato je stopil k pisalni mizi in je z drhtečo roko naštel pred Tomaža kupček bankovcev, plačilo za njegovo delo.

Tomaž je še tisti večer brzojavil Ani, da stori zanjo vse, in da ji obenem piše daljše pismo. Dolgo in naglo je bilo tisto pismo, polno ljubezni, ki ji ni utegnil meriti besed. Pozno popolnoči ga je končal in zapečatil.

Dva tedna kesneje je imel v Monakovem pripravljen prijazen atelier in dve sobici poleg njega, skromno, a prikupljivo opravljeni, in je čakal, kdaj mu Ana piše, da naj ji pride do Inomosta naproti. Poiskal je bil svoje prejšnje znance, ki so se čudili in radostih, in v svojem veselju jim je bil vsem povedal, kdo pride za njim

Zvečer je bilo. Čez mestne strehe in čez krone gostega drevoreda se je poslavljalo solnce, ko je stal Tomaž pri oknu, s prekrižanimi rokami, in se je kakor v sanjah smehljal od samega srečnega pričakovanja.

Ko je bila že gosta tema, je spustil zastor in je prižgal svetiljko. Ozrl se je po sobi in je zagledal pismo v omarici na vratih, ki ga v mraku ni bil opazil.

Gospod Benja mu je naznanjal z velikim sočutjem in z mučno previdnostjo, da mu gospa Magistrova pošilja zaročno karto svoje hčere Ane.

Tomaž Krševan se je prijel za senci.

Nato je stopil vnovič k omarici ... Ne, Ana mu ni bila pisala.

In mu tudi ni pozneje, vse tiste neskončno dolge dni njegovega čakanja: niti odgovora ne na pismo, ki ji ga je poslal v svoji veliki žalosti, da naj mu vsaj ne prikriva, kako je prišlo in kaj se je zgodilo.

III. Epilog ljubezni.[uredi]

Tomaž Krševan se ni vdal misli, ki ga je mikala prve dni po neznosni in zagonetni vesti o Anini zaroki: da bi se vrnil v domovino, stopil sam pred njo in jo vprašal tisto, o čemer je molčala.

Edini pomen bi bila imela ta misel v nemogočem slučaju, ako niti njegova brzojavka, niti njegova pisma ne bi bili dosegli svojega cilja. In, dasi ni tešilo njegovega trpljenja, vendar je jasno in nedvomno stopalo preden spoznanje, da se je zgodilo z Ano to, kar se večkrat pripeti v človeški duši: včasih trudna od trpljenja, včasih samaodsebe, je naenkrat polna studa nad tistim, kar ji je bilo dotlej milo in dragoceno, in to tem lažje, čim manj globoka je bila njena ljubezen; z nepopravljivim skokom se vrže drugam, zakaj proti gnusu ni leka, niti pomoči.

Iščoč tolažbe, se je kipar podal v šumno družbo prijateljev; omilili so se mu kraji, kjer se je sestajal z njimi. Tako se je zgodilo, da je zapil ves denar, ki mu ga je plačal gospod Ignacij Benja za novi oltar, in vse prihranke svojih skromnih in samotnih let, ki jih ni bila premajhna svotica.

Brez dela, v neredu, je običajno sameval njegov atelier, prah je pokril orodje, pajčevina se je napravila po kotih.

In, ko se je nekega jutra s težko glavo prevalil na postelji, poln mrkih misli, v njegovih žepih pa ni bilo več beliča, da jih utopi, je zaslišal bedo, ki je stala zunaj in je s koščenimi prsti bobnala po vratih.

Takrat je zbral svojo voljo in se je pričel preživljati z rokodelskim poslom: izdeloval je kipce, kakršni se vrste po oknih umetninarjev, moderni v zmislu snobov, lepi po lepoti banavza, in še druge podobne reči. Medtem je pil kot prej, živel je cigansko življenje, iskal bohemske romantike in je rad preklinjal filistejce in rodoljube.

Bal se je trenotkov samote: takrat je bilo vse živo pred njim, nepozabljeno gorje in propad njegov, krivda šibke volje, premalo silne, da bi se odrekla pogubonosnemu leku.

Še nekaj drugega se mu je bližalo v takšnih hipih: domotožje. In, ker je čimdalje bolj spoznaval, da se je zaman otresati nepreštetih vezi, v katere domovina s sladkostjo in bridkostjo vklepa človeka, pa bodisi najnesrecnejsi izgnanec, je nehal s tem, da ni več zatiral v sebi skrivnostnega čara, vabečega njegovo dušo tja dol k bregovom Save.

Eden redkih tovarišev, ki se niso bili odvrnili od njega, mu je prepustil znatnejše naročilo, da je zaslužil par sto mark.

Ravnotiste čase se je imela otvoriti tretja umetniška razstava v Trstu; Tomažu Krševanu je prišlo na um, da se je ozrl po svojih rečeh. Izbral je nekatere in jih je odposlal.

Svetniki niso bili in tudi ne madone; tisti akord v njegovi duši, ob katerem je nekdaj delal za domače cerkvice, je bil izdonel ali vsaj premolknil. Tudi mladostno titanstvo prvih umetniških let, ko je mislil, da mora utelesiti vse veliko in silno, ob čemer so se pred njim razbijali talenti, se mu ni bilo vrnilo nazaj. Njegovo notranje življenje, kolikor ga je še bilo v njem, je iskalo trpkih in krutih simbolov, z brezupno vdanostjo nadahnjenih.

Deževen pomladni dan je dremal nad zemljo, ko je sedel Tomaž Krševan v železniškem vozu in je gledal, kako zunaj brzojavni drogovi orjo po dimu in megli.

Brzovlak je drdral preko Solnograda, premeril je železno pot ob Dunavu in je obstal v avstrijski prestolnici.

Vedi vrag, kaj je prijelo Tomaža, da je vzel na Dunaju vozni listek do Trsta, namesto do Ljubljane. Spomnil se je šele, ko ga je že plačanega držal v rokah; zaničljiv usmev mu je zaigral na obrazu. Toda potolažil se je:

»Nič ne škodi! Razstava je otvorjena, ogledam si jo in poveseljačim s signorinami. Potem je še vedno dovolj časa, da jo uberem h gospodu Benji, in, če se kaj proda, nemara tudi denarja odveč ...« 

Za nemškim ozračjem izarskih Aten ga je prijetno objelo živahno južno življenje pristaniškega mesta. S slovenskimi tovariši je bil malo znan; sam in samcat se je klatil dva dni, koder je bilo dobro vino in lepa dekleta, in prav za resnico se ves ta čas ni spomnil, da je namenjen v razstavo. Venomer ga je gnal temen nagon za veseljem, kakor njemu samemu prikrita potreba, da se je treba omamiti in ubiti davne spomine.

Tretji dan se je napotil v razstavo, nameščeno v treh majhnih dvoranah.

Slike so se tiščale, kipov je bilo malo, slaba luč je padala skozi pretemna okna, in z izrazi zelo neenakih občutkov so hodili gledalci semtertja.

Tu je videl Tomaž svoja lastna dela; tudi tista »Desetnica« je bila med njimi, kipec, kjer je v obrazu iztirane hčeri po čudnem naključju oživela njegova nekdanja princesa in njegova še bolj izgubljena Ana.

Med razstavljenimi slikami in kipi je bilo mnogo diletantskih delec, sladko in skrbno narisanih in pobarvanih z mično prikupljivostjo; dokaj hvaležnega občinstva je stalo pred njimi. Bolj redka so bila dobra dela nekaterih mojstrov; spoznati si jih mogel po tem, da so hodili mimo njih.

Samo eden gledalec, možic precej suhega života in malokdaj striženih las, pa je stal pred silnim, svežosti in ubranosti polnim »Grobokopom« tistega Tadeja Smole, ki se je ravno danes pred štirimi meseci ustrelil.

Tomaž Krševan je stopil v tistem hipu bliže, ko se je obrnil tudi samotni gledalec in je glasno obstrmel:

»Krševan, stara sablja! Pridi na moje mučeniško srce, in povej, kako je še kaj pri hiši! Kakšen veter, hudiča, pa je tebe prinesel iz egiptovske dežele, ali koder si se že potikal?«

Bil je njegov tovariš izza akademskih let, kipar Svobodin Otavnik, ki so ga napredkaželjni kritiki radi klicali za slovenskega Rodina. Prijel je osuplega Tomaža pod pazduho, rekoč:

»Daj, da ti brž pokažem, kar je zanimivejšega; vsake posamezne reči pač ne boš občudoval, menim da ne? A? ... Ampak, kaj, zlomka, te je obsedlo, da si jo primahal v deželo rodoljubov, raca na vodi! Zdaj te sploh par let ni bilo videti ... Najprej odneseš nagrado za Bleiweisov spomenik, nato rezljaš bogce in angeljčke po kmetih, potem uideš v Monakovo, in kar na vsem lepem si spet doma ... Vidiš onile zmazek? Še več je enakih, pokažem ti jih ... Ampak tale reč ni slaba; poglej, kakšna kompozicija! Levo bedro je zarisano, barva je dobra ... Fant se bo še razvil, če ga ne bodo preveč hvalili. Tako, hajdiva, dopolnjeno je; resnično ti povem, še danes boš zmenoj dobre volje; javna tajnost je namreč, da je tvoja »Desetnica « prodana.«

»Ni mogoče!« se je začudil Tomaž. »Tako kmalu? Tega se nisem nadejal: razstavljenih je mnogo boljših reči.«

»Naj te ne žali ta napačna cenitev tvojega dela,« ga je sarkastno potolažil Otavnik, »takšne resnice so malo merodajne. Sicer o tvoji stvari ne pravim, da bi bila slaba ... Ampak tisto zaradi kupca sem se ti ravnotako malo zlagal, kakor če bi rekel, da ti ga ne privoščim ... Sluga sem, gospod doktor! ... Dovolite: Tomaž Krševan, to je tisti, ki mi je odnesel kupca — doktor Račigoj, gospod doktor Račigoj, ki ti pove kaj več. Oprostita, gospoda, spremiti moram svojo staro domov ... Ti, Krševan, kje se dobiva?«

Svobodin Otavnik je odšel, Tomaž in doktor Račigoj pa sta si nemudoma slovesno zatrdila, da jima je njuno spoznanje v veliko in čisto posebne vrste radost. Doktor Račigoj, tajnik razstavnega odbora, je nato hitel razkladati kiparju, da se je oglasil kupec za njegovo »Desetnico«. Videti je bogat obrtnik in stanuje tu in tu.

»Morda se potrudite tja; prosil me je, naj vas povabim k njemu, ako se izkaže, da ste tu, ker zelo želi govoriti z umetnikom samim. Čestitam vam, gospod Krševan; slučaj je bil vendar enkrat glas pravice: vaša skulptura,« ta izraz mu je očividno zelo ugajal, »je za resnico najlepša med vsemi.«

Zamahnil je z roko proti kipu.

»Človek kar ne ve, katerega ste bolj posekali: Meunierja ali Rodina ... Ta grandiozni ritem! Ah, divno, divno!«

Iste besede je bil ta dan govoril že Svobodinu Otavniku, Emilu Rustiji in Zorislavu Tiringarju, zakaj bil je poosebljena vljudnost in žrtve bi ga bilo stalo, štediti s pokloni.

Čudna radovednost je gnala Tomaža Krševana, da se je nemudoma napotil po danem mu naslovu. V prvem nadstropju skoro nove hiše, stavljene v skvarjenem renesančnem slogu, je pozvonil in je vprašal svežo hišno, ki je pomolela svoj črnolasi laški obrazek izza vrat, če je gospod Pippo doma.

Punca je odšla s kiparjevo karto in je pritekla:

»Gospod Pippo prosi, če izvolite v salon.«

Salon gospoda Pippa je bil opremljen z vsiljivim bogastvom, nekak odsev gospodarja, ki je prišel Tomažu naproti, trebuščat, svetal in zlikan od nog do glave, z debelo zlato verižico od žepa do žepa in blestečimi prstani na tolstih, širokih rokah. Zdravo in debelo lice, stolujoče na ogromnem, čokastem telesu, je pozdravljalo prišleca že oddaleč.

»Veseli me, gospod Krševan, veseli, veseli ... Ste šele prišli, kaj ne da, šele danes? Včeraj sem vprašal po vas, pa nihče ni vedel, da bi bili tukaj; nihče ni vedel ...«

»Slišal sem, gospod Pippo, da kupujete mojo »Desetnico« in da želite osebno govoriti z mano?« je kipar prekinil zgovorno ploho njegovih besed in se je spustil v naslonjač, ki mu ga je ponudil gospodar z vso mogočo eleganco.

»Zares, gospodine, zares. Veste, pravzaprav ni moja navada, podpirati umetnost: za to so drugi, ki jo bolje poznajo, bolje od mene. Ampak topot sem dejal: Čemu ne bi? Tako sem dejal.«

»Vsa čast vam za izjemo,« je dejal Tomaž Krševan, da bi nekaj pregovoril.

»Ej, kaj bi tisto! Čast komur gre; komur gre! Ampak napraviti hočem svoji gospe presenečenje, svoji gospe, ali razumete?« Besedo gospa je izgovarjal s posebno naslado, ljubeznivo zibajoč glavo s krtačasto pristriženimi lasmi.

»Aha, gospo imate!« se je nehote izmuznilo Tomažu.

»Da, gospo imam, gospo,« je čebljal gospod Pippo. »Ali ni zanimivo, da je nenavadno podobna vaši »Desetnici«?«

»Res?« je vzkliknil Tomaž presenečen, zakaj čudna misel mu je šinila po možganih.

»Da, nenavadno ji je podobna, nenavadno; samo da ni tako žalostna, temveč bolj vesela; vesela je moja gospa. Veste, gospodine, pravzaprav imam od svoje gospe še drugo soho, ki je takorekoč lepša od vašega kipa, lepša za moje oči: vaš kip je črn in zelenkast, ta pa je lepo pobarvana, vsa pobarvana je.«

»Soho imate?« je zategnil kipar in je napel vse moči, da se mu ni skrčilo lice v ledenem hladu, ki je udaril v njegovo dušo. »Kje pa ste jo dobili? Kdo jo je napravil?«

»Hm,« je dejal gospod Pippo, »tega sam ne vem dobro, sam ne vem. Neki kmet jo je podaril moji gospe, kmetski človek, preprost rezbar na kmetih; kratko preden sva se midva vzela, malo časa prej.«

»Ali mi lahko pokažete tisto soho?« je poprosil Tomaž nehote; gospod Pippo k sreči ni zapazil, da mu glas drhti od razburjenja.

»Saj jo vidite, tamle stoji, tamle na kaminu! Kaj ne da je lepša? Ali nimam prav? Ampak ker je ta samo do prsi, vaš kip pa je cel, od nog do glave, sem sklenil, da ga kupim, za presenečenje svoji gospe; tako sem sklenil.«

»Tako, tako,« je dejal kipar z ravnodušnostjo, ki ga je stala silnega napora. Bilo mu je, kakor da mora vsak trenotek bušiti v nor grohot. »Dobro torej, naj velja, gospod Pippo; če je vam prav, je meni tudi.« In dvignil se je pri teh besedah, da brž okrajša razgovor.

Tamkaj, na kaminu obogatelega mesarja, je stala njegova princesa, njegova Vittoria Colonna, nekdaj simbol njegov za vso lepoto in dobroto. Še so bili plavi lasje, kakor takrat, in Tomaž je moral misliti, kako jih gladi živi Ani lopatasta dlan gospoda Pippa; velike in sinje so bile oči, s kakršnimi je morala Ana vsako jutro zagledati ob svoji strani mastni život soproga; in Tomaž je videl v duhu te ustnice, kakor dva podolgasto brušena rubina, na njih pa sirova, široka in mesnata usta človeka, ki je stal pred njim. Vsa velika prevara ljubezni se je lečilno razgrnila pred njegovim spoznanjem, in vsa bolest, ki jo je prinesel s seboj, je bila zdajci le še sram in potrtost, kakršna se loteva človeka nad velikimi, nepopravljenimi grehi.

Začutil je, da ga duši zrak, katerega sope; žarek, ki je padal skozi zastore na mizo pred njim, se mu je zazdel nesramen posmeh; iz daljne daljave pa so mu donele na uho besede gospoda Pippa:

»Prosim, prosim, gospodine, prosim. Da se, žal, pri ceni ne da pobotati, to sem že izvedel. Nekaj sem založil na licu mesta; ostanek vam takoj izplačam, ako vam je drago ... Takoj vam ga izplačam; izvolite: sto, dvesto ...«

Imel je nabito listnico in jo je skrbno obračal tako, da je kipar videl njeno vsebino.

Tomaž se je bliskoma okrenil na desno: odondot je bil padel pogled na njegovo lice, da je moral strepetati. Takoj na to pa se mu je spačil obraz ob misli:

»Ni me še minila ljubezen do romantike in do vedenja, kakršnega se učimo iz lepih povesti: kakšen je moj opravek z vsem tem svetom? Spodobi se vendar, da se ljudje sramujejo drug pred drugim, kadar so skupaj ugnali budalost ...«

In zagabila se mu je roka, ozka bela roka gospe Ane, ki jo je ravnokar videl izginiti med zastorom pri vratih.

»Ne, ne, gospod Pippo,« je odgovoril z jedva brzdano nestrpnostjo. »To nikakor ne gre, prosim vas oproščenja. Pravila zahtevajo, da se izplača kupna svota pri tajništvu; kakor pravite, ste tam že nekaj založili, jaz pa v trenotku ne potrebujem, torej je zadeva v redu.«

»Pa bi ostali pri nas k obedu; obedovali bi z nami. Rad bi vas seznanil z Ano, s svojo gospo; ona silno ljubi umetnost, silno, nepopisno. Pred mesecem dni sem moral pisati Smoli, da je prišel slikat njeno fotografijo po naravi, z oljnatimi barvami, z oljnatimi ... Ali vam ni mogoče? Res vam ni? Oh, škoda, škoda! Drugam ste obljubili, drugam? Škoda, škoda; obžalujem, da se vam tako mudi, obžalujem ...«

Gospod Pippo je še govoril, ko so se bila vrata že davno zaprla za Tomažem.

Ta pa je do večera brez cilja blodil po cestah; od zgolj osramočenosti mu je vrvelo v mislih, in zeleni kolobarji se se mu delali pred očmi. Ko se je nekoliko umiril, je skočil v izvoščka, ukazal na kolodvor, in se je vrnil v Ljubljano, ne da bi počakal sestanka s Svobodinom Otavnikom ...

Kakor slap se je izsipalo ljudstvo od nedeljske maše pred frančiškansko cerkev. Na trgu pred spomenikom je stal Tomaž Krševan in ga je gledal. Lenoba je bila v njegovih mislih in v njegovih udih, in vendar so mu trepetali vsi živci po telesu, bržkone posledica prepite noči.

Njegova duša je bila v tistem stanju, ko se studi človeku vse na svetu: ne le grehi, ki so preveliki, da bi jih mogel objeti izmučeni um; ne le grehi, viseči na zemljo in vse nebo pokrivajoči, temveč vse, vse, kar je v srcu, ne izvzemši najčistejših čustev in najbolj solnčnih trenotkov življenja.

Ženske so prihajale mimo njega in so nosile vonj kadila v svojih oblačilih; poslednji glasovi orgel so še zveneli skozi cerkvena vrata ... Kako je ljubil bivše dni to dvoje, takrat, ko je v otroški veri sklanjal glavo pred svetotajstvi, in takrat, kadar so ga obkolili dvomi in so mu zasuli pamet v nerazrešljivo mrežo vprašanj! Danes se mu je zdelo oboje smešno in neumno, in videl je, kako se vsi obrazi ljudi spakujejo od škodoželjnosti, puhlosti in hinavstva.

Mehansko je nameril korake proti gostilni, kjer je stanoval. V njegovi sobi ni bilo vroče soparice, ki je zunaj davila mesto; hlad je bil, divan je vabil ob steni, in prijetno se je zdelo misliti in gledati mimo zavese na oknu v daljno nebo.

Tako je storil Tomaž; mislil je in je izmislil, da ni več cilja v njegovem življenju, da ni več ceste v njegovi puščavi. Prst si je položil na čelo, kakor da se je pred težko in morečo zagonetko spomnil davno pozabljene rešitve; prišlo mu je čudno veselo in lahko, nasmehnil se je od same gole radosti.

Stopil je k oknu in ga je odprl; sklonil se je na dvorišče in je pogledal: nikogar ni bilo videti, le maček je stopal leno semintja, otepajoč s povešenim repom.

Takrat si je Tomaž Krševan odvezal svileno ovratnico in je začel sukati zanjko. In ko je bila zanjka napravljena, trda in trdna, je hotel privezati drugi konec zgoraj na prečnico pri oknu: stopil je na stol. Pa je hotel vrag, da se je zamajal šepasti stol; Tomažu se je izpodneslo in zmanjkalo mu je tal. Omahnil je, udaril s koleni ob trde robove okna, in je zagrabil v zrak. Padal je dolgo, dolgo; cela večnost je bil njegov padec. In ko je naposled treščil ob tla, je čutil razločno, kako se mu je s prskom razbila lobanja; krvavo je brizgnilo vsenaokrog, zleknil se je z licem navzdol, obe roki je imel pod životom, a noge so mu drgetale v poslednjih krčih. Nekaj težkega in hudobnega mu je pokleknilo na hrbet in na rame. Bila je Tomaževa smrt ...

Silovito so se pehali jekleni drogovi med kolesi: človeški duh se je bil utelesil v železo in se je z zmagovitim grmenjem obračal na stoterih oseh.

To grmenje je zdramilo Tomaža Krševana, ki je slonel v železniškem vozu, da je odprl oči, planil kvišku iz svojih sanj in je pogledal naokoli.

Ponoči je bilo; svetiljka je brlela pod stropom, par sopotnikov je smrčalo po kotih, tik za vrati pa je slonela malomarno oblečena mlada ženska južnega tipa in se je s prsti dotikala strun na mandolini, ki je slonela v njenem naročju.

Hladen veter je pihal skozi okno; zunaj se je zibalo bežeče drevje, in žvižgi parostroja so se trgali med holmci in so tonili v nebo, ki je bilo polno zvezd in vprašanj.

Tomaž Krševan je gledal v sen narave in se je čudil samemu sebi, kako da mu je nenadoma toliko laže pri srcu. Spominjal se je svojih sanj, in je bil vesel, da niso resnica. Kar ga je tiščalo težkega, kar ga je bodlo bridkega, vse to je bilo zdaj nenadoma tako razširilo svoje kroge, da jih niti čutil ni. Kdovekdaj se je zgodilo, kdovekako ...

Ali je bil to nočni hlad? Ali govorica zvezd, ki so mu sijale skozi dim in skozi okno? Ali sanje mandoline pod prsti črnolase tujke za vrati? Kaj je bilo vzrok, da se je čutil zopet zdravega in dobrega človeka?

Vase je šel popotnik Tomaž in si je dejal: Človek si ne more česa in vendar je sam kriv, ker sam išče svoje bolesti; trga jo, nagrobni cvet, ki klije iz krste pokopane sreče. To je zlo, ki se ga je vrag braniti, dokler samo ne mine ...

In ni si prikrival, da ga je iztrezniia smešnost razmer, v katerih je našel Ano, predvsem pa groteskni soprog, ki ga je bil odtujil njenemu srcu: ves ta gospod Pippo, neumen v svojem bahaštvu, ostuden v svoji fejaški dobrodušnosti!

Hahaha! Ne, ženske, ki hočejo biti večno ljubljene, se ne smejo osmešiti pred nami, ne smejo vzeti diadema iz las!

Morda bi se bil še ugonobil zaradi nje, da ga ni usoda zanesla v Trst: kdo ve? A tako? Zdaj — nikoli!

Razveselil se je zdrave krvi v svojih žilah; skrčil je roke in prste, da so se napele kite in mišice, in jih je zopet razprostrl; zahotelo se mu je dela in znoja. Čutil je, da se vrača h gospodu Ignaciju s krivdo na vesti, toda vedel je obenem, da je kriv najpred pred samim seboj, pa si odpusti, kakor hitro izgine v strunah njegove duše zadnja sled zloglasja.

Ko je stopal drugo dopoldne mimo župniškega vrta proti hišnim vratom, se je začudil, da je vse nekako tiho: bivše čase je bilo vse veselejše življenje tod okoli!

V veži ni bilo slišati žive duše, in ta splošni molk je navdal Tomaža Krševana s tako slutnjepolno tesnobo, da je tudi on rahlo in oprezno stopil po stopnicah proti župnikovi sobi.

Obstal je pred vrati, oddehnil si je in je potrkal.

»Ave!« je večkrat odgovarjal gospod Ignacij Benja.

Danes je vladala tišina.

V čudnem strahu je Tomaž Krševan rahlo pritisnil na kljuko in je tiho odprl.

Župnik je ležal v svojem starodavnem naslanjaču; bled je bil in vpadlih lic, in čudno velike so mu bile videti oči, ki so zrle nepremično, kakor bi spal z odprtimi trepalnicami. Odet je bil do srede prsi; na njegovih kolenih je ležal razgrnjen brevir. Gospod Ignacij Benja se ni genil; groza je obšla Tomaža.

Okrenil se je, da bi se umeknil in bi zaprl vrata za seboj.

Takrat pa se je, čudovito tiše nego svoje dni, oglasil gospod Ignacij:

»Pozdravljen bodi, Tomaž!«

S trudom je dvignil roko, a svetla radost je zaigrala na njegovem obrazu.

»Bog te sprejmi sinko! Vendar si tu! Mislil si, da sem že mrtev, in si hotel odtod ... O, pa jaz sem te videl, preden si stopil čez prag ... Videl sem te, ko si sanjal na vlaku čudne sanje ... Videl sem te ravnokar, ko si šel mimo mojega vrta: z roko si nadkrilil oči in si se ozrl po oknih ... Vedel sem, da prideš, preden udari moja ura; vedel sem, da prideš kmalu, zakaj moja ura je blizu, blizu ... In veselil sem se ves čas ... Zdaj rad umrjem ... Reci, Tomaž: ali si izkusil, da ni zla, ki bi ga mož ne mogel nesti ...? Nič mi nisi pisal, a jaz že vem ... Vidiš, kadar pride spet gorje, pa spet potrpi: prav in dobro je tako ... Tomaž!«

Tomaž Krševan je bil pritegnil stol; ganjen je sedel k starčkovi strani in ga je prijel za roko.

Zunaj so pridrsali ženski brezpetniki s slamnatimi podplati. Vrata so se odprla na špranjo, pokazal se je prestrašeni obraz kuharice Katre.

»Katra!« je vzkliknil gospod Ignacij Benja s presenetljivo zvonkim glasom. »Katra! Zakolji pitano tele! ...«

In glava mu je padla na prsi.

Bil je mrtev.

Tomaž Krševan je zdajci začutil, kaj je; življenje.

Gospod Ignacij Benja je bil umrl, ko se: je Tomaž Krševan preporodil.