Pevec (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pevec (kratka pripoved iz Domoljuba))
Jump to navigation Jump to search
Pevec.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. april 1889 (2/8), 58—61
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je veliki petek. V cerkvi sv. Januarja v Neapolu sedela je med velikim opravilom cerkvenim ob znožju stebra blizo vrat mlada ženska; speče dete, kake dve leti staro, imela je v svojem naročju. Žena bila je silno bleda, oči so jej blestéle, kakor steklo, črni lasje so jej bili razkodrani in globok kašelj se ji je zdaj pa zdaj kakor otožen vzdihljej izvil iz prs. Tedaj pa je vselej tesneje objela svoje dete s suhima, drobnima rokama, kakor bi se bala, da bi ji kedo otroka ne vzel in vzdihnila k Bogu, naj jo pač usliši in ohrani siroti skrbečo mater.

Med berilom in evangelijem molijo ta dan duhovni prekrasno pesem žalostne Matere božje: »Stabat mater dolorosa«. Pevci na koru so peli to pesem kakor jo je vzglasbil umetnik Nanini; peli so jo dečki iz velikega sirotišča; petje je vodil njih pevovodja Kajetan. Ne vem, kaj je bilo, ali je bila glasba tako lepa, ali so uboge sirote tako milo pele to pesem, srce se je dvigalo ubogi ženi, solza za solzo kapljala ji je iz očes, čutila je nekako Marijne bolečine, ker jih je sama skušala. — Med tem položi dete poleg sebe na tla, poklekne ter s povzdignjenima rokama prosi blagoslova za svoje dete.

»Kmalu boš tudi ti sirota, moj Ivan, kakor oni otroci, ki tako lepo prepevajo na koru; o da bi te mogla vzeti seboj v nebesa, tedaj bi bili zopet vsi skupaj, oče, ti in jaz.«

»Kadar truplo bo umrlo — Daj, da duša bo prejela raja večnega radost!« donelo je zopet iz kora v krepkih glasovih; deček odpre oči, posluša, ozira se na kor, odkoder mu dohajajo vbrani glasovi, kakor zamaknen je, dokler pevci pesmi ne izpojó.

»Mati žalostna, tebi naj je dete darovano, varuj ga; mati, glej tvoj sin! Ti mu moreš pomagati, ti se gotovo usmiliš zapuščene sirote,« vzdihuje uboga žena, a kar hipoma omahne, otrok zakriči in nezavestno jo ljudje odnesó z detetom iz cerkve.

Malo dni pozneje in Ivan je bil — sirota; in nekaj let potem - bil je star sedem let, bil je v velikem sirotišču, katerega dečki so oskrbovaii petje v cerkvi sv. Januarja. Še vedno jim je takt bil resni in večkrat čmrni in natančni pevovodja Kajetan. Ivan mu je bil pa posebno všeč; imel je tanek posluh in zvonk glas, kakor angelj; posebno spretno je igral na vijolino. Star dvanajst let, bil je že spreten igralec na vijolini, le to se je tovarišem in vodji čudno zdelo, da je Ivan vedno nekako otožen, najraje sam in da so mu otožne, resne pesmi najljubše.

Tako je bilo tudi nekega dné leta 1722 proti koncu posta. Dečki so skakali in žvižgali na dvorišču, Ivan pa se je skrivaj splazil s svojo vijolino v spalnico ter se popolno zamaknil v igranje; prelepe glasove je izvabljal iz vijoline in ni zapazil, da je šum na dvorišču polegel, da dečki poslušajo njegovo vijolino, ni videl, kako se je za vratmi prikazal resni vodja Kajetan ter strmeč poslušal igranje Ivanovo. Deček ni ničesar zapazil, kakor zamaknen gledal je v enomer in živel popolno v svoji glasbi. Sedaj preneha in zdaj še le začuti, da se mu nekaj bliža; oj strah, bil jo njegov vodja. Ivan hoče zbežati, ker misli, da bo kaznovan, ker ni pri drugih dečkih. A vodja ga prime, vesel ga poljubi na čelo: »Vrl deček si, moj Ivan,« mu reče, »prelepo znaš igrati, od sedaj boš, kakor bi bil moj.«

Zvečer istega dné je Ivan dolgo čul na postelji, zaspati ni mogel.

»Res me je sicer,« govoril jo sam seboj, »vodja pohvalil, a tistega, kar mi je šumelo v glavi, nisem še vglasil; o kje pač sem slišal ono godbo, tako milo, otožno, tako lepo in čisto-donečo, noč in dan mi odmeva v moji duši, a izgine mi, kakor sèn, ako jo hočem prijeti, vglasiti?«

Ivan je urno napredoval; 22 let star bil je on slaven pevovodja v cerkvi sv. Januarja; a zadovoljen, miren ni bil nikoli; v cerkveni glasbi zdelo se mu je, da ne doseže svojih vzorov, zato se preseli v Rim in se poskuša v posvetni glasbi.

Bilo je l. 1735. V Rimu se je imela igrati nova igra s petjem ali opera, katero je zložil naš Ivan. 25letni umetnik je sam petje vodil — a igra ni vgajala ljudem; pričakovali so kaj bolj veselega in lahkega, a glasovi njeni so tako otožno doneli po veliki glediški dvorani. Umetnik je propal, občinstvo ga ni razumelo; gledališki vodja ga je odslovil, njemu je bilo le do polne hiše. Težko je drugi dan nevesta Ivanova s svojim očetom pričakovala ženina, Ivana ni bilo od nikoder, zvezda posvetne sreče je zanj ugasnila — bil je za višje namene odločen.

Zopet najdemo Ivana v Neapolu; klečal je v cerkvi sv. Januarja pred kipom Žalostne Matere božje, kateri ga je nekdaj darovala njegova mati. Tam stori obljubo, svojo umetnost posvetiti popolno Bogu in njegovi službi. — Kmalu so odmevale krasne pesmi na koru v znani nam cerkvi, bile so sad Ivanovega uma in truda.

Leto je minulo in Ivan je bil vedno bolj rosen, bled in otožen; vedno ga je vleklo pred oltar Žalostne Matere božje; ne dolgo in glasila se je krasna vglasbena pesem »Salve regina«, »Zdrava kraljica« v veliki cerkvi sv. Januarja.

»In vendar ni še prava, ni ona pesem, ki mi vedno vznemirja srce, ki se tako milo glasi, kakor glasovi mi iz davno minolih otročjih let; o, da bi pač mogel to dovršiti!«

Bil je postni čas l. 1736. Ivan se je popolno vdal resnim dnevom; molil, premišljeval in sameval je v tem času. Nekaj dni ga ni bilo kar nič več videti; zjutraj pristopil je k sv. obhajilu, pomolil pred altarjem Žalostne Matere božje, potem se je zaprl v sobo in delal celi dan. Tu in tam slišali so sosedje čudovito lepe glasove iz sobe.

»Ivan živi v raju,« reče nekega dne eden sosedov svojemu znancu. »V raju trpljenja,« mu ta odgovori, »meni se zdi, da velikonočnih praznikov ne bo dočakal; skoro nič več ne uživa in kakor duh je, kader se prikaže.«

Bilo je sredi posta; tedaj stopi Ivan v sobo svojega starega vodje in učenika Kajetana in položi predenj veliko papirjev z notami popisanih. Na prvi strani so stale zapisane te-le besede: »Stabat Mater. Par Giovanni Battista Pergolese«, »Pesem Stabat Mater; vglasil Ivan Krsnik Pergolese.« S slabim glasom reče Ivan učeniku: »Sedaj sem našel, kar mi je šumelo vse življenje po glavi, kar mi je dvigalo srce; sedaj mi je mirno srce: poglejte.«

In Ivan je odšel. Skoro do smrti truden vleže se na posteljo. Stari Kajetan pa pokliče nekaj svojih najboljših pevcev ter začne z njimi pesem poskušati. Bili so nebeško lepi glasovi in bili so vedno lepši. Nekaj časa se je učenik še obdržal za orgijami, kar hipoma poskoči, poklekne, dvigne svoje roke proti nebu ter ihteč govori: »Ne, ta pesem trga srce, te pesmi ni mogel vglasiti človek, zapel jo je samo angelj nebeški!«

Ni bilo dolgo potem in na praznik Matere božje sedem žalosti pela se je pesem »Stabat mater«, katero je Ivan zložil, prvikrat v cerkvi.

Umetnik je bil preveč oslabel, on ni mogel sam petja voditi; do smrti truden sedel jo zadej v kotu ter poslušal svojo glasbo. Orgije in drugo glasbeno orodje začelo je neskončno žalostno in milo svojo predigro in zatem se je od kitice za kitico vrstila lepa pesem, vedno lepša, in pred dušo Ivanovo, ki je neprestano zrl v kip Marije Žalostne, je podoba oživela, sedaj je opaževal, kako trepeti Marija v neskončnih bolečinah, ko jej Sin božji umira na križu, ko tudi po smrti Sinovi neče priti smrt, da bi jo rešila silne bolesti. In zdi se mu, kakor da bi se ta žalost tudi nanj razlila, in tedaj vzdihuje z Marijo: »Daj, da s tabo jaz žalujem — Križanega pomilujem — Dokler bom med živimi.«

Pesem se bliža svojemu koncu: Kadar truplo bo umrlo — Daj, da duša bo prejela — Raja večnega radosti — In skladni ter milo-doneči, kakor so se začeli, izgubljali so se zopet in slednjič potihnili glasovi krasne pesmi. Lahen vetrič dvigal jih je kvišku proti nebu. In ž njimi tudi čisto dušo mojstra Ivana Pergolese. — Ko so se namreč pevci po sklepu ozrli, videli so Ivana naslonjenega na steber s sklenenima rokama; ko so pristopili — bil je mrtev; združen je bil že z očetom in materjo in Žalostna Mati božja, katero bolečine je Ivan nedosežno krasno vglasil v imenovani pesmi, je kakor kraljica nebeška vnetega svojega sina umetnika v vrstila svojim častilcem nebeškim.

Do danes, tako sodijo umetniki, Ivana v tej pesmi še nikdo ni prekosil; neumrjoč živi vedno med umetniki po svoji pesmi-labudnici. Umrl je 16. marcija 1736, star šele 26 let; ni dočakal, da bi bil obhajal tukaj Veliko noč, a zanj je napočil veliki dan pri Bogu, kjer nikdar ne zahaja solnce prave sreče. Aleluja!