Petelinček (Slovenski narod)
| Petelinček G. H. |
| |||||||||||||
Pred kakimi desetimi leti smo prenočevali na dehtečem senu nad hlevom južnoštajerskega očanca. Prejšnji dan smo od zore do mraka nagajali krvoločnemu sovražniku; šele ob 10. zvečer smo kuhali menažo. Prezgodaj nas je prebudil rog stotnijskega trobarja. Hitro smo se umili v bistrem potočku, popili vsak svojo jutranjo kavo, otresli bilke in rese z uniform in kap ter stopili v red. Neutegoma smo odkorakali s hribovja dol. Trajalo je precej dolgo, preden je bil naš sedemnajsti polk ves skupaj, ker je bil poraztresen daleč naokrog po gričih in holmih. Čez poldrugo uro smo se ustavili v gozdu, kjer se je gorska pot bližala okrajni cesti. Tu smo morali čakati, da pridejo mimo drugi oddelki naše vojske. Dolgo časa smo poslušali enakomerne korake pešcev. Stotnija se je vrstila za stotnijo, polk za polkom. Kakor valovi modre reke so se dvigale in padale vojaške kape. Zdajpazdaj so vojaki postali in se stisnili v stran, mimo so pridirjali lepi dragonci in spremljal jih je gost oblak prahu. Potem je pridirjala artiljerija s težkimi topovi. Za njimi so se prikazali urni strelci.
Sedel sem na hrastovem štoru in gledal pisane roje. Zraven mene je ležal trobar Grahovnik, vojak tretjega leta. Menda je znano, da so trobarji in bobnarji povprek najbolj prebrisani fantje, vedno veseli in lahkomiselni kakor vobče godci. Grahovnik pa je bil pravi biser svojega stanu. Razen vojaških signalov je znal trobiti na svojo trobento še marsikaj lepega. Uglasbil je celo vrsto krasnih koračnic, tako: veseli menažni marš in marš za kantino, žalostni marš za raport in »štrengel-arest«, lačni ali postni marš za večerjo in tako dalje. Grahovnik pa ni bil krepak samo na duhu ampak tudi na telesu. Dasi nismo pogrešali pri stotniji junakov, se vendar z Grahovnikom ni mogel meriti nihče. Imel je mišice kakor iz jekla in težko nabasani telečak je nosil na svojem hrbtu tako lahko kakor prazno škatlico za žvepljenke. Obraz mu je bil širok in starikav, in kadar so mu jele igrati mišice na njem, se je moral vsakdo smejati. Grahovnik je znal svirati tudi na harmoniko; zaeno pa je izvrstno oponašal razne živali: rezgetal je kakor žrebec, mukal je po kravje, lajal po pasje, mijavkal po mačje, regljal po žabje, krulil po pujsje. Najlepše pa umel posnemati petelinje petje. Zato smo ga imenovali Petelinčka.
»No, Grahovnik, kaj premišljujete tako resno?« sem ga vprašal »Zadnjo vajo imamo, ej, pa se držite tako pusto! Ali vam je mar žal, da slečete danes vojaško suknjo?«
»O tega pa ne!« je odgovoril. »Ampak tale Venuti me jezi, ta italijanska šlapa zanikarna! Le poglejte ga, drži se kakor mila Jera, ves sedemnajsti bo polomil!«
Ne daleč od naju je sedel v gozdni travi, naslonjen ob smrekovo deblo bradati rezervist Venuti. Z Grahovnikom se nista nič kaj mogla. Venuti se je namreč ponašal, da je v civilu »gospod«, da je fijakar in ima v Trstu doma šest konj, Grahovnik pa da je hlapec. Venuti je bil suh, šibek človek z nekako oglodanim, izjedenim obrazom in dolgimi brki.
»Molči, molči, Petelinček!« je zasikal Venuti. »Kaj si ga boš govoril s tak gospod kakor jaz, bajazzo!«
»O ti laška lakota, ali ne boš hitro nehal delati greh in nehal dražiti poštenega Gorenjca?« ga je zavrnil Grahovnik. »Taki gospodje, kakršen si ti, taki hodijo pri nas z malho okoli.«
»Diavolo!« je rekel užaljeni Italijan, dočim so se smejali tovariši v bližini.
»Pusti gospod Laha,« je netil razpor bobnar Zupanec, tudi Gorenjec. »Gospod Lah so imeniten gospod! Gospod Lah imajo doma šest konj in bogve koliko kolesljev.«
»Šest konj?« se je rogal Grahovnik. »Za tistih tržaških šest kljus ne dam nobenih šest gorenjskih podgan, kapišo, gospod Venuti tuti kaputi?«
»Kmet! Petelinček!«
»Jaz ti že pokažem Petelinčka!« mu je pretil Grahovnik. »Tako ti zapoje Petelinček, da jo boš pomnil nekaj dni!«
»Pojdi, pojdi,« se je norčeval Venuti. »Kdo se te boji? Pridi v Trst! Tam ti pokazati jaz hudič preklet!«
»Nič, prijatelj,« se mu je takoj odrezal Grahovnik. »V Trst me pa ne bo! Kaj bi hodil tebi pusto polento jemat, ko imam na Kranjskem toliko klobas!«
Tedaj je bila pot zopet prosta. Vzdignili smo se in korakali za dolgo modro kačo po beli prašni cesti. Po travnikih in poljih se je kuhala gosta megla. Tja noter so izginjali na desno in levo oddelek za oddelkom, mi pa smo se pomikali še vedno pa cesti.
Že od štirih zjutraj smo slišali zamolklo grmenje topov, pozneje smo razločili tudi prasketanje pušek. Prišli smo v smrekov gozd in tiho zasedli najboljše zasede ob robu. Nekateri so klečali za debli močnih dreves, drugi so ležali v jamah in za grmovjem na tleh.
Dasi smo bili razdeljeni in skriti tako dobro, da ni bilo mogoče bolje, je vendar naš stotnik, debel in zelo nervozen mož, lazil od roja do roja in popravljal zdaj to, zdaj to.
»Da se mi nihče ne predrzne klečati na levi strani drevesa, kakor včeraj tisti tepec, tisti Venuti!« sem slišal njegov glas oddaleč. Kmalu je bil tudi za nami.
»Vi, Venuti, mož nesreče!« je dejal. »Pazite, sicer ne pojdete danes na dopust! Toliko vam garantiram! — Vi, korporal, glejte, da mi Venuti ne zaspi, če ne vaju zaprem obadva, da bosta črna!«
Ko je odšel stotnik, se je trobar Grahovnik tiho priplazil bliže.
»Vidiš, laška polenta,« je zbadal Venutija, »če se upaš, pa zaspi, da pojdeš malo “na levo”. Boš videl, kako prijetno je držati špange.«
Venuti je zaklel polglasno in pokazal Grahovniku zobe, ta pa mu je zažugal s pestjo.
Odslej smo ležali tiho v rosni travi in pod mokrim grmovjem, ki je iz njega puhtel še omamni topli dih poletne noči. Vse je bilo mirno po gošči, kakor v tajinstvenem svetišču. Zrak je prepajala zdrava, grenka vonjava smrečja in gozdnih cvetlic. Tam v daljavi so rumenela polja in stali gozdiči kakor temnozeleni zidovi; njih vrhovi so se blesteli in rdeli v solnčnem svitu in nekaj svečanega je bila nad njimi. Še smo uživali jutranji hlad, ali že smo čutili bližino vročega dneva in megla se je poslavljala od dna dolin. Solnce se je dvigalo više in više, udov se je lotevala prijetna utrujenost. Nehote sem pogledal po Italijanu, če ni zaspal. In res — Venuti je dremal. Ali že ga je zapazil tudi bliskooki Grahovnik. Počasi je izvlekel svojo kratko široko klinjo iz nožnice in iztegnil svojo dolgo močno desnico.
»Čap!« je reklo. Trobar je bil oplazil Italijana po tistem plemenitem delu telesa, ki pride takoj za hrbtom. Venuti je zamukal kakor presenečen jazbec in se gladil po hlačah.
»Ti bom že dal spati, kadar je vojska.« ga je zmerjal Grahovnik, pa bolj tiho. »Boš ti našega gospoda korporala nalašč spravljal v luknjo, ti zgaga polentarska? Pojdi no malo bliže, da ti pripeljem še eno pod soldaški pas.«
Smejali smo se vsi; Lah pa se je držal kaj grdo in bridko maščevanje je kuhal v osveteželjni duši.
Zopet je bilo vse tiho naokoli. Kar naenkrat smo slišali daleč zadaj ropot konjskih kopit; hitri udari so se bližali urno po ozkem gozdnem potu naravnost v smeri mimo našega gozda.
»Cesar! Fantje, cesar!« je šlo naenkrat od ust do ust.
In že je bil tu. V levi vajeti, desno ob boku, je prijezdil mimo nas čisto sam tako hitro, da smo se čudili, kako da se mu ne spotakne njegov iskri rjavec na taki slabi poti, vsej razvoženi in posuti s kameni in skalovjem. Kdor je količkaj mogel, je vzdignil glavo; vsak bi rad videl svojega prvega poveljnika. Le Italijan je ravnodušno ležal na mahu. Cesarju je sledilo precej daleč sijajno spremstvo, med njim laški in nemški višji častnik. Kmalu potem je pridirjal naš polkovni pobočnik in smo v kratkem skočili na noge.
Dobili smo nalogo, da pomagamo oddelku, ki je bil v skrajni nevarnosti, da ga zajame sovražnik. Usuli smo se preko travnikov in skozi turščico. Vedno glasneje in vedno bolj pogostoma so grmeli topovi in pokale puške. Že smo videli vrh visoke rebri belo ovite kape sovražnikove. Naenkrat smo slišali visoki signal za sedemnajsti polk: »Popotnik pridem čez goro …« in kmalu nato znamenje za napad. Vsi trobarji so posneli to znamenje, vsi bobnarji so bobnali in kakor vihar so se zagnali fantje našega regimenta proti sovražni brigadi. Kakor bi trenil, so zginile bele kape. Vsi usapljeni in vroči smo pridrvili na vrh, pripravljeni da jo udarimo še dalje za nasprotnikom. Tedaj je zatrobil bataljonski trobar »Pozor!« in je potem odtrobil v znamenje, da je manevrov konec.
Ta trenutek je najlepši vojaku, ki je odslužil tretje leto, oziroma tudi rezervistu. Prvoletnikom in drugoletnikom pa »cilj in dištanc ostane.«
Tudi Grahovnik je bil tega trenutka hudo vesel. Zamahnil je z rokama kakor petelin s perutmi in zapel: »Kikiriki!«
Takoj je bil stotnik ves razburjen blizu; saj je bilo strogo prepovedano, ukati po zadnjem signalu ali kazati na drug način svoje veselje zaradi dopusta.
»Kdo je bil to?« je vprašal stotnik. Vsi smo molčali. Le Italijan Venuti se je oglasil in izdal Grahovnika.
»Narednik, Grahovnika k raportu!« Po vaji je detiliral naš polk pred cesarjem. »Takega naskoka nisem videl že dolgo,« je dejal cesar polkovniku. »Zahvaljujem se vam. Tudi defiliranje je bilo prav dobro.«
Popoldne je bil raport. Rezervisti, tretjeletniki in prostovoljci so se peljali v Ljubljano. Bil sem pri rezervistih, ki so oddajali tornistre, mooturo in orožje. Tu je potegnil narednik iz Venutijevega telečaka mladega mrtvega petelina in ga takoj nesel stotniku v pisarno. Zastonj se je izgovarjal Venuti, da ne ve, kako je prišel petelin tja noter.
»Ste pa že zopet spali?« je vpil stotnik nad njim. »A — zdaj se spomnim — trobarju Grahovniku sem naložil trideset dni aresta v kasarni. Grahovnik je prost, izpolnite mu dopustno knjižico. Vas pa, Venuti, vas niti nočem kaznovati. Vojak ki nosi v telečaku ves dan petelinčka, ni vreden vojaške kazni.«