Pesni (Pavlina Pajk)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pesni (Pajk))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesni
Pavlina Pajk
Izdano: 1893
Viri: Zbrani spisi Pavline Pajkove, 1 (Celje: Dragotin Hribar, 1893): dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Motto[uredi]

Iz prve sladkosti,
Ki hitro zbeži.
Iz prve bridkosti
Spoznavanja dni,
Iz solz in hlepenja,
Blazenstva, mučenja.

Iz svete ljubavi
Rodbinskih vezil,
In k materi Slavi
Ljubezni čutil, —
Iz tega nastala
Ta knjiga je mala.

Tvoj spomin[uredi]

Na-te spomin
Me sili, brídko da vzdihujem,
Ko se vzbudim;
In kriv, da v noči dolgo čujem.
Prednó zaspim,
Na té spomin!

Tvoj je spomin,
Ki brani, v srci da občutek
Vesél rodim;
In srcu brani, da trenutek
Ga ne vmirím,
Spet tvoj spomin!

Tvoj je spomin,
Ki vabi, pred podobo sveto
Da se zgrudim;
Breznadni plam z molitvo vneto
Da ne vgasim,
Kriv tvoj spomin!

Tvoj je spomin
Uzrók, da ovenelo lice
S solzó rosim;
In nove da rodim solzíce,
Ko te vsušim,
Spet tvoj spomin!

Lej! tvoj spomin
Je vir, odkoder si življenje
Močnó grením;
Velí, naj tja, kjer mre trpljenje,
Se preselím —
Tvoj mi spomin!

Pomlad[uredi]

Snežinke končale
so igrivi ples,
pobočje si sleklo
je sneženi dres,
glavice zvončkov
so zacingljale.

Ptičke čebljajo
z dreves,
tople sape peljajo
zeleni pomladni voz
brez koles.

Prebujeni medved Brundo
odložil je zimsko bundo
in gleda brstiče brez.
Zima izgubila je rundo —
zdaj bo pomlad,
prav zares!

Solza[uredi]

Da tihem svoje ko preštevam rane,
Ki je prestalo v mladih dneh mi že srce.
Ljudje krog mene rádostno ko se vrté:
Črez bledo meni lice solza kane.

Ko v tmino zrem bodočnosti neznane,
Za kojo duša vedno huje se skrbí,
Ko ta pogléd mi upe v prsih zaduší:
Črez bledo meni lice solza kane.

Ko domovine spomnim se razdjane,
Zibaje mati kjer mi pela je sladko, —
— Oboje davno že pogreša mi okó — :
Črez bledo meni lice solza kane.

In ko spomin mladosti moje rane
V nekdanjega življenja me povede raj:
Grenkóbe polna, ko nikdár poprej, tedaj
Črez bledo meni lice solza kane.

Ti nisi ljubil[uredi]

Ti nisi ljubil! — Gorjé, če ptice
Povejo viru hladne vodice;
Gorjé, če jedna sapica dneva
Odkrije nebu, da tak si, reva!
Šumeča voda, zvezde bliščeče
V srce ne bodo ti govoreče.

Ti nisi ljubil! — Dreves ne vročaj
To senci, vabi ki v svoj naročaj!
Ne pravi cvetju, ki z njim narava
Ti pot, kjer hodiš, poln nasipava!
Vejevje gosto, cvetovje milo
Vonjavo, senco bo ti vbranilo.

Da ljubil nisi, za-se ohrani,
Da moč stvarij ti duha ne rani;
Stvar vsaka zemska in vse terišče
Ljubezni dom je, ljubezni išče;
Ti sam se nočeš čutilom vdati.
Poslušen mehkim željam postati!

Ti nisi ljubil mladenko svojo,
Ki dušo je svojo združila s tvojo!
Da pravi to niso ljubezni skazi,
Okó ljubeče takoj zapazi.
Ti nisi ljubil! — To s tem maščujem,
Da čuvstva, misli o — tebi snujem.

Prijeten dokaz[uredi]

Zraven tebe sem sedela,
Z desno stola se objela,
Poslušala, ko si bral
Pesni, koje sam si vbral.

Srce da bi vpokojila,
Kar ne smela, sem storila:
Lepe pesni, mil glas tvoj
Vzbudil mi je v srci boj.

Ti pa nisi meni branil,
Z žal-besedo ne me ranil,
Naslonila ko glavo
Sem na ramo ti ljubo.

Mirno dalje si prebiral,
Glas samó je malo hiral;
Rekel nisi, da ne smem —
Hvala, hvala, dosti vem!

Cveticam[uredi]

Zamaknena ko v vas, cvetice, gledam mile,
Spletene v vence ali pa stoječe v trati:
Usodo meni zdi se v vas človeško brati,
Kako ste družne nam od rojstva do gomile.

Jaz čutim radost, mlado ki srce sprehaja.
Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjene.
V omamo, sramežljivost zmagat porabljene,
Devojki dane, koji mir srce obdaja.

Tresočo v sladkem vidim se trepetu roko
Nevestino, iz vas ko v lase kras si vije;
Otajna meni njena bolest se odkrije.
Ko sname vas, v vas zadnjikrat ko zre globoko.

A najvažnejši svoj pomen mi ve znanite,
Mrtvaškega ko odra gledam vas odeje:
Zakaj, mir angeljski iz bledih lic mi veje
Ko glasno nam, prem neme, k srcu govorite.

Na zgodnji vidim vas gomili mi cveteti!
Dotle solzic bo mojih rosa vas močila!
Oj! vidim vas, predno bo zemlja me trohnila,
Pozabljene — ko moj spomin — uže veneti.

Porod ljubezni[uredi]

Dve kaplji rose zjutra prirosite
Na mehko nedro roži razcveteni,
In prej, ko se zaveste, da združeni
Ste, v drugi druga se ljubo vtopite.

Dve bitji nepoznani se dobite,
In duši nju po streli kot ognjeni
Po njiju ste pogledih vplamenjeni;
Trud prazen bo, da spet se vpokojite.

Pogledov skrita moč nepremagljiva
Prodrla ju je ter združila
Iz bitij dveh v jedino le življenje.

Neznano jima preje hrepenenje
Odkrije jima zdaj se, da vzbudila
Jednaka v njih se moč je nezrušljiva.

Moj zaklad[uredi]

Jaz ljubim te, slovenska domovina,
Ko morem ljubiti najdražo stvar,
V ljubezni za-te, draga in jedina,
Ne bom omahovala nikedar;
Zvestoba moja za-te bo ostala
Nepremakljiva kakor siva skala.

Jaz ljubim te, slavjanska mati mila.
Ko ljubi mater svojo zvest otrok;
Jaz srca nikdar ti ne bom žalila,
Zbok mene tvoj ne bo glasil se jok.
Prej srce moje biti bo nehalo,
Ko tebe, slavna mati, kdaj izdalo.

Slovenski rod, jaz ljubim te iskreno,
Globoko štujem te, ki si ubog;
Srce mi vedno je v bridkost vtopljeno,
Ko čuti s teboj tego vseh nadlog.
Da sceliti jaz morem rane tvoje,
Življenje ti žrtvujem rada svoje.

Ljubezni vse združuje ta le v eno:
Zaklad, ponos, jedin si ti za-me.
Naj svet pozabi me, naj zapuščeno
Srce zato razjeda mi gorje:
Jaz ne zamenim svetne prazne sreče
Za slast ljubezni za-te le goreče.

Povračilo[uredi]

Za tožnost, ki prestajem je obilo
Od dne usodnega, ko sem spoznala te,
Jedino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!

Da tebi je srce se posvetilo
In vse je tvoje, v njem kar lilazega cvete,
Jedino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!

Da upanje v bodočnost ostrupilo
Za večni čas je tvoje mi ponašanje.
Jedino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!

Za solze, ki oko je že rosilo
Pomišljajoči dano s tebe mi gorje,
Jedino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!

Da tebe je srce v uzor volilo.
Kateremu posvečam svoje pesni vse.
Jedino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!

Sirota[uredi]

Spominja me, v preteklost kader zrem, srce: da sem sirota!
In mračni dan sedajnosti mi vsak pove: da sem sirota!
Občutim, kader bol srce mi obiskava,
Trpljenja ko deliti z nikim si ne ve: da sem sirota!
Občutim, ranjena zahman ko duša išče
Zaupnika, da moje bi tešil gorje: da sem sirota!
Pričujo vselej, ko sedim mej njimi v sredi,
Družic veselih mojih šale mi bridke: da sem sirota!
Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost,
Solze, ki tiho iz očij mi prirose: da sem sirota!
Ker roke ni, ki bi ljubo mi jih otrla,
Ponavljajo bolesti, ki se spet vzbude: da sem sirota!
V nebó vzdihljaje tožne jaz pošiljam svoje,
Naj omehčale sklep usode bi ostre: da sem sirota!
Jaz prosim je, da mi bolesti srčne zmanjša,
Saj dosti je, da nosim bridko to gorje: da sem sirota!

Razlika[uredi]

Kakó svetlo
Življenje temu se dozdeva,
Ki svest si je, da ga obseva
Ljubezni žar! —
Kakó temno
Življenje temu se dozdeva,
Ki nikedar ga ne ogreva
Ljubezni čar!

Sladko zaspi,
Kdor svest si je, da srce jedno
Po noči ko po dnevi vedno
Le za-nj bedi. —
Oko rosi
Večer se vsak naj temu redno,
Ki ve, da, oh, srce nijedno
Ga ne želi! —

Dvojna doba[uredi]

Srce človeku prvič ko se vname,
Prečudno njemu svet se spremeni:
Život njegov navade prejšnje sname,
Oskrunjati notrajnost se boji:
Um domišljija mu tako prevzame,
Na zemlji ne, da v zvezdah le živi.

Srce človeku drugič ko se vname,
Prečudno njemu se odpro oči
Več domišljija v mreže ga ne vjame,
In nad oblake duh mu ne vzleti;
Prevdarjati življenja pota jame,
In združen biti je, kar si želi.

Kako si se izdal[uredi]

Besede sladke: ljubim te,
Od tebe nisem čula jaz,
In čuvstva tvoja tajna je
Mi vedno skrival tvoj obraz.

Dejanje svoje si ravnal,
Kot tujec bi neznan mi bil;
Boje, da srce bi izdal,
Si vedno meni se tajil.

A temno svoje ko oko
Uprl si ljubeznjivo v me,
Tedaj ljubezen svojo vso
Nehte razkrilo je srce! —

Milih pokojnikov dan[uredi]

Zvonovi resno, čuj, pojo,
Obok nebesni vidi se teman,
Z zemljo praznuje i nebo
Pokojnih dan.

Otožen dnes je vsak obraz,
In mokre mnogotere so oči,
V srce pa nam šepeče glas:
Prah boš i ti!

Molče se množica poda
Na tihi kraj, premnogim srcem svet:
Tam z dragimi jih moč duha
Jedini spet.

I jaz mej ljudstvo se vvrstim,
Morilna bol ker dnes mi v prsih tli:
Dva groba videti želim,
Ki tu jih ni.

Oh, daleč spavata oba,
Na koja misel mi izvablja jok;
Za njiju sveti grob ne zna
Ubog otrok.

V kapelico mrtvaško jaz
Sirota zapuščena pobežim,
Da tamo si zvedrim obraz,
Se tam vmirim.

Domišljija[uredi]

Kako si, domišljija, goljufiva,
In vse, ki ti jih v srci vzbujaš, nade;
Kedor zaupa v te, gotovo pade,
Ker tvoja govorica je lažnjiva.

Beseda tvoja sladka, prilizljiva,
Omamlja s svojim strupom glave mlade,
Ker zlatosvitle kažeš jim livade
Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!

En čas je človek ti v igračo všečno,
Grenkost spoznanja v sled pustiš mu večno.
Tako si z manoj tudi se igrala,

Ko njega meni v svitu si kazala.
Po zmoti tej je večkrat solza lila —
A zdaj ne bodeš mene več slepila!

Slutje[uredi]

Spremljava me slutnja,
Ki bol mi zlajšuje:
Da me miluješ!

In slutenj me druga
Resnično raduje:
Da me poštuješ!

Mej slutnjami tretja
Srce osrečuje:
Da me boš ljubil!

In slutnja poslednja
V nebo me dviguje:
Da me boš snubil!

Veselo prerojenje[uredi]

Jaz sem prerojena,
Novo oživljena,
Da skoro se sama uže ne poznam.
Srce ne vzdihuje,
Obup ga ne kljuje;
Življenje pokojno, veselo imam!

Ni bledo več lice,
In bridke solzice
Ne delajo več po obrazu steze;
Spet zdi se mi jasen
Obraz moj in krasen,
Ko solze ljubezni na njem se bleste.

Zdaj ljubim življenje,
In mre mi hlepenje
Fo smrti, ki več je srce ne želi;
Le dolgo živeti
Sem jela želeti,
Število množila da srečnih bi dni.

Tvoj prvi poljub[uredi]

Li pomniš, ti ljubček,
Svoj prvi poljubček,
Kako je biló? —
Jaz menim takó:

S tresočo si roko
Mi ginen globoko
Ti čelo objel,
Šeptal mi vesel.

Molče poslušala
Sem glas tvoj, skrivala
Poglede oči —
A vse si znal ti!

Moj molk si posnemal.
Me nežno objemal,
Na čelo pa si —
Poljubil me ti.

Svetu[uredi]

Zakaj
Ti svet se za-me toliko zanimaš
Sedaj?
Besede le pohvalne za-me imaš,
Zakaj? —

Čuj, kaj
Znabiti sem zdaj druga, ko sem bila
Nekdaj,
Ko me nesreča vedno je mučila:
Tedaj? —

Svet, znaj!
Ko me poznaval nisi ti solzeče,
Tak zdaj
Od tebe ločena nahajam sreče
Jaz raj!

Slovó od domovine[uredi]

Srečna bodi mi, goriška domovina,
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!

Oj priroda, oj nebo, oj solnce milo,
Vam izročam zadnje svoje poslovilo.

Ko črez mejo že hlapon me oddaljuje.
Se vas vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. —

Čuvaj Bog te, ti družina moja mila.
Čuvstev ki si meni toliko gojila!

Moje zgube da bridkost bi ne čutila,
Kakor tvoja meni je srce ranila! —

Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi!
Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi!

Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani,
A kdo ve, če vidimo se spet kdaj zbrani? —

Leta zde se mi slovesa ti trenutki;
A le tiho srce, tiho vi občutki!

Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila.
Kraj domači spet da bodem obhodila;

Srca pak, od kojih težko je ločenje,
Svoje meni da ohranite nagnenje.

Zdrava torej, srečna bodi domovina,
Pa mi hrani do svidenja kaj spomina!

Človeško srcé[uredi]

Uganke, menim, da je ni na sveti,
Katero človek teže razrešuje,
— Naj vestno še tako jo preiskuje —
Neg je srce človeško razumeti.

Srce — mogoče skoro ni verjeti —
Postav, dolžnostij drugih ne poštuje
Neg one, koje si samo osnuje;
Zastonj je, pametno mu kdaj veleti.

Nje ukleniti v to, kar ono noče,
Naj z lepa se, naj s silo prizadeva,
Doseči bo gotovo nemogoče;

A kader glas ljubezni v njem odmeva,
In njene želje v njem vzbude se vroče,
Posluša, da-si nikdo ne veleva!

Gotovo zdravilo[uredi]

Kader ostri pik bečele
Rani zdravo nam roko,
Jedna le peščica zemlje
Bolest nam vmiri hudo.

Ivo morilni čut ljubezni
Vzame dragi mir srca,
Grob jedini je ozdravi
Neprenosnega gorja.

Pregovorjena otožnost[uredi]

Ne vem, kako in pa zakaj
Veseli ni mi vsegdar biti;
Naj mesto gledam, hrib in gaj,
Pogostoma mi je solziti.

Prelep je svet! Na vse strani
Življenje budno me obdajo,
Vsega oko se veseli, —
A vendar solzno mi postaje!

Srce, srce, ti premehko
Ne smeš, ne smeš mi vedno biti,
S pretirano ter nežnostjo
Najlepšo dobo si greniti!

Pozabi svet, pozabi vse.
Pozabi zlo ljudij dejanje!
V bližino svojo zri! Srce
Tu najdeš, ljubav in smehljanje.

Novi domovini[uredi]

Kraj, ki novo si postal domovje meni,
Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko,
Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko,
Iz srca bodite dnes mi pozdravljeni!

Vračam se iz domovine svoje drage,
Kjer mladosti prva doba mi je tekla,
Moč nepremagljiva ker je mene vlekla
Obiskati dom moj, znance moje blage.

Od domovja pa k domovju spremljevala
Dobrodejna mene je ves pot solzica,
Ker ko nekdaj lepa še stoji Gorica,
Ki spomin mi prejšnji zvest je shranjevala.

A po domu tem tešiti hrepenenje,
Ki ne sme, ne more moj sedaj več biti,
In udana tebe za naprej ljubiti,
Novi dom, odslej bo trdno mi hotenje.

Torej kraj, ki novo si domovje meni,
Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko,
Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko,
Iz srci bodite dnes mi pozdravljeni!

Novomašniku[uredi]

Vsak stan je svet, ki svoje delovanje
Obrača v prid in v občno blagostanje,

A viši nego so stanovi vsi
Je ta, ki si izbral ga sebi Ti.

Vsak stan je vezan na dolžnosti svoje,
Čuj zdaj prevzvišene naloge Tvoje:

Oznanovalec vere bodi Ti,
Ki cerkev jo katoliška uči.

Ti ljudstvu pot k življenju kaži pravi,
Tolaži v stiski njega in težavi.

Obupa, koji grešnika teži,
Rešenje zaželeno daj mu Ti.

Ubogim in sirotam bodi v sili
Branitelj, pomočnik in oče mili;

Na strani revnemu Ti ljudstvu stoj
Uče ga, stan kako si vzboljša svoj;

Podpiraj čednost ne samo v besedi,
No pospešuj jo z lastnimi izgledi;

Književnosti ostani zvest prijatelj,
Umetnostim naklonjen podpiratelj;

Narodu svojemu Ti bodi ščit,
Za-nj mnogo bode dano ti storit;

V težavah kader svojega stami
Hvaležnosti nikjer ne bo sledu :

Prepričanje naj bode Ti v tešilo,
Da delo Tvoje sad bo obrodilo.

Pogumno torej svoj nastopi pot,
Ljubezen, sreča spremljaj te povsod!

Pozdrav novemu letu[uredi]

Oj, vstajaj jasno, zora tega dneva,
Ki novemu početek letu da;
Pošilaj blagoslov, jutranja deva,
Vže pri nastopu, na slovanska tla,
Da staro leto, Slavi malo milo,
Srečneje in mileje bi sledilo!

Z nadejepolnim cuvstvom te pozdravlja,
Današnja zora, vsacega srce!
I moje dolgo se ne obotavlja
Odkrivat tebi nade in želje,
Na skrivnem koje ono si vzgojuje,
Po izpolnitvi kojih le vzdihuje.

Odkar zave'st mi moja je razkrila
Slavjanske matere pretožni stan,
Iskreno željo vedno sem gojila,
Učakati nje sreče svitli dan.
Za letom leto meni je poteklo,
A srce še skrbij mi zbada jeklo:

Al bodo letos rane zacelile
Se materi, solz potok se vsušil?
Al bo slovanski rod napinal sile,
Slovanski se ponos enkrat vzbudil?
Al slava letos bode nam pricvela,
Ljubav slovanske brate vse objela?

Al bo ljubezen ta nam privabila
V slovstveni dom delavnejših moči?
Sebičnost kruto nam-li zamorila,
Književnost naša lepše da cveti? —
Možake naše slišim to trditi,
In domovine slavo se množiti.

Ta up in strah in radost me navdaje,
In tožen moj obraz se razvedri,
Da nadam boljšim srce se udaje,
Katere novo leto mi budi.
Da bile vslišane bi želje moje,
Ne prevaljene, srce, nade tvoje! —

Oj! vstajaj k sreči, zora tega dneva,
Ki novemu početek letu da;
Pošilaj blagoslov, ti krasna deva,
Vže pri nastopu, na slavjanska tla,
Za starim letom da Slavjanom milo,
Da srečno, blagodejno bi sledilo!

Tvoje mokre oči[uredi]

Spomin, ki vedno z manoj v srci hodi,
Spomin, ki časa moč ga ne vmori,
Za kojega hvaležna sem usodi,
Spomin mi tvojih mokrih je oči!

Prijaznost tvojo vže sem pozabila,
In pozabila, kaj si bil mi ti;
V življenji spremlja pa kot zvezda mila
Spomin, oj, tvojih mokrih me oči!

Prepolna možu duša mora biti,
Prednč v oko mu solza priblesti:
Postale mokre, ni o tem dvomiti,
Oj enkrat za-me tvoje so oči!

Pri tem pogledu kaj sem vse prestala,
Srce ponavljati več ne želi;
Ne brani pak, da ne-bi negovala
Spomina tvojih mokrih še oči!

Tolažba[uredi]

Solze utri si s tožnega očesa
In v mene ljubko kakor nekdaj zri,
Utis da se iskrenega slovesa
Menj bridek v prsih nama ponovi.

Kedaj, kako ne ti ne jaz ne znava,
Drug druzemu poklonil je srce,
V skrivnostih mojstrica je res narava,
A mi igrača čudežna smo nje.

Src najnih zveze svet ne odobruje,
Zato narazen morava oba;
A draga, kar prirodna vez združuje,
Ne loči več nobena moč sveta.

Ne joči mi! midva se res ločiva,
Ker ni mogoče se ustavljati,
Iz prs pa, drug kar druzemu čutiva,
Ne more nama se izbrisati.

In čez gore, morje, svet ko nezmerni
Od tebe bo za vselej ločil me,
Hitreje našel bo te duh moj verni,
Ko najdeta soseda v hiši se.

Ponudba[uredi]

On.

Ljubezni znak si, draga! me prosila,
Pred nego meni svoje daš srce;
Ljubezni znak ti bodi pesen mila,
Ki meni iz srca pognala je.

Ona.
Za pesen, dar beraški, naj darujem
Srce? Svobodo svojo izročim? —
Ljubezni sanjam sebe ne žrtvujem,
O domišljijah praznih ne živim.

On.
Oh, deva trdosrčna, ko bi znala.
Kaj tebi podarujem s pesnijo:
Moj dar ti ne bi tak zaničevala.
Tak mrzlo ne bi dala mi slovo.

Najblaže, kar imam, ta pesen skriva;
Z njo jaz za vselej dajem ti srce!
Berač sem res, a ti si tega kriva,
Saj s srcem sem izgubil svoje vse!

Molk[uredi]

Molk resnico potrjuje,
Molk besede povišuje,
Molk nedolžnost olepšuje,
Molk ljubezen navdušuje,
Sramežljivost molk znnmuje:
A kedor najbolj molči,
In se svetu trapast zdi:
Ta navadno mu pove
Prilično možato vse.

Da vsikdár takó bi bilo,
Da vsikdar tako bi bilo,
Ko je bilo nekedaj,
Ko oko še ni solzilo,
Ko je svet mi zdel se raj!
Da vsikdar tako bi bilo,
Vse tako lepo in milo!

Da vsikdar tako bi bilo,
Ko je nekedaj bilo,
Ko srce se je vzbudilo
In plamelo mi oko!
Da vsikdar tako bi bilo
Rajsko vse tako in milo!

Da vsikdar tako bi bilo —
Oh čemu ta večni vzdih? —
Več ne bo se ponovilo,
Kar je nesel časa pili.
Od nekdaj tako je bilo,
V vek tako se bo godilo !

Svet dekletom[uredi]

Oko svoje ljubeznjivo,
Oko svoje zapeljivo,
Dekle, ko v mladenca zreš.
Dolgo stavit na-nj ne smeš!

En pogled — dejanje kratko!
Ono srečo vzbuja sladko:
Srečo da! al veš pa ti.
Srečo to kaj da sledi? —

Skrivoma da on vzdihuje,
Tožnost tebe prevladuje,
Srčni vama mir gre prež —
Dekle! teh se boj nesreč!

Uvenéli cvetici[uredi]

Edino tebe še imam,
Cvetica ovenela,
Da srčnih spomniš me omam,
Ki sem jih pretrpela.
Od smrti, sama res ne znam,
Kako sem te otela.

Jaz nemo gledam v te, ne vem,
Kaj tebi bi odkrila;
Vso v tebi preslost svojo zrem;
Zato sem omolknila;
Iz tebe koliko izvem,
Kar vže sem pozabila!

Pogled več tvoj ne sili me
Skrivaje vzdihovati.
In v mojem oku več solze
Ne vidiš trepetati;
Srce je naučilo se,
Premagati se znati.

Peresca samo tebi jaz
Ovela poljubujem,
Da živ ti dajem s tem dokaz,
Spomin da tvoj postujem;
Čutil notranjih pa izraz
Naj v sebi ohranjujem.

Prošnja[uredi]

Predrzna nisem, ako prosim,
Spomin da ti shranjuješ meni,
Jednak spomin, kakoršen nosim
Jaz v srci tebi, moj miljeni!
Jednak spomin obadva da združuje,
Jednaka slast da naju spreletuje.

Ko žarek zarje vstajajoče
Iz mirnega me vzdrami spanja,
Srce mi tvojo vzdihujoče
Najprej oddaljenost naznanja.
Polagama se bolest ta ustavlja
Ter s čuvstvom srce, dragi, te pozdravlja.

Sede pri delu opravila
Spremljujem v mislih vsa jaz tvoja,
Sprehajajoči spet čutila
Najslajša misli duša moja,
Ker tvojo v duhu zrem podobo vedno,
S teboj se v duhu pogovarjam redno.

Slone na oknu pomišljujem,
Ko v večer somrak se spreminja,
Ter zvezde zvedavo vprašajem,
Al mene dragi se spominja?
Potem v nebo ozrem se gor moleča,
Z njega da na-te bi rosila sreča!

Slavčkom[uredi]

Štajerska dežela,
Krasna pač si zdaj,
Skoraj bi te smela
Zvati majhni raj!

Ipak pogrešujem
Nekaj tod zelo,
Iščem, pa ne čujem
Petje slavčevo.

Slavčki preljubljeni,
Kaj vas res ni tod?
Vi mej tički meni
Izvoljeni rod!

Z južnih prišla tudi
Jaz sem krajev sim,
In po zimi hudi,
Glejte, še živim.

Al iz krogov vaših
Jeden ne bi všel,
Da po logih naših
Malo bi zapel?

Bi zapel in mene
V srce zveselil,
Pesnice miljene
Nove mi vzbudil?

Moja nezadovoljnost[uredi]

V življenji malo vžila sem veselja,
Da ono skoro mi neznano je,
Življenje pa ne daje mi trpljenja,
Trpljenje daje lastno mi srce.

Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Z mehkužnimi ti cuvstvi mir mi daj;
S teboj postala sem uže nevoljna,
Poguma in moči ker treba zdaj.

Ker v dobi ne živim več oni zlati,
Srce ko še sanjariti nam sme;
Postala žena sem, postala mati,
Sanjarstvo meni bilo bi v gorje. —

Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Z mehkužnimi ti cuvstvi mir mi daj;
S teboj na svetu sem najbolj nevoljna,
Ne greni dalje mi mladosti maj!

Mrak[uredi]

Tihoto mrak na nebo privabljuje,
Menj glasno v mraku ptički gostole,
Cvetice mrak v gredicah okrepljuje,
A v prsih mrak oživija mi srce.

In v sobi več ni moči mi prestati,
Da hlastno vun na prosto pohitim;
Le kader srce morem poslušati,
Samo tedaj prav čutim, da živim.

Nad zvezde duh kedar se mi vzdiguje,
Z oblački misli dalje mi hite,
In z lahno sapo duh se pomenjkuje:
Hitreje v prsih bije mi srce.

In želje v njem stotere se budijo,
Ki njih nobena prav mi jasna ni;
Občutki v njem stoteri se vrstijo
Kot pesen, ki iz raznih strun doni.

Oj tihi mrak, ti čas mi preljubljeni,
Ko si do zdaj, ponavljaj dan se vsak,
In dan ti vsak oživljaj srce meni,
Dokler mladosti me obdaje mrak!

Otožnice svarilo[uredi]

Ne gledaj me, želim iskreno,
Sočutno s svojimi očmi!
0ko ker moje je stekleno,
Z njega ne zveš, kar me teži.

Beseda tvoja mehko-mila
Zastonj za mene se glasi;
Usodo svojo da dolžila,
So časi meni že prešli.

Že v prsih ne gojim nobene
Še tako majhne več želje,
Prijateljstva, sočutja mene
Iz sanj temotnih ne vzdrame.

Zato sočutno me ne gledaj,
Ne skrbi tožnost moja te!
Dokler še čas je, se zavedaj,
Srce dražiti se ne sme.

Sočutja čuvstvo je nevarno,
Z ljubavjo v zvezi ker stoji;
Srce prej mirno da viharno
Postane, lahko se zgodi.

Najina ločitev[uredi]

Ko sva se poslovila
Za dolgi, dolgi čas,
Da nisva se solzila,
Bila sem skrbna jaz.

Ko tožno v me upiral
Ti solzne si oči,
Slovesa glas ti hiral,
Ti hirale moči,

In v meni se vzbudila
Ločitve bolest je:
Solze sem zadušila,
Da ti zvedril bi se.

Midva sva se ločila —
Kaj drugim skrb, kako?
Da nisva se solzila,
Naj drugi le vedo!

Po ločitvi[uredi]

Pogumnost, s katero krotila
Slovesa občutke sem vse.
Nevsmiljeno koj zapustila
Po tvojem odhodu me je.

Na oknu sem tožno slonela,
Hlapon pa je žvižgal glasno,
V obraz mi je luna blestela,
Sijala ni nikdar tako.

Železna so kola zdrdrala,
Jaz videla nisem sveta, —
Za solzo je solza kapljala,
Znak gorke ljubezni srca!

Jesen[uredi]

Jesen! neizrečno
Otožen si čas,
Hvaliti, slaviti
Ne morem te jaz.

Premnogi se tebe
Glasno vesele,
A meni tvoj prihod
Vznemirja srce.

Da, tebe jaz vsikdar
Celo se bojim,
Ko ti se približaš,
Jaz se žalostim.

Kar meni v veselje
Pošila nebo,
Ti vse mi odtezaš
z nemilo roko.

Krilate mi pevce
Pregnala si ti,
Zelenje in cvetje
Tvoj dih umori.

A ptice, cvetice
So moja radost,
Med njimi izgiblje
Mi srčna bridkost.

A zdaj bom samica
Vso zimo dolgo;
Kaj bosta počela
Srce in oko?

Pa saj te ne gane
Moj žalostni vzdih,
Čez gozd in čez polje
Že sope tvoj pih!

Materni glasovi I—XI[uredi]

I.[uredi]

Kako veselo, ljubeznjivo
Je ptičkov čuti glas povsod,
Ko ptica mati bojazljivo
S perutmi krije mladi rod!

Jednaki, prejšnji ne poznejši,
Iz srčic glasi jim ne vrč;
Čas ptičkom ta je najsrečnejši,
Ko snujo si družinico.

V življenji kar uživam sreče,
Doslej kar je užila sem:
Srce mi ne poznava veče,
Neg dete svoje kader zrem.

II.[uredi]

Smehljaj se, dete, moja sreča!
Vse kar od tebe jaz želim,
Na ustica da ti smeječa
Poljubke srčne položim.
Tvoj smeh vsak čut mi oblazuje,
Tvoj smeh nad vse me osrečuje.

Smehljaj se, dete! Neprestano
Naj bo veselo ti srce,
Dokler je tebi še neznano
Vesvoljnega sveta gorje,
Dokler pri vzglavji tvojem jedno
V skrbeh srce te čuva vedno.

Smehljaj se, dete! Vem, usoda
I tebi srečo to zruši;
Srce človeku skrb ko gloda,
V solze mu smeh se premeni;
Zato smehljaj se, dok življenje
Ni znano ti in ne trpljenje!

III.[uredi]

Sim na materno koleno
Sedi detece ti malo,
In na srce sim ognjeno
Deni mi glavico zalo!
Vtrujena je mama tvoja,
Njej, ti dete, daj pokoja!

Koliko oj tvoja mati
Pač z življenjem se bojuje,
Duh ker nje ne zna pregnati
Toge, ki srce jej kljuje!
Sinko, tesno dnes je meni,
Oj vtolaži me, ljubljeni!

V me pogled ti svoj upiraj,
Z ročico mi božcaj lice,
S svojo ljiibavjo otiraj
Meni bolestne solzice,
Me spominaj, da sem mati
Tvoja, ti moj sinko zlati!

Le na materno koleno.
Sedi detece ti malo,
Pa na srce sim ognjeno
Deni mi glavico zalo!
Čuj, kako mi ono bije!
V nje mi ljubav tvoja sije!

IV.[uredi]

Brez solnca cvetica ne more živeti,
Brez matere dete je ravno tako:
Cvetica brez solnca bi jela medleti,
Brez mene sahnilo bi tvoje telo.

Oj ljubo življenje! ki daješ dolžnosti
Tak svete in vzvišene materi mi,
Otroka da ljubim, v srce pa kreposti
Beseda njegovo da moja sadi.

Življenja prej svojega nisem ljubila,
Zdaj tebi na ljubo nje ljubim samo,
In svoje bi rada zdaj dni podvojila,
Da zlega očuvam te, dete ljubo!

In čuvala bom te, preti svetom te krila,
Strupeni da dih te njegov ne vmori,
Korake jaz tvoje bom šibke vodila,
Dok v lastne zaupati smeš ti moči.

Le rasi, otroček, da upanje moje,
Ki jasno kot zvezda žari mi v srce,
Ne vgasne mi, želje izpolnim da svoje,
Prej nego me verne objamejo tme!

V.[uredi]

Ko vidim, dete, tvojo ljubeznjivost,
In smeh nedolžni ko poslušam tvoj:
Nemirno v sebi čutim bojazljivost,
In gor v nebo upre pogled se moj,

V nebo, vse kamor plašno zdaj bežijo
Bojazni mi in nade in želje,
Ki v prsih bolj in bolj se mi množijo,
Čem bolj ti raseš, bolj jaz ljubim te.

Ne veš, otrok, nikdar ne bo ti znano,
Kar mati tvoja skrivno ti goji,
V molitvi pozno ona kar in rano
Ponavljati nikdar ne zamudi.

Samo to zvej, da želje mi prevzetne
Nikdar ne kalijo miru srca;
Nestanovitne sreče jaz posvetne
Ne prosim tebi, dete, od neba.

Da smeh prijazni ta in jasno oko
Za vselej ti želim, le to povem;
Za mnogo želj, ki klijejo globoko
Se v duši meni, jezik moj je nem.

VI.[uredi]

Devet si, dete, mesecev spolnilo,
Presrečnih dnij užila sem s teboj,
Ker vedno tebe je oko sledilo,
Kako razvija se životek tvoj.

Iz male in nezmožne si tvarice
Živahen, krepek mi postal otrok;
Že k hoji nežne staviš si nožice,
Pogled resnoben tvoj je in globok.

Tema pa proti luči vse so sreče
V primeru k oni, kojo zdaj vsak dan
Uživam, duša ko mi vsa trepeče,
Da res ne vem, al čuvam al sanjam!

Al res poznaš me, srčno dete moje?
Al res ti veš, kedo sem tebi jaz,
Ker mama blebetajo ustne tvoje,
Ker k meni roke stezaš vsaki čas?

Ti smeješ se in mama mi ponavljaš,
Na srce ginena pritiskam te;
Dokler z besedo to me ti pozdravljaš,
Nobeno sklelo me ne bo gorje.

VII.[uredi]

Presrecna doba zdaj, moj sin, detinska
V najlepšem svitu svojem ti blesti,
Najnežnejša ljubezen, materinska
V naročji mojem te sedaj drži.

A pride čas, da usta, ljubkovati
Ki tebe, sinko, znajo zdaj samo,
Začela bodo važnih podajati
Naukov tebi z vso resnobnostjo.

Ti zvedel boš, življenje da dolžnosti
Živeči stvari vsaki naloži;
Da človek blag rad svoji narodnosti
En del močij najboljših posveti.

Da človek ves podoben je rastlini,
Na tujem ki poganja revni cvet;
Uslug, ki jih podamo domovini
Na tujem, ne pozna domači svet.

Jednako in podobno govorila
Jaz tebi, sinko, v um in srce bom;
Beseda moja, vem, te bo nagnila,
Gojiti Ijubav za slovenski dom.

VIII.[uredi]

Jaz čarovnicam vidim se podobna,
Usodo ljudsko ki nam z lic bero:
Al blaga tvoja duša bo al zlobna,
V pogledu tvojem išče mi oko.

In materinski čuti, zapeljivi
Kakor mladostne sanje, misli vse,
Najslajše nade, sinko ljubeznjivi,
O tebi šepetajo mi v srce.

In slutnjam takim se udajem rada,
Da blag, kreposten vselej bodeš ti.
Kako krepi mi duh presladka nada.
Da ti boš solnce mojih starih dni!

Ponos že zdaj ogreva žile moje,
Postal značajen da junak boš ti,
Iskat pravico domovine svoje,
Kar bodi glavna tvojih vseh skrbi.

Al boš ti, otrok, mogel izpolniti
Te zlate sanje materine vse? —
Oj, blag mi bodi, sin, in izvršiti
Naj sveto bo ti, materne želje.

IX.[uredi]

Preljubo dete, svojega življenja
Kako presrčno že se veseliš;
Po vsem, kar zreš, si polno hrepenenja,
Besedi vsaki ljubko se smejiš.

Tako mladosti enkrat boš se svoje
Z nedolžno-mlado strastjo veselil,
Domneval si, da vse v življenji boje
Z mladostjo samo bodeš predobil.

Kako srce ti enkrat bo gorelo
Za vse, kar svetu daje blesk in čar;
Besedam sladkim se kako ujelo,
Ker ni prevare skusilo nikdar!

Gorje! koliko tug, prevar, grenkosti
Življenje ti podati še preti,
Da trohico, ki vžival bi sladkosti,
Ti z njimi v srci mladem ogreni.

S pogumom in krepostjo, dete moje,
Prevarjen duh si upokoji svoj;
Čem bolj bridkost navdajo srce tvoje,
Tem stanovitnejsi v kreposti stoj!

X.[uredi]

V naročji mojem, nežno se igraje,
Si k spanju mirnemu nagnil glavč,
Tihota blaga vzglavje ti obdaje,
Le čuvstva moja govore glasno.

Oj spavaj, dete, cvetka najkrasnejsa
V vrtičku sredi mojega srca!
Jaz vedno sem in bom najmarljivejsa
Ti vrtnarica tvojega sveta.

Ti ne umeš, ne moreš še umeti,
Kako besed je mojih čut globok,
A jaz ljubezen vso ti razodeti
Le smem, dokler neveden si otrok.

Zato brez mere to ljubezen sveto
Uživam in razlivam spet na-te;
Kar bo v poznejših letih meni vzeto,
Zdaj nadomestovati hče srce.

Ti pa odmev, moj sin, ljubezni moje
V teh pesnih revnih našel boš samo.
Naj matere spominajo te tvoje,
Ko več je mej živečimi ne bo!

XI.[uredi]

Četvero poznam cvetlic:
Nedolžnost otroških lic,
Ognjenost mladenskih let,
Možakosti čvrst posvet
In v starosti blag spomin.
Te vedno poštuj, moj sin!

Gazele I—4[uredi]

1.[uredi]

Prevzvišeno si čutje ti, ljubav do domovine!
Z najčiščim plamenom gori ljubav do domovine.
V otročjem srčici, nebrižnem za trpljenje,
Že nežno čutje to kali: ljubav do domovine.
Ljubezni prve žar, cvetočih let omamo
V mladenča srci oblaži ljubav do domovine.
S skrbmi obložen, truden borbe za življenje
V tolažbo duše mož goji ljubav do domovine.
V domači prsti starček si želi trohneti;
Iskreno željo to rodi ljubav do domovine.
Napotjen v boj junak se plaši smrtne kroglje;
Oplašeni mu duh hrabri ljubav do domovine.
A tudi v ženskem srci najde se prostorček,
Kjer neukaljena žari ljubav do domovine.

2.[uredi]

Po tebi, domovina moja, hrepenim;
Po tvoji jaz izgubi večkrat se solzim.
Zastonj, kod sega moj pogled, oko te išče;
Sto milj od tebe, draga, daleko živim.
Nič daljnih krajev teh ne mika me lepota,
Le tvoje jaz podnebje gledati želim.
Jezika, kraja ne poznam, in ne umeje
Me nikdo tu, kedar po naše govorim.
Brezčutno zrem v obraz ljudem me srečajočim,
Rojakom svojim le nagnenje jaz gojim.
O domovini vedno usta govore mi,
O domovini duh moj misli, ko molčim.
Žari pri tem oko, zjasni se meni lice,
V spominih domovinskih kader oživim;
A ko iz njih se vzdramim, hujše kakor preje
Pod jarmom hrepenenja muke pretrpim.

3.[uredi]

Ti, slovenska zemlja, si od nekdaj bila moj uzor;
Ti, le ti si domovina meni mila, moj uzor.
Brez preneha te ljubiti, žrtvovati
Se, trpeti za-te, ko bila bi sila, moj uzor.
Zdaj trpim dovolj, a bolj ko prej te ljubim;
Misel ta se mi je torej izpolnila, moj uzor.
A predolgo že postaje mi ločenje;
Tebi rada se v narččje bi vrnila, moj uzor.
V domovini, v domovini spet živeti,
Kamor misli vse hite mi in čutila, moj uzor.

4.[uredi]

Svidenja čut se včasih v meni obudi, bije mi srce,
In domovino v mislih gledajo oči, bije mi srce.
Zrakovje domovinsko blaženo že dišem;
Kako oživlja duh, kak duša se vmiri, bije mi srce!
Zamaknena gore zrem znane, reke, polja,
Pozdravljam nebo, solnce, ki na njem blišči, bije mi srce.
Slovenskega kmetica srečna tam opazim;
«Bog z vami, očka!», ustne šepetajo mi, bije mi srce.
Prijateljem že dragim v roko segam verno,
Udanosti katerih čas ohladil ni, bije mi srce.
Zvonov domačih glas začarana že slušam,
Od sreče, ganenosti mi oko rosi, bije mi srce.
Oh, da svidenja dan se skoro mi prikaže!
O sladkem upu tem srce mi govori, bije mi srce.

Slovó staremu trgu[uredi]

Še enkrat naj si s holma ogledujem
Prelepi kraj te krasne domovine,
Lepoto enkrat to še občudujem,
Predno za vselej iz oči mi zgine!
Ne kali se, oko, ti meni zdaj,
Da jasno vidim enkrat še ta raj.

Presrečnih dnij, ki tu sem jih živela,
Spomin jaz večni bom vam ohranila;
Med vami sreča moja je cvetela,
Gore, gozdiči in dolina mila!
Kako vas ljubim! — oh, in vendar tu
O meni kmalu več ne bo sledu.

Zelene trate ve, po vas skakljaje
Zabivala življenja sem bridkosti,
Cvetice kakor otrok nabiraje
Sladkost užila prve sem mladosti.
Odhajajoč od vas se zdaj solzim,
Vede, da z vami srečo to zgubim.

Tihotni gozd, ne bom te pozabila,
In gostega vejevja šepetanje,
Sanjaje kjer sem cesto se spočila
Slušaje vira bližnjega šumljanje.
Da mir, ki tu mi blažil je srce,
Kot blagoslov povsod bi spremljal me!

Pozdrav moj prejmi, Uršina planina,
In bele cerkvice ve tod okoli,
In ti, prijazna Pamečka dolina,
Ne prejdeš iz spomina mi nikoli;
Kod sem hodila, vsak mi kraj je drag,
In vsakemu spomin jaz hranim blag.

Kak lepa si, slovenska zemlja mila!
Težko od tebe meni je ločenje;
Najslajše tebi čute bom gojila.
Nezmerno bo po tebi hrepenenje.
A biti mora! Bog naj čuva te!
Jaz grem, a tu ostalo bo srce!

Studenčku[uredi]

Studenček pod skalo
Kako si vabljiv,
In v svoji prostosti
Kako ljubeznjiv!

Midva sva si stara
Prijatelja že,
Ker dan sem za dnevom
Obiskala te.

Kozarček si mali
S pijačo hladno
Šumljaje napolnil
Mi vselej voljno

A zdaj več izviral
Ne bodeš za me,
Več tvoje jaz pila
Ne bodem vode.

Po tujem hoditi
Obsojena sem;
Kako je bridko to,
Težko ti povem:

Pogrešat obnebje
Mi ljubo tako,
In tebe, studenrek,
S studeno vodo!

A ti boš, presrečnež,
V domovji ostal,
Od koder nikdo te
Ne bode izgnal.

De bodi in lepšaj
Dolino lepo,
Ohrani te nebo
Se sto let in sto!

A jaz med spomine
Bom svoje sladke,
Studencek pod skalo,
Zapisala te!

Deklici v spominsko knjigo[uredi]

Telesna lepota
Je srednji le dar,
Brez čednosti ona
Je ženski še v kvar.

A čednost in pridnost
In krotko srce
Se žensko nelepo
Mikavno store.

Z Bogom![uredi]

Beseda najmilejša,
Olajša ki slovč,
Je «z Bogom!»
Beseda najbridkejša,
Ko nam rosi oko,
Je «Bogom!»

Spomin neizbrisljivi,
Naš duh ki okrepča,
Je «Bogom!»,
V slovo ko glas čutljivi
Zamolklo šepeta
Nam: «z Bogom!»

Sladkosti hrepenenja
V osrčji obudi
Tak «z Bogom!»
Da pride dan svidenja,
Nam upanje rodi
Le «z Bogom!»

V spomin 10. maja 1881[uredi]

Presvitlemu cesarjeviču nadvojvodi Rudolfu na dan Njegove poroke.
Topovi drug za drugim pokajo veselo,
Zvonovi praznično iz stolpov vseh done,
Dan pomenljiv za avstro-ogersko deželo
O prvi zarji državljanom že znane:
Cesarjevič da dnes, bodoči naš vladar,
Izbrano si nevesto vodi pred oltar.

Dnes na miljone src za Tebe vnetih bije,
Ki vreden sin presvitlega očeta si,
Ljubav, udanost verna z vseh obrazov sije,
Z vseh usten Tvoje milo se ime glasi;
In željo eno na miljone prs goji:
Najslajšo dan le-ta da srečo obrodi.

Da solnce radosti ne bo se ti stemnilo,
Mladostno ki ogreva danes Ti srce,
To najtrdnejše priča nam zagotovilo,
Enakočutnih src ker ste se našli dve.
Ljubezni sapa Vajne dni blažila bo,
Nezgod življenja čuvaj Vaju pa nebo!

Ko nastopiti slavni prestol dan zašije,
Na kojem vzvišeni zdaj oče vlada Tvoj,
Podložnim Tvojim narodom se naj odkrije
Zaklad sijajni, kteri nosiš Ti s seboj!
Tvoj modri um in blagodušni tvoj značaj
Naj narodom bo v blagoslov kedaj!

In ko na ljudstva boš oziral se dobroten
Braneč ja stisk, polneč jim prošnje in želje:
Rod najponižnejši med njimi in slaboten
Pogled Tvoj dobrotljiv nikdar naj ne prezre!
Rod majhen res, pa zvesto Avstriji udan,
Slovenski rod, ki čvrsto dviga se na dan.

Ranjeni Črnogorec[uredi]

(Po Čermakovi sliki.)
Žari nebo; dim temni naznanjuje,
Dejanje grozno da se tu vrši,
Da divja turška roka pokončuje
Po Črnigori vse, kar tam živi.
Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo,
Za staro da se svobodo borijo.

Za bitvo bitve se silovitneje
Na črnogorskih tleh sedaj vrste,
A Črnogorec vedno pogumneje
Naskokov brani se od dne do dne;
Ošabni več sovražnik ga ne straši,
Sobratov dragih zguba ga ne plaši.

Sovražna vendar kroglja je vzbudila
v hrabrih prsih tugo in nemir,
Vojvodo ker jim smrtno je ranila,
Ki bil junaštva njim je vzgled in vir.
Iz boja brž tovariši mu zvesti
V zavetje varno ga dado zanesti.

Po strmih stezah spre'vod tih se mire,
Vojvodo na nosilnicah nose,
In spremstvo lahkoranjenih kot priče
In v brambo se vojvodi pridruže;
In vidi se, da več ko lastne rane
Jih starčevo upalo lice gane.

Oslabljen on leži; le meča roka
v bolečinah izpustila ni;
Nobenega iz ust ni čuti stoka.
Oko samo je znak, kako trpi.
Več ko sočutja in pomilovanja
Pa vzbuja ta podoba spoštovanja.

Veljavnost vodjino najbolj spoznale
Otožne črnogorske so žene.
Ko ranjenega vodijo srečale
Mej potoma one so, v boj grede.
Prinašale so dragim svojim hrano.
Če živih še jih najti bo jim dano.

Vojvode sprevod jim korake vstavlja,
Na lastno zabijo celo gorje,
Molitvo gorko jim iz prs privablja.
Ki mnogo njih opravlja jo kleče:
«Vojvodi milostivo nebo bodi,
Ki k srečni zmagi ljudstvo naše vodi!»

Pa če ugasi tudi sreča kriva
Vojvodino življenje ljubljeno,
Deželi vendar nenadomestljiva
Njega izguba, vemo, da ne bo:
Rod črnogorski znano je da sluje
V junaštvu, da nikdar ne omahuje.

Prvi križ na turškem polji[uredi]

Jesenska noč je, tožna in meglena.
Krohotni v zraku glasi se gube.
So ptičev potujočih li plemena,
Ki proti jugu toplemu beže: —
Nebo z oblaki lune svit obdaja,
Kaj se godi, spoznati bo lehko:
Vojakov množica, glej, sem prihaja,
Vojakov ruskih, koji v boj gredo.

Bog spremljaj potujoče vas junake,
Bogato naj plati vam blagi čin,
Naj srečno vaše vodi on korake,
V ponos da bo potomcem vaš spomin!
Vi prvi ste, ki bratov še pomnite,
Ki v daljnem jugu v suznosti trpe,
Slavjanu in kristjanu vi hitite
Stoteroletno maščevat gorje!

In preko reke Dunaja se čete
Do bregov Loma črnega spuste,
Sočutje za sobrate in osvete
Do Turkov vsakemu polni srce.
Sovražni topi sproti jim grmijo,
Divjaški meč in kletev smrt preti,
Da prišleci v trenotji se zgrozijo, —
Potem pa hrabro vsak naprej drvi.

Al oh! kako že drug za drugim pada,
Ker turške čete vedno se množe,
Junakom vsa do zmag ugaša nada
Vedočim, da zahman se vsi bore! —
A na konjičku kdo se tam vojuje,
Kot hotel sam bi zmagat vojsko vso,
In svojce z duhom novim navdihuje,
Prestrašence oživlja s hrabrostjo.

Njegov pogum in gibanje svedoča,
Izurjen da junak v vojaštvu je;
Ker vodstvo bitve njemu se izroča,
O možkem njega duhu sodi se.
A čudno nežna njega je podoba,
Mladost že vsak njegov pokret izda,
Oči gore mu z ognjem, in miloba
Mladenška iz njegovih lic smehlja.

Prikazen ta je Turke vzplamenila,
Da bojaželjno vsem žare oči,
Na-nj vojska vsa se je takoj spustila,
Da curkoma iz ran mu teče kri.
On ipak ne zbeži, zdaj stoprv besno
Okoli sebe mahati je jel;
Na enkrat sablja zapusti mu desno:
V srce nekdo junaka je zadel. —

Dan nagne se; že solncu pot se niža,
Ki bleda lica padšim osveti;
Poveljnik turški s spremstvom se približa
Spoznat junaka, mrtev ki leži.
Pod solncem Turku stvar je vsaka burka,
Z nesrečo se šaljivo on igra,
Junaška hrabrost sama gane Turka,
Ganila tudi hrabrost ga je ta.

Ime in rod želijo vsi spoznati
Pokojnega, da njega počaste;
Znamenje zaželeno poiskati
Brez daljšega odloga se prične.
Z njegove listnice množica zbrana
Pozve in začudivši se strmi:
Junak da zove naš se le — Ivana,
Polkovnika kozakov donskih hči!

V podobo bledo gledajo zavzeti,
Spoštljivost vzbuja ranjeno telo;
Po tej izkusbi močno so zadeti,
Da nežnemu se truplu klanjajo.
Na polji jamo grebejo globoko,
Vojaške vse jej skažejo časti,
Orožje v mrtvo dencjo jej roko
V znamenje možke nje junakosti.

In čudo glej: podobo križa oni,
Ki križ nad vsako znamenje črte,
Križ prvi in po lastnem to nagoni,
Na turškem polji urno posade,
Križ, svetu ki naznanja, da knstjanka
V samotnem grobu mirno tem leži.
Ki je bila junakinja Slavjanka,
Slavjanka neprestrašene krvi!