Pesmi (Ivan Trinko)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pesmi (Trinko))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesmi
Ivan Trinko
Viri: Digitalno besedilo priskrbel Matjaž Zaplotnik, postavil na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/trinko_Pesmi/index.html in http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/trinko_Pesmi2/index.html M. Hladnik. Ureja: Tanja
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izbor iz »Poezij«, ki so izšle v »Slovanski knjižnici« v Gorici, 1897. -- Pravopis je prirejen po Breznik-Ramovšovem.

Moje pesmi[uredi]

Na tujem nas osamljena je vila
s šepetom tajnim tiho navdihnila.
Kakor čez noč, oh, temne, nevesele
v pustinji žalostni smo se spočele.
Samote duh obsipal ni s sijajem,
z ledenim nas je davil ogrljajem.
Da zvezde nam svetlejše so žarele,
krepkeje, veseleje pač bi pele.
To pomni, brate, krivo nas ne sodi!
Prav motri, urni nas in zdrav nam bodi!


Razpršeno listje[uredi]

Peva in prepeva
moja skromna vila,
nad valovjem jeznim
razteguje krila.

In pod njo se peni
in šumi valovje
ter srdito bije
ob golo skalovje.

Brzo, vila, brzo,
k jasni mi višini!
Kruta smrt prebiva
šumni globočini!

Krog in krog me gosta
pusta tma obdava;
sam sem, vse okoli
nema le puščava!

Kje si, zvezda jasna,
kje si, zvezda mila,
koja si na poti
vedno mi svetila?

Proč je, proč; oh Bože,
vse mi je propalo!
Pa zakaj mi srce
živo je ostalo?
--------------------
Vse je odletelo,
ko čez morje ptica;
vse minulo, kakor
jutranja meglica,

Vse okolo mene,
vse puščava širna,
kamor se obrne
duša mi nemirna.

Žalostna le pesem
milo mi šepeče
in hladi in teši
srce krvaveče!
-----
Noč se že razganja,
lahko vetrič veje,
a na vzhodu svetlem
novi dan se smeje.
 
Vse se vzbuja, giblje,
vse živo, veselo
po počitku nočnem
vrača se na delo.

Idi, idi, delaj
ves vesel življenja!
Meni strto srce
skoraj biti jenja!
--------------------
Kam se, kam drvite,
vzburjeni narodi!
Ta vas pot prekleta
v temno brezno vodi.

Brat daj roko bratu,
sosed pa sosedu;
delajte vzajemno,
a po starem redu.

Vse zaman, ah Bože!
Moj je glas v puščavi,
zemlja pa domovje
temi in zmešnjavi!
--------------------
Zbogom, gora, zbogom,
lepe cvetne trate, .
ki spomine v srcu
vzbujate mi zlate!

Zbogom, šume, zbogom
njih krilati gosti,
priče moje tuge
in moje radosti!

Grenka pač otožnost
srce mi navdaja,
ko se tu poslavljam
od očine raja!
--------------------
Daleč moram, daleč
kakor ptič jeseni,
ko čez morje žene
sever ga ledeni.

Sam, neznan od doma
moram tja v tujino,
mala šibka ladja
na morja ravnino.

V godni vsaj razpnite
jadra mi, vetrovi,
spremljajte na poti
blagi me duhovi!
--------------------
Sam ne vem, kam vodi
talno me povelje;
ni mi v glavi smotra,
ni mi v srcu želje.

Plovi, koder moreš,
ladjica ti moja!
Plovi brez namena,
Plovi brez pokoja!

Nekdo je nad nami,
ki nam pota meri;
Plovi torej, čolnič!
Plovi v tej mi veri!
--------------------
Kje si, zemlja rodna,
zemlja bedna, mala,
ki jo milost božja
meni v last je dala?

Plašen in brezupen
vračam se ti v krilo;
da sem te ostavil,
to ni dobro bilo.

Kakršna si koli,
moja si brez kraja,
dokler se s telesom
duša moja spaja.
--------------------
Tebe pač ne črtim,
lepa mi narava!
Kadar vre mi srce
in gori mi glava,

iz človeške družbe,
družbe mi dosadne,
čestokrat zatekam
v gaje se ti hladne.

Takrat mir, tolažba
v srce mi zaveje;
lice se razjasni,
duša se zasmeje.
--------------------
Kot po temnem nebu
žvižgajoča strela,
kruta smrt pri meni
mimo je letela.

Dve cvetoči cvetki
potom pokosila,
dva mi bridka meča
v srce zasadila!

Kot metuljček nežni
z iglo zabodeni,
vztrepetava v prsih
bolno srce meni!
--------------------
Tu sedim pri slapu
nem, gledaje v žrelo,
kamor je že vode
toliko zgrmelo.

In grenki mi čuti
v prsih se rodijo,
in oči mi solze
gorke orosijo.

Oh, ti slap grmeči!
Niso vodi tvoji
slični brezkoristni,
prazni dnevi moji?
--------------------
List za listom z drevja
suh pod sirno pada,
vendar novo listje
vesna da mu mlada.

Tudi srce moje,
zimoj pomorjeno,
zopet je na pomlad
živo, prerojeno.
 
Listja pa in cvetja
v njem cveti množina,
a na vsakem čitam:
Bog in domovina!
--------------------
Duša mi trepeče,
srce poskakuje,
ko na vzhod oziram
se iz zemlje tuje.

Tam, oh tam so bratje,
tam so sestre mile,
ki so me iz spanja
dolgega vzbudile.

K vam na krilih vetra,
bratje ljubeznivi,
iz dna gorske duše
kličem: Bog vas živi!
--------------------
Narod moj umira,
padel je na poti,
aj, pobit popotnik,
zapuščen v samoti.

Tožno nad njim plaka,
vila čuvarica;
smrtni pot otira
z bledega mu lica.

Vzdiše, zove, čaka
v bolečine sili,
ne bi li mu došel
Samarijec mili ...

Evo tam na vzhodu
črte belordeče:
med košatim drevjem
zora mi trepeče.

Zrak se čisti, z gore
tiho vetrc veje;
zemlja se in nebo
ljubeznivo smeje.

Srce se mi širi,
jasni se mi lice
in po njem vesele
tečejo solzice.
--------------------
Zbogom, bratje, zbogom,
sestre dragomile;
najmilejše zvezde
z neba vam svetile!

Ko po tujem mestu
tujec sam boni taval,
k vam moj duh k vzhodu
hrepeneč bo plaval.

Zbogom, bratje, zbogom,
sestrice ljubljene!
Tudi vi iz dalje
spomnite se mene.


Slovencem[uredi]

(o priliki koncerta ženske podružnice sv. Cirila in Metoda v Gorici, 15. dec 1895)

Pozdravljam vas, oj narodna zaveza
boriteljev, vas, male domovine
nevstrašne hčerke in jeklene sine!
Kot vihra gromonosna
nasprotujočih sil divja vam jeza
nad bistrimi glavami;
a trdna in ponosna
pokoncu vam stoji pri glavi glava.
Nevidna, vsemogoča moč, nad vami
plujoč, vas brani, ker je pravda prava,
je sveta pravda vaša.
Zaman nad vas se silni vrag vznaša!
Za šibke, za pravico
v pomoč steguje Bog svojo desnico;
spričuje velikan Goljat davni
in mali vam pastirček David slavni.

Čemu, čemu vaš hrup in divja sila,
oj severni in južni naši vragi?
Vsa vaša moč zdrobila
se vendar bo ob mali,
pa nepremični skali;
in rodoljubje nevkročeno, sveto,
s katerim vsako je srce vneto,
naposled vendar zmaga
z nebeške pomočjo za vragom vraga.

Oh, daj, zasijaj svit nam zore bajne,
vstani, sonce zmage nam sijajne!
Prikaži skoraj žarko nam se lice
pogažene pravice!
Ah, do nebes vesela
čez plan in gore po Slovenji širni
slovesna pesem gromko bo donela;
in Javorja in cvetja nedostane,
da vse ovenča rodoljube vzorne,
ki v dnevih borbe srečno dokončane
duha moči neumorne
so domovini mili
z oduševljenjem vročim posvetili!

A kaj iz vas, a kaj tedaj pa bode,
nesrečne podle, klele kukavice,
ve, ve, na pol dušice,
ki zapustivši brate,
in narodnost in krilo majke Slave,
zastavo svojo sle boječ izdali,
iz tabora zbežali
nepravdi ste vklopili grešne glave,
ker v času bed in boja
iskali ste sramotnega pokoja,
in pred ošabno vražjih tujcev silo
vas svoje rodne majke sram je bilo?

Od zore v mrak zasmeh, pomilovanje
grenilo vam življenje bo vsakdanje.
Kot sramni vam pečat, ki ga pravica
zločincem vžiga, stal vam bo na čelu,
zaslužen si po delu,
napis krvavo svetel: izdajica!
Ter skrivno in očito
zbrisavali in praskali srdito
zaman dotlej ga boste,
dokler v temine goste
ne bo vas pogoltnila
s prekletstvom vam obsipana gomila!


Toga[uredi]

Kadar pod večer sonce zlato
pošilja zadnji svoj nam svit,
in drevje se zlati košato
in kos prepeva v grmu skrit,

tedaj sprehajam se v samoti
zamišljen v broj minulih dni,
prebridko čustvo se me loti
in v prsih srce me boli.
 
Na razvaline svoje sreče,
samoten sedem, nem, solzan,
in tešim srce krvaveče,
prepolno mnogih, bridkih ran.

Tedaj prihaja krasna deva,
upira lepe vrne oči;
sočutna v njih solzica seva,
ki kakor biser se blesti.

In glej! V prijateljstvo iskreno
podaja roko prožno mi,
poljublja strastno in ognjeno
to čelo temno, tožno mi.

Potem nasproti vzhodu z belo
devica kaže mi roko,
in zopet glej! Čez lice velo
vesele solze mi teko.

Oj tam, oj taro na lepem vzhodu,
kjer mesec vstaja mi svetal,
oj tam so bratje mi po rodu,
za kole kri bi gorko dal.

Oj tam, oj tam je domovina,
po troji vzdiha mi srce;
tolažba tam mu je edina,
ko tožne misli ga more!


Majska moč[uredi]

Tiho iz dneva mesec sije,
mir lijoč na slednjo stvar,
mir i meni v srce lije —
hvala ti, vesoljstva car!

Lahko topli vetrc veje,
drevje tajnostno šumi;
jasno se ozračje smeje
in po cveticah duhti.

Krog po rosni se travici
mesečni leskeče svit;
milo pa nekje družici
slavček peva v grmu skrit.

Tu stojim poet sanjavi
na gorici nem in sam;
kaj mi vse roji po glavi,
kaj mi v srcu vre, ne znam.

Duša mi v razkošju gine,
srce v prsih se topi;
aj, neznane ti miline!
Aj, prekrasne ti noči!


Spomin[uredi]

Spomin, kam naj bežim ...
Pri oknu nem bedim,
tja v noč mi zre oko
otožno in rosno.
Li vidiš zvezde jasne,
kako so žive, krasne!
Kako ti vse miglja
tam z nočnega neba!
A kaj, a kaj vse to?
Kaj meni vse nebo?
Spominov davnih broj
razdira moj pokoj.
Zato, ko vse počiva,
ponočni mir uživa.
Pri oknu nem stojim
in tiho se solzim.


Spomin na Miramar[uredi]

Ah, se li sanja mi, ali kaj? V daljavo
mi plava duh omamljen,
ko v sobi tihi nem, osamljen
na resno knjigo sklanjani trudno glavo.
Ah divne sanje! Čuj, po svežem zraku
opojna širi se dišava;
okrog done milobne harmonije,
šumi vetriček in med listjem veje;
visoko nad glavo nebo se smeje,
iznad vrbovja čaren svit se vije.
Nekje v bližini tiho ob skalovje
razbija se valovje,
smehlja se vse, vse peva,
v razkošju sladkem duša omledeva.

A kdo ste vi, prijazna, ljubka lica,
ki vred zelenjem se na stezi senčni
smejite pred menoj? In ti, devica,
prikazen ti iz neba? ...
Li bilo res je treba,
bilo je treba te na moji poti?
Čemu obraz, čemu tvoj glas čarobni
pokoj mi duše moti?
Ne gledaj mi v oči! Naprej mi hodi!
Poglej okrog! Povsodi
smehlja pomlad se živa.
Začaran vrt in grad na strmi skali
v morju bistrem se zrcali.
Ko mirno val ob vznožju mu zasniva,
pa kos in slavček, pevca glasovita,
ti pevata v zelenem grmu skrita.
Cvetlice nepoznane in rastline,
sem presajene iz daljne domovine,
šopirijo povsod se; livne grede
ti vabijo poglede.
In glej, in glej! Po jezercu vesele
naprot' hite ti utve snežno bele! …

Raduj, raduj mi se, nedolžna deva,
krasote pristne in duha naužij se,
ki jasni zrak preveva.
Ne gleda, mila, vame,
da toge duh moreč te ne prevzame.
Ostani z Bogom, jaz naj grem, ostani!
Dovolj mi bo, da me obrazek znani,
kot vizija nebeška,
povsod bo spremljal, koderkoli težka
vodila bo me steza
in me podila bo življenja jeza!

Li sanjam res? Oh Bože moj ti mili!
Izčezlo vse je. Sanje,
ah sanje! Kaj zamaknil sest se vanje?
In kod spomini moji so brodili? ...
Nakrat sem vzdramljen, in videnje milo
po tihi sobi se je razpršilo:
Pokoncu zopet dvigam trudno glavo
in nemo zrem v daljavo! ...


Farizej[uredi]

Zamišljen v se, na ramo sklanja glavo,
pobožno vzdiha in oči krofi;
Bogu na čast in slavo
za svetim poslom pod oknom hiti.
Poznam te, ptica, podla kukavica:
Stotisoč rožnih vencev, svetih maš,
in litanij in očenašev vročih,
solza ne zbriše do neba vpijočih,
za koje dobro znaš!
Poznam te, da; le dobro me poglej.
Čemu hitiš? Oh, ni zamude, stoj!
In mene se ne boj,
Kaznuje Bog na nebi
in ne prisvajam sebi
vladarske te pravice;
samo ti pljuvam v bogoljubno lice,
a zraven pravim: fej,
ostudni farizej!


Slovanski dan[uredi]

Globoka noč! Obnebje vse zavito
v oblake točotvorne, redki bliski,
kot mig pošasti grozne, švigajo
krvavobojni čez nebo togotno;
zamolklo tihi grom mrmra v oblakih,
kot šum vojska tani daleč za gorami
po krvnem polju ljuto se borečih.
Tu sam sem – izgubljen v deželi mračni
brez smotra tavam sem in tja; zadeva
krvava noga mi ob kamenje,
udarjam s čelom v podrtine stare,
zapletam v trnje ostro se in padam!
In koliko pozabljenih gomil
brez križa, brez spomina po planjavi
pred sabo vidim tu okrog! Oj, grobi,
pretožni grobi! Tisoč tu in tisoč
leži mi bratov zakopanih v zemlji.
Izginilo je njih ime; tuj narod
preplavil je njih sela, njih poljane;
odmev se čuje glasov tujih v zraku,
ki prej vesel se tresel je slovenske
raznašajoč veseljebudne pesmi!
Poslušam često, ali ne bi verna
samotna jeka zopet kdaj dovela
ušesom željnim starodavnih, milih
slavjanskih glasov!
K zemlji se nagibljem,
uho pritiskam na gomile puste,
če ne bi še v globini zadnjo iskro
življenja poplavljenega začutil;
poslušam, grebem, v zemlje krilo rijem
s krvavimi rokami, da bi vzbudil
v globokih sanjah speče davne brate!
Na dan, na dan! Vstanite mi, junaki!
Dovolj je spanja, pripašite meče!
Na dan, na dan! Na vrage krvopivce! ...
A moj je glas vpijočega v puščavi.
Le tihi stoki, vzdihi zadržani
šepečejo v odziv po mračnem grobljo.
Propal je narod moj? Breznadno kličem?
Rojaki več ne vstanejo? Planjava,
planjava širna, delež naš, planjava
nekdaj slovenska, več ne bo slovenska?
Oj, tiho, brate! Ptica čudovita
zapela nekdaj čudovito pesem,
lepo mi pesem tajno je zapela,
zapela pesem — daleč odletela ...
Potem sem sanjal sanje nadepolne,
in zrl prikazni čudne sem, skrivnostne ...
Podaj mi roko, mene se okleni,
oči zatisni, in srčno z menoj,
srčno skočiva v skrivni mrak stoletni!
.......................................
.......................................

Kako vse Temno! Treseš se li, kaj?
To bil je vratolomen skok! Pozor!
Odpri ušesa! Kaj li slišiš, kaj?
Čuj! ni to glas trobente bojne slavske?
Kopit ne peketanje? Ni brezkončni
rezget nestrpnih konj, slutečih boj?

Glej, v dalji svita se: do luči luč,
do kresa kres gori na vzhodu daljnem,
in bliskajo se bridki meči v mrak;
zastave bojne se vijo pod nebom
in šum nebrojnih čet, kot šum mogočen
razburjenega morja, zrak pretresa.
A evo, evo tam ozarjen duh,
kot zvezda repatica čez ozračje
na vitkih krilih brzo semkaj plove!
Trobenta silna v roki mu kot grom
iz viška glasi se nad nemim grobljem.
Nebo se jasni, svit odzgor se siplje;
potresa zemlja se v korenu, poka,
odpira se, zija do groba grob.
Kosti mešanje čudno! Šum, topot ...
Pri drugu naivec giblje se, oživlja,
na noge skoči, sluša, zre in teka,
orožje zgrabi, v bojni red se stavi;
nestrpno čaka zmagovalnih bratov,
čakaje zraven davne pesmi peva.
Planjava mrgoli, gibi se zemlja,
pretresa zrak se in nebo oživlja:
minula noč nam grobnega je spanja,
slavjanski dan mogočno se naznanja!


Spremna beseda[uredi]

Pričujoči Trinkov zbornik je narekovala potreba časa, predvsem pa živo skeleča dolžnost oddolžiti se možu, s čigar imenom je združena usoda najzapadnejših ohrankov slovenskega naroda: Slovenske Benečije.

Iznad grebenov in prisojnih obronkov teh naših krajev se strmo dviga lik osebe, ki je vse svoje dolgo in blagoslovljeno življenje posvetila tamošnjemu ljudstvu, ga opevala v vezani in prosti besedi, pisala o njem v domačem in tujem jeziku, branila njegove pravice do golega življenja in duhovnega napredka.

Hkrati pa je msgr. Trinko ustvarjal na znanstveni, zgodovinski in umetnostni njivi in tu izpričal, kako bogati so naravni darovi našega človeka in kako strmo visoko ga more dvigniti njegovo hrepenenje po duhovnem poletu, po kulturi lastne osebnosti, po vsestranski popolnosti.

V furlanskem Vidmu, kjer je prebil večino svojega življenja, je kot kulturnik zavzemal eno najvidnejših mest. Po svoji bogati, izklesani osebnosti je priboril naši narodni manjšini vsaj med najbolj, naprednimi in strpnimi razumniki priznanje in spoštovanje.

Živeti in delovati je moral kot osamljenec. Bil je pravi klicar našega trpljenja in zapostavljanja. A tudi njegov svetli lik, njegova bisernočista osebnost ni žela v videmskem kulturnem krogu, pri političnih veljakih in cerkveni oblasti nobenega sadu v obliki, ki bi bila mogla koristiti naši zapostavljeni Slovenski Benečiji. Naša revna deželica je životarila dalje brez šol, naš človek brez stikov s svojim narodnim telesom. Še v cerkvi so zapirali duri slovenski besedi od dneva v dan, celo pod okriljem najvišje cerkvene oblasti.

Vendar naj se naš slavljenec ob svojem bisernomašniškem jubileju zaveda, da njegov trud ni bil brez bogate nagrade. Narodi, ljudstva in zlasti manjšine žive in ne morejo umreti ob likih velikih mož. Zgodovinski dogodki bodo sedaj pljusnili tudi ob našo Slovensko Benečijo in ji prinesli tisto, po čemer je tisočletje zavesno ali podzavestno koprnel, svobodo narodnega izživljanja, gmotni in duhovni napredek, topli objem bratske krvi.

Naš slavljenec naj nam oprosti, če smo v pričujoči zbornik zbrali le nekaj bežnih prispevkov. Ti ne razkazujejo vseh kulturnih skladovnic, ki jih je bil tekom dolgega življenja tako bogato in razkošno obložil s sadovi svojega duha. Še manj pa smo poklicani, da bi poizkušali orisati njegovo osebnost in to njegovo plodonosno delovanje tako živo, podrobno in literarnoznanstveno, kakor zasluži. To bodo storili drugi v mirnejših in bolj zbranih časih.

Tu naj še poudarimo, da sta njegov zgled in njegova beseda v dneh osvobodilne borbe na skrajnem zapadnem robit slovenskega ozemlja bodrila rojake in borce, naj vztrajajo tudi v najtežjih razmerah. Ta zgled in ta beseda jih še zmeraj utrjujeta v neomajenem prepričanju, da mora končno zmagati pravica.

Kljub kratko odmerjenemu roku suro vendar natisnili bibliografijo o Slovenski Benečiji, – tudi to nepopolno, da priča, kako mednarodno širok je krog, ki že dobro stoletje piše, proučuje in razširja znanje o Slovenski Benečiji in njenih ljudeh. Ta bibliografija je hkrati molčeč »J' accuse« proti ponižanju in zapostavljanju, ki ga je bila Slovenska Benečija deležna. A je tudi dokaz. kako pravica nikoli ne more podleči in da mora po zgodovinski nuji za vsakim trpljenjem napočili dan luči in vstajenja.

: F. S. Finžgar