Pesmi (Franc Pirc)
| Pesmi Franc Pirc |
| |||||||||||||
Pirec gre v Ameriko; njegova prva misijonska postaja v Lakroá (pri sv. Križu).
Goreči katoličani so leta 1829. ustanovili na Dunaju Leopoldinsko družbo. Namen jej je, da podpira misijonarje v severni Ameriki med Indijani, ki so bili do te dobe skoro popolnoma zanemarjeni.
Že naslednje leto se poda iz Kranjskega slavno znani Friderik Baraga v Ameriko, oznanovat divjim Indijanom luč svete vere. Besede, s kterimi popisuje ta najslavnejši misijonar slovenski, koliko dobrega bi se dalo storiti med ubogimi Indijanci, ko bi ne bilo tako silnega pomanjkanja delavcev v vinogradu Gospodovem, vnemajo v srcu g. Fr. Pirca željo, iti v daljno Ameriko in širiti Božje kraljestvo med zapuščenimi Indijani, češ, v domovini je dovolj druzih delavcev. Na to dobi še list od g. Baraga, ki ga vabi med Indijane, njemu v pomoč, in da si pridobi več zasluženja za nebesa. V tem spozna voljo Božjo, ki ga kliče med Indijane.
Ne zmeni se za svojo starost — bil je že v petdesetem letu svoje dobe, — le večni in časni blagor bližnjega mu je pred očmi: darovati se hoče za izveličanje divjih Indijanov. Brzo se odpove župniji v Podbrezju in razproda svoje malenkosti. V 16. dan meseca junija 1835. leta se odpravi na pot proti Dunaju. Ondi se oglasi pri vodstvu Leopoldinske družbe, ki mu izroči nekaj podpore. Iz Dunaja odrine naravnost preko morja v Ameriko. Svoje potovanje, nevarnosti in vihar na morju opisuje sam v
Pesmi od svojega popotovanja:
[uredi]Kdo bi bil mi to povedal,
Sam nikdár bi ne verjel,
Da Ameriko bom gledal,
V njej slovensko pesem pel?
Pa Gospod, ki srca viža,
In življenja tek mejí,
Ni me pustil bit' brez križa,
Ali na težko pot velí.
Nič me ni domá žalilo,
Res sem zadovoljen bil;
Dost' ljudi me je ljubilo,
Dosti dobrega sem vžil.
Bral duhovne sem novice
Iz dežel Amerike,
Božje oznanovat resnice
Vžigale so mi srcé.
Se duhovnega veselja
Kot misijonar vdeležit',
Bila srčna mi je želja
In nebesa zadobit'.
To je vžgalo dušo mojo,
In namenim se srčnó
Zapustiti faro svojo
In od Kranjcev vzet slovo.
Oh, težko je b'lo ločenje
Od preljubih farinanov,
Srcu britko poslovljeuje
Od zvestih prijatelov.
Za Bogá in za nebesa
Zapustiti stari svet,
Težek dar je to telesa,
Velik dar bo tam sprejet.
Res, apostolov poklica
Vreden jaz ne bom postal;
Vendar kliče me Resnica,
Tisti, ki je njih poslal.
V ptuje, daljne tje dežele,
Evangelj oznanovat,
Vlečejo me srčne želje,
Ajdom pot v nebo kazat.
Predno sem se z doma ločil,
Sem Bogu, ki varh je moj,
Ino angelju se znočil,
Da bí vse prav šlo z menoj.
Pot nevaren, dolgo ne mine
Čez dežele, čez morje,
Čez gore in Čez doline
Tjé, kjer solnce v zahod gre.
Pač sem bil prehodil kmalo
Pet kraljestev, čez sto mest;
Nič postajat se ni dalo,
Koj naprej me žene vest.
Lepe videl sem države,
Drage hiše in cerkve,
Videl hribe in planjave,
Lepe vrte in polje.
Vendar vsa le-ta lepota
In častitljivost sveta
Je nečimerna slepota,
Ne nasiti mi srca.
Sem popotnik zemlje ptuje,
Tukaj kratek čas živim;
Duša v večni dom zdihuje,
Kamor skoraj prit' želim. —
Zdaj široko morje ugledam,
Kak' valove tje podi;
Trepetam, v obraz obledam
In srce mi koprni.
Vidim barko pripravljati,
Ki na morju bo naš dom,
In od zemlje odjadrati,
Ktere videl več ne bom.
Na francozovski pokrajni,
»Havre« kraj je imenovan,
Zapustim ves svet dozdanji
Svetka Jakoba ta dan.
Barka z blagom naložena,
Sto devetdeset ljudi,
Komaj dobro je spuščena,
Hitro kakor tič leti.
Več oko ne vidi zemlje,
Le zastonj ozira se;
Nam pogled širjava jemlje,
Suhice le domače je.
Tukaj sèm o človek pridi,
Ak' želiš spoznat Boga,
Njega vsemogočnost vidi
sred' nezmernega morjá.
Loči zemlje razprostrene,
Ne prestopi svojih mej;
Barke z blagom naložene
Nosi noč in dan naprej.
Brez števil žival povodnih
globočini preživi,
Rib daruje mnogorodnih
In človeka bogati.
S svojim hlapom napolnuje
Vse oblake in megle,
Dež da zemljo pokrepčuje,
Da ne usahnejo vode.
Tukaj, Bog, nam oznanuješ,
Kako moder si Gospod,
Vse stvarí ti preskrbuješ
S svojo milostjo povsod.
Kje pa se lepota najde,
Kakor solnca sred' morja?
Kedar med valove zajde,
V tavžent žarkih vse migljá!
Zadnji žarki zdaj igrajo,
Boj nastopi temna noč;
Gori zvezde blesketajo,
Doli v morje migljajoč. —
Kakor dobro in potrebno
Je na svetu morje nam,
Tak' nevarno je posebno
Preživeti delj čas tam.
Kdor na morja gre širjavo,
Naj trpét' pripravljen bo.
Marsiktero tam težavo,
Kar mu pač ne bo ljubo.
Jed nesnažna je brez cene,
Vode skoraj piti ni;
Čudna postelj poleg stene,
Barka polna je ljudi.
Vendar to je še prestojno,
Da le hujšega ni več;
Da je morje le pokojno,
Barka plava urno preč.
Če pa močen veter pride,
Pripodi se hud vihar,
Strah in groza nas obide,
Da ne mislil bi nikdar.
Sam sem skusil, kar popišem
Od viharja morskega;
Vse premišljam in preiščem,
Ne dobim strašnejšega.
Kedar pridemo na barki
Še čez tavžent ur hoda,
Mirno sveťjo solnčni žarki
Trinajst dni do sred' morjá.
Kar se nam so prikazale
Ribe kakor truma svinj,
So iz vode poskak'vale,
Strah nam hodi na spomin.
Kmalu so se pridrvili
Morski somi proti nam,
So po morju se vozili,
Groza nam popotnikom.
Zdaj začnejo morske tice
Okrog barke nam frfrat',
Milo gledajo nam v lice,
Hoč'jo kaj na znanje dat'.
Barkar nam pripoveduje,
Kaj pomeni vse le-to:
Hud vihar nam prerokuje,
Da si jasno je nebó.
Komaj solnce gre za morje
In zvečer se omrači,
Pride velik piš od borje,
Strašen veter pribuči.
Kmalu prigrmé valovi,
Vse šumeče je morje;
Zdaj ga silijo vetrovi
Delat' hribe in gore.
Barka začne se gugati,
Se metati sem ter tje,
Na vse kraje se sukáti,
Vojskovat' z valovi se.
Petkrat tavžent centov teže
Ima barka, kakor grad;
Zdaj pa lahko vetru streže,
Kakor listje in suhljád.
Le jo veter privzdiguje,
Zdaj od konca, zdaj s stranjo,
Sèm zdaj tje jo premetuje,
Iz doline na goró.
Barkar hlapcem glasno vpije,
Jim hiti ukaževat,
Da morjé nas ne zakrije,
Z elementi se vojsk'vat.
Drugi v barki smo zaprti,
Trepetamo od strahú,
V brezdno morja že požrti
Se 'zročujemo Bogú.
Upanje nas zapuščalo
Preživeti strašno noč;
Da bi nam še solnce s'jalo,
Mislit' skor ni bilo moč.
Ko od stráha jeden moli,
Križe delati hiti,
Plašen drug strmi okoli,
Komaj ve, da še živi.
Bog pa vstavi vse viharje,
Divje umiri on morjé,
Strašne smrti nas obvar'je,
Spet nam solnce gori gré.
Mi v spominu bo ostala
Vedno tista strašna noč;
Bodi Bogu čast in hvala,
Da je skazal nam pomoč! —
Ni nevarnejš'ga na sveti,
Kakor sred morja vihar;
Kdor pripravljen ni umreti,
Naj ne hodi nanj nikdar.
Marsikdo v morjá grob pade,
Vendar srečen duše stan,
Če ni umrl brez Božje gnade,
Bodi grob še tak strašan.
En fantič, bolan v slabosti,
Nam je bil na barki umrl;
Pa v nedolžni še mladosti
Je gorak v nebesa šel.
Blagoslovil po cerkveni
Šegi sem mrliča zdaj,
Ga pokopal v grob vodeni,
Dušo 'zročrl v sveti raj.
Starši britko so jokali,
V srce jim je b'lo težko,
Ko za njim so pogled'vali,
Pa ga videt' več ni b'lo.
Nisem tolažit' zamudil,
Da bo sin jim 'z morja dan,
Ker bo angelj ga obudil
Na poslednji sodnji dan.
Drugi v barki smo živeli,
Vendar čakali težko,
Vsi na suho smo želeli,
Da bi morja konec b'lo!
Že smo barkarja vprašali,
Koliko je pota še,
Radovedno pogled'vali,
Al' kak hrib že kaže se?
Že okoli barke plava
Mah in kaka vejica,
Rožice, zelena trava:
Nam vesela znamenja.
Silno smo se zveselili,
Ker smo vsi prepričani,
Da si borno kmal' počili,
Že iz barke rešeni.
Ko smo v barki preživeli
Dva in štirdeseti dan.
Priti na suho z'lo želeli,
Nam je hribec pokazán.
V jedri sapi srno pritekli
Ga pogledat, če je res;
Vsi veseli, vsi smo rekli:
Suha zemlja, res je, res.
Zdaj očedili, oprali
Hitro svoje smo reči,
Vse to svoje vkup pobrali:
In iz barke vsak hiti.
Meni začne srce tleči,
Ko zagledam novi svet,
V kterem v sreči al' nesreči
Mi živet' je in umret'.
Razveselil sem se kmalo,
Ko je barka v kraj prišla,
Se ljudij je prikazalo —
Cela truma jih je b'la.
Prinesti nam jesti, piti,
Nam prijazno govoré;
V mesto nas želé spremiti,
Se prihoda veselé.
Mesto Nov-Jork imen'vano,
Imenitno in lepo,
Od vseh ljudstev obisk'vano,
Najti lepšega ne bo!
Ko prijatli so sprejeli
In pogostovali nas,
Kar na barki smo trpeli,
Je pozabljen hudi čas. —
Že od nekdaj imenitna
Je Amerika res b'la,
Prav bogata, rodovitna:
Tu živeti je lahka.
Pa posvetne vse dobrote
Lajšajo le života stan;
Duše so zamorcev s'rote,
Bog pri njih ni bil spoznan.
Bog naj v revi jih veliki
K sveti veri razsvetli,
Le katol'ški učeniki
So jim ljubi in zvesti.
Jaz jim hočem pomagati,
Jih učiti prav zvesto,
Če mi moč Bog zvoli dati,
Tud' moj trud zastonj ne bo.
Drugi dan svoj'ga prihoda
Sem že tako srečen bil:
Dva otroka tega roda
S svetim krstom sem oblil.
Upam z Božjo pa besedo
Dosti ajdov omečit',
Z evangelja sveto vedo
Za nebesa pridobit'.
Kjer kol' Božji duh me vodil,
Bom imel v spominu vas,
Prosil Boga, kjer bom hodil,
Za vas znance vsaki čas.
Da, ker nekdaj smo b'li znani,
Skupaj pridemo enkrat,
Na desnico Boljo zbrani
Tam v dolini Jozafat.
Po vseh teh nevarnostih srečno dospe v 18. dan septembra v Detroá, glavno mesto Mišiganske pokrajine. Ondotni škof Réze ga preprijazno sprejme in odloči za pomočnika njegovemu rojaku Baragi. O svojem delovanju poroča Leopoldinski družbi iz Lakroá 1. dan maja 1836. leta med drugim takole :
»V 16. dan meseca junija sem ostavil svojo domovino Kranjsko. Po mnogih težavah in smrtnih nevarnostih sem srečno prišel v Detroá, glavno mesto Mišiganske dežele (18. dan septembra). Škof me je prav po očetovsko sprejel in podelil jako obširno duhovno oblast (jurisdikcijo). Ukazal mi je, naj grem preko Gorenjega jezera k svojemu rojaku Baragi, da delujem z Božjo pomočjo skupno s tem neutrudljivim misijonarjem v najgornejih pokrajinah škofije in spreobračam divjake. Zavoljo poznega letnega časa in bližajoče se zime niso več vozili po jezeru. Moral sem se torej vrniti nazaj v Mišigansko pokrajino, da ostanem na zimo v Lakroá, misijonski postaji Krivega drevesa. Tukaj opravljam že pet mesecev z velikim veseljem dušno pastirstvo.
Brzo sem se prepričal, da je resnica, kar se je poročalo o misijonih te škofije v Evropo.
Pravi biseri sv. cerkve so vsi misijonarji, ktere sem dosihdob osebno spoznal; zlasti g. Baraga, kterega čislajo in spoštujejo celó protestantje in divjaki. Živé v revščini, kakor apostoli v prvih časih krščanstva; navdani so z nenasitljivo gorečnostjo za zveličanje svojega bližnjega. Neumorno se darujejo svojemu poklicu. Zató jih čisla narod tudi nad vse.
Misijonske cerkvice so lesene, pokrite z drevesnim lubjem. V njih je vse prav priprosto, pa snažno (čedno). Videti moreš v njih borne altarje, pa pobožne kristjane; lesene svečnike, pa zlata vredne duhovnike. Nikjer po teh cerkvah ne zapaziš zunanje bliščobe in lišpa, pač pa prav jasno zrno krščanstva, duha kristjanov prvih časov, ki se kaže v obredih in p ubožnosti vernikov. V Lakroá, ki je 25 milj od Krivega drevesa in 30 od Mahinaka, ob obrežju velikega Mišiganskega jezera, našel sem okoli 200 katoličanov. Kmalu pa sem z Božjo pomočjo zeló pomnožil njih število s spreobrnenjem divjakov in neznabogov. Še bolj pa je mislim pomnožiti, da postane prava misijonska postaja.
Vsi ti verni, ktere je krstil Žan, Baraga in Sendrl, živé večinoma še v krstni nedolžnosti. Ker redkokrat med letom vidijo misijonarja in so poduka zeló potrebni, razveselili so se jako, ko sem prišel k njun. Tudi so si prav pridno v svoj dušni prid obračali moje bivanje ondi.
Prvo adventno nedeljo sem jim blagoslovil novo cerkvico. Pridigoval sem jim francoski s pomočjo tolmača. Vsak dan sem jih spovedoval. Nenasitljiva je njih gorečnost poslušati Božjo besedo in prejemati sv. zakramente; nepopisljivo njih spoštovanje do sv. cerkve, vere in duhovnikov. Čestokrat občudujem njih ponižnost, čistost in ljubezen do bližnjega. Kažejo sploh velike zmožnosti za vse dobro in krščansko oliko. Večina mojih 32 učencev se je naučila brati v štirih mesecih iz molitvenika v indijanskem jeziku. Vsi se prav veselé službe Božje, tudi iz daljnih koč redno prihajajo v cerkev. Pogostokrat prinesó matere svoje otroke, da jih blagoslovim. Veselje je bivati med takimi kristjani; veselo je oznanovati besedo Božjo tako gorečim ovčicam. Kaže se pa tudi očividno Božji blagoslov in stoteren sad.
Veselja se mi uderó solze, ko skoro vsaki dan delim med sv. mašo pobožnim vernim nebeški kruh. ali ko med podukom jasno vidim na rudečih obrazih, kaj dela milost Božja v njih nedolžnih srcih; zlasti pa, ko s pogostim krščevanjem ob nedeljah pripeljem marsiktero zgubljeno ovčico v hlev Kristusov, in vidim, kako se širi Božje kraljestvo med gozdnimi prebivalci.
Jako je ganila moje srce pobožnost mojih ovčic na cvetno in velikonočno nedeljo. Oznanil sem jim blagoslov oljk in razložil pomen. Vsi so prišli k Božji službi z lepo dišečimi, ravno rastočimi in vedno zelenimi cedrovimi vejicami v roci, prepevaje cerkveno pesem »hosana sinu Davidovemu«. Mislil sem si, te vejice so pač najbolj primerna znamenja Bogu dopadljive srčne pobožnosti teh pobožnih ovčic Kristusovih.
Velikonočno nedeljo sem jim hotel blagosloviti, kakor je navada, meso, kruh in druga jedila, da bi imeli vesel dan po dolgem postu. Odgovorili pa so mi, da ne morejo izpolniti moje želje, ker nimajo ni mesa, ni kruha. Le nekoliko podzemljic (krompirja) in turšice, ktero celo ali pa na pol stolčeno surovo jedó, in nekaj rib imajo še. »Želimo pa,« rekli so, »prejeti pravo velikonočno Jagnje in se toliko bolj veseliti te dušne hrane.« In res! velikonočno nedeljo so pristopili skoro vsi med mojo mašo k mizi Gospodovi v svoji priprosti vsakdanji obleki — lepo opranih kocih, in so z menoj vred prejeli živo velikonočno Jagnje. Vrli mladenči pa so med sv. opravilom peli velikonočno pesem. Jednako pobožnost so imeli velikonočni pondeljek oni, ki prednji dan niso prišli na vrsto k spovedi.
Tako živim pri teh dobrih rudečekožcih neizmerno zadovoljen; da, pogostokrat užijem jeden dan več dušnega. veselja in tolažbe, nego vseh 20 let svojega pastirjevanja v domovini.
Zategadel vsaki dan hvalim Božjo previdnost in se zahvaljujem ljubemu Bogu, da me je pripeljal s svojim očetovskim varstvom v ta daljni svet. Tú vidim duha kristjanov prvih časov krščanstva v svojo lastno in drugih spodbudo ter zamorem storiti veliko dobrega v zveličanje bližnjega in lastno zasluženje. Pri svojih težavnih misijonih sem preobložen z delom, vendar pa vedno popolnoma zdrav in zadovoljen pri tej razcvetujoči se krščanski občini. Lahko jo stavim v živ zgled svojim rojakom in drugim kristjanom v Evropi.
Pač bodo sodnji dan osramotili ti gozdni prebivalci, iz teme malikovalstva še le komaj poklicani k blažilnemu krščanstvu, marsiktere kristjane, ki so siti Božjih naukov in zveličavnih pripomočkov. Zato puščajo v nemar čeznatorne pripomočke sv. vere in hrepene le po tem, kar počutkom ugaja. Dneve pa, ki nas spominjajo največjih skrivnostij sv. vere, onečaste z napuhom, požrešnostjo in pijančevanjem, pogostokrat tudi s pregrešnim razveseljevanjem in nečistostjo.« Koncem leta 1836. se je število vernih s spreobrnenjem divjakov pomnožilo toliko, da je postal Lakk roá samostojna misijonska postaja. Dušno pastirstvo izroči škof g. Pircu, ob jeduem pa tudi misijonsko postajo v Šmariji (Saut st. Marija).
Zadela je Indijane po tej okolici tega leta velika nezgoda (nesreča). Hud mraz je pokončal že meseca avgusta poljske pridelke — zlasti turšico, ki je glavni živež divjakom. Ubogi Indijani so se večinoma razkropili po temnih gozdih, da se prežive ob divjačini. Ker se je čeda razkropila, preseli se goreči oznanovalec Božje besede 120 milj dalje proti severu — v Šmarijo. Svojim nekdanjim faranom v Podbrezjuje poslal v spomin to-le
Pesem od nove fare sv. Križa:
[uredi]Kedar po previdnost' Božji
Sem slovo od Kranjcev vzel,
Prot' Ameriki nastopil
Dolgo pot sem prav vesel.
Sem prehodil vso pokrajne,
Pet kraljestev in morjé;
Sem prehodil tolikanje
Trd' v Ameriki zemljé.
Po nevarnih potih, dolgih
Čez tri tavžent ur hodá,
V mescih dveh in dneh petnajstih
Sem prešel skor pol svetá.
Božja roka me pripelje
V zgornje kraje Indije;
Ko na Kranjskem poldne bije,
Tukaj že čez polnoč je.
Kmalu zvejo Indijani,
Da je prišel mis'jonar:
Tu duhovni so spoznani
Ko najljubši Božji dar.
Zdaj mi pride brž naproti
Poglavar en dan hodá,
Me klečé za žegen prosi
In mi koj roko podá.
Prosi, naj v njih kraj bi prišel,
Ki se kliče Lakroá,
Kjer že nekaj jih je krstil
Brumni gospod Baraga.
Kakor hitro sem dovolil
Njega prošnjo dopolnit',
Pet konjikov je pripravil,
Mene do tam tke spremit.
Vzdignemo se brez odločka,
Konji naglo preleté
Celi dan in brez počitka
Gozde, prode in vodé.
Verni so pa b'li sprejeli
S preveliko me častjó,
V cerkev so me b'li spremili
In veselo zapojó.
Potlej so me b'li peljali
V jedno lepo izbico,
V hišo poglavarja djali,
Kjer imam postrežbo vso.
Lepo cerkev sem že našel
K časti Jezusa na križi;
In vse drugo sem poravnal,
Kar je treba v Božji hiši.
Našel tekaj sem kristjanov
Krščenih čez dve sto duš,
Našel dosti še paganov,
K' jim ni znana vere luč.
Pridigujem, spovedujem
Po francoski s tolmačam, [1]
Z gnado Božjo pa se trudim,
Da ind'jansko znal bi sam.
V cerkvi imamo vsak dan praznik,
K maši, prid'gi pridejo:
K srcu gré jim Božji nauk,
Radi me poslušajo.
Silno radi v cerkev hodijo,
Maše nikdar ne mudé,
In besedo Božjo ljubijo,
C'lo brez varha dom pusté.
Matere c'lo prinesejo
Otročiče v zibelkah,
Da le prid'ge ne zamudijo,
Otročiči pa žegna ne.
Takim dušam je veselje
Evangelj oznanovat',
Njim nasitit' svete želje,
Ko se vidi obilni sad.
Vsi se kakor bratje ljubijo,
Vsi so jednega duha;
Brumno živijo in molijo,
Vedno hvalijo Boga.
Ni ga tukaj nevošljivca,
Tudi ne krivičnega;
Ni ga slišat' opravljivca,
Vpitja ne poročnega.
Vse ovčice so mi znane,
Tukaj sem prav kot domá,
Srca vseh so meni vdane,
Vsak za očo me imá.
Tukaj le sem pri zamorcih
Zadovoljen in vesel,
Ne kesál se še po Kranjcih,
Da od vas sem slovo vzel. —
Vendar kedar mi pa pride
Letni čas moj'ga goda,
Neka žalost me obide,
Je pri srcu mi bridko.
Se pač spomnim na prijatle,
Ki so v god me obisk'vali,
Ohranit vezij navade,
Po duhovsko smo kramljali.
Ravno mislil sem pri sebi,
Bode li z vezilom kaj?
Ga ne bom nikdar pozabil,
Bog še več mi tacih daj!
Ker tri ajde sem bil krstil
Na ta svoj veseli dan,
Na kosilo jih povabil,
Poglavarja tudi zrav'n.
Zdaj se mi začne veselje,
Ki ga vživam zmiraj bolj;
Spolnene so moje želje,
Zavolj kar sem sin prišel.
Le za to sem dom zapustil
In prišel sem v le-ta kraj,
Da bi duš Bogu pridobil,
Jih pripeljal v sveti raj.
Prav veselo je pretekel
Srečni dan moj'ga gode,
Ker sem goste bil nasitil,
Duše bolj kakor telo. —
Prišlo je še drugih ajdov
Kmalu polno hišico;
Z njimi tudi je pribencal
Reven starček s palčico.
Vsi so meni v roko segli,
Kakor tukaj šega je,
Po ind'jansko so se usedli
Tje po tleh okol mene.
Prosijo, da bi jih podučil,
Vero radi da sprejmó;
Jaz pa sem jim krst obljubil,
Kedar znan ves nauk jim bo.
Srčno jih začnem učiti
Svete vere nauk zlati,
Jezusa jim oznaniti,
Pot k nebesom jim kazati.
Srce se mi je topilo
Od veselja vel'kega,
Ker v obrazih je žarilo
Delo svetega Duha.
Naglo poldne je minulo,
B'li smo skupaj v trdo noč,
Vsem se je prav dobro zdelo,
K' so spoznali vere luč. —
Zdaj pa naglo je pritekel
Bil en človek na vso moč,
Prosi, naj pomoč bi nesel
K bolni, umrla bo to noč.
V ostrem vetru, hudem mrazu
Milj dve jaz preletim,
V temnem gozdu, sneg v obrazu,
Duše da ne zamudim.
Kedar pa pred vrata pridem,
Srce mene zaboli,
Notre že jokati slišim,
Pravijo, da več živa ni!
Žena pa ni bila mrtva,
V 'medlevici le leži,
Dam jelenovca jej duhat',
Naglo zopet se zbudi.
Prav lepo je zdaj prejela
Svete zakramente b'la,
Srčno je Boga hvalila,
Ker jej gnado, zdravje dá. —
Drugi pot me obiskala
Stara neka revica,
Me za nauk, krst prosila,
Ni poznala še Boga.
Kedar se je naučila,
Kar kristjanu vedet' gré,
Je pa sveti krst prejela
Velki praznik svet'ga dné.
Pred altarjem solze toči,
Kakor nekdaj Simeon,
Ker dočaka vere luči,
Vidi Jezusovi tron.
Prav hvaležna in vesela
Milost Božjo zdaj časti,
Da je gnado zadobila
Še na pragu večnosti.
Tako Bog za ajde dela
Po meni nevrednem té,
In s trpljenjem mi pripravlja
Tolažila delavcu.
To, prijatli, vam popišem,
Še več druz'ga zamolčim,
Da časti pri vas ne iščem,
Zasluženja ne zgubim.
Vsak naj le Gospoda hvali,
Milost Božjo naj častí,
Ker posode slabe zvoli,
Da reči velike st'ri.
Vsi pa prav lepo živimo
In služimo prav Bogu;
Vsi med sabo se ljubimo
Da zaslužimo nebó.
Da po meri zasluženja
Vsak se trudi bit' svetnik:
Krono večnega življenja
Dal pravični bo Sodnik.
- ↑ S pomočjo človeka, ki njegovo besedo v indijanski jezik prestavlja; tolmač je prestavljavec.
Pesmi od Ajdovske deklice
[uredi]Ko v ind'janski Bog deželi —
Tamkaj blizu Lakroá —
Ajdom, ki so tam živeli,
Milost spreobrnenja dá:
Je resnico kmal' spoznala
Neka dobra deklica;
Hitro veri se je vdala
Vsa iz celega srcá.
Naglo se je naučila,
Kar kristjanu vedet' je;
Krst in milost zadobila —
Hvalo, čast Bogu daje.
Kmalu se gorečnost vidi
Pri pobožni deklici,
Ogenj Božje vse ljubezni
V njeni sveti dušici.
Vsa ponižna in pohlevna,
Nič prevzetnosti v njej ni;
Tanko-vestna duša skrbna
Vsac'ga grelca se boji.
Rada v cerkev je hodila
In molila prav lepó,
Jezusa čez vse ljubila
In živela prav svetó.
Vedno ubožna, čista biti,
Spolnit' evangeljski svet
In nedolžnost ohraniti,
Je bil njen prav trdni sklep.
Nje življenje vsem deklicam
Bilo je prav lep izgled,
Bolj je angeljcem podobna,
Ko ljudem na le-tem svet'.
Divji ajdje, njeni starši,
Nočejo slišat' Božjega;
Govorjenje jih le straši —
Če je od vere, od Boga.
Večkrat sem jih bil poskušal
K pravi veri spreobrnit';
Prosil, učil, prigovarjal,
Trudil se jih omečit'.
Pa besede niso zdale,
Le prevzetno odgovoré,
Ker njih srca so ko skale
K spreobrnenju bile trdé.
Druzega nisem bil odnesel,
Kakor žuljaste pete;
Sam pri sebi sem si mislil
Tak' le misijonarjem gre.
Po puščavi indijanski
Kličemo zgubljene ovce,
Uk jim damo zveličanski,
Da bi volku oteli je.
Ene precej k nam hitijo,
Drugim zopern je ta glas;
Ene drug'krat se dobijo,
Druge pa beže od nas.
Tak' se Jezusu godilo,
Ko začel je bil učit;
Ko je Samarite želel
K sveti veri spreobrnit'.
Prvič so ga proč odgnali,
V drugič radi ga sprejmó,
So zvesto ga poslušali,
Vsi veselo ver'jejo.
Oče, mat' sta hčer ljubila,
Pa svetost ni jima všeč;
Ker je v cerkev tod hodila,
Kmal' odpeljeta jo preč.
Oče ročno zdaj pobere
Ženo, hčer in kar je blaga,
Da se mene ogne in vere,
Preseli se en dan hoda.
Po divjaško živet' hoče
V daljnem gozdu brez Boga,
Deklice pa uslišat' noče,
Ko vrnit se prosi ga.
Žalostna tam prebivala
Ko Izraelci v Babilon',
Proti cerkvi je zdih'vala,
Kakor David na Sijon.
V temnem gozdu prežaljuje
Milo kakor grlica,
Dušo k nebu povzdiguje,
Moli ponižnega srca.
Vedno k Bogu je zdih'vala,
Da bi starše k veri vnel,
Se mu priporočevala,
Da bi jo skor' v nebesa vzel.
Bog je njene prošnje uslišal,
Njej dodelil, kar želi;
Njo je kmalu k seb' poklical,
Staršem milost dodeli.
Govori jim, se predramši
Neko jutro še pred dnem:
»Poslušajte, ljubi starši!
Kaj vam novega povem.
V sanjah jaz nocoj videla
Sem prikazen prelepo,
Ki je meni razodela,
Da mi umreti skoro bo.
Kmal' se z vami poslovila,
Zapustila bom ta svet,
Vendar pa ne bom vesela,
Če se bran'te krst prejet'.«
To pa starše je ganilo,
Naglo se spreobrnejo,
Srca njih je omečilo,
Sveti krst zdaj hočejo.
Deklica je kmal' zbolela
In je vlegla se zares;
Ni se ona smrti bala,
Bila svesta si nebes.
Starši jamejo žal'vati,
Trdovratnost objok'vat',
In na pot se k men' ravnati,
Bolno hčer mi pripeljat'.
Na saneh sta pripeljala
In jo meni izročila;
Sta kleče oba jokala,
In za krst me prosila.
Tak'-le dobra milost Božja
Trde ajde omeči,
Večkrat po prečudnih potih
K veri nje pripravne st'ri.
Vere sta se zdaj učila,
Prav spoznala Božjo čast,
Sta vesela krst prejela,
Občutila rajsko slast.
Deklica dobroto Božjo
Hval' vesela in časti,
Ker Gospod je uslišal prošnjo,
Staršem milost zdaj deli.
Pa bolezen zdaj stiskati
Začne dobro deklico;
K zdravju ni več pomagati,
Bog že kliče jo v nebo.
Srčno se koj ona sklene
V voljo Božjo prav voljna,
Svete zakramente prejme,
K smrti je pripravljena.
Zadnji dan svoj'ga življenja
Več podob po steni razpne,
In me vpraša radovedna,
Kak' živeli so ti-le?
Jej začel sem njih življenje
Bolj natanko razlagat',
In sedanje njih veselje
Kar mogoče popis'vat'.
Vneta od ljubezni Božje
Se c'lo smrti veseli,
Gori med nedolžne duše
K ženinu le hrepeni.
Bila je še v roko segla
Meni in svojini starišem,
Za dobrote zahvalila
Prav s prisrčnim slovesom.
Obljubila je za trdno
Še Boga za nas prosit',
Da nam sveto da živeti,
Ajdom pa se spreobrnit'.
Srečno zdaj prot' nebu zdahne,
V Bogu že lepo zaspi,
Nje življenje naglo ugasne,
Kakor zvezda se otreni.
Satan mora proč bežati,
Nima nič pri njej obrest;
Treba se ga jej ni bati,
Bila čista je nje vest.
Angeljci so pristopili,
Smrti se radujejo,
Njeno dušo so sprejeli,
Jo v nebesa spremljajo.
Nisem videl še človeka,
Da bi živel tak' sveto;
Tudi nikdar še bolnika
Umreti kdaj tako lepo.
Prav gotovo nje je duša
Gorka v sveto šla nebó,
In tam ona je prejela
Lepo krono prav svetló.
Zdaj nje starši, vsi kristjani
Jo lepo posnemajo,
In obilno drugi ajdje
Sveti krst prejemalo.
Menim, zdaj že ona prosi
Za vse nas Gospod Bogá,
Ki dobrotljiv je vse skozi,
Vedno več dobrot nam dá.
Verni oče milost Božjo
Prav hvaležno zdaj časti,
Tudi prit' želi za hčerjo,
Da jo vidi v večnosti.
Nosi rožniven'c na vratu
Ino moli, koder gré,
Nehvaležnost trdovratno
Svojo vsakemu pové.
Po puščavi išče ajdov,
Dober svet za vse ima:
Srečo kaže jim kristjanov,
Pa jih v cerkev pripelji.
Tak'-le mi previdnost Božja.
Pomagalcev pridobi,
In iz trdovratnih ajdov
Krotke mi ovčice stri.
To prigodbo, ljubi znanci!
Vam popišem prav zvesto,
Da vsi zveste, kak' Ind'janci
Tu žive, mrjo lepo.
Tu se Božja milost vidi
In prečudna vere moč
Prav očitno nad Ind'jani,
Ko jim sije vere luč.
O da mogel jaz bi Kranjcem
Teh Indijanov tje poslat',
In vsem svojin ljubim znancem
Za izgled prav lep jih dat'!