Pesmi (Josip Cimperman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pesmi (Josip Cimperman 1888))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pesmi.
Josip Cimperman
Izdano: Založila knjigotržnica J. Giontinijeva, Ljubljana, 1888.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

I.[uredi]

Nanizani so v knjigo listi,
Po listih pesmi raznih let:
Bodeče trnje, mehek cvet,
A raslo vse je v duši isti!


Strunárjeva prošnja.[uredi]

Nemo dolorem fingit in hoc času.

Juvenal.

Prepeval naj bi sivolàs,
Potrt od teže let:
Ne hôti Bog, okrati čas,
Da prej ostavim svét.
Miruj, strunár ledén in pust,
Mlad vnemlji nas pojoč;
Ne ljubi pesmi hladnih ust
Mladezni ogenj vroč.

Hropi osorno zvon ubit,
Ki ljubeznivo pel,
Doklèr umétalno je lit
V zvoniku visel cel:

Stok ohripelih mu glasóv
Ne veseli ušes,
Preslab ne dviga klic njegóv
Sred nam do nebes.

Uboga jaz sem Tvoja stvar,
Nebeški Oče moj,
In pesmi srčne moje dar,
Gospod, ta dar je Tvoj:
Svet plamen v prsih mêni vžgal,
Ki slab sem praha sin,
Veselja si mi pesem dal
In pesem bolečin.

Slabosti moje vse Ti znaš,
Oskrômno vso krepost,
Moč oslabljêno pokrepčaš,
Odpuščaš mi slabost,
Dolg zabijaš, kadar grešnik trd
Tvoj kršim zákon svet,
In v milost izpreminjaš srd,
Po krivdi moji vnét.

Da Tebe noč in dan slavim,
Ljubezni vse izvor,
Dovolj nikdar Te ne častim,
Zamán je ves napor.

In ker si brezkonečno mil,
Iskreno prošnjo čuj:
Doklèr na zemlji bodem žil,
Ti mêne se smiluj!

Očetovski za sléharn greh
Pokôri me ljubèč,
Le svetu naj ne pôjem v smeh,
O bivših dnéh tožéč;
Ljudij ne gane starčev jok,
Ne miče hripav glas:
Ne, smrt ne trgaj strun iz rok,
Donesi mêni spas.

Da vroče mi krvi pretòk
Zastajal bi hladan,
Da v časov mêni grob globok
Vsak up je pokopan,
Da v srci mró želje in strast,
Ljubezen mrè in črt,
Da gledal svojo bi propast:
Ne, Oče, pôšlji smrt!

Vesel umolkni, mili Bog,
Poslednji strun mi spev,
Ne tožen starčevih nadlog,
Življenja poln odmev.

In kar sreč je pelo kdaj,
Ko čil završim tek,
Če vredno, vnukov rod poznaj,
Iz veka zveni v vek! —


Listi ljubezni.[uredi]

Die Liebe ist der Dichtung Stern,
Die Liebe ist des Lebens Kern;
Und wer die Liebe ausgesungen,
Der hat die Ewigkeit errungen.
Friedrich Rückert.

1.[uredi]

Razvnemlje ogenj mladih let,
Prešinja me novó življenje,
Mirúje srčno hrepenenje
In v zorni luči gledam svet.

Srebrno rôso pošlje noč,
In okrepčano vstaja cvetje:
Veselo v duši mêni petje
Prebuja zdaj ljubezni moč.

Našel sem devo, ne, nikdar:
Lepota vzorna ta, miloba,
Ljubezen taka in zvestoba
Božanstvu milo diči stvar.

Kadàr ozrem se v nje okó,
Ki čista sveti v njem se duša,
Nadzemsko slast sreč okuša,
In sreči tej je pretesnó.

Kadàr poljubec vróč mi dá,
Neznana rádost me pretresa
In selijo se mi nebesa
V prostore mojega srcá.

Zaukajóč močnó bi htel
To srečo svetu oznaniti,
A treba jo ljudem je kriti,
Saj malokdo bi me umel!


2.[uredi]

Sinoči je draga
Mi listek poslala,
Vanj z drobno ročíco
Takó zapisala:
»Da nje mi nikoli
Zvestost ne omahne
In v srci ljubezen
Nikdar ne usahne,
In da jo naslaja
Največje veselje,
Če moje izpolni
Katerikrat želje.«
Pritisnil sem listek
Na srce ljubeče,
Ki v sreče obilji
Veselo trepeče!


3.[uredi]

Ne ukaj mi, duša, ne ukaj glasnó,
Nadzemske prepolna sladkósti,
Ne misli, da bodeš zibala takó
Vsekdar se v ljubezni radósti.

Zamaknena v čudo si ženskih čudes,
A tega se ti ne prevzemi;
Na svetu ni danih človeku nebes,
Zvestost je begoča, verjemi.

Pod cvetjem marógasti krije se gad,
Le trgaj, in vseka te v roko,
Na plani ti cesti zazije prepad,
Ki nádeje vgrezne globoko.

Stvar nestanovitna je žensko srcé,
Skrivnostij ozbiljnih posoda,
Rešiti uganjke ljubezni težké
Biló bi se truditi škoda.

Pokaže nam blisek in skrije se spet,
Zasveti ljubezen in vgasne,
Človeku stemní se, bolestno prevzet
Tolažbe ne najde si spasne.

Zatorej ne ukaj mi, duša, glasnó,
Nadzemske prepolna sladkosti,
Ne misli, da bodeš zibala takó
Vsekdar se v ljubezni radósti!


4.[uredi]

Beseda tvoja mi je hladna,
Takó nikdar ni bila prej;
Ta izprememba ni navadna,
In kaj zakrivil sem, povej!

Prisiljene deliš poljube,
Kar tožno čuti mi srcé,
Ki sreče v svesti je izgube
Užaljeno obupujé.

Če tebi krivdo bil bi storil,
Povedi, ljubezniva ti,
Da bodem se za greh spokoril
In burna duša se vmirí.

Če sem nekriv, ljubó naj sije
Očij mi tvojih blagi žar,
In spet sreč mi srečno žije,
Ko v njem poléže se vihar.


5.[uredi]

Pogledal globoko sem v tvoje srcé,
In pôgled le-tá me je vstrašil,
Izginile sanje so mèni sladké,
Bolestno iz njih sem se vsplašil.

Najdražji ti mojemu srcu zaklad,
Vzor mêni si bila na sveti,
Zdaj zije med nama brezmeren prepad,
Ki nogi ni čézenj prespeti.

Obetala mêni ljubezen zvestó,
Poljube mi vroče dajala
Ter lice si bôžala z nežno rokó,
A duša je moja vriskala.

Prišèl je nekdo in se zate je vnel,
In zánj le srce ti utriplje,
Vsa sreča, ki jaz jo užival vesel,
Bogato zdaj njega obsiplje.

Nemirnih je dokaj prebitih nočij,
Njih padli so v dušo mrakovi,
Nesrečnik še tožnejših žrtev sem dnij:
Dan sreči se bliža njegovi.

Ti solnce preljubo, ki siješ na nas,
Za temne pobéži oblake,
Ker gledalo sreče ti moje si kras,
Ne gledi nesreče zdaj take!


6.[uredi]

Pritisnil jedenkrat samó
Na srce rad bi te v slovó,
A kopernenje vse zaman:
Zašel je moj najlepši dan!
Hvaležen malo sem ti bil,
Trdobe srčne te dolžil,
Mislé, da mêni sreče raj
Lehkò se ne pogrezne kdaj.
Gorjé rodil ta greh je moj:
Zločinec zdaj sem pred teboj,
Kesam se tožen in željan
Izbrisati sem zlò skesan —
Naj milost berem ti v očéh
Presrečen, kakor v prvih dnéh!


7.[uredi]

Kadar je ljubezen
Umrla srcá,
Pozvati se znova
V življenje ne dá.

Neplodni so vzdihi
In bridke solzé,
Zaman se trpeče
Užalja srcé.

In da oživela
Ljubezen bi spet,
Nje čarov oblasti
Ves svit je odvzet.

Adamu iz raja
Ni stèze nazaj:
Le jeden pozdravi
Življenja nas maj!


8.[uredi]

Udan sem bil ti od srcá,
Iz zveste duše tebe ljubil,
Zdaj čutim, da sem te izgubil,
Nadvoje pojdeva midvá.

Beží ljubezen v srci mraz,
In poslovila se je z náma,
Prej, nego mislila ti sáma,
Prej, nego mislil sem si jaz.

Besedo že dal oče tvoj,
In pritrdílo tudi mati
Za ženo drugemu te dati;
Po vodi splaval up je moj.

A tebi, kakor se mi zdí,
Izbrani žénin je po všeči,
Vesela sreč se bližaš sreči,
Srcé ti zánj že plameni.

Pokojna le mu daj rokó,
Nikar se ne oziraj náme,
Saj dobro vém, na svetu záme
Veselja rože ne cvetó!


9.[uredi]

Dèkle, ná desnico mojo,
Rano v srci grem od vas,
Družno grem z bolestjo svojo,
Ki je ne ozdrávi čas.

Slábo si spoznala mene,
In odslavljaš me hladnó,
A slabosti zagrešene
Ne povrni ti nebó!

Naj nikdár v spomin ne hodi
Žalostni obraz ti moj,
Srečna z možem svojim bodi,
Srečen žívi on s teboj!

Môči mêni ponujati
Ni zlatnine in srebrá,
Ali v dnéh sedanjih zlati
Bog je le gospod svetá!


10.[uredi]

Saní so po cesti zdričale
In njega in njo odpeljale
Tja v cerkev pred božji oltar,
Da združita se za vsekdar.

Pri mêni mimó so hiteli
In svatje vriskali in peli,
A jaz sem otiral solzé,
Svedókinje bede skrivné.

Zvestoba, dekliška zvestoba,
Nikdar te ne zabim do groba:
Če ôna storila je to,
Kateri verjemi še kdo?


II.[uredi]

Pod kostanjem.[uredi]

A Dieu mon âme,
Ma vie au roi,
Mon coeur aux dames,
L’honneur pour moi!

Les Troubadours

1.[uredi]

V svetli se lepôti
Prikazuje stvarstvo:
Pômlad je prevzela
Svoje gospodarstvo.

Kôstanj, mladi kostanj,
Hitro ozelêni,
Da hladilno senco
Delaš zopet mêni.

Kaj dejal sem, mêni?
Dva si je želiva:
Jaz in golobíca
Moja ljubezniva!


2.[uredi]

Kôstanj, v senco tvojo
Mnogokrat sva séla,
Tamkaj hipe rajske,
Zláte preživéla.

Pod cvetno sem streho
Tvojo prvič ljubil,
In svobodo srčno
Rádosten izgubil.

V hladni senci tvoji,
Kadar se povrne,
Dvoje srdec znova
Tiha sreča strne!


3.[uredi]

»Sámo nam ljubezen,
Druzega ne pôje.«
»»Sáma je ljubezen
Vnela srce môje.««

»Svet gibljó človeštva
Vzvišene ideje.«
»»Prosim vas, molčite,
Modriján se smeje.««

»Slabi ženski streže,
Majhna čast poetu.«
»»Vi srcé ste dali
Zlatemu teletu. ««


4.[uredi]

Vi, ki zgolj bogastvo
Vzbuja vam veselje,
Sreča vse izpolni
Zláte vaše želje.

Vi, ki vam je slava
Zmoter delovanja,
V srčno rádost vašo
Svet naj vam se klanja.

Srečen jaz v objemu
Ljubice sem svoje,
Ona mi je slava
In bogastvo moje!


5.[uredi]

Bistro mêni gledaš,
Čara polno bitje,
V srca globočino,
V duše moje žitje.

Tvoja mi ljubezen
Sreče luč je zorna,
Nji se vsekdar skriva
Toga duhomorna.

Kal za blago v prsih
Duh mi tvoj razvija,
Ti si, dèkle moje,
Živa poezija!


6.[uredi]

Beli sta golobec,
Golobíca bela,
Na kostanja vejo
Lehko-gíbno sela.

Gôrke se pomládi
Družno veselita,
Zadovoljna s sábo
Brez skrbí živita.

Kakor ptici, vama
Sreča zdaj se smeje,
Nji smijala, mêni
Bode se pozneje!


7.[uredi]

Srcu vlada pôkoj,
Srečno mi utriplje:
Cvet kostanjev náme
Sape dih osiplje.

Tudi v srci mojem
Mladoletje sije:
V njem se je razcvèla
Roža poezije.

Kôstanj, dični venec
Tebi že odpada,
Roža v srci mojem
Žêne vedno mlada!


8.[uredi]

Da slikár sem, slikal
Tvojo bi lepôto,
In kipár jo dihnil
V marmorja belôto.

Kralj zlató bi krono
Tebi dèl na glavo,
Bogatin bogastvo
Trosil ti v zabavo.

Pesnik posvečujem
Tebi pesmi sáme —
Oj, ozri prijazno
Nánje se in náme!


9.[uredi]

Ko pozvál svetove
Stvarnik iz temine,
Čas pričel je svetne
Bil se zgodovine.

Zame zgodovina
Čas je svoj pričela,
Ko ljubó si mene
Prvič ti objela.

Dni sem potlej brojil,
Mesece in leta,
In srcé še lepših
Mnogo si obeta.


10.[uredi]

Lástavice brze,
V vas ste priletele,
Gnézda si gradíte,
Da bi dom imele.

Delo svoje, ptice,
Skoro dokončate
In z mladiči varen
Kraj mirú imate.

Nimam jaz ga mesta,
Šátor da postavim
In družici, sebi
Miren dom pripravim.


11.[uredi]

Oh, zasúla rano
Otca v gròb lopata,
Smrt mi vzela zgodaj
Drazega je brata.

Porodíca mila,
Sestra me ljubeča,
Ž njimi ti, golobče,
Vsa ste moja sreča.

Mati rádost moja,
Sestra je družíca,
Mojemu ti srcu
Véšča tolažníca!


12.[uredi]

Tri goreče žêlje
V dnú jaz duše nosim:
Vsliši, Bog nebeški,
Česar verno prosim!

Prvič: da v trpljenji
Skala se ne ganem.
Drugič: da resnici
Vsekdar zvest ostanem.

Tretjič: nje ljubezen
Trdno mi ohrani,
Pôtlej prvi srečnik
Jaz sem med zemljani!


13.[uredi]

Kôstanj v vrtu senco
Dolgo razprostira,
Za goró blesteča
Solnčna luč umira.

Vmolknile so ptice,
Sélski zvon pozvanja,
Svetu nočni pôkoj
Tihi mrak naznanja.

Zvezde prijaznive,
Naglo zasvetite,
Pevske sládke sanje,
Dušo objemite!


14.[uredi]

Kàdar nočni pôkoj
Blagi me objemlje,
Náte sladka misel
Dušo mi prevzemlje.

In ko náte mislim,
Mi srcé trepeče,
Polno je, prepolno
Prej neznane sreče.

Pesem se prebuja
Tebi na čestitev,
Tvoji vsi dobroti
Revna povrnitev!


15.[uredi]

Ti, srcé, prečudna
Mêni si uganka:
Srečno mi trepečeš
V stráhu brez prestanka.

Kakor žívi ogenj
Dušo misel peče:
Da ljubezni ôna
Kdàj mi ne odreče.

Kàdar to premišljam,
Strah srcé prešinja,
A ko njo ugledam,
Tožnost vsa izginja!


16.[uredi]

Najine ljubezni
Trdna je zaveza,
Naju ne razdruži
Čas ni sreče jeza.

Vtrjena s prisego
Naju ni zvestoba,
Vendar nerazločna
Žijeva do groba.

Váme ti zaupaš,
Jaz zaupam váte,
Vez je ta močnejša
Od obljube zláte.


17.[uredi]

Srčno, dèkle drágo,
Mene se okleni,
Nežno, belo rôko
Krog vratu mi deni.

Glávo lépo nágni
Sèm na prsi moje,
Ki jih dviga hvala
Mi ljubezni tvoje.

Skrben jaz sem váruh,
Krepka bramba tebi,
Saj vso svetno srečo
Stiskam s tábo k sebi!


18.[uredi]

Róž natrgal rdečih,
Ljubica, sem záte,
Ko jih trgal, mislil
Tisočkrat sem náte.

Bêri pesmi drôbne,
Pisal sem jih záte,
Ko jih pisal, mislil
Tisočkrat sem náte.

Cvetja sem natrgal
V kratko rádost záte,
A spomin ohrani
Pesem dolgo náte!


III.[uredi]

Usèhlo cvetje.[uredi]

1.[uredi]

Čemú poskušal bi veselo peti,
Ker tešiti srcá mi ni mogoče;
Kaj mêni zôr pomládi je cvetoče,
Saj tèmne duše moje ne razsveti.

Ljubezen more le temò predreti,
In v pesmi, srčno slast oznanjujoče,
Izpremení lehkò nam vzdihe vroče,
Ki sámi nji je dano jih umeti.

Zamán ste, žêlje, strastno kopemenje:
Igrača, vétrec, moji so ti vzdihi,
In tožnost v dnéh mi tèmnih je družíca.

Potéče neveselo mi življenje
V samôti smrtno-dolgočasni, tihi,
Kar ti odšla si, draga ti dušica!


2.[uredi]

Slikár lepôto ženski rad pretira,
Da z živo se ne strinjajo obrisi;
A svoji v rôdu ti podobi nisi,
Ki gleda me iz zlatega okvira.

Tvoj svit, ki mi srcé pred njim zamira,
Oči in ustna, toda, kaj popisi,
Spomin ob vsem ubog na steni visi,
Z resnico vidno slika se prepira.

In vendar hvali delo se brezmerno,
Češ, da zvestó obraz tvoj cvetni kaže;
Pohvalo slušam tiho jaz, nevérno.

Kakó besede prazne svet izgublja:
Navzlíc vsi hvali mu podoba laže,
Ker mrtva, nema je in ne poljublja!


3.[uredi]

Izlij iz srca pôtok se krvavi:
Gradíl sem ti jezove tisočere,
A zdaj si vskipel do najvišje mere,
Valóv pretrudna moč mi ne ustavi.

Nekdaj sem upal, da srcé ozdravi,
Da stene se razmaknejo stotere,
Ki vzdignile se mi okoli vere
V ljudi in v sé: up tudi ta odplavi!

Izvôri so veselja vsi izčrpni,
Samó studenec sléharne bridkosti
Nikdár nam v žilah svojih ne presiha.

Mirúj, srcé, in zberi vse kreposti,
Da mož do póslednjega žijem vzdiha;
Ko pride bela smrt, molčé otrpni.


4.[uredi]

Srcé je v mêni jedna sáma rana,
In gledam svet brez rožnega ovoja,
Kar mi je s tábo, zláta mati moja,
Ljubezen najsvetejša zakopana.

Siroti zdaj ljubezen je neznana,
Pogibljem v víhri notranjega boja;
Kje mislij rešim se obupnih roja,
Kje duša mêni bode okrepčana?

Ti varno si bilá mi pribežišče,
Moč pešajočo mojo ti živila,
Ti vzdigala si upe mi potrte.

Biló srcé je tvoje mi svetišče,
Nahajal do mirú in tolažíla
Vsak hip sem vánje duri jaz odprte.


5.[uredi]

Gospá mi imenitna in učena
Bilà ti nisi, draga moja mati,
Pridévkov teh ni môči ti dajati,
Ker préprosta si bila kmetska žena.

A tvoja neučnó mi govorjena
Beseda jela v srci kál je gnati,
In tvoji so poúki blagi, zlati
Svetí mi kakor knjig modrost nobena.

Ljubezni do ljudij me ti učila,
Odstrla ti življenja si mi ničnost,
Mož biti in poštèn me ti prosila.

Kažóča laž, hinavstvo in sebičnost
Dostavljati mi nisi ti zabila:
Vračúj s pravičnostjo vsekdar krivičnost!


6.[uredi]

Bog dal je dušo mi krepkó in zdravo
In že po mnogih bôjih, slast preblaga,
Darila venec ti si mêni, zmaga,
Ker zvest resnici branil sem zastavo.

Lehkò bi dvigal mnogokrat bil glavo,
Da stri sem kakor črva v prah sovraga,
Kjer zaplodila se je ta nesnaga
In kjer ima pretožno očetnjavo.

A ko srcé vskipeti je hotelo
Ponosno moje, vselej ti z blažečo
Besedo si je umiríla, mati!

Zavráčala si me, da zgolj za srečo
Sobratov je skrbeti moško delo,
In ne sovražnika na tléh teptati.


7.[uredi]

Prisiljen cvet umételjnost vrtnika
Očém na slast izvabi v zimi hudi,
In mnogotero se okó mu čudi,
A mene ta lepôta kàj ne mika.

V prirodi vzrasli cvet je cvetju dika,
Dasì pazèč nikdó se ž njim ne trudi,
Čvrstejši od prisiljenca je tudi,
Ki skrbnost le vzdržuje ga velika.

Takóv mi cvet si v srci ti vzbudila,
Prisiljene ljubezni ti vrtnica,
A mraz spoznanja brž ga je zadušil.

Ne bil bi srečen, da si me ljubila,
Prav kakor tožnega ne kažem lica,
Kar vero v té mi pôgled v té je zrušil.


8.[uredi]

Zakaj ljubezen mi za té umira?
Ne vém, samó da res minéva, čutim,
In da se bliža konec borbam ljutim,
Ki méni vse gorjé iz njih izvira.

Bodočnost mi temotna se odpira
In stèze vánjo s trnjem se posutim;
Hrast sem bolán, ki ga z udarcem krutim
Na zémljo skôro položí sekira.

Up bila ti moj — tvoji dim obéti
In vsi poljubi gola so igrača;
Na smrt ljubezen mêni je zbolela.

Bog žívi dolgo te v mladostnem cvéti:
Za greh svoj tebe naj ne doletela
Jednaka bi zvestobi moji plača!


9.[uredi]

Lepôta vsa, ki gledam jo pri tebi,
Razcvita srečnejšemu se od mene,
A ni je ure skôro zamujene,
Da jaz te v duhu bi ne želel k sebi.

Veleval strogo srcu sem: iznebi
Željé se nične, v srci zanečene,
Pri nji ne najdeš sreče si nobene,
Zatorej upe še mladé zagrebi.

Ubogati srcé je res hotelo,
Da trínoško zvršuje mi povelje,
Bolesti naj še hujše bi trpelo.

A môči ni zatreti kopernenja
In v prsih mi ljubečih vroče želje,
Ki jedro mêni sreče je življenja.


10.[uredi]

Ponosna rast in mikalna lepôta,
Očesi, ljubeznivi zvezdi moji,
Sladkóst poljubov čara v družbi tvoji,
Nad prah vzvišuje tvoja me čistôta.

Kadàr objemlje dušo mi temôta,
Pogledaš me, vkročeni so nje boji
In mislij tèmnih razkropé se roji,
Pozabljena življenja je grenkôta.

Kar dobrega li v mêni, kar hvalilo
Kdaj med ljudmí se, ti, golobče zvesto,
Blagosti vse je tvoje to zasluga.

Znam, da je blizu mi pokoja mesto,
A dôkler mene srčno ti ljubilo,
Ne zmoti duše moje ženska druga.


11.[uredi]

Po tebi drévi toži se in davi
In vzbuja mêni želja tiho skrita,
Pri tebi zopet sreče dan zasvita
In hrepenenje moje se ustavi.

Dražestno glávo nágneš k moji glavi,
In ko ljubezen tvoja plemenita
Pokaže kakor solnce se očita,
Vriskaje v mêni jo srcé pozdravi.

Res, blizu sem, da me gorko objáme
Premehka, dèkle, nežna roka znana,
A vedno pot se daljša mi odkriva.

Pogledaj vendar, sreča, milo náme,
Da mi zavrísne duša okrepčana
In nepokojno to srcé počiva!


12.[uredi]

Dekletce nežno, v duši tvoji čisti
Življenja pómlad vzbuja vse darove,
Ki razcveteni lepšali ti dnove
Navzlic sovraštvu bodo in zavisti.

Ljubezen tvoja ne želí koristi,
Prav kakor rôsa, padla na cvetove;
Otroške tvoje slušam rad smehove,
In oj, poljubi tvoji — tisti, tisti!

Učakal, vém, ne bodem, da razviješ
V deviški ti cvetoči se lepôti,
Takrat že spim v pokoja tihem kraji.

A mili Bog uslišati me hôti,
Da še tačas na duši čista žiješ,
Cvet sáma svež in čvrst v življenja maji.


13.[uredi]

Ponosen vzor mladenič sem ustvaril
O ženski si zvestobi stanoviti,
Pred svetom védel ga skrbljivo kriti,
In vendar le sem ž njim se osleparil.

Da blisek me ošinil, grom udaril,
Hudó je môči mêni se zgoditi;
A ko mi z vzorom bilo se ločiti,
Obup razljučen v prsih je viharil.

Prevarjeno srcé mi omrzelo
Za hčere Evine, ki jih visoko
Prej v čisli je zaúpljivo imelo.

Ženstvó bežim, kar moj se iznevéril,
Pred máno vzor ponižal v prah globoko,
In da ne ljubim, kdo bi mi zaméril?


14.[uredi]

Osamljen hodim po stezàh življenja:
Najdražje znance mi krijó grobovi,
Dasì mi niso prišli stari dnovi,
In še kipí srcé od hrepenenja.

Oddaljen priča sem ljudíj vrvenja,
Ki vzor jedin jim nični so bogovi,
Ker so vseh slastij si pri njih gotovi
In prošenj najpredrznejših rešenja.

Takisto človek jaz sem, tudi mêni
Budi se poželenje, da v tešílo
Došlà bi časih kaplja mi veselja.

A vzorov, ki so v duši porojêni,
Od njih srcé ne bode se ločílo,
Naj mi ostane želja vedno želja.


15.[uredi]

Človeške tožbe čujem, vzdihovanje,
Solzé točiti sêstre vidim, brate,
Pogrébce tu in tam živahne svate,
Ki rad bi se vesel oziral nanje.

Poglèd mi takšne slike je vsakdanje
Zatrl vse misli, upanja bogate,
Da lépe kdàj bodočnosti še zlate
Učakam v prid človeštvu, v srečo zanje.

Oj, pevske želje vé presládke, ljube,
Težkó je bilo z vami se ločiti,
Ker balo mi srcé se je izgube.

A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem,
Redú svetovnega izpremeniti
Ne morem, ako noč in dan vzdihujem.


16.[uredi]

Nesrečnik sem, nesrečnik še ostanem
Do meje dníj težkté nosèč okove,
Rešitve ni mi upati gotove,
Nikogar z bolečino vso ne ganem.

Iz snà moréčega po konci planem,
Ko zòr premagal je nočí strahove;
Izgine dan, temè je strah me nove,
In truden zjutraj spet očí si manem.

Bolestim zlahka mojim ni primere,
In ker ni upa, meni se rešiti,
Srcé teró bridkôbe tisočere.

A hujše náme še trpljenje pridi,
Značaj si moški vém jaz ohraniti,
In pôtlej dan poslednji mêni vzidi.


17.[uredi]

Iz dnà srca, iz duše vse udana,
Do tihe, upam, ti me spremiš jáme,
Kjer lepi čas mirú napoči záme
In trnjeva mi bode pot končana.

Jeseni, ko pobéli drevje slana,
Odpada listje, veje gledam sáme,
Drevó, ki cvet posípalo je náme,
Podoba tožna skôro ni mi znana.

Ljubezen tvoja cvétu ni jednaka,
Podobna listju ne, ki v prah razpada,
Drevesu ni srcé bijoče živo.

Ljubezen tebi v prsih vedno mlada
Razcvita se in ž njo premilostivo
Kraljica me obsiplješ siromaka.


18.[uredi]

Vsem čarom samim ženskega telesa
Srcá ni moči mêni v spóne deti,
Besedam sladkim nehče se odpreti,
Pogledom zapeljivim ne očesa.

Podlósti v robstvo ne dajèm peresa,
Odkar zavéden žíjem tu na sveti,
In cesto že je bilo mi trpeti,
Ker gádi se mi brême nje ižesa.

Lepôta pridi združena z blagostjo,
Srcé ponosu zdajci iznevéri
Ter se udaje čarov sladki sili.

Blagóst, lepôto, vsega v polni meri
Našèl pri tebi jaz sem, duši mili,
Ki tvoj spomin je strnen mi z mladostjo.


19.[uredi]

Želim zapéti iz srcá globine,
Da pesem bi do néba tja zvenela,
A prehudó že duša je trpela,
Predolgo žgè jo plamen bolečine.

Ker silna stiska notranja ne mine
Ter upa ni, da konec bi imela,
Ne bode níkdar duša spet želela
V nadsvetne dvigati se mi višine.

A kdo pravico tožiti dal mêni,
Ljudíj povsod okoli še trpečih
Od sebe vidim lèhko mnogo huje.

Dovólj tožbé o ranah je skelečih,
Njih téšiti, ki strože so tepeni,
Srcé naj žêlja ta samó dviguje.


20.[uredi]

Izginja dan in ž njim svetloba gasne,
Mrakú mirán ovój na zémljo pada,
Zmagálka néma noč krepkó prevlada
Življenja glasni hrup do zore jasne.

Kdor z mano stopil na stezè opasne
In vnemala ga je v bodočnost nada,
Kadàr med cvetjem upnim vidi gada,
Propasti bodi gôtov si počasne.

Kakó prijazno sreče je svetloba
Sijala mêni v prvih dneéh mladosti;
Zdaj krute jo usode mrak zakríva.

A tamkaj v blagi mi tišini groba
Srce prevár se iznebí, bridkosti,
Mirú tam zora vzide prijazniva.


21.[uredi]

Jesenskih róž dehtéčih je iz vrta
Poslala nje dobrotna roka mêni.
Dragi mi cveti zdaj so prineseni,
Ko zima pot si brez ovínkov črta.

A vladaj krog puščoba razprostrta
Utrujeni prirodi, osamljeni,
Veselje v sobi moji zapuščeni
Našlò široko vrata je odprta.

Oj, naglo, vé, cvetíce, izgubite
Lepôto in prijetno vso vonjavo,
Ki dneve majnika nazaj mi kliče.

A še suhé svedókinje bodite
In oznanjujte nje ljubezen pravo,
Katera mene v lepši svet zamiče.


22.[uredi]

Pripoveduje svet o dôbi stari,
Da mrtveci so rákve ostavljali
In časih se ljudem prikazovali,
Svaréči jih, branéči bližnji kvari.

Kdor bal se, da nesreča ga udari
In sklésti upanje njegovo v kali,
Lehkò se je otel, ker glas mu dali
Mrlíči, kdaj opasnost zavihari.

Iz moje se minulosti globíne
Pogostoma dvigujejo prikazni,
Svaréče ne, srcé samó strašéče.

Ko duh moj gleda mèdle te spomíne
V sedanji dôbi, záme neprijazni,
Propasti bolj še gôtov sem pretéče.


23.[uredi]

Besede mêni često, ne zameri,
Polzé iz ust zbadljive in osorne,
Pretresajo ti duše dnó pokorne
In v trdni te majó do mene veri.

A najosornejših besed naperi
Rezkóst bolesti moje neumorne,
Nad svojega srcá jaz misli vzorne
Oblasti nisem dal še nikateri.

Preóster sem, kar dobro vse mi znano,
A tega ti, verjemi, nisi kriva,
Saj bitja tvojega poznam blagôto.

Krog sebe le poglèd moj neprestano
V srcé po kaplji strup morílen vliva,
Ki govorjenje vse pojí z grenkôto.


24.[uredi]

Nebó v meglàh, grmí, vse vprek se bliska,
Pogubna med deževjem pada toča,
Na polji klas, po vrti cvet bijoča,
Razljúčeni vihár bučí in piska.

Minila je nevihte zlôbna stiska,
Zasveti solnčna luč prijazno zroča,
V valéh potočnih naglih se tresoča,
In duša spet olajšana zavriska.

Omláčeno poljé, uničen v vrti
Ves bodi cvet, saj časih še odžene,
Vsak dan med grómom ne vihrá dežévje.

Človeku, vpisanemu v knjigo smrti,
Pomóči ni dobiti mu nobene,
Drevó je, ki mu skléščeno vejévje.


25.[uredi]

Opéšam skôro, truden že v pokóji
Rad spaval bi, počil si od težave,
Naj tudi brez česti vojščák in slave,
Pozabljen po junaškem vročem bóji.

Do vencev žêlja v prsih mi ne róji,
Mladóst imá le takšne izkušnjave,
A jaz je v slavo nimam vére prave,
Preradi ničnost ji krijó ovóji.

Ne bodem tožil, kàdar moč opêša
In izpustí orožje iz desnice,
Ki sučem je v blagínjo domovine.

Srcé mori mi žalost, ker pogréša
Bojníkov in zaščítnikov pravice
Obilnejšega brôja iz množine.


26.[uredi]

Srcé mi ne prestane hrepeneti
Po vzorih svetlih; vzvišenih življenja,
Četudi pódlost čéznje svoj razpenja
Zasméha plášček, željna jih zastreti.

Lepôto v čislih pómladno imeti,
Do tega ni ljudem, ki hrepenenja
Prepolno je srcé jim, kdaj zamenja
Jesen daróve s pomladnimi cveti.

Na vseh daréh jeseni hvala bodi,
Cvet je prijeten, sad samó koristi,
Dozôrel klas in gròzd budita petje.

A slast naj vzvišenejša vse nas vodi
Ter misli, hrepenenje naše čísti:
Hvaležni sad, veséli glejmo cvetje!


IV.[uredi]

Kristáli.[uredi]

Und wenn der Mensch in seiner Qual verstummt,
Gab mir ein Gott, zu sagen wie ich leide.

Goethe.

1.[uredi]

Globoko v zémeljski naróčaj skriti
Pogledu solnčnemu ležé kristáli,
Po trudu liki mavra zasijáli
Očem so našim v nežno-bojnem sviti.

Iz pévčjega srcá se poroditi
Ni dano pesmi, tajno speči v káli,
Doklèr ga s silo niso pretresáli
Viharji čustev, kojih ni krotiti.

Svetlika se kristál, umétno brušen,
Pogledu slast, a treba dôkaj truda,
Prej nego v žarkih milih zaleskače.

In pesnik, v bôjih notranjih izkušen,
Nikdár se ne očitaj mu zamuda,
Ce pesmi niso Ièhke zánj igrače.


2.[uredi]

Objame naj, iskréno še pritisne
Trpeči brat na prsi te v zvestosti,
Družník preblagi mojih dnij mladosti
In tihe njene sreče nepopisne!

Ko náte mislim, duša mi zavrisne
Vstrepetajóč od tajne veselosti,
Pozabljam vse trpljenje in bridkosti,
V temnó življenje luč svetlà mi blisne.

Kakó ljubila sva tedàj goreče,
Kar je lepó in vzvišeno človeku,
Kakó želela svét osrečevati!

Izginila mladost je v brzem teku,
Srcé mirúje nama hrepeneče,
A kaj dosegla sva? — Oj, sèn krilati!


3.[uredi]

Rad tebi samemu, prijatelj zlati,
Vse mene žgoče bi pokazal rane
Novejših dníj in davno že ti znane,
Dasì jim leka, vém, ne moreš dati.

Obrúnek mnogi mogel bi spoznati
Jedino ti, s katerim pokopane
Mladóstne svoje nade združevane
V grobéh prezgodnjih vidiva ležati.

Postavila sva toge spomeníke
Na te mogile zaželêne sreče,
Ki mogla nama ni vrhá dorasti.

Težkó po nji srcé je koperneče
Uklónilo se časovi oblasti,
Katera snà celó že niči slíke.


4.[uredi]

Naj bi tajila, kakor svèt zahtéva,
Oba mladeniške nesmrtne vzore,
Naj v druge prestopila bi šatore:
Sam jezik Galilejca razodéva.

Naj tudi se ponašati ne sméva,
Da sad poplatil nama je napore,
Naj vlada pódlost, kjer in kakor more:
Plačilo boljše midva sebi véva.

Svet ogenj sva zanetila si v prsih,
Ki do denašnjega ni dneva vgasnil,
Naj tudi srdec drugih ni prešinil.

Kdo grozdja bi iskal na suhih trsih?
Mrakóve dušne ljudstvu kdo razjasnil?
Molčíva, sen mladóstni je izginil!


5.[uredi]

Izginja let mladeniških bliščoba,
Obema čas ne gleda skozi prste,
A dôkler krôva ne povézne krste
Nad nama smrt, ne vgasne ta svetloba.

Pot kratko le imava še do groba,
Kjer stópiva iz bratov živih vrste;
Mladost, poganjajóča nádej brste,
Kakó je kratka bila tvoja doba!

Odbégne pómlad, cvel za brstom vidiš,
Za cvetom sad se tisočér pokaže,
Če mraz ne zamorí ga, ni vročina.

Ne jaz, in vém, takisto se ne stidiš
Nekdanjih srčnih ti željá spomína,
Ko nisva znala še, da sreča laže.


6.[uredi]

Kakô gorim še videti zvršenje
Željá vsaj nekaterih jaz in v novo,
Mené, da nam prerôdilo gotovo,
Poblážilo bi potlej se življenje!

Oj, zopet starodôbno hrepenenje:
Zatrl bi rad, kar vidim, da surovo
Repénči se med nami in takovo
Razséva sóblazen, ne oblaženje!

In vendar ti se mêni bi pridružil
Izvestno zopet, akotudi zdrava
Ni rana še izkušinje nesrečne.

Prekletstvo nánj, kdor prvi je okužil
Srcé človeku, kômur ni zastava
Lepôte svéta in resnice večne!


7.[uredi]

Umirati in vendar ne umreti,
Človeku, ne tajim, pokora huda,
A hujša je vseh dragih dníj zamuda,
Ko delo vidiš svoje v nič bobneti.

To naju pêče, kar na božjem sveti
Izgubila sva vero vánj in v čuda,
Ki se godé na tebi, stara gruda,
Odkar začelo solnce ti blesteti.

A hladno tvoje nedro vsaj pregreje
Katerikrat nebeška luč s toplóstjo,
Da vir življenja tebi ne zamrzne.

Midvá želela greti sva z blagóstjo
Sobratom srca, oj, željé predrzne,
In zdaj obema, čuj, brezum se smeje!


8.[uredi]

Imej zabavo vsak po svoji želji:
Zlaté povzdigaj svét slavèč kumirje,
Brezum široko prevladúj in širje,
Razkóšnik v ničnem tôpi se veselji.

Sebičnik samogóltni si postelji
Mehkó ter v górkem, polni si mehirje
Zijóče s suhim zlatom in hudirje
Brzdàj peklenske s svojimi povelji:

Ti novodôbnih ne poznaš malíkov,
Bedaštvu se ne klanjaš ni nasladi,
Izkušen ne dehtíš po svetlih pénah.

Zvest s tábo jaz sem izmed vseh družníkov,
Kateremu se zviti satan gadi,
In pridi v najslepilnejših mi zménah.


9.[uredi]

Vesel resnično in iz srca biti
Nikoli mogel nisem v družbi glasni,
Kričéči gostje, vi ste dolgočasni,
In láskanja ter hvale nigdar siti.

Samó s teboj utegnil še prežiti
Najslajše hipe v radosti bi jasni,
Najlepše, ker nekdanji svoj prekrasni
Svet vzôrov izkušala bi živiti.

Slast bila to bi mêni kakor cvetje
Poslano po ročici ljubeznivi,
Kadàr že leto na jesén premahne.

Prej nego mojih strun umolkne petje,
Želím, da s srečo to me Bog poživi,
Potem izvòr življenja naj usahne.


10.[uredi]

Adama, njega Bog kazníl ženico,
Ker zmotil ja hudíč je sladkousti,
Navzlic prepóvedi: «Adame, pusti
Sad tega dêbla z dano ti družico!«

Na svoj pogin ljubèč tovarišico
Bogá pozabi Samson in čeljusti
Oslôve, ki so filistejski hrusti
Pod njó za mnogo padali krivico.

Adama ne in Samsona junaka
Pregrehe naju storil ni nobeden,
A vendar sreče raj in moč izgubil.

Zadela tebe, mene siromaka
Nezgoda ta je, ker s teboj sem ljubil,
Do česar duh ne vzdigne se nijeden.


11.[uredi]

Nikomur v mojega srcá globino
Pogledati ni smeti radovedno,
Okó prijazno tvoje le je vredno
Predirati njegovo še temino.

Ti znaš, moj vzdignil duh bi se v višino,
Da ne uklepa ga tlačanstvo bedno,
Ti tudi véš, da mi sladkó-besedno
Golčánje v duše ne zvení praznino.

Na póti svojega življenja srečal
Tovarišev sem dókaj razven tebe,
In zdaj lehko na prste vse prebrójim.

Trpljenja malokdo mi ni povečal,
A mnogi hôtel, da me v prah zagrebe;
O tvoji le poštenosti ne dvójim.


13.[uredi]

Ustaviti ni môči mi koraka
Na cesti v dnéh mladóstnih poiskani,
A ti, prijatelj, njemu zvest ostani,
Doklèr družník tvoj smrti ne pričaka.

Že zarja se večérnega oblaka
Očem leskače na zapadni strani:
Da pominéva rok svetlôbi dani
Rastóčih nôčnih sénc oznanja vsaka.

Nebó ti vračaj, brat po duhu mêni
In srci, ker me spremljaš nesebičen,
Ne lakomen besede moje hvale.

V spomin, da mož se najde še pravičen,
Prijatelj blag nam v dôbi ohlajêni,
Ohrani, prosim, prve ti »Kristále«.


13. Dr. R. J. Razlagu.[uredi]

Tam v lepi zemlji štajerski zelêni
Stojí mogila, malokomu znana,
Krijóč pepel najblažjega Slovana,
Ki redko so vrstniki mu rojêni.

Ta grob je dvakrat sveta gruda mêni,
Ker hraniti v naróčaji odbrana
Po duhu in po srci velikana,
Mučénca stvári naši je poštêni.

Mirán pod cvetnim hribcem vsaj počiva
Junak-boritelj, blagi naš učitelj,
Ker v svetu pôkoj ni mu bil usojen.

Ljubezen jači me do njega živa,
Ki prave je prosvete bil širitelj,
Da ne opešam sam s seboj razdvojen.


14.[uredi]

Med nami vroče ti, pokojnik vzorni,
Duhá buditi želel si kreposti,
Zavédnosti in delavne blagosti,
A bili slábo tebi smo pokorni.

Nam žrtvovàl svoj trud si neumorni,
Zahvala zánj so bile ti grenkosti,
Klevèt, zavíst je niščetne podlosti,
Nasprotujóče v zlôbnosti uporni.

Nesrečni mož, prevréd so te poslala
Nebesa méd-nas, da bi národ spasil
Po tvojih ukih sam se in povzdignil.

Pušíc trovánih mnoga prisvrčala
V srce ti čísto, in brezum je mignil,
Da vzdih bi tvoj sovraštva krik preglasil.


15.[uredi]

Moštvó pogiblje v naših dnéh na sveti,
Značaji bodo skoraj bele vrane,
Zatorej njemu čast, kdor se ne gane,
Ko viher bôjni čuje prihrumeti!

Stal ti si v borbah skala, ki podreti
Želé močí jo zlôbe razbrzdane,
A vsem protiva mnogo let ostane,
Prej nego času môči jo razmleti.

Let dôkaj si za sveto domovino
Meč óstri sukal svoj duha in kópje
Precèj je tvoje vrglo rokovnikov.

A da si jih podiral kakor snópje,
Da sam nesrečno spasil si očino,
Zlogólkih nisi vbranil se jezikov.


16.[uredi]

Žrtvúj srcé najblažje, čas in glavo,
Vspodbújaj, úči, vnemlji, téši brate,
Poníglavci razgnévljeni so nate
In se pod tvojo ne zberó zastavo.

Zaléga se modrásja skrije v travo,
Ko prideš blizu, žvižgajóč se vate
Zažene gnéča te strupnó-zobate
Golázni, ker ji motiš nje zabavo.

Ti želel si, da kaži plemenito
Slovensko naše ljudstvo se povsodi,
Nihčè zdaj pregorák ni zdaj premrzel.

Modrási, ti sovražnik njih svobodi,
Očito v té so sikali in skrito,
Zdaj v tvojih svojcev vrsti zije — vrzel.


17.[uredi]

Bojník bil ti, služèč samó resnici,
In čémur nas učil si, kar govoril
Vresniči se, ko lepši dan zazoril
Po božji večni bode nam pravici.

Somišljencev je tvojih to peščici
Takisto znano, čas jim ni umoril
Srčnósti, naj se tudi je priboril
Prosveti pot na ozki le stezici.

Zató nasprotnikov hudobnost díhti,
Na pot nam kamenje zapreke váli,
Mi se ne strášimo vse njene zlôbe.

Za svéto stvar orožje vsákdo víhti,
Kar nas je, da zvestí smo ji ostali,
In kakor dim razbégne moč hudôbe.


18.[uredi]

Kdor poštenjakov tvoje nesebično
Poznàl je delo rôdu na prosveto,
Ljubezen tvojo za vse dobro vneto,
Iz srca vsak spoštuje te resnično.

Sovražil ti hinavstvo dvojezično
In domoljubnost ótlo, prenapeto,
A za namero blágo si pričeto
Zaščitnik stal, podpornik nepremično.

Svet ne, ljubezen verne je soproge
Postavila ti spomeník na mesti,
Kjer si slovó prevaram dal in nadam.

A jaz, učitelj moj, prijatelj zvesti,
V spomin zahvale in globoke toge
Ta venec pesmij na tvoj grob pokladam.


19. Simonu Gregorčiču.[uredi]

In tormentis — ad memoriam.

Oblačen in mrzèč je dan bil v zimi,
Temôtna, pusta, mrzla moja duša,
Ki jo bridkostij vseh oblast preskuša,
In ki brez zmage se vojskuje ž njimi.

Kar čujem pozdravilo: »Bog te vsprimi!«
Uhó strmé prisrčni glas posluša,
In zdajci mine led, temà in suša,
Stotéro v prsih nâdej se izcimi.

Spet upam, da resnica ne pogine,
Naj tudi sila jo ležâ zatira,
Pristojnega ji ne odkaže mesta.

Zlajšujejo mi srčne bolečine,
Vpokojen duh v bodočnost se ozira,
Odkar privêla tebe k mêni cesta.


20.[uredi]

Slabostij mnogih stidim se nad sabo,
Te ne, da kdàj ljudem bi se dobrikal
In kota v glavi svoji vsa pretikal,
Kje spí beseda laskanju za rabo.

A glej, spoštljivo klanjam se pred tabo,
In da me čuje rod, glasnó bi vsklikal
Značaj si, ako bi moštvó zanikal,
Ves svet podmétal voljo tebi slabo!

Ti mož si, blágo v nédriji utriplje,
Trpèč srcé se tvoje nam žrtvuje,
Samó nesrečno teši nas, povzdiga.

In kakor pómlad rožni cvet razsiplje,
Da naše se okó nad njim raduje:
Takó nam dušo tvoja pesem vžiga.


21.[uredi]

Zamaknen tvojih strun poslušam glase,
Opajajoče dušo mi s sladkostjo,
Z veseljem nepopisnim in s krepostjo,
In spet srčnost za bòj v življenji rase.

Ne mislim še, da kàj priboril zase,
Človeštvu le pomogel rad z blagostjo
In spravo s svojo sklenil bi dolžnostjo,
Da óstre sodbe ne prizôvem nase.

Da, kàdar v tihem grobu že počivam,
Glasno in sramotilno svet ne sodi:
Ta bil zagrébel je talente svoje.

Da, ako jaz dníj lepših ne uživam,
Uglajam vsaj zanamcem pot k svobodi,
In zárod tebi naj zahvalo poje.


22.[uredi]

Podoba tvoja, v déžel razposlana,
Ljudem iz dalje kaže te po lici,
Pri sebi sem te videl jaz v resnici,
Vesel, da sreča ta mi bila dana.

Besede tvoje bile duši mana,
Odprla se je tvoji govorici,
Kot rôsi nédro se odprè cvetici,
Da čvrsta zopet vstane okrepčana.

Ko tvoja mêni je stiskala rôko,
Srcé sladkó je čustvo pretresalo,
Da ti spoznavaš me na pravi poti.

Dosegel si med nami čast visôko,
In jaz primerjan s tábo sem le malo,
A zdaj me v delu mojem nič ne moti.


23.[uredi]

Zaslužen s pismi zlatega peresa
Tvoj venec je, kateri splêla slava,
Saj pesmi tvoje moč ustvarja zdrava,
Ki tebi v prsi vlila jo nebesa.

Svet srca ti odpira in ušesa,
Posiplje s cvetjem te in obožava,
A majhen bròj le tebe prav spoznava,
Ozira zvest se náte brez slovesa.

Zató radujem se, da sam uvérjen
O níčnosti si hvale vse in slave,
Da glas nje trómbe ni srcá ti zmotil.

Da tvojim nogam je naravnost mérjen
Korak iz práha tja v svetlé višave
Po stèzi, ki se nanjo si napotil.


24.[uredi]

Doslèj po gladkem te je vêla sreča,
Bog hôtel, da od tebe se ne gane,
Do hipov vérna poslednjih ostane,
Svoj blagoslov na téme ti roseča!

In če umakne jutri se bežeča,
Zavidnost bleda náte s srdom plane,
Če seka meč sovraštva tebi rane:
Takrat ne plaši naj te strast besneča.

Krví nalóče kdaj se žejna tigra,
Hijeno gladno plen krvávi pase,
Sovraštvu môči ni napásti glada.

Živòt sovražnosti je žaloigra,
In častne zmage lovor njemu rase,
Kdor pade mož, kadàr zavesa pada.


25.[uredi]

Najrajši ljudstvo stavi spomenike
Možém, ki slábo jih živé poznalo
Ter s kamenjem nevédno je lučalo,
A čast mrtví so mu, ponòs in dike.

Nad kamen kamen — têžke in velike:
Kaj ni dovòlj jih na živoče palo?
Čemú li mrtvih bi se ljudstvo balo
In vence vilo jim od lovorike?

Mučénec, grôbnega vesel pokoja,
Ne vstane vam, in krivde vaše, znajte,
Slavljenje licemersko ne zmanjšuje.

Z gubámi toge črnega ovoja
Dolgá zakrivati ne izkušajte,
Ki spomeník ga svétu oznanjuje!


26.[uredi]

Cenéno slavo danes je imeti,
Ki nje v dežél jo trobijo piskarji,
Da vzvišani stojé po nji šušmarji,
Doklèr jih luč resnice ne obsveti.

Umeteljnosti ni lehkò predreti
Meglè duhóv, malíkov njih oltarji
Blesté se v hitro-bežne slave zarji,
In trudno ljudstvo ni jim hvale peti.

Umeteljnik po milosti nam božji
Pogostoma neznàn živí med rodom,
A pride čas, da ljudstvo ga spoznava.

Umakne laž resnici se v orožji,
In kdor pred vsakim ne klečí gospodom,
Nesmrtnosti mu venec hrani slava.


27.[uredi]

Umeteljnik, poslanstvu néba zvesti,
Obrazi, kar mu genij svoj veleva,
Kar duhu njega jasno razodeva:
Čestímo ga možá na svojem mesti.

Po véliki ne stopa nikdar cesti,
Tam sebi v prid usiljenec hojeva,
Bedák bedákom pòlžjo kri ogreva,
Vedóč, da lépe bode žèl obresti.

Nebéski ôgenj v prsih izogiblje
Umeteljnik sleparjenja se greha,
Ponosen milujé brezum prezira.

Naj trda mačeha ga sreča ziblje,
Njegov je délež mu grohòt zasmeha;
On vzoru žije, njemu zvest umira.


28.[uredi]

Vse véruje srcé ljubezni vroče,
Igraje si zapreke brân podira;
Kadàr iz vrelca pravega izvira
Oklépati je z lanci ni mogoče.

Prestvárja piišče v vrte nam cvetoče,
Ob slame bil zaupno se opira,
In ko že nádej óoslednja umira,
Želé oteti sòlze jo pekoče.

Dosezi, kar je možno ti doseči,
Kozarec vse slasti do dnà izprazni:
Srcé ne bode srečno mirovalo.

Sam tá govôri o ljubezni sreči,
Kdor čist je gledal njen obraz prijazni,
Ko milo nje okó mu je sijalo.


29.[uredi]

Ljubezen moja slápu ni jednaka,
Bobnečemu iz strme visočine:
Studenec miren srčne je globine,
Šumèč tihôtno se po nji pretaka.

Ples vidiš v njem temotnega oblaka,
Svetlà od solnčnih isker je zlatine,
Od ognja zvezd in mesečne srebrine
Valóv pohlevnih njega kaplja vsaka.

In ako jasno se nebó nasmiha
V njegovi strugi, kaj na dnu spoznala
Obrnena poglede bodeš vanje?

Obličje svoje, ki do smrti vzdiha
Milôba njega bode mi sijala,
Zlateča dneve in sladeča sanje.


30.[uredi]

Ženstvó je naših dníj na slabem glasi,
Da, kdor je ljubiš, njemu si igrača,
Kdor mu zaupa, greh s kesanjem plača
In siromak zasmeha se ne spasi.

Res, naglo ženska se nakratkočasi,
Moždá bi rada, ne samó glumača,
Nestalnega in sladkega laskača,
Ležnika besedíj, katere kvasi.

Kdor ljubil sam za šalo Eve hčere,
A rôke ni, srca le njih je želel,
Kaj streljaš nánje srda zabavljice?

Slabosti naj imele bi stotere,
Slušale so, kar uma glas jim velel,
In lehko njemu se smijó — ženice!


31.[uredi]

Prijatelj moj, ker tebe že in mene
Sebíčna ženska jedna prekanila,
Nikari, da bi jezna vse dolžila,
Saj tudi Bog ustvaril je poštene.

Se vé, za oglom najti ni nobene:
Čemú oba najprvo sva ljubila,
Ki najine očí je ulovila
Željné, s krasôte svitom oslepljene?

Demánta ne iščímo po krtini,
Ne golobíc, kjer dróbnična je stája,
Po zélnikih alóa ne cvetéva.

Zahvalo srčno védiva »jedini«,
Da ustna druga nje poljub oslája,
In da ob drugem nédriji slonéva!


32.[uredi]

Klevétnik žensko čast naj mêni skvrnil,
Odkár s teboj me zdrúžila je sreča,
Predraga moja deklica ljubeča,
Kakó bi hitro ga izpreobrnil!

Kar ogenj vanje pôgled tvoj zatrnil,
Vzbudíla se ljubezen plameneča
V srcá globini vžaljenega speča,
Nov svet je čarovit se mi odgrnil.

Spoznal sem ženskega srcá blagosti,
Spoznal njih dušne sile čudotvorne,
Spoznal, da bajka ni zvestôba ženska.

Podoba tvoja v gloriji čistosti
Ljubezni mêni je podoba vzorne,
Ki ne zastrè je vsa tema peklenska.


33.[uredi]

Ljudjé v železnem kurniku medveda
In gledat hodijo, poslušat leva,
Kako rohni zverine kralj in — zeva,
Renčèč kožuhar pleše, léga, seda.

Komú je glédalcev na misli beda,
Katero gladna in tepena reva
Pogledujé srdita razodeva
In trudna vednega trpinstva reda?

Takóv nesrečnik jaz sem v ječi svoji,
In vánjo le prečesto radoveden
Očí, ušesa pásti svet se trudi.

A redko razven tebe duši moji
Tešila kdo prinaša, gôsta beden
Jetnik naj kratkočasim, da se čudi!


34.[uredi]

Očém prijetno vezati cvetice
Umeje samodélske roka tvoja,
Po volji tvoji sléharna se boja
Ukusno druži med tovarišice.

Vendár še lepše nego te sestrice,
Naj tudi krasna vsaka njih je broja,
Čudèč se čudom duša gleda moja
Sajene v tvojega srcá gredice.

Predobro vém, da teh cvetíc nobena
V bohôtni svoji ne vscvetè lepôti
Življenju mojemu na stalno srečo.

A hvala bodi tebi izrečena,
Ker vsaj za hipe v tožni mi samôti
Trpljenja mojega razsvitljaš ječo.


35.[uredi]

Človeštvu vsemogočna vladarica,
Ljubezen, ti srcé očisti mêni,
Iz njega tožnost, jezo mi prežêni
In sáma vladaj mila mu kraljica!

Kadàr strupena rani je pušica,
Zdravilnega mazila nánjo dêni
In strupa môči rano ti zaklêni,
Vsevéšča ti usmiljena zdravnica!

Doklèr živim, nikdár me ne ostavi,
Če kdàj v srcé temà obupa sili,
Svetlobe tvoje žarek jo razblísni!

In ko rešnica mene smrt pozdravi
Ter svit jim nje ovoji bodo skrili,
Očí prijazno trudne mi zatísni!


36.[uredi]

Zašlò je solnce, zvon večérni pôje,
Utrujen glas njegov vesel pozdravlja
In delo dnevno delavec ostavlja,
Da gre v počitka domovánje svôje.

Vojščák, prebivši ljute, vroče bôje,
Ko zmage in mirú se god preslavlja
In národu blaginja ustanavlja,
Spet ne želí si med sovražne rôje.

Trpín, utrujen od težave dela,
Vojščák sem jaz po mnogih trdih bojih
Strun vtihni glas, meč, vísi, kópje, slôni!

Če ni zastonj jim struna moja pela,
Če bil srčán bojník sem bratov svojih,
Večérni zvon, počitek mi zazvôni! —


37.[uredi]

Besedam samim sveti domovini
Pomágati nikdár ne bode môči,
Neplodnih sòlz o bédi nje ne tôči
In ne vzdihuj nihčè, da spí v temini.

Ljubezni žívi ogenj nas prešini
Ter z delavnostjo vsakdo se porôči,
Takisto po duševni dolgi nôči
Prosvete vzide jasni dan očini.

Dejanje našo rodoljubnost kaži,
Naj tudi nam za žrtve in napore
Učakati veselja še ne bóde.

Osrečujoča misel nas tolaži,
Da čas vresniči vnukom naše vzore
In med sloveče dvigne jih naróde.


38.[uredi]

Usoda stara nam in vsak hip nova:
Za možem mož in ž njim za nado nada
V temnó kraljevstvo smrtno se poklada,
Ki tajnostno združuje dva svetova.

O komer tožba zdaj velja takova,
Na kogar prah za sòlzo sôlza pada,
Bolj kakor bròn in marmorja gramada
Slavé nesmrtna dela ga njegova.

Kakó se zove mož, po smrti vplenjen,
Ki rod spomina mu od písmen zlatih
Nikdár iz knjige slave ne izbriše?

List gôre naše je, zaslužno cenjen,
Pri bližnjih ljubljen in pri daljnih bratih:
Erjavec Fran imé se njega piše!


V.[uredi]

Ivéri.[uredi]

Veseli se, čislan v svojem rôdi,
Samó ne kaži se previsok,
A bós takisto nikoli ne hôdi
Ter brez skriljáka in golorok!
In znaj, če dosléj na življenja cesti
Korak je bil srečen tebi in skok,
Prej, nego na zaželenem si mesti,
Pogòltne lehkò te rúpnik globok!

Kdor jezen s pušico v srcé te vstrelil,
Ne misli, da bi Ijubèč je zacelil.
A naj bi tudi ti rano zacelil,
Kdo vé, če zopet ne bi te vstrelil?

Sovražniku svojemu se ne skrivaj,
Takisto na mèč mi ga ne pozívaj,
A kàdar on se náte zažene,
Nikoli plah se mu ne udàj,
Ne, brez strahú tačas ti veljàj:
Jaz tebe ali ti mene!

Bojníka imamo takšnega v čisli,
Ki dobro prej devetkrat premisli:
Vojskó pričenjam — s kom in za kaj?
Le takšen pride zmagalec nazaj!

Oseba ti nič, vse sáma stvar
Pri vsakem je boji naj vsekdar;
Osebnost, kjer ta pomaga v boji,
O stvári pošteni tamkaj dvóji!

Prijetno življenje, kjer vlada mir,
Peklensko trpínstvo, koder prepir;
A mnogi junak že zgruzil se mrtev
Za níčevno stvar predrága je žrtev.

Skován je mèč, da življenje ti brani,
A rajši v nóžnici miren ostani!

Kdor mnogo junaški orožje vihtil,
Srčnósti priznanje mu lôvor je bil;
A mnogi junakov spí nepoznán
In brez lovoríke v gròb deján.

Čestit si nam, lôvor bojniške slave,
A ljubimo oljko mirú in sprave!

Da vsi so ljudjé na sviti poštêni,
Biló bi dobro tebi in mêni.

In vendar sovražiti ni rokovníka:
Če pôšten značaj mi ž njim primerjaš,
O pravi se njega ceni uverjaš:
Na tèmnem je dnù svetlejša slíka!

Ko zebe te v zimi, zapíraj duri,
Če ímaš kuriva, peč zakuri,
A za panjáče skrbi po leti,
Da bode môči v zimi se greti.

Pri pêči naj bi v leti se gréli,
Dejal bi nam svét, da smo zblaznéli,
A kdor po zimi se stisne k pêči,
Da je neúmnik, kdo li sme rêči?

Kadàr strahú ni mišjega v hiši,
Slobode slast uživajo miši;
Ko vrne se, družba skóčna obstane,
Zbojí se za kóžo, v zavetje plane.

Takó se nam smrtnim godí sinóvom,
Različnim smo v óblast dani strahóvom:
Če žalim Bogá, strah me je hudiča,
Naj v zákon dregnem, bojím se biríča!

Da rod je človeški brez strahú,
Imeli še mènj kakor zdaj bi mirú,
Prej nego leto minilo in dan
Izginil bi s svéta nam pregnan.

Pred sábo zláto vince v kozarcih
Sedeli smo mladci pri modrih starcih.
Veselo je kaplja vinska tekla,
Beseda se mnoga ozbiljna rekla.

Očák spoštovan je v našem sêli
Dejal s kazalcem na resnem čêli:
»Mladína, prehitro pota meriš,
Potem opešana se izneveriš,
Nekdàj polóžneje smo hodili,
A vendar nismo póslednji bili,
Nekdàj smo v lepši delali zlogi,
Trudèč na prid se očini ubogi,
Če bode napór mu koristi donašal,
O tem nobeden ni delavcev vprašal,
Takó pridóbili smo to malo,
Kar vašim je rôkam v skrb se dalo!«

Resnične besede, mož čestiti,
Prenagel je časih nam korak,
In prvi bil najrajši bi vsak,
Dasì ni môči vsakomu biti.

A znajte, kakor je nekdaj vas,
Ljubezen očinska prešinja nas,
In zmotra kateri brat ne dosézi,
Med potom omagaj ter v senco lézi,
Saj mnogo drugih do zadnjega dné
Posveti domu roko in srcé,
Ki sta mu neznana sebičnost in strast
In delo za rod je najvišja slast!

Kjer niso ljudjé te v družbo pozvali,
Ne upaj, da bi ti čast dajali;
A kjer si dobro vsprejet bil, védi,
Predolgo tamkaj nikdár ne sédi.

Zagrnil je svét se v nôčne temine,
Skrivàj sfrfrá netopir iz otline;
Očito dvigne o belem dnevi
Visoko v oblake se ôrel kraljevi.

Dejanje naše vsekdár plemenito
In vsemu naj svetu je očito,
Ogibljimo se ovinkov povsodi:
Poštenost po cesti plani hodi!

Če s praznima k njim ne prideš rokáma,
Prisrčno te bodo ljudjé vsprejeli,
A da sicer si prijaznost sáma,
Prihoda so tvojega mènj veseli.

Naj sveti Miklavž vse tajne žêlje
Uslišati hoče deci v vesêlje,
Oj, koliko móžu svetemu posla!
Lehkó raztovóri močnega osla
Pred sléharno hišo, in dečki, dekletca,
Ne vém, da vsi hvalili bi svetca.

Odrdsteni boljši nismo ljudjé:
Željá preširnih je polno srcé;
A naj nam sreča vse izpolnila,
Zahvale malo od nas bi dobila.

Prijatelj, življenja se modro vesêli,
Samó od svetá premnogo ne žêli,
Doklèr ti sijejo dnevi mladósti,
Telesne in dušne véžbaj krepósti,
Kadàr nezgoda krog tebe vihari,
Obupu se ne udajaj nikari,
Pozorno uke mi slušaj modrákov,
A skrbno se čuvaj lisíc in lisjákov,
Služabnik odločen ostani resnici
Ter klanjaj se brez upora pravici:
V srcé si zapiši te svéte moje
In lèhko sem pôrok ti sreče tvoje!

Čemú je kresílo ? — Da ognja si vkrešeš.
In têsla čemú? Ž njo deblo otešeš.

Bedák, če s kresílom deblo tesal,
In s têslo ogenj za lulo bi kresal!

Kdor v roki srcé med ljudi nosil
Ter njega ranam zdravila bi prosil,
Oj, čudo, če se mu kdàj posreči
Dobiti leka bolesti ščemeči!

Ko upanje v srečnejše dní upada,
In dušo razjeda ti strup gorjá,
Ponosno, junaški trpi in mólči,
O težkih poskušnjah usode ne gólči,
Da trd je, ne dolži grešno Bogá,
Ki v brezkonečni modrósti nam vlada.
Sam dvigni se in rad ti pomaga,
Ne upaj v svét, ne pozívlji vraga!

Za grehe, ki védel jih tajno storiti,
Molčé ti spokornemu je zadostiti.

Minilo je leto — jesenske cvetlíce
Povešajo klaverno vele glavíce,
Dejal bi, da sanja se jim o smrti,
O mrzlem snežénem mrtvaškem prti,
O silnih viharjev zimskih resni
Srcé stresujoči nagróbni pesni.

Človeku brzo izginja mladóst,
Z mladóstjo življenje in ž njim krepóst,
In ko prihajajo stara léta,
Spominja smrtnikov vsak nas dan,
Da skoro se ločiti nam je od svéta
In léči utrujenim v gròb teman.

V svetišči svojega ima srcá
Med nami živega vsak malika,
In ko mu óstri ga svét spozná,
Zbojí zeló se tega sodnika.
Najrajši bi potem ga razbil,
Če ne, vsaj svéta očém zakril.

A kaj, četudi malika razbiješ?
Pomlájen krepkejši se oživí.
Kaj, ako očém svetá ga zakriješ?
Saj vedno zastrt v svetíšči stoji!

Za leto novó in Silvestrov dan
Trpljenja, toge nam dél je odbran,
In vendar prosják in bogateč želita,
Da mnogo, mnogo let še živíta.

Pomládi večeri — vonjivo cvetje —
Prijetne sápice — slavčje petje —

Da čujem o vas samó,
Utriplje srcé mi glasnó;
Ko vrača pomlád se, vesel bi zavrisnil,
Nje prvi cvet na srcé pritisnil!

In vi, dolgočasni zimski večéri,
Kakó mi težite duh in srcé!
Stoj! — Res beróč le dremljem in kímam,
A vendar hvalo dati vam ímam:
Ker vaše níkdar ni konca vrsté,
Snoví vsaj nóvi ste dali ivéri!

Kar Eve je slabih otrók nas pod nébom,
Prosjáka ob cesti, v grádu gospoda
Usmrti zdajci lèhko nezgoda,
A huje, nego telesno umreti,
Sam sebe dušno je preživeti!
Zató se dušne le smrti bojím,
In prosim Bogá ter vroče želím,
Da sam bi za svojim ne šel pogrébom!

Hej, brž na mizo mesó in juha,
In pêta maslénega belega kruha,
Prikaži okusna se karbonata,
In ž njo vabljiva salata,
Veselje želodcu, slast za nós,
Pozdravljam te srčno, ljuba gós,
Kakó lepó so cvrta piščéta,
Prijazno se smeje glava teléta,
Po všeči ste mi klobase meséne,
Potvíce ne sovražim medéne,
In ker jedino v njem je resníca,
Iz kleti najboljšega vina lodríca:
Da mi, prijatelj, ne jeli in pili,
Kakó bi domovini služili?!

Vse res, ko Bog je človeka ustvaril,
Želodec mu tudi je zdrav podaril,
Ki vsak dan zahteva svoje hrane
In hvala ga najlepša ne gane.

A kdor na sámi želodec misli,
Očina draga, ti nisi mu v čisli,
Oj, ti si njemu le mólzna krava,
Dobiček je gêslo, ne tvoja slava!

Črvíči, ne sladka vonjava cvetja
Hranjévajo mojstra ptičjega petja,
A sram ga bodi, kdor pôšten se kaže
Ter domoljubje hlini in laže,
Kdor trobi z rojaki v jeden rog,
Ker samopašnost je njemu bog!

Duhovnik o službi živi oltarja,
Peró pozvanega hrani pisarja,
Beseda možá, ki v bučánji viharja
Sovražnega pravdo rodú poudarja,
A zaničujmo iz srca sleparja,
Ki rôdu v kvaro sebično se vkvarja,
Slepílca, ki »vero, dom in cesarja«
Imá za ščit, da išče denarja!

Le gódi, hitroprsti mi godec,
Križávec v plačilo, ná, svetal,
A ti, krčmár, skrbi za želodec
Ter pridno tôči do vrha bokal,
Saj mnogi še v kleti imaš sodeč,
Obilo je vina Bog nam dal,
In jaz, ko zakonski nosim povodec,
Ne bodem plešóč, pijóč se smijal!

Kmetic živahnega konja loví,
Da blizu pride, mu ovsa molí,
Kadàr ga v róko dobode kmetì,
Po stégnih, po rèbrih žvižga bìč.

Mladenič, vesel lepôte cvéta,
Izvoljenki hribe, dolí obéta,
In često mislita óni in óna,
Da res je igrača zakonska spóna.

Prenaglo se družijo radi ljudjé,
Brez pravega čustva težke dolžnósti,
A naglo jim sanje rožne miné,
Skrbi se oglasijo in bridkósti.
Ugasne vsa vroča ljubezen,
In drug je na drugega jezen.

Kjer tožno prazna sta hram in kašča,
A kruha željnih po mnogo je úst,
Družina praznuje o binkoštih púst
In često iz jasnega treska,
Glumišče brezplatno ima soseska,
Vse gleda srepó
In vse je hudó,
Nevesta in sin, in tast in tašča!

Ljubezen — bolezen: slabó se rima,
A zmisel med sabo dober íma:
Zaljubljenec vsèkdar je malo bolán
Kristjanski ali mahomedán.

Slovenka zala mi ne zaméri,
Nikdó rojakov ne bodi jezen,
Ker v tej in óni sedaj ivéri
Spominjam se tebe, mogočna ljubezen!
Saj človek táji ali ne táji,
Vesel te vsak je v življenja bil máji,
Solzó še véli starec otrne,
Ko cvètne dôbe zástor odgrne,
In ko se prikaže mu daleč v svetlósti
Ljubezen prva srečne mladósti!

Čemú bi nehvaležen tajil,
Kar človek je s čistim srcem užil?
A mož, ki viharna ga vžigala strast,
Ne vé, kaj ljubezni blažeča je slast.
Naj tudi z ljubeznijo strast je v dotiki,
Med sábo sta vendar silno razliki.

Ljubezen vesoljnemu stvarstvu vlada
In svét vzdržuje, da ne razpada,
Ljubezen srcu srcé pridruži,
Da drugo drugemu žije in služi,
Ljubezen kalí blagósti razvija,
Ljubezen najvišja je poezija!

A bój strastí se zmije strupene,
Gorjé, če duše se tvoje oklene:
Kar dôbrega, čistega v nji živí,
Peklenski nje díh smodèč umorí,
Preganja nje te pogubna oblast,
Doklèr ne ugrezneš se v propast.

»Nikoli mi ženska glave ne zmela,
Na pot bi nikdar me slab ne zavela,«
Ošabno-vesel se smeješ.
Poslušaj: z ognjem drzán se ne šali,
Sicer te lèhko na smrt opali,
Menéčega, da se greješ.

Prijazen ženski v vsem in povsodi,
Kjerkoli in možno z veseljem bodi,
A láskavih cvètnih ust poljubi,
O njih mi pameti ne izgubi,
Če ženski udan prehlapski služiš,
Značaj si moški ves pomehkužiš,
Saj David in Salomon, Samson stali
Trdneje od nas, in vendar so pali.

Mehkužnik razkošni se ves pobabi
Dolžnostij do sebe in svojcev zabi.
V možéh imé se njegovo izbriši,
Sramôtno knjigi žénščakov vpiši!

Ko mêni ljubezni je dan zazoril,
»Predragi« svoji sem srečen govoril:
»Srcé si mojega ti srcá,
In solnce moje življenja,
Ti sládkega vzòr mi hrepenenja,
Veselje tožnega ti duhá!

Predôbro vém, temôtne mi dni
Z ljubeznijo zlatila bi ti,
Najlepša deklét si, najblažja,
Zató izmed vseh mi najdražja!«
In ko deklétce rokó mi stisnilo,
Osréčeno srcé je zavrisnilo!

Kakó bi tačàs ne bil vesel,
Saj v žensko zvestobo sem verjel.
Sedàj, ko ženska zvestóst obeta,
Vso dušo mêni mraz izpreleta,
In klonim se nizko ter govorim:
»Iz srca ti sreče, dèkle, želim,
Samó pri meni je iščeš zamán!
Nikari ne stráši beseda te grozna,
Ljubezen je tvoja záme prepozna,
Le idiva mirna vsak v svojo strán!«

Ljubezen prva hitro izgíne,
A pri slovési delí spomíne:
Dehtéče rože, kopríve žgoče,
Nadzemeljsko slast in sòlze vroče!

Prepozna ljubezen? — Ne, reci pozna,
Prepozna vendar, verjêmi, ni!
Brez nje življenje muka je grozna,
Vesel oberóč jo objemi ti!
Odpri človeštva knjigo in beri:
Ljubezen žije, kar svét stojí,
Nič upa vánjo ti ne poderi,
Naj tudi rana stara skelí!
Kar nékdaj tebi spletalo vence,
Ljubezni prave so bile sence,
Po njih ljubezni žíve ne sodi,
Zaupaj in znova srečen bodi!

»Zvestost se je med ljudmi izgubila
In v sédež si pasje srcé izvolila,«
Takó črnoglèd je dejal modrák.
Oj, koliko moral mož pretrpeti,
Prej nego prevarjen, obupan o sveti
Izrek zapisal je takšen rezák!

Namesto zvestobe se rodilo
Na svét licemérstvo ostudno,
In da je ljudem se prikupilo,
Nikakor ni čudno:
Kurélek hinavstva nosèč na lici
Poštèn se vidiš svetá polovici,
In druga naj tebe prav spoznala,
Na stráni bi vedno ti prva stala.

Človeku hinavskemu ti naj dal
Zloglasni priímek bi rokovníka,
Primernega nisi naslóva izbral,
Nevredniku čast je to prevelíka.
Ogiblji se ga kakor modrasa,
Čegáver strup umorí brez spasa.

Pobožen je mož mi dejal: »posvetnjak!«
Zavrnil ga nisem, da se moti,
Saj dôkler na sveti žijemo, vsak
Korači po zmote posvètne poti,
In ako brez števila na dan
Grešéva sléharni močnih bratov,
Kakó bi stal jaz pregrešnosti v bran,
Čutèč, da nisem krepák in srčan
In živih rajskih družabnik svatov!

Le žàl, da brat pokazuje bistróst,
Ko prášek v očesi vidi brata,
Pomisliti nehče na svojo slabóst,
Naj sam bi jedva dihal iz blata.

Da Bog neusmiljen je kakor svét,
Da njega srcé tako nekrivično,
Prijatelji moji, resnično, resnično
Obsodi zdajci ga iti se grét
V žehtéče gladno peklensko žrélo,
Kdor majhno storil grešno je délo.

Gospodu, ki vidi v srcé in obisti,
Prijetni smo res le greha čisti;
A ko slabôtniki vendar grešimo,
Spokorniki zopet milost dobimo!

Nebesko solnce predira oblake,
Dobrotno obseva lepôte in spake.

Nebeska ljubezen prešínja stvarstvo
Ter božje milosti vseobséžne
Veséle so zdrave in duše betéžne;
Čestímo dobrote večne vladarstvo!

Kaj tebe in péš je k mêni privêdlo?
Kakó vskipévala kri nemirna,
Kakó se zibala ti glava preširna!
Z zlatníki med svétom si bahal,
Ošaben le kônjca jahal,
In milostno z bičem v pozdrav zamahal,
A ker prehitro si jahal,
Potratno z bogastvom bahal,
Izgubil zlató si, kônjca in sêdlo!

A jaz vsekdár sem oprezno, saj véš,
Hojéval v škornjih na kvéder in péš,
In če podplate sem stare prebìl,
Nové je smôlec mi zopét našil.
Takisto priščédil v gubàh mošníce
Za tèmne sem dní svetlí petíce!

Med svojimi tujec biti sosedi,
In rodom najbližnje si krví,
Neslástne hrane v okrušeni skledi
Dobivati malo vse žive dní,
V telesni in dušni gledati bedi
Odprti gròb na svoje očí,
Učakati, da nam ljubljence redi
Nemila usoda in čas jih hladí:
Prijatelj dragi, poslušaj in vedi,
Če takšno gorjé ti v prsih tlí,
To huje žgè nego isto »gorjé«,
Ki duh ga ne pozná ni srcé,
In ki je pevče mladóstno kaže
Ter sebi v zasméh nam ritmiški laže.

Ko pevče mehkužno metriški stoka,
Da »krvavi« srcé mu in »poka«,
Ozbíljnost, sočutje zaman
Postavljata sméhu se v brán,
In zdrava človeška pamet joka.

Odkod mladenič snoví jemal,
Da pesmi dobre bi nam »koval«?
Zató naj toliko vsaj počaka,
Da brada pogánja, ne mišja dlaka;
A če se posreči mu pesem izvirna,
Vsak misli, da že je dosegel Preširna.

Dajajmo le pravemu pesniku čast,
Ki íma do srdec naših oblast!

Telesno je zdravje ti Bog dal in dušno,
Čul le si, kaj zove gorjé se krušno,
In — salva venia! — kaj trebušno,
A vendar nam v úho nerado slušno
Sčokóčeš o bóli domišljane rane,
Kar nam nikakor duše ne gane.
Zató osorno mi ne zabrénči,
Razgnévljen se ne repénči,
Ker v svoji vprašujem radovednosti,
Kaj vzrok tej pevski je nedoslednosti,
Da v svoji osládni gostobesednosti
Prepévaš nam pesmi brez vsake vrednosti?
Da v slast jo naša drúščina čuje
In tvoja nam pesem srce dviguje,
Kar čutiš poj in bodi krepák,
Ne kakor bledíčno deklétce mehák!

Mehkužen pesnik národ nam pridi:
Kdor hoče videti, lèhko vidi,
Kakó v Slovenih množé se dušíce,
Ki ljubijo kodre, mačke in ptíce,
In oplakujejo vele cvetlíce,
Ki muham bólnice bi zidale,
Zdravnike, strežnike jim plačevale,
A sòlze brata, globoke rane,
Trpljenje vse jih njegovo ne gane.

Pohvalim naj tebe, ki sam se ne hvališ,
Srcá ne božaš in ž njim se ne šališ.
Poštèn, plemenit si, četudi — grča:
Potrebniku vrežeš hleba: ná!
In vinskega ne odmičeš vrča,
Prijazno ga tóčiš mu do vrhá,
Desníce ne stiska zloba ti krča,
Ko pómoč naj vdovi, siroti se dá.
Resnice branitelj stojiš in si stal
Vsekdár v viharnem bóji nevstrašen,
A lic ne móči ti sòlzna kaplja,
Srcá ognjeno gorjé ne raztaplja,
Po babje nisi preplašen,
Ce krágulj piščè je kóklji pobral.
Globoko čutèč ne poznaš mehkužnosti,
Postrežen si brez vsakeršne sužnosti,
Srcé ti sodi, ko ndnj se oziraš
Ter dvigaš brata in pot mu odpiraš!

Otroci po hosti čmrlje nabirali,
V panjíče smo jih od deščíc zapirali,
Brezúmnike nas je up naudajal,
Da méd nam bode grla oslajal.
A ker smo jetníke brez hrane zaprli
Ter niso mogli do cvétne paše,
Po vôdi je splavalo upanje naše,
Brenčéč so tožno skoro pomrli.

Kar v luži kálni se plódi, valí,
Naj žaba je ali gadna krastača,
Najrajše v svoji brózgi živi,
Najdrznejše v nji kozèlce prevrača.
Zatorej čemú perótnici žabi?
V veselje krákov ji dvójica rabi.

Skorjanec, metulj se učita
V prirode matere šóli,
Poúka ne zabita nje nikóli,
Vesela po njem živita.
Skorjancu pod nébom ni treba veleti:
Žvrgôli!
Metulju na rožinem cveti:
Frfôli!
Škorjanec iz svoje volje prepéva
Metulj od cveta na cvet frfoléva.
Takisto vrši poziv ti svoj,
A druzega, brate predragi moj,
Nikdár si ne vôli:
Podobe ustvarjaj, slikár,
Kopit se drži, čevljár,
In pôtler skrilják pred tabo dôli!

Neúmnik drézat modráka ne hôdi,
In z bikom drzno se têle ne bôdi,
Igraje natakne ga na róge,
In slábo, ako mu pride pod nóge!

Vesel na človekoljubja oltar
Polôži kakeršen móžno dar,
Ko brata v bedo pehnila
Nezgode je trda sila.
Če v tvojih sovražnikov je bil zvézi,
Odpústi mu, dušek vzemi jézi,
In ako ga tudi ne poznaš,
Usmiljenje vendar lèhko imaš.
Ne rekaj počasno: kômu, zakaj,
Kakó je pomagati, kje in kdaj,
In — bi li mnogo dal ali malo.
Da s svojo dobroto nebó
Skopari sebično takó:
Nikdár bi nam solnce ne posijalo!

Čemú naj žena vreče mi krpa?
Žanjica krhála za nas ni srpa.
Naj kmčtujem še desetkrat bólje
In setev mi dobro žetev obéta,
Počivajo srp in cepec in réta,
Ker toča požanje, omlati pólje.
A tebi prijatelj — grom in stréla —
Priroda bi skoro še moko mléla,
Ne, pêkla celó pogače slastne
In silila ti zalóžaje mastne,
Četudi po zimi dremlješ in spiš,
Zatégel po leti v senci ležiš!

Ležíšče sebi po svoji žêlji
In udov svojih méri postêlji,
A sósed iztezaj se ali krči,
Premétaj po vzglavji, v znóžje trči,
Pokojno spavaj, nemirno smrči:
Naj tudi župániš v svojem sêli,
Kakó ležati ljudem ne vêli,
In stokrat prijazno kôga mi úči,
Po svoje le se iztéza in kljúči.

Ženstvó me prehúdo še ni tožílo,
Da moje peró bi ga slavílo,
In kakor sedàj mu vencev ne splétam,
V bodóče tudi jih ne obétam.

Miníl že davno romantike čas,
Ko žensko je vitez služil železni,
V sedanji dôbi golčímo trezni:
Žené, póluangelj vsaka vas,
In pol je — bitje peklensko,
A le »kar večno je žensko,
Dvigúje nas!« 
Spoštljivo tebi sámi se klanjam,
In tvoje dobrote hvalo oznanjam:
Blažíl je tvoj duh mene v mladósti,
Povzdiga zdaj me v dnevih bridkósti,
Vse izpolnjújejo se mi željé,
Da ti vsaj umevaš moje srcé!

Ob cesti v mrazi, vročini stojiš,
Hripáve órgljice tožen vrtiš
Ljudem ogóljen skrilják moliš.
Oblečen mènj si, nego razgaljen,
Ozmerjan pogostoma, níkdar pohvaljen,
A vse volján, siromak, trpiš,
Da kakšen novec si uloviš,
Obitelj, sebe za silo rediš.
Resnično, živòt je tebi težák,
Po stráni gleda te človek vsak,
In često pomáljaš zamán skrilják.
Nebó potéši,
Nebó te réši,
V najboljših dnevih je hleb tvoj grenák,
In s polnim klobukom si le — siromak!

Življenje ubogo tebi je zvrha,
A vendar tvoje reméselstvo krha
Očitih in skritih zavist nasprotnikov,
Ki bròj preseza ti dobrohotnikov.

Poziva ne najdeš na širem svéti,
Da ne bi režála vánj zavist,
Na tlà želí človeka podréti,
Namen mu bodi angeljski čist.
Ne zgolj v blestéče imetje graščáka,
Svoj pôgled upira še v skledo prosjáka.

Od suhega trsa grozdja ne hôti,
In posušenemu se ne togôti!

»Dovòlj sem sklanjal ‚raka‘ in ‚ribo‘«! —
Pisava tega, brate, ne kaže,
Nevednosti mnogo še vidim hibo,
Če temnoglédost moja ne laže,
In jezikoslovne ostrósti šibo
Oholost zasluži tvoje baže!

Razvil si pred nami svoj pergamen:
Pogledite, kakšen je mož učen!
Poslušal si dolgo šól učenjake,
A »lumen mundi« še vendar nisi,
Kar vsiplješ jih v déžel, brez cene vsake
Vsi mnogi tvoji so spisi.
Osladnih knjig za kónjski nam tôvor
V nesmrtnosti snù spleteniči,
Oholih senèc nikdár ti ne diči
Književniške slave dehtéči lôvor.
Pisárski urôjen tebi ni duh,
Ubog je, dolgočasen in suh.
Umételjnikov star ali mlad,
Kdor nima, ničesar ne more dajati,
Le genij mislij božanstvenih sad
Podarja v jezika posodi zlati.

Bogú z desníco kadilo zažigaš,
Hudiču v pozdràv z levíco migaš,
Obema ustrezati, ljubec, ne gré,
Vsak njiju záse terja srcé.

Poete prve grške, rimljanske,
Takisto poznam velikane slovanske,
Angleške, francoske, laške in španske,
In zvezde blestéče germanske;
Umévati jih sem dôkaj se trudil,
Njih spisom nesmrtnim se čudom čudil;
Kadàr naj pokažem svétu muzo,
Stidèč se ne počépam v koruzo,
In resnim ljudem, ki strogo sodijo.
»Zvenéči« grânesi moji godijo,
A pevcev največjih svetla slava
Jednako zarji se razbegava,
In duša kipí mi veselo-nemirna
Ter neizrecna objema jo tožnost,
Vso pesniško svojo čutim ubožnost,
Ko bukvice premišljam drobné,
Skrovíšče dušne mane sladké:
Nesmrtno delo mojstra Preširna.

Dovòlj je Preširen sam se proslavil,
Najlepši sam spomeník si postavil,
Zató ga mènj z besedo čestímo,
A toli bolj pri njem se učímo:
Da prava ljubezen domovinska
Ni samoljubiva, ni svetohlinska,
Naróda sreča nje svetli je vzòr
In v sámi sebi imá svoj izvòr.

Da bratski-drúžno bi se gostili
Samí ste láskavo njega vabili,
In ko je srčno-vesel prišèl,
Ne vidi stola, kamor bi sèl;
Srdít pokriválo na glavo je dèl,
Drugam so koraki se mu obrnili,
In vi samí ste jeli in pili.

Povabljencem sédežev odločite,
Potem jih tekàr v gostí vabíte,
In ako možjé so značajni med njimi,
Recite ljubó jim: »Bog vas vsprimi!«

Že ostarela je pesem o zlogi,
Bog hôtel, da v našem žije krogi!
Oholo poštenih ljudij ne preziraj,
Prijazno k sebi jim duri odpiraj,
Značajen po svoje se kaži vsak,
Kdorkoli resničen je narodnjak.

Zlovoljnost naglo vskipí in jeza,
In zloben prijatelj prijatelja dreza.
A kjer ljubezen v rojakih umira,
Očinske slave se hram podira.

Zató ne črtimo se, bratje, nikari,
Neslavni in slavni, mladi in stari
»Svetó služimo očini sveti,«
Če združeni sejemo, bode kàj žeti.

Podpiraj, sreča, strastí slabóst,
In brž ti ukaže: nad mirno vodíco
Polôži stopinjam v spešílo brvíco,
Potegni čez vzburjeni ócean móst,
Razmèkni goré,
Ugladi stezé,
Če hitro na mesto želja ne dospem,
Od silnega kopernenja umrèm!

In ako zmoter dosegla svoj,
Nikoli bi strast si ne rekla: stoj!
Vihrálka nasíčenja ne pozná,
Naj slugi nebó in zemljo imá.

Družíca vérna je strast človeku:
Pristopi v njegovega rojstva dan,
In spremlja ga, dôkler v gròb zakopan
Ne spava zmučen po zemskem teku.

A kàdar jezôve strast predere,
Oglasi nezgode se »miserere«.

Ljubezen je do resnice svete
Zvabila mêne v slovenske poete,
Ne hrepenenje po níčni slavi,
Ki drevi umrè, porojena davi.
Besede moje, ki sem jih sejál,
Da v srcih blagih pognale bi kál,
Da v ljudstvu se našem prosveta širi
In minejo zlò budéči prepiri:
Ta žêlja mene zvestó povsodi
Po trnjevi pesniški stèzi vodi.
Če že sem dosegel kàj, ne vém,
Če nič, obupati vendar ne smém,
A genij ti prijaznivi moj,
Dobrotno vselej mi v pómoč stoj,
Kadàr sikajoč krog mene se zvija
Podlósti sovražna zmija!

»Ubožec, kômur domá je žedéti,
Ljudij in življenja ne pozná.«
‚A kdor je mnogo hodil po svéti,
Domôv se vrne lehkò — brez srcá!‘


Epilog.[uredi]

Če je katera «ivérij» téh
Trdó priletéla kômu v liíe,
Zatêri zlovoljnost, pokaži sméh,
In rêci: saj niso jekléne pušíce!
Ne grešnik, zopern je mêni le gréh,
Protivnik očite sem krivíce.
In da so trováne pušíce sáme,
Saj mnoga njih méri tudi — náme!


VI.[uredi]

Gazele.[uredi]

1.[uredi]

Bridka mêni žalost se budí — golobče drago!
Tožen gledam v mile ti očí — golobče drago!
Glas mi srčni tajnostno šepéče,
Da s tebój vsa sreča odbeží — golobče drago
Ko odideš, beden spet živím.
Saj brez tebe záme sreče ní — golobče drago
Bodisi, ne kaže se mehkó,
Naj srcé mi tudi krvaví — golobče drago!
Vérno sva se lepih mnogo lét
In gorko ljubila jaz in ti — golobče drago:
Torej upam, najina zvestóst
Nerazrušno trdna obstojí — golobče drago!
Nadeja mi ti je zvezde luč,
Rádostno v bodočnost se svetlí — golobče drago
Zdaj odhajaš, ali pride hip,
Da presrečno spet srcé kipí — golobče drago!
In potem nobêna svetna moč
Náma srdec ne razpnè vezí — golobče drago!


2.[uredi]

Lep zlát na rôki prstan jaz imam — prisrčno dete!
Za vse bogastvo ga svetá ne dam — prisrčno dete!
Tvoj dar z veseljem srčnim ogledujem,
Ko čestokrat sedévam tih in sam — prisrčno dete!
Ljubezni tvoje znamenje svetó
Ponêsem s sábo v mirni smrtni hram — prisrčno dete!
A prej še, nego vgasne žitja luč,
S tebój ga menjam pri oltarji, znam — prisrčno dete!
Kadàr na tvojo mislim jaz zvestóst,
V brezkônečni radósti trepetam — prisrčno dete!
Skrbèn gradím prijazen tebi dóm,
Ženíco pôtlej zvésto vánj peljam — prisrčno dete!
Takrat se umiri tvoj Ahasver,
Ki zdaj ne vé hoditi kod nì kam — prisrčno dete!


3.[uredi]

Ko njo spoznal sem, dèkle mi dragó — oj, moč ljubezni!
Dejalo nekaj v srci je krepkó: — oj, moč ljubezni!
Mladóstni tebi sèn se je vtelésil,
Njo ljubi, nji zaupaj ti zvestó — oj, moč ljubezni!
Čarôbni glas, ne zabim te nikdár,
Ti vzbudil si v življenje me novó — oj, moč ljubezni!
Lev nevkročèn sedaj sem vam mirán,
Pohleven, kakor jagnje je mladó — oj, moč ljubezni!
Kar hvali dóbrih mojih svojstev svét,
Vzgojila jih je ljubica samó — oj, moč ljubezni!
Deklét in žén in móž prijatelj sem,
A nji le strežem slušajóč skrbnó — oj, moč ljubezni!
Če prejmem hvalo nje cvetóčih ust,
Kaj mêni je zlatnína in srebró — oj, moč ljubezni!
Bogàt sem, srečen, zadovoljen sem,
Odkar objemljem vitko nje teló — oj, moč ljubezni!
Iz srčne globočine le želim,
Da srečo to ohráni mi nebó — oj, moč ljubezni!


4.[uredi]

Oj, pridi ura, dolgo zaželêna — sladka misel!
Da srčno me objameš draga žêna — sladka misel!
Srcé mi pravi, da jedino tí
V tolažbo, v srečo mojo si rojêna — sladka misel!
Udanosti možá si vredna tí,
In moja bode tebi posvečêna — sladka misel!
Ljubezni roža mojega srcá
V lepôti vsi je záte razcvetêna — sladka misel!
Zvestó jo vzgajam, da bi je nikdár
Ne zamorila kvarna moč nobêna — sladka misel!
In da, ko rôko tebi kdàj podám,
Kipí od slásti duša ti vznesêna — sladka misel!


5.[uredi]

Pôkoj mêni je srcé dobilo — dèkle moje!
Druži s tvojim jedno je vezilo — dèkle moje!
V nôči taval sem in izgubljen,
Zdaj je solnce moje zasvetilo — dèkle moje!
Samega se skoro ne poznam,
Kar se náme ti oziraš milo — dèkle moje!
Dvojbe, klavernost, obup duhá,
Vse se je ljubezni umeknilo — dèkle moje!
Kakor zemlja v pómladi cvetni
Srečno je srcé se prestvarilo — dèkle moje!
Žal, da znano prej biló že ni
Čárobno ljubezni mu zdravilo — dèkle moje!
Prejšnji čas, ko še v ljudí in svét
Sládko véro je srce gojilo — dèkle moje!
Vendar tudi zdaj vse žíve dni
Vérno bode tebi le služilo — dèkle moje!
Tvoj udani sem z veseljem rób,
Pôgled tvoj najslajše je plačilo — dèkle moje!


6.[uredi]

 Tajnostij se tvojih ne bojím — bodočnost!
Neizrecno se te veselím — bodočnost!
Ti izpolniš sládke upe moje,
Ki jih v srci rddosten redím — bodočnost!
Dolgo sem se trudil in trpèl,
Daj mi zdaj, po čemer hrepením — bodočnost!
Ne po zlatu, srébru in čestì,
Le po srci, roki nje hlepím — bodočnost!
Z vsem bogastvom, z bliščem vsem svetá,
Srečen jaz brez nje ne bil bi ž njím — bodočnost!


7.[uredi]

My spring is gone, my spring is gone,
Does it return? — O never!
Keep peace, my heart, keep peace, my heart.
Though it is lost for ever.

Življenja solnce se mi je stemilo — mòlči, tožba!
Le kratko jasno mêni je svetilo — mòlči, tožba!
Pomrle v duši nádeje cvetné,
Kar je v mladósti dnéh se jih rodilo — mòlči, tožba!
Srcé, objemajoče vse ljudí,
Globoko ranjeno je otrpnilo — mòlči, tožba!
Prejemal često za ljubezen srd
Od pódlosti hinavske sem v plačilo — molči, tožba!
A vendar, togam vsem navzlic dozdaj
Ostalo jedno mi je tolažilo — mòlči, tožba!
Ti, blaga muza, tvoj nebeski dar,
Iskrena pesem mêni je krepilo — mòlči, tožba!
Zlajšuje petje mi duhá bridkóst,
Bolestim njega čarno je zdravilo — mòlči, tožba!
Ostávi me, sovráži mene svét,
Jaz pojem, dôkler bode srce bilo — mòlči, tožba!
In zadnji ko napoči dan, možá
Značajnega naj vsprejme zêmlje krilo — mòlči, tožba!


8.[uredi]

Ein Löwe bin ich, trotzig, kühn,
Gefesselt freilich, das ist wahr,
Jedoch, wenn auch die Fessel klirrt,
Ein stolzer Löwe immerdar.

Če kdàj hčeš biti svetu čestitak — prijatelj moj!
Povsodi, vsèkdar živi poštenjak — prijatelj moj!
Govôri zmerno in ozri se v daljo
Prej, nego važen kam storiš korak — prijatelj moj!
Srcé imej dobrotno do človeštva,
A níkdar se ne kaži premehak — prijatelj moj!
Odkritosrčnemu v svetíšče duše
Naj licemérec ti ne gleda vsak — prijatelj moj!
Ko nate stréle padajo nezgode,
Ne drgotàj, ostani mi krepak — prijatelj moj!
Spominjaj se, da solnčna luč prisveti,
Kadàr viharni skrije se oblak — prijatelj moj!
Ognjen žrtvúj se za visoke zmotre,
Živòt za lôvor srčni dá junak — prijatelj moj!
Kar slavnih móž povestnica nam kaže,
Nijednemu poklic ni bil legak — prijatelj moj!
In starih nauk modrijanov slôve,
Da pôkoj le po borbi je sladak — prijatelj moj!


VII.[uredi]

Distihi.[uredi]

1.[uredi]

Vi Radamanti ostri v književnosti naše kraljevstvi,
Vam se je dala oblást, pisati žitje in smrt:
Gledite, klanjam se vam, v ponižnosti svoji se klanjam,
Milostno moje pri vas pesmi so našle sodbó.
Ipak odkrito povém, preláskava sodba je mêni,
Ako me tudi zavést ni še težila nikdár.
Vse, kar zapisal sem kdàj, kar nášlo odmev je v Slovenih,
Kar se hvalilo je kdàj, kar je ugajalo vam:
V srci vzbudila je vse brezkônečna, večna ljubezen,
Ki za človeštvo skrbljiv vérno vsekdár jo gojím.
Toda pohvali navzlic, učeni možjé, spoštovani,
Vendar le tožen sem jaz, rádost mi čustvo kalí:
Kaj še dosegel dosléj sem s pesmimi svojega srca?
Ali sem svetu odvzel brême žuleče težáv?
Ali otrnil že kdàj sem vdovi, siroti, prosjáku
Grênke uboštva solzé, v prsi veselje jim vlil?
Ali pomiril razpòr, ki vnel se v deželi je naši?
Ali dušévno temó v dan izpreminjal svetál?
Tiho! dosegel dozdaj teh vzvišenih zmotrov še nisem,
Niti ne upam, da jih mogel doseči bi kdàj,
Toda, ker vsadil mi Bog je rožo v srcé poezije,
Bode cvetela mi v njem, dôkler utriplje srcé.
Trude popláti mi vspeh, brezplodno mi delo ostáni,
Kakor se koli zgodí, služim Apolonu zvest.

Kàdar prebiram povest predrage dežele slovenske,
Žalost mi tare srcé, polnijo sòlze očí,
Malo ne listov mi vsak pričuje o vednem tlačanstvi,
Jarem je nosil očák, jarem podédoval vnuk.
Kruta usoda si nam, na veke smo menda prekleti,
Vedno je tujec gospod, zmeraj Slovenec mu rób!
Ali še hujši je greh sinóv v domovini rojênih,
Gêslo je njim le prepir, rádost nasledek njegov.
Bratje predragi, da vas prešinila prošnja bi moja,
In da spoznate mi vi vzvišeni sebi pozív:
Čuti bi več ne biló razpórov noséčih nam kvaro,
Brate objela bi vse zláte jedinosti véz.
Dvignil bi kvišku se rod in dušna temôta zbežala,
Daleč po svetu o nas čul bi pohvale se glas.
Zdrúžimo torej se vsi, v zavezo roké si podajmo,
Da izobrazimo ród bodi nam sveta dolžnóst.
Čas neprestano hití, človeško življenje je kratko,
Torej porabljajmo dan v svojega srečo rodú.


3.[uredi]

Često zavaja me pot na tiho domače grobíšče,
Križ se do križa blestí, marmor, železo in les:
Tukaj leží bogatín, nečutljiv v življenji kot angelj,
Ki na ponosni mu gròb joče železne solzé;
Tamkaj počiva prosják, od gladi umrl je na cesti,
Ali sedaj sta obá jedne begóčnosti plén.
Dôkaj po grôbih lepôt, ponižnih in tudi preširnih,
Srdec preblazih dovòlj, mnogo lokavih trohní.
Tukaj dobila je mir razburjena duša blazníka,
Tamkaj si nášel mejnik mislij visokih je um.
Mirno mi spavajte vsi! Izbrisana vaša grehôta
Upam, je, vašo krepóst večni plačuje sodník.
Srečni ste, mrtveci vi, pokója ste palmo prejeli,
Meni še bôjni vihar vedno buči na uhó.

4.[uredi]

Lepa že vrsta je lét miníla od mojega rojstva,
Malo veselih sem dníj, tožnih učakal nebrój.
Kar se spominjati vém, nesreča me vedno je tepla,
Toda ponosni moj duh čvrst je ostal in krepák.
Majhen sem, ali na dan po svoji sem dvignil se môči,
Blagi moj genij mi bil vsèkdar je zvest kažipót.
Hodil sem v šolo k možém, Slovenije prvim modrákom,
Tamkaj nauke prejel, zákon do smrti mi svét.
Kaj je blagóst in krepóst in kaj je umételjnost prava,
Svoje učí me srcé, svoj razodeva mi duh.
Dobro življenje poznam: v vesoljnosti gledam jedinost,
V slikah jedinosti vseh vidim vesoljnosti znak.
Čutil blažilno sem moč ljubezni srcé dvigujoče,
Bridko-veseli spomin nánjo me v togi krepčá.
Mnogi prijatelji že stiskali so mêni desníco,
Jedne odvêdla je smrt, druge razkrópil mi čas,
Vérnih le skromen je brój, in teh se mi duša oklepa,
Njih me izpremi zvestóst, kakor se nádejem, v gròb.
Kar sem prečutil, užil, prepevam iz srčne globine;
Ali sem vreden sobràt v druščini délavnih móž?
Pesnika zove me svét in bleda zavist me sovraži,
Toda ko spasi me smrt plitev dobím nekrolog.
Da slavohlepje srcé mi vžigalo je hrepeneče,
Davno stopinje bi že svojih ustavil bil nóg;
Vendar, ker čustvo gojím ljubezni do vsega človeštva,
Svojo žrtvujem krepóst njemu do zadnjega dné.

5.[uredi]

Toliko že sem prebíl v življenji bridkósti, nezgode,
Ali obupal bi zdaj, ko mi nizdolu gre pot?
Kvišku se dvigni, moj duh, iznêbi se toge moreče,
V dnevih bodočih, srcé, nikdar se več ne milúj!
Polna je kupa grenkôt odmerjena vsemu človeštvu,
Ako nesrečen trpím, nisem nesrečnik jedín.
Dôli na jugu zvenčí orožje trpečih Slovanov,
Radi trinoštva bi spón drági opróstili dom.
Koliko plaka rodíc in bratov in séster ljubečih,
Mnogim otrokom ubit oče je, žêni sopróg.
Mnoga obupna vijè za žénihom rôke nevesta,
Zadnji še čuti njegôv vroči na uslnah poljub.
Vdovo mi tamkaj poglej, obkroža jo deca plačóča,
Smrti hranitelj je plén, béden ostavil je ród.
Dete najmlajše sloní ob nédriji vžaljeni majki,
Srečno-nesrečni otròk, svoje usode ne véš!
Vidiš palačo mi tu, kakó se dviguje preširno,
Zidal lastníku jo trud njega je služnih ljudij.
Dosti — kjerkoli želim, nesrečo opazim, sebičnost,
Torej umòlkni tožbá mèhki, nemoški mi glas,
Mož je le srčni trpín; mehkoba se prístoja ženski.
Plamen očisti srcé, móžu nezgoda značaj.

6.[uredi]

Sanje ljubezni sladké, duha ste mi zopet objele,
Vaših je čarov oblást mêni prevzela srcé,
V prsih mi bédno drhti, izkušenj je trpkih užílo
Mnogo v življenji dozdaj, torej želi si mirú.
Ljubil sem kràsno deklè, in mene deklè je ljubilo,
Kakor pomládi je sneg nje mi skopnéla zvestóst.
Kaj mi pomogla bolest, pomogli kaj mêni so vzdihi ?
Drug je nezvesto prevzel, srečen vesêli se ž njo!
Zopet deklè sem spoznàl s prijaznim nasmehom na lici,
Moje dobila srcé v svojo na hip je oblást.
Kàdar jo vidim, srcé brezkônečna rádost prešinja,
Kakor zamaknenec jaz v mile ji gledam očí.
S sladkim me petjem ljubó omamlja dražestna Sirena,
Scile, Karibde bojí slaba se moja modróst.
Svétuj mi človek, kakó ubranim se čarom opasnim?
Mnogo izkušenj imam, zdaj si pomóči ne vém.
Krasno deklétce, povèj, odkrito mi, prosim, povédi,
Kaj ti namerjaš z menój, vedno se mi laskajóč?
Ako bi ljubil še jaz zaúpljivo kakor sem nékdaj,
Mojega plamen srcá gôrel za te bi vsekdár.
Rože bi sipal na pót, ki hodi po nji ti nožíca,
S plaščem bi svojim te kril, če bi razgrajal vihár!
Vsaki življenja bi hip rojéval ti srčno veselje
In o radósti bi jaz tvoji bil srečen, vesel.
Torej odkrij mi srcé! Če rada, oklêni se mene,
Blažja v prihodnje mi ti bodi od prejšnjih družíc!

7.[uredi]

Drágo, prisrčno deklè, kakó naj bi vrnil zadosti
Tvojo dobroto za mé, tvoje ljubezni blagóst?
Zláta dušíca, kakó oznanil bi slast in veselje,
Kakeršno čuti srcé, kar sem te zopet našèl ?
Dolgo sem čakal te zvést, hrepênel sem dolgo po tebi,
Svètli napočil je dan, trdni poplatil moj up.
Moje na tvojem srcé, kakó mi viharno je bílo,
Najina ustna poljub strnil ljubezni je vroč.
Radosti sólze sladkè rosíle so najina lica,
Kraj pozabila in čas tiho sva srečna obá.
Blažene mile očí, blesteči mi zvezdi življenja,
Blažena ustna cvetnà, sladkih poljubov izvòr,
Blažene bele roké za svoje objetje iskreno,
Blaženo, dete lepó, tvoje ljubeče srcé.
Vlada meglena jesén, cvetovom jemljóča življenje,
Pevcev krilatih je zbòr zadnjo že pesem odpel;
Kaj mi je petje in cvet, vse vzbuja le kratko veselje,
Mêni zdaj v srečno srcé svéti ljubezni pomlád.
Dèkle, ostani zvestó v dobroti mi svojega srca,
Druge od sreče le-té pôtler si jaz ne želím.

8.[uredi]

Nesrečen popotnik sem jaz brez domú,
A ti si nebeska podoba mirú.

Sam siromàk in bolan, na trdo priklenen ležíšče,
Tožen spoznal sem tekàr níčno prijaznost svetá.
Tare nadlóga teló in muke vznemirjajo dušo,
Žalost imá in obup v nédriji mračnem svoj dom.
Kje si prijateljev ròj, tovarišev v dnéh mi veselih?
Rôsno vas moje okó išče, beguni, zastonj.
Ali bojite se res trpečega videti Joba?
Prazna strahôta, ljudjé, svojih ne kazal bi rán.
Hitro zabíli ste me, ni čudo, v vrtinci življenja,
Zvést sem ohranil spomin v svoji nezgodi vam jaz.
Lèhko pogrešam sedàj, ne bodem težkó vas v prihodnje,
Čujte, kar glásno povem: srečen sem, bédi navzlic.
Bog namestílo mi dal stotero za vašo mrzlôto,
In je ljubezen poslàl, da mi zlajšuje bolest.
Kar jih najblažjih imá, dekličev dežela slovenska,
Krona med njimi skrbí v svoji dobroti za mé.
Mila beseda je nje tešílo užaljeni duši,
V prsih z močjó prebujèn dviga življenja se up.
Néktar zdravila se zdé po njeni mi roki dajana,
Zópernost vso in grenkčst jêmlje jim sladki poglèd.
Rahlo z ročico mehkó preklada mi vroče blazíne,
Dáje hladilnih krepíl, čela otira mi pót,
Malone vedno bedí pozorno v obližji bolníku,
Pazi na dihe skrbnà, ako utrujen zaspim.
Kadàr očí se odpró po kratkem užitem počitku,
Rádosten čutim vzbujèn stréžnice vérne poljub.
Kar izumivati vé skrbljívo ljubéča si ženska,
Draga je zdrúžila vse mojemu zdravju v pospéh.
Ljubil sem déklico prej, ko ni mi rešila življenja,
Zdaj je ljubezen dolžnóst, svéta, prijetna dolžnóst.
Moje hvaležno srcé zatorej mi služi resníci,
Ona otéla je duh, ona je mêni teló!


VIII.[uredi]

Sestri svoji.[uredi]

Predraga sestra, vérna mi družíca,
Srcé ti blágoslov izreka svoj,
Vedrílo duši tvoja govoríca,
Svetloba je ljubéči pôgled tvoj:
Ti angelj mêni v sòlzni si dolini,
Veselje moje vse in up jedini.

Nesrečni smo, kar nas po zemlji hódi,
Izkuša to bolestno smrtnik vsak,
Igrača tudi mídva sva usódi
In bòj z življenjem nama ni legak;
Preganja naju že od rojstva sreča
Osorna, trda mačeha črteča.

Očeta nama smrt je vzela rano,
Za njim rodíco, brata zôrnih lét,
Stopila sva v življenje prej neznano,
Obema je srcé zapiral svét,
Ki láskavo ljudem se pridružuje,
Katerih čast in ž njo bogastvo sluje.

Izkušnja trpka ni srcá vklonila,
Njegovih izpodjedla ne močij,
In vse, karkoli bodeva prežila
Do konca svojega življenja dnij,
Vso tožnost in bridkósti in težave
Prenaša zláhka moč ljubezni prave.

Utrujeni mi duh si okrepíla
Med svetom že iskàl je in mirú,
Srce iskálo ranam si zdravíla,
Da se očisti svetnega strupú,
A jedna tvoja sésterska beséda,
In zdajci vsa pozabljena je béda.

Kakó te ljubim, sestra mila moja,
Ti sáma jasniš tèmni moj obraz!
Pri tebi veje blagi dih pokoja,
Drugjé nikóder ga ne čutim jaz.
Presrečen sem, če v svoji záme vstrajno
Zvestobi ti stojiš mi neomajno!

Storiš to, vém, in Bog obilo plati
Vso nesebično séstersko blagóst,
V bodoče znova treba srčno stati,
Nosíti bolečine in radóst;
A jaz po tvoji dvigován ljubezni
Igraje sreči se upiram jezni.


Siróti.[uredi]

Prijetno ogreva mojega, vém,
Srcá prijaznega te gorkóta,
A jaz vesel, da ti služiti smém,
Zaščítnik sem tvoj, uboga siróta.

Siróta uboga — to je nečast!
Brezsrčni svét se óbnjo spotiče,
Ljudem je žízen malík in slast,
Trpljenje siróte, jok jih ne miče.

Resnično tvoj oče pôšten bil móž,
A stéžka živíl je mater in tebe,
Rojéval trnje mu trud, ne róž,
Ker ljubil poštenost je nad sebe.

Rešila bridkóstij njega smrt,
V zahvalo očina je dala mu — jámo,
In skoro za njim mrtvaški ti prt
Zakril je mater, družíco sámo.
Po ôči je dédščina bister duh,
Roké so ti pridne dota rodíce,
A hleb grenak le služiš in suh,
Ki režejo ga skópe ženíce.

Da tebi oče je bil slepar,
Sedaj siroščíne ti ne trpela,
Ne, srečna bi lèhko bila stvar,
Gospá češčena, ponosna živela.

A nič ne žali te vsa trpkóst,
Katere dosléj ti bilo užiti,
Povzdigaj te up in duhá krepóst,
Če stiska imá še hujša priti.

Sočutno otrèm jaz tvoje solzé,
Pri mêni zavetja išči v bédi,
Ko dušo brídke rane ščemé,
Tešíla v moji nahajaj besédi.

Naj tudi nisem presrečen sam,
In moj dom rédko je kraj veselja,
Zvestó delim s tebój kar imam,
Ukaz mi je sléharna tvoja želja.

Zatorej zvêdri tèmni obraz,
Nemirni duh se tebi vpokoji,
Pogledi, prišèl pomladánji čas
V svetlósti, milobi k nam je svoji.

Poslàl je ptic in cvètnih daróv
Na zémljo, blaženstva žêljno posiplje,
Človeštvu praznik je dôba cvetóv,
Pomlájeno vsako srcé utriplje.

Odprì srcé si na iztezaj,
Svetloba, mir se ti vánje nasêli,
Naprej obračaj pôgled, nazaj
V minulost gledati si ne žêli!

Čudna izprememba.[uredi]

Čudno res godí se z menój,
Ves sem nekako izpremenjen:
Človek nedavno vesel, iskren,
Žijem razprt zdaj sam s sebój.

Ljubil umételjnost prej, učenóst,
Knjige sem, liste prašne bral,
Temu slovó zdaj pôslu dal,
Níčna zdí se mi knjige modróst.

Vínski prej dobrovoljni bràt,
Bil z veseljáki sem veselják,
Naš je razločil se korák,
Zdaj samotár sem pust in osàt.

Nékdaj rad ogledaval jaz
Déklic sem lepôto in žén,
Zdaj se nosim kakor lesén,
Zópern mi vsak je ženski obraz.

Sam in pogosto ostajam domá,
Bedo svojo premišlja moj duh,
Tožen slonévam, ném in gluh,
Sòlza pekóča v očesi igrá.

Tožnost ima v ljubezni izvòr,
Ki brez upa mi zánjo gorí
In v trpéčem srci netí
Dan za dnevom hujši razpòr.

Znamenje ljubezni.[uredi]

Da z menój si bolj prijazna,
Kakor z drugimi ljudmí;
Kadar kupa mi je prazna,
Da jo polniš sáma tí,
Znamenje še ní,
Da me ljubiš.

Rada sédaš poleg mene,
Sala tvoja smeh budí,
Skrb iz duše mi prežene,
Vendar vse, golobče tí,
Znamenje še ní,
Da me ljubiš.

Cvetja mi v spomin dajala,
Druge lépe si darí,
Blágo s tem srcé kazala,
Toda vse, verjemi tí,
Znamenje še ní,
Da me ljubiš.

Ali kàdar žêljne moje
Zró v nedolžne ti očí,
Berem v njih vse čustvo tvoje,
In ko me poljubljaš tí,
Čuti burna krí,
Da me ljubiš!


Svèt pesniku.[uredi]

Drevó tam v vrtu, glej, stojí
Ter širi kvišku veje prazne,
Dejal bi: tiho v snù želí
Toplôte, luči si prijazne.

Pomládni mu poljub gorák
Novó življenje v žile vliva,
Ko majnik pride, veselják,
Do cveta cvet drevó prekriva.

In ko si ptičev zbòr krilàt
Pripél je v vejah stanovanje,
Celó ti sam se mnogokràt
Topiš pod njimi v sládke sanje.

Pomlád, presvètla hči nebés,
Z drevesom čudo je storila,
A dôkaj večjih še čudés
Ljubezen že je dovršila.

Zató mi, pesnik, ne žaluj:
Temán moj duh, srcé je prazno —
Ljubezen te povêde, čuj,
V življenje cvètno in prijazno.

Drevésnih toli ni cvetóv,
Kot pesmij v pevčjem srci vstaja,
In bolj od ptičjih vseh glasóv
Njih vsaka dušo nam naslaja.

A zgolj ljubezen jih na dan
Pozivlje iz srcá globine;
Zaúči, pesnik, in srčan
Zarôti v bég duhá, temine!

Zaúpljiv brž odpri srcé
Ljubezni v mirno stanovanje,
In pesmij večnih porodé
Veséle tvoje pevske sanje!


Mrtvemu detetu.[uredi]

Med cvetjem v lučij srédi,
Moj otročíček blédi,
Pokojen mrtvec spíš,
A vendar bled in mrtev,
In gróbu zgodnja žrtev,
Na smeh se mi držíš.

Ljubila, sinek zlati,
Prisrčno te je mati,
Kličé zaklàd te svój;
Nje upe, vroče želje,
Bodóčih dnij veselje,
Vse zagrebó s tebój!

A le zasúj, lopata,
Rodíce upom vrata
Do lépih, svètlih dnij:
Dosegel ti si srečo,
To lajšaj ból ščemečo,
Ustavljaj jok očij!

Ognìl si se grehôti,
Prevaram in praznôti,
Hudobi vsi svetá,
Ki cvètne vrte kaže,
Hinavski srečo laže
Ter nas v globél pehá.

Stojèč pri tvojem odri
Spominjam se, kar modri
Pisali so možjé:
Presrečen, ki objame,
Otroka smrt ga vzame
Od matere dragé!

Zató mi sòlz nobena,
Iz toge porojena,
Pogléda ne kalí,
Saj tvoj nasmeh svedoči:
Lehkò svetá se loči,
Kdor se na svét rodí!


Lobánja.[uredi]

Pred máno vrhu grôba ležiš,
Duhá nesmrtnega ti posóda,
Ozbiljne misli mi v duši budiš,
Ostanek Adamovega zaróda.

Kakóvo nosilo tebe teló,
In káko si nékdaj imé nosila,
Povedati ne umeje nikdó,
Posvètna je družba náte zabila.

Naj mármorjev spomeník ti stal,
Naj križ lesén je na hribci grôba,
Lehkò, da vihar ga razdejal,
Lehkò, da je zgrudila ga trohnôba.

O žitji se tvojem izgubil sled,
Na vsa vprašanja molčé se smeješ;
Po volji tebi je stvarstva red,
Naj sneg te krije, naj v solnci se greješ.

Posóda skrivnóstna, lèhko tí
Prepróstemu duhu si bila sédež,
Čast národu lèhko svoje dní,
Ko nosil te oblasten je védež.

Lehkò ti gospod svobode bil sin,
A lèhko tudi zatiranec sužen,
Zatrt ubožec, ohol bogatin,
Molčèč samotár, jezíčnik družen.

Vse, kar ponujal ti čas in dajal,
In kakeršnokoli si čast iméla,
Vse čas je zopet odvzel kakor dal,
In sáma bodeš skoro sprahnéla.

Bil davno že gròb je tvoj kopan,
A kmalu vsprejme zemlja še mene,
Takrat se ozdravim vseh žgóčih ran
V naróčaji hladnem grude zelene.


Jetnikova tožba.[uredi]

Krog mene ječe zid teman,
Življenja blišč mi je zastrt,
Obup družník moj noč in dan,
Rešníco bi pozdravil smrt.

Kakóv sem vendar storil greh,
Da v bedi tej se pokorím?
Da sebi stid, ljudem zasmeh,
Žigósan in preklet živím?

»Trpi voljnó za greh storjen!«
Nedolžnik, ti si kazni próst?
Oj, često greh je oproščen,
In s trnjem plati se krepóst.

Iskàl naj greha v vésti jaz,
Odgovora bi ne dobil,
Srcá mi ne pretresa mraz:
Mirán bi kupo smrtno pil.

A strog usódin je ukrèp:
»Razpàd počasen gledaj svoj,
Za sklêpom ti otrpni sklèp,
Po kaplji v srci kri zastoj!

Zaprl za tábo se je svét:
Drgôči v peklu bolečin,
Doklèr v tihotnem bégu lét
Na zemlji vgasne tvoj spomin!

Kar vroče nékdaj ljubil tí,
Odtrgal tebi čas plenèč,
Pokôpal vse za žive dní:
Slepil duha je sèn mamèč!«

Kaj tožim tebi, gluhi zid,
Nezgode moje trd svedok?
Odvzel s temó si meni vid,
Tožbàm se roga tvoj obok.
»Memento mori« mi glasnó
Utrìp oznanja mirnih žil:
Smiluj dobrotno se nebó,
Moréčih spasi mene sil!

Odlêti ječe mi zapah,
Zdrobite spóne se težké!
Pogòltni gròb me — njega mah
Zagrni s truplom vse gorjé!


Moška čast.[uredi]

Poredkoma se moja struna glasi,
Miruje v duši pevska vsa krepóst,
Ozbiljni so približali se časi,
Izginila mi zláta je mladóst.

Kar v prsih nadej sem gojil cvetóčih,
Najlepšim hitro je odpadel cvét,
Kar želj redil, srcé povzdigujóčih,
Izpolnil čas jih malo tekom lét.

Minulost kaže mêni grôbe sáme,
Pokôpal vánje sem za upom up,
In kaj ostalo je v tešílo záme?
Spomin ob vseh izgubah, bridki strup!

Hrepênel sem koristiti očini,
Iskreno ljubil vselej národ svoj,
Njegova sreča — zvezde luč v višini —
Oziral nánjo se je pôgled moj.

Mladóstno vnet vresničiti sem vzôre
Visoke želel svojega srcá,
Življenje mi zaviralo napôre,
Peruti mi zvezalo je duhá.

A duh moj, ôrlu drznemu soroden,
Ne kloni se, četudi je potrt,
Značaj ponosni vedno mu svoboden,
Prostóst je gêslo njemu ali — smrt!

Naj sreča níkdar ne obsije mene,
Da svojo bi prostó razvijal moč,
Tožbé ne pošljem mile v svét nobene,
Trpína me obsénči smrti noč!

Hudó je, kakor žívi ogenj peče,
Zatirati si voljo in željé,
A pôtok nam življenja v večnost teče,
Naj struge so široke, naj tesné.

Slab móž je res, ki straši ga usoda,
Ko sreča solnčni mu zastré obraz:
S solzámi se ne priborí svoboda,
S srčnóstjo hočem k nji prispeti jaz.

Naj tudi nimam je nikjer zaslómbe,
In straši naj življenja me vihár,
Naj gledam sreče svoje katakómbe,
Moštvó se ne omáje mi nikdár.

Miràn v bodóčnost zrem in neoplašen,
Povzdigni ali tréšči me v propast,
V življenja vihri se borím nevstrašen,
Pròst ali sužen moško rešim čast!

Têbi![uredi]

1.[uredi]

Ljubezen zvésto záte gojí,
Odkar je srcé te moje spoznalo,
In dôkler mi duša v prsih živí,
Pokorno bode le tebi ostalo.
Pogostoma že sem premišljal v sêbi,
Kakó li kdàj bi zahvalil se têbi
Na tvoji dobroti in tvojih skrbéh
V veselja polnih in bridkih dnéh,
A bile zamán so moje misli:
Blesteča nečimernost ni ti v čisli,
In svila in biseri in zlató,
Ustregel bi tebi ž njimi težkó.
Dobrota nehče tvoja plačila,
Ti nesebično si mene ljubila
Od prvega tistega hipa sreče,
Ko sem na srcé te pritisnil trpeče,
Ti ljubiš takó me denašnji dan,
Naj duh mi jasen je, naj teman,
Saj nisi kakeršne druge so žêne,
Presrečna si osrečujóča mêne,
In ker vso bedo mojo pozná,
Srcé ti preblago od slasti utriplje,
Ko roka mi čašo veselja podá
Ter cvetje na trnjevo stèzo posiplje.
Ti ímaš nad tožnostjo mojo oblast,
Moj dobri si duh ti, vsa sreča in čast!

2.[uredi]

Po vrtu sem hodil v misli vtopljèn,
In mislil sem náte v némi sreči,
Brž venec od róž je bil spletèn
In ti vsprejela pozdràv si dehteči,
Na ôkenci tvojem naj rože stojé,
Vesêli se jih okó in srcé!
A kàdar zadnja poslanka véne
Ljubezni moje do tebe iskréne,
Užaljena tačas mi ne toži,
Da móž ljubezen jednaka je roži.
Ljubezen moja ni mèhka roža,
Ki danes jo vétrec pomladni boža,
A jutri vihar pribučí in žé
Sledú ni najti življenja njé!
Ljubezen moja ostane živa
In kakor skala neomahljiva:
Vsi sreči moji k pogrebu zvôni
Ter nádeja v lepše dneve mi tôni,
Razljučen tuli krog mene vihár,
Srcé mi ostaja trdno vsekdár:
Doklèr sta zvezana duh in teló,
Ljubiti hčem tebe, le tebe samó!

Odpóved.[uredi]

Preveč si mêni ti že draga
In po pravici se bojim,
Da spet ljubezen me premaga
Ter zláto prôstost izgubim.

Golobče ljubeznivo, prosim,
Ne bodi srčno mi takó,
Dovòlj gorjá že v prsih nosim,
A kaj bi še potem biló?

Lepôte silen čar je tvoje
In v duši biva ti dobróst;
A kdo li, reci, srce moje,
Za žensko pôrok je zvestóst?

Nekdàj svetló sijal je mêni
Ljubezni srečne blagi maj,
Vsi upi bili razcvêteni —
Kaj to bi pravil tebi, kaj!

Takràt srcé je ukrenilo,
Da se ljubezni ne udá,
In ako bi še kdàj vabilo
Najlepše lice je svetà.

Nerad bi trpel bolečine
In bil na srci spet bolan,
Če mi živòt brez sreče gine,
Izginja mêni zdaj mirán.

Zatorej prosim, ne upiraj
Očij nebésko lepih v mé,
Po drugih rajši se oziraj,
Ki v sreče nádejah živé.

Ni môči mêni še ljubiti,
Kot ljubil sem nekdanje dní,
Zató je bolje se ločiti:
Od tebe jaz, od mene tí!


Veselje in strah.[uredi]

Vesel si puške in sábljice,
Veselje tebi konjíček
In lično so zdélane grábljice,
In štirikolesni vozíček.

In cvil-petelínec in dímničar,
Trobénta in bóben pisan,
Miklavž oblečen škofóvski in star,
In v knjižici svet narisan.

Iskréno svetca si dolgo čestil,
In pred »hudobcem« se tresel,
A vsega, po čémer slò si gojil,
Miklavž je tebi prinesel.

In za naméček je svetec dal
Tri jábolka tebi zláta,
Ki navlašč záte jih je izbral;
Res, to so darila bogáta!

A tudi — vendar zeló se ne bój! —
Pozabil brézovke ni pletêne,
Saj kàdar upóren je ljubček mój,
Trebé, da trmica se prežene.

Čuj, deček, takisto se godí,
Povém ti, med dorastenci námi:
Kjerkoli veselje daróve delí,
Takòj nam je strah za petámi!

Večérna molitev pesnikova.[uredi]

Truden duh je moj,
Trudno mi srcé:
Nálog vzvišeni sem svoj
Zvést vršil do konca dné.
Da čvrstó požene kál,
Kar zaúpljiv sem sejál,
Oče in Gospod svetovom
S svojim hôti blagoslovom!
Ti premodri moj stvaritelj
In dobrotljivi hranitelj,
Čustva srca naj so moja zdrava,
Jasne misli gôji mêni glava,
In kar pravega v obéh živí,
Temu rast le blagoslávljaj Tí!
Ti resnice si izvòr,
Vzvišen, vse blagòsti vzòr,
Božjih Tvojih svojstev naj odsvit
V delu mojem vsèkdar je očit!
Duša moja v Têbe upa,
V svét in slábe svoje ne krepósti:
Svét obetal mêni je sladkósti,
A dajal mi v zlati čaši strupa,
In če roka Tvoja me ne vódi,
Noga se udira mi povsódi.
Stvarnik, svoje Ti srcé, darujem,
Misel Têbi vsako posvečujem,
Mílostiv se náme Ti oziraj
In slabôtnika podpiraj!