Otroci (Miran Jarc)

Otroci (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Naš rod 5/1 (1933–1934), 26
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Zdaj pa ladjo naredimo,
z njo po morju se spustimo.«

In papir so preganili
in v širok čolnič ga zvili.

Čez potók se vrišč razlega:
»Moj je!« »Ne, moj!« »Moj!« A že ga

val zajel je ... »Primi! Drži!«
»Kaj še, kar nanj kamen vrži!«

»Čoln postavim si na glavo.
Zdaj imam čelado pravo.«

Glej ga, silnega vojaka,
ki pred četico koraka.

Ta čelada! To nič ni.
Mihec jo prenaredi.

Spet jo zgane, trdo zvije
v kepo. Ves žareč zavpije:

»Glejte, žoga! Nogomet!«
že postavi se v zalet.

Dvakrat, trikrat, a dovolj je
že so spet vsi druge volje.

»To ni žoga!« Kaj zdaj? V sili
se jih mucek naš usmili.

Tale klobček iz papirja
mucki mišja bo večerja.

Hop — jo mucek razcefra
in komedijo skonča.