Otok in Struga (1897)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Otok in struga)
Jump to navigation Jump to search
Otok in Struga: Novela
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 1–75
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno

Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka med širokim poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavija, se zajeda globoko v ilnato zemljo ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje ji senči bregove. Če pa se iz dalje ozreš po tej vodi, se ti zdi, da je struga nalita s samim črnilom.

Prav pri bregovih raste loček ali gleno in tista resnata, povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet k tlom potaplja, kakor bi s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi nji ni po volji mokro stanišče v temnih valovih.

Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica ter leta, tužno kričeč, nad vodo. Le redko kje zagledaš ribo na vršini, samo, otožno, kakor je vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som ter se sedaj pa sedaj s hruščem za­žene za svojim plenom.

Tik levega obrežja se vleče prašna cesta, polna črnega prahu. Polje ob strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom nerodovitni krajini. Vsak trenutek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak se ti odkriva revščina in beraštvo. Če pa se nad teboj razteza še sivo, oblačno nebo, imaš občutje, kakor da bi bil v kraju, ki sta ga rav­nokar s svojo grozo prepluli smrt in lakota! S širnega polja se omenjena reka končno zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina pri­jetnejša. Črni gozdovi se razprostirajo na obeh bregovih do visokih gorskih slemenov, med njimi pa napravljajo zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične lise.

Ravno na istem mestu, kjer se reka skrije v dolino, so postavili naši predniki graščini podobno poslopje. Od nekdaj so tu gospodo­vali mogočni in premožni baroni iz Struge, kakor so se imenovali po tem svojem, tik reke stoječem posestvu. Ali tedaj, ko se naša pripovest pričenja, je Struga skoraj podrtina. Njeno zidovje je razrito, odrgnjeno, rjavo-rdečkasto in razpokano, da se je bati, da zleze poslopje vsak trenutek na kup. Na štirih oglih širocega grada tiče tanki stolpiči, na katerih so strešice sumnjivo nagnjene, kakor da bi se bili ti štirje stolpiči napili kislega vina in bi jih sedaj bolela glava! Na dvorišču stoji kapelica, z visoko, kupoli podobno streho.

Krog grajskih zidov rasto koprive in druga taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo tu notri svoja selišča. Za poslopjem se po hribu navpik razteza vrt, ki je bil morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj poganja trava po peščenih stezah, in namesto rož in cvetja se šopiri trnje po gredicah. Kavke in sokoli, pod raztrganim ostrešjem gnezdeči, se pojajo nad poslopjem v zraku ter s svojim kričanjem napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže iz žalostnega tega dvora. Ali vendar je istina, da se je še stanovalo na Strugi. Ti pa, ki so prebivali v nji, so bili že davno pretrgali vse vezi med svetom in med seboj.

Komaj četrt milje pod Strugo se dolina mahoma razširi. Sredi reke se očem odkrije precej velik otok, obrastel s smrekami, brezami in trepetlikami. Na tem otoku se dviguje po­nosno poslopje, grad Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad romantično-krasen. Človeku, iz dalje to poslopje opazujočemu, pa se dozdeva, kakor da bi gledal ostanek iz sred­njega veka, ki so ga mimo hiteči časi tu po­zabili. In vsak trenutek pričakuje, da prijezdi iz visocega portala družba svetlih vitezov, ali pa da se prikaže na balkonu v tesno obleko zavita gospica s širokimi, nagrbančenimi rokavi.

Moderne naprave krog grada, lope in dre­voredi človeka pač hitro pokličejo v sedanjost. In če umazani grajski hlapci s kletvinami tolste konje pripode na vodo, se raztopi takoj tudi romantika. Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka in temno-zelena. Nekoliko čolnov je privezanih pod vrbovjem in po vodni vršini se gonijo gosi, race in trije ali štirje mogočni labodje.

Lep kraj je to! In tem lepši se ti vidi, če si prišel na Otok mimo dolgočasne, podrte Struge!

I.[uredi]

»Namen moj je storjen! Čemu naj mi je še to pusto življenje? In kadar imaš te vrste v rokah, je že pretrgana nit mojega življenja! In sam jo bodem pretrgal ter povrnil stvarnici svoje atome!«

»Moj Bog, če bi bil dobil žensko, kakor so jo zaželele moči kipečega mojega srca! Ali ti, Ana, si bila moje prekletstvo! Ti si tista teža, ki me vleče v pogubno globočino!«

»Ali si se le količkaj potrudila, da bi bila umela čutila moje duše? Vsak korak si mi ogrenila! In sedaj, ko se mi je odkrila življenja vsa sladkost, ko me vabi sreča od daleč, sedaj me zopet ti z nerazvezljivimi ve­rigami tiščiš k sebi! Vse sem pozabil in vsa­kemu sem odpustil! Samo tebi ne odpuščam! In na robu groba imam edino to zavest, da te sovražim, sovražim!«

Grofinja Ana je vse to mirno prebrala in z glasom, kakor da bi brala vsakdanje pismo ali pa račun svojega oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še vedno krasno glavo ter dejala mrzlo: »Eliza, kak fantast je bil to!«

Grofica Eliza pa ni odgovorila ničesar. Za­mišljeno je trgala list za listom na leskovem grmu, ki je rastel tik klopi, na kateri sta sedeli. Ona pa se je razvnela: »Kak fantast! In s so­vraštvom do mene je šel v smrt! Ali Bog moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo ne napravlja nikake skrbi! Sramoto je zapustil meni in svo­jemu otroku! Tako strašno sramoto! Da, tudi jaz ga sovražim, sovražim še sedaj, ko je že davno razpadel v svojem grobu! In če se spo­minjam tistega jutra, ko so ga tam doli konec otoka valovi bledega in z zeleno travo obvitega pripluli k produ, tedaj ga ni kota v moji duši, kjer bi tičalo najmanjše milovanje do tega greš­nika! Gospod Bog gaje udaril s pravično svojo jezo! In zaslužil je smrt, ki jo je storil!«

»In kako je vse to prišlo?« vpraša Eliza; »grof Milan je bil vendar tako resen značaj!«

»Kako je to vse prišlo? Tisti romantični nagibi, kateri so napravljali, da je bil slab go­spodar, slab zakonski mož, slab oče svojemu otroku, ti nagibi so ga zapeljali, da je hladno­krvno prekoračil meje spodobnosti ter postal slabši od najumazanejšega umazanih svojih hlap­cev!«

»In kako je prišel v dotiko z ono rodbino?« Grofinja Eliza je besedo »ono« poudarjala, potem pa še pristavila: »Saj ste bili vedno v silnem sovraštvu z onimi iz Struge, če se ne motim!«

»V starem sovraštvu!« odgovori grofinja Ana. »Tam gori nekje pod Strugo tiči sredi vode gola skala. In nekdaj se je stari baron izmislil, da je k tej skali privezati dal čoln in da si je tam postavil leseno lopo. Stvar pa ni bila všeč grofu, Milanovemu očetu, ki je trdil, da je tisto skalovje njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga, dolga pravda. Ali končno so državni gospodje razsodili, da tista pečina ali tisti otok ni ne otoškega grofa, ne struškega barona, ampak edino le last državna! Zapravdala sta mnogo denarjev, ali pripravdala si samo strupeno sovraštvo! Struški pa je bil zvit lisjak ter je tiste pečine kupil od države in jih dobil v svojo last. Potem je na njih postavil lesen stolp, na katerem je vihrala velikanska, bela zastava s črnim grbom gospodov iz Struge. In vsako jutro je priveslal k temu stolpu ter časih tudi sprožil mala dva topa, s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil. Stari naš grof pa se je jezil in penil, in najbolj tedaj, kadar se je tisto streljanje razlegalo do nas. Z baronom iz Struge se nikdar nista pogledala več. In ko je necega dne blisk v tisti stolp udaril ter ga požgal in ga razdrobil, ni ta prigodek stvari čisto nič izpremenil. V grob sta nesla svoje sovraštvo!«

Na roko si nasloni težko glavo.

»Ali grof Milan je potem pozabil na tisto sovraštvo ter stopil s Strugo v tisto pregrešno zvezo, ki ti ni neznana!«

»In koliko časa je stvar tebi ostala skrita?« vpraša Eliza.

»Bog ve koliko? Vselej, kadar je prišla pomlad, je hotel takoj iz mesta tu sem. In če nisem hotela, je odšel sam ter me pustil z otro­kom. Tu na Otoku pa je lazil ves ljubi dan po teh smrekovih gozdovih in pri tem je nekdaj izteknil tistega revnega otroka. In menil se ni niti plemenite krvi, ki se je pretakala tudi po njenih žilah, niti starega njenega imena! Zapredel jo je v svoje pregrešne laži. Ker s Struškimi nikdar nismo občevali, ga ni poznala osebno. Tudi se je bila menda ravnokar po­vrnila iz samostana in sveta ni poznala čisto nič. Delal ji je vse mogoče in nemogoče obljube, ter jo kmalu imel v svojih mrežah. Končno jo je pripravil ob vse — menda še celo ob pamet! Oj, to so bili strašni dnevi, Eliza! Pomisli, ko se je to vse izvedelo! Ti ne znaš, kaj je trp­ljenje! Ti tega ne veš! Tudi jaz nisem vedela do tedaj!«

»In kako se je končno izvedelo vse?« vpraša Eliza tiho.

»Izvedeti se je moralo! Zdaj je od tedaj kake dve leti. Spomladi smo bili prišli tu sem. Nekega večera sedimo ravno pri čaju. Milan je bil čudno vznemirjen in razburjen. Na vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride sluga in pove, da hoče mladi baron iz Struge govoriti z gospodom. In v istini je takoj za slugo vstopil baron Konstantin iz Struge. Mlad človek je bil. Tedaj je bil ravno dokončal študije na univerzi ter postal zdravilstva doktor, kakor so si med zimo dopovedovali aristokratični krogi. Govorilo se je tudi, da ima čudne demokratične nazore. Jaz ga do tistega večera nisem poznala. Tedaj pa je hipoma stal v sobi, bled in razžarjenega pogleda. Milan je planil proti njemu ter ga s silo vlekel iz sobe, in po stopnicah navzdol. Nekov kmet ju je potem videl ob vodi hoditi. Prepirala sta se in jezno kričala. Drugo jutro pa grofa ni bilo v gradu. Ali dva dni potem so valovi vrgli njegovo truplo tam doli na prod. In kakor mi je sedaj stvar jasna, si je sam končal svoje življenje!«

Nekoliko časa molči, kakor da bi ne mogla nadaljevati.

»Potem pa se je sodišče polastilo reči, in mladega barona iz Struge so zaprli in dejali, da ga je on pehnil v vodo. In pričela se je tista grozna pravda. Po časopisih so vlačili naše pošteno ime, vsemu svetu pripovedovali ta ,roman', milovali mene, milovali mojega otroka ter trgali čast stari, plemeniti rodovini. Najmanjša stvarca ni ostala skrita! Vse, kar so ti smrekovi gozdovi doživeli, vse je moralo na jasni dan! In pa šele tista javna obravnava, h kateri sem morala priti jaz in vsi moji strežaji! Vse se je trlo pri obravnavi ter vestno poslušalo, kako je oženjeni grof iz Otoka snubil baroneso iz Struge. Oj, to so bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker so ga priče videle, da je pozno v noči hodil z grofom ob bregu ter kričal in se prepiral ž njim. Po­nosno je trdil, da je nedolžen, in s ponosom je šel v ječo!«

Po kratkem premolku nadaljuje:

»Bil je v istini nedolžen, kakor to pismo priča. V pozni noči in malo trenutkov pred samomorom svojim ga je pisal Milan v kmečki koči. Drugo jutro ga je prinesel otrok v grad ter izročil oskrbniku. Oskrbnik Igla pa je bil na vse jutro pijan in zamešal je list med svoje račune ter pozabil nanj. In šele čez dve leti smo ga dobili. Barona so takoj izpustili in pred ne­koliko mesci je prišel v Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je bil še pred ob­sodbo nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo, kakor mi pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekakovega kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino, prodali živino in denar zaračunili Bog vé kam. Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili, da je bilo groza. Sreča je, da ima rodbina nekov denarni fideikomis, katerega se niso mogli dotekniti. Mladi živi sedaj sam za sé, lazi po gozdovih in smrdljivih kmečkih kočah ter zdravi umazane bolnike. Nikjer ga ni videti! Olikano družbo sovraži ter se je ogiblje. Žalostno življenje!«

Razsrdila se je ter zmečkala list v roki: »In to, to vse je zakrivil ta človek! In meni očita moje obnašanje! In še iz groba me sovraži! A tolažim se, da ga je že dohitela pravična jeza božja!«

Molčé je zrla potem tjà pred se. Eliza pa je dejala mehko:

»Hladno je; pojdiva v sobo! In tudi mrači se že!«

Vstali sta ter odšli z vrta. Pri klopi v leskovi grm pa je sedel slavec ter zapel žalostno pesem o svoji ljubezni. Voda pa je šumela mimo ter s šumenjem morda pripovedovala drobni ptici o nesrečni ljubezni, zavoljo katere si je nekdaj grof Milan končal sam svoje življenje.


II.[uredi]

Drugo jutro potem je sonce prijazno sijalo na otoško graščino. Ponoči je deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali gro-finja Ana in njena sestra grofica Eliza. Več let že ni bilo gospode v grad. Letos, ko so bili tisti žalostni spomini že nekoliko pozabljeni, je prišla grofinja Ana ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le tá je bila pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po mrtvem možu. Bil je v visoki vladni službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na meji ležeči. Eliza pa je bila z radostjo spre­jela povabilo svoje sestre ter s svojo hčerjo prišla na Otok. Na deželi, v prijetni prirodi je upala zdravila potrti svoji duši.

Tudi drugo jutro potem sta torej grofici hodili po vrtu ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode stoječem, pa sta tedaj pri oknu sloneli domača kontesa Serafina, in sestrična njena, kontesa Lucija. Mladi, in komaj iz otročjih let dorastli nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih, ki bi ji bili morili, tudi nista poznali. Glasno govoreč sta zrli v temno vodo pod seboj, ki se je ravno pod oknom vrtila v velikanskem krogu ter sukala velike pene po svoji vršini. Kruh sta metali ribam, da so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ji je premotil nekdo, na kojega nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu se je prikazal namreč ravno tedaj človek, na konju sedeč. Počasi je prijezdaril iz smrekovega gozda ter leno sedel v sedlu. Živinče, katero je jezdaril, je bilo koščeno, iztegnjeno in, kakor je bilo videti, slabo rejeno. Jezdec je bil visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi pogrešala strežaja, ki bi iztolkel prah iz nje. Široki klobuk, ki si ga je bil potisnil nizko čez čelo, pa je bil že tako odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se med potem v mokrem gozdu oškropila z blatom, tako da sedaj nikakor nista bila v stanu, pri mladem ženstvu napravljati romantičnega vtiska.

Leno je bil torej prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški pa se je takoj iztegnil v sedlu in obrnivši se proti stolpu kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu zarile svetle oči. Opazivši gospodo je takoj dvignil bič ter udaril z vso silo po konju. Živinče, nepričakovano udarjeno, se je spelo ter divje povzdignilo glavo. Ali potem se je izpustilo v oster tek in, kakor bi trenil, je čudni ta jezdec zopet izginil mimo grada v smrekov gozd. Gospodični sta bili umolknili.

»Kdo je to?« povpraša kontesa Lucija.

»Izvedeli bodeva takoj!« Kontesa Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, je odgovoril, da je moral biti edino le baron iz Struge. Ko je strežaj odšel, je dejala domača kontesa veselo:

»Kako krasno! Sedaj tega pustega svet­nika ne bode doma! Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika. Midve pa si sedaj lehko ogledava tisto Strugo in kar je v nji! Doma ga ni in čisto sva brez skrbi!«

»Saj res, saj res!« je hitela kontesa Lucija. «Le urno in skrivno čez vodo, da naju nihče ne bode videl!«

Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo, se je moralo takoj izvršiti. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili list, v katerem je bilo povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta tihotapno šinili po stopnicah, čez vrt po skrivni stezi, in čez most na ono stran v smrekov gozd. Tam pa sta sedli na mah in se otročje radovali, da se jima je tako lepo posrečil skrivnostni ta izlet.

Po slabi poti sta odšli proti Strugi. Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo blata. Če sta hoteli priti s suho nogo dalje, sta morali laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko in tu in tam je ostalo tudi kaj na trnju. Ali vedno sta se smejali in ni edni ni prišlo na misel, da bi se vrnili.

»To bode mama gledala, ko naju ne bode nikjer!« je izpregovorila Serafina.

»To naju bodo iskali! Vsi strežaji bodo morali prelaziti gozdove!« se je smejala Lucija.

»Morda mislijo, da sva padli v vodo!«

»To bode lep dan denes!«

»Ze davno sem hotela videti to Strugo!«

»In ta baron, ali si videla, kako je bil umazan?«

»In na kakem konju je sedel!«

»In kako je gledal, ko je naju opazil!«

»To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!«

»Bog ve, kako gnezdo ima na tej svoji Strugi!«

»No, pa vsaj vidiva kmalu!«

Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog nje so rastli visoki, stari hrasti, obrastli s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kobilarji se oglašali po vejah. De­kletoma pa se je tu silno krasno zdelo, in prišli sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši, kakor pa tisto laženje okrog pod sitnim nadzorstvom.

Ko sta stopili iz gozda na raván, je ležala Struga pred njima. Struga s svojo podrtijo! Melanholičen vtisek, ali tudi romantičen!

»Poglej, kako romantično!« je vzkliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do romantike.

»In cerkev imajo tudi!« je pristavila Serafina. »V to morava tudi! No, pa saj pregledava vse, ker tako ni nobenega doma!«

»Kakšen kruljav strežaj morda!« je dejala še Lucija.

»Ali ta bo naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!«

Nikogar ni bilo opaziti v zapuščenem po­slopju. Na širokem dvorišču je stalo nekaj vozov. Srčno sta šli skozi široka vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen pes. Ali bil je tako star, da še vstal ni, ko sta se mu prikazali gospodični.

Nekoliko piščet je greblo po dvorišču, potem pa se kokodakáje razpršilo na vse strani.

Človeka ni bilo videti nikjer!

Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno se je nekje na koridoru prikazal mlad hlapec ter pomolil razmršeno svojo glavo čez zid, raztegnil široka usta in — zopet izginil.

»Vidiš, da ni nikogar doma!« je izpregovorila grofica Serafina veselo.

Kontesa Lucija pa je pristavila: »Sedaj pa kar pričniva in preglejva vse! Lahko bi se zgodilo, da pusti gospod baron prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec na­jinemu veselju!«

Glasno smejaje se sta korakali čez dvorišče.

»Lucija, glej cerkev!«

»Torej najprej v njo!«

Grajska ta kapelica je bila videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu pokrili z malim dimnikom. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ, postavljen vrhu stolpiča, dimniku enacega, se je bil med časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol.

Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospodični sta vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna go­loba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem sve­tišču. Mali oltar je bil v razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel roke, drugi nekaj obleke ne. Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila raztrgana.

Vzgojeni v veliki pobožnosti, sta takoj po­kleknili ter molili nekaj časa. Potem pa sta pristopili k ploščam v steno vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti struški gospodje, ki so bili v življenju to in to ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako ploščo pa sta se mudili in iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega.

Ko pa sta se ravno zamislili in pogreznili v ploščo, ki je svetu oznanovala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, barona iz Struge, ji je prebudilo zoper vse pričakovanje smejanje, sladko-zveneče. Plašni sta odskočili ter pustili gospoda Eberharda na plošči.

Na pragu pri vhodu je stala ženska, morda kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega obraza so se ji vsipali kodrasti lasje, in bela obleka okrog vitkega telesa ji je dajala prečuden vtisek. Kakor po­doba iz pravljice se je bila hipoma prikazala! V naročju je nosila polno butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj poetična. Ali iz oči ji je šinil časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in izginil pred tisto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb. In blazna je bila tudi v istini.

Sladko-zveneče se je smejala in njeno oko je z dopadajenjem zrlo na tujki, ki sta se tako nepričakovano vsilili v njeno selišče.


III.[uredi]

Kontesi, videč da je samo ženska, sta se takoj pomirili, dasi sta bili v prvem trenutku ne malo osupli. Kontesa Serafina je izpregovorila srčno: Kontesi, videč da je samo ženska, sta se takoj pomirili, dasi sta bili v prvem trenutku ne malo osupli. Kontesa Serafina je izprego-vorila srčno: »Hoteli sva pogledati to kapelico!«

Ali tujka se je vedno smejala, potem pa pristopila k njima ter vestno opazovala njiju obraz.

»In kako ti je ime?«

»Serafina!«

»ln tebi?«

»Lucija!«

»In jaz sem Zora! Ali vaju sem težko pričakovala!«

Stopile so iz svetišča na dvorišče.

»Tiho sta prišli, kakor sončni žarek! In tako bode nekega dne prišel tudi on! Tako tiho, kakor pade jesenski list od veje. Ali jaz ga bodem vendar takoj čutila in nasproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo na vrt! Časih me boli glava, kakor bi mi razsajala huda nevihta po nji! Ali kako ti je že ime?«

»Serafina!«

»In tebi?«

»Lucija!«

»In jaz sem Zora!« Obmolknila je ter se tjà v en dan smejala sama pri sebi. Tedaj pa sta kontesi videli, da je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih sta čutili prvi kes, da sta se odločili na da­našnji pot.

Obhodile so vse puste steze opuščenega vrta. Blazna baronica je trgala cvetje ter je metala v svoje naročje. Vmes pa je govorila zmedene svoje besede.

Dospele so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos, tako da ga na tem mestu ni bilo težavno prekoračiti.

Zora je takoj splezala čez ozidje ter hotela, da morata spremljevavki za njo. Zdihovaje sta slušali kontesi. Takoj za vrtom na pogorskem pobočju je tičala podružna cerkev. Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče.

»In kje si ti doma?«

»Na Otoku!«

»In ti?«

»Tudi na Otoku!« 

»Ali imate lep vrt?« 

»Imamo!«

»Pridem gledat! Kadar Konštantina ne bode doma, tedaj pridem! Da ne bode vedel! Tedaj pridem in po vašem vrtu bodemo hodile!«

In zopet seje dobrodušno smejala. Korakale so čez pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo je bil otrokov grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov grm, napravljal mu senco ter ga vsako pomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem.

Zora pa je položila prst na ustna ter izsula iz svojega naročja cvetje na malo gomilo.

»Tiho, da ga ne prebudimo! Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Po zimi ga pokrije bela odeja, beli sneg, in vendar prespi tu vsako zimo!«

Tožno je nagnila glavico.

»Vidve ne vesta, kako krasen je bil. Ali vzeli so mi ga ter ga prinesli tu sem. In sedaj že tako dolgo spi. Pa vsaj se prebudi, vsaj mi je to povedal brat Konštantin, in brat Kon­štantin ve vse!«

Potem so se zopet povrnile na vrt. Zora je zamišljena stopala pred njima.

»Nekaj me peče okrog srca in glava me vedno boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me vedno boli!«

Ko so dospele do vrtnih vrat, kjer je že­lezna ograja mejila vrt od dvorišča, je vprašala zopet: »Kako je že tebi ime?«

»Serafina!«

»In tebi?«

»Lucija!«

»Vidiš, Lucija, vzeli so mi ga ter ga dejali v zemljo. Ali veruješ, da se prebudi, in da se povrne zopet k meni? Ali to veruješ, Lucija?«

In ostro je uprla oko v dekleta.

»Jaz ne vem«, je odgovorila Lucija tre­soče.

»Ti ne veš! Ti ne veruješ! Moj Bog! in ti, ali veruješ?«

»Jaz,« je dejala Serafina, »jaz verujem!«

»Jaz tudi verujem, jaz tudi!« In veselo alt skrivnostno je pristavila: »Pa prišel bode tudi moj Milan! Ali o njem vama ne smem ničesar povedati, ker Konštantin pravi, da svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako rada!«

»Midve morava sedaj domov!« je izpre-govorila Lucija boječe, ko so stopile iz vrta na dvorišče.

Ona pa je otožno pobesila glavico.

»Vidve gresta — a jaz ostanem sama!«

In še bolj mrtvo ji je postalo oko in pri sebi je ponavljala:

»Sedaj gresta! Sedaj gresta!«

Tedaj pa je skozi vrata pri dvorišču pridirjal baron Konštantin. Pred hlevom je ustavil koščeno, penasto svoje živinče. Nekje iz hleva je prikrevsal kruljav hlapec ter prevzel gospo­dovega konja in ga odpeljal.

Baron se je ozrl po dvorišču. Zapazivši tujki, mu je pokrila mračna senca obraz.

Urno je pristopil k družbi ter si odkril glavo. Kontesama je zalila rdečica lice in v zadregi sta bili.

»Vidita, to je brat Konštantin!« je vzkliknila baronica Zora. »In ta, Konštantin, je Serafina, in ta Lucija! Denes sta prišli in z manoj sta po vrtu hodili!«

Nobena črta se mu ni premeknila na zarjavelem obrazu. Oko njegovo je mrtvo zrlo čez tujki, kakor da bi ju tu ne bilo.

»Hoteli sta pogledati to bivališče, kontesi«, je dejal s komaj zakritim sarkazmom, »a moja krivda ni, če nista dobili tiste romantike, katero sta brez dvombe pričakovali. Pri nas je prozaično vse, in poezija na Strugi ne poganja svojih cvetov. Življenja železna pest nas je premetala in sedaj je vse podrto, vse razrušeno, vse mrtvo!«

Konteso Serafino je sarkastična ta govorica takoj raztogotila.

»Gospod baron,« je dejala, »sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sem. Hoteli nisva nikogar žaliti, ko sva stopili tu notri. Dvorišče je bilo odprto! Romantike pa,« je pristavila z ostrim poudarkom, »tu nisva pričakovali nikake!«

Blisk mu je šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled na njo tako srpo, da je takoj plašno obrnila obraz od njega. A potem je odgovoril mirno: »Kakor vidite, je bilo prav tako! Romantično bi morda bilo, če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj prepirali med seboj!«

Spremil ji je do dvorišča raztrganih vrat ter se poslovil z lahnim poklonom.

Kontesi pa sta plašno odhiteli po slabem poti. Ali prav odločno sta se kesali, da sta se namenili na čudni današnji obisk.


IV.[uredi]

Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo nekaj znanih gospodov. Zbudilo se je hipoma hrupno življenje. Prej skoro smrtnotihi dvor se je napolnil čez noč s šumom in hruščem.

Prvi je bil prišel grof Lindenholz. Tenka dolga prikazen postavljena na tenke dolge noge. Če se je sprehajal na obrežju otoškem, je bil videti kakor flamingo iz afrikanskega močvirja. Dve strasti je imel ta grof. Bil je v sebe strašno zaljubljen. No, pa to je strast, ki ni redko sejana po božjem svetu! A da je v sebi obču­doval velikega umetnika in da je s svojimi skicami preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo. Lazil je po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje ter risal denes to, jutri ono drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj je bil prišel na Otok z namenom, da bi jo izvabil iz vdovskega stanu. Imel je tenak organ, in rad je kričal v družbi.

»Kriči kakor pav!« je trdil baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom oglasil na Otoku. Ta baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj popolnoma blazen. Ko je bil prišel na Otok, je bilo njegovo prvo dejanje, da je skozi vežo prijezdaril na suhorebernem konju v družinsko sobo ter prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle.

Nekega dne se je pripeljal tudi vitez Trd, ud stare plemenitaške rodovine. Nekje na Slo­venskem je imel malo, zadolženo posestvo, na pokopališču pa kos zemlje, na kateri so se po­kopavali izključljivo samo udje iz njegove rodo­vine. Nekdaj so pokopali ubogo kmetico tako, da je z nogami sezala že na aristokratično poko­pališče. Naš vitez Trd se je o tem tako razsrdil, da so jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker to bi bilo vendar strašno, če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala večno spanje ženska, ki je bila samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej tudi prišel ter postavil svoj šator na Otoku. Nosil je vedno rokavice in malo je govoril. S seboj pa je vitez Trd privlekel dolgočasnega svojega sina Rudolfa. Ta sin je bil v mali uradni službi, a upal je pri starem svojem imenu na lepo karijero. Z mrtvaškobledim svojim obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen nos, in s pu­stimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa, je bil mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus prave dolgo­časnosti. Če si ga pogledal, se ti je zdel kakor živo pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog.

Prišla sta tudi dva vojaka. Eden je bil grof Egon, bratranec grajski gospodični, drugi pa prijatelj njegov, katerega ime pa ni važno. Ta dva sta s sabljami rožljala po pesku ter mladini dekletom pravila, kar jima je le prišlo v mož­gane. Grof Egon je bil lep, a sirov človek; znan pretepač, ki je ob najmanjši priliki takoj zgrabil za orožje. Čez desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina, katero je bil izteknil v častnem dvoboju, kakor je rad pripovedoval. Bil je silno močan. Nekdaj, ko je ponoči lazil za kmetskim dekletom, so ga napadli štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako da se ga od tedaj ni lotil nihče več.

Končno moramo še povedati, da je bil tu še baron Julij Bontoux, največji lenuh svojega stoletja. Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svoji mladosti se je bil priženil v bo­gato aristokratično hišo ter nekrasni ženi prodal lepo svoje telo. Živel je potem za denar svoje žene, dokler ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej je živel pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval pri prijateljih okrog. In če mu je ravno denar pošel, se je priplazil ponoči do svoje žene ter ji s prilizovanjem izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom pa je takoj zopet odpihal ter prijateljem pripovedoval, kako da je njegova »starka« srdito nespametna.

To je bila družba, katera je tedaj hrumela po Otoku. Moralična njena notranja vrednost ni bila Bog si ga vedi kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili s trnikom ali pa zahajali s psi na lov.

Grof Egon je dobil od domače grofinje milostivi ukaz, naj napravi vsak dan program. Postal je nekakov dvorni maršal in napenjal je dan za dnem vso svojo fantazijo, da bi izteknil kaj novega. Ponoči so na vodi zažigali bengalični ogenj, izpuščali rakete, podnevi streljali na tarčo in počenjali Bog ve kaj še vse.

Prve dni meseca septembra je napovedal grof Egon velikanski lov na planinah in rebrih, razprostirajočih se nad Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišču ter krotili cele čete psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. Ženstvo je sedlo na vozove, v katere so bili vpreženi prozaični voli, da bi vlekli gospodo navpik po slabih hribovskih kolovozih. Med smehom in radostnim govorjenjem so odrinili v goro. Ko pa so prišli v grič, je ponehala govorica, ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tjà in sem.

Dospevši do zbirališča, se je razkropila vsa družba po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in pričelo se je tisto divje lajanje in raz­grajanje v gori, ki je na vse jutro budilo ne­dolžno žival k smrtnonosnemu pehanju.

Kontesa Serafina je dobila svoje mesto pod malo pogorsko senožetjo na razpotju, od koder se je videlo v dol ravno na Strugo in zapuščeni njen vrt. Nekaj časa je poslušala, kako so psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas. Gracijozno svojo puško je naslonila ob drevo, sama pa sedla na mah ter se veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvalkala si je cigareto ter počasi vlekla dim iz nje. Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila in pred duh ji je stopila podoba barona iz Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, ali ona tega ni pripoznala. Da ni čeden človek, to je kontesa Serafina vedela gotovo. Ali bil je tudi sirov, umazan in v vedenju prav kakor kmet in še hujši!

Tedaj je prišel po poti grof Egon. Orožje je bil vrgel čez ramo in počasi je korakal proti dekletu.

»Ničesar ne bode! Vse se je obrnilo na drugo stran! Ti prokleti psi!«

In jezno je vrgel puško v travo, sam pa sedel v dekletovem obližju.

»Tam sem slonel ter zrl v jasno jutro. Pa se me je polotil dolg čas, in sem si dejal: poglej, kaj počenja sestrična Serafina!«

Legel je z glavo v rosno travo in ko je dekle dejalo, da bi mu utegnilo škoditi, je od­govoril lahno: »Vojaku taka stvar ne škoduje! Ali odpusti, da se ne vedem, kakor v salonu. Tako ležati in gledati v modro nebo, se mi zdi poetično. Ta poetičnost je moja nesreča ter me dela slabega vojaka. Ali kadar zrem v modro nebo, sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko oko. In tvoje oko, Sera­fina, je tudi tako modro nebo, da bi človek vedno hotel zreti vánje!«

Te besede je govoril mehko, kipeče, ali vendar niso napravile zaželenega vtiska.

»Egon,« je odgovorila kontesa ostro, »lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra! Te tvoje podobe in fraze poznam že vse! Modro oko, modro nebo! Potem prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim licem, ali pa k zlatim sončnim žarkom in bliščečim mojim pogledom! Moj Bog, dragi mi bratranec, ali še nisi opazil, da me s takimi besedami dolgočasiš!«

»Serafina!« je vzkliknil ter se vzdignil iz trave, »in ti mi ne veruješ, da mi prihaja vse to iz srca!«

»Iz srca!« in smejala se je, »iz srca! Egon, ne postani mi melanholičen! Ali dozdeva se mi, da si denes pripravljen za naskok! Bolje bode, če napraviva midva jasnost med saboj! Po naključbi sem dobila v roke pismo grofinje, tvoje matere, ter iz njega ugenila skrivne namere, katere kujeta tvoja in moja mama. Te namere se tičejo mene in tebe, Egon! In ne motim se, če tvoj prihod na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa mama, da je škoda časa, in da ne bodem nikdar hotela postati to, kar je tvoj prihod tu sem nameraval. To sem ti povedala, da se ne bodeš trudil več, in da mi ne bodeš več kalil mirnih trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!«

Planil je kvišku.

»Serafina! Ti me ne bodeš nikdar ljubila?«

»Nikdar!«

»No, to bodemo videli! Vse ob svojem času! Ženske ste mehke stvari in čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih. Črni oblaki so­vraštva izginejo in posije sonce ljubezni! No, bodemo videli!«

Dejal je čez prsi roke in ji zrl v obraz.

Ali kontesa ni povesila oči pred njegovim pogledom.

»Sedaj poslušaj, Egon, kaj ti bodem še povedala! V tem trenutku se vedeš, kot bi bil Bog si ga vedi kak tiran, pred katerim se uklanjajo vse ženske. Prej je bilo tvoje govor­jenje — fraza, a sedaj je tvoje vedenje — fraza. Moj Bog, grof Egon, ali še toliko ne veste o sebi, da pri vseh svojih pretepih in dvobojih nimate prav nikake energije!«

Kri mu je zakipela v glavo.

»Nikake energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce torej hrepeni po energiji, in ti si morda še tako dete, da se ti vsako noč sanja, da si kraljična v pravljici, in da te vsako noč prihaja reševat energičen knez iz oblasti kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljična!«

Takoj so se mu pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: »No, pa da bodeš videla, sestrična Serafina, da imam tudi neko­liko energije, povem ti mirno, priljudno, po­nižno in nekoliko trenutkov prej, kot se bo stvar izvršila, da bodem takoj sedaj poljubil tisto jutranjo zoro na tvojem licu, ali če hočeš še bolj poetične podobe, da bodem poljubil tisto pomladansko cvetje, katero se je razcve­telo na tvojem obrazku!«

»Egon!« je vzkliknila srdito. Ali kakor blisk je bil pri nji. Že jo je bil objel, in že je hotel poljubiti njeno lice, — kar mu nekdo položi roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta ter se jezno obrnil po človeku, ki ga je izteknil v tako čudnem položaju. Ta človek pa je bil baron Konštantin iz Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela, kaj bi počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom.

»Kdo je ta mladi mož, Serafina?« je vpra­šal impertinentno.«Gotovo kak učitelj iz obližja?«

Baron pa se ni raztogotil.

»Čemu učitelj?« je odgovoril mrzlo. »Da človek ve, kako se mu je vesti slabotni ženski nasproti, ni treba, da je ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete, da Vas spremim tjà? Videti je, da mladi ta go­spod ni varen spremljevavec mlademu dekletu!«

»Gospod!« se je raztogotil grof Egon. »Go­spod, kdo Vam daje pravico z menoj na tak način govoriti! Jaz sem Egon grof...«

Imenoval je plemenito svoje ime.

»In jaz sem Konštantin baron iz Struge. Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!«

Stopal je po poti navzdol. Rdeča kakor roža je stala pri strani. A ko je storil prvi korak, bila je takoj tik njega. Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali pri Egonu bi ne bila ostala za vse življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno ta baron, ta tujec moral jo videti v takem položaju! In kako jo je gledal, skoraj očitajoče, kakor da bi bila ona kaj zakrivala! Tudi baron ni govoril, in nikdar se ni ozrl po nji. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na grmovju pri poti ter ga zmel med prsti.

»Tu se zavijete okrog hriba in pred seboj imate svojo družbo! Jaz moram nazaj! Tu gori je padel kmet z drevesa ter si zlomil roko! Poklicali so me! Mudi se mi torej!«

Lahno se je priklonil. Tudi kontesa je hladno nagnila svojo glavico. Ali izpregovorila ni besedice hvale. V njeni aristokratični duši je zakipelo! Potomec stare plemenitaške hiše, a sedaj lazi po umazanih kočah ter streže umazanim kmetom! In sedaj se je srdila še bolj, da jo je moral ravno ta človek iztekniti v takem položaju!

Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba, se je obrnila še edenkrat. Baron je hitro stopal navpik in visoka njegova po­stava se je ostro črtala od zelenja. Potem pa se je izpustila v dol, ter vsa spehana prihitela k družbi. Povpraševali so jo po Egonu. Dejala je, da pride za njo, ter diplomatično prikrila notranjo razburjenost.

Baron Konštantin pa je v tem prišel do mesta, kjer je bil poprej motil grofa Egona v njegovi energiji. Ta je hodil po stezi sem in tja, pestil roke ter govoril polglasno. Imel je zavest, da je srdito razžaljen, tako razžaljen, da se mora preliti nekaj krvi.

»Dobro, da pridete«, je rekel jezno, ugledavši barona. »Pričakoval sem, da se povrnete! Ker to veste sami, da stvar ni tako končana! Razžalili ste me na moji časti, in sedaj je nama odprta le ena pot. Upam, da veste, kaj hočem, gospod baron!«

Mirno je odgovoril baron: »Vi hočete imeti svoj roman! Ali povedati Vam moram, grof, da na moji strani ni nobenega vzroka, da bi Vam storil to veselje!«

Sedel je na hrastov obrobek tik steze, ter nadaljeval: »To se Vam bode čudno dozdevalo! Vi ste brez dvombe iz stare rodovine, in tisto dobro, katero je storil morda prvi Vaših pred­nikov, uživate Vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi vsi Vaši predniki, tako da je sedaj že preplačano na stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdrav­niku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka ravno tista kri, kakor po žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron, ni moja krivda. Ali zavoljo tega nimam vzroka, da bi z Vami šel na dvoboj! Kot zdravnik tudi vem, kako draga mašinerija je to, kar imenujemo človeško telo, in koliko inteligencije je morala napeti priroda, ko je pognala plemenito to rastlino! In kaj sem Vam napravil takega? Tu napadate dekleta, kakor kmet svojo ljubo ter jo pred vsem svetom hočete poljubiti, kakor se poljubuje pastirica na paši! A sedaj pravite: moja čast je žaljena! Čast! Ako je Vaša čast privezana na tako malenkost, potem je kakor kaplja na listu in vsaka sapica jo mora otresti. Jaz imam boljše pojme o svoji časti in Vaša prijatelja bodeta trgala brez uspeha podplate, če se hočeta potruditi v raztrgano mojo baronijo! Dobro jutro, gospod grof! Tam gori je padel umazan kmet z drevesa in si zlomil roko. Sedaj so me poklicali, da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!«

Vstal je ter urno odšel. Grof pa je strmeč gledal za njim. Tako hitro je govoril, da mu ni mogel v besedo seči. In to, kar je govoril, je bilo tako čudno, tako silovito, da je Egonu pretreslo vse možgane. Sklenil je roke ter dejal: »Moj Bog — in to je baron!«

Glasno se je zasmejal: »Kakor psa ga premlatim, kjer ga prvič zalazim! Kakor psa!«

V.[uredi]


Ach, nur ein Herz, nichts weiter,
wird zerrieben, Ein Leben nur, nichts weiter,
wird zersplittert; Sonst Alles geht wie vor, so
nachher wieder.

Friedrich Rückert.

Drugi dan po lovu, popoldne, so sedeli baron Bontoux, viteza Trda, oče in sin, ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim baronom Nebelbergom je šlo na posete v Strmolski grad k ondotnemu grofu. Lindenholz pa je risal v gozdu.

Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, da se je dima aromatični duh razširjal po senci.

»Prijatelji,« je izpregovoril baron Bontoux, »prijatelji, dragi mi prijatelji, ali ne čutite ničesar?«

»Kaj naj bi čutili,« je odgovoril grof Egon, »če ne neovržne resnice, da si ti silno dolgo­časen človek, moj dragi!«

»Vidiš, duša,« je dejal baron dobrovoljno, »ti si tačas, kar sva tukaj, napravil že toliko vodenih dovtipov, da bi ta reka preplula otok in grad, če jih izpustiš v njo. Ali vendar, prijatelji, ali ničesar ne čutite?«

Zaspano je pogledal po vrsti vse.

»Ali v istini ničesar ne čutiš, trdi moj vitez, in Vi, mladi sodnik, in ti slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona? Pri vseh bogovih, ali ničesar ne čutite?«

Zviral se je po stolu, puhnil dim skozi nosnice in raztegnil roke.

»Moj Bog, ali ne čutite, da postaja to živ­ljenje dolgočasno, dvakrat dolgočasno!«

»Popihaj jo čez gore! No, pa ti morda gospa še ni poslala mesečne plače!« je vprašal vitez Trd hudobno.

»Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske moje razmere! Oj, to so bili drugačni časi, ko je grof Milan še živel!«

»In kakšni so bili časi tedaj?« seje oglasil sin, vitez Trd.

»Dobri časi, pravim vam, dobri časi! Ali jaz sem žejen, in ženstva ni doma! Take prilike še ni bilo, gospodje! Ad pocula!«

Grof Egon je pozvonil ter slugi, ki je ročno prihitel po peščeni stezi, ukazal, naj prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo.

»In kako je bilo tedaj, ko je grof Milan še živel?« je vprašal sedaj tudi stari vitez Trd. Bil je radoveden kakor ženska.

»Dobri časi so bili tedaj, prijatelj, in vsak trenutek moraš obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kosti na tem Otoku!«

»Nisva se rada imela!« je odgovoril oni kislo.

»Saj pa ti, predragi mi vitez, tudi nisi človek, ki bi se prilegal takemu duhu, kakor je bil grof Milan.«

In baron Bontoux je lahno izlil kupo vina v svoje grlo.

»Mene pa je rad imel! In vsako pomlad, kadar mu je gospa grofinja delala skrbi, sva jo popihala tu sem. (Vso čast, naši grofinji! Ali v zakonu, gospoda, je imela svoje težave! Saj me umete vsi, kaj hočem povedati! Imela je svoje težave! —).«

»Kakor jih ima, recimo, tvoja gospa!« se je oglasil grof Egon.

»Tudi dobro, kakor jih ima, recimo, moja gospa. Ali grofinja Ana je imela svoje težave in je mučila grofa Milana z ljubosumnostjo, in z enakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitna (odpustite mi ta izraz, gospodje!), sva se spla­zila tam gori po zavitih stopnicah v stolp v tisto malo čumnato in vina sva si dala prinesti in pila sva, in potopila v sladko to morje vse skrbi! Oj, to so bili časi!«

Leno se je naslonil v stol, gledal proti nebu in izpuščal oblake iz ust.

»In kako je bilo s tisto 'ljubeznijo'?« je povprašal Egon. »Kako je tisto vse prišlo? Ti bodeš brez dvombe kaj gotovega vedel? Saj smo med seboj, in taka stvar se rada posluša!« »Aha, tista ljubezen, tista ljubezen!« je jecal baron, ki so mu bile vinske moči že stopile v možgane. »Tudi tisto vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse, kakor huda ura, hitro, nepričakovano! Moj Bog, kaj pa, da vem!«

Zalil si je vina v grlo. Drugi pa so rado­vedno napeli obraze.

»Prišlo je kakor nevihta, hipoma in nepri­čakovano! Spomladi je bilo. In kljunači so se ravno povračevali z juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega lisastega psa, ki vam je stal kakor kip. In nos je imela tista žival, gospodje, nos, da je že na sto korakov čutila perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja vredna žival vam je bila!«

»Vraga! Pusti psa pri miru in povej, kako je prišlo potem!« se je ujezil grof Egon.

»Počakaj in ne jezi se! Kljunače sva hotela streljati ter lazila tam po olšju proti Strugi. Po gozdni stezi pa je nama prišla nasproti gospo­dična iz Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila široki svoj slamnik, v lasé pa si je bila vpletla divjo belordečo rožo. Kakor srna je plašno zrla na naju. Čez nežni obrazek se ji je razlila divna rdečica, da vam je bila nebeško krasna v svoji nedolžni lepoti. No, saj veste, jaz sem človek, ki je že od nekdaj pazil, da si je ohranil zakonsko svojo zvestobo! Ali toliko vam pa že povem, da mi je tedaj poželenje preplulo vse žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša mu je silila iz plamtečih oči. V istem trenutku ga je zadela usoda! Že v istem trenutku je bil izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo potem! Vse je trepetalo po njem! A bil je kavalir, rojen kavalir, pravim vam, in ženskam nasproti se vedel kakor med in cvetje. Takoj je predstavil mene za grofa otoškega, in sebe ne vem že na kako ime. V trenutku smo bili v živem razgovoru. In če ste poznali grofa Milana, tako veste, kako je govoril, kadar je hotel ženski ugajati! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako da je dekle, ki je prišlo tedaj ravno iz samostana, z mokrimi očmi zrlo v njega ter vidno sesalo v sé vsako njegovo besedo. Pri ločitvi pa ji je poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v njegovi. Lazila sva potem po gozdu okrog. Kljunači so frfotali pred nama, ali streljala jih nisva. »To je ženska! Bontoux! Ali si videl, kaka ženska je to!« Tako je zdihoval venomer. Končno pa je legel v travo, vrgel puško od sebe ter tiščal razbeljeni obraz v ruščo in dejal obupno: »Moj Bog, kaj bode sedaj! Kaj bode iz tega!« Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunače in mene puščal doma. A potem se je udal romantični tisti lju­bezni s pregrešno strastjo. Vse dobro je potrla ta strast v njem. Pozabil je svoje žene, pozabil svojega otroka! Nekoliko tednov je pozneje prišel nekega dne v mraku domov. Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno po nji. Potem pa ga je zavest revnega življenja pretresla, omah­nil je na stol ter zaječal: »Prijatelj, poglej me in pluj mi v obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni pod božjim soncem, kakor sem jaz!« In stokal je, in pravim vam resnico, da se je raztajal kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe. Ali s sveta ni mogel, zavoljo tistega otroka ni mogel! In ne zavoljo tiste ljubezni! Ali taki smo, taki smo vsi! No, drugo pa veste vse. Saj se je umazano tisto perilo pralo po časopisih, da se je stvar izvedela povsod. Bil je dober človek, dober človek! Ali strast in ženska sta naša večna poguba! Sedaj pa pijmo, gospodje!«

»Taka je naša usoda! Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!« je pristavil melan­holično ter si nalil kupo.

»Škoda, da nisem poznal tega moža!« je vzkliknil vitez Rudolf. »Večkrat sem že čul go­voriti o njegovi osebi, in žalostna mu usoda je zavila spomin njegov v blesk vabilne romantike!«

»Kaj Vi grofa Milana niste poznali?« je vprašal Bontoux.

»Nikdar ga nisem videl! Tedaj, ko se je umoril, sem bil ravno na univerzi,« je odgo­voril oni rahlo. »Gotovo je bil lep človek, če je tako vplival na ženstvo!«

»Čakajte!« in baron je izvlekel umazano svojo listnico in iz nje še bolj umazano staro podobo grofovo. »Tu ga vidite! Tak je bil. Vino je rad pil! In ženske je rad imel! Vino, ženske in mene! Bog blagoslovi njegov spo­min!«

»Vino, ženske in tebe!« je vpil grof Egon. »Ti si brez dvombe najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz vode potegnili! Bolje bi bilo revežu, da ni pil vina, in da ni rad imel ženskih! Na vsak način pa bi bil bolje storil, da tebe, baron Bontoux, ni poznal nikdar!«

»In da je bil tvoj sorodnik, preljubi mi grof, je tudi obžaloval, in da te je tako poznal kakor te poznam jaz, bi bil to še bolj obža­loval! Sedaj pa pijmo!«

Baron Bontoux se je po teh besedah zopet mirno naslonil v stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega, in govorili o konjih, o ženskih, uganjali šale, satirično se zbadali, ali končno vendar bili veseli.

Samo baron je molčal, risal s peto črte po pesku, svalkal si cigareto za cigareto ter kadil skozi nosnice in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi svojimi možgani prilično s svojim obrazom obrnil po vrtni stezi, ki je vodila od mosta sem, se je postavil nehoté na tanke svoje noge ter izpustil izmed zob robato kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondi je počasi, kakor v sanjah, stopala baronesa Zora iz Struge. Dolge lase je imela čez tilnik izpuščene in samo z modrim trakom prevezane. Na bledem obrazu pa ji je čepel zopet tisti dobrovoljni smeh. Z mrtvim svojim pogledom je premerila pivsko družbo ter počasi pristopila k mizi.

»Baronesa!« je vzkliknil pijani Bontoux, »srečen bodem, če se še spominjate mojega obraza! Tu pa Vam predstavljam izvrstno družbo! Grof Egon..., viteza Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux, Juri baron Bontoux!«

Gospodje so bili že toliko pijani, da niso čutili neprijetnega svojega položaja.

Gospodična je opazovala nekaj časa baro­nov obraz in potem vprašala: »In kje je Sera­fina? Kje Lucija? K njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil brat Kon­štantin?«

Takoj se je zamislila ter zrla pred se, kakor bi jo močno skrbelo, če bi se srdil brat Konštantin. A hipoma je zopet pozabila vse. Pri­stopila je h grofu. Tik njega na mizi je ležala podoba grofa Milana, katero je bil baron po­zabil spraviti. Razširile so se ji oči. Nepremekljivo je stala nekaj časa, kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri ji je zalila obraz. Smehljaj okrog ustnic je izginil. S tresočo roko je segla po podobi. Bliže jo je prinesla očem — a potem se ji je kakor zarja razširilo čez obraz in morda so se ji tedaj razklenile teme, v katere je bila zavita njena glavica.

»Milan!« je zdihnila žareče.

»Da, to je grof Milan, baronesa!« je od­govoril Egon, tik nje sedeč.

»In kdaj bode prišel!« je vprašala hlastno.

»Prišel! Menim, da nikdar, baronesa!« je odgovoril oni brezsrčno.

»Nikdar! Nikdar! Oj, tega Vi ne veste! Brat Konštantin pravi, da pride gotovo!«

»Vaš brat Konštantin je bojazljivec in če to pravi, tudi laže!«

Grof Egon se je v vojaški svoji naravi očitno kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo pred njim.

»In kako, da ne pride?« je še vprašala ter s strahom in grozo uprla svoj pogled v grofa.

»Ker je mrtev! Ha! Ha!«

»Mrtev! In v zemljo zakopan!«

Oslabele so ji noge, tako da se je zgrudila na kolena. Ali takoj je z divjim grohotom pla­nila kvišku ter glasno govoreč odhitela po stezi.

»No, to bode denes baronu Konštantinu napravila litanije!«

S silo se je smejal grof Egon. A drugi se niso smejali in vsi so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda tudi sam to čutil, in vinskim njegovim možganom se je hotelo vsiliti kesanje.

Ali z vinom ga je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno zdelo, in vino jim več ni teklo. Vstali so ter se razšli.

***

Dva dni pozneje se je sprehajala grajska gospoda po vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju in škržati so se oglašali iz vino­gradov od vseh strani. Kontesa Serafina in grof Egon, zopet sprijaznjena, sta hodila po samot­nih stezah, in pravil ji je vse dovtipe, katere je le kdaj čul. Končno sta stopila na teraso, na severni strani otoka, od koder se je krasno videlo po vodi. Luna je bila ravno kar priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku.

Z radostjo sta zrla po vodi, ki se je kakor kača izgubljala v temi.

Tedaj pa je kontesa Serafina lahno vzklik­nila in s strahom segla po roki svojega spremljevavca. Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po žilah.

Ravno pod teraso je rastlo vrbovo grmovje v vodi. K njemu pa so bili valovi pripluli mrtvo žensko truplo. Bela obleka se je tesno prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo okrog nje. Roke je tiščala skrčene čez prsi. Kadar pa so valovi plusknili, tedaj se je vselej prikazal bledi obrazek iz vode. Bila je baro­nesa Zora!

Ko so jo prinesli iz vode, so dobili v skrčeni ročici ostanke podobi, ki je nekdaj kazala obličje grofa Milana.

Smrt je bila nepričakovano udarila s ko­ščeno svojo pestjo v veselo družbo na Otoku. Kakor listje v pišu se je razpršila takoj in hipoma je bil grad zapuščen, prazen in miren. Na vse strani so se razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo — in njen spomin se je tudi pozabil.

VI.[uredi]

Kontesa Serafina svoji sestrični Luciji.

Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi okno, se lomijo veje pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno je, dolgočasno, dolgo­časno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem grozno trpela!

Tri leta je sedaj že preteklo, kar sem videla zadnjič ta pusti kraj. Tri leta, ali moje srce je postalo starejše za deset let. Za ves svet ne maram več. Tu pri oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan in po moji duši se podé temne misli kakor zunaj sneženi oblaki po sivem nebu. Sama sem, sama, moj Bog, kako sama!

Kako je to vse prišlo! Ti veš, da je grof Egon letal za menoj. In časih se mi je zdelo, da bi ga lehko rada imela! No, pa je bil prebrisanejši, nego sem menila. Ko se mu je pri hčeri stvar vršila prepočasi, se je lotil matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma zopet pomladila! Črna obleka je izginila kar čez noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice! Nekega večera, ko sva ravno sedeli pri čaju, in ko ni bilo pri nas nikake družbe, sem iz­vedela kako in kaj.

»Pojdi iz sobe!« je dejala mama strežaju, »jaz moram s konteso govoriti!«

Tedaj sem vedela takoj, čemu da mama za nocoj ni bila povabila družbe. Hotela je sama biti z menoj!

Ko pa je sluga odšel, je zdihnila trudno:

»Serafina! Srce moje! Jaz te moram po­ljubiti!«

Pristopila je k meni ter me poljubila na čelo. Kmalu sem izvedela, kaj je hotela nena­vadna ta izjava gorke ljubezni.

»Kaj ti je, mama?« sem vprašala skrbno. »Ali si bolna! Dozdeva se mi, da si čudno razburjena?«

»Serafina, dete moje!« je dejala tiho. »Ali bi se srdila, če bi se tvoja mama zopet omožila?«

»Mama!« sem vzkliknila od strmenja. Ni mi pustila govoriti.

»Poglej, grof Egon je denes poprosil za mojo roko!«

»Grof Egon!« sem planila kvišku, »grof Egon!«

»Da, grof Egon!«

»Moj bratranec!«

»Da, tvoj in njegov oče sta si bila brata!« 

»Grof Egon, mama! Ti si ga pač zavrnila, predrznega tega človeka, ki uganja šalo s tvojo starostjo!«

»Zavrnila? Ne, jaz sem mu obljubila svojo roko!«

Otrpnila sem, od golega čudenja mi ni bilo mogoče besedice izpregovoriti.

»Grof Egon! Moj Bog, mama, vsaj vendar veš, — da tudi mene ljubi!«

»Morda! A snubi pa le mene! Izbij si ga iz glave! Saj tako nisi za njega!«

In kako strupeno hudobno je govorila te besede!

Celo uro sva potem tiho sedeli v sobi. Ko sem končno povzdignila obraz proti mami, je bila letà v svojem stolu zaspala. V takem po­ložaju je spala!

Zbudila sem jo.

»Ali greva spat, golobica!«

»Mama,« sem ihtela, »ti hočeš v istini stopiti v zakon?«

»V istini!« In zaspano je posegla z roko po sladicah, ki so stale na mizi.

»To ni mogoče, mama! Ker veš, da je potem postavljena med naju stena, ki se pre­koračiti ne dà! Potem se bodeš morala ločiti od svoje hčere!«

»Kakor želite, kontesa!«

»Tvoja zadnja beseda, mama?«

»Moja zadnja!«

»Lahko noč!«

A drugo jutro sem se odpravila in od­peljala iz očetove hiše. In sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je dedščina pripadel po očetu, grofu Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila vse! Nikdar ne bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in kolikokrat se rotil, da me ljubi! A sedaj hoče vzeti žensko, ki je ne ljubi, ker bi bila lahko njegova mati! Tak je ta spol!

Tu na Otoku bodem živela kakor v pu­ščavi! Pozabljena od vsega sveta in vedno pred očmi tiste grozne spomine, ki so pokončali mojo vero v življenje.

Pozabljena od vseh! Samo če Ti, draga mi Lucija, oviješ okolo mene zlate svoje misli, zadostovalo bode to Tvoji nesrečni prijateljici.

VII.[uredi]

Kontesa Serafina je bila nepričakovana prišla na Otok.

Necega belega jutra je stal gospod grajski oskrbnik Janez Igla pred otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je na hlapce ter si hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo glavo, ki je bila pijana prej ta večer kakor vselej! Kar jo prikrevsa po cesti vaški pot Tone Tičar ter se gospodu oskrbniku z dobrovoljnim smehljanjem že na deset korakov odkrije. Blizu prišedši pa postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane rute malo, drobno pisemce, ki pa je po njego­vem mnenju dišalo po vseh nebeških dišavah.

Ali ko je gospod Janez Igla tisto pisemce prebral in pregledal, je pograbil z roko v grivaste svoje lase in dejal: »Hudiiiča!«

In ko je pisemce še enkrat prebral, je dejal še enkrat in še bolj zategnjeno: »Hudi-i-i-ča!«

Ali končno je bila vendarle resnica! Gospoda mu je prišla čez zimo na vrat, in ž njo je vzel vrag vse tisto prijetno, pozimsko živ­ljenje, brez skrbi in polno pijače!

Kontesa Serafina je v istini prišla. In kakšna je bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si je bila že prej pri sodišču kupila leta. Hotela je vse vedeti, račune, knjige, vse take oskrbniku Igli silno sitne stvari.

Vse je izteknila v gradu, bila osorna, tako da je Janez Igla izgubil še tisto malo razuma, kar ga mu je bilo pustilo večletno zimsko pijančevanje. Skoro ves teden je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale, žito, vino ter se je srdila na oskrbnika. Nikomur ni privoščila dobre besedice. In ko je prišel vaški župnik, da bi jo obiskal, mu je ve­lela dejati, da je bolna in da ga ne more spre­jeti. Jedla je sama, pa skoraj nič. Časih je postrežnica tudi čula, da je v svoji sobi glasno jokala. Vsi, z oskrbnikom Iglo na čelu, so je prorokovali, da se tako življenje ne bode dalo dolgo živeti in da bode konec — bolezen.

Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moči. Nepre­stano je jokala. In slugi je dejala: »Zdravnik naj pride!«

Ko se je gospodu Igli povedal ta ukaz, se je močno razjaril: »Zdravnik! Kakor da bi se pri nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo letel sedaj in v takem poti! Na Strugo po barona naj skoči eden! Bode imela vsaj plemenitega zdravnika!«

Dobro uro potem pa je prijezdaril baron Konštantin iz Struge. V trdi zimi je bil silno lahno opravljen. Kar ga nismo videli, se je bil postaral. Lasje na glavi so bili na mestih skoro sumnjivo beli; okrog oči, ki so temno zrle izpod čela, so se mu videle proge.

Osorno je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal.

»Kdo je bolan?« je vprašal, »pa je že bil kak pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po stopnicah. Kdo je bolan?«

»Kontesa.«

»Kakšna kontesa?«

»Naša kontesa, gospod baron!«

»Vaša kontesa! In čemu mene kličete?«

Že je hotel sesti zopet v sedlo.

»Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč! In mesto je predaleč! Nevarnost je velika, Vaša milost, gospod baron! Pa smo dejali, gospod baron na Strugi ve gotovo toliko, kakor tisti mazači iz mesta, pa smo Vas poprosili, gospod baron!«

Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena ter stopil v vežo, da je vse rožljalo, ko je ko­rakal po tlaku.

Pred njim je šinil sluga v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik prišel. Slo­nela je v stolu, vse moči so ji bile izginile iz telesa, in čutila se je tako slabotno, tako ne­srečno, — in tako nervozno, da ni mogla pre­bivati niti jasne svetlobe ne. Preproge pri oknih so bile spuščene do tal, da je bilo prav močno mračno v sobi. Venomer so ji silile solze v oko in prepričana je bila, da je na svetu ni nesrečnejše stvari, kakor je ona.

Ko je baron vstopil še srdit, ni takoj raz­ločil stvari. Premračno je bilo. Potem pa je tam pri mizi opazil bolnico. Z robcem si je pokrivala obrazek, in tako slabotna je bila, da ni niti pogleda obrnila proti njemu, ki je bil pristopil po mehkem tepihu. Trudno mu je dvignila ročico nasproti, da bi počutil, kako ji bije žila.

In v svojo pest je vzel drobno, mehko, belo njeno ročico ter štel udarce razburjenega srca. Kontesa pa je vprašala potem: »Kaj mi je?«

»Nič!«

»Nič?«

»Prav čisto nič!«

Takoj se je postavila pred njega, vrgla robec na mizo, kri pa ji je napolnila lice.

Ali óni je ponavljal satirično: »Prav nič, kontesa! Premalo ste jedli in morda premalo spali. In sedaj ste bolni, ker ste prepričani, da kontesa Otoška o tem času, na tem kraju, pozabljena od vsega sveta, drugačna kakor bolna biti ne more!«

Kdaj je že čula ta glas, in kje že videla to obličje? Pristopila je k oknu ter kvišku po­tegnila gardino, da se je svetloba razširila po sobi. Kdo je bil ta človek, ki se je predrznil praviti nji take stvari? Po vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče je hotela odgo­voriti. Ali obrnivši se proti njemu, se ji je od­krilo vse in spoznala je svojega zdravnika. Tedaj pa se ji je kri zopet povrnila v srce, in ničesar ni vedela izpregovoriti.

»Ali bolni niste!« je govoril baron ne­usmiljeno. »Če pa hočete poslušati dobre svete, dajte vpreči še denes, še ta trenutek in odpe­ljite se v zimsko mestno življenje! To obnebje pri nas ne ugaja takim rastlinam, kontesa! Sneg in gosta megla sta slabo zadostilo za svetli parket! Da pa Vas, milostiva, ne pustim brez zdravila, imate je tu!«

Vzel je kupo na mizi ter jo nalil z vodo.

»Tu notri denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki dve uri po eno kupo!«

Postavil je kupo na mizo, potem pa se priklonil ter odšel. Gospodična je zrla za njim, kakor da bi sama ne vedela, kaj se ji je zgo­dilo. Čula ga je, ko je odjezdil z dvorišča. Krčevito je posegla po robcu na mizi ter ga trla med prsti. Ugledavši pa kupo polno vode, jo je pograbila hipoma ter vrgla po sobi, da se je voda razlila, in steklo na sto koscev raz­letelo.

VIII.[uredi]

Kontesa Serafina svoji sestrični Luciji.

Kako sem s čudnim svojim sosedom v dotiko prišla, sem ti že pisala. Ravno tega ba­rona sem še potrebovala pri svojem dušnem stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj privadila zimskega svojega življenja. Ločena od vsega sveta, sem navezana čisto na svojo oseb­nost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje v mestu? Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami, polne tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! Kaj mi hoče vse to? In pa šele tisti drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s kate­rimi vse lahko govoriš, samo nič pametnega ne!

Ti veš, Lucija, da mi je pokojni moj oče, grof Milan, vzor vsega krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog katerega se ovija trta moje duše proti večnim nebesom! Pri tem spominu se pogreznejo grof Egon in druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja! Takoj, ko sem bila prišla tu sem, so bile moje misli pri njem, ki je nekdaj tu živel in tu na Otoku umrl! Lucija, sedaj se mi dejanje moje matere dozdeva še silovitejše! Kako je pač mogoče pozabiti tacega moža, kakor je bil moj oče, pokojni grof Milan!

Spominjaš se gotovo še cerkve, sloneče na rebri nad Strugo. Pisala sem torej gospodu župniku, da bi ondi daroval mašo v spomin njega, ki me je nekdaj v življenju tako ljubil. Castitega gospoda sem prosila tudi odpuščenja, ker nisem bila sprejela njegovega poseta. Došlo mi je prijazno pismo, da se je maša že oznanila po vaseh, in da se bode darovala ta in ta dan.

Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh strani hitelo k cerkvi nad Strugo. Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal pogledati v oko, dospela tja, je bila že zbrana množica na pokopališču. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki je takoj raztogotil mojo dušo. Vsa čutja v meni so se raz­burila o pogledu, ki se mi je odkril tedaj!

»Oj, tu je baron Konštantin s svojimi bol­niki,« je dejal župnik. In prijazno je pozdravil čudnega tega zdravnika. Bil je obdan z vso bolnico. Tipal je žile, gledal jezike (oprosti, ali pisati Ti moram vse, da bodeš vedela ceniti plemenitega ranocelnika!) ter jemal umazano zavite otroke v svoje naročje. Preiskoval je vse bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega, ter mu zrli v obraz s strahom in upom. Ali meniš, da me je pogledal! Kar zmenil se ni za moj prihod, in ni se dal motiti pri zdravniškem svojem opravilu. Stari gospod na moji strani je govoril nekaj o usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla groza, in hitela sem mimo, da bi ne zrla dalje prizora, s katerim se je oma­deževala rodbina tako starega pokolenja.

Potem se je pričela sveta maša. Njemu v spomin, ki je bil tako dober, in tudi tako ple­menit človek! Ni sence ni na njegovem imenu! In molila sem iz globokega srca k nebu ter častila neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin njegov. Lucija! Kaj bi bilo z menoj, da nimam teh spominov? Ves čas med svetim opravilom mi je stala kakor svetnika jasna nje­gova podoba pred duhom!

Po maši je moral župnik s svetim obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja, da me ni mogel spremiti do doma. Ostala sem nekaj časa v cerkvi ter čakala, da se je razkropila množica. Bala sem se, da bi zopet ne zadela na kako bólnico zunaj cerkve in na njenega zdravniš­kega barona! Ko sem čula, da je vse odšlo, sem stopila pod milo nebo. Cerkovnik, ki je že težko čakal, je planil k cerkvenim vratom ter jih zaklenil.

Bila sem čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija, ko sva obiskali raztrgano Strugo.

Tudi tu sem je naju peljala, ter nama po­kazala grob svojega otroka. (Morda je bil to grob njenega brata?) Denes so me preobdali spomini na tisti dan z vso silo in pred svojo dušo sem gledala nežni nje obrazek in mrtve njene oči. In hipoma sem videla tudi, kako jo je priplula tistega groznega večera reka do našega otoka in kako se ji je privzdigovalo mrtvo lice iz hladnih valov!

Sedaj pa sem stala zopet na prostoru, katerega je ona nekdaj posipala s cvetjem. Bezgov grm, pod katerim je nama kazala mali grob, je bil še tudi tu in njegovo vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo. Sneg je po­krival tudi malo gomilo. Ali glej ondi v zidu svetlo ploščo in na nji z zlatimi črkami: Zora!

Stala sem tik njenega groba! Tu so bile zakopane vse njene bolečine, vsa njena sreča, katero je hotela doživeti! Silna tuga me prešine! In morda, Lucija, morda je bolje ležati tu spodaj v zemlji, kakor pa nositi svoje gorje tu zgoraj pod božjim nebom! Morala sem zaplakati. Denes sem stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju še poznala nista, katerih spomin pa se je harmonično združil v moji duši. K Bogu sem molila tudi za ubogo Zoro, ki je bila pahnjena v življenje kakor cvet v pozni pomladi, da ga zaduše vročine poletne. Obrnivši se od groba, mi je stal pri zidu baron Konštantin, in s svojim očesom me gledal tako sovražno, Lucija, tako sovražno, kakor gleda morda pogubljeni angelj na dušo, odvzeto oblasti njegovi!

Takoj sem si obrisala oči. Ta človek ni smel videti, da sem pretakala solze.

Pri zidu je slonel, in dejal je divje:

»Kaj tu iščete, pri teh grobovih, kontesa? Ti grobovi so Struški, in Vi z Otoka nimate tu ničesar opraviti! Bati se je, da ne vstanejo mrliči, in da Vam ne groze s koščeno svojo roko. Pustite jih v grobovih, saj Vam bode še tako prerano zadonela tromba njihove ob­tožbe!«

Kako nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal si je z roko pot na čelu, zrl nekaj časa v daljo; potem pa se mu je razjasnilo lice in sovraštvo mu izginilo iz pogleda. Da, Lucija, oči njegove so gledale name nekako čudno mehko ali vendar neprijetno rahlo, kakor če sonce posije čez mrtvaško polje, čez bojišče, kjer ležijo pobiti ter zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le nekaj časa, ker ti, Lucija, veš, da jaz tega človeka sovražim.

»Odpustite, kontesa! Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem osornejši, kakor je moja želja!«

Pristopil je k meni ter mi hotel prijeti roko. A nisem mu dodelila te dobrote, ker ni ravno častno, stopiti v dotiko z baronom, ki je ravnokar tipal s svojimi prsti umazane kmete!

Odšla sem s pokopališča. Stopal je tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Že sva prišla blizu Otoka, ko se je ozrl po meni ter pričel zopet govoriti.

»Kontesa,« je dejal rahlo, »jaz bi Vas prosil, da zapustite to mesto, in da greste od todi!«

»Kako to, gospod baron?«

»Tako!«

»In Vi bi to radi videli?«

»Istina je, da bi mi bilo všeč!«

»Všeč bi Vam bilo?«

»Da, prav bi mi bilo!«

Glas mu je bil še vedno mehak.

»Prav bi Vam bilo,« sem vzkliknila veselo, »prav bi Vam bilo! Vidite, meni je prav, da osta­nem tu, in tako ostanem tu!«

Takoj se je raztogotil po svoji navadi.

»Vi ostanete tu! Tudi dobro! Časih se mi nehoté vsiljujete v misli. Ali jaz še misliti, še misliti nečem na Vas! Morda bodete izvedeli kaj, kar Vam srca porahljalo ne bode! Potem pa bodete odfrčali prej, kakor menite! Jaz sem Vas svaril! Z Bogom!«

Jezno je odšel.

Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem tu!


IX.[uredi]

Preteklo je nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost, ki ga niso pričakovali. Mrzlega jutra, ko je bil mraz po oknih narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico, da se ni videlo deset korakov pred sé, tedaj je prižvenkljal grof Egon ter sredi otoškega dvorišča mogočno skočil z malih seni.

Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: »Pri­pravite mi sobo in potem povejte gospodični, da sem prišel. Zakurite tudi!«

Ko se je kontesi Serafini objavil njegov prihod, se je raztogotila tako grozno, da je letala po sobi in da od srda ni vedela, kaj bi počela.

Med tistim časom pa je hodil grof Egon po tlaku pred vežo ter čakal, da se mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da je soba pre­greta, je dejal lahkoživno: »Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem takoj h kontesi! In Vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega vina, saj znate, da ne trpim, slabe kaplje!«

Ko se je najedel in napil, se je pogledal v zrcalo ter odšel h kontesi. Z mirnim in priljudnim obrazom je vstopil pri nji v sobo in takoj pri vhodu vzkliknil: »Bog te pozdravi, Serafina!«

Tik mize je sedela, bleda kakor sveča. Ni mu odgovorila.

To ga ni prav nič motilo. Sedel je na stol ter hladnokrvno dejal: »Sedaj, ko sem tako rekoč tvoj papa, draga Serafina, sedaj mi pač dovoliš, da zapalim cigaro v tvoji navzočnosti!«

In zapalil je v istini cigaro; nji pa je bliskal srd iz oči.

»Povej mi, čemu si prišel!«

Komaj je izpregovorila te besede. A on se ni dal motiti.

»Sedaj sem torej tvoj papa,« in izpustil je oblak dima iz ust, »a stvar se ni hotela tako hitro napraviti, kakor sva mislila jaz in tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno se je le napravil zakon, kakor sva želela jaz in tvoja mama.«

Nekako satirično je nadaljeval: »In sedaj sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama! Živ­ljenje nama teče bolje, kakor sva pričakovala, ljuba Serafina, ker se končno pri najinih letih o ljubezni govoriti ne sme. Tvoja mama je napravljala nekaj časa malo dolge obrazke, ker prvo moje zakonsko dejanje je bilo, da sem ji prezentiral nekaj menic, katere je morala honorirati, kakor pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo, in sedaj sem, kakor rečeno, srečni tvoj papa!«

»Prav dvomljiva čast je to zame!« je odgo­vorila strupeno mrzlo.

»Ti si še vedno polna tiste romantike, draga Serafina! Ti meniš, da mora k srečnemu zakonu pridejano biti nekaj tistega, kar imenujejo pesniki ljubezen! Ljubezen! Končno se ta stvar izrabi, kakor se obrabi recimo šina na kolesu, da necega lepega jutra poči, in da kolo nič več ni za rabo!«

»Čemu mi pripoveduješ vse to! Povej mi rajši, čemu si prišel denes tu sem, dragi mi papa Egon?« 

»Tako je prav! S časom se me že privadiš, Serafina! Zapiši si torej v svoj spomin, da k zakonu ljubezen ni potrebna, ker ljubezen mine, zakon pa ostane! Kdor stopi z ljubeznijo v za­kon, temu je od pričetka nekoliko bolj mehko postlano, a necega belega jutra se prebudi na trdem ležišču — usoda mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni. Kdor pa stopi brez ljubezni v zakonski stan, ta ima že od pričetka nekoliko tršo posteljo. Ali ta mu ostane za vse življenje, tako da mu ni prebiti tiste neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakonu! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!«

Še edenkrat je vprašala jezno: »Čemu mi to praviš?«

»Čutil sem potrebo nekoliko opravičiti se! Ne opravičiti, to ni prava beseda! Ali — «

»Opravičiti? Pred menoj se ti ni treba opra­vičevati! Jaz vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor se je!«

»Dobro! Sedaj ti tudi lože povem, čemu sem prišel tu sem, denes, v tem strašno dolgo­časnem vremenu! Moj Bog, draga Serafina, kako si vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi umrl, da sem le eden dan ukovan tu sem v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi ne vedel kaj početi. Ali ve ženske imate že bolj elastične nature in kratkočasite se v slu­čajih, ko moramo mi usta na široko odpirati! Ha! ha!«

Smejal se je suhotno.

»Sedaj je pa skrajni čas, da poveš, čemu si prišel! Ker vidiš, dragi mi Egon, jaz že komaj pričakujem, da zopet odrineš čez gore. Neljubo bi mi dejalo, če bi morala hlapcem ukazati, da čez prag vržejo sveto osebo tvojo, ki si tako rekoč moj papa.«

»Ti si silno energična postala! Kakor vojak, prav kakor vojak! Stvar se ti bode prozaična videla. Vrag vedi, kje je izteknila tvoja mama, da sva midva časih glave stikala, in Bog zna, kateri hudobni duh ji je povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični moji momenti, tebi tudi pisaril. Saj veš, tiste otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga Serafina?«

Vstala je.

»Tiste otročarije! In mama sedaj ne more spati, in dejala ti je: sedi na železnico in glej, da mi prineseš tiste otročarije! A grof Egon se je prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sem ter berači okrog mene, da bi dobil, s čimer bi zamašil usta svoji gospe!«

»Ti imaš dar prečudne kombinacije. Gotovo še ne veš, da je dobri naš Bontoux, Julij baron Bontoux, zadnjič tako nesrečno padel na ledu, da je malo dni potem umrl. In Lindenholz je zblaznel popolnoma, ali to je pričakoval vsak pametni človek. In mladi vitez Trd je vzel staro preklo, tisto baronico Holdenovo ... ha! ha! To je par! Ali govoriva zopet o tistih otročarijah! Glej, tvoja mama si je v glavico dejala, da ji moram tisto prinesti. In položila me je v hudo in močno tiskalnico! Vidiš, draga Serafina, meni poide časih tisto, kar imenujemo denar. In to tvoja mama dobro ve! In posti me in nateza me in sedaj so tisti listi conditio sine qua non. A jaz sem zavezan s častno besedo in tako dalje. Pa saj sama veš, kako je!«

Ponosno je stopila v sosedno sobo, od ondod prinesla nekoliko z modrim trakom prevezanih pisem ter jih vrgla na mizo.

»Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!«

Hladno je pristopil k mizi in urno spravil liste.

»Hvala ti, Serafina! Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj — familijarnega!«

Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil.

»In sedaj čepiš v trdi zimi, kakor jež v svoji jami. Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo streho in komaj pričakujeva, da se povrneš! Pridi, in sprejele te bodo mehke roke gorke ljubezni!«

Grof Egon je imel svoj poetični moment; melanholično je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti stropu.

Obstala je pred njim.

»Prijatelj, morda se spominjaš tistega pri­zora, v katerem kraljič Hamlet očita svoji materi, da je stopila v zakonsko zvezo z morivcem svojega prvega moža! Na steni visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva krasna kakor sonce, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost in revščino! Edne stvari ne bodem nikdar mogla umeti, da je moji materi mogoče bilo pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si vender tak, kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati, da ne bodeš menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter ti želim srečen pot za večno!«

Hotela je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene oči.

»Kontesa, počakajte še malo! Ker sva že pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh ter pokladava na tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo! Nekdaj smo sedeli tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta z grofom Milanom, ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala po otoških in struških gozdovih tisto blazno baronico iz Struge!«


Pristopila je bliže, in obraz sta ji prešinila skrb in strah, Grof Egon pa je s sladkim gla­som nadaljeval: »No vidiš, pa tedaj še ni bila blazna! Saj se je spominjaš te baronice, ki smo jo potem izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan že poročen z grofico Ano, in tebe je tudi že imel, draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti, ljuba Serafina, imaš nekje tam gori pri cerkvi grob, v kate­rem ti počiva — bratec, ki ga nikdar poznala nisi! Ha! ha! Tvoj oče, ta tvoj vzor vseh vzorov, je tudi umrl, in sicer ravno tako, kakor baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje tam doli na produ pod Otokom! Nimam velike moralične vred­nosti, to je gola resnica, ali če me položiš na tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom, potem, draga moja, v istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati v pojasnilo, da veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa ter se ti priporočam v naj­večjem prijateljstvu!«

Lahno žvižgaje je odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko jo je videl ko­prneti pod strašnim udarcem.

Že med njegovim govorom se je bila zgru­dila na stol. Sedaj pa je zrla za njim, kakor za mrtvaško prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je tipala okrog čela. Tema ji je hotelo postati pred pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se ji je napravljal bo­lesten krč. Njena duša je bila vržena iz svojega ravnovesja in valovi obupnosti so ji prepluli temnega duha. Njegov spomin! Okrog katerega se je kakor trta ovijala njena duša! Vse je bilo porušeno sedaj! Kjer je komaj še poga­njalo cvetje, je rastlo sedaj trnje in osat! V grozo ji je postal jasen marsikateri temen trenutek v življenju preteklem! Kakor rešilno hladilo ji je legla končno čez oblačno polje obupane duše misel: da je legal, da ji ni govoril resnice, da ji je legal iz hudobije! Resnica to biti ni mogla! Tedaj jo je prešinilo: baron Konštantin ve resnico!

Bliskoma se je dvignila in takoj je bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu, da so se vpregah na dvorišču konji v grofove seni.

Kakor blazna je odhitela po stopnicah na vrt. Razoglava je stopila na mraz, gazila po debelem snegu ter imela zavest, da ji mora baron Konštantin povedati resnico.

Čez most je hitela proti Strugi ter vlekla za seboj mokro svojo obleko. Čutila ni niti mraza, niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. Po slabem gozdnem poti se je trudila, in ni se menila za vodo, ne za blato, v katero je stopala s svojo nožico. Pot ji je lil po licu, na glavi pa so se ji razdrle kite, da so se razpustili lasje ter ji mokri padali na ramo. Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar ji je povedal grof Egon.

Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov gozd, ji je prijezdil slučajno nasproti baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita iz globokih luž.

Strmeč je obstal tik nje ter takoj skočil raz konja.

»Moj Bog! Kontesa, kako prihajate tu sem?« Dvignila je roke proti njemu.

»Gospod baron! — — — «

Ni mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi po svoji navadi.

»In v takem vremenu in v taki opravi! Bolezen je neizogibna!«

»Gospod baron, povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša sestra, baronica Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!«

V prvem trenutku ji ni vedel ničesar od­govoriti.

»Torej je vendar resnica!« je zdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila v njegovo naročje. Sedel je ž njo na mirnega, starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišču dvojno breme, melanholično povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih rebrih.

Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njen obraz je slonel na prsih njegovih, in časih je čutil, kako je bilo njeno srce.

Povedati moramo, da baron Konštantin tedaj ni bil brez strasti. Ko se je namreč podil med visokimi smrekami, in ko je opazil, da ni nikjer živega duha, je hipoma ustavil konja, sklonil se k bledemu obrazku ter poljubil mrzlo njeno lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še edenkrat ponoviti, kar se je okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor dekle je zardel ...

Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško dvorišče ter oddal sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito jokati ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč.

X.[uredi]

Minila je zima in na vseh mestih so hiteli po­mladanski cvetovi iz zemlje. Tudi kontesa Serafina je bila ravno prebila dolgo bolezen, boreč se s smrtjo med mrzlo zimo za mlado svoje življenje.

Sonce je rahlo sijalo. Na vrtu na znani terasi je sedela, slabotna, bleda, in močno so se ji poznali znaki prebite bolezni.

Zaspano tožno je zrla na mimo hiteče va­love in kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi prsti list, katerega je bila ravno pre­brala. Koščke je pa metala v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici.

»Lucija,« je dejala trudno, »kdo je nama še pisal denes?«

»Tudi tvoja mama!« je odgovorila ona boječe.

»Kaj mi hoče?«

»Tu sem bi rada prišla čez poletje!«

Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na licu pa se ji je prikazala rdeča lisa. Potem je izpregovorila mrzlo: »Piši ji, naj še počaka mesec dni!«

»In potem?«

»Potem bodem zdrava popolnoma in na­pravim ji prostor! Potem naj pride grof Egon in kdor hoče!«

»In ti, Serafina?«

Kontesa Serafina ni odgovorila takoj. Na licu ji je izginila rdeča lisa in obrazek ji je silno obledel.

»Jaz, Lucija, jaz pojdem — v samostan!«

Ona je plaha hotela vstati.

»Tiho, Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!«

Kontesa Lucija je bila tako zelo osupla, da ni mogla izpregovoriti besedice. Takoj so se ji napolnile s solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina.

»Lucija!« je zaihtela, »ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikar ne jokaj! Ali govoriva o drugi stvari!«

A govorica se ni hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako mirno, da je v bližnji grm sedla penica ter pričela žvrgoleti drobno svojo pesem.

»Ko bi v kletki tičala, bi pač ne pela!« je izpregovorila kontesa Lucija.

»Tiho, otroče! Nekaj sem te hotela še po­vprašati.«

Nekako sramežljivo je obrnila obrazek proti vodi.

»Vprašaj!«

»Kdo je bil pri meni, ko si prišla tu sem?«

Kontesi Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti smehljaj okrog krasnih ust.

»No, tisti zdravnik iz Struge, baron Kon­štantin, ki pa pred teboj že davno ni več ple­menit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebdél pri tvoji postelji. Menda tisto sovraštvo med vama ni bilo tako strupeno, kakor si mi ti pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, daje hodil mož prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje živ­ljenje borilo s smrtjo! Ali sedaj, ko hočeš sto­piti v samostan, te take posvetne stvari pač ne zanimajo več!«

Kontesi Serafini se niso pokazale samo rdeče lise na licih, temveč oblila je prav od­ločna rdečica ves obrazek.

»Hladno je! Pojdiva v sobo!«

Molčé sta odšli z vrta.

***

Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih mesecev so bile pokončale pri kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični njeni duši. S sklepom, da stopi v samostan, je slekla vse posvetno, kakor je predpisano za take po­ložaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se je pri tacih razmerah morala sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest, pa tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike.

Dan za dnem se je ozirala po stezah, ne prihaja li baron Konštantin, ki je vendar moral vedeti, da hoče otoška kontesa stopiti v samo­stan ter se za vse življenje odtegniti pregreš­nemu svetu. Saj se je po vsi srenji govorilo o njeni pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo!

Ker je živela v zavesti, da mora kot pri­hodnja samostanka izruvati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svoji duši, in ker je imela tudi zavest, da dolguje hvaležnost njemu, ki ji je stregel v silni bolezni, se je odločila lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konštantinom.

Že na poti so se ji borili po duši čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvo­rišče pa je skoraj zapustil pogum, in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali na­posled se je zopet ojačila.

Na dvorišču je bilo še vse tako, kakor nekdaj. Pred umazanimi hlevi nekoliko polom­ljenih vozov, takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe že tudi slep pes, ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega. Ne­koliko kuretine je greblo po gnojnih kupih ter se razpršilo pri dekletovem vstopu. Nikjer ni bilo videti človeškega obraza. Boječe je stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga ni prav varno biva­lišče, in da se bode častitljivo to poslopje kmalu razlezlo na vse štiri strani.

Nekje na koridoru ji je prišel nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta ter povzdignil roko, kakor da bi hotel potegniti umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska. Pustil je torej pokrivalo na glavi ter čakal, kaj bode izpregovorila. Ali kontesa je molčala. Prestrašila se je brez dvombe čudne prikazni tega strežaja.

Mož je moral končno vendarle izpregovoriti.

»Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu.«

Kontesa je povprašala po baronu. Spo­razumela sta se, da je »on« baron, in da je na vrtu.

Mlademu možu se je razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo prav, če jo popelje v »njegovo« sobo. Dejal je: »Tam le sta­nuje! Tam čakajo tudi gospodje iz kaplanije, če pridejo sem!«

Peljal jo je v njegovo sobo, ki ni bila za­klenjena, ukrasti tako ni bilo kaj.

»Iskat ga grem!«

Porinil jo je skoraj skozi vrata, katera je potem hitro zaprl. Bila je sama v tuji sobi. Okno je bilo zastrto. Pri mraku je opazila, da stoji v prostoru tudi postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konštantina. Prestrašila se je tako, da je takoj pohitela v sosedno sobo, v katero je pri odprtem oknu sijalo sonce. Bilo je to prav revno bivališče; nekoliko stolov, miza, na nji pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic. Sedla je na stol pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja se je razširjal hlad kakor v kleti. Postalo ji je dolgčas. Skrbelo jo je tudi, da ga morda ne bode, da je šel kam v goro, in da ga bode zaman pričakovala. Tudi po stropu so se videle razpoke, in po kotih so predli pajki svoje mreže. Mislila si je, da mu manjka ženske, in da je človek revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni nikjer podobe! Še gledati ni kaj. Obrnila se je k mizi, pri kateri je sedela. Odprla je knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto pismo na mizi. Takoj se je obrnila, ker je po­vsem nespodobno prebirati tuja pisma. Zopet je pričela šteti razpoke po stropu, pajčine po kotih, ter zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno mislila, komu da pač piše? Morda ženski, in kaj? Obstati si ni hotela, da ji je hudo dejala zavest, da je to pismo morda namenjeno — ženski. Ali vendar je bilo tako. Počasi je zavila glavico zopet proti mizi. Hotela je zapaziti, da je zapisano na listu — njeno ime! Da, tu se je jasno bralo: kontesa Serafina! Ni je ženske, ki bi v takem položaju premagala iskušnjavo! In tudi naša kontesa je ni! Komaj se ji je dozdevalo, da je videla za­pisano svoje ime, že je nagnila obrazek k tujemu listu ter brala, kar ni bilo pisano za njo.

»Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce mi je razpadlo že davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami! Zapustil bodem stari kontinent ter se preselil v novega! Evropa je zame prestara, in tudi jaz sem prestar za njo. Časih je dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred tvoj prag prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo rodovino. Ali denes naj ti je povedano, da je usoda prihranila meni najhujše. Človek, ki je najsilovitejše prouzročil mojim, je zapustil otroka, hčer. Sovražiti bi jo moral, ali sovražiti je ne morem! Samovoljna, samoglavna ženska je, ali sovražiti je ne morem. V prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, je padlo seme v moje srce! Bog zna, koliko sem se trudil, po­zabiti jo, ali usoda ni hotela! Letos v trdi zimi je prišla ta kontesa Serafina tu sem. Iz gole samoglavnosti! Njena mati, stara ženska, je vzela mladega vojaka. A to je razsrdilo gospo­dično hčer. Mladi očim pride za njo. Prepirala sta se. Med prepirom pa ji je povedal čudno zgodovino o očetu grofu Milanu. V mrazu je hotela k meni na Strugo, da ji povem resnico. Med potem jo srečam slučajno. Izvršil se je prizor, kakor je pri ženski navada; omedlela je, in na svojem konju sem jo prinesel na Otok. Med potem pa me je hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na lice. Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti. Pred zrcalom stojim in si štejem sive lase na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar že v letih, v katerih se človek ne sme obnašati kot zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna stvar. In čim bolj se stara, tem menj ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaju. Kakor dež po razsušenem polju se mi razlije časih po duši zavest, da hoče morda usoda na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala poprej z neusmiljeno svojo roko! Jaz in kontesa Sera­fina naj bi zopet zedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak otrok sem postal! Pri vsem tem pa je naj­huje, da me kontesa Serafina sovraži, in da čisto nič ne ve, kake plamene je provzročila v moji duši! Moj duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez uspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev v Ame­riko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji list pa že dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mo­gočnega Misisipija! — — — «

Dalje ni brala! Kar ji je srcé prepluvalo, ni bilo samostansko, pač pa popolnoma po­svetno. Baron Konštantin jo ljubi! To se ji je dozdevalo tako čudno ter ji bilo tako nepri­čakovano, da je morala — od sreče jokati. Nagnila je glavico na mizo, na list, ki ji je bil povedal njegovo skrivnost.

Ko pa je prišel baron Konštantin, se je topila še vedno v solzah. Dobro je čutila, da je vstopil. Ali glavice si ni upala privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Po­gumno je pristopil k nji ter se še celo predrznil, da ji je privzdignil glavico. To bi bil storil vsakdo izmed nas. Videl je razžarjen obrazek in dvoje solznih oči. Okrog ustnic pa se ji je napravljal smehljaj ter oznanoval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila? Nam se dozdeva, da ni bilo potrebno.

Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala ter se pogledovala kipeče; kdor je videl, kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno, je vedel lahko vse, če je bil tudi samo površen opazovavec reči okrog sebe.

***

Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica čutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnjost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa, in da bi ne usehnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v pro­zaičnem našem življenju!