Otok in Struga (1881)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Otok in Struga)
Skoči na: navigacija, iskanje
Otok in Struga
Ivan Tavčar
Izdano: Ljubljanski zvon, 1881
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X.dno


Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka mej širokim poljem. Hudobna voda je to! Kjer koli se zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo, ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje jej senči bregove. Če pa se z dalje ozreš po tej vodi, zdi se ti, da je struga nalita s samim črnilom. Prav pri bregovih raste loček, ali gleno in tista resnata, povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet k tlom potaplja, kakor bi s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi njej ni po volji mokro stanišče v temnih valovih. Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica, ter leta, tužno kričeč, nad vodo. Le redko kje zagledaš ribo na vršim, samo, otožno, kot je vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som, ter se sedaj pa sedaj s hruščem zažene za svojim plenom. Tik levega obrežja vleče se prašna cesta, polna črnega prahu. Polje ob strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom nerodovitnej krajini. Vsak trenotek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak se ti odkriva revščina in beraštvo. Če pa se nad taboj razteza še sivo, oblačno nebo, imaš občutje, kakor da si v kraji, ki sta ga ravnokar smrt in lakota s svojo grozo prepluli!

Iz širnega polja se omenjena reka končno zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina prijetnejša. Črni gozdovi se na obeh bregovih do visokih gorskih grebenov razprostirajo, mej njimi pa napravljajo zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične lise.

Ravno na istem mestu, kjer se reka skrije v dolino, postavili so naši predniki grajščini podobno poslopje. Od nekdaj so tu gospodovali mogočni in premožni baroni iz Struge, kakor so se po tem svojem, tik reke stoječem posestvu imenovali. Ali tedaj, ko se naša pripovest pričenja, je Struga skoraj podrtimi. Njeno zidovje je razrito, odrgneno, rujavorudečkasto, in razpokano, da se je bati, da zleze poslopje vsak trenutek na kup. Na štirih oglih širocega grada tiče tanki stolpiči, na katerih so strešice sumljivo nagnene, kakor da so se ti štirje stolpiči napili kislega vina, in jih sedaj glava boli! Na dvorišči stoji kapelica, z visoko, kupli podobno streho.

Krog grajskih zidov rastejo koprive in druga taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo tu notri svoja selišča. Za poslopjem se po hribu navpik razteza vrt, ki je bil morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj poganja trava po peščenih stezah, in mesto rož in cvetja se šopiri trnje po gredicah. Kavke in sokoli, pod raztrganim ostrešjem gnezdeči, pojajo se nad poslopjem v zraku, ter s svojim kričanjem napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže iz žalostnega tega dvora. Ali vendar je istina, da se je še stanovalo na Strugi. Ti pa, ki so prebivali v njej, pretrgali so bili uže davno vse vezi mej svetom in mej saboj.

Komaj četrt milje pod Strugo se dolina mahoma razširi. Sredi reke se očem odkrije precej velik otok, obrasten s smerekami, brezami in trepetlikami. Na tem otoku se dviguje ponosno poslopje, grad Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad romantično krasen. Človeku, iz dalje to poslopje opazujočemu, pa se dozdeva, kakor da bi gledal ostanek iz srednjega veka, ki so ga mimo hiteči časi tu pozabili. In vsak trenutek pričakuje, da prijezdi iz visocega portala tropa svitlih vitezov, ali pa da se prikaže na balkon v tesno obleko zavita gospica s širokimi, nagrbančenimi rokavi.

Moderne naprave krog grada, lope in drevoredi človeka pač hitro v sedanjost pokličejo. In če umazani grajski hlapci s kletvinami tolste konje na vodo pripode, raztopi se takoj tudi romantika. Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka in temno-zelena. Nekoliko čolnov je privezanih pod vrbovjem in po vodni gladini se gonijo gosi, race in trije ali štirje mogočni labodje.

Lep kraj je to! In tem lepši se ti vidi, če si prišel na Otok mimo dolgočasne, podrte Struge!

I.[uredi]

»Namen moj je storjen! Čemu naj mi je še to pusto življenje? In kadar dobiš te vrste v roke, pretrgana je uže nit mojega življenja! In sam jo bodem pretrgal, ter povrnil stvarnici svoje atome!« 

»Moj Bog, če bi bil dobil žensko, kakor so je zaželele moči kipečega mojega srca! Ali ti, Ana, bila si moje prokletstvo! Ti si tista teža, ki me vleče v pogubno globočino!« 

»In ali si se le količkaj potrudila, da bi bila umela čutila moje duše? Vsak korak si mi ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja vsa sladkost odkrila, ko me vabi sreča od daleč je sedaj ki zopet ti z nerazvezljivimi verigami tiščiš k sebi! Vse sem pozabil in vsakemu sem odpustil! Samo tebi ne odpuščam! In na robu groba imam jedino to zavest, da te sovražim, sovražim!« 

Grofinja Ana je vse to mirno prebrala, in z glasom, kakor da bi brala vsakdanje pismo ali pa račun svojega oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še vedno krasno glavo, ter dejala mrzlo:

»Eliza, kak fantast je bil to!« 

Grofica Eliza pa ni odgovorila ničesar. Zamišljeno je trgala list za listom na leskovem grmu, ki je rastel tik klopi, na katerej sta sedeli. Ona pa se je razvnela:

»Kak fantast! In s sovraštvom do mene je šel v smrt! Ali Bog moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo ne napravlja nikake skrbi! Sramoto je zapustil meni in svojemu otroku! Tako strašno sramoto! Da! tudi jaz ga sovražim, sovražim še sedaj, ko je uže davno razpadel v svojem grobu! In če se spominam tistega jutra, ko so ga tam doli konec otoka valovi bledega in z zeleno travo obvitega pripluli k produ, tedaj ga ni kota v mojej duši, kjer bi tičalo najmanjše milovanje do tega grešnika! Gospod Bog ga je udaril s pravično svojo jezo! In zaslužil je smrt, katero je storil!« 

»In kako je vse to prišlo?« vpraša Eliza, »grof Milan je bil vendar tako resen značaj!« 

»Kako je to vse prišlo? Tisti romantični nagibi, kateri so napravljali, da je bil slab gospodar, slab zakonsk mož, slab oče svojemu otroku, ti nagibi so ga zapeljali, da je hladnokrvno prekoračil meje spodobnosti, ter postal slabši od najumazanejšega umazanih svojih hlapcev!« 

»In kako je prišel v dotiko z ono rodbino?« 

Grofinja Eliza je besedo »ono« poudarjala. Potem pa še pristavila:

»Saj ste bili vedno v silnem sovraštvu z onimi iz Struge, če se ne motim!«

»V starem sovraštvu!« odgovori grofinja Ana. »Tam gori nekje pod Strugo tiči sredi vode gola skala. In nekdaj se je stari baron zmislil, da je k tej skali privezati dal čoln, in da si je tam postavil leseno lopo. Stvar pa ni bila všeč grofu, Milanovemu očetu, ki je trdil, da je isto skalovje njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga, dolga pravda. Ali končno so državni gospodje razsodili, da tista pečina ali tisti otok ni ne otoškega grofa, ne struškega barona, ampak jedino le last državna! Zapravdala sta mnogo denarjev, ali si samo strupeno sovraštvo! Struški pa je bil zvit lisjak, ter je tiste pečine kupil od države in jih dobil v svojo last. Potem je na njih postavil lesen stolp, na katerem je vihrala velikanska, bela zastava s črnim grbom gospodov iz Struge. In vsako jutro je priveslal k temu stolpu, ter časih tudi sprožil mala dva topa, s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil. Stari naš grof pa se je jezil in penil, in naj bolj tedaj, kadar se je tisto streljanje do nas razlegalo. Z baronom iz Struge se nikdar nista pogledala več. In ko je necega dne blisk v tisti stolp udaril, ter ga požgal in ga razdrobil, ni ta prigodljaj stvari čisto nič izpremenil. V grob sta nesla svoje sovraštvo!« 

Na roko si nasloni težko glavo.

»Ali grof Milan je potem pozabil na isto sovraštvo, ter stopil s Strugo v tisto pregrešno zvezo, katera ti neznana ni!« 

»In koliko časa je stvar tebi skrita ostala?« vpraša Eliza.

»Bog ve koliko? Vselej, kadar je prišla spomlad, hotel je takoj iz mesta tu sem. In če nisem hotela, odšel je sam, ter me pustil z otrokom. Tu na Otoku pa je lazil ves ljubi dan po teh smerekovih gozdovih in pri tem je nekdaj staknil tistega revnega otroka. In menil se ni niti plemenite krvi, ki se je tudi po njenih žilah pretakala, niti starega njenega imena! Zapredel jo je v svoje pregrešne laži. Ker s Struškimi nikdar občevali nismo, ga ni poznala osobno. Tudi se je bila menda ravnokar povrnila iz samostana in sveta ni poznala čisto nič. Delal jej je vse mogoče in nemogoče obljube, ter jo kmalu imel v svojih pesteh. Končno jo je pripravil ob vse — menda še celo ob pamet! Oj to so bili strašni dnevi Eliza! Pomisli, ko se je to vse zvedelo! Ti ne znaš, kaj je trpljenje! Ti tega ne veš! Tudi jaz nisem vedela do tedaj!« 

»In kako se je končno zvedelo vse?« vpraša Eliza tiho.

»Zvedeti se je moralo! Sedaj je od tedaj kake dve leti. Spomladi smo bili prišli tu sem. Nekega večera sedimo ravno pri čaji. Milan je bil čudno raznemirjen in razburjen. Na vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride sluga in pove, da hoče mladi baron iz Struge z gospodom govoriti. In v istim je takoj za slugo vstopil baron Konstantin iz Struge. Mlad človek je bil. Tedaj je bil ravno dokončal študije na univerzi, ter postal zdravilstva doktor, kakor so si mej zimo aristokratični krogi dopovedovali. Govorilo se je tudi, da ima čudno demokratične nazore. Jaz ga do istega večera nisem poznala. Tedaj pa je hipoma stal v sobi, bled in razžarjenega pogleda. Milan je planil proti njemu, ter ga s silo vlekel iz sobe, in po stopnicah navzdol. Nekov kmet ja je potem videl ob vodi hoditi. Prepirala sta se in jezno kričala. Drugo jutro pa grofa ni bilo v gradu. Ali dva dni potem so valovi vrgli njegovo truplo tam doli na prod. In kakor mi je sedaj stvar jasna, končal si je sam svoje življenje!« 

Nekoliko časa molči, kakor da bi ne mogla nadaljevati.

»Potem pa se je sodnija polastila reči in mladega barona iz Struge so zaprli in dejali, da ga je on pahnil v vodo. In pričela se je tista grozna pravda. Po časopisih so vlačili naše pošteno ime, celemu svetu pripovedovali ta »roman«, milovali mene, milo vali mojega otroka, ter trgali čast starej, plemenitej rodovini. Najmanjša stvarica ni ostala skrita! Vse, kar so ti smerekovi gozdovi doživeli, vse je moralo na jasni dan! In pa še le tista javna obravnava, h katerej sem morala priti jaz in vsi moji strežaji! Vse se je trlo k obravnavi, ter vestno poslušalo, kako da je oženj eni grof iz Otoka snubil barone so iz Struge. Oj to so bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker so ga priče videle, da je pozno v noči hodil z grofom ob bregu, ter kričal in se prepiral ž njim. Ponosno je trdil, da je nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!« 

Po kratkem premjlku nadaljuje:

»Bil je v istim nedolžen, kakor to pismo priča. V poznej noči in malo trenutkov pred samomorom svojim je je pisal Milan v kmečkej koči. Drugo jutro je je prinesel otrok v grad, ter je izročil oskrbniku. Oskrbnik Igla pa je bil na vse jutro pijan in zamešal je list mej svoje račune, ter pozabil nanj. In še le čez dve leti smo ga dobili. Barona so takoj izpustili in pred nekoliko meseci je prišel v Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je bil še pred obsodbo nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo, kakor mi pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekakovega kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino, prodali živino in denar zaračunili Bog ve kam. Oglašali so se tudi dolžniki, in gospodarili, da je bilo groza. Sreča je, da ima rodbina nekov denarni fideikomis, katerega se dotakniti niso mogli. Mladi živi sedaj sam za se, lazi po gozdovih in smrdljivih kmečkih kočah, ter zdravi umazane bolnike. Nikjer ga videti ni! Olikano družbo sovraži, ter se je ogiblje. Žalostno življenje!« 

Razsrdila se je, ter zmečkala list v roki:

»In to, to vse je zakrivil ta človek! In meni očita moje obnašanje! In še iz groba me sovraži! A tolažim se, da ga je uže dohitela pravična božja jeza!« 

Molče je zrla potem tija pred se. Eliza pa je dejala mehko:

»Hladno je! pojdive v sobo! In tudi mrak uže nastaja!« 

Vstali sta, ter odšli z vrta. Pri klopi v leskovi grm pa se je usedel slavec, ter zapel žalostno pesen o nesrečnej svojej ljubezni. Voda pa je šumela mimo, ter s šumenjem morda pripovedovala drobnej ptici o nesrečnej ljubezni, zavoljo katere si je nekdaj grof Milan končal sam svoje življenje.

II.[uredi]

Drugo jutro potem je solnce prijazno sijalo čez otoško graščino. Po noči je deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja Ana in njena sestra grofica Eliza. Več let uže ni bilo gospode v grad. Letos, ko so tisti žalostni spomini uže nekoliko pozabljeni bili, prišla je grofinja Ana, ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Leta je bila pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po mrtvem moži. Bil je v visokej vladnej službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na meji ležečej. Eliza pa je bila z radostjo sprejela povabilo svoje sestre, ter s svojo hčerjo prišla na Otok. Na deželi, v prijetnej naravi upala je zdravila potrtej svojej duši.

Tudi drugo jutro potem sta torej grofici hodili po vrtu, ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode stoječem pa sta tedaj pri oknu sloneli domača kontesa Serafina, in sestričina njena, kontesa Lucija. Mladi, in komaj iz otročjih let dorastli nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih, ki bi ji bili morili, tudi nista poznali. Glasno govorec zrli sta v temno vodo pod saboj, ki se je ravno pod oknom vrtila v velikanskem krogu, ter sukala velike pene po svojej vršini. Kruh sta metali ribam, da so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ji je premotil nekdo, na kojega nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu prikazal se je namreč ravno tedaj človek, na konji sedeč. Počasi je prijezdaril iz smerekovega gozda ter leno sedel v sedlu. Živinče, katero je jezdaril, bilo je koščeno, stegneno in kakor je bilo videti slabo rejeno. Jezdec bil je visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi pogrešala strežaja, ki bi iztolkel prah iz nje. Široki klobuk, ki si ga je bil nizko čez čelo potisnil, pa je bil uže tako odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se mej potom v mokrem gozdu oškropila z blatom, tako da sedaj nikakor nista bila v stanu, pri mladem ženstvu romantičnega vtisa napravljati.

Leno je bil torej prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški pa se je takoj stegnil v sedlu in obrnivši se proti stolpu, kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od solnca zarujavelo lice; pod čelom pa so se mu zarile svitle oči. Opazivši gospodo je takoj dvignil bič, ter udaril z vso silo po konji. Živinče, nepričakovano udarjeno, vzpelo se je, ter divje povzdignilo glavo. Ali potem se je izpustilo v oster tek in kakor bi trenil je čudni ta jezdec zopet zginil mimo grada v smerekov gozd. Gospici sta bili umolknili.

»Kdo je to?« povpraša kontesa Lucija.

»Zvedeli bodevi takoj!« Kontesa Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, odgovoril je, da je moral biti jedino le baron iz Struge. Ko je strežaj odšel, dejala je domača kontesa veselo:

»Kako krasno! Sedaj tega pustega svetnika doma ne bode! Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj lahko ogledavi tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni in čisto svi brez skrbij!« 

»Saj res! saj res!« hitela je kontesa Lucija. »Le urno in skrivno čez vodo, da naju nihče ne bode videl!« 

Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah vskipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili list, v katerem je bilo povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta tihotapno šinili po stopnicah, čez vrt po skrivnej stezi, in čez most na ono stran v smerekov gozd. Tam pa sta se vsedli na mah in se otročje radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet tako lepo posrečil.

Po slabej poti sta odšli proti Strugi. Ponočno deževanje je bilo v napravilo mnogo blata. Če sta hoteli priti s suho nogo dalje, morali sta laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na trnji ostalo. Ali vedno sta se smijali in ni jednej ni prišlo na misel, da bi se vrnili.

»To bode mama gledala, ko naju ne bode nikjer!« izpregovorila je Serafina.

»To naju bodo iskali! Vsi strežaji bodo morali prelaziti gozdove!« smijala se je Lucija.

»Morda mislijo, da svi padli v vodo!« 

»To bo lep dan danes!« 

»Že davno sem hotela videti to Strugo!« 

»In ta baron, ali si videla, kako je bil umazan?«

»In na kakem konji je sedel!« 

»In kako je gledal, ko je naju opazil!« 

»To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!« 

»Bog ve, kako gnezdo ima na tej svojej Strugi!« 

»No, pa vsaj vidivi kmalu!« 

Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog nje so rastli visoki, stari hrasti, obrasteni s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kobilarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo, in prišli sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši, kakor pa tisto laženje okrog pod sitnim nadzorstvom.

Ko sta stopili iz gozda na ravan, ležala je Struga pred njima. Struga s svojo podrtijo! Melanholičen vtis, ali tudi romantičen!

»Poglej kako romantično!« je vskliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do romantike.

»In cerkev imajo tudi!« pristavila je Serafina. »Vtomoravi tudi! No pa vsaj pregledavi vse, ker tako ni nobednega doma!« 

»Kakšen kruljav strežaj morda!« dejala je še Lucija.

»Ali ta bo naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!« 

Nikogar ni bilo opaziti v zapuščenem poslopji. Na širokem dvorišči je stalo nekaj vozov. Srčno sta šli skozi široka vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenen pes. Ali bil je tako star, da še vstal ni, ko sta se mu prikazali gospici.

Nekoliko piščet je greblo po dvorišči, potem pa se kokodakaje razpršilo na vse strani.

Človeka ni bilo videti nikjer!

Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno je nekje na koridoru se prikazal mlad hlapec, ter pomolil razmršeno svojo glavo čez zid, raztegnil široka usta in — zopet izginil.

»Vidiš, da ni nikogar doma!« izpregovorila je grofica Serafina veselo.

Kontesa Lucija pa je pristavila. »Sedaj pa kar pričnivi in preglejvi vse! Lahko bi se zgodilo, da pusti gospod baron prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec najinemu veselju!« 

Glasno smeje sta korakali čez dvorišče.

»Lucija, glej cerkev!« 

»Torej najprej v njo!« 

Grajska ta kapelica bila je videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu z malim dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku jednacega, postavljen, bil se je mej časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol.

Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospici sta vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem svetišči. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel roke, drugi nekaj obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila raztrgana.

Vzgojeni v velikej pobožnosti, sta takoj pokleknili, ter molili nekaj časa. Potem pa sta pristopili k ploščam v steno vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti Struški gospodje, ki so bili v življenji to in to, ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako ploščo pa sta se mudili, in iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega.

Ko sta se ravno zamislili in pogreznili v ploščo, ki je svetu oznanovala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, barona iz Struge, prebudilo ji je zoper vse pričakovanje smijanje, sladko-zvoneče. Plašni sta odskočili, ter pustili gospoda Eberharda na plošči.

Na pragu pri vhodu je stala ženska, morda kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega obraza so se jej vsipali kodrasti lasje, in bela obleka krog vitkega telesa dajala jej je prečuden vtis. Kakor podoba iz pravljice bila se je hipoma prikazala! V naročaji nosila je polno butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj poetična. Ali iz očij jej je šinil časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih osob. In blazna je bila tudi v istini.

Sladko-zvoneče se je smijala in njeno oko je z dopadajenjem zrlo na tujki, ki sta tako nepričakovano vsilili se v njeno selišče.

III.[uredi]

Kontesi, videč da je samo ženska, pomirili sta se takoj, dasi sta bili v prvem trenutku ne malo osupneni. Kontesa Serafina izpregovorila je srčno: »Hoteli svi pogledati to kapelico!« 

Ali tujka se je vedno smijala, potem pa pristopila k njima, ter vestno opazovala njijina obraza.

»In kako ti je ime?« 

»Serafina!«

»In tebi?« 

»Lucija!« 

»In jaz sem Zora! Ali vaji sem težko pričakovala!« 

Stopile so iz svetišča na dvorišče.

»Tiho sta prišli, kakor solnčni žarek! In tako bode necega dne prišel tudi on! Tako tiho, kakor pade jesensk list od veje. Ali jaz ga bodem vendar takoj čutila in nasproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo na vrt! Časih me boli glava, kakor bi mi razsajala huda nevihta po njej! Ali kako ti je že ime?« 

»Serafina!« 

»In tebi?« 

»Lucija!« 

»In jaz sem Zora!« 

Obmolknila je ter se tija v dan smijala sama pri sebi. Tedaj pa sta kontesi videli, da je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih čutili sta prvi kes, da sta se odločili na denašnji pot.

Obhodile so vse puste steze opuščenega vrta. Blazna baronica je trgala cvetje ter je metala v svoj naročaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje besede.

Dospele so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos, tako, da ga na tem mestu ni bilo težavno prekoračiti.

Zora je takoj splezala čez ozidje, ter hotela, da morati spremljevalki za njo. Zdihuje sta ubogali kontesi. Takoj za vrtom na pogorskem pobočji je tičala podružna cerkev. Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče.

»In kje si ti doma?«

»Na Otoku!«

»In ti?« 

»Tudi na Otoku!« 

»Ali imate lep vrt?« 

»Imamo!«

»Pridem gledat! Kadar Konstantina doma ne bode, tedaj pridem! Da ne bode vedel! Tedaj pridem in po vašem vrtu bodemo hodile!« 

In zopet se je dobrodušno smijala. Korakale so čez pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil je otrokov grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov grm, napravljal mu senco ter ga vsako spomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem.

Zora pa je položila prst na ustni, ter izsula iz svojega naročaja cvetje na malo gomilo.

»Tiho, da ga ne prebudimo! Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Po zimi ga pokrije bela odeja, beli sneg, in vendar prespi tu vsako zimo!« 

Tožno je nagnila glavico.

»Vedve ne vesti, kako krasen je bil. Ali vzeli so mi ga, ter ga prinesli tu sem. In sedaj uže tako dolgo spi. Pa vsaj se prebudi, vsaj mi je to povedal brat Konstantin, in brat Konstantin ve vse!« 

Potem so se zopet povrnile na vrt. Zora je zamišljena stopala pred njima.

»Nekaj me peče okrog srca in glava me vedno boli. Če solnce sije ali dežuje, glava me vedno boli!« Ko so dospele do vrtnih vrat, kjer je železna ograja mejila vrt od dvorišča, vprašala je zopet: »Kako je uže tebi ime?« 

»Serafina!« 

»In tebi?« »Lucija!«

»Vidiš Lucija, vzeli so mi ga, ter ga dejali v zemljo. Ali veruješ, da se prebudi, in da se povrne zopet k meni? Ali to veruješ, Lucija?« 

In ostro je uprla oko v dekleta.

»Jaz ne vem,« odgovorila je Lucija tresoče.

»Ti ne veš! Ti ne veruješ! Moj Bog! in ti, ali veruješ?« 

»Jaz,« dejala je Serafina, Jaz verujem!« 

»Jaz tudi verujem, jaz tudi!« In veselo ali skrivnostno je pristavila: »Pa prišel bode tudi moj Milan! Ali o njem vama ne smem ničesar povedati, ker Konstantin pravi, da svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako rada!« 

»Medve moravi sedaj domov!« izpregovorila je Lucija boječe, ko so stopile iz vrta na dvorišče.

Ona pa je tužno pobesila glavico. »Vedve gresta — a jaz ostanem sama!« 

In še bolj mrtvo jej je postalo oko in pri sebi je ponavljala:

»Sedaj gresta! sedaj gresta!« 

Tedaj pa je skozi vrata pri dvorišči pridirjal baron Konstantin. Pred hlevom je ustavil koščeno, penasto svoje živinče. Nekje iz hleva je prikrevsal kruljav hlapec, ter prevzel gospodovega konja in ga odpeljal.

Baron se je ozrl po dvorišči. Zapazivši tujki pokrila mu je mračna senca obraz.

Urno je pristopil k družbi, ter si odkril glavo. Kontesama je zalila rudečica lice in v zadregi sta bili.

»Vidite, to je brat Konstantin!« vskliknila je baronica Zora. »In ta, Konstantin, je Serafina, in ta Lucija! Denes sta prišli, in z manoj sta po vrtu hodili!« 

Nobena črta se mu ni premaknila na zarujavelem obrazu. Oko njegovo je mrtvo zrlo čez tujki, kakor da bi ju tu ne bilo.

»Hoteli sta pogledati to bivališče, kontesi, dejal je s komaj zakritim sarkazmom, a moja krivda ni, če nista dobili tiste romantike, katero sta brez dvombe pričakovali. Pri nas je prozajično vse, in poezija na Strugi ne poganja svojih cvetov. Življenja železna pest nas je premetala in sedaj je vse podrto, vse razrušeno, vse mrtvo!« 

Konteso Serafino je sarkastična ta govorica takoj raztogotila.

»Gospod baron,« dejala je, »sprehajali svi se v gozdu in dospeli tu sem. Hoteli nisvi nikogar žaliti, ko svi stopili tu notri. Dvorišče je bilo odprto! Romantike pa,« pristavila je z ostrim poudarkom, »tu nisvi pričakovali nikake!« 

Blisk mu je šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled na njo tako srpo, da je takoj plašno obrnila obraz od njega. A potem je odgovoril mirno: »Kakor vidite, bilo je prav tako! Romantično bi morda bilo, če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj prepirali mej saboj!« 

Spremil ji je do dvorišča raztrganih vrat, ter se poslovil z lahnim poklonom.

Kontesi pa sta plašno odhiteli po slabem potu. Ali prav odločno sta se kesali, da sta se namenili na čudni denašnji obisk.

IV.[uredi]

Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo nekaj znanih gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje. Prej skoro smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s šumom in hruščem.

Prvi je bil prišel grof Lindenholz. Tanka dolga prikazen postavljena na tanke dolge noge. Če se je na obrežji otoškem sprehajal, videti je bil kakor flamingo iz afrikanskega močvirja. Dve strasti je imel ta grof. Bil je v sebe strašno zaljubljen. No pa to je strast, ki ni redko sejana po božjem svetu! A da je v sebi občudoval velikega umetnika, in da je s svojimi skicami preganjal ves svet, to se je uže težje prenašalo. Lazil je po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje, ter risal denes to, jutri ono drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj je bil prišel na Otok z namenom, da bi jo izvabil iz vdovskega stami. Imel je tenak organ, in rad je kričal v družbi.

»Kriči kakor pav!« trdil je baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom oglasil na Otoku. Ta baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj popolnoma blazen. Ko je bil prišel na Otok, bilo je njegovo prvo dejanje, da je skozi vežo prijezdaril na suho-rebernem konji v družinsko sobo, ter prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle.

Nekega dne pripeljal se je tudi vitez Trd, ud stare plemenitaške rodovine. Nekje na Slovenskem je imel malo, zadolženo posestvo; na pokopališči pa kos zemlje, na katerej so se pokopavali izključivo samo udje iz njegove rodovine. Nekdaj so pokopali revno kmetico tako, da je z nogami sezala uže na aristokratično pokopališče. Naš vitez Trd se je o tem tako razsrdil, da so jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker to bi vendar strašno bilo, če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala večno spanje ženska, ki je bila samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej tudi prišel ter postavil svoj šator na Otoku. Nosil je vedno rokavice in malo je govoril. S saboj pa je vitez Trd privlekel dolgočasnega svojega sina Rudolfa. Ta sin je bil v malej uradnej službi, a upal je pri starem svojem imenu na lepo karijero. Z mrtvaškobledim svojim obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen nos, in s pustimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa, bil je mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus prave dolgočasnosti. Če si ga pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog.

Prišla sta tudi dva vojaka. Jeden je bil grof Egon, bratranec grajskej gospici, drugi pa prijatelj njegov, katerega ime pa ni važno. Ta dva sta s sabljami rožljala po pesku, ter mladim dekletom pravila, kar jima je le prišlo v možjane. Grof Egon je bil lep a surov človek; znan pretepač, ki je pri najmanjšej priložnosti takoj pograbil po orožji. Cez desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina, katero je bil iztaknil v častnem dvoboji, kakor je rad pripovedoval. Bil je silno močan. Nekdaj, ko je po noči lazil za kmetskim dekletom, napadli so ga štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako da se ga od tedaj ni lotil nikdo več.

Končno moramo še povedati, da je bil tu še baron Julij Bontoux, največji lenuh svojega stoletja. Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svojej mladosti se je bil priženil v bogato aristokratično hišo ter nekrasnej ženi prodal lepo svoje telo. Živel je potem za denar svoje žene, dokler ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej je živel po zimi v mestu, po leti pa pohajkoval pri prijateljih okrog. In če mu je ravno denar pošel, priplazil se je po noči do svoje žene, ter jej s prilizovanjem izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom pa je takoj zopet odpihal, ter prijateljem pripovedoval, kako da je njegova »stara« srdito nespametna.

To je bila družba, katera je tedaj hrumela po Otoku. Moralična njena notranja vrednost ni bila Bog si ga vedi kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili s trnikom ali pa zahajali s psi na lov.

Grof Egon je dobil od domače grofinje milostivi ukaz, da naj napravi vsak dan program. Postal je nekakov dvorni maršal, in napenjal je dan za dnem vso svojo fantazijo, da bi iztaknil kaj novega. Po noči na vodi so zažigali bengaličen ogenj, izpuščali rakete, po dnevi streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj vse še.

Prve dni meseca septembra napovedal je grof Egon velikansk lov na planinah in rebrih, razprostirajočih se nad Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišči, ter krotili cele trope psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. Ženstvo se je vsedlo na vozove, v katere so bili upreženi prozajični voli, da bi vlekli gospodo navpik po slabih hribovskih kolovozih. Mej smehom in radostnim govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala je govorica, ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tija in sem.

Dospevši do zbirališča, razkropila se je vsa družba po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in pričelo se je tisto divje lajanje in razgrajanje v gori, ki je na vse jutro budilo nedolžno žival k smrtnonosnemu pehanju.

Kontesa Serafina dobila je svoje mesto pod malo pogorsko senožetjo na razpotji, od kodar se je videlo v dol ravno na Strugo in zapuščeni njen vrt. Nekaj časa je poslušala, kako so psi gonili. Potem pa se je je lotil dolg čas. Gracijozno svojo puško je naslonila ob drevo, sama pa se usedla na mah, ter se veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvakala si je cigareto, ter počasi vlekla dim iz nje. Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila in pred duh jej stopila podoba barona iz Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, ali ona tega ni pripoznala. Da ni čeden človek, to je kontesa Serafina vedela gotovo. Ali bil je tudi surov, umazan in v vedenji prav kakor kmet in še hujši!

Tedaj je prišel po poti grof Egon. Orožje je bil vrgel čez ramo in počasi je korakal proti dekletu.

»Ničesar ne bode! Vse se jo obrnilo na drugo stran! Ti prokleti psi!« 

In jezno je vrgel puško v travo, sam pa se vsedel v dekletovem obližji.

»Tam sem slonel, ter zrl v jasno jutro. Pa se me je polotil dolg čas, in sem si dejal: poglej, kaj počenja sestričina Serafina!« 

Vlegel se je z glavo v rosno travo in ko je dekle dejalo, da bi mu utegnilo škoditi, odgovoril je lahno: »Vojaku taka stvar ne škoduje! Ali odpusti, da se ne vedem, kakor v salonu. Tako ležati in gledati v modro nebo, zdi se mi poetično. Ta poetičnost je moja nesreča, ter me dela slabega vojaka. Ali kadar zrem v modro nebo, sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko oko. In tvoje oko, Serafina, je tudi tako modro nebo, da bi človek vedno hotel zreti vanje!« 

Te besede je govoril mehko, kipeče, ali vendar niso napravile zaželenega vtisa.

»Egon! odgovorila je kontesa ostro, lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra! Te tvoje podobe in fraze poznam uže vse! Modro oko, modro nebo! Potem prestopiš k jutranjej zori in k rudečim mojim licem, ali pa k zlatim solčnim žarkom in bliščečim mojim pogledom! Moj Bog, dragi mi bratranec, ali še nisi opazil, da me s takimi besedami dolgočasiš!« 

»Serafina!« vskliknil je, ter se vzdignil iz trave, »in ti mi ne veruješ, da mi prihaja vse to iz srca!« 

»Iz srca!« in smijala se je »iz srca! Egon ne postani mi melanholičen! Ali dozdeva se mi, da si denes pripravljen k naskoku! Boljši bode, če napraviva midva jasnost mej saboj! Po naključbi sem dobila v roke pismo tvoje matere, ter iz njega uganila skrivne namere, katere kujeti tvoja in moja mama. Te namere tičejo se mene in tebe, Egon! In ne motim se, če tvoj prihod na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa mama, da je škoda časa, in da ne bodem nikdar hotela postati to, kar je tvoj prihod tu sem nameraval. To sem ti povedala, da se ne bodeš trudil več, in da mi ne bodeš več kalil mirnih trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!« 

Planil je kvišku.

»Serafina! ti me ne bodeš nikdar ljubila!« 

»Nikdar!« 

»No, to bodemo videli! Vse ob svojem času! Ženske ste mehke v stvari in čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih. Črni oblaki sovraštva izginejo in posije solnce ljubezni! No, bodemo videli!« 

Dejal je čez prsi roki in zrl jej v obraz.

Ali kontesa ni povesila pred njegovim pogledom očij.

»Sedaj poslušaj, Egon! kaj ti bodem še povedala! V tem trenutku se vedeš, kot bi bil Bog si ga vedi kak tiran, pred katerim se uklanjajor vse ženske. Prej je bilo tvoje govorjenje — fraza, a sedaj je tvoje vedenje — fraza. Moj Bog, grof Egon, ali še toliko o sebi ne veste, da pri vseh svojih pretepih in dvobojih nemate prav nikake energije!« 

Kri mu je zakipela v glavo.

»Nikake energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce torej hrepeni po energiji in ti si morda še tako dete, da se ti vsako noč sanja, da si kraljičina v pravljici, in da te vsako noč prihaja reševat energičen knez iz oblasti kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljičina!« 

Takoj so se mu pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: »No, pa da bodeš videla, sestričina Serafina, da imam tudi nekoliko energije, povem ti mirno, priljudno, ponižno in nekoliko trenutkov prej, kot se bo stvar izvršila, da bodem takoj sedaj poljubil tisto jutranjo zoro na tvojem lici, ali če hočeš še bolj poetične podobe, da bodem poljubil, tisto pomladansko cvetje, katero se je razcvetelo na tvojem obrazku!«

»Egon!« vskliknila je srdito. Ali kakor blisk je bil pri njej. Uže jo je bil objel, in uže je hotel poljubiti njeno lice, — kar mu nekdo položi roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta, ter se jezno obrnil po človeku, ki ga je iztaknil v tako čudnem položaji. Ta človek pa je bil baron Konstantin iz Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela, kaj bi počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom.

»Kdo je ta mladi mož, Serafina?« vprašal je impertinentno. ..Gotovo kak učitelj iz obližja?« 

Baron pa se ni raztogotil.

»Čemu učitelj?« odgovoril je mrzlo. »Da človek ve, kako se mu je vesti slabotnej ženski nasproti, ni treba, da je ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete, da vas spremim tija? Videti je, da mladi ta gospod ni varen spremljevalec mlademu dekletu!« 

»Gospod!« raztogotil se je grof Egon, »gospod! kdo Vam daje pravico z manoj na tak način govoriti! Jaz sem Egon grof...,« 

Imenoval je plemenito svoje ime.

»In jaz sem Konstantin baron iz Struge. Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!« 

Stopal je po poti navzdol. Rudeča kakor roža stala je pri strani. A ko je storil prvi korak, bila je takoj tik njega. Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali pri Egonu bi ne bila ostala za vse življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno ta baron, ta tujec moral jo videti v takem položaji! In kako jo je gledal, skoraj očitajoče, kakor da bi bila ona kaj zakrivala! Tudi baron ni govoril, in nikdar se ni ozrl po njej. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na grmovji pri poti ter ga zmel mej prsti.

»Tu se zavijete okrog hriba in pred saboj imate svojo družbo! Jaz moram nazaj! Tu gori je padel kmet z drevesa, ter si zlomil roko! Poklicali so me! Mudi se mi torej!« 

Lahno se je priklonil. Tudi kontesa je hladno nagnila svojo glavico. Ali izpregovorila ni besedice hvale. V njenej aristokratičnej duši je zakipelo! Potomec stare plemenitaške hiše, a sedaj lazi po umazanih kočah, ter streže umazanim kmetom! In sedaj srdila se je še bolj, da jo je moral ravno ta človek iztakniti v takem položaji!

Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba, obrnila se je še jedenkrat. Baron je hitro stopal navpik in visoka njegova postava se je ostro črtala od zelenja. Potem pa se je izpustila v dol, ter vsa spehana prihitila k družbi. Povpraševali so jo po Egonu Dejala je, da pride za njo, ter diplomatično prikrila notranjo razburjenost.

Baron Konstantin pa je v tem prišel do mesta, kjer je bil poprej motil grofa Egona v njegovej energiji. Ta je hodil po stezi sem in tija, pestil roki ter govoril poluglasno. Imel je zavest, da je srdito razžaljen, tako razžaljen, da se mora preliti nekaj krvi.

»Dobro, da pridete,« rekel je jezno ugledavši barona. »Pričakoval sem, da se povrnete! Ker to veste sami, da stvar tako končana ni! Razžalili ste me na mojej časti, in sedaj je nama odprta le jedna pot. Upam, da veste, kaj hočem, gospod baron!« Mirno je odgovoril baron:

»Vi hočete imeti svoj roman! Ali povedati Vam moram, grof, da na mojej strani ni nikacega uzroka, da bi Vam storil to veselje!«

Vsedel se je na hrastov obrobek tik steze, ter nadaljeval: »To se Vam bode čudno dozdevalo! Vi ste brez dvombe iz stare rodovine, in tisto dobro, katero je storil morda prvi Vaših prednikov, vživate Vi še sedaj. To dobro so vživali uže tudi vsi Vaši predniki, tako da je sedaj uže preplačano na stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka ravno tista kri, kakor po žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron, ni moja krivda. Ali zavoljo tega nemam vzroka, da bi z Vami šel na dvoboj! Kot zdravnik tudi vem, kako draga mašinarija je to, kar imenujemo človeško telo, in koliko inteligencije je morala napeti priroda, ko je pognala plemenito to rastlino! In kaj sem Vam napravil tacega! Tu napadate dekleta, kakor kmet svojo ljubo, ter jo pred vsem svetom hočete poljubiti, kakor se poljubuje pastarica na v paši! A sedaj pravite: moja čast je žaljena! Čast! Ako je Vaša čast privezana na tako malenkost, potem je kakor kaplja na listu in vsaka sapica jo mora otresti. Jaz imam boljše pojme o svojej časti in Vaša prijatelja trgala bodeta brez vspeha podplate, če se hočeta potruditi v raztrgano mojo baronijo! Dobro jutro, gospod grof! Tam gori je padel umazan Kmet z drevesa in si zlomil roko. Sedaj so me poklicali, da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!

Vstal je ter urno odšel. Grof pa je strmeč gledal za njim. Tako hitro je govoril, da mu ni mogel v besedo seči. In to, kar je govoril, bilo je tako čudno, tako silovito, da je Egonu pretreslo vse možgane. Sklenil je roki ter dejal:

»Moj Bog — in to je baron!« Glasno se je zasmijal: »Kakor psa ga premlatim, kjer ga prvič zalazim! Kakor psa!«

V.[uredi]

Ach nur ein Herz, nichts weiter,
wird zerrieben, Ein Leben nur,
nichts weiter, wird zersplittert; —

Sonst Alles geht wie vor,
so nachher wieder.
Eriedrich Rilckert.

Drugi dan po lovu, popoludne, sedeli so baron Bontoux, viteza Trda, oče in sin, ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim baronom Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski grad k ondotnjemu grofu. Lindenholz pa je risal v gozdu.

Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, da se je dima aromaticni duh razširjal po senci.

»Prijatelji,« izpregovoril je baron Bontoux, »prijatelji, dragi mi prijatelji, ali ne čutite ničesar?« 

»Kaj naj bi čutili,« odgovoril je grof Egon, »če ne neovržljive resnice, da si ti silno dolgočasen človek, moj dragi!«

»Vidiš, duša,« dejal je baron dobrovoljno, »ti si ta čas, kar sva tukaj, napravil uže toliko vodenih dovtipov, da bi ta reka preplula otok in grad, če jih izpustiš v njo. Ali vendar, prijatelji, ali ničesar ne čutite?« 

Zaspano je pogledal po vrsti vse.

»Ali v istini ničesar ne čutiš, trdi moj vitez, in Vi, mladi sodnik, in ti slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona? Pri vseh bogovih ali ničesar ne čutite?« 

Zviral se je po stolu, puhnil dim skozi nosnici in raztegnil roki.

»Moj Bog, ali ne čutite, da postaja to življenje dolgočasno, dvakrat dolgočasno!« 

»Popihaj jo čez gore! No pa ti morda gospa še ni poslala mesečne plače?« vprašal je vitez Trd hudobno.

»Koščena duša! ne vtikaj se v zakonske moje razmere! Oj to so bili drugačni časi, ko je grof Milan še živel!« 

»In kakšni so bili časi tedaj?« oglasil se je sin, vitez Trd.

»Dobri časi, pravim vam, dobri časi! Ali jaz sem žejen in ženstva ni doma! Take priložnosti še ni bilo, gospodje! Ad pocula!« 

Grof Egon je pozvonil, ter slugi, ki je po peščenej stezi ročno prihitel, ukazal, da naj prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo.

»In kako je bilo tedaj, ko je grof Milan še živel?« vprašal je sedaj tudi stari vitez Trd. Bil je radoveden kakor ženska.

»Dobri časi so bili tedaj, prijatelj, in vsak trenutek moraš obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kostij na tem Otoku!«

»Nisva se rada imela!« odgovoril je oni kislo.«

»Saj pa ti, predragi mi vitez, tudi nisi človek, ki bi se prilegal takemu duhu, kakor je bil grof Milan.

»In baron Bontoux je lahno zlil kupo vina v svoje grlo.

»Mene pa je rad imel! In vsako spomlad, kadar mu je gospa grofinja delala skrbi, popihala sva jo tu sem. (Vso čast, našej grofinji! Ali v zakonu, gospoda, imela je svoje težave! Saj me umete vsi, kaj hočem povedati! Imela je svoje težave! —)« 

»Kakor jih ima, recimo, tvoja gospa!« oglasil se je grof Egon.

»Tudi dobro, kakor jih ima, recimo, moja gospa. Ali grofinja Ana imela je svoje težave, in mučila je grofa Milana z ljubosumnostjo, in z jednakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitim (odpustite mi ta izraz, gospodje!) splazila sva se tam gori po zavitih stopnicah v stolp v tisto malo čumnato in vina sva si dala prinesti in pila sva, in potopila v sladko to morje vse skrbi! Oj, to so bili časi!«

Leno se je naslonil v stol, gledal proti nebu, in izpuščal oblake iz ust.

»In kako je bilo s tisto »ljubeznijo?« povprašal je Egon. »Kako je tisto vse prišlo? Ti bodeš brez dvombe kaj gotovega vedel? Saj smo mej saboj, in taka stvar se rada posluša!« 

»Aha, tista ljubezen! tista ljubezen!« jecal je baron, ki so mu vinske moči uže bile stopile v možgane. »Tudi tisto vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse, kakor huda ura, hitro, nepričakovano! Moj Bog, kaj pa da vem!« 

Zlil si je vina v grlo. Drugi pa so radovedno napeli obraze.

»Prišlo je kakor nevihta, hipoma in nepričakovano! V spomladi je bilo. In kljunjači so se ravno povračevali z juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega lisastega psa, ki vam je stal kakor kip. In nos je imela tista žival, gospodje, nos, da je uže na sto korakov čutila perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja vredna žival vam je bila!«

»Vraga! pusti psa pri miru in povej, kako je prišlo potem!« ujezil se je grof Egon. »Počakaj in ne jezi se! Kljunjače sva hotela streljati, ter lazila tam po olšji proti Strugi. Po gozdnej stezi pa je nama prišla nasproti gospica iz Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila širok svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla divjo belorudečo rožo. Kakor srna je plašno zrla na naju. Cez nežni obrazek se jej je razlila divna rudečica, da vam je bila nebeško krasna v svojej nedolžnej lepoti. No, saj veste, jaz sem človek, ki je uže od nekdaj pazil, da si je ohranil zakonsko svojo zvestobo! Ali toliko vam pa uže povem, da mi je tedaj poželjenje preplulo vse žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša mu je silila iz plamtečih očij. V istem trenutku ga je zadela usoda! Uže v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo potem! Vse je trepetalo po njem! A bil je kavalir, rojen kavalir, pravim vam in ženskam nasproti vedel se kakor med in cvetje. Takoj je predstavil mene za grofa otoškega, in sebe ne vem uže na kako ime. V trenutku smo bili v živem razgovoru. In če ste poznali grofa Milana, tako veste, kako je govoril, kadar je hotel ženskej dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako da je dekle, prišedše tedaj ravno iz samostana, z mokrimi očmi zrlo v njega, ter vidno sesalo v se vsako njegovo besedo. Pri ločitvi pa jej je poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v njegovej. Lazila sva potem po gozdu okrog. Kljunjači so frfotali pred nama, ali streljala jih nisva. »To je ženska! Bontoux! ali si videl, kaka ženska je to!« Tako je zdihoval v jedno mer. Končno pa seje vlegel v travo, vrgel puško od sebe, ter tiščal razbeljeni obraz v ruščo in dejal obupno: »Moj Bog, kaj bode sedaj! kaj bode iz tega!« Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunjače in mene puščal doma. A potem se je udal romantičnej tistej ljubezni s pregrešno strastjo. Vse dobro potrla je ta strast v njem! Pozabil je svoje žene, pozabil svojega otroka! Nekoliko tednov pozneje prišel je nekega dne v mraku domov. Prihitel mi je v sobo, ter hodil nemirno po njej. Potem pa ga je zavest revnega življenja pretresla, omahnil je na stol, ter zaječal: »Prijatelj, poglej me in pluvaj mi v obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni pod božjim solncem, kakor sem jaz!« In stokal je in pravim vam resnico, da se je raztajal kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe. Ali se sveta ni mogel, zavoljo tistega otroka ni mogel! In ne zavoljo tiste ljubezni! Ali taki smo, taki smo vsi! No, drugo pa veste vse. Saj se je umazano tisto perilo pralo po časopisih, da je stvar se zvedela povsod. Bil je dober človek, dober človek! ali strast in ženska sta naši večni pogubi! Sedaj pa pijmo, gospodje!« 

»Taka je naša usoda! Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!« pristavil je melanholično, ter si nalil kupo.

»Škoda, da nisem poznal tega moža!« vskliknil je vitez Rudolf. »Večkrat sem uže čul govoriti o njegovej osobi in žalostna mu usoda zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike!« 

»Kaj Vi grofa Milana niste poznali?« vprašal je Bontoux.

»Nikdar ga nisem videl! Tedaj, ko se je umoril, bil sem ravno na univerzi,« odgovoril je oni rahlo. »Gotovo je bil lep človek, če je tako vplival na ženstvo!« 

»Čakajte!« in baron je izvlekel umazano svojo listnico in iz nje še bolj umazano staro podobo grofovo. »Tu ga vidite! Tak je bil. Vino je rad pil! In ženske je rad imel! Vino, ženske in mene! Bog naj blagoslovi njegov spomin!« 

»Vino, ženske in tebe!« vpil je grof Egon. »Ti si brez dvombe najslabši mej to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz vode potegnili! Bolje bi bilo revežu, da ni^pil vina, in da ni rad imel žensk! Na vsak način pa bi bil bolje storil, da tebe, baron Bontoux, ni poznal nikdar!« 

»In da je bil tvoj sorodnik, preljubi mi grof, je tudi obžaloval, in da te je tako poznal, kakor te poznam jaz, bil bi to še bolj obžaloval! Sedaj pa pijmo!«

Baron Bontoux se je po teh besedah zopet mirno naslonil v stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega, in govorili o konjih, o ženskah, uganjali šale, satirično se zbadali, ali končno vendar bili veseli.

Samo baron je molčal, risal s peto črte po pesku, sesvalkal si cigareto za cigareto, ter kadil skozi nosnici in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi svojimi možgani prilično s svojim obrazom obrnil po vrtnej stezi, ki je vodila od mosta sem, postavil se je nehote na tanki svoji nogi, ter izpustil izmej zob robato kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondu je počasi, kakor v sanjali, stopala baronesa Zora iz Struge. Dolge lase je imela čez tilnik izpuščene in samo z modrim trakom prevezane. Na bledem obrazu pa jej je čepel zopet tisti dobrovoljni smeh. Z mrtvim svojim pogledom premerila je pivsko družbo, ter počasi pristopila k mizi.

»Baronesa!« vskliknil je pijani Bontoux, »srečen bodem, če se še spominate mojega obraza! Tu pa Vam predstavljam izvrstno družbo! Grof Egon ..., viteza Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux, Jurij baron Bontoux!« 

Gospodje so bili uže toliko pijani, da niso čutili neprijetnega svojega položaja.

Gospica opazovala je nekaj časa baronov obraz in potem vprašala:  »In kje je Serafma? kje Lucija? K njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil brat Konstantin?« 

Takoj se je zamislila, ter zrla pred se, kakor bi jo močno skrbelo, če bi se srdil brat Konstantin. A hipoma je zopet pozabila vse. Pristopila je h grofu. Tik njega na mizi je ležala podoba grofa Milana, katero je bil baron pozabil spraviti. Razširile so se jej oči. Nepremakljivo je stala nekaj časa, kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri jej je zalila obraz. Smehljaj krog ustnic je izginil. S tresočo roko je segla po podobi. Bliže jo je prinesla očem — a potem se jej je kakor zarja razširilo čez obraz in morda so se jej tedaj razklenile teme, v katere je bila zavita njena glavica.

»Milan!« vzdihnila je zareče.

»Da, to je grof Milan, baronesa!« odgovoril je Egon, tik nje sedeč.

»In kdaj bode prišel!« vprašala je hlastno.

»Prišel! Menim, da nikdar, baronesa!« odgovoril je oni brezsrčno.

»Nikdar! nikdar! Oj tega Vi ne veste! Brat Konstantin pravi, da pride gotovo!« 

»Vaš brat Konstantin je bojazljivec in če to pravi, tudi laže!«

Grof Egon se je v vojaškej svojej naravi očitno kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo pred njim.

»In kako, da ne pride?« vprašala je še, ter s strahom in grozo uprla svoj pogled v grofa.

»Ker je mrtev! Ha! Ha!« 

»Mrtev! In v zemljo zakopan!« 

Oslabeli sta jej nogi, tako da se je zgrudila na kolena. Ali takoj je z divjim krohotom planila kvišku, ter glasno govoreč odhitela po stezi.

»No, to bode denes baronu Konstantinu napravila litanije!« 

S silo se je smijal grof Egon. A drugi se niso smijali in vsi so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda tudi sam to čutil, in vinske njegove možgane vsiliti se je hotelo kesanje.

Ali z vinom je je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno zdelo in vino jim več ni teklo. Vstali so, ter se razšli.

***

Dva dni pozneje sprehajala se je grajska gospoda po vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovji in mrčes se oglašal iz vinogradov od vseh stranij. Kontesa Serafina in grof Egon, zopet sprijaznena, hodila sta po samotnih stezah, in pravil jej je vse dovtipe, katere je le kdaj čul. Končno sta stopila na teraso, na severnej strani otoka, od kodar se je krasno videlo po vodi. Luna je bila ravno kar priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku.

Z radostjo sta zrla po vodi, ki se je kakor kača izgubljala v temi.

Tedaj pa je kontesa Serafina lahno vskliknila in s strahom segla po roki svojega spremljevalca. Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po žilah.

Ravno pod teraso rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K njemu pa so bili valovi pripluli mrtvo žensko truplo. Bela obleka se je tesno prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo okrog nje. Roki je tiščala skrčeni čez prsi. Kadar pa so valovi plusknili, tedaj se je vselej prikazal bledi obrazek iz vode. Bila je baronesa Zora!

Ko so jo prinesli iz vode, dobili so v skrčenej ročici ostanke podobi, ki je nekdaj kazala obličje grofa Milana.

Smrt je bila nepričakovano udarila s koščeno svojo pestjo v veselo družbo na Otoku. Kakor listje v piši razpršila se je takoj in hipoma je bil grad zapuščen, prazen in miren. Na vse strani so so se razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo — in njen spomin se je tudi pozabil.

VI.[uredi]

Kontesa Serafina svojej sestričini Luciji: Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi okno, lomijo se veje pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu, ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno je, dolgočasno, dolgočasno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem grozno trpela!

Tri leta je sedaj že preteklo, kar sem videla zadnjič ta pusti kraj. Tri leta, ali moje srce je postalo starejše za deset let. Za ves svet ne maram več. Tu pri oknu Ti sedim, ter zrem v dolgočasni dan in po mojej duši se pode temne misli kakor zunaj sneženi oblaki po sivem nebu. Sama sem, sama, moj Bog, kako sama!

Kako je to vse prišlo! Ti veš, da je grof Egon letal za manoj. In časih se mi je zdelo, da bi ga lehko rada imela! No, pa je bil prebrisanejši nego sem menila. Ko mu je pri hčeri stvar vršila se prepočasi, lotil se je matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma zopet pomladila! Črna obleka je zginila kar čez noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice! Nekega večera, ko sva ravno pri čaji sedeli, in ko ni bilo pri nas nikake družbe, zvedela sem kako in kaj.

»Pojdi iz sobe!« dejala je mama strežaju, Jaz moram s konteso govoriti!« 

Tedaj sem vedela takoj, čemu da mama za denes ni bila povabila družbe. Hotela je sama biti z manoj!

Ko pa je sluga odšel, vzdihnila je trudno:

»Serafina! Srce moje! Jaz te moram poljubiti!« 

Pristopila je k meni, ter me poljubila na čelo. Kmalu sem zvedela, kaj je hotela nenavadna ta izjava gorke ljubezni.

»Kaj ti je mama?« vprašala sem skrbno. »Ali si bolna! Dozdeva se mi, da si čudno razburjena?« 

»Serafina! dete moje!« dejala je tiho, »ali bi se srdila, če bi se tvoja mama zopet omožila?« 

»Mama!« vskliknila sem od strmenja. Ni mi pustila govoriti:

»Poglej, grof Egon je denes poprosil za mojo roko!« 

»Grrof Egon! planila sem kvišku, grof Egon!« 

»Da, grof Egon!« 

»Moj bratranec!« 

»Da, tvoj in njegov oče bila sta si brata!« 

»Grof Egon, mama! Ti si ga pač zavrnila, predrznega tega človeka, ki uganja šalo s tvojo starostjo!«

»Zavrnila? Ne, jaz sem mu obljubila svojo roko!« 

Bila sem otrpnela, od golega čudenja mi ni bilo mogoče besedice izpregovoriti.

»Grof Egon! Moj Bog, mama vsaj vendar veš, — da tudi mene ljubi!« 

»Morda! A snubi pa mene! Izbij si ga iz glave! Vsaj tako nisi za njega!« 

In kako strupeno hudobno je govorila te besede!

Celo uro sva potem tiho sedeli v sobi. Ko sem končno povzdignila obraz proti mami, bila je leta v svojem stolu zaspala. V takem položaji je spala!

Vzbudila sem jo.

»Ali greva spat, golobica!« 

»Mama,« ihtela sem, »ti hočeš v istini stopiti v zakon?«

»V istini!« In zaspano je posegla z roko po sladčicah. ki so stale na mizi.

»To ni mogoče mama! Ker veš, da je potem postavljena mej naju stena, katera se prekoračiti ne da! Potem se bodeš morala ločiti od svoje hčere!«

»Kakor želite, kontesa!« 

»Tvoja zadnja beseda, mama!«

»Moja zadnja!« 

»Lahko noč!«

A drugo jutro sem se odpravila in odpeljala iz očetine hiše. In sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je dedščina pripadel po očetu, grofu Milanu. V srci srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila vse! Mkdar ne bodem moškemu v last, in gnjusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in kolikokrat se rotil, da me ljubi! A sedaj hoče vzeti žensko, ki je ne ljubi, ker bi bila lahko njegova mati! Tak je ta spol!

Tu na Otoku bodem živela kakor v puščavi! Pozabljena od vsega sveta in vedno pred očmi tiste grozne spomine, kateri so pokončali mojo vero v življenje.

Pozabljena od vseh! Samo če Ti, draga mi Lucija, oviješ okolo mene zlate svoje misli, zadostovalo bode to Tvojej nesrečnej prijateljici.

VII.[uredi]

Kontesa Serafina je bila nepričakovana prišla na Otok.

Nekega belega jutra je stal gospod grajski oskrbnik Janez Igla pred Otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci, ter si hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo glavo, ki je bila pijana prej ta večer kakor vselej! Kar jo prikrevsa po cesti vaški pot Tone Tičar, ter se gospodu oskrbniku z dobrovoljnim smehljanjem uže na deset korakov odkrije. Blizu prišedši pa postavi svoj košek na tla, ter izvleče iz umazane rute malo, drobno pisemce, katero pa je po njegovem mnenji po vseh nebeških dišavah dišalo.

Ali ko je gospod Janez Igla tisto pisemce prebral, in pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje lase in dejal:

»Hudiiiča!« 

In ko je pisemce še jedenkrat prebral, dejal je še jedenkrat in še bolj zategneno: »Hudi-i-i-ča!« 

Ali končno je bila vendarle resnica! Gospoda mu je prišla čez zimo na vrat in z njo je vzel vrag vse tisto prijetno, pozimsko življenje, brez skrbij in polno pijače!

Kontesa Serafina je v istini prišla. In kakšna je bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si je bila uže prej pri sodniji leta kupila. Hotela je vse vedeti, račune, knjige, vse take oskrbniku Igli silno sitne stvari.

Vse je iztaknila v gradu, bila osorna, tako da je Janez Igla izgubil še tisto malo razuma, kar ga mu je bilo pustilo večletno zimsko pijančevanje. Skoro ves teden je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, predala, žito, vino, ter se je srdila nad oskrbnikom. Nikomur ni privoščila dobre besedice. In ko je prišel vaški župnik, da bi jo obiskal, velela mu je dejati, da je bolna in da ga sprejeti ne more. Jedla je sama, pa skoraj nič. Včasih je postrežnica tudi čula, da je v svojej sobi glasno jokala. Vse z oskrbnikom Iglo na čelu je prorokovalo, da se tako življenje dolgo ne bode dalo živeti in da bode konec — bolezen.

Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moci. Neprestano je jokala. In slugi je dajala:

»Zdravnik naj pride!« 

Ko se je gospodu Igli povedal ta ukaz, razjaril se je močno:

»Zdravnik! kakor da bi se pri nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo letel sedaj in v takem poti! Na Strugo po barona naj skoči jeden! Bode imela vsaj plemenitega zdravnika!«

Dobro uro potem pa je prijezdaril baron Konstantin iz Struge. V trdej zimi je bil silno lahno opravljen. Kar ga nismo videli, bil se je postaral. Lasje na glavi bili so na mestih skoro sumljivo beli; okrog očij, ki so temno zrle izpod čela, videle so se mu proge.

Osorno je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal.

»Kdo je bolan?« vprašal je, »pa je že bil kak pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po stopnicah. Kdo je bolan?« 

»Kontesa?« 

»Kakšna kontesa?« 

»Naša kontesa, gospod baron!« 

»Vaša kontesa! In čemu mene kličete?« Uže je hotel sesti zopet v sedlo.

»Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč! In mesto je predaleč! Nevarnost je velika, Vaša milost gospod baron! Pa smo dejali, gospod baron na Strugi ve gotovo toliko, kakor tisti mazači iz mesta, pa smo Vas poprosili, gospod baron!« 

Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena, ter stopil v vežo, da je vse rožljalo, ko je korakal po tlaku.

Pred njim je šinil sluga v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik prišel. Slonela je v stolu, vse moči so jej bile izginile iz telesa, in čutila se je tako slabotno, tako nesrečno, in tako nervozno, da ni mogla prebivati niti jasne svetlobe ne. Preproge pri oknih so bile izpuščene do tal, da je bilo prav močno mračno v sobi. Enomer so jej silile solze v oko in prepričana je bila, da je na svetu ni nesrečnejše stvari, kakor je ona.

Ko je baron srdit še vstopil, ni takoj razločil stvarij. Premračno je bilo. Potem pa je tam pri mizi opazil bolnico. Z robcem si je prikrivala obrazek, in tako slabotna je bila, da ni niti pogleda obrnila proti njemu, ki je bil po mehkem tepihu pristopil. Trudno mu je dvignila ročico nasproti, da bi počutil, kako jej bije žila.

In v svojo pest je vzel drobno, mehko, belo njeno ročico, ter štel udarce razburjenega srca. Kontesa pa je vprašala potem:

»Kaj mi je?«

»Nič!« 

»Nič?«

»Prav čisto nič!« 

Takoj se je postavila pred njega, vrgla robec na mizo, kri pa jej je napolnila lice.

Ali oni je ponavljal satirično:

»Prav nič, kontesa! Premalo ste jedli in morda premalo spali. In sedaj ste bolni, ker ste prepričani, da kontesa Otoška o tem času, na tem kraji, pozabljena od vsega sveta, drugačna kakor bolna biti ne more!« 

Kdaj je že čula ta glas, in kje uže videla to obličje? Pristopila je k oknu, ter kvišku potegnila gardino, da se je svitloba razširila po sobi. Kdo je bil ta človek, ki se je predrznil praviti njej take stvari. Po vsem malem telesu se jej je srdilo vse in kipeče je hotela odgovoriti. Ali obrnivši se proti njemu odkrilo se jej je vse in spoznala je svojega zdravnika. Tedaj pa se jej je kri zopet povrnila v srce, in ničesar ni vedela izpregovoriti.

»Ali bolni niste! govoril je baron neusmiljeno. Če pa hočete poslušati dobre svete, dajte upreči še denes, še ta trenutek in odpeljajte se v zimsko mestno življenje! To obnebje pri nas ne ugaja takim rastlinam, kontesa! Sneg in gosta megla sta, slabi zadostili za svitli parket!« »Da pa Vas, milostiva, ne pustim brez zdravila, imate je tu!« 

Vzel je kupo na mizi, ter jo nalil z vodo.

»Tu notri denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki dve uri jedno kupo!« 

Postavil je kupo na mizo, potem pa se priklonil, ter odšel. Gospodična je zrla za njim, kakor da bi sama ne vedela, kaj se jej je zgodilo. Čula ga je, ko je z dvorišča odjezdil. Krčevito je posegla po robci na mizi, ter ga trla mej prsti. Ugledavši pa kupo polne vode, pograbila jo je hipoma, ter vrgla po sobi, da se je voda razlila, in steklo na sto koscev razletelo.

VIII.[uredi]

Kontesa Serafina svojej sestričini Luciji:

Kako sem s čudnim svojim sosedom v dotiko prišla, sem Ti uže pisala. Ravno tega barona sem še potrebovala pri svojem dušnem stanji! Resnica pa je, da sem se uže skoraj privadila zimskega svojega življenja. Ločena od vsega sveta, navezana sem čisto na svojo osobnost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje v mestu? Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami, polno tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo jedna proti drugej, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo jedna o drugej! Kaj mi hoče vse to? In pa še le tisti drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, samo nič pametnega ne!

Ti veš, Lucija, da mi je pokojni moj oče, grof Milan, uzor vsega krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog katerega se obvija trta moje duše proti večnim nebesom! Pri tem spominu pogreznejo se grof Egon in druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja! Takoj, ko sem bila prišla tu sem, bile so moje misli pri njem, ki je nekdaj tu živel in tu na Otoku umrl! Lucija, sedaj se mi dejanje moje matere dozdeva še silovitejše! Kako je pač mogoče pozabiti tacega moža, kakor je bil moj oče, pokojni grof Milan!

Spominaš se gotovo še cerkve, sloneče na rebri nad Strugo. Pisala sem torej gospodu župniku, da bi ondi bral mašo v spomin njega, ki me je nekdaj v življenji tako ljubil. Čestitega gospoda prosila sem tudi odpuščenja, ker nisem bila sprejela njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo, da se je maša uže oznanila po vaseh, in da se bode služila ta in ta dan.

Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh stranij hitelo k cerkvi nad Strugo. Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal pogledati v oko, dospela tija, bila je uže zbrana množica na pokopališči. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki je takoj raztogotil mojo dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj!

»Oj, tu je baron Konstantin s svojimi bolniki,« dejal je župnik. In prijazno je pozdravil čudnega tega zdravnika. Bil je obdan z vso bolnico. Tipal žile, gledal jezike (oprosti, ali pisati Ti moram vse, da bodeš vedela ceniti plemenitega ranocelnika!) ter jemal umazano zavite otroke v svoj naročaj. Preiskoval je vse bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega, ter zrli mu v obraz s strahom in upi. Ali meniš, da me je pogledal! Kar zmenil se ni za moj prihod, in ni se dal motiti pri zdravniškem svojem opravilu. Stari gospod na mojej strani je govoril nekaj o usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla groza, in hitela sem mimo, da bi ne zrla dalje prizora, s katerim se je omadeževala rodbina tako starega pokolenja.

Potem se je pričela sveta maša. Njemu v spomin, ki je bil tako dober, in tudi tako plemenit človek! Ni sence ni na njegovem imenu! In molila sem iz globokega srca k nebu, ter čestila neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin njegov. Lucija! kaj bi bilo z manoj, da nemam teh spominov? Ves čas mej svetim opravilom stala mi je kakor svetnika jasna njegova podoba pred duhom!

Po maši je moral župnik s svetim obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja, da me ni mogel spremiti do doma. Ostala sem nekaj časa v cerkvi, ter čakala, da se je razkropila množica. Bala sem se, da bi zopet ne zadela na kako bolnico zunaj cerkve in na njenega zdravniškega barona! Ko sem čula, da je vse odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik, ki je uže težko čakal, planil je k cerkvenim vratom, ter jih zaklenil.

Bila sem čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija, ko sva obiskali raztrgano Strugo. Tudi tu sem je naju bila peljala, ter nama pokazala grob svojega otroka. (Morda je bil to grob njenega brata?) Denes preobdali so me spomini na tisti dan z vso silo in pred svojo dušo sem gledala nežni nje obrazek in mrtve njene oči. In hipoma sem videla tudi, kako jo je priplula tistega groznega večera reka do našega otoka in kako se jej je privzdigovalo mrtvo lice iz hladnih valov!

Sedaj pa sem stala zopet na prostoru, katerega je ona nekdaj posipala s cvetjem. Bezgov grm, pod katerim je nama kazala mali grob, bil je še tudi tu in njegovo vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo. Sneg je pokrival tudi malo gomilo. Ali glej ondi v zidu svitlo ploščo in na njej z zlatimi črkami: Zora!

Stala sem tik njenega groba! Tu so bile zakopane vse njene bolečine, vsa njena sreča, katero je hotela doživeti! Silna toga me prešine! In morda, Lucija, morda je bolje ležati tu spodaj v zemlji, kakor pa nositi svoje gorje tu zgoraj pod božjim nebom! Morala sem zaplakati. Danes sem stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenji še poznala nista, katerih spomin pa se je harmonično združil v mojej duši. K Bogu sem molila tudi za ubogo Zoro, ki je bila pahnena v življenje kakor cvet v poznej spomladi, da ga zaduše vročine poletne.

Obrnivši se od groba, stal mi je pri zidu baron Konstantin, in s svojim očesom me gledal tako sovražno, Lucija, tako sovražno, kakor gleda morda pogubljeni angelj na dušo, odvzeto oblasti njegovej!

Takoj sem si obrisala oči. Ta človek ni smel videti, da sem pretakala solze.

Pri zidu je slonel, in dejal je divje:

»Kaj tu iščete, pri teh grobovih, kontesa? Ti grobovi so Stružki in Vi z Otoka nemate tu ničesar opraviti! Bati seje, da ne vstanejo mrliči, in da Vam ne groze s koščeno svojo roko. Pustite jih v grobovih, saj Vam bode še tako prerano zadonela tromba njihove obtožbe!« 

Kako nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal si je z roko pot na čelu, zrl nekaj časa v daljo; potem pa se mu jejzjasnilo lice, in sovraštvo mu izginilo iz pogleda. Da, Lucija, oči njegove gledale so na me nekako čudno mehko ali vendar neprijetno rahlo, kakor če solnce posije čez mrtvaško polje, čez bojišče, kjer ležijo pobiti, ter zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le nekaj časa, ker ti, Lucija, veš, da jaz tega človeka sovražim.

»Odpustite, kontesa! časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem bolj osoren, kakor je moja želja!« 

Pristopil je k meni, ter mi hotel prijeti roko. A nisem mu dodelila te dobrote, ker ni ravno častno, stopiti v dotiko z baronom, ki je ravnokar tipal s svojimi prsti umazane kmete!

Odšla sem s pokopališča. Stopal je tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Uže sva prišla blizu Otoka, ko se je ozrl po meni ter pričel zopet govoriti.

»Kontesa, dejal je rahlo, jaz bi Vas prosil, da zapustite to mesto, in da greste od todi!«

»Kako to, gospod baron?« 

»Tako!« 

»In Vi bi to radi videli!« 

»Istina je, da bi mi bilo všeč!« 

»Všeč Vam bi bilo?«

»Da, prav bi mi bilo!« 

Glas mu je bil še vedno mehak.

»Prav bi Vam bilo, vskliknila sem veselo, prav bi Vam bilo! Vidite meni je prav, da ostanem tu, in tako ostanem tu!« 

Takoj se je raztogotil po svojej navadi.

»Vi ostanete tu! Tudi dobro! Časih se mi nehote vsiljujete v misli. Ali jaz še misliti, še misliti nečem na Vas! Morda bodete zvedeli kaj, kar Vam srca porahlalo ne bode! Potem pa bodete odfrčali prej, kakor menite! Jaz sem Vas svaril! Z Bogom!« 

Jezno je odšel.

Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem tu.

IX.[uredi]

Preteklo je nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost, ki ga pričakovali niso. Mrzlega jutra, ko je bil mraz po oknih narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico, da se ni videlo deset korakov pred se, tedaj je prižvenkljal grof Egon, ter sredi otoškega dvorišča mogočno skočil z malih senij.

Janezu Igli pa je zarenčal ponosno:

»Pripravite mi sobo in potem povejte gospici, da sem prišel. Zakurite tudi!« 

Ko se je kontesi Serafini objavil njegov prihod, raztogotila se je tako grozno, da je letala po sobi in da od srda ni vedela, kaj bi počela.

Med tistim časom pa je hodil grof Egon po tlaku pred vežo, ter čakal, da se mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da je soba pregreta, dejal je lahkoživno:

»Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem takoj h kontesi! In Vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega vina, saj znate, da ne trpim slabe kaplje!« 

Ko se je najedel in napil, pogledal se je v zrkalo ter odšel h kontesi. Z mirnim in priljudnim obrazom vstopil je pri njej v sobo, in takoj pri vhodu vskliknil:

»Bog te pozdravi, Serafina!« 

Tik mize je sedela, bleda kakor sveča. Ni mu odgovorila.

To ga ni prav nič motilo. Vsedel se je na stol, ter hladnokrvno dejal:

»Sedaj, ko sem tako rekoč tvoj papa, draga Serafina, sedaj mi pač dovoliš, da zapalim cigaro v tvojej navzočnosti!« 

In zapalil je v istini cigaro; njej pa je bliskal srd iz očij.

»Povej mi, čemu da si prišel!« 

Komaj je izpregovorila te besede. A on se ni dal motiti.

»Sedaj sem torej tvoj papa,« in izpustil je oblak dima iz ust, »a stvar se ni hotela tako hitro napraviti, kakor sva mislila jaz in tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno se je le napravil zakon, kakor sva želela jaz in tvoja mama.

Nekako satirično je nadaljeval:

»In sedaj sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama! Življenje nama teče bolje, kakor sva pričakovala, ljuba Serafina, ker se končno pri najinih letih o ljubezni govoriti ne sme. Tvoja mama napravljala je nekaj časa malo dolge obrazke, ker prvo moje zakonsko dejanje je bilo, da sem jej prezentiral nekaj menjic, katere je morala honorirati, kakor pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo in sedaj sem, kakor rečeno, srečni tvoj papa!« 

»Prav dvomljiva čast je to zame!« odgovorila je strupeno mrzlo.

»Ti si še vedno polna tiste romantike, draga Serafina! Ti meniš, da mora k srečnemu zakonu pridejano biti nekaj tistega, kar imenujejo pesniki ljubezen! Ljubezen! Končno se ta stvar zrabi, kakor se obrabi recimo sina na kolesu, da necega lepega jutra odpade in da kolo več za porabo ni!

»Čemu mi pripoveduješ vse to! Povej mi rajši, kako da si prišel danes tu sem, dragi mi papa Egon?« 

»Tako je prav! S časom se me uže privadiš, Serafina! Zapiši si torej v svoj spomin, da k zakonu ljubezen potrebna ni, ker ljubezen mine, zakon pa ostane! Kdor stopi z ljubeznijo v zakon, temu je od pričetka nekoliko bolj mehko postljano, a necega belega jutra se prebudi na trdem tlaku — usoda mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni. Kdor pa stopi brez ljubezni v zakonski stan, ta ima uže od pričetka nekoliko tršo posteljo. Ali ta mu ostane za vse življenje, tako da mu ni prebiti tiste neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakona! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!« 

Še jedenkrat je vprašala jezno:

»Čemu mi to praviš?« 

»Čutil sem potrebo nekoliko opravičiti se! Ne opravičiti to ni prava beseda! Ali —« 

»Opravičiti? Pred manoj se ti ni treba opravičevati! Jaz vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor se je!« 

»Dobro! Sedaj ti tudi lože povem, čemu sem prišel tu sem, danes, v tem strašno dolgočasnem vremenu! Moj Bog! draga Serafina, kako si vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi umrl, da sem le j eden dan ukovan tu sem v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi ne vedel kaj početi. Ali ve ženske imate uže bolj elastične nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo mi na široko usta odpirati! ha! ha!« 

Smijal se je suhotno.

»Sedaj je pa skrajni čas, da poveš, čemu si prišel! Ker vidiš, dragi mi Egon, jaz uže komaj pričakujem, da zopet odrineš čez gore. Neljubo bi mi dejalo, če bi morala hlapcem ukazati, da čez prag vržejo sveto osobo tvojo, ki si tako rekoč moj papa.« 

»Ti si silno energična postala! Kakor vojak, prav kakor vojak! Stvar se ti bode prozajična videla. Vrag vedi, kje je staknila tvoja mama, da sva midva časih glave stikovala, in Bog zna, kateri hudobni duh jej je povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični moji momenti, tebi tudi pisaril. Saj veš, tiste otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga Serafina?« 

Vstala je.

»Tiste otročarije! In mama sedaj spati ne more, in dejala ti je: vsedi se na železnico in glej, da mi prineseš tiste otročarije! A grof Egon se je prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sem, ter berači okrog mene, da bi dobil, s čimer bi zamašil usta svojej gospe!« 

»Ti imaš dar prečudne kombinacije. Gotovo še ne veš, da je dobri naš Bontoux, Julij baron Bontoux, zadnjič tako nesrečno padel na ledu, da je malo dnij potem umrl. In Lindenholz je zblaznil popolnoma, ali to je pričakoval vsak pameten človek. In mladi vitez Trd vzel je staro preklo, tisto baronico Holdenovo ... ha! ha! to je par! Ali govoriva zopet o tistih otročarijah! Glej tvoja mama si je v glavico dejala, da jej moram tisto prinesti. In položila me je v hudo in močno tiskalnico! Vidiš, draga Serafina, meni poide časih tisto, kar imenujemo denar. In to tvoja mama dobro ve! In posti me in nateza me in sedaj so tisti listi conditio sine qua non. A jaz sem zavezan s častno besedo in tako dalje. Pa saj sama veš, kako je!« 

Ponosno je stopila v sosedno sobo, ter od tam prinesla nekoliko z modrim trakom prevezanih pisem, ter jih vrgla na mizo.

»Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!« 

Hladno je pristopil k mizi in urno spravil listine.

»Hvala ti, Seratina! Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj — familijarnega!« 

Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil.

»In sedaj čepiš v trdej zimi, kakor jež v svojej jami. Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo streho in komaj pričakujeva, da se povrneš! Pridi in sprejele te bodo mehke roke gorke ljubezni!« 

Grof Egon je imel svoj poetičen moment; melanholično je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti stropu.

Obstala je pred njim.

»Prijatelj, morda se spominjaš tistega prizora, v katerem kraljic Hamlet očita svojej materi, da je stopila v zakonsko zvezo z morilcem svojega prvega moža! Na steni visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva krasna kakor sobice, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost in revščino! Jedne stvari ne bodem nikdar umeti mogla, da je mojej materi mogoče bilo pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si vender tak, kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati, da ne bodeš menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči, ter ti želim srečen pot za večno!« 

Hotela je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene oči.

»Kontesa, počakajte še malo! Ker sva uže pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovniških svojih stvareh, ter pokladava na tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo! Nekdaj smo sedeli tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta z grofom Milanom, ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala po otoških in stružkih gozdovih tisto blazno baronico iz Struge!« 

Pristopila je bliže, in obraz sta jej prešinila skrb in strah, Grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval:

»No vidiš, pa tedaj še ni bila blazna! Saj se je spominaš te baronice, ki smo jo potem izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan uže poročen z grofico Ano, in tebe je tudi uže imel, draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti, ljuba Serafina, imaš nekje tam gori pri cerkvi grob, v katerem ti počiva — bratec, ki ga nikdar poznala nisi! ha! ha! Tvoj oče, ta tvoj vzor vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako, kakor baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje tam doli na produ pod Otokom! Nemam velike moralične vrednosti, to je gola resnica, ali če me položiš na tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom, potem, draga moja, v istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati, v pojasnjenje, da veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa, ter se ti v največjem prijateljstvu priporočam!« 

Lahno žvižgaje je odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko jo je videl koprneti pod strašnim udarcem.

Že med njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. Sedaj pa je zrla za njim, kakor za mrtvaško prikaznijo. Oči so se jej napele in z roko je tipala okrog čela. Tema jej je hotelo postati pred pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se jej je napravljal bolesten krč. Njena duša bila je vržena iz svojega ravnotežja in valovi obupnosti so jej prepluli temnega duha. Njegov spomin! Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena duša! Vse je bilo porušeno sedaj! Kjer je komaj še poganjalo cvetje, rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo jej je postal jasen marsikater temen trenutek v življenji preteklem! Kakor rešilno hladilo legla se jej je končno čez oblačno polje obupane duše misel: da je lagal, da jej ni govoril resnice, da jej je lagal iz hudobije! Kesnica to biti ni mogla! Tedaj jo je prešinilo: baron Konstantin ve resnico!

Bliskoma se je dvignila in takoj je bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu, da so se upregali na dvorišči konji v grofove seni. Kakor blazna je odhitela po stopnicah na vrt. Razoglava je stopila na mraz, gazila po debelem snegu, ter imela zavest, da jej mora baron Konstantin povedati resnico.

Čez most je hitela proti Strugi, ter vlekla za seboj mokro svojo v obleko. Čutila ni niti mraza, niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. Po slabem gozdnem poti se je trudila, in ni se menila za vodo ni za blato, v katero je stopala s svojo nožico. Pot jej je lil po lici, na glavi pa so se jej razdrle kite, da so se razpustili lasje, ter jej mokri padali na ramo. Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar jej je povedal grof Egon.

Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov gozd, prijezdil jej je slučajno nasproti baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem. je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita iz globokih luž.

Strmeč je obstal tik nje, ter takoj skočil raz konja.

»Moj Bog! kontesa, kako prihajate tu sem?« 

Dvignila je roki proti njemu.

»Gospod baron! --- ---« 

Ni mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi po svojej navadi.«

»In v takem vremenu in v takej opravi! Bolezen je neizogibna!« 

»Gospod baron! povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša sestra, baronica Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!« V prvem trenutku jej ni vedel ničesar odgovoriti.

»Torej je vendar resnica!« je vzdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišči dvojno breme, melanholično povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih rebrih.

Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njeni obraz je slonel na prsih njegovih, in časih je čutil, kako je bilo njeno srce. Povedati moramo, da baron Konstantin tedaj brez strasti ni bil. Ko je namreč podil se mej visokimi smrekami, in ko je opazil, da ni nikjer živega duha, ustavil je hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku, ter poljubil mrzlo njeno lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še jedenkrat ponoviti, kar se je okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor dekle je zarudel ...

Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško dvorišče, ter oddal sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito jokati, ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč.

X.[uredi]

Minula je zima in na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz zemlje. Tudi kontesa Serafina je bila ravno prebila dolgo bolezen, borivši se s smrtjo mej mrzlo zimo za mlado svoje življenje.

Solnce je rahlo sijalo. Na vrtu na znanej terasi je sedela, slabotna, bleda, in močno so se jej poznali znaki prebite bolezni.

Zaspano tožno je zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi prsti list, katerega je bila ravno prebrala. Koščeke je pa metala v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici.

»Lucija!« je dejala trudno, »kdo je nama še pisal denes?« 

»Tudi tvoja mama!« odgovorila je ona boječe.

»Kaj mi hoče?« 

»Tu sem bi rada prišla čez poletje!« 

Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na lici pa se jej je prikazala rudeča lisa. Potem je izpregovorila mrzlo:

»Piši ji, da naj še počaka mesec dni!« 

»In potem?« 

»Potem bodem zdrava popolnoma in napravim jej prostor! Potem naj pride grof Egon in kdor hoče!« 

»In ti, Serafina?« 

»Kontesa Serafina ni odgovorila takoj. Na lici zginila jej je rudeča lisa in obrazek jej je postal silno bled.

»Jaz, Lucija, jaz bodem šla — v samostan!« 

Ona je plaha hotela vstati.

»Tiho, Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!« 

Kontesa Lucija bila je tako zelo osupnena, da ni mogla izpregovoriti besedice. Takoj so se jej napolnile s solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina.

»Lucija!« je zaihtela, »ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva o drugej stvari!« 

A govorica se ni hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako mirno, da je v bližnji grm vsedla se penica, ter pričela žvrgoleti drobno svojo pesem.

»Ko bi v kletki tičala, bi pač ne pela« izpregovorila je kontesa Lucija.

»Tiho, otroče! Nekaj sem te hotela še povprašati.« 

Nekako sramožljivo je obrnila obrazek proti vodi.

»Vprašaj!« 

»Kdo je bil pri meni, ko si prišla tu sem?« 

Kontesi Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti smehljaj okrog krasnih ust.

»No tisti zdravnik iz Struge, baron Konstantin, ki pa pred teboj uže davno ni več plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebdel pri tvojej postelji. Menda tisto sovraštvo mej vama ni bilo tako strupeno, kakor si mi ti pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, da je hodil mož prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje življenje borilo s smrtjo! Ali sedaj, ko hočeš stopiti v samostan, te take posvetne stvari pač ne zanimivajo več!« 

Kontesi Serafini pokazale se niso samo rudeče lise na licih, temuč oblila jej je prav odločna rudečica ves obrazek.

»Hladno je! Pojdiva v sobo!« 

Molče sta odšli z vrta.

Bolezen in druge britke iskušnje zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratičnej njenej duši. S sklepom, da stopi v samostan, slekla je vse posvetno, kakor je predpisano za take položaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se je pri tacih razmerah morala sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to jej je ukazovala vest, pa tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike.

Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja baron Konstantin, ki je vendar moral vedeti, da hoče otoška kontesa stopiti v samostan, ter se za vse življenje odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njenej pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo!

Ker je živela v zavesti, da mora kot prihodnja samostanka izrovati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svojej duši, in ker je imela tudi zavest, da/dolžuje hvaležnost njemu, ki jej je stregel v silnej bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konstantinom.

Uže na poti so se jej borili po duši čudni občutki. Stopivši v zapuščeno struško dvorišče pa jo je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila.

Na dvorišči je bilo še vse tako, kakor nekdaj. Pred umazanimi hlevi nekoliko polomljenih vozov, takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe uže tudi slep pes, ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega. Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih, ter se razpršilo pri dekletovem vstopu. Nikjer ni bilo videti človeškega obraza. Boječe je stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga ni prav varno bivališče, in da bode častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo na vse štiri strani.

Nekje na koridoru prišel jej je nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta, ter povzdignil roko, kakor da hoče potegniti umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska. Pustil je torej pokrivalo na glavi, ter čakal, kaj bode izpregovorila. Ali kontesa je molčala. Prestrašila se je brez dvombe pri čudnej prikazni tega strežaja.

Mož je moral končno vendarle izpregovoriti.

»Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu.« 

Kontesa je povprašala po baronu. Sporazumela sta se, da je »on« baron, in da je na vrtu.

Mlademu možu se je razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo prav, če jo popelje v »njegovo« sobo. Dejal je:

»Tam le stanuje! Tam čakajo tudi gospodje iz kaplanije, če pridejo sem!« 

Peljal jo je v njegovo sobo, ki ni bila zaklenena, ukrasti tako ni bilo kaj.

»Iskat ga grem!« 

Porinil jo je skoraj skozi vrata, katera je potem hitro zaprl. Bila je sama v tujej sobi. Okno je bilo prepreženo. Pri mraku je opazila, da stoji v prostoru tudi postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konstantina. Prestrašila se je tako, da je takoj pohitela v sosednjo sobo, v katero je pri odprtem oknu sobice sijalo. Bilo je to prav revno bivališče: nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic. Vsedla se je na stol pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo jej je dolgčas. Skrbelo jo je tudi, da ga morda ne bode, da je šel kam v goro, in da bode zaman ga pričakovala. Tudi po stropu so se videle razpoke, in po kotih predli so pajki svoje mreže. Mislila si je, da mu manjka ženske, in da je človek revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni nikjer podobe! Še gledati ni kaj. Obrnila se je k mizi, pri katerej je sedela. Odprla je knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto pismo na mizi. Takoj se je obrnila, ker je po vsem nespodobno prebirati tuja pisma! Zopet je pričela šteti razpoke po stropu, pajčevine po kotih, ter zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno mislila, komu da pač piše? Morda ženskej, in kaj? Obstati si ni hotela, da jej je hudo dejala zavest, da je to pismo morda namenjeno ženskej. Ali vendar je bilo tako. Počasi je zavila glavico zopet proti mizi. Hotela je zapaziti, da je zapisano na listu — njeno ime! Da, tu se je jasno bralo: kontesa Serafina! Ni je ženske, ki bi v takem položaji bila premagala iskušnjavo! In tudi naša kontesa je ni! Komaj se jej je dozdevalo, da je videla zapisano svoje ime, uže je nagnila obrazek k tujemu listu ter brala, kar ni bilo pisano za njo.

»Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo mi je uže davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami! Zapustil bodem stari kontinent, ter se preselil v novega! Evropa je zame prestara, in tudi v jaz sem prestar za njo. Časih je dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred tvoj prag prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo rodovino. Ali denes naj ti je povedano da je usoda prihranila meni najhujše. Človek, ki je najsilovitejše zlo prtiuzročil mojim, zapustil je otroka, hčer. Sovražiti bi jo moral, ali sovražiti je ne morem! Samovoljna, samoglavna ženska je, ali sovražiti je ne morem. V prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali usoda ni hotela! Letos v trdej zimi prišla je ta kontesa Serafina tu sem. Iz gole samoglavnosti! Njena mati, stara ženska, vzela je mladega vojaka. A to je razsrdilo gospico hčer. Mladi očim pride za njo. Prepirala sta se. Mej prepirom pa jej je povedal čudno zgodovino o očetu grofu Milanu. V mrazu je hotela k meni na Strugo, da jej povem resnico. Mej potom jo srečam slučajno. Izvršila se je scena, kakor je pri ženskej navada; omedlela je, in na svojem konji sem jo prinesel na Otok. Mej potom pa me je hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na lice. Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti. Pred zrkalom stojim in štejem si sive lase na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar uže v letih, v katerih se človek ne sme obnašati kot v zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna stvar. In starejši ko postaja, menj ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaji. Kakor dež po razsušenem polji razlije se mi časih po duši zavest, da hoče morda usoda na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala poprej z neusmiljeno svojo roko! Jaz in kontesa Serafina naj bi zopet zjedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak otrok sem postal! Pri vsem tem pa je najhujše, da me kontesa Serafina sovraži, in da čisto nič ne ve, kake plamene da je prouzročila v mojej duši! Moj duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez vspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji list pa uže dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! --- --- ---« 

Dalje ni brala! Kar jej je srce prepluvalo, ni bilo samostansko, pač pa popolnoma posvetno. Baron Konstantin jo ljubi! To se jej je dozdevalo tako čudno ter jej bilo tako nepričakovano, da je morala — od sreče jokati. Nagnila je glavico na mizo, na list, kateri jej je bil povedal njegovo skrivnost.

Ko pa je prišel baron Konstantin, topila seje še vedno v solzah. Dobro je čutila, da je vstopil. Ali glavice si ni upala privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Pogumno je pristopil k njej, ter se še celo predrznil, da jej je privzdignil glavico. To bi bil storil, vsakdo izmej nas. Videl je razžarjen obrazek in dvoje solznih očij. Okrog ustnic pa se jej je napravljal smehljaj ter oznanoval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila? Nam se dozdeva, da ni bilo potrebno.

Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala, ter se pogledovala kipeče, kdor je videl, kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno, vedel je lahko vse, če je bil tudi samo površen opazovalec rečij okrog sebe.

***

Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnjost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa, in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozajičnem našem življenju! —