Ostervica nepremagana
| Ostervica nepremagana Urban Jarnik |
| |||||||
Z Tirola grozna vojska gre,
Pa kam se bo vklonila?
Po vsej deželi se ne ve,
Ljudi že čaka sila.
Po Dravi dol le vleče se,
Orožno vidiš bliskanje,
Se čudijo planine
In v strahu so doline.
Široka cesta se praši
Od Lienca do Beljaka,
Kjer sonce sije, meč blešči,
Se v jeklo luč pomaka.
Orožniki prepevajo,
Serce čerstvo si delajo,
Sovražnika pobiti,
Blaga dovolj dobiti.
Pa gledam, gledam, kje bi bil,
Kateri vojsko vodi,
Al je med trumo se zavil
Al za bandero hodi?
»Prijatel moj, ne isci ga,
Vojskar je le možakinja,
Ki reče se Marjeta,
Za vojskovanje vneta.
Poglej jo tam med jezdnemi
Po moško jezdariti,
Z železno kapo glavo si
Po vitezno pokriti.
Opersje vse jekleno ma
In čisto zlato blisketa,
Od pete do temena
Je vsa junaška žena.«
Se noč in den le hodi, gre,
Dežela se odpira
In vsaki grad pa brambarje
Na brambo hitro zbira:
Al Meta že le misel ma,
Kar glasno vsem na znanje da:
Premagat Ostervico,
Med gradami devico.
Ozidje grajsko perblešči
In sonce se nižuje:
Trobenta vojskna zabuči,
Ker Meta se bližuje.
Klepet orožni zarožlja,
Helenina gora skomlja,
Armada se poleže,
Do Kerke doltaj seže.
Zvečernica se pozvoni
Na belej Ostervici,
Zablisne pak in zagermi
Na daljnej Kravenici:
Vso noč je strašno treskalo
In bliskama se videlo
Pod gradam šotorišče
In Metino selišče.
Ponočni strah je zgubil se,
Od jutra sem že svita,
Črez tiho jasno nebo je
Pa zarija razlita:
Je gor in dol zatrobljanja,
Gromečega prepavkanja,
Da zemlja se potrese
Od strašne vojskne jeze.
Bandere se povzdigvajo,
Armada perstopuje,
In meči se potegvajo,
Orožje prebliskuje.
Pred licam vojske kneginja
V svetlobi zlatej poigra,
Poslanika postavlja,
Na grad ga iti spravlja:
»Gospodu grajskemu povej!«
Gospa mu kratko reče,
»Perbližal se je god sedaj,
Da mi nihče ne vteče:
V oblast mi Ostervico daj,
Prijazno z svojmi se povdaj;
Če ne, pa bodem vstala
In vas in grad vkončala!«
Poslani gre, se naglijoč
Do vrat poslednjih pride
In trobci ga zatrobljajoč
Sprejemljajo, da vnide;
Vojsvavci dol pa čakajo,
Kaj z grada jim se reklo bo,
Gotovi vsi na bitje
In grozno kriprelitje.
Le malo dobe preleti,
Poslani se vračuje,
Gospe na glas odgovori:
»Gospod vam sporočuje:
Po sveti vsem junaka ni,
Da slavni grad v oblast dobi,
Na večne Ostervica
Ostala bo devica.«
In jeza v Meti zagori,
Obličje jej prepada,
Oko se vneto vplameni
Pobliskujoč od grada:
Obdirja vojsko skokoma,
Povelje grad obstopit da,
Da jim nihče ne vteče
Iz zgorne skalne ječe.
Žolnirščina se stopama
Do grada pomikuje,
Pečino krog okrog obda
In grajščane stiskuje:
Po stenah grajskeh migljanje,
Bander kervaveh vsajanje
Zagleda vsa dolina
In strašna orožnina.
»Na viš, na viš se vzdignite,«
Se vkaže in oznani,
»Železneh kol poganjajte
Tam gor na južnej strani!
Začnite sten podirati
Na grad si pot perpravljati
Črez stenske razvaline
In režaste stremnine.«
Žolnirstvo strašno naleti,
Da zidje se pogiblja
Iv vsa pečina zaberni
In grad se ves preziblja;
Iz grada dol pa kamenje
Enako kakor toča gre,
Podiravce preganja
Od njih spočenjovanja.
Š enkrat naprej zavkaže se:
»Le močno naletite,
Vzemite še koračnice,
Na zid jih naslonite,
In zlezite črez stene mi,
Presekajte vse z mečami,
Kar vam se zoperstavlja
In braniti napravlja!«
Na stene spet zaburijo
In začnejo že lesti,
Od zgor pa strašno streljajo,
Od zida jih pomesti.
Se naletavci zavaljo,
Globoko revno smert terpo,
Dol vidiš jih ležati,
Že v smertnej senci spati.
»Nazaj, nazaj,« se perglasi:
»Na Kremzo se vsadite,
Kjer grad nasproti jej leži,
Tam ogenj naredite:
Ognjen se most vam zidal bo,
In z fračo v grad že poleto
Škorjančiči goreči
Tesnobo jim poječi.«
Po vkazi pak nehenjama
Na grad se ogenj meče,
In glavnje so izdaleča
Ko ptičice rudeče:
Pa grajski streh odkrivajo,
Kjer treba je polivajo,
Napenjajo samojstre
Sovražnici preojstre.
Ni mesta brez nevarnosti
Za Metine bojake,
Gospa sedaj zagovori
Na svoje deželjake:
»Le pojte vsaki v svoj šotor.
Ostal naprej bo moj govor:
Jih hočmo zlakotati,
In tako premagati!«
Na tenko že obsedejo,
Ves grad okol, vse pote,
In noč in den se krožijo,
Obhodijo vse kote:
Mogoče ni jim vbežati,
Da noč lih je najtemnejši,
To vganjajo pol leta,
Se naveliča Meta.
Pa znano ni Tirolarici
Kaj sile je na gradu,
Po celej belej Ostrevci
Je vse v največjem gladu;
Ostane Meta malo dni,
Pa glad pol grajščanov vmori,
Al taj se je povdati
Al z lakoto vkončati.
En moder se pa naglasi,
In tako jim svetuje:
»Dol v hlevi še en bik leži,
Brez kerme vse zmedluje;
Vzemite ga in z kleščami
Ga ščipajte razbeljenmi,
In potlej zakoljite
In v koži rež zavijte.
Vse skupaj dol potisnite,
Kjer straža v službi čredi,
In noter pa zapišite,
Kar rečem, po besedi:
Kaj čakaš, Meta, tolko dni,
Kar šteješ zern, še četerti
Imamo vsega žita,
Da z njim še vol se pita.«
In vsakemu dopade to,
Bika že z hleva dejo,
Ostrevski hlapci jaderno
Na dvoru oglje vspejo.
Z pihavnikam razgnetijo,
In klešče prav razbelijo,
Da grozno je le vedat,
Kar groznejši bo gledat.
Živad imajo zvezano
In pridejo že z klešči,
Jo ščipljejo nevsmiljeno,
Da ni z besedo zreči:
Pa tuli bik in tuli zlo,
Ko sto volov bi tulilo,
Da strah je vso dolino,
In Metino možnino.
Po tem pa vse dopolnijo
Po modrem svetovanju,
Sovražni spodaj najdejo
In vidijo po branju:
Da grad nikol premagat ni,
Če ga lih kdo še tak želi,
Najbolši da se henja
In boj ne dalj spočenja.
In Meta kliče vojsko vso
In tako beseduje:
Sedaj pustimo Ostrevco
Ker zima se bližuje;
»Pa pride čas, o kterem vi
Še boste grad obderžali,
Kar letos noče biti,
Vam k letu ne more priti.
Za to spomin postavimo,
Da bo perhodnem znano,
Kolko z Tirola vas je blo
Od mene sem peljano.
Železno kapo polnite
Z perstjo in jo poverzite,
Kjer stali smo, na kupec,
Da zrasel bode humec.«
Odšla po tem je na Tirol,
Pustivši Ostervico,
Dežela vsa je gor in dol
Počutla vojskarico:
Smodila je in grabila,
Blaga si vkupaj spravila,
K je spadlo premaganje,
Je snula maščevanje.
Se graščan reven veseli,
Dežela poskakuje,
Veselejši Kerka šumi,
Planina se raduje.
In kar je bilo, bode še
V perhodnje govorilo se:
Na večne Ostervica
Ostala bo devica.
In tisti humec še stoji,
Popotnem oznanilo;
Pred tolko sto sto letami
Je vojskovanje bilo;
Je Meta hudo vganjala
In Ostrevco obsedala.
To vnuk že vnukam pravi
Po vsej domači Dravi.