Oreh (Josip Vošnjak)
(Preusmerjeno s strani Oreh (Jože Vošnjak))
| Oreh. Prizor iz življenja na kmetih. Jože Vošnjak |
Spisal dr. Jože Vošnjak.
| |||||||||||||
Prvi nastop.
[uredi]
- Blaž (ko zagleda Rezo, vstane in stopi k plotu ter kliče na polglasno:) Reza! (Ko se le-tá ne ozre, glasneje:) Reza! Ali ne slišiš?
- Reza. Kaj?
- Blaž. Semkaj stopi, da ti povem —.
- Reza. Ne utegnem!
- Blaž. No, no; saj delo ni konj, da bi ušlo. Poslušaj!
- Reza. (bliža se počasi plotu). Kaj neki?
- Blaž. Naš oče so strašno jezni na vašega očeta.
- Reza. Naš oče pa na vašega!
- Blaž. Oj, ta nesrečni prepir!
- Reza. Kdo mu je kriv? Vaš oče!
- Blaž. Ni res! Vaš oče so krivi! Kdo je prvi začel nagajati?
- Reza. Sevéda, če vaši nalašč poderó plot, potem naj ga mi popravljamo!
- Blaž. Nalašč? Ako se konji splašijo pred grabljami, ktere so vaši nalašč prislonili na plot. No, in nisem jaz ga popravil?
- Reza. Ti! ti! Pa kako so te oče ošteli za to! In zdaj zopet ta oreh!
- Blaž. Morebiti je tudi tebi napoti?
- Reza. Kaj meni! Saj veš, kako se očeta prepirata.
- Blaž. Za orehovo senco, ha, ha!
- Reza. Zakaj se smeješ? Ali ni res, da nam ôreh ves dan dela senco na vrt? Še rože ne morejo rasti.
- Blaž. Ti pa si vendar vzrastla.
- Reza. Beži no s svojimi šalami!
- Blaž. Res, od same jeze bi počil človek! Kako mirno smo živeli! Že je bilo vse dogovorjeno; kaj ne, Reza?
- Reza. Bilo, bilo!
- Blaž. O pustu bi se vzela —.
- Reza. Kar se vname ta nesrečna pravda. Zdaj ni mirú noč in dan. Kar zbežala bi.
- Blaž. Kaj pa jaz? Odkar so oče obsojeni, ne vem, na kaj, ni jih drugo kakor sam srd. Zarotili so se, da pojdejo prav do cesarja, če drugod ne dobé pravice.
- Reza. Do cesarja? Takisto pravijo tudi naš oče, ako obvelja razsodba.
- Blaž. Torej so tudi obsojeni?
- Reza. Menda že, ker neznansko preklinjajo vse škrijce.
- Blaž. In vse to za orehovo senco! Veš kaj, Reza? Še nocoj, ko bode vse spalo, pojdem in olupim ôreh, da se posuši.
- Reza. Tako? Da potem dolžé našega očeta, češ, on je to storil. In, ali se ti ne smili ôreh? Kolikokrat smo se otroci igrali pod njim!
- Blaž. In ko je sad dozorel, splezal sem na drevo in ga tresel, da so se orehi vsipali kakor toča.
- Reza. Jaz sem jih pa pridno pobirala. Ne, ne, Blaže, oreha ne podirati! Bil bi greh!
- Blaž. Kaj pa naj počneva?
- Reza. Čakajva, da se jeza ohladi!
- Blaž. Čakati? Reza, Reza! Pa ne, da misliš na drugega! (Jezen.) Vrat mu zavijem —.
- Reza. Komu? Ne bodi smešen!
- Blaž. To ti povem, turška motika —.
- Reza. Ne kriči tako! Če te slišijo oče! Premišljaj rajši, kako bi se zlepa poravnal nesrečni prepir!
- Blaž. Kako? Kaj jaz vem!
- Reza. Hočem pa jaz poskusiti.
- Blaž. Ti, ti? Kako neki?
- Reza. Vprašala bodem staro Uršo —.
- Blaž. Tisto coprnico?
- Reza. Ona vse vé. Pomagala bode.
- Blaž. In ti veruješ v tako sleparstvo? Če nimaš boljšega pomagača, čakala bodeva do sv. Nikola.
- Reza. Nevernež! Jaz pa bi ti lahko povedala —.
- Trmoglav (v hiši, kliče). Reza!
- Reza. Oče kličejo. Zdaj pa le pojdi, da te ne vidijo.
- Blaž. Reza, še enkrat ti povem, ko bi ti drugega —!
- Reza. Pojdi, pojdi!
- Blaž (odhajajoč). Vrat mu zavijem, vrat! (Odide v hišo.)
- Trmoglav (v hiši). Reza!
- Reza. Precej. Pa Urša le vse ve in zna. (Odide v hišo.)
Drugi nastop.
[uredi]
- Trmoglav (na pragu drži konec lestve). Ti pa jo primi na drugem koncu. Tako! (Pride z lestvo, ktero pomaga nositi Reza. V drugi roki drži žago.)
- Reza. Kaj pa hočete z lestvo, oče?
- Trmoglav (gre proti plotu, kjer stoji oreh na drugi strani). Stoj! Zdaj pa se upiraj z nogo, da postavim lestvo.
- Reza. Kam?
- Trmoglav. Kam? Kam? Ali ne vidiš? K orehu. (Vzdigne lestvo in jo prisloni k orehu.)
- Reza. Kaj počenjate?
- Trmoglav. Tebi nič mari!
- Reza. Vendar ne bodete odžagali oreha?
- Trmoglav. V hišo! Aló! Pa mir besedij!
- Reza. Oče, oče, nikar oreha —!
- Trmoglav. Ali si še tukaj? Da bi te —!
- Reza. Saj že grem. Moj Bog, če ga ugledajo sosedovi. — Da bi se le kaka nesreča ne pripetila. (Odide v hišo.)
Tretji nastop.
[uredi]
Zdaj pa na delo. Kar moli vej črez plot, vse odžagam. To pravico imam, dejal je doktor, ko sem bil pri njem. Prebrisan je moj doktor, prebrisan, kakor deset lisic. Vrag si vedi, da sem bil obsojen, in to za nekaj naglih besed. Ali ni res, da je sosed capin, ker mi nagaja prav kakor capin? Še enkrat mu to povem, in če me še enkrat obsodijo. No, v drugi „štanci“, rekel je doktor Zvijáč, dobiva jo gotovo, in Vrtáčnik bode plačal, da mu bodo rebra pokala. Zdaj pa na drevo, da ga oklestim. (Leze gor po lestvi.)
Četrti nastop.
[uredi]
- Vrtáčnik. Ho, ho! Kaj pa to? Kdo pleza po drevesu? Ti si, ti? Aj, ti vražji čuk, dol, dol! Če ne, sunem te s prekljo, da se prekopicneš vznak kakor prase! (Pograbi na tleh ležečo prekljo.)
- Trmoglav. Le udari, le udari! Ti bodeva že pokazala, jaz in moj doktor, kje je pravica.
- Vrtáčnik. Ti in tvoj doktor sta osla!
- Trmoglav. Le počakaj! To mu povem. Z ôslom si ga obkladal! Prav, prav! Zdaj nama ne uideš.
- Vrtáčnik. Bojim se tebe in tvojega doktorja, kakor jastreb vrabca. Dol z drevesa, pravim, dol!
- Trmoglav. Veje so moje, in jaz jih odžagam.
- Vrtáčnik. Veje so tvoje? O ti cigan ti! Čegar je drevo, njega so tudi veje. To si zapomnita, ti in tvoj doktor. Dol z drevesa, dol!
- Trmoglav. Le deri se, le deri! Pokazal ti bodem, kdo ima prav, ti ali jaz. (Začne žagati.)
- Vrtáčnik. Aj, ti pokveka, ti se drzneš? Ná! (Sune s prekljo proti lestvi, da se Trmoglav zvrne z lestve na tla.)
- Trmoglav. Kaj? Ti me bodeš tepel? Ti? Čakaj, čakaj! (Pobere na tleh ležečo prekljo in jo vihti.) Jaz ti bom pokazal! (Zadi zleti kokoš z Vrtačnikovega dvorišča na Trmoglavovo.)
- Trmoglav. (ko ugleda kokoš, steče za njo okoli hiše). Aj, ti vražja stvar! (Sliši se udrihanje. Trmoglav se zopet prikaže z mrtvo kokošjo v rokah.) Ná, tú-le imaš pečenko! (Vrže kokoš črez plot.)
- Vrtáčnik. Grdoba grda! Sram te bodi, da ubijaš nedolžno žival. (Pobere kokoš in jo vrže nazaj Trmoglavu.) Požri jo, požeruh!
- Trmoglav. (Zgrabi kokoš in jo vrže na Vrtáčnika.) Tvoja je, tvoja. Dobro ti tekni!
- Vrtáčnik. (stopi k plotu). Le sèm, le sèm, če te je kaj! (Vihti prekljo.)
- Trmoglav. (tudi vihti prekljo). Tebe, da bi se bal, žužnjálo!
Peti nastop.
[uredi]
- Reza (potegne očeta nazaj). Oče, oče!
- Trmoglav. Pusti me, pusti, da ga lopim po zijavih čeljustih!
- Blaž. (Vrtáčniku.) Oče, bodite pametni!
- Vrtáčnik. Kaj? Ti mi braniš? Črez plot skoči, pa ga naklesti po rebrih!
- Trmoglav. Le skoči, le skoči! Ubijem te kakor steklega psa.
- Reza. Oče, za božjo voljo vas prosim —.
- Trmoglav. Ali mi ne daš mirú?
- Blaž. (k svojemu očetu). Kaj pa zopet imata?
- Vrtáčnik. Kaj? Ali ne vidiš lestvo? Oklestiti hoče oreh.
- Trmoglav. Pravico imam do vej, moje so!
- Vrtáčnik. Ni res, moje so! (Oba si pretita s prekljama.)
Šesti nastop.
[uredi]
- Lesjak (nosi obešeno usnjato torbo, stopi s ceste na Trmoglavovo dvorišče). Hoj, hoj! Kaj pa se godi tukaj? Ravno prav, da pridem. V imenu postave, možje in žene, mir, pravim, mir! (Stopa oblastno naprej.) Ubijati se hočeta, ubijati? Preklje iz rok in mir!
- Reza. Oče, glejte no, birič!
- Lesjak. Kdo pravi birič? Jaz sem sodnijski sluga pri pecirksgerihtu, ali kakor zdaj pravijo naši učeni dohtarji, pri okrajnem sodišču. Ali me ne poznate?
- Trmoglav. O, gospod Lesjak! Prav, da ste došli. Vi bodete razsodili —.
- Lesjak Kaj imata, kaj? Že zopet nova pravda? V desetih letih nisem bil tolikokrat v vasi, kakor to leto pri vaju. Meni je prav! Tu imam pismo za vas, Trmoglav, in tu za vas, Vrtáčnik (da vsakemu pismo iz torbe), in tu mi podpišita, da sta dobila pismi. Potem pa plačata vsak 35 krajcarjev za pot.
- Trmoglav. Aha, razsodba!
- Lesjak. Dà, dà, urtel je, urtel.
- Trmoglav. Gotovo sem jo dobil —.
- Lesjak. Po plečih, ha ha!
- Trmoglav. Kaj pravite?
- Vrtáčnik. Zmagal sem, kaj ne, gospod Lesjak, zmagal?
- Lesjak. Kakor Benedek pri Kraljevem Gradcu.
- Vrtáčnik. Kaj, kaj?
- Lesjak. Le čitajta!
- Trmoglav. Vi mi čitajte!
- Lesjak. Zakaj ne? Toda moje grlo je suho kakor puščava. Nimate li kake kapljice — ?
- Trmoglav. Reza, hitro vrč vode!
- Lesjak. Vode? Brrr! Voda še za v črevlje ni dobra. Očka, v omari gotovo stoji kaka boteljka slivovke ali brinjevca. Ne da bi mislili, da mi je za žganje. Pa tešč sem šel od doma, in požirek brinjevca me bode popravil.
- Trmoglav. Reza, prinesi tisto steklenico —.
- Lesjak. Dà, tisto steklenico, v kteri je okrepčalo za želodec.
- Reza. (odide v hišo).
- Lesjak. Brhko deklè! Kdaj pa bode ženitovanje?
- Trmoglav. Kje?
- Lesjak. Pri vas. Mi vse vemo. Tam fant, tu dekle. Tako se bode najbolje poravnala pravda.
- Trmoglav. Vraga, in ne ženitovanje!
- Reza. (pride s steklenico).
- Lesjak. Zlata dušica, Bog ti plati! (Pije iz steklenice.) To greje! Iz samih sliv?
- Trmoglav. Menda pa —. No, zdaj mi čitajte!
- Vrtáčnik. Čitajte, čitajte!
- Lesjak. Prec, prec! Le pustite, da se malo oddahnem. Taka dolga pot —. (Zopet pije.) Slive in češplje, kaj ne, oče? To vam diši fineje kakor rožni cvet.
- Trmoglav. Dà, dà, slive in češplje! Čitajte vendar že!
- Lesjak. Prav rad! (Potegne naočnike iz žepa). Vidite, tako je, kedar se človek postara. Odpovedó mu oči, odpovedó ušesa, roka se trese, ostane le slab želodec, kterega treba popravljati (zopet pije). Ko bi vam jaz hotel praviti, kaj sem vse učakal, lahko bi govoril do noči. Bil sem vojak; sedem let sem nosil puško na tej-le rami —.
- Trmoglav. Drugikrat, gospod Lesjak, drugikrat; zdaj bi jaz rad pozvedel —.
- Lesjak. Kaj v pismu stoji? Pa čitajmo! (Odpre pismo in čita mrmrajoče, potem glasno). Aha! Potrjena je razsodba, da morate sedeti tri dni ali plačati petnajst goldinarjev, kar vam je ljubše.
- Trmoglav. Jaz sedeti? Grom in strela, to ni res, to ne more biti, to je krivica, v nebo kričeča krivica!
- Lesjak. Le ne razsajati, da vas kdo ne sliši, in da ne pridete iz luže v mlako!
- Trmoglav. Krivica, sama krivica!
- Vrtáčnik. Pravica, sama pravica! O moj doktor je vedel, da proderemo.
- Trmoglav. Bes odnesi tebe in doktorja tvojega!
- Vrtáčnik. (Lesjaku). Kaj pa je v mojem pismu? (Trmoglavu). Prav se ti godi, prav, da bodeš plačal vse stroške. Čitajte, gospod Lesjak!
- Lesjak. Vederemo, pravijo Lahi. Da vam povem, kako se mi je godilo, ko sem bil z našim regimentom, zdaj rečejo polkom, na Laškem. Lahi, to so vam pravi gadje —.
- Vrtáčnik. Drugikrat, gospod Lesjak, bodete nam pravili, zdaj čitajte —.
- Lesjak. (odpre pismo in mrmraje čita, potem glasno). Hm, hm! Lejte no! Mislil sem si — !
- Vrtáčnik. Dobil sem pravdo, dobil, in Trmoglav plača vse stroške! Kaj ne, gospod Lesjak? (Mane si roke veselo se smeje).
- Lesjak. Sevéda, dobili ste jo! Čujte! Po paragrafu — veste li, kaj je paragraf? (Dela z roko v zraku znamenje §.) To vam je hujše kakor najhujša zver. Po paragrafu vas tožijo, po paragrafu vas spravijo na boben, po paragrafu vas obsodijo v zapor in ječo in celó na vešala. Vse to stori ta nesrečni paragraf. Jaz bi vam lahko pravil, kako sem se nekoč zadel ob tisti paragraf.
- Vrtáčnik. Kaj pa je v pismu, kaj?
- Lesjak. Precej povem. Reza, še jeden požirek (pije). Gladko, kakor olje! Kaj pa vi, Vrtáčnik, ali ste ga tudi žgali?
- Vrtáčnik. Žgal, žgal; pa povejte vendar —!
- Lesjak. Še prevred zveste. Čujte torej! Obsojeni ste tudi vi na tri dni zapora ali petnajst goldinarjev glôbe za ubožce.
- Vrtáčnik. Jaz obsojen?
- Lesjak. Na tri dni.
- Vrtáčnik. In to bodi pravica?!
- Trmoglav. Pravica, sama pravica. Moj doktor je vendar le vedel, da bodeš obsojen.
- Vrtáčnik. Solit se pojdita ti in tvoj doktor!
- Trmoglav. Kaj pa z orehom? Ali ni še razsojeno?
- Lesjak. Razsojeno? Morebiti mislite, da nimamo drugih opravil, kakor soditi o vaših pravdah. Razsojeno? Kakor da bi se pravde reševale v jednem dnevu! Zdaj pride še le komisijon: naš gospod sodnik, oba vajina doktorja, vse priče iz vasi, stari in mladi bodo poklicani, dva zvedena moža, in napisal se bode protokol v večni spomin.
- Trmoglav. Pa kdo bode vse to plačal?
- Lesjak. Glejte ga no! Kdo? Vi ali sosed, ali pa oba.
- Trmoglav. To bode mnogo stalo!
- Lesjak. Največ kakšna dva stotaka.
- Trmoglav. Dva stotaka? Menite li, da stotaki pri nas rasto na drevju?
- Lesjak. Menda že, sicer bi se ne tožarili. V osmih dneh vaju pričakujem; dal vama bodem posebno sobo, in ričet vama bodem kuhal tiste tri dni, ričet, da se vama bodo kar sline cedile po njem. Z Bogom! Adijo, Reza, pa mi še shrani kapljico, kedar zopet pridem. (Odide.)
Sedmi nastop.
[uredi]
- Trmoglav. Jaz, v zapor? Ričet jesti? Grom in strela, če pojde hiša in grunt, do pravice hočem priti. (Odide v hišo, Reza za njim.)
- Vrtáčnik. No, če sem že obsojen, da je le tudi on. Vražja pravda! Do grla sem je sit.
- Blaž. Zakaj pa ne odjenjate?
- Vrtáčnik. Jaz? Da bi mi on osle kazal? Naj on pusti pravdo, pa jo pustim tudi jaz.
- Blaž. Imeli smo tako lep mir!
- Vrtáčnik. Kdo ga je skalil?
- Blaž. Nesreča, sama nesreča! Oče, morda bi se pa le dalo zopet popraviti?
- Vrtáčnik. Aha, ženitev ti po glavi roji? Le izbij si jo, izbij! Reza je pridna, in bila bi mi po volji pri hiši, pa —.
- Blaž. Kaj torej branite?
- Vrtáčnik. Jaz ne branim. Ali res misliš, da bi Trmoglav privolil, on, ki ne more videti naše hiše?
- Blaž. Nagovoril ga bodem.
- Vrtáčnik. Ti njega? Ta bode prava! Da ti pot pokaže s prekljo.
- Blaž. In ko bi privolil?
- Vrtáčnik. On? — Če se to zgodi, jaz ti ne branim. — Kaj je že dejal oni kosmati birič?
- Blaž. Da vam bode skuhal ričet.
- Vrtáčnik. Naj ga le sam požrè. - Toliko še imam, da, plačam tiste krajcarje. (Odide v hišo.)
Osmi nastop.
[uredi]
- Trmoglav (govori záse). Od jeze bi počil. In kdo je kriv? Sam ta Vrtáčnik! Kako bi mu jo neki zasolil, da bi ga prav razjezil? (Ugleda Blaža.) Tam je Blaž. Čakaj, čakaj! Imam jo! On hoče Rezo. Dobro. Jaz mu povem, da mu jo dam, če se stari oglasi pri meni. Mladi ga bode nagovoril, stari bode pihal kakor modras; prepirala se bodeta, nemara, še stepla. To vam bode komedija, ha, ha! (Obrne se proti Blažu.) Blaže!
- Blaž. Kaj, oče?
- Trmoglav Kaj pa ti meniš?
- Blaž. Da ne more biti neumnejše pravde!
- Trmoglav Ali se tudi jeziš?
- Blaž. Kaj se ne bi? Saj veste, kako dobri smo si bili, in da je že bilo dogovorjeno —.
- Trmoglav Da vzameš Rezo. Ali ti jaz branim?
- Blaž. Res? Vi hočete?
- Trmoglav Zakaj ne? Saj se ne pričkam s teboj. Sevé, tvoj oče se mora zglasiti pri nas.
- Blaž. On ne bode odrekel.
- Trmoglav On? Malo ga poznaš, glavo ima tršo od skale. Le vprašaj ga, videl bodeš. Saj ravno prihaja.
Deveti nastop.
[uredi]
- Blaž (gre očetu naproti in se z njim pogovarja).
- Trmoglav. Aha, sta že skupaj! Stari kar piha od jeze. Vendar sem ti prišel do živega. Zdaj, zdaj se bodeta zgrabila ! Naj se le, naj! (Obrne se strani in grohoče.)
- Blaž in Vrtáčnik (stopita naprej).
- Vrtáčnik. Sosed!
- Trmoglav. (se obrne proti njemu).
- Vrtáčnik. Blaž mi je pravil —.
- Trmoglav. (naglo). Da mu dam Rezo, in ti mu braniš! Ali ti nisem povedal, Blaže? Takšnega očeta imaš! Kaj, očeta? Še óčim ne bi bil tako trdega srca. Sram te bodi, da svojemu sinu ne privoščiš pridne gospodinje.
- Vrtáčnik. Jaz? Poslušaj vendar!
- Trmoglav. Ali ti naša Reza ni všeč? (Kliče) Reza, Reza! Pridi, pridi!
Deseti nastop.
[uredi]
- Reza. Kaj, oče, kaj?
- Trmoglav. Tu-le ga poglej soseda! Dejal je, da te ne mara k hiši. Jaz sem vama hotel dobro, tebi in Blažu. Pa on kriči, da ne in nikakor ne! Kaj pa imaš proti Rezi, kaj?
- Vrtáčnik. Prav ničesar. Poslušaj!
- Trmoglav. Ničesar, ničesar? In kako si zarohnel, ko ti je Blaž povedal —.
- Vrtáčnik. Jaz, zarohnel?
- Trmoglav. Kar s pestjo je hotel po njem, ko bi mene ne bil ugledal.
- Reza. S pestjó na Blaža?
- Blaž. Kdo neki? Ali se vam blodi?
- Trmoglav. Da bi jaz ne bil posegel vmes, stepla bi se bila oba. Grdo, grdo od takega očeta.
- Vrtáčnik.(krepko). Ali hočeš poslušati ali ne?
- Trmoglav. Le kriči, mene ne bodeš strahoval. Poznam te, poznam. Za Rezo pa že preskrbimo ženina, če je tudi ti ne maraš v hišo.
- Vrtáčnik. Kdo pravi, da je ne maram? Boljše snahe si ne želim pod svojo streho.
- Trmoglav. Ti, da želiš? Veš kaj, z menoj se ne bodeš šalil. Žal mi je, Blaž, da imaš takega očeta.
- Blaž. Vrag vas moti!
- Vrtáčnik. Še enkrat ti povem, da mi je Reza najljubša snaha.
- Blaž. Čujte! In zdaj je vse poravnano in konec pravdi.
- Trmoglav. Aha, uloviti me hočeta! Ne bodeš, ne. Tako neumen pa nisem. Rezo da bi jaz dal v vašo hišo. Na—ak in na—ak!
- Reza. Oče, ne bodite taki!
- Blaž. Ali ste mož-beseda ali ne? Ali niste ravno poprej mi dali roko? Zakaj se zdaj kujate? Če vam je oreh napoti, posekam ga še danes.
- Vrtáčnik. In jaz pustim pravdo. Pet in trideset goldinarjev sem plačal doktorju, naj gredó rakom žvižgat!
- Trmoglav. Pet in trideset? In jaz štirideset! In zato tri dni v zapor, ali plačaj petnajst goldinarjev. Lepa pravica!
- Vrtáčnik. In še požirati toliko jeze! Če hočeš, pravdaj se ti naprej, jaz ne storim ne stopinje več v pisarne.
- Trmoglav. Moj doktor mi je rekel, da bodeš ti meni plačal vse stroške.
- Vrtáčnik. Moj pa, da ti meni.
- Blaž (k Trmoglavu). Veste kaj, oče? Stroške pa prevzamem jaz.
- Trmoglav. Pojdi, pojdi! Nismo še taki berači, da bi drugi za nas plačevali. — Blaže — Blaže — ti si me ujel! Pa bodisi v božjem imenu! Bode vsaj konec bedasti pravdi.
- Blaž Juhé! Zdaj pa strani s plotom (podere plot), in vsi smo jedna družina (prime Rezo za roko).
- Reza. (Trmoglavu). In oreh, oče, kaj ne, da ga ne poderemo.
- Trmoglav. Oreh? Naj stoji in raste!
- Vrtáčnik. In nas opominja: Varujmo se tožb in pravd!