Ob vrnitvi (Mladika)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Ob vrnitvi (1920))
Jump to navigation Jump to search
Ob vrnitvi.
Pr.
Izdano: Mladika 1/4 (1920), 85–87
Viri: dLib 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Ne hodi, Janez, ne hodi domov! Sedaj je prepozno. Zakaj nisi prišel tedaj, ko sem Te čakala s takim hrepenenjem, ko sem hodila podnevi vsak hip na prag in se ozirala po cesti, če morda ne prihajaš; ponoči sem pa prisluškovala in čakala, da potrkaš na okno. Kolikokrat me je v polsnu varalo srce, da sem hitela odpirat, pa ni bilo nikogar. Zakaj Te ni bilo, Janez, zakaj nisi prišel tedaj, ko je bilo še čas?

Po dolgih mesecih molka, si bil pisal, da si v ujetništvu nekje daleč, daleč. To je bila po eni strani tolažba, po drugi pa slana hrepenečemu srcu. Vsako upanje na skorajšnje svidenje je bilo uničeno. Saj se je zdela vojna večna. O, da bi bila! Potem bi Te ne bilo nikoli nazaj in odgovor bi Ti dajala še-le pred božjim obličjem. Tam se Te ne bi bala tako, kakor se Te bojim sedaj. Ne bojim se zase, ampak zate. Če me ubiješ, bo zame vse poravnano, a kaj bo s Teboj in Tvojim sinkom? Če mi pa odpustiš, pa pozabiti ne boš mogel in gorje bo meni In Tebi. Lahko bi me zapodil od hiše, a tudi s tem sebi ne boš pomagal, jaz pa bom izgubljena in zapuščena na svetu kakor kamen na cesti. Edina pomoč bi bila moja smrt. In veruj mi, dostikrat jo kličem! Tudi na to sem že mislila, da bi jo sama prisilila, da bi prišla po mene. A odločiti se ne morem — nimam poguma in Boga se bojim. Pa odloči Ti, kakor hočeš.

Kako se je z menoj zgodilo, sama ne vem. Zdi se mi, da sem se vrgla po zemlji, ki se je prva leta tudi upirala; potem se je pa naveličala žalovanja in hrepenenja po gospodarjevi roki in se pustila vnemar, kakor so jo pustili ljudje. Postala je pusta in začela poganjati osat in plevel. Tako sem se tudi jaz naveličala žalovanja in hrepenenja po Tebi in se udajala ničemurnim mislim in željam. Ko je prišla priložnost, me je našla slabo in me premagala ...

Obtožujem se Ti iskreno, kakor sem se preje obtožila Bogu, In Te prosim odpuščanja. Bog, tako trdno upam, mi je odpustil, Ti mi boš težje ... Stori, kakor moreš. Povem Ti samo to, da sem pripravljena za Tvojo in najinega sinka srečo vse žrtvovati in vse pretrpeti. Ako bom smela, bom delala in skrbela za vaju vse dni svojega življenja kakor bom najbolje vedela in znala. Ako ne, bom pa za vaju molila in trpela ... Vse drugo Ti bodo povedali mati.

Tvoje odločitve pričakuje težkega Srca Tvoja žalostna in nesrečna žena

Rozalka.«


Tako nekako se je glasilo pismo, ki ga je stara Samorastnica, vsa skrbna in ljubeča, nosita v nedrijih, ko je šla nasproti svojemu sinu Janezu, ki se je bil po brestovskem miru vrnil v Avstrijo ter je sedaj prihajal na daljši dopust.

Oh, kaj se je bilo pripetilo začasa njegove odsotnosti! Zakaj, zakaj se je bil oženil, ko je moral kmalu nato oditi v vojno in pustiti mlado ženo samo. Saj sem mu bila branila a bil je nepočakan.Seveda, kdo pa je vedel, kakšna šiba nas čaka! Ali zdaj je, kar je. Janez mora Rozalki odpustiti, mora! Prosila ga bom, če treba, na kolenih. Dom, za katerega sem toliko trpela, za katerega sem pustila vse svoje žulje in moči, ne sme razpasti, tega Bog ne more dopustiti. Marija, pomagaj, usliši me! Vodi ti sinovo srce in sprosi, da se vrne mir in ljubezen v našo hišo. Potem se ti pridemo vsi skupaj zahvalit na Brezje. Marija, pomagaj!

Vlak je drdral, potniki so se gnetli in govorili vsevprek, Samorastnikova mati pa je skrivaj otirala solze in prebirala jagode na rožnem vencu. Marija, Marija!

Opotekaje se, je izstopila v Ljubljani, kjer ji je, sama ni vedela kako, takoj prišel nasproti Janez.

»Janez!« — »Mati!«

Podala sta si roke. Samorastnici so se vsipale solze, da je videla sina kakor v megli in ni mogla govoriti. Sin je bil videti žalosten in mrk. — Medpotoma je Janez le kratko odgovarjal na materina vprašanja, da ga je skrbeče pogledovala od strani: »Menda že kaj ve, nič ne vpraša po ženi in otroku ....«

Ko sta sedla, je sin nekaj časa molčal, nato pa rekel:

»Torej tako je doma? ...«

»Janez! ...« Proseč je bil njen glas in njen pogled.

»Janez je stisnil pesti in grdo zaklel.

»Marija, pomagaj meni, ubogi revi!« Sklenila je suhi, od solnca opečeni, zdelani roki in sklonila glavo. Na roke so ji kapale solze.

Te roke! Koliko so pretrpele! Počivale so edino-le tedaj, ko so se sklepale k molitvi. In delo in molitev sta bila za dom, za družino, zanj ... Te roke so pestovale tudi njegovega sinka, ki ga sam še niti videl ni. Te svete, edine materine roke!

Janeza je obšlo globoko ganotje. Solze so mu stopile v oči. Molčal je nekaj časa, nato pa mehkeje rekel:

»Da bi vas bil takrat poslušal, ko ste mi branili, da je premlada! ...«

»Ko pa nisi vedel, ko pa nihče ni vedel, da bo vojna; ta je vsemu kriva, ta!«

»Ta ... Ampak to spada drugam in morda se bomo o tem še s kom pomenili. Vendar, če le ženski kaj za poštenje, lahko tudi v vojni ostane poštena. Ampak vlačuga ...«

»Janez nikar! Tega imena tvoja žena ni nikoli zaslužila; najmanj ga pa zasluži sedaj, ko se tako britko pokori za kratko lahkomiselnost.«

»Grdo Je od vas, mati, da vlačugo zagovarjate!«

»In jaz ti povem, da te besede nočem več slišati. Ati ne veš, kako je Kristus govoril s prešestnico, pa je bil Bog in ne grešen človek. Janez, Janez, izprašuj si najprej lastno vest ... Kdo ve, če je čista, kdo ve, če si ti ohranil zakonsko zvestobo ...«

»Ali boste moškega primerjali z žensko?«

»Zapoved je samo ena, zvestobo si prisegel tudi ti.«

»Tristo privezanih, menda še celo mislite, da naj jo jaz prosim odpuščanja In da naj tisto ničvredno seme raste pred mojimi očmi?!«

»Nič tega, Janez. Vse, kar te prosim v Kristusovem imenu, je to, da ravnaš nasproti Rozalki kakor dober krščanski mož. Pomisli, da je kljub vsemu še vedno tvoja žena in Janezkova mati.«

»O vlačuga, vlačuga, svojega otroka je imela, pa se je vendar družila z drugim!« Zopet je krčil pesti in škrtal z zobmi.

»Poslušaj me, Janez! Morda sem bila tudi jaz kaj kriva. Tako mlada je bila, pravi otrok še. — Komaj je znala z malini ravnati. Zato sem ga imela največ sama, tudi ponoči. Tako se je otrok navadil mene in sem ji ga bila nekako čisto prevzela. Zato je tembolj hrepenela po tebi. A ni te bilo. Bil si ujet. V vasi so se naselili vojaki, tudi pri nas smo jih imeli. Čedna kakor je bila, so takoj vsi tiščali za njo. Bila je sramežljiva in jih je odganjala, to ti lahko povem. Ampak eden, ki je bil pametnejši od drugih, ji je sčasoma zmedel glavo. Pa jaz nisem nič opazila. Še-le ko so odšli, sem se morala čuditi, kako je hodila objokana in potrta okoli. Začela sem jo opazovati in kmalu spoznala nesrečo. Trdo sem jo prijela in mi je vse priznala. Sedaj sva obe jokali noč in dan in se skrivali pred ljudmi. Polagoma sem se pomirila in si mislila: Bog ti je naložil še ta križ, da te preizkusi do konca. Začela sem premišljevati, kako bi se vse uredilo, da bi bila nesreča manjša. Šla sem k župniku in se z njim posvetovala. Zvedeli smo za naslov vojaka in s pomočjo njegovih dobrih starišev uredili vse tako, da ni ostal pri naši hiši noben vidni madež. V bolnišnici se je Rozalka lepo spravila z Bogom. Vrnila se je čez mesec dni vsa tiha in ponižna. Oklenila se je Janezka kakor nikoli poprej in jaz sem ji ga pustila, ker me je pekla vest, da sem ji ga bila preje nekako vzela. Sedaj veš vse. Tu imaš pa njeno pismo.«

Vzela je iz nedrij pismo in ga podala sinu. Le temu se je videlo, da se mu je srce omečilo. Počasi je vzel pismo in začel brati, mati pa je medtem v svojem srcu vroče klicala na pomoč Tolažnico žalostnih, Pribežališče grešnikov, Pomoč kristjanov: Marija, Marija!

Kako naj bi nebo ne uslišalo materine molitve?! Janezu so jele kapljati na pismo solze. Ko ga je prebral, ga je obrnil in začel brati iznova. Polagoma se je umiril, pogled mu je bil blag in mehak.


»Mati, takoj jutri pojdeva domov. Sedaj pa greva v misijonsko cerkev; tudi jaz moram z Bogom poravnati svoj račun ...«

»Hvala Bogu in Mariji na Brezjah! Zahvalit se ji pojdemo vsi skupaj. Janez, trden ostani v svojem sklepu in Bog vama bo pomagal pozabiti. Zaradi zakramenta, ki ga je postavil, zaradi otroka in zaradi našega doma, da ga greh in sovraštvo ne razkopljeta, ko smo zanj že toliko trpeli.«

»Tako je; rešimo iz te vojne vsak, kar more. Veliko, veliko je še nesrečnejših nego sem jaz. — Ampak za tiste, ki so tako lahkega srca vadljali za naša življenja, za srečo naših družin, pride dan odgovora, kakor gotovo je Bog v nebesih!«