O planinskih lekarnicah
| O planinskih lekarnicah. H.R. |
Spisal H.R., mag. farm.
| |||||||||||||
Namen planinskih koč je znan vsakemu, njih pravo vrednost pa ve ceniti le hribolazec sam.
Da ugajajo te koče popolnoma, nahajamo dandanes v vsaki planinski koči med nje udobnostmi tudi lekarnico, t. j. malo zbirko najpotrebnejših in ob enem naj izdatnejših zdravil.
Pri sestavi take lekarnice treba paziti na dvoje. Izločiti je najpoprej one radikalne pripomočke, ki se ne morejo in ne smejo vročiti lajiku. Pa tudi priljubljena ljudska sredstva, ki sicer „vedno pomagajo" temu in onemu planincu, a kar mu pomaga, je največkrat, zgol vera, ne sodijo v planinsko Iekarnico.
Za prvo silo je zelo umestno, da vzamemo tudi nekaj najpotrebnejših zdravil s seboj, posebno če gremo na take gore, ki nimajo še planinskega zavetišča z Iekarnico. Prirediti pa si jih moramo tako, da nas ne teže in ne ovirajo.
Razločujemo torej majhne priročne lekarnice, ki jih nosimo s seboj, in kočne lekarnice, ki bi jih ne smelo nedostajati v nobeni planinski koči.
Planinske priročne lekarnice.
[uredi]Tako zvanih „žepnih lekarnic" jo vse polno naznanjenih po listih, a le malokatera ustreza pravemu namenu. Majhne so sicer in lahke tudi, kar je gotovo važno, napolnjene pa so skoraj zgol z zdravili, ki smo jih že omenili. Po navadi so prav lične in zelo drage.
Pisatelju tega članka je bilo na pogled več različnih izdelkov te vrste. Kar je bilo dobrega, je pri držaI in pridružil zbirki svoji. Zaupal je pri tem v svojo mnogoletno izkušnjo kot pešec v tujini in hribolazec v domovini. Vedno je imel najraznovrstnejših sredstev na razpolago in prilike dovolj, da jih je rabil sam ali ž njimi postregel drugim.
Največkrat se poškodi hribolazec zunanje. Večja skrb za take poškodbe pripada Iekarnicam po kočah. Vsakdo bi se pač branil, nositi po žepih steklenice z obkladki, deščice (šine) ali povoje za zvit ali zlomljen ud itd. V takem slučaju si moramo pomagati z robci, preramniki, palicami (vejami) itd. Časih ni drugače, da si odparamo ali razparamo kos obleke. V mali priročni lekarnici pa kaže vsekakor imeti reči, katere bodemo navedli v naslednjih odstavkih.
Pri manjših ranah, praskah in odrgah služi izvrstno rumeni prilepni obliž (Heft pflaster), ki je dokaj boljši nego tako zvani angleški obliž. Večje rane so v gorah po navadi zelo onečiščene. Kolikor se da, naj so izpero, potem pa potresejo z dermatolom. Nato naredimo blazinico iz kar boIne vate in jo prevežimo, če boljšega ni pri roki, z robcem. Če teče kri silno in venomer temna, ranjena je žila dovodnica (vena). Priporočajo pa za to (v „žepnih lekarnicah" se nahaja malone povsodi) v železnem kloridu napojeno vato, ki pa utegne biti celo škodljiva. Ustavi sicer krvavitev takoj, kri pa se sesede ob rani, kar potem močno ovira aseptiko; poleg tega silno skeli ta klorid.
Strokovnjaki zopet priporočajo elastičen povoj, s katerim treba tako trdno prevezati, da se mehanično ustavi krvotok. Tak povoj pa povzame preveč prostora v ročni lekarnici. Namesto njega si lahko pomoreš s preramniki. Najboljša pa je po našem mnenji mreževina z jodoformom. Ako nagubančimo nje in jo položimo na rano ter črez njo napravimo blazinico iz karbolne vate, vse pa močno povijemo, imamo za prvo silo najboljšo obvezo.
Pri tej priliki naj omenimo tudi ono pač redko nesrečo, pri kateri si pretrga hribolazec žilo odvodnico (arterijo). Živo rdeča kri brizga naglo in v velikih curkih; če ni zdravnika ali vsaj izvežbanega vodnika pri rokah, je smrt gotova.
Za najhujšo zadrego si lahko zapomnimo nastopno : Žila odvodnica leži najbliže površja: na roki sredi gornjih lehti in sicer proti osredju života, na nogi sredi stegna. Močno pritiskanje na to mesto zabranjuje krvotok tako dolgo, dokler ne opeša pritiskajoča roka. Ta napor pa je brezuspešen, če ni blizu zdravnika, ki bi zvezal konca žile. V takem slučaju ukreneš lahko dvoje:
Zavezi hitro in na vse pretege močno rano samo, ali pa, in to je bolje, preveži roko ali nogo na naznačenih mestih z robcem (z elastičnim povojem!); za robec pa vtakni močan klin (kos palice, dežnika, daljnogleda, podolgast kamen itd.) ter ga zasuči navpično, kolikorkrat le mogoče. Na ta način zadrgneš povito mesto ter posredno zatisneš žilo samo. Dalje kot 3—4 ure pa ne smeš biti tako zadrgnen, inače ti zamre podvezani del uda.
Tako prevezo je narediti tudi nad kačjim pikom. Vsakdo ve, da treba prej izsesati rano (če ustnice niso razpokane) ali pa jo takoj izžgati. Ogenj, žerjavica, tleča smodka rabijo v gorah v ta namen. Poleg tega služi pri kačjem piku tudi salmijak. Jzreži pičeno mesto, če le mogoče, z razbeljenim nožem ter polij rano s salmijakom.
Pri mrčesnem piku treba skeleče mesto le zmočiti s salmijakom (ki nevtralizuje živalično kislino), da odležejo bolečine. Salmijak pomaga tudi zoper omedlevico. Nezavestniku drži, koder ni vode, da bi ga ž njo drgnil po prsih in močil po glavi, odprto steklenico trdo pod nos, in ozavedel se bode kmalu.
Preobširen bi bil pouk, kako ravnati z zlomljeno kostjo. Priporočena bodi zato prof. Esmarcha knjižic*), katera je tudi priložena lekarnici v Orožnovi koči na Črni Prsti. Le nekaj še glede obvez. Ker treba rano vselej dobro prevezati, bodi še vsakemu nasvetovano, naj rabi namesto robcev itd. tako zvani kalikotni povoj. Kos, ki je 10 m dolg in 4 cm širok, ti pobere komaj malo več prostora od žepne ure.
Zelo neprijetno je, če dobi turist „volka". Zoper to nepriliko nasvetujejo loj s salicilom, kakaovo olje, vazelin. če si pa naredimo pasto iz enoliko delov lanolina in cinkovega okisa, imamo zoper volka najboljše sredstvo, a pridobili smo tako še mazilo za kožne razpoke in odrge.
Zobobol odvrača kokain dandanes najuspešneje. Žal, da ga ne smemo uvrstiti v planinsko lekarnico, ker se dobiva samo na recept zdravnikov. Kdor se količkaj boji te vrste bolečin, preskrbi se s kokainom in razpusti ga v kafrovem cvetu. Nič ni neprijetneje na gorah kot zobobol. Opeša ti dobra volja, ž njo pa pogum ; pot je zaman, ker mine ves vpliv krasote in čarobnosti planinskega sveta.
A če deneš par kapljic te raztopine v zobno otlino, kmalu ti odleže. Bolje je še, če tudi čeljust udrgneš nekoliko.
Kafrov cvet sam ne pomaga tako niti proti zobobolu, niti proti omedlevici, za kar ga tudi nasvetujejo, pač pa proti trganju.
Z želodcem ima marsikdo sitnosti. Vsled prehlajenja, po slabih jedilih itd. se mnogega poloti derečina (driska). Najboljše sredstvo zoper njo je opij. V Doverjevih praških je doza opija ravno prav odmerjena.
Derečina pa napade tudi prav lahko sosebno začetnika, ki se je lotil naporne poti. Takrat prihaja od oslabelega srca. Najbolje pomaga konjak, ali vsaj dobro žganje, ki ga itak vsak planinec vzame s seboj. Navadno se pridruži tej derečini tudi slabost in omotica.
Ako se opiju v Doverjevih praških primeša sode (namesto cukra) toliko, da vsak prašek tehta vsaj 1/2 grama, dobri so ob enem proti gorečici ter slabi prebavi. Da učinkujejo dobro tudi proti kašlju, nas planince manj zanima, bolj pa, da tudi proti glavobolu pomagajo nekoliko, sosebno ker antipirin ni pripuščen pri nas v ročno prodajo.
Pri bljuvanju ali izbruhu krvi, ki se pripeti slabotnemu hribolazcu ravno tako lahko, kot omedlevica vsake vrste, ni treba več kot 10—15 kapljic z vodo izpiti, morda še enkrat (več pa nikar) ponoviti, da pomaga. Komur so v gorah pošla ali pa se pokvarila obvezila, nakapljaj v kozarec vode nekoliko tega klorida, napoji s to zmesjo vate ali platna in položi na krvavečo rano. To je potem ona vata, ki smo jo omenili v začetku. Toda ko prideš do koče, preveži rano takoj! Odstrgaj, kolikor se da, strjeno kri, nadalje pa ravnaj, kakor je bilo povedano zgoraj pri jodoformu. Teh 10 sredstev zadostuj. Upam, da jih ni premalo, a tudi ne preveč. Non multa, sed multum.
Lahko si sestavi vsak sedaj ob začetku sezone nasvetovano malo zbirko v majhno škatuljico, pripravno za žep. Zavaruješ se tako z malim trudom proti kdo ve kako velikim nasledkom.
Naravno je sicer, da, kdor često in mnogo lazi, toliko redkeje potrebuje pomoči, kolikor bolj se izuri in utrdi. Da pa tudi najbolj vajenemu hribolazcu ni biti brezskrbnemu, pritrdi mi vsak.
Razume se, da nam je bilo imeti v čislih zgol bolezni, ki se utegnejo pripetiti v gorah. Na vrsti pa niso bile dosedaj še: gorska bolezen, solnčarica in omamljenost od strele.
Prva nas napade zaradi tankega zraka v višinah. Turist postane len, opoteka se, tare ga slabost, boli glava, iz nosa mu teče kri in v ušesih mu šumi. Zoper gorsko bolezen nimamo pripravnega sredstva za priročno lekarnico. Počij ter okrepčaj se z jedjo in pijačo. Ko se počutiš popolnoma dober, je najbolje, da se vrneš čim prej nizdolu.
Od strele ali od solnčarice omamljenemu hribolazcu treba dati salmijaka pod nos, dokaj koristneje pa ga je močiti in drgniti z vodo ali snegom.
Glede škatuljic samih mislim, da bi bilo pač najbolje, narediti jih iz aluminija. Paziti je, da se obvezila ne zmočijo.
Planinske kočne lekarnice.
[uredi]To, kar smo dosedaj spoznali za dobro, mora biti pripravljeno tudi v kočni lekarnici, seveda vse bolj primerno in obilno. Shraniti pa moremo v njej nadalje tudi zdravila, ki jih nismo vtaknili k sebi, ker jih je nerodno nositi. Omenili smo že povoje. Njih mora biti vsaj 5—6 vloženih.
Za obkladke pri hudih udarcih, oteklinah itd. je najvažnejši svinčeni ocet. Zadostuje ga dve žlici na liter vode. V taki svinčeni vodi napojimo potem bombaž ali platno. Dobre obkladke si tudi napravimo v ta namen, če razpustimo v tej vodi nekaj gramov galuna.
Da nosljamo navadno čisto vodo, v kateri je razpuščen galun, kedar nam teče kri iz nosa, je bolj ali manj znano. Majhen požirek, kvečjemu dva te raztopine pa ustavi tudi bljuvanje krvi.
Večja steklenica triodstotne raztopine borove kisline bo služila onim, ki zavezujejo rane v koči. Izplaknili jih bodo s to tekočino, da na ta način zamoré vse škodjive kali, to je da dezinficirajo rane. Tudi za izmivanje ust je dobra borova kislina, posebno če ji je pri dejanjih nekaj timolovih kristalov.
Za različne želodčne sitnosti rabi soda, za izpraznitev želodca pa služijo čistilne kroglice.
Citronova kislina spada v planinsko lekarnico iz dvojnih ozirov. Prvič zamori trahica te kisline, razpuščene v kozarcu vode, pripravljene za užitek, vse škodljive snovi, katerih je več ali manj v vsaki vodi, drugič pa ti da raztopina te kisline z nekoliko cukrom znano prijetno pijačo, limonado. Peneč prašek si narediš iz enega dela te kisline in treh delov sode.
Tudi zoper mrzlico in trganje po glavi bodi kaj pripravljenega. Kinin je zanesljivo sredstvo. Odmerjen bodi v kočni lekarni že po dozah in sicer, ker je zelo grenek, v oblatih.
Zlomljeno kost treba hitro zopet uravnati, toda to mora storiti le zvedenčeva roka. Sam ne poskušaj tega nikdar! Bodisi kost uravnana ali ne, vsekakor jo je pritrditi, da bode v miru, na deščico (šino). Zatorej bodi v vsaki planinski lekarnici pripravljenih nekaj deščic, ali pa vsaj nekaj debelega in močnega popirja (platnic), da si jih lahko ukrojimo. Sploh pa je v gorah vse dobro, da se le da pripravno prirediti: dober je dežnik ali palica, kuhalnica, knjiga, drevesna skorja, itd. Vsaki reči pa je treba mehko podložiti.
Zadostuj tudi to. Kočna lekarnica, tako oskrbljena in založena, more ustrezati vsestranski. Seveda, lišajev ali pljučnice ne pojde nihče zdravit na goro. Izmed orodja zadostujejo škarje in nekaj iglic. Poglavitno pa je seveda navodilo za uporabo. Glede tega bi nasvetoval to in le: Na notranji strani vratec bodi pritrjen indeks z alfabetnim zaznamkom posameznih bolezni, poleg njih pa naj bodo pripisana dotična sredstva. N. pr. :
Mrzlica: kinin. Volk: cinkova pasta, svinčena voda. Na vsaki posamezni steklenici bodi pod imenom zdravnilu natančen navod. N. pr.:
Kafrov cvet:
Zobobol: nekaj kapljic (na bombažu v zob). Trganje: kjer so bolečine, drgni z vato, napojeno v tem cvetu. Slabosti: zauži 5-10 kapljic na cukru. Omdlevica: pod nos.
S tem naj sklenem. Veselilo me bode, ako s pričujočimi vrsticami dosežem, kar sem želel: da se naše koče tudi na ta stran pridobe pri tujcih ugleda, ki ga bodo gotovo, ako bodo videli, da so urejene za vsem komfortom. Rad bom ču nadalje iz ust tega ali onega domačina, kako si je na planinah po kmalu opravljeni nezgodi pridobil za planinstvo le še večjega veselja.
Majhen pripomoček bodi slednjič planinska lekarnica v dosego pravega ter vzvišenega namena turistiki: krepčati telo in duha.
- ↑ Monakovo. Zaloga Vogelova. 1895.