Nuna (France Prešeren)
← Sveti Senan | Nuna Nezbrane balade in romance France Prešeren |
Pušičarjem I, II → |
|
NUNA
Vesela pomlad se zbudila je spet,
moj tiček, preljubi kanarček!
Ak mika v zeleni te gojzdek letét’,
ne branim ti, okno ti hočem odprét’.
Poiši si gnezdece, parček —
zapusti Ignac’je samoto
in próstosti uživaj sladkôto.
KANARČEK
Bi zlêtel iz celice tiček vesel
na srečnih otokih Kanarskih,
kjer rod se očetov je mojih začel,
kjer vedna pomlad je, ni groma, ne strel,
ne sliši šum sap se viharskih,
kjer slana, sneg, toča ne pada,
zalazváti nas ni navada.
Premrzle so v gójzdih mi vaših rosé,
prehitro pomlad pri vas mine;
viharske poletja so, zime hudé,
in tíce kragulji, lisice moré
leteče, lazeče zverine,
mladenči pri vas za njih gláve
nastavljajo skrivne nastáve.
Sem v tičenci rôjen in v cel’ci zrejên,
samote, pokôja navajen:
le tebe sem, deklica! ljúbit’ učèn,
od sreče togotne bil nisem tepèn,
od tvojih sem rok bil le glájen —
kak bi se navadil trpeti,
kak živel bi zunaj na svéti!
NUNA
Pač res je, kar pôješ, pri meni tedèj
v ti celici nunski ostani!
Ti stregla in pela bom, kakor do zdèj,
odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljèj,
mi zlato dovóljnost ohrani!
Le celico naj’no zapriva,
prostósti svetá ne želiva!