Nov dan.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Nov dan (Črtomir Šinkovec))
Jump to navigation Jump to search
Nov dan
Črtomir Šinkovec
Izdano: Samozaložba, Idrija (2014)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

Nekoč sem ljubit te, zdaj ljubim te vse bolj, ti zemlja rodna, dragi mi ljudje![uredi]

Zemlja[uredi]

Od vseh preprostih besed,
od vseh preprostih imen
meni najlepše zveni:
zemlja.

Vsa mi diši po trpljenju
in znoju,
vsa mi diši
po tisočletnem opoju
ljubezni in tople krvi.

Vse, vse velja nji:
še v ljubljene žene objemu
njen sem samo,
v brbljavi besedi otroka
slišim le njo
in v vetru, ki v belih se brezah igra,
ona šumi mi mehko ...

O, zemlja: žena in dete,
ljubezen in jaz
smo v tvojem imenu doma!

Jesenski večeri na vasi[uredi]

Vračam čez polje domov se ob mraku,
vabijo v hiše me okna žareča,
niha toplota domačnosti v zraku,
zrasla kot roža mi v srcu je sreča.

Deklice sklonjene klekljajo čipke,
čipke svilene, bele ko dan,
matere skrbne predejo nitke,
predejo v nitke volno in lan.

Moški pa pletejo iz leskovih viter
širne sejalke za jaro posev,
pletejo z ženskami zibke ob brenkanju citer
in brundajo z njimi ljubavni napev.

Idrijske deklice[uredi]

Idrijske deklice
klekljajo čipke,
klekljajo čipke
bele za zibke,
klekljajo srčke
v rjuhe poročne,
klekljajo trnje
v prte mrtvaške,
klekljajo, klekljajo
v ure polnočne
križce in ribce,
pobe, pogačke,
cvetje in trnje,
pesem in sanje ...
Sanje srebrne
vpletajo vanje ...

Idrijski rudarji[uredi]

Z lučmi za pasom v jaške gredo,
z lučmi brlečimi v črno zemljo.
V nemiru stiskajo roke žuljave,
oči jim gorijo v zlate daljave:
sonca bi radi v bajte, v bregove
in rdečega cvetja v plodne vrtove ...

Na pragih bajt v sive megle
vzdihujejo žene, ko poslove se možje,
v podzemlje morajo, v noč potovati
po kruh vsakdanji dober kot mati ...
A nekateri se ni vrnil in je v globinah ostal,
kruhu življenje je daroval ...
Z lučmi se vračajo, z lučmi v očeh
in žene jih čakajo v podstrešjih, v kleteh;
ni megle v poljanah, le veter v jablanah do ure jutranje
dehti v stanovanje, ko svete Barbare zvon
premoti jim sanje
in spet gredo, kot kresnice na trate
z lučmi za pasom po kruh tudi zate.

Tako je vsak dan, tako vse noči,
dokler ne ugasnejo v srebru oči ...

Kraji mladosti[uredi]

Še poje v meni vrenje mesta,
vrvenje ulic hrup in direndaj,
ko vodi na planoto me vojaška cesta
v moj hribovski domači kraj.

Še sončne tod so, senčne jase,
kjer ujet sem bil z nočjo oči:
ta noč bo živa v meni večne čase,
čeprav po krizantemah vsa diši.

Bila z menoj je vedno moja mati –
zatajena dobrota in bridkost –
le iz njenih več oči ne morem brati
nekdanjo pravljico – mladost ...

Rodni vasi[uredi]

Samotna tiha kot zaliv,
je v hribih moja rojstna vas,
obkrožena od bornih njiv,
zajeta v venec host in jas.

Od tam me kliče daljni klic,
spomin na davne, srečne dni,
na prvi cvet, spev prvi ptic
in na vabljiv opoj noči.

O, topli, božajoči glas,
kot pesmi je mamljiv sijaj,
poti ni več, ni več nazaj
v te mlade dni, v to gorsko vas.

/.../ moj brat, odpri oči, potuj z nami k novi luči![uredi]

Temni jezdeci[uredi]

Temni jezdeci na nebu –
jezdijo oblaki z juga,
klokota v povodnji struga,
voda poje v strešnem žlebu;
sonca žejen je oktober,
če naj vre novembra vino,
oče v ozimne zelenino
zre zgaran, svečan in dober.

Stare tepke trpek sad
treščil je na blatna tla,
od nekod se lajež psa
je zagnal v meglo in čad;
v polju je nekdo postal,
težko breme s sabo nosi,
milosti v veter prosi
sklonjen sredi mrtvih trav.

Luč je v hiši sredi polja,
pri sosedu luč gori
in čeprav še ni noči,
ni noči in ni zvezda:
mlada mati tam rodi,
mlada mati v soj večera,
joj rodi in že umira,
kakor zarje rdeči sij ...

Moj brat[uredi]

Moj brat,
ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja
v boju za lepoto sveta?
Moj brat,
ali se čutiš mornarja
na rekah krivice, na morju zla?

Moj brat, bodi močan kot garači,
zdaj kres prižigamo v vseh ljudeh!
Moj brat, mi smo kovači
vere vstajenja,
mi smo življenja vedri smeh!

V nas je glad, ki poživi
in gladnih nikdar ne izmuči,
moj brat, odpri oči,
potuj z nami k novi luči!

Ko mi ni vseeno[uredi]

Ko ni mi vseeno, kako živim,
a krhke in tope so v meni vse strune,
viharje vse s smehom prebedim,
za zvezdami tavam v globoke tolmune,
s sleherno bilko srce si zapredam,
upanje mesim, ljubezen pogrevam,
iz svoje noči narahlo prosevam
in kujem oblike in zven besedam,
v imenu ponižanih pravim: Ne boste razbili,
pritlikavci, nas z razpenjenih konj,
ko nosijo zarje svobode vonj,
ko našo luč bomo po svetu razlili,
in slepi bodo spregledali in hromi shodili,
v spone uklenjeni kot orli vstali
in bratstvo teptanih si bomo napili
in sužnji bodo kralji, veliki kralji!

Smreke[uredi]

Smreke so naše tihe družice,
spremljajo zvesto na vseh nas poteh.
Noč in dan nas gledajo v lice,
vidijo vse: naše trpljenje, naš smeh.

Tovariš, še veš, ko ti zmanjkalo sil je,
pa ti sledil je sovražnik preklet –
Smreke so vzele te v svoje okrilje,
medse te vzele in – bil si otet.

In ti, moj brat, bila ti ni dana
sreča, da dalje korakal v našo bi smer,
namesto cipres in platan in bršljana,
smreke zdaj stražijo večni ti mir.

Pogovor s smrekami[uredi]

Kaj bo z vami, kaj bo z vami
moje mlade, temne smreke,
ko mi z belimi rokami
smrt zatisne veke?

– Globlje v zemljo se vsesale
bomo s slednjo korenino,
a z vrhovi se pognale
kakor jambori v višino,

s soncem bomo se ljubile,
s pticami v jasnino pele,
moč iz rodne zemlje pile
za viharje in za strele. –

Vedra rast bo vedno z vami,
moje mlade, temne smreke,
rasle boste, ko bom v jami
jaz zaspal na veke.

Vesela pesem[uredi]

Dom moje deklice
je v poljani.
Do njega stezé
gredo čez poljé;
gremo po stezah
pojoč partizani
in v žaru pomladnem
gorijo gore.

Jablane, hruške
cveto nasmejane,
v oknih žarijo
nam nageljni:
zaliva jih deklica
in razigrane
v nas se uprejo
nje črne oči.

Pogledam skrivaj
v kamrico belo,
poljubov mi troje
ujel je smehljaj:
za borbo poljub
za zlato svobodo,
za svatbo veselo,
ko vzcvel bo maj.

Ni več vojne[uredi]

Ni več vojne. Da ostal sem živ,
se čudim. Vse z ljubeznijo me greje,
človek, pesem in zlatnina njiv,
trave v vetru in cvetoče veje.
To lepoto dvema razdelim,
trem jo hoče deklica deliti.
– Boš me ljubil, dragi, če vzbrstim? –
Dobre, pravim, znam samo ljubiti.
Ona že povoje bele šiva
in plenice je s svilenim obrobila,
pa se smeje, vsa je nagajiva:
– S tem roke bom tebi uklenila! –

S teboj na pot bi šel po teh poteh, in pil bi, pil s teboj mladosti vino /.../[uredi]

Tri prošnje[uredi]

Tri prošnje, deklè, imam nocoj,
tri prošnje lepé, če smem s teboj?

Poprosim najprej te za zvesto srcé,
za močno srcé, kot so moje roké.

Poprosim potem te za čiste oči,
za take oči, da se dete rodi.

In prošnja poslednja je pesem možá,
da bili bi eno: dom, njive, midvá!

Tri prošnje, deklè, imam nocoj,
tri prošnje lepé, če smem s teboj?

Če smem s teboj pod soj zvezdá,
pod soj zvezdá, v naročje poljá.

Ljubezensko jutro[uredi]

Da ti voščim dobro jutro
čakam, draga, te na bregu.

Mlade češnje v cvetnem snegu
ti cvetejo v dobro jutro.

Dren nastlal je zlato inje
po stezi, kjer boš hodila.

Sončna luč bo napojila
s srečo te iz dalje sinje.

Školjki dve odprli sanje
bosta biserom mladosti,

nama cvel bo mak skrivnosti
prav do zore pomladanje ...

Poletni večer[uredi]

Kot terana polna čaša
temnordeč je ta večer,
s polja pesem se oglaša,
v srca lije tih nemir.

Noč iz gajev gre čez polje,
nosi s sabo vonj sena,
vetrc razigrane volje
s cvetjem lipe se igra.

Fant, dekle in lipa v cvetu,
sreča sije iz oči.
Je kaj lepšega na svetu
kakor čas, ko mak zori?

Lectov srček[uredi]

Lectov srček – le čemu –
sredi srčka ogledalo,
vražje mi dekle je dalo
letos maja na semnju.

Droben je na srčku stih:
»Dragi, sprejmi od neveste
znamenje ljubezni zveste,
znamenje zaljubljenih.«

S srčkom ves vesel potujem
proti domu poln obljub,
vrežem njeno ime v lub
in s poljubi ga posujem ...

A zvečer na vasovanje
k njej je šel po poljski poti,
v njeni sobi – ni se zmotil –
dveh je slišal šepetanje ...

Sredi nočnih je tišin
srček vrgel na smetišče:
tam naj ga pozoblje pišče
in prevaro prvo z njim ...

Tržaške noči[uredi]

Tri tržaške majske noči
pelo je nama morje na obali.

Prvo noč sva roke sklenila –
dvignila ptici se do neba.

Drugo noč sva se potopila –
školjki dve na dno morja.

Tretjo noč dveh školjk črepinje
režejo najine bose stopinje.

V sivi zori drugega dne
pohodila drug drugemu sva srce ...

Večer[uredi]

V zlat, zvezdnat večer
njive šepečejo. Vsepovsod mir.
Med njive grem: nad mano oblaki
beli, veseli kot moji koraki.

Dremlje vasica ... Nageljni rdeči
v noč hrepené ... o, sanje o sreči!
Za zavesami belimi poje kri,
za zavesami belimi mladost cveti.

Hišica svetla ... deklica spiš?
Ali s seboj nocoj govoriš?
Lučka za nagelji – o, to si ti –
kakor kresnica v samotah noči.

Zaslišim stopinje – lahno šepetanje –
bližajo se ko pesem in sanje.
Z lučjo v rokàh prihaja deklè:
dvigni jo, dvigni nad moje srce!

Pesem o sreči[uredi]

Sreče v srcu zlati soj,
veter se igra z menoj,
kakor klas se stapljam vanj
na gladini sončnih sanj.

Srečam dekle – se smehljam,
ji o srcu pokramljam;
veter z mano, veter nežno
krilo vzvalovi ji bežno.

»Pojdi se igrat z gozdovi
in z nemirnimi valovi,
moje krilo ni za take,
ni za take vetrnjake«.

Veter z mano, veter bežno
k meni jo privije nežno
in smehlja se vsa poljana
z zrnjem zlatim posejana ...

Sreča[uredi]

Polje to naj ve zeleno,
veter, ki se v gozd izgublja,

sonce, ki se s poljskim cvetjem
vroče kot midva poljublja,

mesec ve naj, ki z višine
v rosi se srebrno smeje,

da sva ujeta v mrežo sreče,
da se ljubiva brez meje.

Večerno pismo[uredi]

Pišem pismo, pismo belo,
okrašeno s cvetjem rdečim:
naj srce ti bo veselo,
naj te, deklica, osrečim.

Dve besedi bom napisal:
Ti si draga mi in ljuba!
Nihče iz oči izbrisal
tvojega mi ni poljuba.

Ko sem te odkril kot tajno,
spet so nade zaživele,
strune srca pesem bajno,
pesem majsko zadrhtele ...

Zame ni je lepše pesmi:
rast iz nje poganja živa,
v žarkih zlatih tihe sreče
najino se dete skriva ...

S temnim smehom[uredi]

S temnim smehom ti odšla si
v svile šum in zven zlata,
s temnim smehom ti odšla si
daleč z dobrega polja.

In če kdaj se boš vrnila
v vetra šum in klasja zven:
kam boš žalost položila?
Šla čez polje bo jesen.

Tvoj bo smeh[uredi]

Kipi življenje, kakor gozd drhti.
Vsepovsod kipenje, vrenje in poplava
miljonov upanj, srka jih daljava
iz src kipečih, željnih mladih dni.

Poganja zemlja šumno morje žita.
V vetrovih majskih je dekliški smeh.
Si ti bila mi sreča, radost, greh,
plevica, med razori bilja skrita?

S teboj na pot bi šel po teh poteh
in pil bi, pil s teboj mladosti vino,
da izsrkaš mi še zadnjo bolečino
to pomlad, deklica, in tvoj bo smeh.

Vaška idila[uredi]

Nežno sem dejal nevesti:
Ne ob blatni, prašni cesti,
kjer živžav sveta gre mimo –
na poljano še pred zimo
skromen domek bom postavil,
svatovščino v njem proslavil
in na okna srčke rdeče
vrezal v znamenje bom sreče.

Vstajal bom s škrjančkom rano,
da bo polje prej zorano,
da seno bo pokošeno,
snopje na kozolec zloženo;
a zvečer bom v tvoje sanje
tkal vseh zlatih zvezd sijanje,
da še ti in dete speče
uzreta v sanjah zvezdo sreče.

S tremi čari in opoji[uredi]

S tremi čari in opoji
vse večere te jeseni,
uročèn pri Magdaleni
s čari sem in sem z opoji.

Prvi čar je žar ognjišča –
so opoj oči mi njene:
pijem, Feniks, te plamene,
sreče polna so prgišča.

Drugi čar so njene statve
in opojne so tkanine:
čudo zlate vezenine
vezeva na njene statve.

Tretji čar vonjave brinja –
gmajn opojnih se napila,
pa terana natočila,
da se v čašah kri utrinja.

In kako plamti ognjišče
vse večere te jeseni,
ko uročen pri Magdaleni
ognja polno imam prgišče.

Ni dekleta s tako balo:
v belem platnu rože rdeče,
ki sva vtkala jih ljubeče
še za eno srce malo ...

V Barkovljah[uredi]

Z brežine veter veje iz vinogradov
in morje vzpenja se na boke jadrnic,
vzpenja se in pada vnic
kot klopčič neugnanih sivih gadov.

Predam se morju, stapljam se z valovi –
nemirni so ko razdivjana kri,
nemirni so ko strast oči –
dekleta skrivajo jih z las slapovi.

Zazdiš se kot jegulja mi v peščenem bregu
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti,
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti –
svetlejše so kot jutro v novem snegu.

Poletje med bori[uredi]

Vonj po ribah veje od obale
v kraške bore med razgrete skale.

Tiho zvezde nihajo za trsi,
vroč je marmor tvojih belih prsi,

ko v samotnih, temnih borih
noč počiva kot na črnih dvorih.

Vino veje, vino sem od brajde –
zvezda v najinih očeh ne zajde,

o, ne zajde; zvezdi sva v višavi,
potopljena v rosni in dišeči travi.

Zemlja poje z nama, poje te besede:
v ognju dveh ni iskre temne bede,

v ognju, ki je vroč kot Kras,
divji kakor morje, bežen kakor čas.

Vas ob morju[uredi]

Nizke, kamenite hiše –
stiskajo se ovce v bregu,
k starim oljkam bresti tihi,
temni bori v bregu više
kot menihi zro na morje,
kjer ob bregu tja do Zadra
so razpeta bela jadra
in se zgubljajo v obzorje.

Sama na razgretem produ
soncu sva odprta, sebi,
tu v samotnem, sanjskem brodu
s soncem in galebi ...

Nad morjem v bregu[uredi]

Nad morjem v bregu molijo bori,
noč med njimi škržatom dvori.

Njena topla dlan – razgrete skale,
veje vonj po ribah od obale.

Zvezde z mesečino rastejo med trsi,
bron sijoč so njene bujne prsi.

In med trsjem, vase zatopljena,
zvezda je najlepša – moja žena.

Grenka ljubezen[uredi]

Najina ljubezen grenka
je brez ognja in opoja,
še v poljubu ost je tenka
in v objemu duh razkroja.

Drug sva drugemu uganki:
v eno ne in ne narazen,
ljubosumja ostri zanki
vedno pričujoča kazen.

Lovca – vedno sta na preži –
njun zadetek samo rani,
njune škrge in čekani,
ribi dve sva v isti mreži ...

Dajva do dna, draga ...[uredi]

Dajva do dna, draga, izpiti
zvrhano čašo pelina –
nama razsipno natočil je čas:
da bova ljubezen mogla ubiti,
v žolto svilo spomina
skriti obraz.

Tudi slavec gostoli
s cvetočih njiv,
pa ga črni trn umori ...
Jaz ne bi ljubezni ubil!

Kdo mi bo zacelil rano ...[uredi]

Od cvetne nedelje[uredi]

Od cvetne nedelje
zelene so breze;
od cvetne nedelje
zore tihe želje,
prepredajo steze.

Na nebu so zvezde
ko roža ob roži,
a v duši nedelja –
srce več ne toži,
le vriski veselja.

V noč jasno razlega se
fantovsko petje:
– Oj, dekle, daj cvetja!
V lepoti poletja se ženimo kmetje ... –

Aprilski gozd[uredi]

Gozd, ujet v mrežo
blagega dežja,
s kapljami z vej
bije sekunde nemira,
širi nozdrvi kot ogromna žival,
sope z božajočimi vetrovi,
pije iz neba
in humoznih tal
čudežno rast:
tu in tam bukova
vejica zabrsti
z nežnim mežikanjem
vsa potešena
telohom reče in mačicam:
– Glejte, kako sem lepa,
nežno zelena ...–

Pomlad v Brdih[uredi]

Brda zlata, Brda sončna,
poje zemlja in ljudje.
Radost živa je neskončna,
vedro je vse dni srcé.

Češnje v cvetju – bele halje
spletle so se v svetli gaj;
breskve rožne v sinje dalje
hrepenijo kot smehljaj.

Vabijo dekleta v brajde
fantovskih poljubov žejne.
Oj, sinjine so brezmejne,
sreča meni več ne zajde ...

Junijski večer[uredi]

Tkalec mrak je stkal tišino,
noč predica zapreda goro,
z drobno se srebrnino
zvezd je natkalo nebo.

Tišina se v polje osipa,
temni slap se vsipa na vas,
sredi vasi razcvetena lipa –
je kot deklica zlatih las.

Tiho, potihoma spanec –
škrat leze, leze v oči,
v mlako potaplja se mesec,
uspavanko veter šumi.

Večer na Jelenku[uredi]

Senožeti. Tišina.
Gobe – bele golobice.
Ali veter ali ptice
drhte od bolečin.
Ni ene ptice.
V dalji grebeni
Trnovskega gozda,
nad njimi leni,
temni oblaki,
med njimi tone
sonce – neskončni rubin.

Večer je ves v praznični opravi[uredi]

Večer je ves v praznični opravi
oblakov belih, plavajočih v mesečini,
šumijo v mladih smrekah vetra harlekini
in dim iz črnih dimnikov diši po kavi.

Čebelji roj je vaška krčma. Opoji vina
razlivajo se v petje, smeh, besedo,
nekoč dišali nageljni so tam čez gredo,
nocoj se vame vrača bridka bolečina ...

Neslišni slap pokoja v dušo mi natoči,
napoji z mirom vaška me davnina:
napil se bil je menda oče vina,
ko me v poeta je spočel v neki noči.

Noč na gori[uredi]

V molku pračudes
večnost kleše ledenike.
Tihe, nežne kot planike
so besede – svetla vez.

Od tišine plapolam.
Tebi kri pojočo dam
za oči, kot Soča sinje,
za srebrne svetinje
zvezd, ki so nad nama razpete.

Ti si in jaz sem kot dete,
otrpla vsa v ta gorski opoj.
Čas, o, čas, tu z nama postoj,
v tej edini minuti brez rev –
jutro potrosi naj na naju pepel!

Večer v gaju[uredi]

Večer v gaju.
Zveni klavir:
nekje prebeli prsti
udarjajo na tipke v tih večer ...

Kako je čudna melodija
dveh svetov.
O, jaz želim si v dušo sija,
biti mlad, močan in nov!

V slapovih hrepenenja
mislim, vrtam v globočine,
šel na pot bi ostvarjenja,
spredam sanje v bolečine ...

Oj, za gajem je obrežje,
morje šepeta z zemljo.
Meni je vse težje, težje –
a nekje ljudje pojo.

Bele noči[uredi]

V belih nočeh
sebe pretakam v motno plitvino
in ko ne srečam človeka v ljudeh,
vase zaklenem to bolečino,
čakam do jutra, da od solz čiste oči
vzrejo škrjančka, ki v soncu drhti.

Ob slovenski obali[uredi]

Na hiše v bregu
se naslanja zarja,
cvetoče resje –
mehki so zidovi.
Po ribah in akacijah
diše vetrovi
in morje se
z obrežjem pogovarja.

Iz križkega pristana
ribiči iz Križa
z dlanmi si senčijo
oči na morje,
počasi zaveslajo,
zginjajo v obzorje,
obžarjeni od sonca,
ki v zaton se niža.

Veter v vrbi žalujki[uredi]

Veter v vrbi žalujki trpi,
vmes Chopin zveni izpod prstov
njenih; ziblje v meni sto trstov
morje, ki v večer počrni.

Ni več podivjanih glasov
z via Carducci. Temna rana:
o, človečnost zakopana
naj bo v brezno dveh svetov.

Morje, zvezde, slap noči
in Chopin in sla nemira:
ni zlomljiva moja vera
v počlovečenje ljudi!

Zvezde v morju in obrežje
in Chopin in njeni prsti:
meni je vse teže, teže
samemu z nočjo med trsti ...

Prisotnost[uredi]

Vedno si prisotna,
mati, v mojih koreninah,
na samotnih potih,
ob ognjih na sipinah,
ki izgorevajo v pepel;
mislim tedaj na temne smreke
nad nekdanjo domačijo,
na zelene travnike,
na zrelo žito,
na jesen in zimo;
o, ne veš, kako prazno se
vleče mimo
za nič zapravljeno življenje,
moj stari čoln,
moja črna žalost.

Senca[uredi]

Senca. Sivi obrazi,
ni za kresnico svetlobe v očeh,
zatohli duh parjenja po koteh –
v meni gorijo z otroštvom razcveteni lazi.
Tam v vsakem jabolku sonce zori,
jaz pa zorim sam v svoji samoti,
v meni je jesen, v meni je jesen.

Jaz, ki se vlačim ...[uredi]

Jaz, ki se vlačim po tem
zamazanem mestu
s srcem v betonu,
z mislijo na asfaltu,
jaz, še vedno sem kmet.

Zdaj nisem od tam,
nisem od tu,
doma nisem nikjer ...

Tisoč senc[uredi]

Tisoč senc je iz skal pognalo
in v očeh ni več ostrine,
rdeč zaton od Nabrežine
pljuska z morjem na obalo.

Gozd borovcev pod Sežano
staplja v nočno se črnino,
čutim vonj dveh bolečino ...
Kdo mi bo zacelil rano ...

Daleč je polje[uredi]

Daleč je polje zeleno,
daleč sanje planin,
daleč dekle kot nobeno,
lepa kot trpek češmin.

Srebro je vtkano v lase,
roke nobene ne prosijo,
roke skrivnosti ne nosijo,
toplo ni eno srce.

Naguban starkin obraz –
vame strmi mračen jesenski čas.

Ura onemi[uredi]

Ura iznenada onemi.
V hramu noč. Naenkrat tišina,
v tišini tesnoba,
ki boli.

Še vetrca ni,
okenca zla so v mesečini:
v njej Beethovnova deveta
neslišno zveni.

Nekoč minute, sekunde se izteko,
zadnji motni odsev sveta bo v očeh,
v večnost odtečejo zadnje kaplje krvi.

Sin kot pravičnik spi.

Epitaf[uredi]

Ko se izmaknil
mi bežni bo čas,
ko bom omahnil
čez zadnjo minuto:
nikar ne zagrinjaj
s črno se ruto,
naj ne stemni se
tvoj vedri obraz!
Svetla ostani
kakor svetilka,
kakor kresnica
z lučko iskanj:
jaz bom kot cvet
in jaz bom kot bilka
sredi brezdanjih
večnostnih sanj ...

Vse odšlo je[uredi]

Joj, pomlad odšla je mimo,
ni poletja več nazaj,
ptice je jesen pred zimo
odposlala v južni kraj.

Gola, mrka so drevesa,
temno, mrzlo je nebo,
rože rdeče brez slovesa
v dni oktobra odcveto.

Tiho nova rast se drami
med sokovi korenin,
tiho spal boš, dragi, v jami
brez tegobe, bolečin ...

Slika na kitajski vazi[uredi]

Zima.
Drevje pod snegom.
Sklonjen v belino
mesec nad bregom.

Bela deklica
z lutnjo,
drami s slutnjo
se bolečina.

Sam, sam
tavam v belo polje.
Ves sem bolan,
dajte me v sveto olje!

V srce me žge
kačji mraz.
V polju sva sama
krokar in jaz.

Kaj smo, kaj nismo[uredi]

Kaj smo, kaj nismo[uredi]

Kaj smo, kaj nismo,
zdaj, ko imamo svobodo:
modri kot Sveto pismo,
vrbe žalujke nad vodo?

Ali smo troti, ali čebele,
mravlje ali grobarji,
ribe, ki so prijele,
žrtve ali žandarji?

Smo upogljive bilke,
nezlomljivi kraški hrasti,
sovje noči ali svetilke,
smrti posvečeni ali rasti?

Obisk na Vojščici[uredi]

V samotni sončni gmajni na Vojščici
preprosto, skromno, kot živeli so, junaki spijo
tam v srčku, ograjenem na ravnici,
imena, vklesana v kamen, govorijo:

»Še vedno smo kot tiste dni nekdanje
in tu na sončni jasi naši so grobovi,
naš duh pa še živi, močnejši kot lobanje,
in še je gost med vašimi domovi.

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali!
V globokih brazdah naše setve zelenijo:
o, bratje, bratje, mi zato smo pali,
da se obzorja temna vam zjasnijo.

V veliko njivo svojo setev smo vsejali:
ob Muri, Zilji, v nedra Benečije,
po poljih, gorah in v poslednji kraški skali
to naše seme v močnih koreninah klije.

Naš duh živi kot hude dni nekdanje
in raste v šir in dalj vam v opomin:
v svobodne brazde sejte – mi smo pali zanje –
in v vaših setvah naj bo – naš spomin!«

Spomin I[uredi]

Stari domovi
so stisnjeni v mraku,
prazen je hlev,
pajčevinasti hrami,
votli odmevi
sledijo koraku,
v časih nekdanjih
se misel predrami.

Nekdaj dekleta
so klekljale čipke,
čipke svilene,
bele kot dan,
nekdaj dice
nitke so predle,
predle so v nitke
volno in lan.

Fantje so v vencu
leskovih viter
pletli peharje –
vzhajal je kruh –
z njimi smo peli
ob brenkanju citer –
strt ves odhajam
kot star potepuh ...

Večer na Sveti gori[uredi]

Večerno sonce v oknih se blesti Gorice,
ožarja pas srebrni sinje Soče;
pod Sabotinom v bregu drobne koče
se v sence stiskajo kot speče ptice.

Na severu ves venec gor v škrlatu sije,
Trnovski gozd zagrinja proti Čavnu se s temino,
za Krasom morje zgublja se v sivino
in lesketanje prvih zvezd na zemljo lije.

Prižigajo povsod luči se kot kresnice,
vse bolj vasi so z njimi posejane
in iz grobov še svežih, ki so kakor rane,
zaslišimo prerano mrtvih neme klice:

– Kaj zemlja ta krvi je naše spila,
zalila do globin prastare korenine:
zato se rod za rodom iz davnine
zarašča v zemljo – nezmagljiva sila,

ki se oklepa jo z žuljavimi rokami
kot gozd, ki globlje raste v zemljo rodno:
prelita kri kot seme se razrasla plodno
še v toplih brazdah bo, ki jih svoboda drami ...–

Smo kakor zbor borovcev v eni misli zbrani,
molče v razsvetljene vasi strmimo,
v prividu drug za drugim šli so mimo
v pokončni vrsti mrtvi mladi partizani ...

Zapuščenost[uredi]

Neznansko razkošje sonca
košati se na zapuščenih travnikih,
na plevelu in osatu,
na stari, ocepani vasi,
na razmajanih hišah in hlevih,
na razdejanih kozolcih,
na bohotnem grmovju
in neustavljivem odmiranju.

Neznansko razkošje sonca
počiva na negotovosti ostarelih kmetov,
na ljudeh z zavrženim ponosom
s prastaro ljubeznijo do zemlje,
ki je ponižana do smrti.

Ponos zavrženi v veter govori:
Nekoč v teh hišah in hlevih,
nekoč v hudih in velikih časih,
prenočevale so po tri partizanske brigade,
za vse sestradane bilo je košček kruha,
upanja in pesmi in tople besede ...

Spomin II[uredi]

V kaminu zanetim s svežim brinjem,
da zadišal bi naš stari hram.

Vezel spomine bom na čase nekdanje,
ko valovila je mladost okrog nas.

Poklical od daleč bom drage obraze,
vse, ki odtisnili so vame spomin.

Vstopite, prijatelji, med brinja dišave,
samota mi sestra je, brat moj je strah.

Kot nekdaj mi, mati, terana natoči,
lij name dobroto iz toplih oči.

Oče, naj kremen bo tvoja beseda,
težko od žuljev podaj mi roko.

Glejte, prijatelji, kaj vse smo snovali –
vse zagrnila črna je prst ...

Ogenj ogrej me iz svežega brinja,
naj zadiši naš stari hram!

Zapuščena vas[uredi]

V zavetju smrek osamljeno naselje
odeva se s svečavo mesečine,
pod bregom voda vre čez mrtve mline,
za jezom žage žde kot neme prelje.

Nekoč bile so krčme kot čebelji panji –
vriskala harmonika na vaški veselici,
kje pesem je in smeh, živahnost govorice,
dekliške neme prošnje, ko na dan semanji?

V teh krčmah rosno mlad sem vtapljal v vinu
ljubezni prve nedosežne čare,
požel iz mlade setve sanj le zle prevare –
kako nocoj neumno je vse to v spominu!

Spomin je živ na mladih dni davnino
in ribič – hrepenenje mi nastavlja vabe:
zastrl prošlost s plaščem bom pozabe,
odgrnil z radostjo bom upanj pokrajino

tja k dobrim še ljudem pod krovom koče,
kjer me s prgiščem sreče še dobrota čaka.
Na sinjem nebu ni nikjer oblaka,
le v dalji prvi utripi zore smehljajoče ...

Kadar se vračam ...[uredi]

Kadar se vračam v rojstno vas,
se zdi mi, da se ne morem nikoli vrniti.
V meni je mrtve matere glas,
daljna bedna mladost, dekle, ki nisem smel je ljubiti.

Oj, moje nesrečne mladosti gorska vas!
Tedaj možje so hodili pokonci, da se zemlja je tresla.
Prišli drvarji so, možje iz gozdov z rokami kot vesla;
zdaj pa šibka šegavost je v motnih očeh.

Prosim[uredi]

Prosim samo za drobtinico dobrote
sredi groze atomskih skladišč
sredi plašnih sanj o bratstvu ljudi
prosim samo za drobtinico dobrote
za slepo gomazenje človeških mravljišč,
da nas stroncij prej ne prežari,
da nas ne prehiti pomračitev sveta,
jamski človek s fosforno lučjo v očeh,
z atomsko bombo v rokah –
apokalipsa izgorelih duš in teles.

Zaklad[uredi]

Skopuško vnet za cvenk bil ded
je svoje žive dni,
od svojih njiv za celi svet
ne dal bi bil pedi.

Mogočen, strog kot kak žandar
ni revežev poznal,
spal mirno je, če kje požar
v soseski je divjal.

O njem šel glas je, da je grd,
sebičen kot nihče,
da je kot dren in grča trd,
da iz kamna ima srce.

Ni cvenka toliko nabral
do poznih starih dni,
da bi kaj prida več veljal;
nihče ga ljubil ni.

No, tudi jaz prav rad imam
te njive, zemljo in ves svet,
sebičnosti pa ne poznam,
tako kot nekdaj ded.

Ni mnogo let odtlej prešlo,
kar svet sem ta spoznal,
kar dobrim sem ljudem roko
kot brat toplo podal.

In vem – nekdanji partizan –
kam naša pot drži,
kje naš zaklad je zakopan,
kje sreče luč gori ...

Upor in radost[uredi]

Zdaj ni več čas, da prosil bi ljudi
s ponižnimi očmi, če smem živeti,
če smem zavreči težo starih dni,
ponižanja skeleča iz dna srca izžeti.

Dovolj v mladosti sem že kruha stradal,
nizkotnosti prenašal in psovanj:
kdo bi z zatiranjem me upornega nadvladal,
ko rastel na preizkušnjah sem spoznanj.

Ne gloje neurejenost me in mrak krivice
razvnetega srca ne moti melodije,
soglasne s časom in preproste kakor ptice,
ljudi, sveta se pesmi moje veselijo.

O, človek sem iskanj, nepokoja,
ljubezen moja sije kot pomlad,
v sijaju neizrekljivem sončnega opoja
človeka ljubim, ljubim v cvetju nad ...

Nov dan[uredi]

Kot majceno zaspano oko
se odpira nov dan.
Na vzhodu črni oblaki.
Nov dan prihaja
skozi njih reže,
rojeva se v obupnih krčih,
v krčih zmaguje
počasi in vztrajno,
dokler ne razlije veselo se
čez mlade, radostne smreke,
dokler sonce ne plane
v sobo in oblije vse stene.

Tudi stenska ura je v soncu.
Neusmiljeno odteka
zadnji mrak v nemir dneva.