Noč brez spanja
| Noč brez spanja. Mark Twain |
| |||||||||||||
Ob desetih smo legli v postelj, ker smo hoteli odpotovati ob zori. Malo sem se še pomudil, Harris pa je takoj zaspal. Sovražim ljudi, ki takoj zaspijo. Nekaj je pri tem, kar sicer še ne pomeni žaljivko, a vendar nesramnost, in sicer neznosno. Ležal sem radi tega razljučen v postelji in poskusil zaspati. Vendar čim bolj sem poskušal, tem bolj sem bil svež. Pri tem sem se čutil v temi zelo osamljenega, brez druge družbe razen neprebavljene večerje. Polagoma se je začel moj duh iztegovati, začel je premišljevati o začetku vseh stvari, ki so si jih ljudje kdaj izmislili. O ni prišel iz začetka. Zagrabil je stvar, da jo je takoj spet ostavil; begal je od predmeta do predmeta v nori naglici. Čez uro mi je bilo, kakor da se mi mlinski kamen vrti v glavi, bil sem do smrti utrujen in razdrman.
Ta neutrujenost je bila tako velika, da se je takoj postavila moji živčni razburjenosti po robu. In ko sem si še domišljeval, da bdim, sem bil že zadremal. Nenadoma sem se sukovito vzdramil in v trenutni samoprevari sem menil, da drčim preko nekakšnega pobočja. Ko sem takole drča! preko osem ali devet pobočij, sem šele odkril, da je polovica mojih možganov zaspala osem- ali devetkrat, ne da bi se vzbudila, dočim je močno delujoča druga polovica to sumljivo opazovala; ta periodična nezavest se je razširila preko vseh mojih možganov in končno sem se pogreznil v dremotico, ki je postajala čim dalje globja. Nedvomno sem bil na tem, da zapadem v trdno, blagoslovljeno, sanjajočo omotico, ko — kaj pa je bilo to?
Moje izmučene duševne sile so delno spet oživile in so postale sprejemljivejše. Iz širne, brezkončne daljave se je bližalo nekaj, kar je postajalo čedalje mogočnejše in se razkrinkalo kmalu kot zvok; spočetka sem ga smatral skoraj samo za prevaro. Ta zvok, sprva sila oddaljen, se je dozdeval sedaj kakor hrumenje viharja; nato pa je prišel še bližje — na oddaljenost kakšne četrti urice. Ali je bilo morda udušeno roštanje ali cvilenje oddaljenega stroja? Sedaj je prišlo še bližje. Postalo je gromovito bobnenje korakajoče vojske. Še bližje in bližje in končno je bilo v sobi: miška je glodala kos lesa. In radi takšne malenkosti sem stal ves čas brez diha tu!
A kar se je zgodilo, se ni dalo več spremeniti. Sedaj sem hotel hitro zaspati in doteči zamujeno. To je bila brezmiselna misel. Ne da bi hotel, da, celo ne da bi prav vedel, sem vneto prisluškoval ropotu in podzavestno sem štel glodane zvoke miši. To delovanje me je sicer nemalo mučilo, a vendar bi prenesel, le da bi bila miš nekaj stalnejša. A ne! — Včasih je napravila premor in med tem ko sem čakal, da svoj posel obnovi, sem trpel bolj, nego kadar je glodala. Začetkoma bi bil razpisal na miš nagrado petih, šestih, sedmih, desetih dolarjev; končno sem pa ponujal že več, nego so mi dovoljevala moja sredstva. Zamašil sem si ušesa, zavil sem ušesne mečice pol tucata krati skupaj in jih pritiskal v ušesno luknjo, a ni pomagalo nič. Živčna razdraženost je moj sluh,tako izostrila, da je postal cel mikrofon in da je kljub vsem pripomočkom vse slišal.
Moj gnev je postal jeza. — Končno sem naredil nekaj, kar delajo vsi ljudje od Adamovih časov sem: sklenil sem, da tja nekaj zalučim. Iztegnil sem roko in zagrabil svoj čevelj, potem sem sedel v posteljo in prisluškoval, od kod prihaja škrnjanje. To pa ni pomagalo nič, bilo je nedoločljivo kakor čvrčkovo čvrčanje. Če meniš, da je tu, je gotovo tam. Tako sem vrgel čevelj na slepo srečo. Zadel je ob zid baš nad Harrisovo glavo in padel nanj. Da ga bom tako daleč zalučil, si nisem bil niti predstavljal. Harris se je vzbudil in vesel sem bil, ko sem opazil, da ni jezen; potem pa me je spet jezilo. Kmalu je ponovno zaspal, kar mi je bilo prav všeč, a že je začela miš znova, kar je moj bes obnovila. Harrisa nisem hotel v drugič vzbuditi, a glodanja ni bilo konec, tako da sem bil prisiljen zagnati drugi čevelj. Sedaj sem s tem razbil ogledalo — bili sta dve v sobi — in seveda večje. Harris se je spet vzbudil, a se ni pritožil, kar me je napravilo še turobnejšega. Sklenil sem, da pretrpim rajši vse mogoče muke, nego da bi ga v tretje vzdramil.
Miš se je končno odstranila in polagoma sem začel dremati, ko se je oglasila ura. Štel sem udarce in ko se je to izvršilo, sem skoraj spet zadremal, pa se je oglasila druga ura. Štel sem. Potem sta mi dali slišati obe veliki uri na mestni hiši svoj krepki melodični glas. Še nikoli nisem bil slišal bolj ljubkega, čarobnejšega, bolj skrivnostnega zvoka. A ko je minilo tako četrt ure, se mi je zazdelo dobrega že preveč. Kakor hitro sem hotel zaspati, me je vzbudil nov ropot. In kolikor krati sem se potem prebudil, sem pogrešil odejo in sem se moral skloniti do tal, da sem jo dvignil.
Končno mi je volja do spoznanja prešla. Spoznal se, dejstvo, da sem čisto prebujen in poleg tega še vročično žejen. Ko sem stvar ppretehtal od vseh strani, se mi je zazdelo najbolje, da se oblečem, stopim na dvorišče, se tam ob vodnjaku osvežim z vodo in počakam kadeč in premišljujoč, da prejde noč.
Menil sem, da se lahko oblečem, ne da bi vzbudil Harisa. Čevelj sem bil pač zagnal proti miši, a v poletni noči bi zadostovale tudi copate. Tako sem potihoma vstal in se polagoma čisto oblekel — do ene izmed nogavic. Te nisem mogel izslediti. Ker sem jo pa moral imeti, sem se spustil na kolena in roke in sem prišel z eno copato na nogi, z drugo v roki, plaziti se po tleh naokrog, vendar brez uspeha.