Nevesta (Amerikanski Slovenec)
| Nevesta. Črtica iz življenja |
| |||||||||||||
Oh, kaj je svet! Vsi poznamo to dolino solz, vsi poznamo zemeljske križe in težave, in vendar se vsi tako trdovratno držimo življenja, ki nas veže na zemljo. Umreti se nam neče. Ne, umreti ne; ah težko je oditi od tu, od sveta, ki je vsejedno lep, četudi je namočen s solzami in znojem. Oh lepi so ti beli dnevi, prelepi, kadar posije solnce, in zažari vesoljni svet v zlatu, in nebo zagori in oblaki se pozlate. Oh, vendar je krasno na svetu, četudi je težko življenje, četudi preži za vsakim korakom na nas smrt, in nas spremlja, bodisi, kadar nam je solzno lice, bodisi, kadar smo na pragu sreče, kadar se odpira pred nami novo življenje, nov svet.
Smrt nas zvesto spremlja, da — smrt!
Bitencu je umrla žena, s katero je živel komaj eno leto skupaj, in zdaj se je ženil v drugo. Drugače mu tudi ni bilo mogoče. Imel je čedno posestvo, precej njiv in travnikov, zlasti jako lepe gozdove, zasejane z visokimi, temnimi smrekami. Ah, lepo se mu je zdelo hoditi po zaraščenih gozdih in ogledovati zeleno drevje, ki je kipelo mogočno v jasni zrak. In te smreke, tako ponosne in vitke, so bile vse njegove; hodil je od ene do druge, in jih meril zadovoljno z očmi, — bil je ponosen nanje.
Poslopja in pohištva pa ni imel lepega, tega ne bi mogel trditi nihče; oboje je bilo že staro, leseno, in treba je bilo misliti vsekakor, da se postavi novo. Ta misel je tudi Bitenca večkrat mučila, in pričel bi bil že s popravljanjem in zidanjem, da mu ni umrla žena. Potem pa je za nekaj časa odložil te misli, in prišle so nove, ne manj težke, — kako naj se oženi v drugo.
No, Bitenc ni bil ravno grd človek, star tudi še ne preveč, in tako bi bil dobil prav lahko nevesto, da ni gledal toliko na denar. Ponujale so se mu lepe in nelepe, mlade in stare, le dovolj bogate ni bilo nobene. A Bitenc ni bil mož, ki bi takoj omagal.
Daleč tam za Savo nekje se mu je nasmejala sreča.
Srakarjevo hčer iz Potoka je menil vzeti. Dvakrat je bil že tam, se zmenil z dekletom, ki je bila takoj pripravljena zamenjati prstan z njim, govoril je tudi že z očetom, in stvar je šla še precej gladko. Prihodnjo nedeljo pa so imeli določeno, da se končno dogovore.
Prišla je nedelja, in Bitenc se je odpeljal na obisk; bil je gotov, da opravi dobro. A stari Srakar je bil trd, in ni bil nikakor namenjen dati več, kot je bil sklenil.
»Devetsto dam, pa ne krajcarja več, in kravo, kot sem obljubil, in balo, kot se spodobi. Pridam pa ne krajcarja več!«
»No, en stotak še primaknite; pomislite, na kakšno lepo posestvo pride vaša hči, pomislite tudi, da bodem moral zidati!«
»To je tvoja stvar, še to je preveč, kar sem obljubil, a kaj mi bo ostalo za druge otroke?«
»Dovolj bode že za vse.«
»Kaj dovolj, dovolj ni nikdar, to veš najbolje ti; prvič si priženil lepe denarce, in zdaj hočeš mene oskubiti do golega.«
»Saj ne mislim tako hudo oče, ali en stotak še dajte, en potem vsaj lahko rečete ljudem: Franci sem dal tisočak dote.«
»No, dobro, pridal bodem stotak, a za balo poskrbi potem sam!«
»To pa zopet ne gre, mene bi bilo sram, in tebe tudi, ne li Franica?«
»Da, oče, to ne gre!« — Franica je bila rdeča kot piruh, in onadva sta tudi kar žarela vročine, nekoliko vsled razburjenosti in živahnega pogovora, nekoliko vsled popitega vina, katerega je stalo na mizi še pol štefana.
Slednjič je privolil Srakar petdesetak, in zdaj sta bila navskriž zaradi teleta. Oče je dajal kravo samo, a snubač je zahteval, da mora biti tudi tele zraven.
»Oče, dajte se vendar pregovoriti, toliko lepe mrve imam, živine mi pa vedno primanjkuje.«
»Ne, pa ne, telica je lepa, obdržati jo mislim za pleme.«
»Oh, kjer je krava, tam naj bo še tele!«
»Ne, pa ne!«
Srakar se ni dal več omajati, snubač tudi ni hotel odjenjati, tako da sta se pozno na večer ločila, oba precej razburjena. Bitenc je sedel na voz in se odpeljal navidezno jezen, v resnici pa popolnoma zadovoljen s svojim vspehom. — »Ah, dosegel sem več, kot sem mislil; bala bode vredna gotovo poldrugsto.« To je mislil mej potoma.
Delala se je že noč, a imel je mladega brzega vranca, zato je upal priti kmalu domov. Vdaril je po konju, in voz je švignil kot blisk. Vranec je bil precej plašen, zato je hotel, da bi bil čimpreje doma, da bi se konj v mraku preveč ne plašil.
Vglobil se je zopet v svoje misli. Petdeset menj kot tisočak, bala, krava je vredna najmanj sedemdeset, ne bo slaba!
Sence so se vedno bolj zgrinjale na zemljo, drevesa so metala po tleh dolge črte in pošastne obrise, v grmovji, kjer so se ptice spravljale k pokoju, je šumelo, par vran je še letelo visoko v zraku proti bližnjim hrastom, drugače je bilo vse mirno.
Oglasil se je večerni zvon, a Bitenc je imel do doma še dobre pol ure.
»Preveč sem se zakasnil, no vsejedno; oženil se bodem pa le!« — Nategnil je krepkeje vajeti in udaril vranca z bičem, ki se je bil zbal necega kupa na cesti, se parkrat visoko vspel in pričel stopati in potiskati voz nazaj.
Bitenca je to razjezilo, vrhu tega je bil še malo pijan, zato se je nagnil nekoliko naprej in udaril z vso močjo po konju. Vranec se divje vzpel na prednje noge, zamahnil s zadnjimi nazaj in zadel z desnim kopitom strahovito svojega gospodarja na glavo. Potem se je spustil v tek.
Bitencu se je pocedila kri iz ust, se cedila po vozu in kapljala v debelih curkih na prašno cesto. Vranec je divjal naprej in vlekel po bliskoma voz, na katerem je ležal nezavedni gospodar. In smrt je plavala po vzduhu.
Slednjič so ustavili ljudje konja in prenesli Bitenca domov. Zavedel se ni več. Še tisti večer so ga deli v sveto olje in molili dolgo pri njegovi postelji. Vedeli so, da zanj ni več leka. Rana na čelu, kamor ga je bil vdaril konj, je bila smrtna.
V sobi je bilo vsem tesno pri srcu. Tako nenadna nesreča je pretresla vse in jim obudila žalostne misli.
»Kdo bi si mislil kaj takšnega, na, še pred dvema urama zdrav in vesel, zdaj pa že bolj mrtev kot živ,« — je govoril star sosed.
»Na ženitev je mislil, za posvetno je preveč skrbel, a smrt ga je prehitela!«
»Da, da, nihče ne ve, ne dneva, ne ure!«
»In takšno lepo polje ima, takšne njive, in v gozdih smreke.«
»Čemu mu je zdaj vse to, čemu gozdi? Druzega ne potrebuje več kot ene smreke, da mu iztešemo zadnjo posteljo.«
Tako so govorili navzoči, a ranjenec jih ni čul, ni razumel. Pomračil se mu je um in govoričil je čudne stvari o nevesti in o ženitvi:
»Ah, moja nevesta je bogata kot žlahtna gospa, in njena obleka je svilena, in njeni čeveljčki so srebrni. To bo lepa ženitev, angeljci bodo prišli iz nebes in zagodli tako lepo, da se bode moja nevesta le smehljala. Ah, to bo nebeška muzika in harmonike bodo pele in klarinet bode piskal, in moja nevesta ....«
Brizgnila mu je vnovič kri iz ust, moči so mu pešale, oči steklenele.
In prišla je in ga poljubila nevesta, bela smrt ....