Nepozabnemu prijatelju, Iv. N. Stresu, v spomin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nepozabnemu prijatelju, Iv. N. Stresu, v spomin

Kako bi zabil to gomilo,
Kjer blago tvoje spi serce,
Ki mi brezmejno vdano bilo
Ves čas do zadnjega je dne?

Ti bil mi nisi brat po kervi,
A več si bil mi tisočkrat:
Bil meni si prijatelj pervi,
Po serci in po duhu brat.

Težko se človek od mladosti,
Težko se loči od nadej;
Težko se loči od prostosti,
Od tebe jaz sem se — težej.

In vendar, dragi, jaz po tebi
Ne bom več britko vzdihoval,
Saj našel si na božjem nebi,
Kar tukaj si zastonj iskal.

Po svobodi je hrepenelo,
Po luči, sreči ti serce;
K resnici priti je želelo, -
Izpolnil Bog ti je želje.

Zdaj bivaš verh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam solnce sreče ti ne vgasne,
Resnice solnce ne stemni.

Tam rešen reve si in teže,
Tam prost si izkušnjav in zmot;
Nobena spona te ne veže,
Prosto si voliš kraj in pot.

Po jasni švigaš visočini,
Sam lepa zvezda sred zvezda,
In k meni tudi v nočni tmini
Priplavaš mnogokrat z neba.

Tedaj sladko pripoveduješ
Pravljic iz lepših mi svetov;
Ter srečo rajsko opisuješ,
Ki vživa v domu se duhov.

Gledaje sliko tvoje sreče,
In zroč nebeški tvoj obraz,
Iz duše vzdišem koperneče:
"Naj grem, naj grem s taboj še jaz"!

Le hrepenel jaz bodem k tebi,
Ne bom po tebi žaloval;
Saj našel si na božjem nebi,
Kar tukaj bi zastonj iskal!

S. Gregorčič.