Neizogibna žimnica
| Neizogibna žimnica Viktor Ottmann |
| |||||||||||||
Ko sem se zadnjič mudil v norišnici v Dalldorfu pri Berolinu, — da ne bo prilike slabim dovtipom, naj takoj povem, da sem samo obiskal svojega prijatelja, — mi je pokazal moj nekdanji sošolec, zdravnik zavoda dr. Mentecaptus celo vrsto novih, originalnih "slučajev". Med ogledovanjem ni nič bilo v stanu vzbuditi mojega posebnega zanimanja.
»To ni vse nič,« — pravi slednjič dr. Mentecaptus, — »v primeri z velezanimivim slučajem moža z žimnico. Pojdi, bova poslušala to znamenito dogodbo!«
Odprl je majhno sobico in pred seboj sem ugledal starega, suhega moža, z dolgimi, belimi lasmi in velim, prestrašenim obličjem. Sedel — ali bolje — čepel je na stari, tenki, vrlo oguljeni žimnici, kakoršnih je najti po hotelskih posteljah. Po našem prihodu se je dvignil naglo pokonci in med tem, ko sem se jaz uljudno priklanjal, je že on pograbil svojo žimnico, jo stegnil proti meni in zakričal s tožečim, hrepenečim glasom:
»Vzemite jo, dragi gospod, prosim vas, na-te jo! Brezplačno vam jo dam, samo vzemite jo!«
Jaz sem protestiral proti tej ponudbi, uljudno sicer, toda odločno. Jaz namreč ne vsprejemljem principijelno starih žimnic, saj ne vem, kaj bi z njimi začel. Zdihujoče se je spustil nesrečnik nazaj na prejšnje mesto, dr. Mentecaptus pa ga je tako-le nagovoril:
»Ljubi gospod Papoporumenos, ta le gospod (pokazal je na-me), je prišel naravnost iz Nove Zelandije in edino-le za to, da bi slišal vašo ganljivo pripovest. Bodite tako prijazni in nam jo pripovedujte!«
Znano je, kako radi pripovedujejo norci svoje dozdevne dogodke, če se jih na primeren način vpraša. Papoporumenos se ni dal dolgo nadlegovati, pa je pričel pripovedovati naslednjo povest, katero sem, kolikor mogoče natančno zapisal, da bi tako po svoji moči tudi nekaj pripomogel znanstvu:
»Zovem se Papoporumenos in sem bil, — oprostite, — lekarnar. Bil sem tedaj v najboljših letih, imel sem dobro trgovino, bil sem neoženjen, skratka: ničesar mi ni manjkalo. Nekega dne pa je nesreča hotela, da sem preiskoval po podstrešju med starimi rečmi, kjer sem, — menda je usoda tako hotela, — našel to le staro žimnico. (Pripovedovalec je prestrašen zatulil). Ta žimnica je še iz dobe mojega starega očeta in cela desetletja je ležala na podstrešju, kjer so jo trgale miši in podgane za svoja gnezda, ne da bi se kdo za njo zmenil.
Kar je bilo med starino vsaj deloma uporabnega, kakor: čevlji, obleka, rjuhe, odeje, cunje, to sem razdjal revežem. Ostala mi je edino le še ta-le žimnica. (Pripovedovalca so oblile solze). Ponuditi se je nisem drznil nikomur, saj bi je tudi nihče ne vzel; bila je namreč že takrat vsa tako raztrgana, kakor je dandanašnji. Sklenil sem bil jo uničiti.
Ah, dragi gospod! Na novi Zelandiji si niti predstavljati ne morete, kaj se to pravi, v Berolinu se iznebiti stare žimnice. Zagotavljam vas, da je tu pri nas ložje izvršiti največjo tatvino ali umor ali atentat .. Toda poslušajte dalje!
Nekega dne sem ukazal služkinji, ne da bi koval kake skrivne načrte: Avgusta, vrzi to staro žimnico preč!
Če bi bila ta naša Avgusta nekoliko prebrisanejša, bi bila lahko izjavila ob prvi priliki: Kaj pa vendar mislite, gospod Papoporumenos? V Berolinu se pač žimnic preč ne meče, jaz ne maram priti pred kriminal v Moabit!
Toda Avgusta si ni ubijalo glavo z nepotrebnim razmišljanjem in ker je bila pred vsem zvesta služabnica svojega gospoda, je pograbila staro žimnico pa jo je odnesla na smetišče, ki je stalo na prostornem dvorišču.
Drugo jutro na vse zgodaj me vzbudi pogumen policist in me povabi na policijsko zapovedništvo domačega okraja. Šel sem tja. Policijski poročnik je pred vsem mene vsega popisal, potem mojega očeta, deda, pradeda in tako dalje. Ko je bilo vse to končano, mi pokaže mojo žimnico, potem pa pravi: Gospod Papoporumenos! Ali poznate to žimnico? — Jaz sem prikimal. — Vaša služkinja jo je včeraj vrgla v smetišče. Po §§ 972, p.) oddelek 46, opomnja 67, odstavek II., ff. lex smetišča, je prepovedano uporabljati smetišče za take namene. Obsojeni ste tedaj na 15 Mk. kazni in v slučaju, da ne vzmorete plačila, na tri dni zapora. Ali se pritožite?
Jaz se nisem maral pritožiti, plačal sem kazen, naročil postrežčeka, da mi je odnesel žimnico zopet domov. — Hej, ti stara duša, — sem nagovarjal postrežčeka uljudno na ulici, — če mi odneseš žimnico na tvoj dom, ti plačam še povrhu eno marko. — Kaj mi pa bo, — se je odgovarjal oni, — za nobeno rabo ni, le imejte jo sami .... ali pa jo podarite vaši stari mami!
Tako sem sedel zopet s svojo žimnico doma. Pristudila se mi je bila še bolj in želja, se je iznebiti, je bila vedno gorečnejša. — Avgusta, vrzi žimnico kar na ulico, morda jo pobere cunjar! — Tako sem ji ukazal in Avgusta, ta neomadeževana provincijalna duša je nesla žimnico doli in jo položila na dvorišče.
Drugo jutro na vse zgodaj se je prišla že jeziti surova hišna gospodinja. Kričala je tako silno in rabila tako grde izraze, da jih ne morem ponoviti. Zaključek vsega je bila odpoved stanovanja. Seveda sem moral pred vsem poslati po žimnico.
To je bil zame v resnici mučen položaj. Lega hiše je bila za mojo trgovino zelo pripravna, vrhu tega je vsaka selitev združena s tisočerimi neprijetnostmi. Ne morem dopovedati s kakimi čutili sem prebil dan. Nekaj me je tiščalo v prsih, jeza se je kuhala po meni, zdelo se mi je, da se mrači moj um, vse moje ideje pa so se združevale na enem samem predmetu, na žimnici. Kakor hitro sem se nanjo ozrl, sem kar podivjal, skakal sem po njej in jo teptal z nogami, jo premetaval iz kota v kot. Zvečer mi je prišla nova misel: vrzi žimnico na cesto, pometači jo bodo zjutraj že odstranili in spravili s sveta.
Kar sem bil sklenil, to sem bil tudi izvršil. Pozno po polunoči sem izvršil črno dejanje. Kakor kak rutiniran tat sem pazno odprl okno in z vso močjo sem zalučil zvito žimnico daleč tja ven v nočno temo. Slišal sem zamolkel padec, takoj na to pa tudi obupen krik. Ves prestrašen sem zaloputnil okno in zbežal v spalno sobo.
To pot mi ni bilo treba čakati do jutra nadaljnega razvitka dejanja. Kmalu sem zaslišal trkanje na sobna vrata in krepak, odločen glas, ki je v imenu postave zahteval vstopa. Za vzrok sem dobro vedel.
Vstopila sta dva redarja, eden izmed njiju je vlekel za seboj — o nesreča — mojo žimnico in za njima je stopal jezen gospod s zmečkanim cilindrom na glavi in okrvavljenim nosom.
Iz vašega okna je priletela ta-le žimnica temu-le gospodu na glavo, — je zatulil eden policajev in delal s svojo koščeno roko strašne gestikulacije okrog mene. — Ali pripoznate — je nadaljeval, — da je žimnica vaša in da ste jo vi zalučili?
Trenutek sem pomišljal zaradi odgovora. Ker pa sem bil v tistih časih še čista in neomadeževana kreatura, sem vse pripoznal.
No, le čestitajte si na nocojšnjem vspehu, — sta godrnjala gospoda postave moško in ponosno. Tretji pa je začel s strašnimi glasovi to-le: Kdo pa ste, da si upate metati ponoči skozi okno stare žimnice .... na me .... na me .... jaz sem namreč Slamoglav .... in sem tajni kancelijski svetnik v ministerstvu za uk in bogočastje in .... in lepo obnašanje obtožil vas bodem zaradi kalenja nočnega miru .... potem zaradi prestopka zoper mestni red .... vrhu tega zaradi težke telesne poškodbe.
To se je skoro okusno glasilo. Temu je sledil običajni protokol z navadnimi neudobnostmi. Ko so se gospodje potom naravnega izginjenja odstranili iz moje sobe, sem opazil, da so vzeli s seboj žimnico kot "corpus delicti". Jaz sem se že veselil, da sem je konečno prost in pripravljen sem bil z veseljem presedeti v kakem mirnem kotičku pokojne ječe nekaj dni. Toda prišlo je vse drugače. Čez štirinajst dni je bila obravnava: Slamoglav contra Papoporumenos in obsojen sem bil na 115 Mk. kazni. Gospod državni pravdnik je iz nepojasnjenih ozirov zelo milostno postopal in ni vložil zaradi prenizko odmerjene kazni pritožbe. Posebej pa se mi je takoj naročilo, da moram nemudoma priti po svojo žimnico.
In tako mi je privlekel neki postrešček to neljubo stvar v moje stanovanje. - Kako naj vam opišem moje takratno duševno razpoloženje? Moja veselost je bila izginila, zgovornost odbežala; postal sem sam svoj, mračen, tih, otožen, nezaupen. Tudi v lekarni je šlo vse navskriž. Trgovino sem zanemarjal ali pa sem delal usodne napake. Mesto prsnega čaja sem dajal kaj za drisko, mesto jodoforma kaj za kurja očesa, v vsakem receptu sem čital zapisano: žimnica. Slednjič sem dobil od nadzorovalne oblasti ukor, moji najboljši odjemalci so vsled mojih napak pomrli, skratka: lekarna je rapidno propadla.
Ko sem čital nekega jutra površno časopis, vzbudila je mojo pozornost mala notica, ki je oznanjala širnemu svetu, da naj dotičniki, ki so izgubili svoje stvari, kakoršne koli si že bodi, na vlaku, pridejo v kolodvorsko poslopje, kjer dobe takoj vse stvari nazaj. Našteti so bili različni izgubljeni predmeti, kakor: dežnik, kovčeg, obleka, tičnik, palica, omot, klobuk, mošnja za tobak, prazna (?) denarnica itd. To mi je dalo to le srečno misel: Ti, tam kjer izgubi toliko ljudi svoje najdragocenejše stvari, tam izgubiš tudi ti lahko svojo žimnico.
Ta misel se mi je zdela vredna razpisanega honorarja in ni mi dala miru, da sem jo konečno res izvršil. Zvil sem konečno svojo žimnico v ličen sveženj in jo dal prinesti Avgusti zvečer na kolodvor Wedding, na mestnem kolodvoru sem se bal prevelike gnječe.
Kupil sem vožnji listek, vzel Avgusti usodni omot in se podal na peron. Na prvi vlak nisem maral vstopiti, bil je prenapolnjen. Pri drugem pa sem iztaknil prazen kupe, vstopil sem, zavito žimnico pa sem ves vzradoščen vrgel na polico. Sam sem bil v celem vozu. To priliko sem hotel porabiti. Na prvi postaji izstopim. Nek drugi gospod je slučajno vstopil. Opazil je moj zavitek na polici. Zakričal je za menoj na ves glas: Hej, prijatelj, vi ste nekaj pozabili! Jaz sem se napravil gluhega, pa sem se rinil med ljudmi proti izhodu. Vlak se je začel pomikati. Meni je igralo srce. Menil sem že, da sem rešen .... Kar naenkrat .... plok .... Moja žimnica je priletela skozi okno kupeja na peron, železniško osobje me je opozorilo na njo.
In tu sem stal sedaj zopet pri svoji žimnici. Kam se peljete? — me je vprašal zvedav železniški uradnik. — Jaz? — — V Westend! — sem jecljal počasi ves zmeden. Prišel je v trenutku pravi vlak. Vstopil sem. Toda tu je bilo vse polno ljudi in prepričan sem bil že naprej, da tu ne bo možno izvršiti mojega naklepa. Petkrat sem se vozil tako okrog na železnici, slednjič se je ponudilo srečno naključje, ostal sem sam v kupeju. Te ugodne prilike nisem maral zamuditi. Skočil sem naglo na bližnji postaji ven in — — in nekaj trenutkov pozneje sem stal prost, svoboden na ulici, sam, brez žimnice!« ....
Pripovedovalec se je tu globoko odahnil in si obrisal s čela pot, po tem je še le nadaljeval:
»Povejte mi gospod, ali verujete pred vsem na Novi Zelandiji na slutnje, usodo ali fatalizem ali kakor že hočete to imenovati?! Prej se jaz nisem bavil s takimi stvarmi, kako tudi, saj mi je ves čas vzelo realno življenje, toda poslej — oprostite gospod, — sem postal fatalist.
Dva dni pozneje sem prejel veliko zapečateno pismo s firmo: Urad za najdene stvari kralj. železniške direkcije, Berlin. Predno sem odprl, sem vedel, kaj je vsebina tega pisma. Omahnil sem po tleh in želel sem, da bi se nikdar več ne prebudil iz nezavesti.
Potem pa sem moral prečitati to le strašno vest: Na železnici se je našla stara žimnica. Ker je všito vaše ime v prevlaki, smo spoznali, da je vaša. Ako je ne pridete iskati v osmih dneh, jo vam pošljemo na vaše stroške domov.
Kaj bi mi bilo koristilo tajenje. Jaz ubogi revež sem pozabil na ime, katero je bila še moja stara mati všila v suknjo. Ker je bil v celem Berolinu eden edini Papoporumenos in ker je bila moja žimnica znana na policiji in v sodišču, bi bil pač ves trud brezvspešen. Dobil sem torej žimnico zopet domov in stroški so narastli za 3 Mk.
Moji doživljaji in nezgode so prodrli v maso. Berolin je pravo gnezdo. Postal sem popularen z mojo žimnico vred. Predrzneži so prihajali v lekarno, pa so zahtevali za pet vinarjev masti od žimnice, poredni falotje so me kar obsipali s ponudbami novih žimnic in na brezštevilnih razglednicah so smešili mojo žimnico. Komiki po gledališčih so peli o meni kuplete. "Kronika škandalov" mi je poslala posebnega poročevalca na vrat, katerega pa sem vrgel po stopnjicah. To pa ni nič pomagalo. Zvečer je bila na prvi strani velika slika, kako mečem žimnico skozi okno, spodaj pa podpis; od našega posebnega poročevalca na mestu dogodka slikano. Vrhu vsega je začela propadati trgovina, moje napake in pomote so bile redno večje, grozili so mi že, da mi bodo odvzeli koncesijo.
Moj gnjev se je poslej obračal v prvi vrsti zoper državo, ki se mi je zdela edini vzrok vse moje nesreče. Doslej se nisem še nikdar brigal za politiko, odslej pa sem začel pridno obiskovati vse socijaldemokratične in anarhistične shode, to pa je moje duševno stanje še poslabšalo.
Slednjič pa je Avgusta našla novo misel. Nekega večera mi je svetovala tako-le: Gospod Papoporumenos, za božjo voljo, sežgite vašo žimnico, če je že drugače ne morete nikamor oddati.
Te nepokvarjene besede so name čudovito uplivale. Kako je bilo sploh mogoče, da nisem še doslej sam na to mislil! Mislim in naklepom je moralo takoj slediti dejanje. Z vsled razburjenja tresočimi rokami sem pograbil zlo svojega življenja in je vrgel na kuhinjsko ognjišče. Potem sem prasknil vžigalico in jo potisnil pod prvi, najbližji vogal žimnice. Goreti ni hotelo, samo tlelo je in smrad se je širil. Med tem pa je poiskala Avgusta — ne da bi jaz to opazil — posodo petroleja. Gospodu je pač znano, kako so ženske s to tekočino neprevidne. Hotela je namreč Avgusta, ta podeželska pomaranča, politi žimnico s petrolejem. Jaz sem jo ves prestrašen sunil nazaj, posoda je padla na tla, petrolej se je razlil .... vse po tleh .... tudi na še gorečo vžigalico .... petrolej se je vnel .... strašen pok .... silen plamen .... jaz sem se nezavesten zgrudil na tla ....
Kaj se je z menoj dogajalo v naslednjih hipih, to mi je ostalo skrito za vedno. Ko sem prišel k zavesti, sem ležal na rešilni postaji ves obvezan. Poleg mene je stala Avgusta in debele solze je trla z rokami.
Kaj se je zgodilo, — sem jo vprašal.
Vse je pogorelo, cela hiša.
Vse, — sem vprašal začuden in žarek upanja je švignil po mojih udih.
Vse, gospod Papoporumenos, samo — — žimnico smo rešili!«
Nesrečni pripovedovalec je dvignil glavo. Jaz sem bil globoko ganjen. Čez nekaj časa pa je mirnejše nadaljeval:
»Poglejte, dobri gospod, moji lasje so osiveli, moje obličje so razrezale brazde, vse imetje sem izgubil, sedaj je od vsega še sama razvalina. Ljudje pa celo trdijo, da sem prismojen! Mogoče!«
»Ubogi mož!« — sem vzdihnil, ko sva se dvignila z dr. Mentecaptusom po konci, — »ali vam morem s čim pomoči?«
»O, seveda, vzemite to žimnico, jaz vam jo podarim!«
»O, nikakor ne, vse če hočete, samo tega ne, tega ne!«
Poskočil sem naglo preč in se oddaljil z gospodom doktorjem na druge oddelke.
Povest o žimnici mi ni šla in mi še sedaj neče iz glave.
Dr. Mentecaptus je spisal o tem interesantnem "slučaju" 600 strani močno, eminentno znanstveno delo. Kot nagrado je prejel iz Beocije od velikega nadkneza hišni red z ultra vijoličastim kakadujem.
Zavistni kolegi povdarjajo (celo!) da ga je zaslužil.