Pojdi na vsebino

Nebeška procesija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Šmarna gora Nebeška procesija
Nezbrane balade in romance
France Prešeren
Sveti Senan
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osemnájststo in petéro
léto gre čez tridesét,
kar prinésel sveto vero
Jezus Kristus je na svet.

Bog sedi na svojem stóli,
s célo je častjó obdán,
angelci stojé okoli,
bil je vseh svetnikov dan.

In pri sebi svoj’ga sina
ìma in svétga duhá,
vseh nebéščanov družina
se je zbrala krog Boga,

gledat tam procésjo svéto,
trume duš izvoljenih,
iz svetá poprejšnje léto
in iz vic poklicanih.

Krona jim na glavi séje,
par za parom se vrsté,
v rôkah nós’jo oljkne véje,
s pésmami Bogá časté.

Na banderih jagnje božje,
roženkránce na vratéh,
pred na zemlji jim orožje
čez hudiča in čez greh.

Duš gre mimo, de miljóni
dosti manjkalo jih ni;
na komolcu v stóli slóni
Bog, se žalostno drži.

Zdaj bandero se prikaže
Krištofa Ljubljanskega;
Bog mu ustavit’ se ukaže,
táko pravi, praša ga:

»Kakor, de za beračúne,
in za kmétiče samó,
za menihe in za nune
bil bi ustvaril jaz nebo!
 
Ti le in kaka pokveka
ne gredó v pekèl se gret; —
ni gosposkega človeka
v sveti raj že nekaj let.

Manj le žalost tá me bôde,
ko pogledam trôpič tvoj;
ti sam nekaj še gospôde
vodiš vselej za seboj.

Veči mesta so kršanske
Dunaj, Trst, Pariz in Rim,
manj gospode, ko ’z ljubljanske
srenje ’z njih v nebo dobim.

Druga mesta tud’ oltárje
ímajo in mašnike —
kaj Ljubljance moje var’je,
da jih manj pekèl požre?«

»Čast in hvala Tebi bodi!«
Krištof mu odgovori;
»menim, de v Ljubljani zlódi
ima manj zato močí,

ker je revno nje glediše,
v njem le smrad, temà in mraz,
že trohljívo nje plesiše,
lákot v njem, napúh, dolgčàs.

Kdo rad puste jé kopune,
drago kislico pijè?
Kdo imé rad v láčne kljúne
starih, žlahtnih srak dajè?

Nje strelišče je odročno,
v njem je preberaški ples,
tam šivárstvo premogočno,
plev z otrobi tam je zmes.

Torej rajši v božje hiše
je in bo Ljubljančan šel,
ko v gledišče, na plesíše
tlako delat za pekél.«

Satanas skoz luknjo ključa
gledal in poslušal je,
brž si zmisli zvita buča
za Ljubljance limance:

zidat’ vdihne jim kazíno,
kaj de je, pové ime:
žensko, moško tam mladino
z materami vred kazé.

De bo brezno bolj ukálo,
je Možóvu misel dal,
da gospôdo bolj to malo
na strelišu vkup je zbral.

Reče zídat’ kolizeum —
tam Ljubljančani vsi vprék
peli bodo mu »Te Deum!«
da se bo razlegal jék.

Kolizeum pot k nebésam
bo zazídal kršencam,
um se trl bo v njem s kolésam —
nova Sodoma bo tam.

Se zidálo bo gledíše,
ko se leto pomladí;
manjkalo ne bo nam hiše,
kjer se Satanas častí.

Čaka te velika sreča,
ti Ljubljana spačena!
Ti kasarna boš sloveča
satana peklenskega!

Prvi sedež boš hudíča —
čez deset let več ne bo
Krištof tvoj imel mrlíča,
ki je dušo dal v nebo!