Nazaj (Vilko Mazi)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nazaj
V. M. Vilanov
Izdano: Slovenski narod 9. oktober 1907 (40/234), 1–2
Viri: dLib 234
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pust septembrski dan. Dež prši že od jutra v drobnih, finih kapljicah, kakor bi ga sipal iz prav tankega sita. Dolgočasno, leno se prerivajo oblaki nad vasjo, zaspano se vlačijo nad vrhovi smrek in se jih dotikajo, kot bi si hoteli počiti na njih svoje trudne ude. Včasih potegne sapa in zmeša za trenotek kapljicam navadno smer. Nagajivo jih porine v okna ali pa jih požene v kako odprto vežo ...

»Slaba pot bo ... nikakor se neče ustaviti ... ne pa ne, kot bi ga neslo za stavo ...« mrmra nestrpno učiteljiščnik Stanko Lužnik, ki odhaja danes s počitnic v Ljubljano. V njegovi podstrešni sobi je še vse razmetano. Dobro uro ima dela, predno vse to pospravi v kovčeg, pa ne bo utegnil skoro niti kositi, če hoče priti k popoldanskemu vlaku.

Dopoldne se je poslavljal od sorodnikov in znancev. Povsod nekaj besed, kak prigrizek in požirek, pa poteče čas, da človek ne ve kdaj in kako. Zdaj hodi po sobi zamišljen, včasih pogleda skozi okno, zagodrnja in se vrne zopet do vrat. Pozabil je menda na delo, na jed in na vlak ter se zakopal v neke globoke misli ...

V sobi je mir in tišina; le zdajpazdaj se nalahno oglasi struna na goslih, če se zadene vanjo kaka muha. Lužnik se takrat zbudi iz svojih sanj, mežikne in se nehote obrne, kakor bi se nekaj domislil. Ko pa utihne struna in je zopet tišina krog njega, loti se ga znova zamišljenost ... Oči se mu stiskajo, ustne širijo in po celem obrazu se rišejo bolestne poteze ... prav, kakor bi hotel zajokati ...

Zdaj vzame od mize stol, ga pristavi k oknu in sede nanj. Glavo si podpira s komolci in nepremično zre v pršeče kapljice. Gleda jih, kako mirno, lahno pada druga za drugo, kakor bi sanjale. Nikdar ni konec te enakomerne igre, vedno nove kapljice, druga ob drugi v večnih, nepretrganih vrstah in doli od tal in od streh se odbijajo v enakomernem pršenju. Lužnik ne stiska več oči, poteze bolesti vidno izginjajo z obraza in na ustih se opaža nerazločen smeh ... Tolažba je prišla v njegovo dušo; tisto monotono pršenje, tista vednoista melodija razblinja njegovo bolest ...

Še gleda ... oči se ne ganejo in tisti nerazločen nasmeh visi na ustih kakor pričaran ... in njegove misli se vrte tam sredi nepretrganih vrst ... Gleda, gleda razkošno vrtenje svojih misli ... vedno veličastnejše se mu dozdevajo, vedno lepše ... krasnejše ... slajše ... Lahno, počasi se mu zapirajo oči, vedno tanjše mu postajajo ustne in nedolžen, naiven nasmeh jih vidno daljša ...

... Ah, kako je tukaj lepo ... lepo ... Kako skrivnostno šuštijo veje, trepeta listje! ... Opojen je vzduh, noseč v sebi drhtečo melodijo slavca ... In tam v daljavi, tam se peni reka ... valove razganjajo stoletne, mogočne kleči, trgajo jih v velike kose in jih z gigantsko silo mečejo doli pod slap, da se prše v milijone in milijone kapljic ... In tisto pršenje, tisto plakanje kapljic ... kako neizmerno krasno, polno bolesti prihaja sem, ostavljajoč vso velikansko, neznosno bolest ob bregu ... Mameča postaja noč, polna blaženosti in v duši se rode opojne sanje in človek ... nehote vzdrhti ... zakoprni ... zaželi si ... hoče nekaj ... ne-kaj ...

Ah, gospodična Olga, vi veste in razumete tisti čudni ... »nekaj« ... saj me razumete, kaj ne? Dobro vem, da razumete ... pa vi se igrate z mano in ne pomislite, da moja duša trpi ... silno trpi ... ker me nečete razumeti ...

... »nekaj« ... »ne ...«

Lepo vas prosim, gospica Olga ... ne mučite me več, ne trpinčite me več ... pomislite, da sem človek ... Moj bog, saj imate tudi vi dušo, saj imate tudi vi srce ... saj imate ... vest ...

Glejte, kako tišče skozi vejevje čarobni prameni lune ... V dolgih, ravnih črtah lijejo in se razpletajo v vaše goste, plave lase ... in se igrajo na vaših licih ... lahno vam božajo oči in skrivnostno poljubujejo vaše ustne, vaše čelo ... In vaše oči so odprte in vi ste zamaknjeni in vaša duša pije in srka to brezmejno sladkost ... Gospodična Olga – samo enkrat poglejte vame ... kako ste krasni ... samo enkrat poglejte, samo enkrat! ...

Vi ne slišite? ... Nečete? ... Morda nisem vreden vašega pogleda? – enega samega pogleda? ... gospodična Olga, povejte!!

Zakaj ste prišli sem na počitnice ... ah, da bi ne prišli! ... Vaše oči so me zapeljale ... moji duši ste vzeli mir in ste nalili vanjo polno nestrpnih želj ... in koprnenja ... in hrepenenja ... in vaše žareče oči so jo omamile, da je zahotela nekaj ... »nekaj« ... a – zaman ... Vi veste, vi me razumete in zakaj se me ne marate usmiliti? ... zakaj ste me zapeljali, povejte? ...

Samo en pogled, en jasen pogled mi podarite v tem veličastnem trenotku, ko ste tako nepopisno krasni ... Gospodična Olga – en sam prijazen pogled! ...

Vi odhajate in kdo ve, če se še kdaj srečava v življenju ... In glejte, vzeli ste mi vse ... a dali mi niste nič ... Saj od vas ne zahtevam, ker vem, da nisem zaslužil ... ampak prosim vas ... prosim ... samo ... »nekaj« ... prosim vas vdano, kakor se bog prosi ... Gospodična Olga, usmilite se me!

Zakaj me ne slišite ... zakaj nečete? – Vaš pogled bi shranil v duši kot najdražji spomin, globoko v dno bi ga shranil in kadar bi me teplo gorje in bi me trla trpka tuga, takrat bi mi bil vaš nebeški pogled ... hladilo in lek ... Gospodična Olga, usmilite se me ... lepo vas prosim, ne bodite trdi in neizprosni ...

Kako rad bi vam povedal, kaj želi moja revna duša od vas ... toda ne smem ... zdi se mi, da bi se hudovali ... Pa saj sami veste, razumete, pa nečete ... in veselja iščete nad mojo bolestjo ...

Ne vem, kako naključje me je zaneslo nocoj k vam ... in klel bi kmalu tisto naključje, ker me je pripeljalo sem v trenotku, ko vas je poljubilo nebo, da ste bili nepopisno krasni, da je sijala na vas čarobna veličast ... in se je v meni rodila želja ... in koprnenje ... in sem zahotel tisti ... »nekaj« ... tisti prokl...

Vrata se odpro in se pokaže izza njih skrben, a za hip resen in nevoljen obraz – mati Lužnica. Nekaj prijaznega ji je na ustih, pa hipoma se je polasti začudenje, ko vidi kovčeg še popolnoma prazen, knjige, perilo in obleko pa vse razmetano po postelji in mizi.

»Za pet ran božjih! voz bo vsak čas pred hišo in ta človek spi,« se jezi Lužnica in zavpije: »Stanko!« Nato izgine doli po stopnjicah.

Lužnik se predrami, debelo gleda okoli sebe, mane si oči, preteza roke in zdeha.

»O Olgi sem menda sanjal,« vzdihne nekam mehko in pogleda natančneje po sobi ...

»Tristo vragov, kaj sem mislil, da sem zaspal. Kovčeg imam še prazen ... zdi se mi, da se je vstavil voz pred hišo ... brž k delu!«

Knjige, obleko in perilo zmeče vse vprek v kovčeg in potlači kakor deteljo ... Na stopnjicah začuje hitre stopinje, vrata se odpro in v sobo stopi Lužnica:

»Za pet ran božjih! voz je že tu. Brž! brž! ... vlak boš zamudil! – Kovčeg pa ... kam si djal obleko in knjige?«

»Je že vse v redu. V kovček sem zmetal vse skupaj in zaklenil ...«

»No, to bo pa res v redu,« se jezi Lužnica, »pa kaj si delal, da si zaspal? Saj niti jesti ne utegneš več ... Ta-le jabolka še spravi in tu imaš denar za vožnjo ... Zdaj pa moram brž po Jurčka, da bo pomagal kovčeg na voz.«

Čez par minut že sedi na vozu poleg kočijaža, razpenja dežnik in mrmra nevoljen: »Slaba pot bo ... neče se ustaviti ...«

Mimo hodijo ljudje in vprašujejo solzno Lužnico: »Kam se pelje Stanko?«

»Nazaj ...« voz zavije za cerkvijo ...