Na pomoč

Na pomoč. Roman. T. C. Bridges

Izdano:	Amerikanski Slovenec 33/189 (1929), 33/190 (1929), 33/191 (1929), 33/192 (1929), 33/193 (1929), 33/194 (1929), 33/195 (1929), 33/196 (1929), 33/197 (1929), 33/198 (1929), 33/199 (1929), 33/200 (1929), 33/201 (1929), 33/202 (1929), 33/203 (1929), 33/204 (1929), 33/205 (1929), 33/206 (1929), 33/207 (1929), 33/208 (1929), 33/209 (1929)
Viri:	dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8, dLib9, dLib10, dLib11, dLib12, dLib13, dLib14, dLib15, dLib16, dLib17, dLib18, dLib19, dLib20, dLib21
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Obraz pri oknu.

Zgodnje poletno jutro je bilo toplo in jako mirno. V prazni, preprosti lopi ni bilo drugega slišati kot počasno klokotanje valov na vznožju velike Karnuelske peči, ki je bila na njej hiša zidana. Sredi sobe je na mizi stal radio na pet žarnic, žice pa so prihajale dol skozi škrljevo streho. Poleg žic sta bingljali s stropa še dve drobni vrvici, tako da je njuna spodnja konca lahko dosegel Jim Selby, velik, vitek fant pogumnega obraza, ki je sedel s slušali na ušesih pri mizi.

Vrata delavnice se nalahno odpro in v sobo stopi še en fant. Bil je živo nasprotje prvega, kajti bil je skoraj prav tako širok kot visok in dočim je imel Jim Selby temnorjave lase in jako temne, modre oči, so bili lasje na štirivoglati Sam Lustyjevi glavi rdeči kot ogenj, oči pa zelenkastosive. Bil pa je močan kot mlad vol in precej bolj delaven kakor pa bi mu prisodili po njegovi zavaljeni postavi.

"Kaj delaš, Jim?" vpraša s čmernim glasom.

Jim Selby se ozre in pravi žalostno: "Prav nič, Sam. Nobeden teh zaspanih fantov v Državah noče z menoj govoriti."

Sam zagodrnja in pripomni: "Zdi se mi, da hočeš poskušati z njimi svoje neumne burke."

"Veš kaj, Sam, jaz nikoli ne poskušam neumnih burk," odgovori Jim otožno. "Res, se poslužujem precej nenavadno kratke valovne dolžine, pa to jim mora le pomagati, da me tem lažje slišijo."

"Če zahoda ne moreš dobiti, pa poskusi vzhod," mu svetuje Sam.

"Čemu neki?" ga zavrne Jim. "Solnce pripeka po vsej Evropi, zato ni verjetno, da bi tam poskušal kdo govoriti. Ob tej jutranji uri je Amerika edina celina, ki je v temi."

"Potem pa pusti vse to in se pojdi z menoj dol k obali kopat," predlaga Sam. "Jutro je tako lepo in čisto, voda pa topla kot mleko."

"Takoj. Samo toliko počakaj, da svojo anteno malo bolj poženem." Prime torej za eno izmed vrvic in začne narahlo vleči; od zgoraj se zasliši komaj slišno škripanje, ko se začne obračati Jimova okvirna antena, njegova lastna iznajdba.

Kar naenkrat pa Jim vrvico izpusti in Sam zapazi na prijateljevem obrazu izraz silnega presenečenja.

"Kaj pa je?" ga vpraša.

Jim pa z roko močno zamahne, naj bo tiho in nato v prazni sobi zopet nekaj hipov ni bilo drugega slišati ko šum morja ob vznožju kleči in v daljavi vreščanje galebov. Nato pa se Jim ozre in pravi hlastno: "Slišal sem SOS (save our souls — rešite naše duše), klic na pomoč!"

"Ladja v stiski?" vprašuje Sam.

"Ne. Ladje nikoli ne uporabljajo kratkih valovnih dolžin."

"Odkod pa potem prihaja?"

"Iz Južne Amerike. Ni drugače mogoče, kajti moja antena je v to smer obrnjena. Stoj! Že zopet klic, jasen kot ne vem kaj — tri pike, tri črte, tri pike." (Tri pike pri brzojavu pomenijo črko S, tri črte pa črko O.)

Sam stopi bliže. "Ali pa moreš Jim, tudi izvedeti, kdo kliče?"

"Bom poskusil," pravi Jim. "Bodi popolnoma tiho, Sam! Ali me hoče nekdo potegniti ali pa je ta stvar nekaj silno čudnega." Medtem, ko je to govoril, so se njegovi prsti živahno pogovarjali s telegrafskim ključem oddajnega aparata, ki je bil pred njim. Sam pa je stal zraven in neumno gledal.

Naenkrat se Jimu obraz razjasni.

"Ga že imam!" pravi ves iz sebe. "Vedno bolje gre. Sporoča mi svojo valovno dolžino. Ima sedemindvajset metrov, prav isto, kakršne sem se posluževal jaz." Njegovi gibčni prsti so se smukali okoli številčne plošče, ko je nato naravnal radio na dano dolžino, začne razvozlavati Morsejeve znake. "Iz Južne Amerike kliče," pravi sedaj, "iz Brazilije. Možu je ime Allan Upton."

"Brazilija je presneto velika pokrajina, ali ne?" pravi Sam nekako negotovo; pa Jim mu ne odgovori. Zdaj posluša, zdaj zopet oddaja in Sam vidi, da se mu je čelo čudno zmračilo. In minilo je skoraj četrt ure, preden je spet spregovoril. "To ti je tako nenavadna pošiljatev, kar se da. Upton pravi, da govori iz neke doline v neraziskanem delu osrednje Brazilije, noče pa mi povedati, kje se nahaja."

"Zakaj ne?"

"Pravi, da mi kraja ne sme izdati, ker ne ve, kdo sem."

"Ali mu ne moreš povedati?"

"Povedal sem mu, pa mu seveda ne morem tega tudi dokazati; kakor se zdi, se Upton zelo hudo boji, da ne bi novica prišla v napačne roke. In zdaj sledi najbolj čudna stvar v vsej zadevi: Boji se Gadsdena!"

Sam ga debelo pogleda: "Pa menda ne Mr. Stephena Gadsdena, ki stanuje tu v Torre?"

"Da, njega," odvrne Jim. "Glej, Sam! Kolikor morem iz vsega doznati, je Upton raziskovalec; prišel je v neko dolino, daleč noter v oddaljeno in neznano pokrajino in se ne more vrniti brez tuje pomoči."

"Pa saj ni pri zdravi pameti!" reče Sam. "Kako za božjo voljo naj mu kdo pomaga, če ne ve, kje naj ga išče?"

"Človek, ki naj bi mu pomagal, je profesor Thorold."

"Kdo je to?"

"Velika glava na polju znanosti. Velik v starinoslovstvu."

Sam nagrbanči čelo in zagode: "Bolje bi bilo, ako bi tako govoril, da te tvoj tovariš lahko razume."

"No, da: izvedenec v starih mestih in starih narodih," mu pojasni Jim. "Upton pravi, da stanuje Thorold blizu Appledore v kraju, ki mu pravijo Ludford. Uptonov stric je In Upton prosi, naj bi šel jaz k njemu in ga pripeljal semkaj."

"Le čemu?" vprašuje Sam. "Znake, ki jih pošiljaš, more prav tako poslati Gadsden kakor Thorold."

"Ne. Thorold ima geslo in kakor hitro bo Upton to geslo zaslišal, bo vedel, da Thorold z njim govori ter temu povedal, kje se nahaja in vse drugo."

Sam kar strmi, nato pa neumno vpraša: "Kaj pa misliš zdaj storiti?"

"Grem naravnost v Ludford k prof. Thoroldu."

"Vožnja tja in nazaj stane okrog dvanajst čukov (čuk, angl. bob, šiling, angleški denar, zdaj vreden 250; 20 šilingov da 1 funt, torej okoli $25.00; vsak šiling ima pa 12 penov — penny)," reče Sam, "midva pa imava le tri šilinge in pol."

"Saj imava kolo,," odgovori Jim-. "V enem dnevu opravim —." Tu preneha kot bi odrezal. "Kaj je bilo to?" Krikne, skoči pokonci, plane k vratom, jih sunkoma odpre in zdirja ven.

190: Sam skoči za njim in ga še vidi, kako zavije koncem poslopja okoli vogla; nato pa pride od druge strani spet nazaj in Sam mu reče: "V skokih si se prav dobro izkazal."

"Ne kvasi neumnosti!" mu odgovori Jim ves zasopljen. "Videl sem pri oknu neki obraz, ki je gledal v sobo."

"Čigav obraz?" vpraša Sam kakor da ne verjame.

"Ne vem za gotovo," odgovori Jim, "mislim pa —."

2. Ukradeni znaki.

Sam ga urno prekine: "Prt! Teta Sara gre."

"Kaj pa imata?" se začuje rezek glas.

"Kdo pa vama je rekel, da okoli bezljajta? Mislim, da že tudi tako dosti pojesta in se vama zato ne bi bilo treba na obed pripravljati!" Ženska, ki je tako govorila, je bila suha in čmernega obraza in je pravkar prišla skozi zadnja hišna vrata.

"Nič slabega nisma mislila, teta Sara," pravi Sam. "Nekega potepuha sva lovila, to je vse."

"Je pa že zopet stikal za mojimi piščanci, prav gotovo!" zavpije ženska. "Ali sta ga ujela?"

"Ne, imel je preveč urne krače, odvrne Sam. Pač pa sva ga prepodila. Ali je zajtrk gotov?"

"Je. Nikar pa si ne pozabita obrisati čevljev, da mi ne bosta v mojo snažno in lepo kuhinjo vlačila blata!"

Za zajtrk sta imela ovseno juho in posneto mleko in vsak po en kos kruha z maslom. Hudo skromna stvarca je to za fante, ki rastejo, pa Sam je bil tega že navajen in tudi Jim se ni pritoževal. Res, da je bila hiša njegova last, to je bilo pa tudi vse, kar je imel nasvetu; uravnano pa je bilo tako, da je staro hišo in košček zemlje okoli nje imela Samova teta Mrs. Trant v najemu in mu je zato skrbela za hrano in stanovanje. Očeta, so Jimu ubili v svetovni vojni, mati mu je pa umrla dve leti prej, preden se začenja ta povest in kolikor je mogel vedeti, ni imel nikjer nobenega sorodnika.

"Zgodnji krompir bo treba izkopati," pove Mrs. Trant s kislim obrazom, ko jima naliva ovsene juhe.

"To bom že jaz opravil, teta," reče Sam. "Jim ima neko drugo delo."

"Kakšno delo?" se zadere Mrs. Trant.

"Iti mora v Appledore," odgovori Sam.

Mrs. Trant zapiči zdaj oči v Jima. "V Appledore?" ponovi nato. "Odkod pa bo dobil denar za pot, to bi rada vedela!"

"Šel bom s kolesom," pravi Jim mirno.

"Po kaj pa?" vprašuje Mrs. Trant.

"Po opravkih," odvrne Jim, ki mu je to izpraševanje že presedalo.

"Pa že spet gotovo zato, da boš tratil de nar za ta tvoj radio," nerga Mrs. Trant. "Naj bi te bil Parson naučil kaj bolj pametnega! Mislim, da si že toliko star, da bi lahko igrače pustil v miru!"

"Igrače!" pravi Sam jezno, pa Jim ga ustavi.

"Kaj bi govoril, Sam! Nekega dne se bo Mrs. Trant že še prepričala, da ljudje tudi igrače dobro plačujejo."

Na to ni Mrs. Tarnt nič več izpregovorila. Kakor hitro je bil zajtrk pri kraju, sta fanta hitela ven in k lopi, kjer je imel Jim spravljeno svoje kolo. Jim odpre vrata; nato pa obstane kakor ukopan in od začudenja odpre usta.

"Kaj pa je?" vpraša Sam.

Jim pokaže na svoje kolo. "Tole poglej!" mu reče in Sam rahlo zažvižga. Plašči in zračni cevi, vse je bilo razrezano na kosce, vse same krpe in prameni.

"No, to je pa lepa reč!" pravi Sam. "Kdo bi bil neki mogel izvršiti to ostudno delo?"

"Tisti lump, ki sem ga videl pri oknu," mu odgovori Jim z bridkostjo v srcu.

"Dobro! Ampak kdo bi to bil?" povprašuje Sam.

Jim pogleda previdno naokoli, nato pa reče šepetaje: "Gadsden!" Sam je bil tako presenečen, da ni mogel ne besede ziniti; le stal je in strmel.

"Da," nadaljuje Jim. "Precej tedaj, ko sem videl pri oknu obraz, sem mislil, da mora biti Gadsden, čeprav sem komaj mogel verjeti; zdaj pa že začenjam razumevati, v kakšni zvezi je on s to stvarjo. Jasno je, da hoče mojo pot v Ludford preprečiti."

Sam je zbral svoje pretresene čute ter vprašal: "Toda kako bi bil vendar izvedel za to stvar? Kaj naj bi ga bilo prineslo semkaj tako zgodaj zjutraj?"

"Stvar je prav preprosta. Ima tam na svojem domu velik radio in je gotovo kakor jaz poslušal na kratki valovni dolžini ter prestregel mojo pošiljatev."

Sam strme pogleda prijatelja in reče počasi: Potemtakem je pa izvedel vso zadevo."

"Ne, ampak samo moje Morsejeve znake Uptonova pošiljatev je bila tako medla, da je ni mogel ujeti noben navaden radio."

Sam prikima.

Res ni imel prav veliko šol, zato se je pa tem bolj odlikoval z zdravim naravnim razumom. "Zdaj že razumem: Samo tvoj novi sprejemni aparat je mogel ujeti vest iz Brazilije."

"Tako je, Sam," odgovori Jim, toda če se ne motim, je Gadsden ujel vse, kar sem jaz poslal in je tako slišal dosti; mogel je spoznati, odkod vest prihaja in tako ve skoraj toliko kakor midva. Skočil je torej na svoje kolo ter prišel hitro semkaj, ker je upal, da bo izvedel še kaj več."

"In to se mu je tudi posrečilo," hitro reče Sam. "Ko si mi ti vso stvar pripovedoval, je on zunaj prisluškoval. Povem ti Jim, da sprva še malo nisem mislil,, da bi ta reč bila sploh kaj vredna. Če pa je tak mož kakor Gadsden nanjo kakor volk, pa mora biti to velika stvar!"

"Jako velika stvar!" pravi Jim resno. — "Jasno je, da morava do Mr. Thorolda čim prej mogoče. Toda kako naj zdaj to storiva, ko je moje kolo uničeno?"

Sam stoji nekaj časa molče, nato pa se s svojo veliko dlanjo poči po stegnu, da je kar zapelo in pravi: "Jo že imam! Popeljeva se s čolnom!"

191:

3. Preganjana.

Čoln je počival v malem zalivu in Jim ga je pripravljal za pot, ko pridirja dol k njemu tudi Sam in pravi: "Pravkar se je avto odpeljal s Torreja. Krenil je proti severu."

Jim se hitro zravna in vpraša: "Je Gadsden v njem?"

"Nisem mogel videti, kdo je v njem, pa stavim, da je res Gadsden. Vse kaže, da gre v Ludford."

Jim zmaje z glavo. "Le čemu naj bi hodil? Če se Upton tako zelo boji, da ne bi Gadsden izvedel, kje se on nahaja, potem gotovo ni misliti, da bo Uptonov stric povedal geslo Gadsdenu."

"Že, že. Toda ali ne more Gadsden Thoroldu reči, da je,on edini človek, ki mu more pomagati, da se pogovori z Uptonom. — Kaj pa potem?"

Jim nagubanči čelo. "Da, prav to Gadsden lahko stori. Zato pa: čim prej odrinem, tem bolje."

"Saj to je tisto," pravi Sam. "S to sapo, ki zdaj piha, bova lahko pred mrakom v Appledoru."

"Bova!" ponovi Jim. "Saj ti vendar ne pojdeš!"

"Seveda pojdem! Ali si mislil, da te bom pustil samega na pot? Le kako? Saj ne znaš sam s čolnom ravnati!"

"Toda tvoja teta, Sam! Strašno bo razgrajala!"

"Naj! Pomolzel sem kravo, nanosil sem drv in ji pustil listek, da sem odšel. Se dobro bo zanjo, ko en dan ali dva ne bo imela nikogar, da bi ga zmerjala."

Jim se je muzal, ko je napenjal jadra. Sam in Jim sta vse delo na posestvu razven kuhanja opravljala sama in se jima za to nikoli nihče ni zahvalil. V srcu se je zato Jim popolnoma strinjal s Samom, da Samovi teti, ki je vedno tako slabe volje, ne bo škodilo, ako bo nekaj dni sama.

Prijetna sapica je pihala od jugozahoda in napela jadro, čolniček pa se je nagnil in s prav lepo hitrostjo gladko polzel preko valčkov. Bil je krasen poletni dan, le prav redke kodraste meglice so hitele po modrem nebu in celo orjaške, mračne čeri, ki so se vzpenjale na desni, so se zdele manj grozeče kot po navadi. Jim je krmaril in nekaj časa sta oba fanta molčala.

Sam je prvi prekinil ta molk. "Jim," je rekel, "zakaj pa je Gadsdenu toliko na tem ležeče, da pride do čudnega Uptona? Kaj ima on opraviti v tem brazilskem kraju?"

Jim pa zmaje z glavo. "Tudi meni se to čudno zdi, Sam. Čudna je ta stvar, od katerekoli strani jo pogledaš. Tako čudna, da ne vem, kaj naj bi o nji mislil."

"Jaz bi ti pa lahko povedal, da je to sijajna kupčija," ga zavrne Sam.

Jim ga debelo pogleda. "Kaj pa misliš s tem reči?" ga vpraša.

"To, da bi prav profesor Thorold utegnil biti človek, ki bi ti pomagal na noge s tvojo brzojavno postajo, ki si jo iznašel."

"Z mojim novim radijem, hočeš reči! Toda ko sem pred nekaj tedni govoril o njem z Gadsdenom, mi je rekel, da ni za rabo."

"Stavim, da zato, ker ti je bil nevoščljiv," pravi Sam zaničljivo. "Ali nisi njegovo uporabnost najbolj zanesljivo dokazal s tem, da si z njegovo pomočjo stopil v zvezo z možakom v Braziliji, ki je od tebe na tisoče milj oddaljen? Stavim, da je sam sebi dal brco, ker ga ni od tebe kupil."

"Saj bi ga jaz ne bil prodal!" pravi Jim. "Le to bi rad izvedel, ali bi mogel vzeti nanj patent."

"Seveda ga moreš!" izjavi Sam. "Saj je vendar čudovita iznajdba! Razložil si mi vso to reč gotovo en tucat potov, pa vendar o vsej reči ne vem niti za las več ko prej."

Jim se hrupno zasmeje; pa takoj spet preneha, ker se je bal, da ne bi užalil čuvstev svojega ljubega Sama. Pa te njegove skrbi so bile popolnoma odveč, kajti Sam ga ni ne gledal ne poslušal. Upiral je namreč svoje oči v neki dolg, temen brod, ki se je baš tedaj pojavil na jugu in je hitel za čolničkom natančno po njegovi sledi. Sam začne premikati ustnice in reče potihem:

"Lanša." (Motorni čoln.)

"Gadsdenova," pravi Jim; "in hiti kakor s polno paro. Toda kdo pa je v njej, ako je bil Gadsden v avtu, ki si ga videl?"

Nisem popolnoma gotov, da je v avtu bil Gadsden," reče Sam. "Avto je bil njegov, to vem zanesljivo, lahko pa je v njem sedel tudi tisti njegov tajnik."

Jim prikima. "Skoraj gotovo bo tako," reče nato. "Potem je pa Gadsden v lanši. To jasno dokazuje, kako hudo se mož za to stvar žene. Sam, čim bolj to zadevo spoznavam, tem bolj gotovo čutim, da je zares nekaj jako važnega."

"Jaz pa vem, da je važna," prizna še Sam. "Nihče ne bi mogel pripraviti trdoglavega človeka, kakor je Gadsden, do teh velikih naporov, ako zadeva ne bi bila hudo važna. Pa kaj sem hotel reči? Da, Jim, ali niso v Braziliji zakladi? Zdi se mi, da sem nekoč slišal o zlatu, ki se tam nahaja."

"Zlato! Seveda, dosti ga je bilo," reče Jim. "Španci so izvažali zlato iz Južne Amerike več ko dve stoletji in verjetno je, da ga je prav toliko, kolikor so ga odnesli, še skritega v deželi."

"Potem je pa to tista stvar, Jim, ki se Gadsden zanjo žene. V tistem kraju, kjer je Upton, naj že je kjerkoli, mora biti skrito zlato in sicer zlata nemalo. Gadsden pa je take vrste človek, da bi za zlato storil vse. Samo tega ne morem razumeti, kako in kdaj je te stvari izvedel."

"Izvedel?" ponovi Jim. "No, lansko leto vendar, ne? Ali se ne spominjaš, da je bil skoraj celo zimo zdoma? In zdaj se tudi spominjam, kako je Parson rekel, da je bil Gadsden v Ameriki."

Sam prikima, nato pa pogleda nazaj po lanši, ki se je prav lepo zibala skozi nizke valčke. "Še zdaj ne morem povedati, ali je v njej Gadsden ali ne," reče nato, "ena stvar pa je gotova, naju zasleduje!"

4. Na plitvinah.

Na Samoven oglatem obrazu so se delale zamišljene gube, ko je zrl proti lanši.

"Če je v tem čolnu Gadsden, kaj misliš, Jim, kaj nama hoče?"

"Kaj? Ti si pa moder! Vendar naju ustaviti, ne? Saj vidiš, da mora na vsak način preprečiti, da ne prideva pred njim k Thoroldu!"

192: "To že. Toda ravnal bi zoper postavo, kdor bi koga takole ustavljal," pravi Sam resno.

"Briga se on za postavo!" reče Jim posmehljivo. "Pa naj že bo kakorkoli: Kakor daleč seže oko, nikjer ni videti nobene ladje in tako ni ničesar, kar bi mu branilo ravnati po svoji volji."

Sam prikima in pravi: "Potemtakem sva prepuščena sama sebi, da se rešiva, kakor veva in znava. Jim, če dovoliš, bom jaz prijel za krmilo."

Pri teh besedah vstane in stopi proti zadnjemu koncu čolna.

"Saj se ti meša!" zagode Jim, vendar pa vkljub temu skoči na prednji konec in Sam zagrabi za krmilo.

Sapa je postala še močnejša in čoln je plaval skoraj z največjo možno naglico, pa še to ni bilo mnogo v primeri z dolgo, nizko lanšo, ki so jo gonili močni stroji, da je hitela za čolnom. Sam se ozre še enkrat na lanšo, nato pa na vzhod proti obali, kjer je segal v morje dolg rtič miljo daleč ali pa še več.

Rekli so mu Sharpstone Point (rtič ostrih kleči); na koncu, ki je bil na morski strani, so se belo penili valovi med zmedo plitvin in sipin. Naenkrat Sam preokrene krmilo in v loku obrne čoln proti Pointu.

"Pa menda vsaj ne misliš pristati?" zavpije Jim nejevoljno.

"Samo, če bova prisiljena," odvrne Sam in krmari v isti smeri dalje.

Jim skomigne z rameni, ne reče pa nobene več. Znal je precej spretno voditi čoln, ni se pa sramoval priznati, da ga Sam v tem poseka. Samov oče je bil kapitan neke obrežne skune (jadrnica z dvema jamborjema pa brez drogov za jadra) in je na morju utonil in Sam je jadral, odkar je shodi). Prav noben ribič na obali ne bi mogel s čolnom več doseči ko Sam.

Ko je zdaj sapa pihala skoraj v krmilo, je čoln plaval jako hitro proti Pointu, toda Jim je gledal lanšo in zapazil, da je tudi ona spremenila smer in jim: sledila; tako torej zanj ni bilo nobenega dvoma več, da ju lovi. Ko se je čolniček bližal Pointu, je bobnenje penečih se valov postalo močnejše, toda Sam je jasnega lica vztrajno krmaril naprej, naravnost proti sipinam, kjer so se prekucevale in belile vode.

Nazadnje pa Jim ni mogel nič več molčati; zato vpraša:

"Sam, ali naju nameravaš utopiti? Tisti hip, ko zadeneva ob tla, naju bodo požrli valovi!"

"Ne računim na to, da bi zadela ob tla," pravi Sam. "Ker je zdaj plima, je v Zavitem' prelivu še vedno tri čevlje vode."

"Človek božji, menda vsaj ne misliš poskušati pota skozi Zaviti preliv?"

"Zakaj pa ne?" vpraša Sam. "To nama prikrajša pot za dve milji in Gadsdena prehitiva za lepo progo."

"To je vendar smrtno nevarna vožnja," godrnja Jim. "Vzel bi bil seboj rešilni pas, če bi bil vedel, da se boš spuščal v take igre."

"Ga ne boš potreboval," zagotavlja Sam; prav tedaj pa se vzdigne čoln na visok val in Jimu je kar sapo zaprlo, ko je čoln vrglo proti lisi porasle skale, ki jo je razgalil upadajoči val. Sam pa je ostal popolnoma hladen, urno preokrenil krmilo in čoln zasukal naokoli. Približal se je čoln čerem za manj ko polovico svoje dolžine in cele plasti pen so ga pokrile, ko je presekal drug val, in nato spretno šinil v mirnejšo vodo.

"Malo je manjkalo," zamrmra Jim, ki ga je nevarnost nemalo pretresla in si briše vodo z oči; Sam pa se samo znova zakadi v vrtince, oči pa upira v ozko črto modre vode pred seboj in čoln je kar letel skozi preliv.

Krmaril je čolniček zdaj sem zdaj tja med čermi in sipinami, ki so se na prečudne načine previjale na vse strani, vmes pa so nad plitvinami glušeče bobneli valovi; Sam pa se ni zmenil ne za bobnenje ne za brizgajoče polive in kar čvrsto hitel naprej. Čez minuto ali dve se je Jim že bolje počutil, toliko bolje, da si je upal oči dvigniti od preliva in pogledati nazaj po lanši. Pa je od nejevolje kar zazijal.

"Za nama gre!"

"Jaz sem vedel, da pojde," odgovori Sam mirno.

"Torej sva se v vse te nevarnosti spuščala za prazen nič!" pravi Jim trpko.

"Sedi mirno!" ga opozori,Sam in ker mu ni drugega kazalo, ga je Jim ubogal, srečnega se pa ni počutil. Lanša je hitela za čolnom in se mu hitro bližala in ko je prišla še bliže, je Jim videl, da jo krmari Gadsden sam. Gadsden je bil velik človek krepkega stasa z bledim, gladko obritim obrazom in velikim jastrebovim nosom in je vodil lanšo s spretno roko. Ker je bila njegova lanša večja ko čoln in spredaj dobro okovana, je spočetka varno plavala in vse druge ovire laže premagala nego čoln. Jimu je srce upadlo, ko je videl, da je brez nezgode šinila v južni konec preliva.

"Če naju tukaj dohiti, nama bo slaba predla," zamrmra sam pri sebi; prav tedaj pa je Sam zavihtel čoln okoli novega ovinka v bolj razširjen del preliva in Jim začuti, kako čolnov greben ostro prasne po pesku. Vendar pa se ga je le dotaknil in je varno izpeljal. Lanša pa se je še hitro, hitro bližala in bila kmalu tako blizu, da je Jim lahko razločil Gadsdenov obraz in obraz moža, ki je bil ž njim. Jim ga je spoznal, da je Simon Harth, Gadsdenov šofer, majhen pa žilav možiček. ki so ga poznali le pod imenom molčeči Harth. Bil je eden izmed mrzlih kornuelskih rudarjev, skoraj tako temne polti kot Španec in kratko ostriženih, kodrastih, črnih las. Pravili so, da je utrjen kot žebelj in brezvesten kakor njegov gospodar.

Zdaj pa se plimovanje obrne in začne od severa drveti po prelivu dol; to pa seveda plovbi ni bilo v prid in jo je jako zavrlo. Kar je bilo pa še slabše: veter je ponehaval.

"Bolje bo, če se ustavita!" zavpije Gadsden, da je njegov krepki glas prevpil bobne nje in šumenje. "Saj mi ne moreta uiti."

"Sam, Gadsden ima čisto prav," reče Jim. "Preden bodo pretekle tri minute, naju dohiti."

"Mogoče," odvrne Sam nakratko, pa je vendar vse prej mislil, kakor pa se ustaviti, kajti zapodil se je s čolnom v razpenjene valove in ga tiral dalje.

"Stoj!" zarjove Gadsden togotno. "Dosti sta mi že delala zgage in če me ujezita ..."

193: Kaj je hotel zažugati, Jim ni več slišal, kajti sredi stavka je lanšin rilec naenkrat šinil kvišku in treščil Gadsdena proti zadnjemu koncu in to s tako silo, da mu je popolnoma zaprlo sapo. Harth pa se je vznak čez glavo prekucnil na dno čolna ter tam obležal, dočim so mu noge bingljale kvišku.

"Nasedla je!" zavpije Jim.

"Bil je pa tudi skrajni čas," zagode Sam; "ker je pa zdaj oseka, bo precej blizu pela popoldanska ura, preden se bo oprostila. Do tedaj bova pa midva najinemu cilju precej blizu."

Pri teh besedah krene s čolnom v neki preliv, ki je vodil v globoko vodo. Jim pogleda nazaj proti lanši. Gadsden in Harth sta bila spet na nogah in sta si oba obupno prizadevala, da spravita s koli lanšo spet v tek.

5. Zavrnjena!

Sam pokaže na velik nasip iz skal, ki jih je nagrmadilo morje okoli in okoli vhoda v nekdanji zaliv, ki je pa zdaj Westward Ho Golf Links.

"Tamle je Kremenov greben," reče Sam. "Appledore je pa tam preko njega ob rečnem ustju."

"Presneto dobro sva vozila, Sam," še pobaha Jim. "Še pet ni ura."

Samu se je kar samo smejalo, ko pravi:

"Gadsdenova lanša bo gotovo šele zdaj zopet splavala. In jaz bi stavil, da Gadsden v temi poti ne bo nadaljeval. Najbolj verjetno je, da bo šel naravnost domov."

"Toda kaj pa tisti njegov avto?" vpraša Jim v skrbeh. "Gotovo je že cele ure tu."

"Da, vse kaže tako, da je že pri Thoroldu; toda če je bil v njem res tisti tajnik, ki ga je Gadsden poslal, potem upam, da mu bova lahko še kako zagodla."

Sapa je prav krepko pihala v ustje velikega zaliva in čoln je gladko drsal preko Vode in hitro napredoval. Jim je opazoval obalo, ko naenkrat zagleda, kako dva fanta dirjata po obrežju ter mahata z rokama in kričita.

"Sam, kaj neki hočeta ta dva fanta?" reče nato. "Ne morem slišati, kaj govorita, pa zdi se mi, kakor da bi nama dajala znamenje."

"Bo pa že spet kaka ukana Gadsdenovih ljudi," zagode Sam in hiti v isti smeri dalje. Jim pa skoči pokonci, gre proti čolnovemu rilcu, se prime za jambor in opazuje oba fanta na obali. Oba sta stala tik ob vodi in enega je videl, kako z vso naglico meče obleko raz sebe. Drugi pa divje maha in kaže na neko stvar na morju.

Mahoma pa Jim vzklikne:

"Neki fant se potaplja! Tamle, Sam! Pravkar se je pokazala njegova glava."

"Prav!" reče Sam nakratko in takoj naravna čoln v smeri, ki sta mu jo kazala Jim in fant na obali. Prav tedaj pa Sam in Jim spet zagledata glavo, ki se je borila z valovi in dve roki, ki sta divje natepavali po vodi. Spoznala sta takoj, da je fanta zajela oseka in ga pljusknila venkaj v morje.

"Hitro, Sam!" krikne Jim. "Hitro ali pa bo prepozno! Potaplja se."

Sam je še hitreje pognal, da je kar brizgala pena okoli čolna.

"Storim pač vse, kar vem in znam," reče Sam in težko diha.

Čoln je res spel z vso naglico, toda prav preden je dospel do fanta, ki se je boril z valovi. vrže ta roke kvišku, obupno krikne in izgine.

Jim se niti za hip ni obotavljal. Že je bil odložil vrhno obleko in čevlje, zdaj pa v velikem loku skoči v morje, še nekajkrat zamahne, da pomeri razdaljo med čolnom in utopljencem ter izgine pod gladino. Sam pa zasuče čoln proti vetru, kot bi trenil, spusti jadro in pripravi kratka vesla. Dasi je bil silno uren, mu je vendar čoln pognalo precej daleč, preden je bil z vsem« tem gotov, zato ga z obupnim naporom vesla nazaj, ko pomoli Jim glavo iz vode skoraj petdeset jardov vstran. Gnal ga je namreč neznaten pa uren morski tok in ko se Sam ozre preko rame, vidi, da je Jim fanta zgrabil, da pa mora tudi napenjati vse sile, če ga hoče obdržati na površju. Vsak val mu je pljusknil preko glave in plavati je moral z eno samo roko.

Sam je veslal kakor besen in prišel še o pravem času, pa tudi šele v skrajnem času. Zgrabi Jima za ovratnik pri srajci prav tedaj, ko se je že potapljal.

"Najprej fanta v čoln," dahne Jim brez sape. "Jaz se lahko primem za čoln."

Mladec, ki ga je Jim rešil, je bil velik, lepo rašen fant šestnajstih ali sedemnajstih let, toda bil je brez moči kakor cunja in dasi je bil Sam močan, vendar ga je z veliko težavo pri krmi potegnil v čoln in nato še Jima, a je medtem tudi čoln zajel vode do polovice. Jim torej prične z vso naglico in vso silo plati vodo iz čolna, Sam pa veslja proti obali.

"Bog vama daj srečo!" zavpije eden izmed fantov na obali. "Reči moram, da sta velika junaka! Midva sva že mislila, da je ubogi Greg izgubljen."

"Zavest se mu vrača," reče Jim. "Fanta, ali vama je kaj znano o prvi pomoči?"

"Da, k sreči poznava to reč celo prav dobro," mu odgovorita, ko dvigneta svojega prijatelja iz čolna in ga neseta na obalo.

"Potem je pa stvar v redu," reče Jim. — "Sam, najbolje bo, da svojo pot nadaljujeva. Prav nič ne smeva izgubljati časa, ako hočeva prehiteti avto."

Sam le prikima in tako sta čez nekaj minut že brodarila proti Appledoru.

Ta zadnji kos vožnje je potekel gladko in čez dvajset minut je bil čoln že zasidran na obali pri Appledoru, fanta pa sta poizvedela za pot v Ludford in že stopala urnih korakov po ceti.

Ludford je bil kako miljo iz mesta ven in ko sta prišla do vrtnih vrat, sta zagledalo veliko, štirivoglato, udobno hišo, ki je stala med lepimi drevesi nekoliko proč od ceste.

"Avta ni videti," pravi Jim, ko prideta do hišnih vrat. "Morda naju pa Gadsdenov človek sploh ni prehitel."

"Bova kmalu videla," odvrne Sam na kratko in pritisne na gumb pri zvoncu.

194: Skoraj isti hip odpre vrata krepak, polizan možic v modrem seržu, ki si začne oba fanta jako prezirljivo ogledovati od nog do glave.

"Oho! Torej sta prišla!" reče neprijazno.

Jim, ki se je zavedal, da od njegove obleke kar curlja in zato njegova zunanjost ni baš najbolj priporočljiva, zardi, Sama pa vse to ni prav nič zmedlo.

"Če niste slepi, lahko sami vidite, da sva prišla," odgovori Sam. "Zdaj nama pa morda povejte, za koga naju imate in kaj imate zoper naju!"

"Prav dobro vemo, kdo sta," ga zavrne možic pomenljivo. "Če pa hočeš izvedeti, kaj imamo zoper vaju, ti pa le to rečem, da bo za vaju najbolje, če izgineta, preden telefoniram na policijo. Poznamo vaju prav dobro!"

Zdaj pa se ojunači Jim.

"Lahko pokličete policijo, ako vas je volja," reče dostojanstveno. "Ker pa nisva naredila nič slabega, ne morem uvideti, čemu naj vam bo. Prišla sva, da govoriva s profesorjem Thoroldom."

"Kar se vama pa ne bo posrečilo," se odreže polizani možic na kratko in s temi besedami zaloputne vrata fantoma pred nosom.

6. Nepričakovano svidenje.

Sam se spogleda z Jimom v neizmernem začudenju in pravi:

"Ta človek je lump!"

"Ne on!" ga zavrne Jim. "Gadsdenov sel je prišel pred nama semkaj in vse te ljudi pred nama posvaril."

Sam ošpiči ustnice in žalostno zažvižga.

"Tako torej stojijo te stvari!" pravi počasi.

Jim stoji in gleda na zaprta vrata, čelo pa se mu zmrači in tudi on reče počasi:

"Do Thorolda morava priti tako ali drugače. Mislim pa, da bova morala oprezovati in čakati."

Še preden pa je mogel Sam odgovoriti, se vrata zopet sunkoma odpro, polizani možic stopi med podboje ter jezno veli:

"Poberita se! Če tu postajata, se pregrešita zoper zasebno last in vaju zaradi tega lahko tožim. Ako mi nista v dveh minutah zunaj vrtnih vrat vama zastavim svojo častno besedo, da bom poklical policijo."

Jim plane naprej in pravi resno:

"Prišel sem petdeset milj daleč, da govorim s profesorjem Thoroldom in moja zadeva je nujna."

Polizani možic pogleda Jima in ga vpraša: "Za kaj pa gre?"

"Njegov nečak," odgovori Jim hitro, "za njegovega nečaka v Braziliji gre. Imam za profesorja Thorolda vest od njega."

Polizani možic nabere ustnice v zaničljivo mrdanje in pravi zasmehljivo:

"Tako, tako, to je torej tista zadeva. No potem vama pa lahko povem, da to novico že imamo; gospod, ki jo je prinesel, je pa Mr. Thorolda tudi posvaril, da bosta za njim prišla dva potepa z neko zlagano storijo. — Zdaj pa kar lepo izginita in svetujem vama, da se pobereta, odkoder sta prišla, prej preden zaideta v resne škripce."

Jim je bil hude krvi in čeprav jo je navadno znal obvladati, zdaj mu je pa le vzkipela.

"Vi teslo!" zakriči in plane naprej. "Tisti prvi sel je lagal, ne pa midva! Pustite me, da vidim profesorja le za eno minuto, pa ga bom prepričal."

"Videl boš Barnstaplesko ječo odznotraj, to boš ti videl!" ga zavrne možic, stegne pri teh besedah svojo roko in sune Jima v prsi, da je odletel in se opotekel. Če bi ga Sam ne bil ujel, bi bil padel na pesek. Nato pa se vrata drugič s treskom zaloputnejo.

Sam, po navadi tako miren, je kar zdivjal.

"Pridi ven!" je rjul. "Pridi ven, govedo! Pridi, da te naklestim!"

"Pusti ga, Sam," pravi Jim rezko. "Na ta način si ne bova pomagala. Čisto prav mi je, kaj sem se pa dal premagati togoti in vpil nad njim! Saj navsezadnje je le svojo dolžnost izpolnil. Brez dvoma mu je profesor tako naročil."

V tem hipu pridejo skozi vrtna vrata trije fantje. Ko ugledajo Jima in Sama, se ustavijo.

"Glej, saj sta tukaj!" vzklikne eden izmed njih z glasom velikega presenečenja. Steče naprej in smejaje kriči: "Prijatelja! Ali vesta, da smo za vama pretaknili vse mesto!"

Jim ga za hip debelo gleda; nato pa mahoma spozna v tem fantu z lepimi lasmi tistega dečka, ki mu je pokazal fanta, ki se je utapljal. Od ostalih dveh pa je bil eden njegov prijatelj, drugi pa rešeni fant.

Lepolasi fant prime Jima za roko: "Greg, to je tisti. To je tvoj rešitelj. Zahvali se mu prav lepo!"

Fant, ki so mu rekli Greg, stopi hitro naprej:

"To priliko bi mi bil moral dati že prej," pravi kar nekako užaljeno. "Jaz bi bil prav gotovo utonil, ako bi ti ne bil tako strašno miren."

"Prav — prav vesel sem, da sva prišla slučajno tja," pravi Jim, precej zmeden.

"Lahko bi bile tam, kamor sta prišla vidva, cele gruče ljudi, pa bi mi noben ne bil pomagal," ga zavrne Greg. "Rešila sta me samo ti, ki si se potopil pome, in tvoj prijatelj, ki je znal tako spretno sukati čoln. Mislim, da bi bila lahko toliko počakala, da bi se jaz zavedel in se vama mogel vsaj zahvaliti."

"Saj si bil v dobrih rokah," pravi Jim. "Lustyju in meni pa se je zelo mudilo."

"Lusty (Krepki) je njegovo ime, ne? Izboren fant tudi on," pravi Greg. "Krepki fant je pograbil težko nerodno kepo, kakršen sem bil in me potegnil v majhen čoln." Prime torej Sama za roko in mu jo prisrčno strese. "Zdaj bi pa še tvoje ime rad poznal," reče nato Jimu.

"Selby, Jim Selby," odvrne Jim smeje. — Všeč mu je bil ta prijetni, mladi fant veselega lica.

"No, pa ne morem pomagati, če sta še tako zelo zaposlena, Selby," pravi Greg, "ti in Lusty morata iti z menoj v hišo, da vaju predstavim svojemu očku."

Sam pa kar naravnost in z rezkim glasom vpraša: "Ali je to vaša hiša?"

"Zakaj vprašuješ? Seveda je," odvrne Greg, precej presenečen zaradi Samovega glasu. "Ali imaš kaj zoper to?"

"Samo to, da so naju pravkar vrgli iz nje ven," pravi Sam robato.

"Vrgli iz nje ven?" ponovi Greg silno začuden in tudi njegova prijatelja nista bila nič manj presenečena.

"Prišla sva semkaj, da obiščeva profesorja Thorolda," začne Jim pojasnjevati. "Neki črnolas možakar pa je prišel do vrat in naju ni pustil naprej ter nama grozil s policijo."

Greg se obrne k svojima prijateljema in pravi: "Najbolje bo, če danes odideta, fanta. V tej zadevi je nekaj, čudnega in moram vso stvar poravnati."

195: "Dobro, vedel sem, da boš to storil, Greg," reče lepolasi fant. "Kajti če ti ne bi, bi pa midva. Ta dva pogumna fanta tudi zaslužita, da se jima s tem zahvališ."

"Vem," pravi Greg resno. "Pobrigal se bom za nju. Lahko noč!"

7. Lažnive pretveza.

Oba fanta odideta in pustita Grega samega z Jimom in Samom.

"Jaz sem sin profesorja Thorolda," pravi Greg. "Če ga želita videti, gresta lahko z menoj naravnost k njemu."

Jim se je obotavljal, češ: "Morda bo bolje, da ti stvar prej pojasnim."

"Ne! Pojdimo takoj noter!" pravi Greg. "Jamčim vama, da ne bosta imela nobene neprijetnosti več."

Zopet je polizani možic odprl vrata, izraz na njegovem obličju, ko je zagledal Gregova tovariša, pa je bil tako smešen, da bi se bil Jim najrajši na glas zasmejal.

"Teh fantov ne smete peljati noter, Mr. Gregory," reče možic. "To sta slaba fanta. Gospoda so pred njima svarili."

"No, rešila sta me, da nisem utonil, ni še ena ura od tedaj," pravi Greg suho. "Naj potemtakem bosta slaba ali dobra fanta, šla bosta noter!"

Jarvisu se je nos povesil. Bil je tako klavern in smešen, da se je moral Jim ugrizniti v ustnico, sicer bi bil prasnil v smeh.

"Tega mi nista povedala, gospod. Rekla sta samo, da hočeta obiskati gospoda in gospod sam me je opozoril, da bosta nocoj prišla dva fanta z zlagano storijo o Mr. Alanu."

"No, topot ste pač ustrelili kozla, Jarvis," pravi Greg Thorold. "Pojdimo, fanta, k očku!"

Jim se ustavi in vpraša: "Ali je Alan Upton tvoj bratranec?"

"Da; toda kaj veš ti o njem?"

"Marsikaj," odvrne Jim. "In preden gremo dalje, ti moram naravnost povedati, da imam sporočilo od njega in da moram prav zaradi tega sporočila govoriti s tvojim očetom."

"No, vidite, saj sem Vam jaz isto pravil, Mr. Greg," se vtakne vmes Jarvis.

Izraz zadrege je šinil preko, Gregovega lica, pa takoj spet izginil.

"To me prav nič ne briga," reče uporno. "Rešila sta mi življenje in ta fant" — pokaže na Jima — sami se lahko prepričate, Jarvis. je še sedaj ves premočen, ker se je potopil pome v morje. Slab človek bi pa kaj takega ne bil storil. Kdo pravzaprav pa je prišel svarit?"

V tem hipu se vrata pri vhodu v neko dvorano odpro in dva moža prideta ven. Prvi je bil mož širokih pleč, krepko rašen, z veliko glavo in odločnim, duhovitim obličjem. Prisodil bi mu kakih petdeset let in imel je visoko čelo in plešo, kratko pristrižena, črna brada pa je bila pomešana s sivimi nitmi. Drugi pa je bil majhen in suh, imel je jako bled obraz, dolg nos in tako svetle lase, da so bili videti skoraj beli in vse to je Jima takoj spomnilo na belo podgano.

8. Jim izve še več.

Ko zagleda fante, stopi mali mož hitro v ospredje in pravi s tenkim, ostrim glasom: "Saj sem vam pravil, Mr. Thorold. To sta tista fanta, ki sem vas pred njima svaril."

"Kolikor vem, sem vam naročil, Jarvis, da jih ne smete pustiti v hišo," pravi profesor Thorold in njegov mogočni glas grmi liki boben.

"Jaz sem ju pripeljal v hišo, očka," hitro reče Gregory Thorold. "Da bi bil kdo svaril, mi ni bilo znano, povem vam pa naravnost, ako bi njiju ne bilo, bi jaz ta trenutek ležal v zalivu na dnu morja. Plaval sem namreč danes popoldne nekoliko predaleč ven v morje, pa me je zgrabila oseka. Bil sem že izgubljen, ko sta se pripeljala ta dva fanta in Selby se je potopil pome in me izvlekel. Spravila sta me na obalo, me izročila Dicku in Harryju Neale pa takoj izginila, ne da bi čakala na mojo zahvalo. Pretaknil sem ves Apledore, da bi ju našel, potem pa sem ju našel tu, mokra in premražena in lačna, ko sem stopil skozi naša vrtna vrata."

Greg je vse to izdrdral kar v eni sapi. Lica so mu rdela, oči pa mu živo žarele. Njegovemu očetu so se težke obrvi dvigale, ko je poslušal in sopel je globoko. Nato pa se mahoma obrne k možu, ki je bil podgani podoben.

"Mr. Roland, ta zgodba mojega sina se pa malo sklada z vašo," reče s svojim nizkim, bobnečim glasom. "Pravili ste mi, da sta to dva zloglasna fanta, ki sta poslušala vašo pošiljate v in hočeta zdaj z ukradenimi vestmi izvabiti meni denar."

"Z ukradenimi vestmi!" se vročekrvno vtakne Sam. "Ta čevelj tiči na neki drugi nogi! Gadsden je tisti, ki je poslušal Jima, ko je govoril s tistim fantom v Braziliji."

Profesor Thorold se obrne k Samu: "Kaj je s tem, kar govoriš o Gadsdenu? Kaj veš o njem?"

"Kaj? Saj živi v veliki hiši prav nad našo v Polcapplu," odvrne Sam. "In temu možu tudi ni ime Roland. Sneed (Snid) je in je Gadsdenov uslužbenec."

Sneed zleze ob teh odkritjih skupaj, testeni obraz pa mu postane bedast in rumen. Profesor zapiči svoje oči v skrušenega moža in Jim je čutil, da bi tudi on sam težko vzdržal tak prodiren pogled.

"Ali morete vse to zanikati?" vpraša profesor z glasom, ki je prav dobro posnemal oddaljeno grmenje.

Sneed je kar kopnel pod temi očmi, ki so ga tožile.

"Jaz — jaz — vse to mora biti pomota," izjeclja nazadnje; nato pa se naenkrat s skokom umakne v sobo, od koder bil pravkar prišel in zaloputne vrata za seboj.

Vsi ostali so bili tako presenečeni, da se za hip ali dva nihče niti ganil ni. Prvi si je opomogel Greg; skoči k vratom in pritisne na kljuko. "Zaklenjeno!" zavpije, ko se zastonj trudi, da bi jih odprl.

"Okno je odprto," pravi njegov oče. "Gotovo jo je ubral po tem potu".

Greg se obrne, da bi šel skozi vežna vrata ven, pa oče stegne svojo dolgo roko in ga ustavi.

"Pusti ga!" reče s svojim bobnečim glasom. "Naj gre k svojemu gospodarju nazaj."

"Ne bo ga dobil doma," pravi Sam z nasmehom.

"Zakaj ne, fant?" vpraša profesor.

"Zato, ker sva ga Sam in jaz ostavila na Sharpnose Pointu, kjer je prav trdno nasedel," reče Jim.

196: "Pojasni!" zahteva profesor; toda Greg ga prekine.

"Selby je še zdaj do kože premočen očka in ne bo dobro, ako bo v mokri obleki postajal okoli. Naj mu jaz poiščem obleko, da se preobleče, potem pa boste pri večerji o tej stvari poizvedeli vse potrebno."

"Prav," mu pritrdi oče. "Bodi pa uren, kajti večerja bo v desetih minutah gotova."

Greg je za Jima poiskal obleko iz dobre sive flanele in ko je Jim šel dol, se je počutil tako prijetno topleje in izbrano oblečenega, da je komaj samega sebe poznal. Pod stopnicami je srečal Mrs. Thorold in so ji ga predstavili. Gospa je bila tako prijazna, da se je Jim takoj počutil kakor doma. Nato pa so šli k večerji.

Dasi bi bil Jimovo povest silno rad slišal, mu vendar profesor iz vljudnosti ni pustil prej govoriti, dokler ni bil z večerjo gotov. Nato Jarvis prinese kave in Jim prične. Pripovedoval je vso zgodbo od tedaj, ko je prvič dobil zvezo z Uptonom, profesor, njegov sin in Mrs. Thorold pa so poslušali z največjim zanimanjem. Le tedaj, ko je Jim pravil, kako sta pustila Gadsdena, da je neprijetno in krepko nasedel na plitvino, ga je profesor prekinil z dolgim in gromkim smehom.

Ko je Jim končal, je začel govoriti profesor.

"Alan Upton je moj nečak. Poslal sem ga v Brazilijo, da poišče neko skrito mesto; prišel naj bi tja, če mogoče, z aeroplanom. Mislil sem, da bo mogel tam dobiti še kake preostale spomenike, ki bodo pojasnili zgodovino plemena Hula, ki je živelo v teh krajih že davno prej, preden so prišli Inka. Zelo sem ti hvaležen, fant moj, da me spraviš v zvezo z Alanom, pa tudi zato, ker si me obvaroval, da me ni ta Gadsdenov človek navlekel."

Jim pa zdaj reče: "Zakaj pa se Gadsden tako poteguje za to stvar? Saj se ne zanima za stare rodove!"

Profesor se nasmehne in ponovi: "Za stare rodove! Če bi bil rekel: za novi denar bi bilo bolj prav. Alan in jaz imava dosti vzroka, da smatrava to skrito mesto za morda najbogatejši kraj na zemlji. Ne vedoželjnost. ampak ljubezen do zlata vleče Gadsdena tja. In naj ti še to povem," zagrmi sedaj, "ni ga dejanja, ki bi se ga Gadsden ustrašil, samo da bi mogel svoje grabežljive roke položiti na te starodavne zaklade Hulov!"

9. Nazaj v Polcapple.

Jim in Sam sta imela v Polcapplu navado vstajati ob pol sedmih. Ko pa se je Jim zjutraj po svojem prihodu v Ludford prebudil, je bilo dobro uro več. Prva stvar, ki jo je zagledal, je bil Sam, sedeč v postelji. Oblečen v modrobelo pižamo Grega Thorolda, je Sam začudeno gledal lepo majhno taso z vrčkom čaja in nekaj rezinami z maslom namazanega kruha; pravkar je Jarvis postavil vse to na omarico pri njegovi postelji. "Toda jaz vendar nisem bolan!" je Sam ugovarjal. "Zato mislim, da mi ni treba zajtrkovati v postelji!"

Jarvis pa se ni smejal. "To ni vaš zajtrk, gospod. Ta bo v pritličju ob pol devetih, Mrs. Thorold pa je mislila, da se vam bo morda prilegla skodelica čaja na tešče. Ali zapovedujete vročo ali mrzlo kopel?"

Sam ga debelo pogleda. "Največkrat se grem kopat dol v morje," to je bilo vse, kar je mogel spraviti iz sebe.

"Potem vam pripravim mrzlo, gospod," pravi Jarvis. "Kopalnica je takoj preko hodnika."

Jarvis odide. Sam pa bulji za njim; nato se obrne k Jimu in ga vpraša: "Ali imajo bogatini vedno dva zajtrka?"

"Vedno," reče Jim resno. Sam pa kar zija; preden pa je mogel še kaj reči, je planil v sobo Greg. "Hitro pokonci, fanta! Očka pravi, da ob devetih odrinemo."

"Kam?" vpraša Sam.

"V Polcapple, kam pa!" odvrne Greg. "Tam mu je Jim potreben, da ga zveze z Alanom čim prej mogoče."

Jim pa pravi: "Žal pa tega ne bomo mogli storiti prej ko šele jutri zjutraj. Tvoj bratranec ne bo poskušal govoriti podnevi. Pa tudi mogel ne bi. Vrhu tega sva se zmenila, da se ne bova klicala, dokler ne poteče oseminštirideset ur."

"Vem," reče Greg. "Pa vkljub temu bo najbolje, ako čim prej odrinemo. Še tega se manjka, da se spravi Gadsden nad tvoj radio!"

"O, saj se kaj takega ne bo upal!" pravi Sam srdito, "vsaj, dokler bo moja teta blizu, ne. Povem ti, da ga bo kaj hitro z metlo nagnala."

Greg prasne v smeh. "Bravo! Upam in želim, da mu prav gorkih naloži!" Greg zdaj odide, da se napravi. Sam pa se gre kopat.

Kakor hitro je bil zajtrk končan, pripelje Greg prostoren avto na štiri sedeže in profesor reče, naj se Sam usede spredaj k Gregu, on pa se mora zgovoriti z Jimom.

Vožnja z avtom je bila za oba fanta nekaj novega, kajti dotlej sta se vozila le z avtobusom domačega kraja, toda Jim se je kmalu tako zelo zatopil v pogovor s profesorjem Thoroldom, da je na vse drugo pozabil. Profesor mu je zastavljal vsa mogoča vprašanja lo njegovem radiu in Jim je kmalu spoznal, da se za njegov aparat prav zares zanima.

"Kdo te je pa učil?" vpraša profesor.

"Nihče, gospod; pač pa mi je naš župnik Mr. Trevenna, ki me druge stvari uči, posodil knjige o elektriki in o radiu."

"Potem pa nisi imel nobenega rednega pouka v tej reči?"

"Nobenega, gospod," pravi Jim preprosto. Profesor pokima s svojo veliko glavo in pravi z globokim, bobnečim glasom: "Ta reč ti je v veliko čast. Prav zelo me zanima, da bi si tvojo novo iznajdbo ogledal."

197: Jim je kar žarel od veselja. Pozabil je Gadsdena in kar mu je bil on rekel in zdaj začel sam izpraševati. Kmalu se je uveril, da je njegov sosed prava zlata jama znanja o elektriki in bilo je kakor da se je prebudil iz lepih sanj, ko se je avto ustavil pred nekim hotelom ter je Greg nakratko sporočil, da je Bude (Bjud) in da bi se po njegovem mnenju kosilo dobro prileglo.

"Upam, da vas nisem nadlegoval," se opravičuje Jim.

"Nadlegoval!" zagrmi profesor. "Ne vem, da bi bil še kdaj katero vožnjo tako zelo užival!"

Prav temeljito so se nakosili, tudi niso preveč hiteli in tako je bila ura tri, preden so zopet zdirjali naprej.

"Radoveden sem, kaj bo rekla tvoja teta Sara, ko naju bo videla, kako imenitno se vračava," pravil Jim proti Samu obrnjen, ko so odhajali.

"Naj reče, kar hoče," ga zavrne Sam. "Sploh pa: posestvo je tvoje, ne?"

"Ali je v vaši vasi kak hotel?" vpraša Greg.

Sam se namuzne. "Polcapple ne dere v hotele, pač pa ima Mrs. Capper gostilno 'Ribičeve roke' in vaju lahko spravi v postelje. Zna pa tudi prvovrstno peči ribe."

"To se nam bo pa dobro prileglo," se zasmeje Greg.

Proti koncu vožnje je profesor Thorold pripovedoval Jimu o Alanu Uptonu, rekoč:

"To je sin moje sestre, ki pa je umrla, ko je bil deset let star in je potem živel pri meni ter bil kakor moj sin. Je izvrsten pilot (letalec), vedno pa je bil tudi kar nor na potovanje in raziskovanje. Pred letom dni je odšel v Brazilijo, kamor ga je poslala neka tovarna za letala po opravkih. Ko se je tam mudil, je pa v mestni knjižnici v Riu (Rio je Rio de Janeiro (Riu de Žanejru), glavno mesto Združenih držav Brazilije v Južni Ameriki, šteje 1,400,000 prebivalcev.) zasledil spomine, ki govorijo o nekem pozabljenem' belem plemenu, ki baje še živi v osrednjem višavju Brazilije. Poprosil me je, naj mu preskrbim denarja, da opremi ekspedicijo in jih poišče, no in jaz sem to tudi storil. Sporočil mi je, da namerava potovati z letalom in da ima prijatelja, ki je pripravljen iti z njim. Pisal sem mu, naj bi se prepričal, ali more vzeti seboj bencina za obojno vožnjo, toda preden je prejel moje pismo, je že odšel. Ne morem si torej drugega misliti kakor da mu je pošel bencin in da se zato ne more vrniti."

Preden je pa Jim mogel zastaviti vprašanja, ki jih je imel polno pripravljenih, ga prekine Samov glas: "Polcapple je tamle, Greg. Vozi na desno pa bomo prišli naravnost v vas."

"Ali je to Gadsdenov dom?" vpraša profesor Thorold in pokaže na obširno, pusto hišo z visoko streho iz modrega škrilja, stoječo v velikem obzidanem vrtu.

"Da, gospod," odgovori Jim. "Tukaj so vrtna vrata in — kar sapa mu je zastala — tu je on sam."

Gadsdenova visoka postava se je baš tedaj obrnila proti železnim vrtnim vratom, ko pa je pripeljal avto mimo, se je ustavil in si ga ogledoval. Nič ni pokazal, da je Jima prepoznal, samo stal je kot kip in pozorno ogledoval avto in ljudi v njem.

Sam mrko pogleda in zamrmra: "Stavim, da pripravlja kako novo lopovščino."

Profesor Thorold pa je gledal dolgo anteno, napeljano med streho Gadsdenove hiše in med štirideset čevljev (13 m) visokim drogom, ki je bil skrbno pritrjen z jeklenimi vrvmi. "Selby, ali ti je znano, kakšno ima inštalacijo?"

Jim zmaje z glavo. "Nikoli še nisem videl njegove hiše odznotraj in mislim, da je tudi nikoli ne bom. Pravijo pa, da ima radio na sedem elektronk in vem tudi, da ima dovoljenje za oddajanje."

Profesor Thorold zagode: "Biti moramo previdni, da ne dobi našega gesla."

Ko sta se pri "Ribičevih rokah" poslovila od Thoroldovih, sta Jim in Selby hitela domov; šla sta naravnost v sobo za radio, ki jo Jim odklene ter vstopi.

"Vse je v redu," pravi in si kar. oddahne. "Nobenega znaka ni videti, da bi bil kdo stopil sem noter."

Sam se zareži: "Mene pa to niti malo ne skrbi, dokler je teta Sara v bližini."

Tu se vrata za njegovim hrbtom sunkoma odpro in njegova teta zavpije: "Sem že v bližini, Sam Lusty in na to boš moral še dolgo misliti, ti dolgi in zanikarni tepec! Te bom že naučila, kaj se pravi, kar takole se potepsti, mene pa pustiti samo za vse delo! Takoj mi imaš iti naravnost na njivo krompir kopat in tudi kapljice juhe ne dobiš prej, dokler vsoga ne izkoplješ!"

Sam ne reče nič, kajti dolga izkušnja ga je izučila, da je najbolje molčati, kadar teta stresa svoje sitnosti. Jima, ki je bil navadno jako miroljuben, pa je naenkrat popadla huda nejevolja.

"Krompir bo moral počakati do jutri, Mrs. Traut," reče nakratko. "Sama to popoldne jaz potrebujem, da mi pomaga."

Mrs. Traut je bila, kakor da se ji je nekaj zaletelo. Buljila je v Jima kakor da ne verjame lastnim ušesom. Nato pa je začela:

"Kaj! Jim Selby, ti se drzneš z menoj tako govoriti? Taka beraška zalega kakršna si, ki si odvisen od mene pri vsakem grižljaju"!

Jim pa ji seže v besedo. "Pozabljiva ste, Mrs. Traut! Hiša, ki v njej živite, je moja; kar se hrane tiče, vam pa povem, da je to prav skopa najemnina ki mi je dajete; o delu, ki ga opravim, niti ne govorim ne! Če torej ne morete biti dostojna, bom prosil svojega advokata, da mi poišče drugo najemnico ali pa bom posestvo prodal."

Mrs. Traut je zazijala kakor da je kdo pljusknil vanjo vedro mrzle vode. Strahovala je oba fanta toliko časa, da je čisto pozabila na to, da je Jim pravzaprav njen gospodar. Prav hudo neprijazen je bil izraz njenega trdega obraza, ko je strmela v Jima. Nato pa se mahoma obrne in zdirja proč, ne da bi še kaj spregovorila.

"Izvrstno, Jim!" pravi Sam. "Prav si je povedal, čisto prav!"

Jim pa zmaje z glavo. "Sam nase sem jezen," pravi nejevoljno. "Kajti od danes naprej me bo sovražila, Sam."

"Stavim, da sovraži sploh vse ljudi razven sebe," odvrne Sam resno. "Zdaj pa rajši postaviva anteno!"

198: Jim je namreč zaradi varnosti antene je odstranil, preden je Polcapple zapustil ter jo zahvalil pa jima je vzelo precej časa, da sta jo zopet popravila. Ko je bilo to gotovo, je pa ves aparat jako skrbno pregledal in priklopil svežo baterijo, nato pa ga skušal naravnati, najprej na 2 LO (londonska radijska postaja), nato pa na razne tuje postaje. Šest je bilo preč, ko je bilo vse gotovo. Nato pa Jim lopo zaklene in gre s Samom dol v hišo, da se uviijeta in osnažita, kajti profesor Thorold ju je bil povabil na večerjo v gostilni.

Čisto sveže pečene lokarde in jabolčna pasteta, oboje umetnina Mrs. Capperjeve, to je bila prav izborna večerja; nato pa so v mraku sedeli in se pogovarjali. Pa bilo je še prav zgodaj, ko je profesor Thorold fante poslal spat.

"Vstati bomo morali najpozneje ob štirih," je rekel Gregu, "zato bo za nas vse najbolje, da gremo zgodaj k počitku. Selby, k vam pridem ob pol petih in upam, da bo šlo vse po sreči."

Mrs. Trant ni fantoma rekla niti besedice, ko sta prišla domov, njen trdi obraz pa je bil vse prej ko prijazen. Jim je še enkrat stopil v radijevo sobo ter videl, da je vse v redu, nato pa šel spat, a je bil precej potrt.

10. Pogovor v številkah.

Jima je budilka zdramila ob pol štirih; tiho je vstal in šel ven. Noč je bila temna pa lepa in kakor tisto noč, ko je prvič dobil zvezo z Alanom Upi[nejasno]om, tudi zdaj ni bilo drugega slišati kakor zamolklo bobnenje razpenjenih valov ob vznožju čeri. Pripravil je vse potrebno [nejasno] baš ko je prvi svit sivo barval mrak, je Sam pripeljal profesorja in Grega.

"Gospod, ali naj pokličem?" vpraša Jim.

"Bolje da ne, ker bi utegnil Gadsden prisluškovati," odvrne profesor. "Počakaj, da Alan pokliče."

Nataknil si je apr slušal, Jim pa drugi par. Dolgo časa so tako mirno sedeli, nato pa Sam vstane, rekoč: "Jaz grem ven na stražo. Nočemo, da bi se zopet kdo plazil okoli voglov kakor prvo noč."

Komaj je Sam odšel iz sobe, že dvigne Jim roko. Morsejevi znaki so začeli rahlo tipkati na njegove ušesne bobenčke. Profesor Thorold se je v svojem stolu sklonil naprej.

"Da, to je moj nečak," reč hlastno. "Spoznam ga po njegovi pošiljatvi."

"Gospod, potem bo najbolje, da mu odgovorim," reče Jim.

"Da, povej mu, da sem jaz tukaj."

Jim stipka to, naročilo, in prejme takoj odgovor. Jim se vprašujoče obrne k profesorju. Ta pa prikima. "Da, slišal sem. Noče verjeti, dokler ne dobi gesla. To je zelo pametno od njega. Najslabše je, da ga bo tudi Gadsden prestregel, če ga pošljeva."

"Pa kako se glasi, gospod?" vpraša Jim.

"R M S P."

"Čudna beseda! Ali kaj pomeni?"

"Da: Rešite me, sicer poginem!"

Jim za hip premišljuje. "Moram mu ga poslati, gospod: toda sporočim mu ga v šifri."

"Kako to misliš?"

"S številko, kakor jo ima vsaka črka v abecedi. Mislim da bo Upton dosti bister, da to razume."

"Upam, da bo. Vsekakor pa lahko poskusiš."

Zopet so delali Jimovi prsti in čez hip se mu obraz razjasni.

"Vse je v redu. Geslo je prejel in pravi, da tudi razume, zakaj smo previdni. Prihodnjič si bomo geslo poslali kar v črkah. Zdaj pa pričenja govoriti."

Dolko časa ni tišine prekinila druga stvar kot praskanje profesorjevega polnilnega peresa, ko si je hitro beležil Uptonovo pošiljatev. Končno pa neha pisati; zdaj se Jim obrne k njemu ter resno reče: "Gospod, električna sila mu je pošla."

"Da, slišal sem, da je to povedal," odgovori profesor, "toda k sreči ne prej, dokler nama ni sporočil, kje se nahaja. In kakšna je ta njegova zgodba, Selby, kakšna zgodba!"

Greg ni mogel svojih želja več premagovati. "Oh, povej mi jo! Jaz kar norim od radovednosti! Kje se nahaja Alan? Kaj dela? Ali je res našel tisto čudovito mesto, ki je tolikokrat o njem govoril?"

"Našel je to mesto, Greg," mu odgovori oče, "ni pa zapuščeno, in ljudstvo, ki v njem biva, so res Hula, staro belo pleme, ki ga omenjajo stara španska poročila, in so lepi kakor Angleži, So pa, kakor tudi on sam, v smrtni nevarnosti." Profesor preneha. "Toda stoj! Bolje bo, da ti povem vso zgodbo od kraja."

11. Sporočilo.

Poklicali so Sama v hišo; nato pa so za« prli vrata in okna.

"Zunaj ni nikogar," jim pove Sam. "Prepričal sem se."

"No očka, zdaj pa nadaljuj!" pravi Greg. "Jaz kar gorim od radovednosti, kaj je Alan počel!"

"Izvrstno je rešil neko čudovito nalogo!" pravi profesor. "Po mojih mislih je našel dokaze, da je po njem odkrito mesto najstarejše na svetu med vsemi mesti, ki so še naseljena. Pravi mu Hulak, njegovi prebivalci pa so ostanki nekega starega belega naroda, ki so po mojem trdnem prepričanju, potomci atlantskega plemena, ki je bivalo na zdaj pogreznjeni celini Atlantidi."

"Kako pa je prišel tja?" vpraša Greg.

"Z letalom. Vse kaže, da je njega in njegovega tovariša Brazilca Juana Almeida, ki ga je na poletu spremljal, zgrabil vihar; zato nista mogla tako hitro leteti in sta morala porabiti skoraj dvakrat toliko bencina kakor sta mislila, da ga bosta. Tako jima ga je ostalo še nekaj galon, ko sta zagledala veliko okroglo dolino, ki so jo obdajala slemena strmih gričev; tu sta mogla prav na bregu precej velikega jezera varno pristati.

199: Bilo je skoraj temno, ko sta pristala, zjutraj pa sta strmela, ko sta zagledala pred seboj veliko mesto; imelo je kamenite stavbe, a nekatere je potres porušil. Meščani, ljudje bele polti, so prišli k njima in so ju prijazno sprejeli. Še več, bili so jako veseli, da sta prišla; zdi se namreč, da so iz neke stare prerokbe vedeli, da pridejo po zraku beli ljudje in jih rešijo iz velike stiske."

"Rešijo!" ga prekine Greg. "Od česa pa, očka?"

"To je prav poseben del te povesti," mu odgovori oče. "Oblegajo jih Indijanci Bakairi, ki so videti jako divje pleme. Ceri okoli mesta so strme kot stene, zato divjaki doslej še niso mogli prodreti v mesto; zasedli pa so neki više ležeči del doline, kjer so Hula imeli svoje vrtove in zato se zdi, da Hulom pohaja živež. Zdaj se hranijo samo še z zalogami, ki jih imajo skrite v svojih kamenitih stavbah in Alan pravi, da ne morejo vzdržati dalj kot tri mesece."

Greg narahlo zažvižga, njegov oče pa pripoveduje dalje.

"Če Bakairi udero v mesto," pravi Alan, "bodo Hule zasužnili, vse neprecenljive ostanke starodavnosti pa uničili."

"Kakšne ostanke?" vpraša Greg.

"Bodi no pameten, fant!" zagrmi profesor. "Ali misliš, da ima Alan prav zdaj čas in priliko, da bi jih v svojem poročilu popisoval? Lahko pa si jih v mislih predstavljam: spomeniki, sohe, napisi in morda celo rokopisi. Gotovo bo tam zaklad, kakor ga ni nudil niti stari Egipt in za starinoslovce najbolj čudovite najdbe, kar so jih doslej odkrili."

"Morda zlate rakve kakor pri Tutankamenu?" hlastno poizveduje Greg.

"Zlato, da; saj sta zlato in bron skoraj edini kovini, ki jih ti ljudje poznajo," mu odvrne oče nakratko. "Toda kaj je vse zlato v primeri s temi čudovitimi spomeniki!"

"O, zlato včasih zelo prav pride!" se namuzne Greg. "Vsaj Gadsden je tega mnenja kakor je videti."

"Da, on!" hlastne profesor in čelo se mu zmrači. "Njemu nikoli ne smemo dovolitti, da bi vtaknil svoje lakomne prste v to zadevo! Gotovo bi bila nesreča! Kajti on gre samo za zlatom in kadar bo šlo za zlato, bo pripravljen uničiti še tako dragocene spomenike!"

Greg prikima. "Prav imate, očka, toda on bo storil vse, da svoj namen doseže in če pomislim na to, kar sta nam povedala Jim in Sam, bomo imeli nemalo truda, ako ga bomo hoteli od njegovega namena odvrniti!"

"Saj ne more ničesar začeti, dokler ne izve, kje se mesto Hulak nahaja!" mu odvrne oče; "da ne izve, za to moramo pa mi skrbeti!"

"Meni pa lahko poveste," pravi Greg. "Kje je to mesto, očka?"

"V Matto Grosso, zahodni pokrajini Brazilije," reče profesor. "Leži onstran reke Xingu (Šingu), nekako deset stopinj južno in pet in petdeset zahodno."

"Joj, to je pa strašno daleč!" pravi Greg precej razočaran. "Toda glej očka, kako za božjo voljo je pa Alan mogel poslati svoje sporočilo naravnost k nam? Res o radiu prav nič ne vem, vendar pa vem, da navaden radijski aparat ne more oddajati v večje razdalje ko nekaj sto milj, tu jih pa imamo na tisoče!"

"Vprašaj Selbyja!" reče profesor.

Jim je gledal v svoje pisanje, zdaj pa se ozre kvišku in pravi: "To je res, Greg. Navadni radio-aparat na letalu more brzojavljati samo 120 milj daleč in uporablja devet sto metrov dolg val. Toda tvoj bratranec je govoril z nami na jako kratkem valu, dolgem le 27 metrov. Mislim, da si je navil žico v dve tuljavi, ki sta precej narazen, tako da je izguba za dušenje prav majhna. Gotovo je bil prepričan, da ima le malo energije na razpolago. Tako je torej delal na kratkem valu in zato lahko s prav majhno energijo segel v ogromne razdalje.

"Ali pa more kdo Gadsdenu braniti, da ne stopi z njim na isti način v stik?" povprašuje Greg." Saj praviš, da ima prvovrsten radijski aparat."

"Znaki so bili jako medli," odvrne Jim, "in bi jih sploh ne bil mogel ujeti, ako ne bi imel svoje posebne antene, ki se da naravnavati. Ako Gadsden nima nekaj podobnega, potem niti malo ne mislim, da bi bil mogel Uptonove Morsejeve znake slišati."

Greg prikima.

"Sijajno, Jim! Ako se torej očku posreči, da reši Alana iz tega čudnega Hulaka, bo samo tvoja zasluga!"

"To je popolnoma res," izjavi profesor. "In smatral bom za svojo dolžnost, da pride Selby do veljave, ker je njegova iznajdba jako znamenita. Dati jo mora takoj patentirati. Dal mu bom pismo do svojih zastopnikov; ko se vrnem, bom pa poskrbel, da iznajdbo proda."

Greg se skloni naprej.

"Ali misliš iti v Brazilijo, očka?" hitro vpraša.

Profesor sina začudeno pogleda, češ: "Seveda pojdem! In nato v Hulak. Še danes grem v London, da vse potrebno pripravim, potem pa s prvo ladjo odrinem."

12. Ponoči je nekaj zaropotalo.

Ko je Jim gledal, kako se profesorjev avto oddaljuje dol po vijugasti cesti proti Bude, je bil strašno potrt.

"Morali bi te vzeti seboj," pravi Sam robato.

"Kako bi rad videl, da bi me mogli!" odgovori Jim hrepeneče. Nato pa se takoj odločno zravna in pravi: "Sam, jaz sem nehvaležna žival! Moja vloga je vendar tukaj! Saj moram vsako noč poslušati, ako se ne bo morda Uptonu posrečilo, da zopet brzojavi. Če kaj izvem, moram brzojaviti profesorju."

"Jaz pa mislim, da je Uptonu bencin pošel, zato ne bo mogel poslati nobenega sporočila več," pravi Sam.

"Da; povedal pa nam je tudi, da poizkuša zgraditi vodno kolo in če se mu to posreči, bo imel pač električne sile v izobilju. Zato pa moram seveda kar lepo čakati in poslušati. Zdaj pa pojdiva nazaj! Obljubila sva, da izkopljeva tisti krompir."

"Seveda, to morava opraviti; potem pa bo najbolj pametno, da pogledava, ako se bo dalo tvoje kolo kako napraviti. Kakor kaže, ga boš potreboval, ko boš moral iti v Bude."

"Najprej moram dobiti nove zračne cevi," mu reče Jim, "a za to je že poskrbljeno. Poglej!" Z roko seže v žep in prinese ven šop bankovcev, da je Sam kar strmel. "Deset funtov!" reče Jim. "Profesorjev dar. Ali ni dober človek?"

"Da, in Greg tudi. Prav rad ga imam," reče Sam. "Toda to je velik denar, Jim. Kam pa ga misliš spraviti? Teta Sara spravlja svojega v svojo staro škatljo za čas. Prava star a skopulja je! Sinoči sem jo videl, kako je denar preštevala."

200: "Jaz bom pa svojega zaklenil v omaro v radijski sobici," pravi Jim. "Še preden greva krompir kopat, ga bom nekaj porabil za dve novi cevi. Kar takoj stopiva ponje!"

Šla sta po cevi; nato pa sta se vrnila in se spravila nad krompir. Delala sta tako pridno, da sta do štirih že vsega izkopala.

Samu se je kar smejalo, ko je gledal lepo Izkopane vrste.

"Jim, pojdiva zdaj dol na obalo in vrziva mrežo! Plimovanje je kakor zanalašč in pečene ribe Se bodo za večerjo prilegle."

Jim je bil tudi takoj za to in šla sta na obalo, odpela nastavno mrežo, ki ž njo loviš z obale, si izposodila čoln ter mrežo potegnila v velikem polkrogu. Ujela nista baš veliko, vendar pa sta dobila več majhnih basov in nekaj belic in polakov. Pridno sta pobirala ribe iz mreže, ko Jim naenkrat poskoči in začne roko otresati.

"Kačja riba!" reče in obraz se mu skremži od bolečin.

Sam ga hitro pelje nazaj domov in skoči takoj po zdravnika. Kačja'riba, ki ji pravijo ponekod tudi morski gad, je majhna riba z bodečo hrbtno plavuto, ki je jako strupena. Pik te plavute je hujši kot sršenov in grozno boli.

K sreči je bil zdravnik doma; prišel je takoj in Jimu navezal na roko obkladke in to mu je bolečine polajšalo. Vendar pa mu je vsa roka hudo otekla, močno je utripala in ga bolela. Sam je Jima spravil v posteljo ter mu prinesel v sobo nekaj večerje, pa ni mogel jesti. Še hujše pa je bilo, da ni mogel zaspati, pa je ležal in se premetaval cele ure. Ker pa se je ležanja brez spanja končno naveličal, je vstal in stopil k oknu.

Mahoma pa obstane kakor ukopan. Zaslišal je neki šum iz teme tam spodaj. Bilo je, kakor da je nekdo zasukal ključ v ključavnici. Kot bi mignil, je imel Jim par copat na nogah, se ogrnil s suknjo in zdirjal po stopnicah dol.

13. Gadsedonova zvijača.

Šum je prihajal iz lope za radio in Jimova prva misel je bila: nekdo je kakorkoli že izvedel, da ima on tam zaprt svoj denar in je šel stikat za njim. In res, ko je prišel k lopi, je zagledal, kako je neka temna postava v naglici odhajala. Bilo je preveč temnok da bi mogel spoznati obraz, vendar pa je Jim videl, da ima mož seboj neko veliko, štirioglato stvar, podobno škatli. Krenil je proti drevju na desni, Jim pa je zavpil in planil za njim.

Čeprav je imel roko v obvezi, je Jim vendarle moža hitro dohajal; toda oni je izginil med drevjem in Jim ga je izgubil izpred oči. Bila pa je med drevjem steza, ki je peljala do majhnih vrat v ograji in zato je Jim napel vse sile, ker je upal, da bo tatu zagrabil prej, preden bo mogel priti do vrat in jih odpreti. V naslednjem trenutku pa se mu noga ob nekaj spotakne in priletel je na tla s tako silo, da mu je zaprlo sapo ter je kar obležal in napol omamljen lovil sapo. Precej dolga vrv je bila« napeta preko steze in privezana na obeh koncih za drevesi.

"Jim, Jim!" zadoni Samov glas, ki se mu je pač poznala skrb in prikaže se Sam s svetilko v roki. "Jim, ali si ranjen? Kaj pa se je zgodilo?"

"Tisti človek — tat!" Samo to se je posrečilo Jimu spraviti iz sebe. "Ujemi ga!"

Sam zdirja naprej, Jim pa se je zdaj vendarle mogel spraviti pokonci in se opotekati za njim.

Sam pride nazaj. "Nobenega sledu ni za njim," sopiha. "Gotovo je ušel skozi vrata in nato v gozd tam onstran. Pa kdo je bil?"

"Da bi jaz vedel! Prišel je iz lope za radio. Bojim se, da je pobral moj denar!"

"Pa saj so bila vrata lope zaklenjena!" pravi Sam.

"Zdaj pa stavim, da so odprta," pravi Jim grenko in ko sta prišla tja, sta videla, da je res tako. Vrata so bila odprta.

"Moral je na kak način dobiti ključ," zamrmra Sam.

"Ali pa ima ponarejenega," reče Jim. "Daj, posveti!" Gre torej naravnost proti omari. "Kaj pa to pomeni? Saj je zaprta!" vzklikne in si globoko oddahne. Vzame ključ iz žepa svoje suknje in odklene omarina vrata. "Ni mu bilo za denar," reče nato. "Tukaj je, popolnoma nedotaknjen in nič ne. manjka."

"Kaj pa je potem tiček iskal?" vpraša Sam ves začuden.

Jim je stisnil ustnice in odgovoril: "Prav to je tvoja in moja naloga, da odkrijeva."

"Ali misliš, da je bil Gadsden?"

"Ne, ker Gadsden je večji," odvrne Jim; "utegnil pa bi biti tisti prihuljeni mali tajnik Sneed. Hajdi Sam, preiskati morava vso lopo, da vidiva, ali morda česa ne manjka."

Jim je najprej preiskal vse dele radia, pa bilo je vse v redu. Še celo predal, ki je imel v njem svoje pisarije, je bil nedotaknjen. — Vsa stvar se mu je začela zdeti že grozno čudna, ko Sam naenkrat vzklikne:

"Jim, tale kup šare v kotu je nekdo premetaval."

"Kako pa to veš?"

"Zato, ker sem jo pred dvema dnevoma sam uredil. Saj ti se kupa nisi dotaknil, ali si?"

"Še pogledal ga nisem," odvrne Jim.

"Prav, zdaj je pa ves premetan in če pogledaš semkaj, vidiš v prahu sled, kjer je stala neka štirivoglata stvar."

Jim je hitro in nakratko dihal.

"Da in — posveti nekoliko bližje! — da, tu so sledovi od čevlja s kavčukovo peto."

"Res je," zagode Sam. "Pa noben od naju jih nima in Greg tudi ne. Poleg tega so pa tudi njegova stopala večja nego ti sledovi."

"Potem so torej Sneedovi," pravi Jim. "Tu ni niti najmanjšega dvoma več!" Zravna se in nagubanči čelo. "Jo že imam!" vzklikne razburjeno. "Ta škatla je bila diktafon. Postavi to pripravo kamorkoli v sobi in zaznamuje ti vsako besedo, ki se izgovori in se more slišati. O Sam! Ta prevejani, sleparski Gadsden nas je potegnil! Končno je vendarle dobil geslo."

14. Samova sijajna misel.

Sam je nepremično stal in gledal. "Hočeš reči, da ta dik-dik-tafon tako deluje kakor gramofon in da Gadsden zdaj, ko ga ima, lahko pove vse, kar je profesor sinoči govoril?"

"Da, prav tako je in nič drugače," odvrne Jim in si grize ustnice do krvi. "Stvar je taka- le: Ko smo mi tukaj govorili, je Gadsden poslušal sleherno besedo, ki jo je kdo izmed nas izrekel.

201:

Zato zdaj on prav toliko ve kakor mi."

"Potem pa nima pomena, da bi zasledovala tiča, ki je bil tukaj," pravi Sam, ki je imel navadno posebno zdrav smisel za vsakdanje življenje. "Pač pa morava profesorja obvestiti o tem, kar se je zgodilo in sicer čim prej."

"Prav imaš, Sam, toda kako naj to storiva?"

"Ti imaš njegov naslov, ne? Torej mu pač lahko brzojaviš."

"Tukajšnja pošta se ne odpre pred osmimi zjutraj, zdaj pa še ena ni. Preden dobi profesor brzojav, bo Gadsden že odrinil."

"Da, to je res," reče Sam resno. Nato pa za hip premišljuje. "Poslušaj, Jim! Kaj misliš, ali bi mogla z njim govoriti po telefonu?"

Jim se zdrzne. "Seveda! Le kako, da se nisem na to spomnil?"

Nato pa mu zopet upade pogum. "A kaj nama to pomaga, ko v vasi ni telefona!"

"To naju ne bo nič oviralo. Vzamem tvoje kolo in skočim v Bude. Tam pa imajo službo celo noč."

"Jaz pojdem!" reče Jim.

"Ne, Jim. Kam hočeš s tako roko! Napiši, kaj naj povem in daj mi denarja, pa stvar izvršim jaz."

Sam se obleče kot bi mignil, Jim pa mu da pisano sporočilo in nekaj denarja. "Profesorjeve telefonske številke ne vem," pravi Jim, "stanuje pa v hotelu Horvard v Norfolk Street in če prosiš uslužbenca, ti bo dovolil pogledati v londonski telefonski imenik in boš številko lahko poiskal."

"Jo bom že na kak način poiskal, lahko se zaneseš!" pravi Sam, ko pripelje kolo iz lope in skoči nanj. "Še preden se bo danilo, bom nazaj."

"To je pa res fant kakor da bi bil iz železa!" pravi Jim, ko gleda za njim in za kolesovo lučko, ki se je migljaje izgubljala v daljavi. Nato pa se obrne in gre počasi nazaj proti hiši. Belil si je glavo in se izpraševal, kako za božjo voljo je Gadsdenov človek mogel priti do ključa in odpreti lopo. Ključavnica je bila dobra in ne take vrste, da bi jo mogel zlahka odpreti z vetrihom. Jim sam je skrbel za to. Ključ pa je tudi bil samo eden in Jim ga je hranil v predalu v svoji spalnici!

Ko je prišel do hiše, ga je še neka druga stvar iznenadila, da se namreč Mrs. Trant ni zbudila. V njeni sobi ni bilo luči. To je bilo prav čudno, saj je imela rahlo spanje, on je pa tudi toliko klical in Sam toliko kričal, da je bilo hrupa več ko za potrebo. Spomnil se je tudi, kako mu je Sam pravil, da je predsinoči videl Svojo teto šteti denar. Grda sumnja mu je začela vstajati v duši in mesto da bi šel takoj v hišo, stopi v lopo za radio, odklene omaro, vzame iz nje svoj denar in ga vtakne v žep. Nato pa se vrne v svojo spalnico, se vleže in zaspi.

Naenkrat se zdrzne in zbudi. V sobi je bil že svetel dan. Kakor puščica skoči pokonci in gre k oknu. Niti toliko si ni vzel časa, da bi nataknil copate, ampak hitro stopi iz sobe in čez hodnik v Samovo spalnico. Nalahno odpre vrata in pokuka v sobo, toda videl je, da je prazna. "Pa bi že moral biti nazaj!" reče v skrbeh. "Da pride s kolesom V Bude in nazaj, vendar ni mogel potrebovati več kot dve uri!"

Jim gre torej v svojo sobo nazaj, se hitro obleče in gre v lopo. Pa kolesa ni bilo tam in tudi za Samom nobenega sledu. Jima je to prav zares zmedlo; ko se je še prepričal, da Sama tudi nikjer okoli doma ni, začne stopati po cesti dol. Zgodaj sinoči je padlo nekoliko dežja, zato so se sledovi novih kolesnih cevi v posušenem prahu prav dobro poznali. Vodili so po cesti naravnost naprej tja do Gadsdenovih vrat. Tam si lahko iz sledov sklepal, da je Sam stopil s kolesa; zakaj je to storil, si pa Jim ni mogel misliti. Vhod na zasebno pot je bil posut s peskom, zato sledov ni bilo več lahko razločevati in Jim gre nekaj časa po cesti naprej, da se prepriča, če ne bi morda našel še drugih sledov. Pa ni jih bilo, zato gre spet nazaj k vratom, malo premišlja, pa pride do zaključka, da Sam ni šel nikamor naprej.

Če je pa stvar taka, potem je jasno, da je moral iti skozi GadsdenOva vrata in Jim je sklepal, da ga je ustavil Gadsden ali pa njegovi ljudje, kajti ni si mogel misliti, da bi šel Sam k njemu sam od sebe. Saj je bilo prav po Gadsdenoyo, ako je prišel na tako misel. Njegov sel mu je gotovo povedal, da so ga lovili, Gadsden pa je seveda nekoliko pomislil, kaj bi fanta utegnila zdaj ukreniti, zato je sklenil storiti vse, da ne bosta mogla profesorja Thorolda obvestiti. Vse to je bilo vendar jasno kot beli dan; Jim bi bil najrajši samega sebe pretepel, da ni že prej prišel na to.

Naenkrat ga pograbi jeza. Gre naravnost na vrata in pritisne na kljuko. Toda čudno! Vrta niso bila zaklenjena. Odpre jih torej in stopi noter in tako je prvič v svojem življenju stal na Gadsdenovih tleh.

15. V levjem brlogu.

Gadsdenovo posestvo je bilo veliko in nagnjeno proti strmim pečinam ob morju. Obdajal ga je visok in trden kamenit zid; dasi je bilo nekoč dobro obdelano, je bilo zdaj videti pusto in zanemarjeno in je kazalo, da se lastnik zanje nič ne zmeni.

Jim je bil tako jezen, da se ni brigal za previdnost. Šel je po dovozni cesti kar naprej k vežnim vratom ter pritisnil na gumb električnega zvonca. — Seveda ni resno mislil, da bi bil že kdo pokonci, zato je zelo ostrmel, ko se skoraj isti hip vrata odpro in si stoji oči v oči z Gadsdenovim podgani podobnim tajnikom Sneedom nasproti.

202: Jim ni čakal, da bi Sneed prvi spregovoril, ampak nakratko vprašal: "Kje je Sam Lusty?"

"Išči ga!" pravi Sneed in se zlobno reži. "Ali si ga izgubil?"

Jim pa se za rezanje ne zmeni in pravi: "Tukaj je! Sledil sem ga!"

Sneed Jima za hip ogleduje in pravi: "Jaz ne vem, kje naj bi bil! Najbolje bo, če vstopiš in vprašaš Mr. Gadsdena."

Jim je okleval, pa le za hip. Vedel je, da se podaja v nevarnost. Toda Sam je bil v tej hiši in njegova dolžnost je, da ga reši! Stopi torej v hišo, Sneed pa zapre za njim vrata.

"Mr. Gadsden se oblači," pravi Sneed. "Kar z menoj prosim."

Sneed gre kar naravnost po stopnicah gor in Jim mu sledi. Ko sta prišla v prvo nadstropje, sta stopala po dolgem hodniku, odkoder so držala vrata na obe strani. Sneed eno izmed vrat odpre in vstopi.

"To je Mr. Gadsdenova sprejemna soba," reče Jimu. "Tam onstran pa je njegova spalnica. Pogledal bom, če je gotov, da te lahko sprejme." Gre torej proti vratom na nasprotni strani sobe in potrka, nato pa stopi skozi vrata in jih za seboj zapre.

Jim je slišal več glasov in čakal. Preteklo je nekaj minut, pa Sneeda ni bilo nazaj. Nato Jim ni mogel več strpeti, zato stopi k vratom na nasprotni strani in jih hoče odpreti. Pa bila so zaklenjena.

"Mr. Gadsden, ali ste tam?" vpraša glasno, pa nihče mu ne odgovori. Skoči torej nazaj k vratom na hodnik in pritisne na kljuko, pa tudi ta so bila zaklenjena! No in tako je videl, da se je vjel v past še on!

16. Presenetljiva ponudba.

Jim je kar besnel. Bil je divje jezen na samega sebe, da je bil tako neumen in sam zlezel v zanjko; najslabše pri vsej stvari pa je bilo, ker je vedel, da ima zdaj Gadsden vso zadevo v svojih rokah. Lahko je čisto lepo lagodno spravljal svoje reči skupaj in se podal na pot, ker je dobro vedel, da profesorju Thoroldu ne bo mogoče izvedeti, kaj počenja.

Jim hiti k oknu in pogleda ven. Do tal je bilo dvajset čevljev, spodaj pa oster pesek. Ako poskusi skočiti dol, se bo gotovo grdo potolkel, tu v sobi pa tudi ni ničesar, da bi si mogel napraviti vrv. Zavpil je, pa nobenega odgovora! A Jim ni bil take vrste človek, da bi kar zlepa odnehal. Poskusi torej, ako se ne bi morda dala vrata vreči iz tečajev. Pa odpirala so se na noter in bila trdna kot skala; kmalu se je prepričal, da brez kladiva in ostrega dleta sploh ničesar ne opravi. Vsled teh napornih poskusov pa ga je zastrupljena roka še bolj bolela, zato se končno ves izmučen zruši na stol.

Čas je lezel po polževo in Jim je besnel od jeze, ko se končno obrne ključ v ključavnici in stopi v sobo nihče drugi kot sam Gadsden. Jim plane pokonci in se pripravi, da bi ušel, pa Gadsden mu zapre pot in Jim je bil že toliko pameten, da je spoznal: ne morem se mu izmuzniti kakor pes! Gadsden je bil gotovo več ko šest čevljev visok, suh in mogočne postave, res prav lep mož. Toda njegove oči so imele barvo jekla, pa tudi niso bile nič manj trde. Komaj vidno se je smehljal:

"Na, pa si le vtaknil nogo v zanjko, ali ne, Selby?" pravi Gadsden.

Jim pa se ne zmeni za njegov zasmeh, ampak vpraša kar naravnost: "Kje je Sam Lusty?"

"Pravkar je vstal," reče Gadsden. "Bil je čez noč moj gost."

"Torej priznavate, da ga imate zaprtega kot jetnika?"

"Zakaj pa ne?" odvrne Gadsden hladno. "Če sta ti in on toliko neumna, da prideta v levji brlog, menda vsaj ne pričakujeta, da vaju bo lev zopet izpustil?"

"Mrs. Trant naju bo iskala," ga zavrne Jim. "In če naju ne najde, pojde k Mr. Trevenu."

Gadsden pa zmaje z glavo in hladno reče: "Mrs. Trant me prav nič ne skrbi."

V Jimu so vse sumnje pretekle noči znova oživele.

"Hočete reči, da ste jo podkupili?" vpraša jezno. "Da ste samo z njeno pomočjo mogli skriti diktafon v moji sobici za radio?"

"Kaj bi si pripovedovala šolske pravljice, Selby," pravi veliki mož zasmehljivo. — "Vendar, mimogrede rečeno, bil je čeden uspeh, ki si ga dosegel! Mislim namreč, ko si dognal, da sem uporabljal diktafon. Imaš boljšo glavo kot večina fantov v tvojih letih."

Jim pa se za poklon ne zmeni, ampak resno reče: "Ali ste Samu povedali?"

Gadsden pa zmaje z glavo.

"Misliš tisto glede njegove tete? Nisem, seveda ne. Saj nima razloga, da bi jo sumničil, dokler boš seveda ti molčal!" Ko pa je videl, kako je Jim začuden, doda ostro: "Želim, da bi me razumel, Selby: Jaz nisem morda jezen nate ali pa na Lustyja! Zares, še občudujem vajin pogum in vajine uspehe!"

"Zakaj naju pa potem ne izpustite?" ga Jim hitro prime za besedo.

"Tudi to bom storil takoj, kakor hitro mi dasta besedo, da ne bosta občevala s profesorjem Thoroldom."

"Sami veste, da tega ne moreva storiti," ga zavrne Jim.

"Potem se pa bojim, da bosta morala ti in Lusty ostati tukaj, dokler jaz ne odpotujem. Saj vendar ne morem dopustiti, da bi mi križala moje načrte!"

"Pa saj vas Alan Upton in to mesto nič ne briga!" zavpije Jim.

"Upton me nič ne briga, to je res," odvrne Gadsden mirno; "toda kar se tiče mesta Hulov, je pa stvar ta, da se pečam z njo že cela leta. Bil sem v Riu že pred vojno in tam toliko poizvedel, da sem prepričan: Hula še živijo in njihovo mesto je skoraj gotovo najbogatejši kraj na zemlji! Ta narod pa se za zlato tako malo zmeni kakor ti ali jaz za staro železo. Neskončnega napora me je stalo, preden sem dognal natančno lego njihovega mesta in zdaj, ko sem ga našel, nisem tak norec, da bi svojo srečo zapravil.

Jimova brada je trmasto štrlela naprej, ko je očital: "Ukradli ste podatke, Mr. Gadsden! To ste mi sami povedali!"

Gadsden pa ni bil užaljen, še smehljal se je.

203: "Ni tako važno, kako sem jih dobil; glavno je, da jih imam in obljubim ti, da jih bom mnogo bolje izkoristil kakor pa takle učenjaški profesor kakor je Thorold. Jaz se bom lotil te stvari širokopotezno in ko jo dovršim, upam, da bom bogat mož." Nato pa umolkne in upre svoje oči v Jima. "Prav nobenega razloga ni, zakaj tudi ti ne bi imel deleža pri dobičku, fant! Jaz ti bom dal zanj priliko, če boš hotel!"

Jim je bil tako presenečen, da ni mogel drugega ko le strmeti.

"Mislim resno," reče Gadsden.

"Kaj mislite?" se Jimu vendarle posreči spregovoriti.

"No jaz, to, da fanta, ki ima glavo na pravem koncu kakor ti, lahko dobro uporabim. Zlasti takega, ki pozna Morseja tako dobro."

Jim pa je molčal kot grob. Še zdaj si ni mogel predstavljati, kaj Gadsden misli.

"Jaz mislim tako-le," reče Gadsden že precej nestrpno. "Če se odločiš, da greš z menoj na ekspedicijo, te nastavim kot radiooperaterja, ti dam mesečno deset funtov, vso opremo in hrano ter prevoz v Brazilijo v drugem razredu. Dobil boš tudi delež pri dobičku od vsega, kar prinesemo domov. Če so moji računi pravilni — in niso velikokrat napačni — bo to zadostovalo, da začneš življenje jako lepo." Nato spet počaka. "Upam se trditi, da je to več kakor pa ti je ponudil profesor. Ali ni res tako?"

17. Jim se odloči.

Jim je pa le še kar stal in gledal Gadsdena. Ta ponudba ga je tako presenetila, da je komaj mogel verjeti lastnim ušesom.

Gadšden pa je bral njegove misli.

"Mislim resno", je rekel. "In kar je še več: tvojega prijatelja Thorolda ne bom oviral, dokler ne začne on mene ovirati."

Tisoč misli je zaplesalo Jimu po glavi. Nespametno bi bilo, ako bi rekli, da to ni bila zanj izkušnjava, kajti takale ponudba je že sama na sebi bila velik poklon in če je sploh kakšna stvar, ki bi po njej hrepenel, ni po nobeni drugi toliko kakor po priliki, da si ogleda svet! V naslednjem hipu pa je tok vseh teh misli spremenil svojo smer in čudno: ni začel misliti na Thorolda, ampak na Sama! Zdelo se mu je, da v duhu vidi, kako ga pogleda Samov oglati in pošteni obraz, ko zasliši novico, da se je njegov tovariš udinjal Človeku, ki je oba zvijačno ujel.

Jim zmaje z glavo ter se kar naenkrat odloči in reče: "Žal mi je, Mr. Gadsden, a ponudbe ne morem sprejeti."

Gadsden ni pokazal prav nobenega znaka, da je morda jezen. Samo z rameni je skomizgnil.

"Kakor hočeš, Selby. Vendar če si se tako odločil, potem mora seveda tudi moj sklep držati, in bosta ti in Lusty morala ostati tukaj, dokler jaz ne odpotujem."

"Storil bom vse, kar bo v moji moči, da vam uidem," mu reče Jim.

Gadsdenu je obraz »preletel leden smehljaj.

"Svobodno ti; kar poskusi! Ker pa seveda ne maram, da bi mi razdejal pohištvo ali požgal hišo, te moram nadlegovati s prošnjo, da greš z menoj."

Odpre vrata in odide, Jimu pa poinigne, naj mu sledi.

Gadsden ga pelje v pritličje, nato pa po dolgem, s kamenitimi ploščami tlakovanem hodniku tja onstran dvorane in odpre neka vrata, ki so bila videti jako težka in močna.

"To je tvoje stanovanje," pravi s svojim ledenim smehljajem. "Pošljem ti nekaj hrane in če se tekom dveh ur premisliš, lahko trikrat pozvoniš z električnim zvoncem. Pozneje pa bo prepozno."

Preden se je Jim zavedel, kaj se prav za prav godi, je bil že v sobi, težka vrata so se zaloputnila za njim in slišal je, kako se je v ključavnici zavrtel ključ.

"Torej je tudi tebe ujel!" se oglasi Sam in mu stopi nasproti. Bolj jeznega izraza Jim na njegovem od vetra ožganem obrazu še nikoli ni videl.

"Kako pa je tebe ujel?" vpraša Jim.

"S prav preprosto zvijačo. Ko sem se s kolesom peljal mimo vrtnih vrat, sem zaslišal, da nekdo stoka, kakor človek, ki je hudo ranjen. Bil sem tak osel, da mi še na misel ni prišlo, da je to zvijača, v naslednji minuti pa sem že imel na glavi cunjo, potem pa nisem videl ničesar več, dokler se nisem znašel v tej hiši. Najprej sem bil v nekakšni kleti. Semkaj pa so me pripeljali pred nekaj minutami." Nato preneha. "Zdi se mi, da si šel mene iskat, ne?"

Jim prikima. "Jaz sem bil še večji osel kot ti, kajti šel sem v past z odprtimi očmi."

"Kaj bi po toči zvonila!" pravi Sam mirno. "Zdaj morava le za to poskrbeti, da se rešiva."

Jim se ozre po sobi okoli. Bila je majhna in prazna, nekakšna jedilna shramba ali pa morda orožarna. Vrata so bila nenavadno čvrsta, edino malo okno pa je imelo trden železen križ, s tremi prečkami.

"To se jako lepo sliši," reče nato suhoparno, "toda podgana bi lažje ušla iz pasti kakor pa midva iz te sobe! Le kako se misliš te reči lotiti?"

"Pri oknu," pravi Sara. "Prečke niso vdelane v kamen, ampak so privite v leseni okvir."

Jim stopi k oknu in si prečke ogleda. — "Prav imaš, Sam, vendar pa brez dobrega izvijača vijakov ne bova mogla odviti."

Sam se zvito nasmehne in potegne iz žepa izvijač, ki je bil videti kar poraben.

"Gadsden je zvit," reče nato, "vendar pa ni bil toliko zvit, da bi me dal preiskati. Pričvrstil sem vijake na kolesu, preden sem odšel, potem pa izvijač vtaknil v žep. Sreča v nesreči, ne?"

"Mislim da!" pravi Jim. Nato pa spet pogleda okno. "Če se nama posreči, da vsaj eno prečko odstraniva, upam, da se bova lahko splazila skozi."

204: "Tudi jaz sem tako mislil," doda Sam. "Baš sem se hotel spraviti na delo, pa sem zaslišal Gadsdena in tebe prihajati po hodniku. In tega se tudi zdaj bojim, da bi naju namreč utegnil kdo pri delu zalotiti!"

"Res, biti bova morala previdna," mu pritrdi Jim, "kajti Gadsden nama misli poslati nekaj hrane. Zato bom pa jaz pri vratih Btražil in te posvaril, če bom slišal, da se kdo bliža."

Jim gre torej k vratom, Sam pa se loti dela. Pet minut ni bilo ničesar več slišati, le Sam je težko dihal. Nazadnje pa spregovori:

"Vse je zastonj, Jim. Vijaki so zarjaveli in jih ne morem premakniti. Če bi imela vsaj eno kapljo olja, pa bi se nama posrečilo; brez tega pa mislim, da ne bo šlo."

18. Juhe, pa imava olje!

Prav tedaj pa zasliši Jim s hodnika korake. "Nekdo prihaja!" zašepeče. "Sam, skrij izvijač!"

Sam smukne izvijač za polico s knjigami in zašepeta: "Poslušaj, Jim! Ako je Sneed, ga lahko zgrabiva!"

Preden je Jim mogel odgovoriti, se ključ v ključavnici zavrti in res stopi v sobo Sneed. Prinesel je podnos s hrano in ga z ropotom treščil na mizo.

"Več je kot zaslužita, capina!" pravi jezno. "Če bi jaz bil Gadsden, bi vaju izstradal!"

"Ja, kako sva lahko vesela, da niste!" odvrne Jim s smehljajem, ki mu je bilo videti, da Sneeda togoti.

"Tebi bo treba še precej batin, preden se boš naučil olike!" zareži Sneed.

Sam stopi k njemu in se mu ponudi: "No, kar dajte mi eno, če vas mika!"

Sneed fanta pogleda ter vidi njegovo krepko postavo in mogočne roke.

"Lahko storim že kaj boljšega kakor pa, da bi te pretepal!" reče nato, se zlobno zareži in takoj odide iz sobe.

"Na, zdaj pa imava!" reče Jim, ko se zavrti ključ v ključavnici. "Tudi ko bi naju moral po Gadsdenovem naročilu izpustiti, naju bo še pridržal."

"Torej imava toliko več vzroka, da uideva!" pravi Sam. "Takoj ko se najeva, se spravim nad vrata."

Dali so jima hleb kruha, rezino surovega masla in vrč čaja, ki res ni bil najboljši, pa ga je bilo vsaj veliko. Sam prične rezati kruh, Jim pa namesto da bi se vsedel, kar nepremično stoji in strmi v podnos.

"Kaj pa ti je?" vpraša Sam skoraj jezno.

"Olje!" reče Jim. "Saj si hotel olja."

"Seveda, toda kje pa je?"

"Surovo maslo, ne? Kako si zabit!"

Počasi se razlije po Samovem obrazil zadovoljno režanje.

"Prav imaš, Jim. Precej trda je moja buča. Saj je res to isto. Glej, takoj ga bom nekaj namazal na vijake in ko bova pojedla, se bo tudi že vlegel."

Z vročim čajem Sam košček masla raztopi in zalije z njim vijake. Nato pa se vrne k mizi in z Jimom poskrbita, da je hleb hitro ginil. Kar naenkrat pa se sredi zajtrka zasliši štropot.

"Dež," pravi Jim, ko se obrne.

"Da, in prav krepko pada," pritrdi Sam.

"Za naju toliko bolje," reče Jim. "To se pravi, če bova mogla uiti. Potem naju ne bodo mogli tako lahko izslediti."

Sam vstane, vzame izvijač in se spravi znova na delo. "Gre," reče sopihajoč in res: vijak se je nekoliko premaknil. Čez eno minuto je bil odvit. Sam pograbi prečko in potegne. Tudi Jim se obesi nanjo z vso svojo težo in tako zahrešči še zgornji vijak ter se uda; prečko sta kar z lahkoto odstranila. — Jim pomoli svojo glavo previdno skozi okno. Še je močno deževalo. Ko se ogleda naokoli, se umakne nazaj, na licu se mu bere velika zadrega.

"Kaj pa je?" vpraša Sam. "Ali ne bova mogla ven?"

"Ven bova že prišla, zakaj ne; ne vem pa, kako se bova izmuznila proč! Na obeh straneh je visok zid, ki gre dol do čeri na obali. To pa sam veš, kakšne so čeri!"

"Ali ne bi mogla priti čez zid?" vpraša Sam.

"Nemogoče! Visok je dvanajst čevljev, na vrhu pa posut s steklenimi črepinjami. Še če bi imela lestvo, bi stvar bila težka in gotovo bi naju kdo skozi okno videl!"

"Potem bova morala poskusiti pač na čereh," pravi Sam na kratko. "Do tja pa lahko prideva, ne da bi naju kdo opazil, ker je polno grmovja."

"Do robu že prideva, seveda," pritrdi Jim, "toda kaj nama to pomaga? Čeri so visoke več ko sto čevljev in po vsej svoji dolžini čisto navpične!"

"Ne!" ga Sam hitro prekine. "Tako hudo slabo pa ni. Mislim, da bova že na kak način prišla dol." Tu preneha. "Navsezadnje pa, zakaj se ti tako mudi, Jim?"

Jim ga debelo pogleda. "Zakaj? Da profesorju Thoroldu vse poveva, ne?"

"Čemu neki? Gadsden zdaj geslo pozna. Jaz bi mislil, da je bolj potrebno, ako Uptona posvariš!"

"Da, to tudi, seveda!" reče Jim nestrpno.

"Ampak tudi v tem slučaju zopet naletiš na isto oviro," reče Sam; "kajti Gadsden ali pa njegov namestnik bo gotovo tvojo pošiljatev do Uptona prestregel!"

Jim zagodrnja. "Na to pa nisem mislil! Kaj nama je torej storiti?"

"Samo eno nama je mogoče, Gadsdenu pokvariva radio!"

Jiim se zasuče in Sama pogleda.

"Ta stvar se lepo sliši, toda treba bo iti zato v hišo in če to poskusiva, naju gotovo zgrabijo."

"V hišo nama niti stopiti ne bo treba," reče Sam. "Radijeva napeljava gre v hišo pri sosednjem oknu. Če se nama posreči žico prerezati tako, da ne bodo mogli poškodbe izslediti, potem pred nočjo ne bodo dognali, kaj ni v redu, ti pa boš lahko poslal svoje sporočilo, preden bodo poškodbo odkrili in jo popravili."

Jimu se obraz zjasni. "Izvrstno, Sam! Kav spusti me ven, da to zvijačo izvršim!"

19. Na strmi polici.

Še je močno deževalo, ko se je plazil Jim skozi okno med obema prečkama. Spustil se je na tla, stiskal se tesno k steni in se ozrl naokoli. Okna so bila vsa zaprta in ni bilo nobenega znaka, da je kdo v bližini. Natančno tako, kakor je povedal Sam, je žica dovodnica prihajala dol od velike antene in tekla skozi luknjico v loputi sosednjega okna v pritličju. Brž vzame iz žepa nož, se spravi nad žico in v nekaj trenutkih se mu posreči, da jo prežaga.

"Na, košček vrvice!" se oglasi Sam poleg njega. "Zveži oba konca skupaj, potem naj pa le slepomišijo, dokler poškodbe ne odkrijejo."

205: Dež je še bolj padal kot prej. Lilo je in grmelo da kaj, klokotalo po strehi in pljuskalo s tal. Jim zveze prerezana žična konca, nato pa se oba zmuzneta v gosto, nizko grmovje ter skrčena v dve gubi počasi prodirata proti čerem.

Spredaj se je plazil Sam, Jim pa za njim. Čez nekaj minut sta bila že vrhu čeri.

"Saj sem ti pravil," reče Jim, ko se ozre preko strmega robu dol na morje, ki je bilo najmanj sto čevljev pod njima. "Tod ne bova nikoli prišla dol! Čeri so kakar stena."

Ne da bi odgovoril, se Sam vleže na trebuh.

"Drži me za noge!" reče Jimu in ko ga ta krepko zgrabi za noge, se pomakne Sam toliko naprej, da je imel glavo in ramena preko roba. Ta izvid je bil tako čuden, da bi se marsikomu lasje ježili, toda oba fanta sta imela za višino utrjene glave in se jima zato ni bilo treba bati, da bi se jima zvrtelo v glavi.

Sam da znamenje, naj ga Jim potegne nazaj in reče: "Stvar je res precej slaba, pa vendar ni tako hudo kakor se vidi. Kakih deset jardov gor na levo se pričenja neka polica in kolikor sem mogel videti, sega preko vse stene prav dol do morja. Ali bi si upal poskusiti, Jim?"

"Zakaj ne!" odvrne Jim urno.

"Pa bo nekoliko nerodno," pravi Sam počasi.

"Pripravljen sem na to," odgovori Jim; "kajti ti rečeš, da stvar lahko izpeljeva, potem mora iti. Prav rad se celo v nevarnost podam, samo da Gadsdena izplačava."

Sam prikima in pravi: "No, potem pa kar naprej!"

Še vedno je deževalo, ko sta prišla do police, ali do tega, kar je Sam imenoval polico. V resnici je bila samo nekakšna razpoka v strmih čereh, ki se je spuščala proti morju precej bolj strmo kot podstrešne stopnice. Sam je šel naprej, Jim pa za njim. Sam je bil vkljub svojim letom vsaj toliko okreten na čereh, kakor kdorkoli drugi na tej obali in k sreči je tudi Jima dobro izvežbal. Pa vseeno je bila pot taka, da jima je sapo zapiralo. Nobene stopnje nista mogla napraviti prej, dokler se nista z roko dobro oprijela in oba sta le predobro vedela, da ne smeta niti enkrat napačno stopiti ali celo zdrkniti! Dež, ki je noter do sedaj bil njun pomočnik, je bil zdaj njun najhujši sovražnik, kajti voda je curljala dol po čereh na vse strani in take delala granitno skalo spolzko, da groza. Preden sta preplezala prvih pet in dvajset čevljev, sta potrebovala deset minut; tu pa prideta do nekega pomola, ki je bil zadosti velik, da sta lahko na njem stala.

"Nekoliko počijva!" pravi Sam. "Kos pota, ki ga imava zdaj pred seboj, je prav grd."

"Če je grji kot dosedanji, ne vem, če ga bom zmagal," prizna Jim.

"Čisto lepo ga boš zmagal," pravi Sam mirno, "vendar pa bo šla stvar laže, ako sezujeva čevlje."

Jim ni rekel ne bev ne mev, vendar pa mu je srce nekoliko upadlo, kajti vedel je: ako Sam smatra za potrebno, da sezuje čevlje, mora biti plezalna pot, ki jo imata pred seboj, nenavadno huda. Vendar pa čevlje sezuje, zveže trakove skupaj in si jih obesi čez ramo.

Sam se ustavi.

"Prišel sem do konca police," prične razlagati. "Tu se namreč naenkrat odseka in se nadaljuje tamle onstran, zato pa morava preprečkati kos jako strme stene, da prideva do nje. Jim, si pripravljen?"

Jim stisne zobe. "Pripravljen!"

20. Jim na vrsti.

Sam pokaže na grmiček zanikrnega bodičja, ki je poganjalo iz neke razpoke v steni, kakih pet čevljev vstran in reče:

"Vidiš ta grm? Če se mi posreči, da se zanj primem, lahko stopim z nogo na nosek, ki moli iz skale malo pod grmom. Tam nekoliko dalje zopet vidiš v skali grčo, ki jo lahko dosežem, ako se dobro razkoračim; od tam priti do široke police onstran skale bo pa prava igrača. Dobro si vso pot oglej, Jim! Moraš namreč natančno vedeti, kam treba položiti roke."

"Potreboval bi povečalnega stekla, da vidim vse te točke," odvrne Jim in se poskusi nasmehniti, kar se mu pa slabo obnese. "Sicer pa kar ti naprej stopi, jaz pojdem pa za teboj!"

Sam se razkorači in ujame iz skale štrleči nos, ki je bil pa tako ozek, da je mogel komaj prste nanj položiti, nato pa se počasi plazi dalje ter se z desno roko krepko prime za grmiček. Močno ga nategne, pa je držal. Nato pa z levico izpusti in Jimu je kar sapo zaprlo, ko vidi svojega tovariša bingljati med nebom in zemljo in ga samo stebelce bodičja loči od smrti.

Sam pa čisto mirno stegne svojo desno nogo in z njo otipava, dokler ne ujame grče, ki je štrlela iz skale, nato pa se pritisne tesno k steni, se zavihti in grm izpusti.

"All right, Jim," reče nato. "Saj ni tako hudo, kakor se vidi. Zdaj pa še ti!"

Jim se je bal in je to vedel. Vendar pa se premagati ni dal; sicer pa nazaj itak ni bilo mogoče. Globoko vzdihne in začne. Prime se za bodičasti grm ter se z levico izpusti in zabinglja po zraku kakor je trenutek prej bingljal Sam. Pa vendar nekoliko drugače, kajti kar ni mogel najti grče spodaj v skali! Nato pa naenkrat zasliši, kako nad njim nekaj narahlo poklja.

"Sam!" zavpije glasno, "grm se bo utrgal!"

Korenine so se pulile in Jim je čutil, da ves grm počasi popušča; vedel je, da lahko že v naslednji minuti zdrkne zviška dol v morje kakor bi padel s štirinadstropne hiše! Grče v skali pa še ni mogel najti.

"Nasloni se!" se začuje mirni Samov glas in Jim naenkrat začuti, kako ga krepka roka^ zgrabi v zapetju in mu pritisne nogo na trdno skalo. "Nasloni se tesno k čerem," nadaljuje Sam in prav ko Jim' svojo težo prenese na čeri, se utrgajo zadnje korenine žilavega bodičja.

Jim je bil za hip ves trd. Komaj je dihal. Nato pa zopet zasliši Sama kako mu govori: "Prav pri tvoji desni roki je dober prijem. Oprimi se, jaz pa te potegnem."

Jim se oprime in pogleda dol, pa vidi Sama, kako razkoračen išče po steni stopnje in le z desno visi na majčkenem pomolčku. S svoje varne grede je moral priti nazaj, da pomaga Jimu. Ko ga Jim vidi v taki nevarnosti, pozabi na svojo lastno, se skloni dol, ga trdno zgrabi in drži, dokler ne najde stopnje. Minuto nato sta že oba bila na široki polici onstran skale na varnem.

206: "Hvala ti, Sam," pravi Jim in se globoko oddahne. Nato pa pokaže na morje pod njima. "Jaz bi bil že tamle doli, ako me ti ne bi bil prijel!"

"Prav grd prehod je bil!" reče Sam, "zdaj bo pa že bolje."

Zopet začne plezati po polici dol, Jim pa za njim. Čeprav je bilo jako naporno, vendar ni bilo nič v primeri s tem, kar sta že prestala in tako sta napredovala kar hitro, dokler nista prišla do nekega kraja, ki je bil osem do deset čevljev nad vodo. Tu se je polica razširila in končala s prepadom.

Sam pogleda dol v rastoče valove, ki počasi butajo ob vznožje čeri.

"Jim, zdaj nama pa nič ne bi pomagalo, ako bi hotela zopet plezati."

"Vem da ne, pomagalo pa bo plavanje," odvrne Jim. "In to pot sem jaz na vrsti."

"Pa menda vendar ne misliš dol v te valove!" zavpije Sam.

"Saj mi ne bodo nič hudega storili!" se odreže Jim in hitro slači suknjo. "Pa ne misli, da se šalim, Sam! Obljubim ti, da se mi ne bo ničesar zgodilo. Ti počakaj tu, jaz pa grem po čoln." Počaka toliko, da voda zopet naraste, nato pa se z vso silo požene v najvišji val.

Sam se je nagnil naprej in gledal, kako je Jim izginil v sredi velikega zelenega vala. Preteklo je deset sekund, ki so se mu zdele dolge kot deset minut, nato pa se več yardov od čeri prikaže Jimova voda iznad glave in Sam ga vidi, kako začne krepko plavati. Če je bil Sam močnejši v skalah, je bil pa zato Jim mnogo boljši v vodi in ker mu je plima pomagala, se je prav urno bližal kopališču. Sam se je globoko oddahnil, ko je videl Jima kobacati na pesek in stopati k čolnu, ki je bil potegnjen na obalo.

Še nekaj minut in Jim se vrne pod steno ter reče: "Zdaj boš moral pa ti skočiti, Sam."

Sam se obotavlja in prizna: "Hudo se bojim."

"Toliko se gotovo ne moreš bati, kakor sem se jaz tamle gori," odvrne Jim. "Vrzi mi najprej moje čevlje dol, potem pa skoči! Jaz te bom pa zagrabil, ko prideš na površje."

"Nikar ne misli, da bom sploh prišel na površje!" zagode Sam, nato pa se z vso silo požene, skoči ter prileti v morje s kar se da strašnim pljuskom! Puhaje in otepaje pride na površje, Jim pa ga hitro zagrabi ter mu pomaga v čoln; nato pa skoči k veslom ter vesla na vse kriplje, da ne bi čoln treščil ob čeri.

Sam si zdrgne slano vodo z oči ter pogleda gor na čeri in reče:

"Ne verjamem, da bi bili že izsledili, da sva ušla."

"Pa nama tudi ne more nič škodovati," odvrne Jim. "Zdaj naju itak ne morejo več dobiti."

Čoln se je zadel ob obalo in Jim skoči ven. Nehalo je deževati in skozi oblake je prodiralo solnce.

"Kaj bova pa zdaj naredila?" vpraša Sam.

"Preoblekla se. Potem pa mora eden od naju iti telefonirat in presneto se bo moral podvizati."

"Najbolje bo, da greš to pot ti, Jim," reče Sam zelo ponižno. Jim pa ga udari po rami.

"Kaj še, bratec! Tudi to pot pojdeš ti. Prav trdno sem namreč prepričan, da te Gadsden drugič ne bo mogel več prevariti."

"Gotovo pa bo prežal na cesto," reče Sam. Jim malo pomisli.

"No, ti pa povem, kaj naredi: Pojdi v Bude z avtobusom! Tega pa ne bo mogel ustaviti."

"To ni slaba misel," prizna Sam. "Zate bo pa tudi bolje, da stražiš svoj radio. Če bodo le mogli, ti ga bodo pokvarili."

"Bom pa že presneto pazil, da se jim to ne posreči! Halo! Tvoja teta Sara! Čudno se mi zdi —"

Takoj obmolkne, ko se spomni, kaj je Gadsden pravil o Mrs. Trant.

"Videti je, kakor bi se bala!" pravi Sam ves presenečen.

Sam je imel prav, kajti čmerni obraz Mrs. Trantove je bil prav nenavadno čuden videti, ko je stala pri zadnjih vratih in gledala oba fanta; saj je pa tudi kar curljalo od njiju, ko sta stopala gor po klancu. Teta prične takoj ragljati:

"Kje sta pa zopet bila, to bi rada vedela! Polovice noči se potepata, nazadnje pa prihajata takale domov! Saj pravim: Lepo začenjata!"

"Bila sva po opravkih, Mrs. Trant," reče Jim nakratko. "Zdaj se greva pa preobleč."

"Lepo, jaz naj pa sušim vse te umazane cape!" zavrešči zoprno. "Jaz moram sama vse opraviti, vidva pa letata okoli in se zabavata."

Jim pa ji pogleda naravnost v oči in reče:

"Da, imela sva jako lepo zabavo to jutro!" Nemalo pa se začudi, ko ženska do ušes zardi, se na mestu zasukne ter odhiti v hišo, ne da bi še katero zinila.

Fantoma je strašno dobro delo, ko sta zmetala premočeno obleko s sebe, se krepko zdrgnila, nato pa oblekla suho obleko. Med preoblačenjem sta kramljala in Jim je Samu pravil, kako mu je Gadsden ponudil mesto radijskega telegrafista na potovanju.

Sam je kar debelo gledal.

"Ponudil ti je, to ti je ponudil?! No, veš kaj. večje nesramnosti pa še nisem doživel!"

Hitro si obleče suknjo.

"Kar oditi moram. Zdaj manjka deset minut do dvanajstih, točno opoldne pa avtobus odrine. Nazadnje bom moral še hiteti, da ga ujamem!"

"Ali imaš denar, Sam?" vpraša Jim.

"Da, saj mi ga niso vzeli. Tudi sporočilo imam še. Jaz torej odrinem, ti pa ostani doma in pazi na radio!"

"Kdaj se pa vrneš?"

"Ne morem reči. Skoraj gotovo bom moral kaj časa čakati, ker je lahko mogoče, da je profesor z doma."

"Da, prav lahko mogoče," pravi Jim. "Če boš še zadnji avtobus zamudil, potem bo najbolje, da najameš avto."

Sam pa ga kar debelo gleda.

"Jaz! Najamem avto! Saj bi to stalo cel funt!"

"Tu imaš denar in naredi kakor ti pravim. Morda te bom še pred zoro potreboval."

Sam odhiti in bil je.videti kakor omamljen, Jim pa stopi v radijsko sobo pogledat, ali je vse v redu.

Oddahnil si je, ko je dognal, da ni nobena stvar pokvarjena, vendar pa si je rajši izbral varnejšo pot in ni poskušal telegrafirati, ker je čutil, da je najbolje, ako se ne izpostavlja nevarnosti. Tu pa ga Mrs. Trant pokliče h kosilu, zato gre v hišo.

Ko je pokosil, pobere posodo in jo nese v kuhinjo ter pomije, nato pa se vrne v radijsko sobo. Bil je prepričan, da gre Samu vse posreči; prav tako je pa tudi vedel, da bo Gadsden, ko dozna za njun beg, storil vse, kar bo v njegovi moči, da mu prepreči, ako bi hotel Alanu Uptonu kaj sporočiti.

Prav zoperno mu je bjlo, da se mora takole okoli obešati, zato pa se čez nekaj časa skrivaj izmuzne iz hiše in gre na neki vzvišeni prostor blizu meje svojega posestva; od tod je lahko stražil svoj radio, obenem pa pazil, ako kdo prihaja od Gadsdenovih sem. Čez kako uro zasliši hupanje roga in vidi, kako pride skozi Gadsdenova vrata avto in krene proti severu. Sedela sta v njem dva moža, eden je bil Gadsden, drugi pa je bil videti Harth. Jim se globoko oddahne. Če mu gresta ta dva spoti, se Sneeda ne boji.

22. Gadsden zopet poskusi.

Bilo je sedem proč, ko se Sam končno vrne.

"Ni mi bilo treba najemati avtomobila. Neki fant me je vzel na voz do King Tora, naprej sem šel pa peš."

"Ali si profesorja dobil?" vpraša Jim hlastno.

"Dobil sem ga seveda," odvrne Sam, pa je kar nekako težko spravil te besede iz ust.

"Kaj pa ni v redu?" vpraša Jim.

"Vse je v redu, Jim. Imam dobre vesti zate."

"Dobre vesti!" ponovi Jim.

"Mr. Thorold odrine nemudoma v Ameriko in mi je naročil, naj ti povem, da moraš ž njim."

Jim je kar poskočil od veselja. "Da moram jaz ž njim! Sam, ali se ne šališ?"

"Kaj se bom šalil, če je pa res! Vzel te bo seboj, da boš pri ekspediciji telegrafist. In — in lepo ti bo Jim!"

"Lepo! O Sam, saj skoraj ne morem verjeti! Prelepo je, da bi moglo biti resnično! Toda kako je prišel na to misel, da mi ponudi tako mesto?"

"Zakaj pa ne bi prišel!" odvrne Sam. "Saj znaš z radijem prav tako ravnati kakor kak odrasel možak! Prepričan sem, da boš svojo plačo pošteno zaslužil."

"Toda prej o tem ni govoril," ga zavrne Jim. Nato pa malo preneha. "Sam, ali si mu morda povedal, kaj mi je Gadsden ponudil?"

Sam močno zardi in zagodrnja: "No ali ni prav, da sem mu?"

"Oh, Sam!" mu očita Jim. "Potem si mi pa vso to stvar preskrbel!"

"Da in vesel sem tega!" pravi Sam s sklanim glasom, nato pa se urno obrne proč.

Jim stopi k njemu in mu položi roko na ramo in mu vneto reče: "Sam, ti si najboljši tovariš, kar jih je kdaj kak fant imel! Jaz pa sem sebično prase! Ti si mi preskrbel to čudovito priliko, jaz pa te hočem takole hladno zapustiti, da obtičiš v tej mračni luknji in nimaš duše, ki bi z njo govoril! Ne maram iti! Tu pri tebi ostanem!"

Sam pa se hitro obrne k njemu.

"Nikar ne žlobudraj neumnosti, Jim! Nikoli ti ne bi mogel odpustiti, ako ne greš ... Toda čakaj, Jim, saj ti še nisem vsega povedal, kar mi je profesor naročil. Pravi, da misli odpotovati čim prej, da če mogoče prehiti Gadsdena. Iz Bristola odrine v soboto ladja Belstone Castle v Rio. S to ladjo se hoče odpeljati. Naroča ti torej, da pridi jutri v Bristol, kjer se bosta dobila v pisarni Južnoatlantske parobrodne družbe. Moral boš ujeti vlak, ki odrine zjutraj iz Bude."

Jim zažvižglja in pravi: "Potem mi pa ne bo časa preostajalo. Ob treh moram vstati, da dobim zvezo z Uptonom, ako bo poslušal."

"Zato pa pojdi zdaj takoj spat, da se nekoliko spočiješ! Jaz bom pa tukaj stražil, dokler ne prideš dol. Glede opreme nikar ne skrbi, ker je Mr. Thorold rekel, da ti bo vse to nabavil v Bristolu."

"Sam, ti si zlato!" vzklikne Jim. "Ali right! Jaz torej grem malo posmrčat, potem" Preneha kot bi odrezal in vzklikne:

"Kaj je pa to — top?"

"Mislim, da je bolj podobno strelu iz puške," odvrne Sam.

"Kdo bo pa tako pozno zvečer s puško streljal?" vpraša Jim začudeno. "Na, že spet!" Stopi k vratom in pogleda ven. "Ničesar ne vidim. Ali moreš povedati, Sam, odkod sta strela prišla?"

Tu pa vseka že tretji odmev v tiho poletno noč takoj nato pa nekaj močno zarožlja.

"Krogla je zadela v streho!" krikne Jim.

Sam prileti ven in pravi: "To je Sneedovo delo!"

"Kaj pa počenja? Ali naju misli ustreliti?"

"Ne, kaj takega ,bi ne bilo zanj. Ti bom pa jaz povedal, kaj hoče: tvoj radio bi rad razbil!"

23. Sam nekoga ujame.

Še preden se jo Sam domislil, kaj naj stori, je Jim že skočil na lestvo, ki je bila vedno prislonjena na lopo, da je'po njej mogel hoditi na streho.

Sam plane za njim.

"Dol pojdi, Jim!" mu zavpije. "Sicer bo? naslednjo kroglo ti prestregel!"

"Bodi brez skrbi!" ga zavrne Jim in že pridno razdira anteno. "Če je Sneed, ne bo več ustrelil, dokler sem jaz tu gori. Se le preveč hudo boji, kaj bo potem z njim, če mene zadene."

208: Sam ne ve, kaj bi storil, pa le za hip. Saj je bilo čisto jasno, da ima Jim prav. Zato ga torej pusti, naj opravi svoje delo, on pa se prihuli med grmovje in začne hitro pa jako tiho dirjati proti meji Jimovega malega posestva. Od vsega velike imetja, ki je bilo nekoč last Selbyjevih, je ostala samo še hiša, vrt, ena njiva in kos nerodovitne gmajne ob čereh. Porašena pa je bila gmajna z raznim bodičjem; v to gosto grmovje je torej Sam izginil.

Jim je enteno razdrl kot bi mignil ter odnesel njene dele dol v lopo. Noben izmed treh strelov ni napravil večja škode, razen da je skozi galvanizirano streho napravil cunjasto luknjo.

"To je prav gotovo Sneedovo delo," pravi Jim zaničljivo. "Kakor je sam ves zverižen, tako pa še njegovo streljanje. Kljub temu pa je škoda, da bom moral odslej vsakokrat znova postavljati anteno, kadar bom hotel poklicati Uptona; in to ne bo lahko, če bom moral vselej čakati, da se zmrači." Ozre se okoli. "Halo! Sam, kje pa si?!"

Ni videl, kdaj je* Sam izginil, zato si ni mogel misliti, kje bi bil. Gre torej venkaj in pogleda naokrog, pa Sam je izginil kot kafra. Mahoma pretrga tišino krik — kaj krik, pravo trpljenje, nekakšen prečuden glas, ki je prav tako izražal presenečenje kakor grozo. Jim zdirja liki zajec tja, odkoder je glas prihajal, namreč na južno stran bodičja in kot bomba plane na malo odprto jaso, kjer ugleda Sama, kako kleči na nekem bitju, ki je bilo videti popolnoma uničeno in zrušeno ter kot ubito ležalo s hrbtom na trati.

"All right, Jim," reče Sam mirno. Ga že imam!"

"Imaš? Koga? O, saj to je vendar Sneed!"

"Seveda je Sneed," odvrne Sam. "K sreči sem izsledil, odkod je zadnji strel prišel, pa sem tiča ujel, prav ko se je hotel splaziti proč."

"Izpustita me," se repenči Sneed. "Kaj pa se vtikata v moje zadeve? Za to dejanje bosta odgovarjala pred postavo!"

"Jaz se ne bi hotel sklicevati na postavo, ako bi bil v vaši koži, Sneed," mu pravi Sam. "Lahko se vam primeri, da boste tožene^ namesto tožnik; ej, pa vaš gospodar tudi, kajti stavim, da vam je to početje on naročil. Vi nimate toliko soli v glavi, da bi sami prišli na tako misel."

"Jaz? Zajce sem šel streljat, če že hočete vedeti," pravi Sneed.

"Slučajno pa zajci ne živijo po slemenih pločevinastih streh," reče Sam; "sicer ste pa tudi zašli na tuje posestvo." Razposajeno se nareži. "Jim, primi ga!"

"Kaj pa misliš z njim napraviti?" vpraša Jim.

"Dal mu bom nekoliko njegovega lastnega zdravila," odgovori Sam. "On naju je hotel pridržati v Gadsdenovi ječi. Zdaj bova pa videla, kako mu bo všeč, ko bo on jetnik v najini."

"Tega ne smeta storiti!" krikne Sneed. "To je zoper postavo."

"Baš pravi ste, da se na postavo sklicujete," ga zavrne Sam. "Takoj pojdite z nama in prav nič ne razgrajajte zato, ali pa vas bova morala prisiliti, da splezate po čereh dol kakor sva morala davi midva!"

Ta grožnja je Sneeda popolnoma ustrahovala, zato je kar dosti mirno stopal med Samom in Jimom. Peljala sta ga naravnost v radijevo lopo, ga porinila vanjo ter stopila za njim in vrata zaprla.

"Jim, ali naj ga zveževa?" pravi Sam.

"Ne, nikar me ne vežite!" prosi Sneed. "Saj ne bom poskušal ubežati."

"Ne verjamem vam," pravi Sam prezirljivo; "če poskusite, se boste pa kesali. Midva oba bolje tečeva kot vi, pa vaju tudi v moči oba posekava. Usedite se na stol!"

Sneed se usede na stol in ju divje gleda. Bil je jako jezen pa tudi hudo prestrašen. Sam se obrne k Jimu.

"Jim, mislim, da bi bilo dobro, ako greš po vaškega stražnika. Lahko ga toživa, da je vdrl na tvoje posestvo, tudi če mu ne bi mogla dokazati, da je poskušal razbiti tvojo anteno."

Jim ga gleda; tedaj pa mu Sam skrivaj pomežikne in Jim ga razume.

"Da," pravi z veliko resnobo, "to bo najbolje; vendar pa mislim, da ga morava tožiti tudi zato, ker je poskušal razbiti mojo anteno. Saj imava dokaze! Ali ni v strehi luknja od krogle? Pa stvar je še hujša: vidi se, da je hotel naju ustreliti!"

Sneed postane bled kot zid.

"Ne storita tega!" reče hitro. "Sama dobro vesta, da nisem streljal na vaju. Izpustita me in če sem res napravil kakšno škodo, jo poplačam. Poglejta!" doda hlastno, "pet funtov vama dam, ako me izpustita!"

Sam pogleda Jima. "Jim, ali ni to podkupovanje? To pa njegovo zadevo še precej poslabša. Zabeleži si, kar govori! Pred sodnijo bo vse to zoper njega govorilo."

Jim vzame v roko beležnico in prične pisati. Držal se je slovesno kakor kak sodnik, dasi bi bil najraje od smeha počil.

Sneed pa se je prav dobesedno tresel. Glasno je tarnal: "Nisem vaju skušal podkupiti. Samo odškodnino sem vama ponudil za to, kar sem slučajno pokvaril."

"Sami presneto dobro veste, da to ni res," pravi Sam strogo. "Kdo vam je naročil, da poskušate razbiti anteno?"

"Ne povem," pravi Sneed trdovratno.

Jim pograbi čepico in gre proti vratom, rekoč: "Torej grem po stražnika."

Sneed pa kar zatuli: "Stojte! Kaj pa hočete izvedeti?"

24. R. M. S. P.

Sam strogo in kratko vpraša: "Hočem vedeti, po kateri poti namerava iti Gadsden v Brazilijo."

"Će vam povem, ali me potem izpustita?" vpraša preplašeni Sneed.

"Naznanila vas ne bova; samo to vam obljubim," odvrne Sam.

"In ne bosta Mr. Gadsdenu povedala?"

"Ne, ne bova."

"All right. Oditi misli iz Plymoutha s parnikom La Plata, ki odrine jutri večer."

"Ali pojde v Rio?"

"Ne, ampak v Pernambuco."

"To je severno od Ria," dostavi hitro Jim.

"Vem," pravi Sam. "Kako pa bo Gadsden potoval od tam dalje?"

"Ne vem," odgovori Sneed. "O njegovih načrtih sploh ničesar ne vem."

"Tudi ne mislim, da bi vedeli," pravi Sam prezirljivo.

"Ali zdaj lahko odidem?" prosi Sneed.

"Ne, ne morete. Ne marava, da bi še nocoj anteno postavljala v nevarnost. Ostali boste tukaj do jutra, potem pa lahko greste, kamor hočete." Obrne se k Jimu. "Spraviva ga na postrešje. Tam ne more uiti. Tudi seno je tam, da bo lahko ležal, dala mu bova pa tudi nekoliko večerje."

Jim je bil tudi teh misli, zato spravita svojega jetnika v podstrešje in ga zakleneta; nato pa gresta večerjat. Ali je Mrs. Trant vedela, kaj sta počela, ali ne, tega ni povedala, ampak je molčala kot zid. Fanta sta vzela seboj nekaj hrane za Sneeda, nato pa se vrnila v radijevo sobico ter zopet postavila anteno.

"Sam, to si pa jako spretno izpeljal, kar si izvlekel iz Sneeda," reče Jim med delom.

Sam se navihano nasmeje, rekoč: "Te sorte ljudi hitro ustrahuješ. Kaj misliš, ali je govoril resnico?"

"O tem sem trdno prepričan," reče Jim.

"Potemtakem bo pa Gadsden vašo skupino prehitel."

"Res bo odrinil en dan prej," prizna Jim, "Pernambuco je pa tudi precej oddaljen od Ria."

Sam prikima. "Nekaj bi ti svetoval, Jim. Ako moreš dobiti zvezo z Uptonom, bi bilo dobro, da ga vprašaš po najboljšem potu do tistega kraja, kjer se on nahaja."

"Da, seveda bom to storil, vendar pa bo v vsej tej stvari čudna zmeda. Ne morem uvi deti, kako naj profesorjeva ali pa Gadsdenova skupina prodre skozi cele tolpe divjakov, kakršni so Bakairi; in če se jim že to posreči, kako pa se bodo mogli potem vrniti?"

"To tudi mene skrbi," prizna Sam. "Vendar zdaj pojdi k počitku, Jim! Sinoči nisi veliko spal, jutri boš moral pa spet zgodaj odpotovati. Okoli treh te pokličem."

Jim odide in zaspi tisti hip, ko se mu glava dotakne blazine. Zdelo se mu je, da je spal komaj pet minut, ko ga Sami potrese in zbudi.

"Jim, tri četrt na tri je ura. Čas je, da greš na delo. Pripravil sem ti čašo čaja."

"Sam, utrjen si, kakor da bi bil iz železa!' ga pohvali Jim. "Pridem takoj dol. Le tega si želim, da bi mogel to jutro dobiti Uptona, kajti če se mi to ne posreči zdaj, potem ne vem, če mi bo še kdaj mogoče."

Jim se usede, si natakne slušala in začne klicati. Nato pa je bilo v sobi dolgo časa vse tiho. Ko se Jim ozre, vidi, da je Sam v stolu trdno zaspal.

Pretekla je ena ura, tedaj pa začno naenkrat tapljati na njegove ušesne bobenčke Morsejevi znaki: R. M. S. P.

25. Bridko razočaranje.

Jim je vedel, kaj to pomeni; da, še več, spoznal je, kdo pošilja, kajti uho operatorja, ki je tako izurjeno kakor Jimovo, lahko po neznani razliki spozna pošiljalca. Kot bi trenil je odgovoril, nato pa sta se preko širnega oceana in pol celine pogovarjala ta dva človeka, ki sta se na tako čuden način seznanila.

"Vaši signali so danes močnejši," mu natipka Jim.

"Oskrbel sem se z vodno silo," mu odgovori drugi. "Kaj je novega?"

Jim mu hitro sporoči, kako je Gadsden s pomočjo diktafona prestregel geslo in Alana Uptona prosi, naj geslo spremeni. "Rabite odslej črke T. L. S.," mu reče, ni se mu pa zdelo potrebno razlagati, da so te črke začetnice imen Thorold, Lusty, Selby.

"Zabeležil sem si," pride odgovor. "Kdaj Gadsden odpotuje?" Jim mu pove, pa tudi ladjo, s katero se bo vozil profesor.

"Dobro!" reče odgovor. "Gadsden bo skoraj gotovo prodiral po Frančiškovi poti navzgor. Vam pa svetujem, da gresta v Rio. Železnica do Goyaz. Nato mule. Letalo neporabno. Nemogoče vzeti seboj bencin za dvojni polet."

Jimi začne izpraševati, kar ga je težilo.

"Kako bo moglo pol tucata ljudi prodreti skozi divjake?" poizveduje Jim. "In če bi to tudi storili: Kako priti nazaj?"

"V našo dolino pelje tajna pot," de odgovor. "Pošljemo ljudi naproti kot vodnike. Prinesite bencina za moje letalo! Bakaire bom ugnal, če mi prinesete vsaj dvanajst galon. Nemogoče zdaj podrobno razlagati, pa zaupajte mi!"

"Ne vem, ali bom mogel radio prinesti dalje kot do zadnje železniške postajo," nadaljuje Jim.

"Torej pridete tudi vi?"

"Da."

"Dobro. Pripeljite radio do Ria in od tam govorite! Kdaj odrinete?"

"Odtod še to jutro," mu pove Jim. "Kako tam vzdržujete obleganje?"

"Zlahka, le za živež je trda."

"Koliko Hulov?"

"Okoli tri sto. Dobri ljudje, a majhni in boječi. Nočejo boja. Naj vam še kaj povem?"

"Vse polno, pa vas zdaj nočem nadlegovati. Tekom treh mesecev se vidiva."

"Upam. Prisrčen pozdrav stricu in Greyu in vam! Stricu recite, da sem neskončno vesel, ker vem, da prihaja."

"All right! Z Bogom!" odtipka Jim in zaključi pogovor.

"Torej si ga dobil?" pravi Sam. Tipkanje ga je zdramilo, pa je nekaj časa stal poleg prijatelja. Jim mu da papir z zapiski in Sam jih prebere. Njegov obraz, ki je bil navadno tako1 neumen videti, se mu razjasni in pravi: "Tajni vhod in vodnik,, da vas popelje vanj! O Jim, kako si srečen!"

Jim pa globoko vzdihne in pravi koprneče: "Oh, Sam, ko bi te mogel vzeti seboj!"

"E, saj nama nič ne pomaga, če na to misliva!" odvrne Sam trezno. "Ali bi ne bilo bolj pametno, da radio zavijeva? Prav kmalu boš moral na pot."

Jim je bil hudo potrt, ko sta radio pospravljala, vendar še hujše je bilo, ko se je moral od Sama posloviti. Sam ga je spremil do avtobusa, ki naj bi ga popeljal do postaje. — Prav pred odhodom vzame Jim pet funtov denarja, ki mu ga je bil dal profesor, ter jih stisne Samu v roko, rekoč:

"Moraš vzeti, Sam; kajti če bi ti tukaj začelo presedati in bi rad šel na morje, boš moral imeti nekaj denarja za pot!"

Sam se obotavlja, nazadnje pa le vtakne bankovce v žep.