Mrtvi umetnik
| Mrtvi umetnik. Slika iz umetniškega življenja |
| |||||||||||||
Marsikdo je že slišal o znamenitem slikarju Rubensu. Umetniki njegovega časa so ga imenovali najboljšega delavca s čopičem. Peter, Paul Rubens, tako je bilo njegovo ime, se je rodil v Siegen pri Antverpnu na Nizozemskem l. 1577. Njegov oče je bil odvetnik v Antverpnu. Zgodovina iz 15. stoletja nam je ohranila obilo malih povestij iz njegovega življenja.
Nekega dne je Rubens v spremstvu svojih učencev obiskoval v Madridu na Španskem različne cerkve in druga poslopja.
Idoč mimo nekega samostana, kateri je že po zunanjosti kazal, da je prestal bojne čase, vstopi s svojimi spremljevalci, nadejaje se, da najde kaj zanimivega za svojo umetnost. Vže je hotel zapustiti temni samostan, pa vendar še pogleda v malo stransko kapelico. Temen kotiček je bil to, brez vsega lišpa, mali altarček, nekoliko ozalšan in stara spovednica na levi strani vhoda, vse značilno za tiho zavetje samostansko. Kar naenkrat se vprejo Rubensove oči v desno stran stene, kjer je visela stara slika. Molče jo opazuje. Slika predstavlja umirajočega meniha, ležečega na tleh svoje celice, s svetim razpelom v desni roki, in z levico na prsih. Bledo, proti nebu obrneno obličje mladega umirajočega očeta, je kazalo mirno resignacijo in popolno vdanost. Na drugi strani kapelice je visela druga slika, nekako jednaka prvej.
Predstavljala je mlado, umrlo devico v mrtvaški rakvi. Na njenem obličju se je lehko čitalo, da je bila krasotica; prvi pogled je obudil gledalcu neko obžalujočo misel, da je ta mladenka prezgodaj zapustila ta svet.
»Mojster, kdo je umetnik teh dveh slik?« — je vprašal jeden izmed Rubens-ovih učencev. »Ime je bilo zapisano tu v kotu in pozna se, da je bilo zbrisano šele pred kratkim.« — »To ni delo noben'ga mojih prijateljev, nobeden nima tega čutila za risanje. Slikarija ni več kot trideset let stara in ne manj kot dvajset. Umetnika te slikarije ne poznam, dobro pa vem, da njegovega dela še nikdar prej nisem videl. Bržkone, da ne živi več in, da je to njegovo edino delo. Kaj ko bi bil slikal ti podobi menih, katerega predstavlja ta slika v smrti!«
»Gospod! ti se šališ z nami,« — so odgovorili Rubens-ovi učenci. »Vsak človek si lehko predstavlja svojo smrt,« jim je rekel umetnik. »Obe sliki imati pomen preteklega življenja; ter nekako predstavljati: nesrečno ljubezen, mrtvo upanje, utrujenost življenja, resignacijo in pozabljenost preteklosti. Skrivnostna poezija se kaže na obeh slikah. Zdi se, da je podoba ženske v rakvi, duša in telo umirajočega meniha. Ko je ona umrla, umrl je tudi on svetu ter stopil v samostan. Mogoče da poizvemo njegovo ime tu v samostanu.«
Rubens zapusti kapelico hoteč poprašati za prednika samostanskega, kar zagleda na drugem koncu starega meniha pod velikim lesenim križem, vtopljenega v molitev. Rubens ga po svoji navadi priprosto nagovori: »prosim, oče! povejte predniku samostana, da želim ž njim govoriti.« Menih vstane, ter mu v tihem glasu odgovori: »kaj želiš od mene moj brat, jaz sem prednik tega samostana.«
»Oprostite oče! mojo nadležnost in povejte mi, ako Vam je znano ime slikarja onih dveh podob v kapelici!«
»Kaj bodeš mislil o meni, če ti povem, da se njegovega imena ne spominjam?«
»Oče, vam je bilo njegovo ime znano in ste ga pozabili?«
Nekako porogljivo pristavi potem: »oče, vi imate slab spomin.« — Menih pa zopet poklekne, ne da bi mu dal odgovor. — »Vstani v imenu kralja!« reče na to glasno in ponosno nizozemski umetnik.
»Kaj še želiš od mene, moj brat?«
»Kupiti hočem slikariji.«
»Slikariji, moj brat, nista na prodaj.«
»Povejte, mi potem, kje naj iščem umetnika?«
»Njegovo Veličanstvo želi zvedeti zanj; jaz pa mu hočem voščiti, kajti njegovo delo je občudovanja vredno.«
»To se ne more zgoditi, umetnika ni več na svetu.«
»Torej on je mrtev! Nihče ga ni poznal, Vi pa ste pozabili njegovo ime; ime, katero bi pokrilo moje.«
»Vedi, oče,« je Rubens ponosno rekel: »jaz sem Peter, Paul Rubens.«
Preseneten je gledal menih nizozemskega umetnika, katerega je že dolgo poznal po njegovih slikah.
Z veselim glasom je Rubens nadaljeval: »oče, Vi me poznate, zatorej Vas prosim, povejte mi, ako imate še kako delo tega tako nadarjenega umetnika in kedaj da je umrl?«
»Moj sin, ti me ne razumeš,« je odgovoril menih. »Jaz sem ti omenil, da slikar tega dela ni več na svetu, a, s tem ni dopovedano, da je mrtev.«
Rubens in njegovi učenci so jednoglasno zaklicali: »torej on živi, živi!
Pomagaj nam, da se ž njim seznanimo!« »Ta mož se je odpovedal svetu in nima nič s svetom opraviti; prosim te, pusti ga v miru umreti!« »O, oče, to ne more biti,« je rekel Rubens z glasom polnim oproščenja. »Prosim Vas, povejte mi samostan, v katerem biva, jaz ga moram najti. O, kaka čast ga čaka!«
»Če pa odpove?« — »Potem se pritožim pri papežu, kateri me časti s svojim prijateljstvom.«
»Pri papežu?« — je ponavljal samostanski prednik.
»Da, oče, pri papežu. Vam je dobro znano ime in kraj, kjer biva umetnik, a vi ga prekrivate. Papež in kralj Vas lehko prisilita povedati; in jaz bom skrbel, da se to zgodi.«
»Oh ne stori tega, Senor Rubens. Vzemi sliko ako hočeš, a njega pusti v miru!
V Božjem imenu govorim s taboj: da jaz sem ga poznal, on je ljubil, tolažil, bil zavržen v smrtnem boju in rešen iz valov preteklosti, ta velik mož, kakor ga ti imenuješ ta nesrečnež, kakor ga sodim jaz.
Nekdaj je bil pozabil Boga, a zdaj se mu bliža, zdaj živi le zanj.« Umetniki so zapustili tihi samostan. Čez tri dni Rubens zopet obišče samostanske brate da bi se poslovil od prednika, predno odide iz Madrida. Stene v kapelici so bilo prazne, namesto namesto slik je videl tam črno rakev in okolu nje menihe, ki so opravljali molitve za mrtve. Približal se je rakvi. Mrtvo truplo samostanskega očeta je ležalo v njej. Isti izraz miru in udanosti se je zrcalil na njegovim obrazu, kakor ga je videl Rubens pred tremi dnevi na sliki v kapelici. Mrtvec je bil samostanski prednik. Zdaj je bila rešena Rubensova zastavica, zdaj je vedel, kdo je bil umetnik onih dveh slik. »Večni pokoj njegovi duši!« — je dejal Rubens »bil je izvrsten slikar!«