Mož in ženska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mož in ženska.
F.
Izdano: Slovenski narod 31. oktober 1911 (44/251)
Viri: 251
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Konec plesa.

Zadnji glasovi harmonike se gube.

Soba je polna dima; diši neprijetno; glasovi vse vprek.

Trala - lala; la lalla ...

Pijan vojak poje.

Ha, ha! Hi. hi!

Dve kuharici se smejeta; rezek je glas eno.

»Plačat!«

Kodrast pijanček plačuje; natakarica mu kaže zobe. Roki okoli pasa; na ustnih smehljaj ...

Vrata so se odprla široko. Nevidna črna senca je izginila. Kdo ve kam! Zaloputnilo je; človek, sreča s teboj!

Mračno je v sobi. Kakor zla slutnja se je priplazil mrak; napolnil je sobo do zadnjega kotička; pomešal se je z dimom. Zakril je obraze; zarisal je konture, sence – vsepovsod: na stenah, pri stropu, pri oknih, pri raizah – vsepovsod.

Pri peči sta sedela mož in ženska; mrak jima je poljubil čela, razgreta od plesa.

Njene oči strme proti oknom, proti rdečim zavesam... Njegove so zaprte; nekaj težkega počiva na njih.

Trala - la la la ...

Pijan vojak poje ...

V njunih dušah je mir, sladki mir, sekunda pokoja in pozabnosti.

Zakaj je vse utihnilo? Ali so spoznali svetost trenutka? Ali kaj –? Kako –!

Njegovo lice počiva na njenih dolgih kitah. Molčita.

Le duše govore, šepetajo: pojemajo in vzplamtevajo, kakor plamenček večne luči.

Njena duša je polna resne blaženosti:

Pridi, pridi, sprejmem te v naročje, poljubim te, objamem, pritisnem k sebi, močno, močnejše, ne izpustim te nikdar več, le pridi, pridi! ... Ženska sem s teboj; nikdar poprej, nikoli pozneje. Ženska prvič, ženska zadnjic. Odplavajo minute v večnost in izginejo v njej; samo spomin ostane, to je spomin dejanja. Naj te držim, naj te hranim v svojem naročju pij mojo kri, sesaj moj mozeg, uživi se v moje življenje in živi ga in živela bodem jaz tvoje in eno bova, samo eno. Ono večno, kar ostane vekomaj, kar ne preide nikoli: – ženska s teboj ... Večno plava solnce po obzorju ... jaz sem tvoje solnce ... daj, pusti, da te ožive in ogrejejo moji žarki; naj ti razgrejejo kri –! Roža, razkrij svoja pestra krila, razširi cvetoče liste, zaduhti, ne brani se solnca, da ti poživi plod ... ne brani se solnca ...

Čuden molk je bil v sobi in gosta tema. Dvoje oči se je iskrilo; ene proseče, zahtevajoče; druge motno in kalno in brez ognja.

Zakaj je mir povsod?

Iztrgal se je iz tesnega objema. Kako so ga držale te roke, kako so ga priklenile, kako so ga dušile! Zasužnjile so ga drugemu bitju: prenehal je on: eno samo bitje je živelo in klilo. Eno bitje: ženska!

In tulpa v vrtu je zaduhtela in strepetala v lahnem snu, v sladki nezavesti. Otresli so se prašniki ... Med cvetjem je dihal veter ...

A konec vsemu!

Pri peči sedita zopet mož in ženska. Nič več ne šepetajo njuni duši, nič več ne dihajo sladkih besedi. Ni več blaženosti na licih, sreče v srcu.

Oba obraza sta nemirna; trepetata in drhtita v nemiru. Boječe in neverjetneo je vprašanje:

Kaj se je zgodilo?

Tralala, – la, la ...

Pijan vojak poje. Še eden pomaga napol tiho z istim basom, iz globokih prsi.

Tralala ... lala ... doni v temi.

Mož ima zaprte oči; ženski kloni glava na prsi. Tema je. Iz teme vstaja življenje; napol pijani glasovi.

Ko bi se videlo v črnem mraku!

Možu trepeče srce strasti, ki žge in peče. Vroča glava, vroče čelo kliče po hladilnem studencu. Diha težko; sapa mu je težka.

Kesanje je v duši.

Za požirkom sladkega vinca ni kesanja: ni kesanja, če utrgam zeleni cvet in se okitim; ni kesanja, če storim dobro v hudem času.

Moral sem. Nevidna sila me je tirala; črna, tajna, skrivnostna oblast, ki pelje moža k ženi in ju združi v eni minuti v eno bitje ... Grozno ... brez volje, brez moči do upora ... vse npotm sile omami sladki klic ...

In mož mora ... in se kesa ...

Možu se spači lice; oči mu osive in zažare v divji grozi, v zavesti polnem smehu, v bolnem obupu ...

Šel sem in storil sem ... ponižal sem se ...

Kri mu valovi; srce buta s silo, žile so napete; ne ve, ali znori.

... in bil sem ženska ...

Strese se; na čelu se mu utrne potna kapljica, mokri lasje padajo na čelo. Vrača se pokoj ...

Trala ... lala ... poje pijan vojak.

Luči nam dajte, svetlobe!

Glas iz temnega kota je hripav in oduren.

Moža prevzame bajna opojnost. Utrujenost se ga loti ... Tolažilni in dobrodejni sen ga sprejema v svoje naročje. Blagor mu, kogar zaziblje v svoji deželi Koromandiji, v deželi mleka in medu; dobro mu, komur ne otrnjo srca in misli težki sen, blede prikazni, mučni spomini ...

V možu je želja, nejasen spomin. Niso pozabno omamljive njegove sanje.

Ali si mi lagala takrat? Ali si bila res prvič ženska?

Zdi se mu, da ga je zadelo nekaj strašnega

Če je bila drugič, potem sploh ni bila ...; drugič in z drugim ...!

Potem jo zadavim, potem jo ubijam, zaženem vanjo velik kamen, da ji prebije lobanjo, da bo kapala kri v curku, v potoku ...

Možu je strašno ... Vsi njegovi živci so razburjeni. Maje se mu roka, ko prižiga žveplenko.

Svetel žar okoli in okoli. Hipen molk nastane; radovedno pričakovanje. Kaj bo? Sence se premikajo, zagrinjajo se druga v drugi.

Mož drži žveplenko, ki dogoreva in gleda ženi v oči. Njegove so se izbulile in strme; hočejo videti, hočejo se prepričati, vsaj uganiti. Zato gledajo ... prodirajo v globino ženskih oči – ženske duše.

Kakor je hladno njeno lice, tako so hladne njene oči. Nalahno, le malo, nekako nežno so povešene; uprte v tla. Temne obrvi jih dčijo, – ah, kako dražestne in mamljive so te oči!

Kesanja ni; veselja ni, ne zadoščenja. Te oči le vabijo in kličejo in hočejo se enkrat, še dvakrat, še večkrat, vedno in brez preneha, brez prestanka ...

Zakaj ste vendar tako hladne, ve oči, strasti in poželjenja?

Tudi vam je treba umreti; tudi vas ne bo enkrat, čeprav se režite drzno, izzivajoče, ve oči satanske ...

Žveplenka je ugasnila; tema vsenaokoli tudi mir.

V sobi, v temi nekje, zaropota stol. Točajka križiga luč. Steguje roki; prsi se ji nervozno tresejo.

Muzikant, ded s sivo brado, vodenimi očmi, raztegne mehove.

Krik, vpitje, prerekanje. Gostje gostilne plešejo. Vojaki, kuharice, hišne, delavci, vsi se vrte.

Vabljivi glasovi razburjajo kri.

Mož in ženska od peči plešeta. Gledata se plaho, drug drugemu v oči. Kakor bi hotela vprašati, kaj se je dogodilo?

Morda res ne vesta v prvem trenutku.

Ali obrazi jima blede; rdeče pege se vidijo na licih.

Res, dogodilo se je!

Prej plahe oči, še bolj so splašene! Kako nemirne!

Plešeta, gledata si v oči in vesta: grešila sva v mislih.

Sedaj sta pri vratih; le priprta so.

Tralala, lala ... poje pijan vojak ...

Izgineta neopaženo v noč ...

V sobi se dviguje dim cigaret; gostje plešejo, starec gode, mlad človek objema točajko.

Tralala la ...

Korenat vojak se nagiba na stolu; miži, poje ...