Morje (Slovenske večernice)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Morje (A. Z.))
Skoči na: navigacija, iskanje
Morje.
A. Z.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Morje je imeniten del sveta že bilo v starodavnih časih, še bolj pa je dandanes; kajti tisoč in tisoč brodov se giblje po njem iz vsih delov sveta in vsih primorji. Le slaba kupčija bi bila, ako bi se ljudje bali na morje se podati, posebno današnji dan, ko se brez mere veliko blaga iz Amerike zamenja. Stari so tudi brodili po morju in tudi njihova kupčija ni bila brez pomena. Feničani, Kartagani in Gerki so se bogatili s kupčijo po morju. A stari mornarji niso vendar imeli istega poguma se podati na širjavo morja kakor ga imajo naši mornarji naše dobe. Zato ker v starih mornarjih ni bilo tistega duha kakor v naših novih, so imeli pa tudi mnogo praznih ver, ki so se popolnoma strinjale z njihovo malikovavsko vero. Te prazne vere ali prav za prav njih vera o bogovih in druzih podbožanstvih so njim branile se podati kaj bolj dalječ od njihovega navadnega bregovja. Menili so stari, da tam unkraj morja se preseljujejo mertvi, ko morajo zapustiti svet, tam tedaj je strašni Orkico ali nevidni svet; tamje z železnim zidom obdani Tartarus za hudodelce; tam ima Pluto, podzemeljski bog, svoje kraljestvo, ki vsacega, kdor koli pride njegovo kraljestvo obiskat, obderži za vselej. Tam so tudi Serene (morske deklice), ki mornarje s krasnim petjem omamijo, da zaspó, Serene pa jih pridejo tako spijoče podavit. Take in enake pravljice so branile starim se podati v daljavo morja. Ni čuda, da so stari tako mislili in iz teh vzrokov tudi zemljo za veliko ploščo deržali, katera nima nikjer konca ne kraja; čudno pa je, da so tudi pozneje kristijanje te basni verovali! Pa saj jih je še zdaj veliko, ki imajo za gotovo istino pravljice o omenjenih deklicah, zraven bi se pa tudi marsikedo še danes zamerdnil, ako bi mu kedo overgel pravljice o povodnem možu — ki je najberž tudi ostanek nekdanjih vodnih bogov. Vsaj po večem je storil Krištof Kolumbus tem basnim konec, ko je prijadral unkraj morja in zopet tam našel našim bregovom enake bregove. Res je, da tam je najdel drugi svet in ljudi, pa ne svet mertvih, ampak živih. Ni jih videl nobeden še Seren, ki bi bile koga zadavile, temveč tisuče jih je že zakopanih v dnu morja, ki jih je morje za posilni davek vzelo.

Danes brodovi povsod kretajo, ni je že luke, ktere bi ne bili mornarji obiskali. Ne le mornarji, tudi popotnikov množina gre na morje, nekteri se preseljujejo, drugi grejo iz znanstvenih vzrokov na morje. V sredi vodene plani se znajdejo mornarji čestokrat o mirnem in viharnem vremenu. V mirnem vremenu imajo popotniki veličastni prizor vshajajočega solnca in tako tudi zahajajočega. Veličastno je videti solnce, ki kakor bi se z vode pomikalo v svoji purpurni zarji; tako tudi kadar se vtaplja v morje in nebo in vodo kervorudeči. Po sredi vodnega kroga se peljajo mornarji, nikjer ne vidijo suhe zemlje, le semtertje se njim prikaže kakovi otok, ki se jim kakor blisk hitro izpred oči umakne. A ni zmerej to, le o mirnem vremenu, kajti ko prej prepevajoči mornarji ugledajo prihajajoči vihar, akoravno še dalječ, že utihnejo in k delu jih kliče povelje poglavarjevo; kakor vojak v dvoboju, tako se zdaj mornarji boré za življenje z viharjem, vihar pa serdito tirja davek, zato da se smejo peljati po morju, od njih: življenje, in jim žuga jih zdaj pa zdaj v dno morja pokopati. Visoko vzdignejo zdaj valovi barko in jo kakor pšico med se globoko potisnejo, med tem ko že zopet pod njo šinejo in tako iz herbta v dol in od tam zopet na herbet spodlezejo, jo še bolj s silo pahnejo. Tako se versti mornarjev sreča, tisuče jih je že morje svojim živalim žertovalo in vendar še zmiraj bolj se množé brodovi po morju, vedno več se prepeljavajo ljudje in blago sem ter tje, ne gledé na nevarnost, ki jim proti.

Pa dovolj o mornarskem življenji, preiskujmo sedaj globočino morja in njegovo naravo sploh.

Vsakdo že ve, da obseže morje tri dele vse zemlje in le ena četert ostane suhega sveta. Manj pa je znana globočina morska. Globočina morja je se ve da razna v morju, kakor je dno v nekterih krajih nižje nego v drugih, sem ter tje se verhi morskega dna celo iz vode dvigujejo, kar mi potlej otoke imenujemo; vsa zemlja ni druzega kakor veliki verhi, ki molé iz morja, to tedaj: veliki otoki. Kakor pa nekteri verhi visoko nad morjem proti nebu molé, kar gore imenujemo, tako se tudi v morju strašne brezna najdejo, ki presežejo z globočino mero visočine naj višjih verhov. — Navadna globočina v morju, terdijo nekteri, je okoli 1000 met. (514°), vendar je nekoliko neverjetno, kajti v obče bi moglo več od 1000 m. meriti; vendar se pa ne ve še zagotovo, ker morska zibel nam je še jako neznana.

Med najbolj znanimi globočinami je Baltiško in Atlantsko. Atlantsko je najbolj znano postalo o času, ko so z Evrope v Ameriko telegraf delali; našli so namreč 8000 m. (okoli 4115°) globoko, da celo 14.000 m. (7300°) globočine. Naj večkrat so pa 9000 m. globoko našli. — Tiho morje je najberž do sedaj nedokazano v oziru globokosti. Vendar so pa tudi v tihem morju 14.000 m. brezna našli.

Vprašajmo še, iz kakšnih tvarin obstoji morje? — Iz slane vode! se bo smejaje kdo namuznil; pa to ni še vse. Ne samo sol in voda skupaj je morje, tudi druzih tvarin ima še v sebi. Vsaka voda ima razun svojega bitja tudi še drugih različnih tvarin, ki se ji priobčijo, ko teče po strugah potokov in rek. Ako teče voda po apnenem kamnu, si priobčki apna; ako po premogu, premoga, žvepla, železa i. t. d. Zakaj se nam pa vse vode enako dobre ne zde? zakaj ločimo terde od mehke? zato ker niso vse enake po tvarinah, ki jih imajo v sebi. Tako tudi morje! pa, ali se ne zlivajo vse vode v morje? ako se pa zlivajo, tedaj prinesó seboj tudi tvarine, ki so se jim med tekom priobčile. Poleg tega pa ima morje samo na sebi množine rudnin med vodo mešanih, ki si jih je deloma iz svojega dna določila; mislim, da ne bo nikdo tajil, ako rečem, da je v morju mnogo rud in še več, kakor zunaj vode. — Sol je pa vendar poglavitna stvar v morju; vendar pa tudi soli ni povsod enakomerno, kajti nekteri deli morja so mnogo manj slani, kakor postavim: Jadransko je bolj slano kakor Černo. Uzrok tega je, ker se v nektera morja manj sladkih vod izliva kakor v druge. Iz morja puhté soparji in megle in te megle se zberó v oblake in tisti naprej dirjajoči dalječ preč od istega morja, kjer so se vzdignili, dež učinijo; dežnica se potem v reke zliva, ki ne tečejo v tisto morje, od koder so se oblaki nabrali. Da pa dežnica ni slana, vsak ve, tedaj z meglo se je sama voda vzdignila, sol pa ostala; ako je pa voda sol pustila v morju, tedaj je morje toliko bolj slano, kolikor je sladke vode zgubilo.

Bode se našel znabiti kedo, ki bode hotel besedovati: da na način, ki sem ga omenil ravnokar, bi moglo isto morje, kamor ne teče dovolj rek, sama sol postati; pa ne, saj so posamezni deli morja med seboj v zvezi, kakor n. p. Jadransko se derži Srednjezemeljskega in to Černega, Rudečega in tako naprej. — Rekel sem, da reke dostikrat ne tekó v tisto morje, od koder so se nabrale, in s tem storé, da eno morje bolj slano pusté, kamor pa tekó, morju slanost manjšajo; kajti, ako ravno se deli morja vkup deržé, vendar se zato ne pomešajo naenkrat s sladko vodo, da bi mogli biti vsi enako slani, temveč voda, ki iz rek priteče v morje, slano vodo le bolj proti drugim delom odriva. — Enak prikaz imamo prec mi Slovenci: mi dobimo dež le največkrati od Jadranskega morja, dežnica se zliva pa v Savo, Dravo, Muro in druge reke, ki pa ne tekó nazaj v Jadransko, temveč v Černo morje. Tako dež, ki pri nas pade, kolikor več ga je, toliko bolj slano Jadransko morje pusti, Černo pa osladi. — Rudeče morje, jako plitvo primeroma z drugimi morji, nima rek znamenitih, ki bi mu slanost manjšale, je najbolj slano morje. Tudi je bilo rudeče morje premalo v zvezi z drugimi vodami, da bi se mu bila slanost manjšala. Vendar ravno omenjeni uzrok se sme zdaj opustiti; od kar so storili vodotok Suč (Suec), je prišlo Rudeče tudi s Srednjezemeljskim morjem v zvezo in tako nekoliko na slanosti izgubilo. Baltiško morje je najmanj slano, kajti v njega se zliva množina rek, ki mu slanost zmerijo. V primeri z Rudečim je Baltiško za kacih 30 tisočev manj slano, tako da če se more storiti iz vode Baltiškega morja 6—8 funtov soli, se stori iz ravno toliko vode Rudečega 35—40 funtov.

Razun soli ima morje tudi mnogo rud, največ železa, premoga, bakra, svinca in žvepla; kdo ve, če preseže vsa taže srebra, ki ga imamo mi Avstrijani kovanega, tisto težo, ki bi utegnila biti, ako bi vse srebro, kar ga je med vodo morja, stehtali? —

Morje ni nikdar prav mirno, kajti vedno narašča in vpada. Morje vpada in narašča vsaki dan, toda ne vedno ob eni uri in tisti uri. Tudi ne vselej enako močno. Ako opazuješ naras morja, našel boš, da ono kimovca mesca zjutrej narašča, in potem vsaki dan nekoliko pozneje, tako do mesca sušca že zvečer narašča. Posebno znamenito je, da je naras ob mlaju tri dni precej močneji, ob ščipu pa štiri dni. Iz tega se razvidi, da more imeti tudi luna mnogo upliva do morja, posebno pa o imenitniših spremembah.

Barve je morje modrozelenkaste; ako ga od dalječ gledaš, vidilo se ti bode višnjevo kakor nebo, to pa največ zato, ker se v zerkalu morja nebni obok vidi. Ako ga pa blizo opazuješ, spoznal boš, da mu prezreš neverjetno globočino do dna. Mnogo mu barvo spremenijo razne tvarine, ki so mu med vodo mešane, kakor sem omenil, posebno sol; zato pa tudi morje ni vseskoz enake barve; je več ali pa manj modro.

Toplote morja se ve da se ravnajo po letnem času in po legi, vendar pa to je le v obče, posamezno pa se tudi dva morja enake lege in letnega časa razločita. Vzrok temu je, da ktero morje je bolj plitvo, tisto tudi toliko ložje solnce pregreje. Po legi se morje po toploti loči eno od drugega, kolikor bolj bliže je solnčnega ravnika, to je, ekvatorja [1]. Kolikor bolj oddaljeno je pa od ekvatorja, toliko merzleje je. Rudeče morje je najbolj toplo, celo čez 30° R. mu naraste vročina. 30° R. pri nas o poletnem času komaj naraste vročina zraka, tam pa je voda tako topla. Rudeče morje je tudi zarad vročih vetrov bolj vroče, ki prihajajo iz Azije in Afrike čez to morje.

Najbolj merzla sta pa ledena morja, namreč severno ledeno in južno ledeno, ta dva morja sta najbolj oddaljena od ekvatorja. Bog je hotel pokazati svojo vsegamogočnost, zato ni hotel vseh krajev enako toplih vstvariti. On je hotel storiti, da bi ga povsod človeč častil v takem stanu, v kakoršnem je in občudoval njegovo modrost in mogočnost; hotel je tudi, da bi razne toplote raznih stvari vodile in tako eno drugej služile. Bog bi bil lahko vstvaril povsod enake toplote, pa vendar je vstvaril vročino in merzloto, in te tako vredil, da si ena drugi služite v večji čast Božjo in korist človeku. Tako severno premerzlo morje dobiva nekoliko toplote od toplih morij skoz plajhanje in zopet nasprotno dobiva vroče bregovje nezmernih toplih krajev nekoliko hladnejih vetrov in vode, da zamorejo pretopli kraji biti v korist človeku; kajti skoz ta način postanejo pretopli kraji zmerniši in tedaj človeku ložje koristijo.

Rekel sem, da sta ledena morja naj oddaljena od ravnika, tedaj najbolj merzla, kar ju že ime izda. Ledena morja sta večidel leta zamerznena, posebno severno, tako da o tistem času ne morejo po njem jadrati. Leto o najtoplejem vremenu se ledene gore ne pregrejejo toliko od solnca, ki le skopo iz za gor svoje žarke pošilja, da bi se toliko raztajale, da bi se mogle kedaj zgubiti. Da, gore ledu so v ledenih morjih, pa še obširne, celo do 150 čevljev nad vodo in okoli skoraj pol ure hoda. Lehko si je misliti, kaka velikanska je taka gora, če ima že 150 čevljev nad vodo, koliko mora imeti še le pod vodo mere! Za vsaki čevelj ledu nad vodo se računi 8 čevljev pod vodo, tedaj za 150 čevljev visočine nad vodo se računi 1200 čevljev pod vodo. V teh morjih morjani, ako zastanejo predolgo, se veliki nevarnosti zročé, zmerzniti in tudi jih je že veliko ostalo za vselej na ledenem morju, ki jih je mraz obšel in so tam zmerznili.

Čudovito je tudi prebivalstvo morja. Različnih med seboj in veliko več verst nego na suhi zemlji. Kdo pozna vse ribe, mušelje, rake in žuželke in druge verste živali v morju? Nektere imajo take lastnosti kakor nekteri tiči, da se preseljujejo iz ene v drugo stran, iz enega morja v drugo; zopet jih je takih, ki le v eno mer od enega v drugo morje plavajo. Tudi je takih, ki se nikdar ne preselijo in so, tako rekoč, v terdi skali zležene in tam poginejo. Velikosti so različne; nektere, ki tisoče centov tehtajo in strah delajo v morju prebivalcem sosedom, in zopet so druge, ki so tako majhne, da jih lahko na tisoče na enkrat z vodo spiješ in še ne boš sit, če ne boš sit vode, ki ti bode nazaj silila, če je nisi vajen. Vsako morje, da celo vsaka luka ima že drugačne živali, naj topleje in naj merzleje. Vsakej živalici dobro dé kraj, kamor jo je Božja roka postavila, ako jej ni ukazala nemirno si po vodi živeža iskati, nobena stvar se ne more pritožiti, da ni prav vstvarjena. Zato hvalimo Boga, ki je vse prav storil!

  1. ^ * Ekvator ali ravnik je tista čerta ravno čez sredo zemlje, ki loči vso zemljo v dve polovici, namreč v dve strani solnca, v južno in severno. To je tista čerta, ki ima naj topleje kraje, tista čerta, ob kterej se zemlja krog solnca suče. Tam solnce človeku dne 21. marca ali 22. septembra, ko je poldan, ravno nad glavo stoji, tako da, ako bi kdo človeku iz solnca kamen spustil ob poldnevni uri, bi mu ravno na verh glave padel. — Mi smo na severni strani solnca in imenujemo južno stran od nas topljejo, severno pa merzlejo; tisti ljudje pa, ki stanujejo na južni strani solnca, kakor postavim prebivavci južne Amerike, imenujejo pa severno stran topljejo, južno pa merzlejo, zato ker njim solnce od severja prigreva, ne pa, kakor nam, od juga.