Morilec
| Morilec: Povest iz Amerike. Anonimno |
| |||||||||||||
Malburn, predsednik države Illinois v Ameriki, sedel je doma na svojem naslanjaču; ravnokar je odložil časnik iz rok in sedaj gleda skozi okno na vrt, kjer se igra njegova štiriletna hčerka.
»Neka stara žena prosi, ko bi smela z Vami govoriti,« s temi besedami stopi predsednikov služabnik v njegovo sobo.
»Le naj pride precej k meni!« odgovori predsednik.
V sobo stopi zeló snažno, a vendar prav revno in priprosto oblečena stara ženica. Ko pride pred predsednika, se mu nekako bolj nevkretno prikloni ter mu reče:
»Gospod predsednik, jaz bi z Vami rada nekaj govorila, ali razumete nemški?«
»Nekaj že razumem,« pravi Malburu, »vendar imam raji, ako govorite po angleško.« – Pa že pri začetnih besedah, katere je ženica jela lomiti, spozna, da se no bodeta lahko razumela, zato ji pravi:
»Le govorite raji v svojem domačem jeziku!« Nato predsednik vstane in zakliče v sosednjo sobo:
»Ana, ako imaš čas, pridi za trenutek k meni, da mi boš tolmačila razgovor z neko ženico.«
»Precej pridem,« začul se je glas in precej nato se je prikazala iz stranske sobe postavna prijazna gospa.
»To je moja žena,« pravi predsednik ženici, ki nama bo pojasnjevala, da se bova ložje razumela. Prosim najprej nam povejte, kdo da ste in kaj da želite?«
»Jaz sem mati Friderika Janzena!« reče ženica In pri teh besedah je uprla svoje prijazne modre oči na predsednika in na gospo, kakor bi nekaj težko pričakovala.
»Friderika Janzenu mati!« vskllkneta skoro v istem hipu predsednik in gospa in glas jima je bil poln sočutja in obžalovanja. Zenica se jima je zopet priklonila, na njenem obrazu pokazala se je neskončna žalost.
»Da, blaga gospa, prišla sem gospoda predsednika prosit naj odpusti kazen mojemu jedinemu sinu, zvedela sem namreč, da ima Vaš gospod to pravico.«
»No, ta bo lepa,« reče predsednik bolj tihoma svoji soprogi, glasno pa pravi ženici: »Vi veste, da je vaš sin v smrt obsojen zato, ker je svojo nevesto Leno –« »Marjeta, gospod predsednik,« prekine ženica predsednika, »Marjeta je ime nevesti mojega sina. Glejte, to so časniki že napačno poročali in kdo vé koliko so še pridejali druzega neresničnega!« – »Torej je pa vaš sin umoril nevesto Marjeto,« nadaljuje predsednik. »Preiskava je bila zeló obširna, natančna in strogo nepristranska; a nobenega dokaza nismo mogli dobiti za nedolžnost vašega sina, in zato je bil soglasno spoznan kriv, da je umoril svojo nevesto. Tacega hudodelnika jaz ne morem, ne smem pomilostiti.«
Stara ženica sklone proseč svoje roke ter poprosi gospo rekoč:
»Ah, milostna gospa, verjemite mi, da je to grda laž; moj sin ni nikogar umoril in tudi svoje neveste ne. Kdo bi mogel to bolje vedeti, kakor jaz, ker sem njegova mati, in ki popolno natanko poznam svojega sina. Od sedmih otrok mi je Bog pustil tega edinega. – Njegov oče je bil tesar v Monakovem na Nemškem, tam je padel pri svojem delu z visokega odra in si poškodoval hrbet, živel je sicer še deset let, a nikoli ni več zapustil svoje bolniške postelje. Kmalu potem vrstile so se v mestu razne bolezni, vratica in kolera ste mi pobrali petero otrok, ostala sta Friderik in Oton sama. Pa tudi Otonu se je primerila grozna nesreča. Prišel je pod težak tovoren voz in prinesli so mi ga skoro polumrtvega domov in je nekaj tednov pozneje tudi umrl. Ko bi jaz svojega Friderika ne bila imela, ne vem, kako bi bila prebila v onih hudih časih. Le vedeti bi namreč vi morali, kako dober deček je bil ta moj Friderik. Kako lepo je stregel bolnemu očetu in povoženemu bratu, ker sem jaz morala na dnino, da smo se preživili. Sam je kuhal, sobo pometal in pral vzlasti perilo za bolnike. Ko sem prišla zvečer domov, delal je Friderik svojo nalogo za šolo in bil jeden najpridnejših v šoli. – Šestnajst let je bil star, ko mu je umrl oče. Noč in dan je delal in ves zaslužek je meni izročal, niti krajcarja ni pridržal za-se. Sploh vam ne morem dopovedati, kako dober in priden je bil moj Friderik.
Ženica nekoliko preneha v svojem govoru; to priliko porabi gospa, da spregovori: »Kje se je pa vaš sin soznanil s svojo nevesto?«
»To je bilo tako-le: Stanovali smo z njeno materjo blizo skupaj. Marjetica je bila pet let mlajša od našega Friderika. Nekega dné priteče vsa objokana v našo sobo in nas pokliče na pomoč, češ, da je materi slabo. Precej sem hitela k sosedi, a našla sem že mater mrtvo. Ljudje v hiši so dejali: Sedaj bo morala Marjetica v sirotišče, zakaj nikogar nima na svetu, da bi skrbel zanjo. Naš Friderik pa je rekel: Mati, vzemite jo vi k sebi, imela bo polovico mojega kruha in polovico mojega kosila.« − – Tako je prišla Marjeta k nam. Par let pozneje piše mi brat iz Amerike, naj pridem k njemu, ker ondi se mi bo bolje godilo, nego doma. In šli smo, tudi Marjeta z nami. Pridno smo delali, Marjeta je služila, a rada je k nam zahajala, jaz sem ji obleko kupovala in denar spravljala. Gledali smo, kako kupiti si malo posestva, da bi se mogla Friderik in Marjeta poročiti in pošteno preživiti. Friderik je zvedel po stricu za bogat zaslužek v nekem mestu in šla sta z Marjeto, da bi si preje zagotovila svoj obstanek. Obljubila sta mi, da mi bodeta pisala vsak teden; v začetku sem v redu dobivala pisma, a pozneje so izostala. Dva, tri tedne nisem ničesar dobila, jelo me je skrbeti, pozvedovala sem po pismih, a nisem mogla dobiti nobenega glasu od svojih. − Včeraj pa mi brat pové iz časnikov grozno novico, da bi bil moj sin umoril svojo nevesto in da je zaradi tega v smrt obsojen. − − Ko sem to zvedela, napravila sem se takoj na pot in tukaj sem ter prosim milosti za svojega sina, ker vém, da je nedolžen in da mora tu biti neka jako usodepolna pomota.«
Predsednik je bil v veliki zadregi. Gledal je pred seboj ubogo staro mater, ki bi potrebovala podpore, a bil je tudi popolno prepričan, da je sin morilec. Gospej njegovi vsmilila se je stara mati in zato pravi možu:
»Poglej te poštene, mirne oči njegove matere! Kedor je bil kot deček in mladenič tako skrben za svojo mater, tak se ne more tako zeló spozabiti.«
»Draga moja, jaz rad priznam, da je bil Friderik priden otrok, a sodnijska preiskava je pokazala natančno, da je sedaj on brezvesten človek. Verjetno je, da se je mladenič spridil v mestu, on je prekanjen zlobnež in mi državi in materi le dobroto skažemo, ako takega hudobneža spravimo s pota; kajti kar je sedaj storil z nevesto, da bi se polaknil njenega denarja, to more pozneje storiti s kom drugim, morda celó s svojo materjo.«
»Ali bi ne mogel smrtne kazni spremeniti v dosmrtno ječo?« prosi gospa.
»Pustimo to! Stvar je popolno dognana in jasna. Jaz kot uradnik moram zakone spoštovati in spolnovati. Materi pa le uslugo storimo, ako odstranimo tako nevarnega človeka, ki bi bil gotovo tudi njej v največjo sramoto in nesrečo. Prosim, pojasni vse to ženi, kolikor mogoče rahlo, a vendar določno.«
Gospa je poznala svojega moža in vedela, da se tu ne dá nič več pomagati; zato ženici pojasni, da se ne more uslišati njena prošnja.
»Tedaj mi ne morete res nič pomagati?« reče mati z nekakim obupnim glasom ter upré svoje užaljene oči na predsednika. Predsednik pogleda v tla; on ni mogel prenesti tega milo-prosečega, ob enem očitajočega pogleda.
»Obžalujem, da ne morem pomagati, a tukaj ni za rešitev nobenega upanja!«
»Nobenega upanja,« zaupije mati, »torej bo moj sin − −« tedaj pa omahne in padla bi bila uboga mati, ko bi jo ne bil vjel predsednik.
»Tedaj moram hiteti, da vsaj enkrat še vidim svojega sina,« reče žena, ko se zopet zavé.
To se lahko zgodi,« pravi predsednik ter ji napiše listek za jetničarja, poleg tega ji pa dá še lep dar v denarju. Smilila se mu je ženica, rad bi ji bil pomagal, a ni ji mogel, ker uradniku mora biti postava sveta.
Mati vzame list od predsednika – kedor jo je prej poznal in jo vidi sedaj zdi se mu, da se je v teh trenotkih silno postarala − priklone se ter odide.
»Uboga žena!« vsklikne gospa, ki je komaj premagovala svojo bolest. Predsednik je bil tudi potrt.
»Ko bi mi bila vsaj kaj očitala, toda njenega pogleda, tega nisem mogel prenesti; nikoli ne bom pozabil.«
Friderikova mati je tavala po mestnih ulicah; na potu svojem pride tudi do neke cerkve. »O moj Bog!« pravi žena, »ljudje pravijo, da mi ne morejo pomagati, tedaj moraš pa ti pomagati.« In vstopila je v cerkev in iskreno in dolgo je molila. − −
Pri predsedniku seveda so splošno v družini govorih o tem dogodku in ženske so bile večinoma te misli, da gospod ne ravna prav, ker neče pomilostiti hudodelnika vsaj zaradi uboge matere, ki pravi, da je nedolžen. Slišala je o tem govoriti tudi mala hčerka predsednikova.
»Oče,« rekla je predsedniku pri večerji, »dekla pravi, da to zeló boli, če koga obesijo, kaj ne, da ne bodo obesili sina, za katerega je tako lepo prosila stara žena.« – Malburnu je bilo to zeló hudo. Vedel je, da je prav ravnal in vendar tudi njemu srce drugače veleva.
Nekaj dnij pozneje je zopet sedel predsednik doma in prebiral časnike. Poročali so ravno, da je bil prejšnji dan obešen hudodelec Friderik Janzen, ki je umoril svojo nevesto.
»Sedaj je torej končana ta žaloigra,« pravi njegova gospa ter si obriše solze is očij.
»Moralo je tako biti!« odgovori predsednik.
Še bi se bila razgovarjala, a v sobo stopi služabnik ter reče:»Ona žena, ki je bila nedavno pri Vas, bi zopet rada z Vami govorila.«
Obledel je predsednik pri tem sporočilu, a vendar dovolil, naj žena pride k njemu.
Precej na to vstopi znana ženica, za njo pa čvrst mladenič lepega obraza in korenjaške postave.
»Tukaj, gospod predsednik, Vam pripeljem svojega sina Friderika!«
»Kaj, Friderika?« vpraša čudeč se predsednik.
»Da prav njega! Saj sem Vam pravila, da je moj Friderik nedolžen – od Vas sem namreč šla v ječo, in ko sem vprašala za Friderika Janzena, pripeljali so mi popolno tujega človeka, ki se je sicer res tudi pisal za Friderika Janzena in res umoril svojo nevesto Leno, a ta ni bil moj sin in ona ni bila naša nevesta Marjeta, ki še živi in spodaj čaka, da se skupno vrnemo domov, kjer kmalu stopita Friderik in Marjeta kot novoporočenca pred altar. – Prosim pa gospod predsednik, da mojemu sinu spremenite priimek, ker mi nečemo, da bi se tako pisal, kakor umorjeni hudodelnik!«
Friderik je nato obširno popisoval, kako se mu je med tem godilo, koliko srečo da je imel ter si nabral mnogo imetja.
»Veseli me,« pravi naposled predsednik, »da se je ta stvar tako nepričakovano veselo razvila za vas, a tudi za mene. Bodite srečni in veselite se še mnogo let blagoslovljenega dela vaših poštenih rôk. Da pa popolno izgine iz Vašega spomina ta neprijeten dogodek, poskrbel bom, da dobí Friderik nov priimek in menim, da bo zato najprimernejši: Poštenjak!« Ko je mati odšla s sinom, reče veselo gospa svojemu možu:
»Vidiš, da sem prav imela, trdeč, da Friderik Janzen ni morilec.«
»Pa tudi jaz sem prav imel,« pravi mož, »da sem dal obesiti Friderika Janzena, pravega morilca!«