Moja njiva
| Moja njiva Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Predgovor
[uredi]Trenotki
[uredi]Večerne sence
[uredi]
Zmerom sem jih ljubil; zdaj, ko se bližajo, me je strah. Oko ne vidi, uho ne čuje, še srce ne sluti; nenadoma, sredi veselega smeha - glej, večer!
Šel sem pred zdavnimi leti iz Ljubljane na Vrhniko, tisto pot, ki sem jo premeril tisočkrat. Lepo spomladansko jutro je bilo; ko mi je sonce toplo pozdravilo lica, je seglo tudi v moje srce in je popilo vse skrbi.
Ker se mi ni mudilo, sem legel pod jablan ob cesti in sem bral Shakespearja;ne vem, katera drama je bila; toliko vem, da me je vsega prevzela nepoznana in čeznaturna lepota, da me je nasitila in napojila in da mi je že sijalo v obraz vroče opoldansko sonce, ko sem vstal.
Omamljen, ves v sanjah, sem šel dalje po beli cesarski cesti in sem prišel do tiste krčme, ki se mi je popotniku vsalej tako prijazno nasmehnila izza topolov. V tisti krčmi pa je bilo takrat lepo in mlado ekle. Ne spominajm se več, kako ji je bil oime, kje jda je zdaj in kako živi, le ljubeznivega, veselega obraza se spominjam, čistih oči in sončnega smehljaja. Meni je bilo takrat šestnaest let; nikoli še nisem bil poljubil ženske, niti v sanjah. ker pa sem bil omamljen sam od svoje mladosti, od sonce, od čaše vina in od lepih misli, sem kakor ponevedom objel dekleta krog pasu in sem jo toplo stisnil k sebi. Še v tistem hipu mi je roka omahnila in od srama mi je šinila vsa kri v obraz. Ona se je veselo zasmejala, za vroč trenutek sem čutil njene ustnice na svojih.
Šel sem dalje kakor blagoslovljen romar, tako srečen in v srcu vriskajoč. Ob tisti lepi uri sem prvikrat ukledal podobo, ki sem jo videl kasneje še mnogokdaj, ali tako sončne in jasne nikoli več, voz je švignil mimo mojih oči, v vozu je sedela ženska, kakor bi je ne videl lepše v samih nebeških sanjah; sonce se je lesketalo v zlatih laseh, sijalo je na beli slamnik, na belo bluzo, na beložareča lica; kakor se je podoba prikazala, tako je bliskoma ugasnla, izginila - svetloba v svetlobo. Kadar sem jo videl vpoznejših letih, me je bilo strah in umaknil sem se prav do jarka: "Tako si šla, mladost, tako si mi pobegnila, sreča, brez pozdrava in blagoslova!" Takrat pa sem gledal za njo z veselimi očmi: "Hiti, jadrno hiti, prihodnost moja, pa te dojdem s temi mladimi nogami!"...
Ni se še prikazala bela Sveta Trojica na holmu, ko sem se ozrl ves osupel po mračni pokrajini. Kdaj so bile prišle sece in odkod, kdaj je bil ugasnil dan? Tiho in nevidno so bile legle sence na moje srce ter so zagrnile mladost, srečo in zaupanje.
Saj ne tam za gorami v veselem soncu: pred menoj v tišini in grozoti noči je pravo moje življenje; tam so črne skrbi, je prezgodnja utrujenost, je rano spoznanje, iz ponižanj ain trpljenja porojeno. In vse, kar je bilo lepega od zore do mraka, vse je le spomin, ali so morda le sanje, ki jih je Bog poslal za tolažbo - objokanem otroku ropotuljo.
Tako težak mi je bil korak, kakor da sem bil ves dan hodil tisto pot, ki je tri ure hodá. Videl sem že vse, kakor je v resnici bilo: najdražji obraz razglodan od skrbi, najmilejše oči objokane, najblažje ustnice trepetajoče od pritajenega ihtenja...
Zmerom sem ljubil večerne sence; kadar so mi v lica dahnile, me je bilo strah. Gledal sem v dan nazaj vse do jutra in težko se mi je storilo pri srcu. Kaj ni bilo na tej kratki poti veliko luči, veliko lepote, veliko sladkosti - in vse to ugašeno, kakor potopljeno v črno močvirje? Če je mogoče, da se tako zgodi, če je grenak in trpek celo spomin sam: ali je bil avsa tista lepota lepota zlagana, vsa tista sladkost le opojna prevara, tista luč le dimast plamen iz noči? ali so le sence resnične in večne in je vse drugo le gola domišljija, le samoopajanje?
Zdaj se bližajo večerne sence in v mojem srcu šepeče na vsa tisočera vprašanja tisti odgovor, ki se ga v svoji malodušnosti najbolj bojim: resničnost in večnost je tema, je vesoljna noč. In vse, kar je bil olepega od prvih otroških let pa do teh zadnjih senc, vse je bila gola domišljija pusta samoprevara.
Strašna je noč, kadar stopa iz doline s tihimi koraki; strašnejša je ta hladna praznota v srcu...Da bi že prišla noč, z njo mir in tišina!
Naša dolina
[uredi]Iz tujega življenja
[uredi]Lisjak
[uredi]
Imeli smo mladega lisjaka, živel je pa priklenjen samo par dni. V bližini njegove kletke je ležal velik prazen sod. Nekega jutra sem prišel pogledat; žival je visela na svoji verigi preko soda, mrtva in trda. Ponoči se je bila vzpela na sod, spustila na drugo stran ter obvisela. Rekli so, da je bila to gola nezgoda. Jaz pa sem prepričan še zmerom, da si je bila žival radovoljno končala življenje; kajti odprte oči, svoje svetlih opalov, niso razodevale prav nič strahu ali bolečine, temveč samo divje sovraštvo. Žalovali smo dolgo in odkritosrčno; zdi se mi pa čudno, da se niti v meni, niti v drugih ni zgenilo ničesar takega, kar bi bilo podobno sramu ali kesanju.
Kmalu nato smo si kupili drugega lisjaka, še mlajšega, komaj par tednov mu j ebilo. Mlad fant ga je prinesel v naročju. Živalca je bila nemirna in sila plaha; pogled svetlorumenih oči je bil poln začuđenja; ali kadar je bliskoma švignil iz globokih jam ter se za pol hipa uprl v obraz človeka, se mi je zazdelo, da se je že budilo v njem poleg začudenja še vse nekaj drugega, globljega.
Za prvo noč sm ospravili lisjaka v prazno kamrico poleg moej izbe. stisnil se je v kot; njegove oči so žarko, čisto po mačje sijale iz teme. Ponoči me je vzdramil rezek, srdit, presekan glas: "Kèf, kèf, kèf - kèf, kèf, kèf..." V prvem trenotku, še v poluzavesti se mi je zdelo, da laja žival prav tik moje postelje, da se je bila vzpela s prednjima nogama na odejo. In to ni bil lisjak, temveč je bila druga, mnogo večja žival, napol smešna, napol odurna, kakor strašijo človeka v sanjah. Spreletelo me je temno: "pojdi, kamor ti je pot...ali sem te jaz ohromil?"...Zalajalo je vdrugič, močneje in rezkeje in zavzdihnil sem potolažen: "Saj je samo lisjak!"...Vstal sem, stopil k durim ter jih odpahnil natihoma. Vse je bilo tiho in mirno; iz kota se je bleščalo dvoje rumenih luči.
Drugi dan smo postavili lisjaku prostorno bajtico kraj vrtne ograje. Priklenili smo ga na dolgo verigo, tako da bi se lahko izprehajal. Toda izprehajal se ni. Časih je pogledal skozi vratca koničasti, nežni gobček, pa se je skril nemudoma, če se je prikazal človek. Šele kasno pod večer sem ga zalotil zunaj ob ograji; veriga je zarožljala, izginil je ter we stisnil v najglobji kot svoje kajbe. Videl sem, da je bil razgrebel prst kraj plota. Zjutraj sem mu nesel kriha, v mleko nadrobljenega, lisjaka pa ni bilo od nikoder.
"Hej, lisec, lisjaček!"...Veriga je bil amočno napeta, pod globoko izpodkopanim plotom je držala naravnost na vt. "Hej, lisjaček!" Zgrabil sem ga za verigo, ali tedaj se je napela še močneje, tako da se je premeknila in zazibala kajba, kolikor je bila težka. Ko sem potegnil z vso silo, se je prikazal izpod plota koničasti gobček; držal se je postrani, dlaka krog ovratnika je bila vsa namršena, oči so buljile nekam motno, morda v otopeli grozi , ali v otopelem srdu. Izpustil sem verigo ter sem šel pogledat na vrt. Koj onstran plota si je bil lisjak čez noč izkopal prostorno jamo, da bi se lahko ves čas skrival vanjo. Bilo je, mislim, naporno delo.
Ob svetem grobu
[uredi]Na peči
[uredi]Petero jih je bilo, dvoje fantov in troje deklet. Vsi drobni, bledikasti, ozkolični; svetle oči so gledale kot iz sanj. Sedeli so v krogu na široki peči, tesno drug ob drugem. Sami so bili; v prostrani, skoraj prazni izbi je bil mrak.
»Pogovarjajmo se !«
»Najprej o prešcah!«
Govorili so šepetaje, počasi, drug za drugim, kakor ob molitvi; ne spogledali se niso, ne ganili.
Tiho, po prstih so prihajale sanje.
Ob vernih dušah je. Prelepo jesensko jutro se drami; bele megle se vzdigajo, plavajo počasi od holma do holma, vzpno se proti nebu ter utonejo v jasnini; njih uboga dušica, bel oblak, plava samotna – barčica na neizmernem morju.
Pred hišo stoje sosedovi in kličejo. Malhe čez ramo, na veselo pot!
Kakor v samo sonce gre, kakor v sama nebesa; zložno se vije pot vkreber, med vrhovi in senožetmi; tam pisana hišica, ki se prijazno smehlja izza jablan; tam bela, napol gosposka hiša, ki gleda visoko in prazniško z zelenimi okni ter pravi: »Prešco boš dobil, lepo pečeno, rumeno in hrustljavo; tudi boš dobil hrušk in krhljev, morda še kozarec jabolčnika za povrhu; ali če si obut, si čevlje obriši, če si bos, si noge umij v travi, preden prestopiš ta lepi prag!« – Zmerom dalje, iz rebri v reber, s hriba v dolino, od hišice do hišice, od hiše do hiše, in malha se čudežno polni. Komaj stoje v veži, komaj zmolijo kratek očenaš za verne duše, se prikaže prijazna gospodinja in prinese v predpasniku vsega obilo. »Nate, otroci!« – Kako blagi so ljudje, od sonca obžarjeni in od dobrote božje!
Vrh hriba počivajo, pod košatim hrastom, ter preštevajo bogastva svoja.
Na vse strani se v sončne daljave razpenja svet. Oči strme, srce je vse majhno in plaho od radosti, od čudnega koprnenja. Vzdignil bi se človek , razprostrl bi roke in bi poletel daleč, daleč – ta luč, ki je v zraku, bi ga sama nosila ... Kaj se beli tam na obzorju? Zasveti se, ugasne, zasveti se; v belini še bolj bela tiha svečka. Ali ni tam Ljubljana?
Vsi stoje, nemi gledajo v daljavo. Tam za gorami je sreča, tam je bogastvo, je samo večno veselje. In v srcih vseh se je oglasilo, je tiho odgovorilo: »Pojdimo!« Kar po klancih, kar čez travnike, po kolovozih preko njiv, naravnost kamor kažejo oči ...
Umolknili so. Izba je bila temna in tiha – kakor globoko brezno pod njimi. Molčali so dolgo in se niso spogledali. –
»Zdaj o božiču!«
»O božiču!«
Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. Zunaj stoji zima v kožuhu in mežika smehljaje skozi okno.
Trije dnevi so še do svetega večera; na delo je treba za jaslice. Vidva v hrib po mah; vidva režita in lepita pisane podobe, štalico, sveto družino, svete tri kralje, pastirje in ovce; ti, ki si največji, pa naslikaj pisan prt, da bo tako lep kakor lani in ga pride gledat vsa soseščina! Jaslice stoje v kotu, velike in svetle, kakor kapelica. Zvečer, kadar gori samo še rdeča lučka pred njimi in je vse tiho, prihajajo po prstih, postavijo mizo pod jaslice in polagajo pred štalico rozine in orehe; za Jezusa, ki je ubog in lačen. Ponoči, kadar spe vsi in nihče ne vidi in ne sliši in je zunaj sneg, vstane Marija ...
»Jaz sem slišal ... Vzbudil sem se, pa je šumelo, kakor da bi kdo hodil in luč pred štalico je močno svetila ...«
»Kaj si videl?«
»Kako bi gledal ... Marijo? Zaprl sem oči in sem molil. Strah pa me nič ni bilo ...«
»Jaz pa sem videla angela, ki je molil pred jaslicami.«
»Kakšen je bil?«
»Ko je odmolil, je šla luč, okrogla in svetla kakor sekira, vse po izbi in skozi okno proti nebu; med zvezde je šla ...«
Od svetega Pavla zvoni; daleč se razlega pesem v zimo in noč. Blizu je polnočnica. Zunaj je sneg; kadar se vda tenka ledena skorja, se pogrezne noga do kolena. Nobena hiša ni temna; okno do okna, luč do luči. Vrata se odpirajo tu, tam; skoraj že gre procesija po belem snegu, pod belim nebom, še belejšimi zvezdami. Tisti, ki so prišli iz daljnih krajev, nosijo svetilke in mahajo z njimi, kakor da bi vešče begale kraj poti.
Cerkev je žarko razsvetljena; tudi na velikem lestencu gore sveče. Vse je, kakor da se je bil Jezus rodil prav ta večer. Srce se vzdrami, vzdigne se, gre samo, visoko, visok, vse polno sreče, ki ji ni mere ne imena. Luči trepečejo v dišavah, ki se vijejo kakor bela megla proti stropu; kor odpeva oltarju, ena sama radostna pesem, ki se razlega iz daljave v daljavo. Pred štalico kleče pastirji in prepevajo; visoko nad njimi sveti mirno zvezda repatica. Noč je svetla kakor dan; vse teme so ugasnile. Nič več skrbi, nič več žalosti. Nič več ne joka mati, kadar kleči zvečer pred posteljo ...
Umolknili so in se niso spogledali.
»Zdaj o veliki noči!«
»O veliki noči!«
Zapihal je veter, vrtovi so vztrepetali in so vzbrsteli. Od vseh strani potrkava, od vseh holmov in hribov, in ves svet je pesem. Ceste so bele in čiste, kakor umite; hiše se svetijo in se smejejo. Sonce je visoko in veliko, vse žarko nebo trepeče v njegovi luči.
V žalosti sami, še na sam veliki petek je srce polno veselega pričakovanja. Kar je bilo hudega, daleč je. Le še en dan, le še par kratkih ur – pesem se vzdigne glasnejša in slavnejša, plane vriskajoča proti nebu ... O dragi, o bratje, ljubi, kaj se nam ni le sanjalo o žalosti, o solzah, o lakoti? –
Tiho in počasi je stopila mati v izbo. Takrat so umolknili in so se spogledali ...
Moj Bog, kolika strahota! Kje so, kam so se izgubili? Kakor da je bila pest udarila mednje – razbegli so se, utonili so v noč, ne križ ne kamen ne priča o njih trpljenju. –