Moj radio
| Moj radio I, II, III, IV. Janko Mlakar |
| |||||||||||||
Moj radio I
[uredi]Na stara leta sem postal — ponočnjak. Preteklo je že mesec dni, odkar hodim redno o polnoči, izredno pa po polnoči spat. Vsega tega je pa kriv moj — radio.
Povedati moram, da sem jako muzikaličen. Igram sicer samo na en inštrument, namreč na gramofon, to pa izborno. Smelo lahko trdim, da sem v tem virtuoz. Dobil sem že ponudbe za razne turneje. Ker pa nisem niti lakomen, niti slavohlepen, ostanem rajši s svojo umetnostjo lepo doma. Po kosilu si zaigram kake poskočne, da bolje prebavljam, po večerji pa melanholične, da lažje zaspim. Pravzaprav spada to, vsaj kar se spanja tiče, v polpretekli čas; kajti odkar imam radio ... Toda naj povem vse lepo po vrsti.
Obesil ga mi je na vrat, namreč radio, gospod Kajbiz, tisti, ki ima svoj »laboratorij«, tam v Nikodejskem domu. Po neki seji me je vlekel v svoj brlog in me posadil na stol: »Sedaj pa poslušajte!«
In jaz sem poslušal: »Carmen« iz Rima, »Tannhäuserja« iz Katovic, »Hoffmannove pripovedke« iz Berlina, Beethovnove valčke iz Dunaja, Straussovo sinfonijo v K duru. opus 99 iz Langenberga, slednjič za nameček pa še razne fokstrotelne, venstepe in tange iz vseh mogočih mest in krajev. Ko sem se ob eni po polnoči ves pijan »muzike« gugal proti domu, sem spoznal, da je zoper to pijanost posest radia edini lek. Spoznanju je Kajbiza, naj se še ne produciram z radijem, doma lep šestceven »tropadyne«. Isti dan sem pa postal tudi — ponočnjak.
Izprva sem imel ve prijaznih neprilik in prijetnih razočaranj.
Navzlic blagohotnemu nasvetu gospoda Kaibiza, naj se še ne produciram z radiem, sem priredil pred izbranim občinstvom koncert. Ako bi bil kak poročevalec poročal o obisku, bi bil gotovo zapisal, da je bila soba do zadnjega kotička napolnjena, dasi je bilo prostora še za kakih pet suhih oseb. Med povabljenci sta bila tudi moja stara prijatelja Arželj in Prasko. Ker sta oba še v nagajivih letih, sta sedla tik k meni, da sta imela bližje do kondenzatorjev, reostatov, potentiometrov, sploh do tistih gumbov, ki se dajo tako lepo vrteti, in katere sta tudi vrtila, če sem ju le za hip izpustil iz oči. Ostalo občinstvo se je razdelilo po sobi in željno pričakovalo, kdaj se »začne«.
Ker se je opera »Turandot« v Milanu (1. točka bogatega vsporeda) pričela še le ob 21. sem skušal poslušalce vpeljati nekoliko v radijeve skrivnosti.
»Vidite, dekleta, (stara navada iz šolskega službovanja), ako zvežem akumulator in anodno baterijo z aparatom, pa zagore takoj lučke. Arželj in Prasko od gumbov roke proč in stopila sem, da se kaj naučita.«
»Da, lučke že gore,« vzklikne veselo Prasko in zavrti še za slovo en kondenzator za nekaj črez sto stopinj.
»Ako pa iztaknem to spojko iz kumulatorja in se dotaknem z njo baterije, ugasnejo vse cevke, oziroma »elektronke«, kakor se imenujejo uradno.« Pri tej priči mi vzame Prasko spojko iz rok in jo pritakne k bateriji in — elektronke so sicer najprej lepo zasvetile, nato pa so res ugasnile, kar je Arželj z veseljem ugotovil.
Prasko, kaj si naredil, pripravil si me ob 600 Din kakor bi pihnil, kajti cevke so pregorele.«
Med občinstvom je sedaj nastalo splošno ogorčenje nad »nesrečnim otrokom«, ki mi je hitel zatrjevati, da ni vedel da bodo »lučke pregorele«.
Ali zdaj ne bo ni »pelo«, so me povpraševali vsi po vrsti.
»Pač, imam k sreči še šest novih elektronk. Navajen sem namreč, da dam k novi obleki narediti vselej še drugi par hlač, da jih oblečem, če se mi ene raztrgajo. Tako sem kupil tudi za radio nadomestne elektronke.«
»A tako, potem je pa dobro,« oddahnilo se je občinstvo.
Mene je pa jeza zgrabila, in malo je manjkalo, da me ni premagala. Da sem se jaz prehladil za šest stotakov, jim ni bilo prav nič mar, samo, da bo »pelo«.
Na mizi je bilo vse pripravljeno: zvočnik, antena in druga ropotija; tudi »lučke« so zopet gorele v veliko Arželjevo in Praskovo zadovoljnost.
»Tako, sedaj boste slišali opero iz Rima,« pravim samozavestno in zasučem kondenzator na določeno stopinjo.
»Rrrr ...« se je zadri zvočnik.
»Kaj je pa zopet to?«, vzkliknem presenečen; ali se iz elektrarne sliši brnenje strojev ali kaj! Tramvaj to ni, kajti ta poka, kakor z bičem.«
Skrbno ogledam radio in baterije, zvočnik in drugo, toda bilo je vse v redu. A vkljub vsemu je brnelo kar naprej brez najmanjšega presledka.
»Počakajmo malo,« sem skušal druge in sebe potolažiti; »morda se kdo masira, saj bo kmalu nehal.«
In tako smo čakali kake pol ure, ko se Arželj oglasi: »Gospod profesor, čemu so pa te prazne luknjice.«
»Zato, da — lahko vtakneš svoj jezik vanje,« sem hotel reči, pa sem obmolknil. Kar toplo mi je postalo, kajti zapazil sem šele sedaj, da sem pozabil priklopiti — anteno. Hitro vtaknem tiste banane v luknjice in »zapelo« je, da je kar bučalo.
»Ker smo prvo dejanje opere že zamudili, je to najbrže introdukcija v drugo dejanje,« sem hitel razlagati. Da bi bil vsaj molčal! Kajti takoj nato je godba prenehala in napovedovalec je zaklical: »Praha«. Jaz sem pa mislil, da smo v Rimu! Tisti večer nisem uganil nobene postaje. Ako sem napovedal, da slišimo Milan, smo poslušali Langenberg, in ko sem slovesno zatrjeval, da smo v Stuttgartu in da poslušamo »Dolarsko princezinjo,« je takoj nato godba prenehala in napovedovalec je naznanil, da se je v — Frankfurtu končalo zadnje dejanje Trubadurja.
Občinstvo se je izborno zabavalo ...
Po deseti uri je električna nehala s svojim pokanjem, zato se je pa jel nekdo v bližini z električnim aparatom masirati in radio je pel v enomer brrr ... To je trajalo brez presledka do enajstih. Potem je pa postalo mirnejše in slišali smo jasno različne jazz bande, v kolikor so nam to dovolili prepogostni »fadingi«. Vsak hip se je val izgubil, in te pavze so postajale vedno daljše in bolj pogostne, tako da je bila nazadnje vsa godba sestavljena iz samih pavz.
Krog polpolnoči je začelo zopet nekaj brneti. Kaj je bilo to, nisem mogel ugotovili. Nehalo je šele, ko se je začel naslednji dan. Takrat je utihnilo pokanje, rrrjenje, bzzzenje, brnenje sploh vse, tudi aparat. Naj sem še tako sukal reostate, kondenzatorje in potenciometre. (Prasko in Arželj sta mi pri tem vneto pomagala), naj sem še tako pretikal slikala na baterijah, radio je ostal trdovrater in molčal.
Naposled se je občinstvo naveličalo. Zahvalilo se mi je za »izredni umetnostni užitek«, ki sem ga mu »blagovolil nakloniti«., in odšlo. Da sem tudi jaz imel kaj od tega »animiranega« večera, se je Arželj zapletel v anteno in vse žice potrgal, Prasko je pa (da ni zaostal za Arželjem) prekucnil zvočnik na tla in za nameček vanj stopil. Obljubila sta mi pa, da še prideta, ker je »tako zabavno gumbe vrteti, da jaz potem mešam — postaje.«
Drugo Jutro, oziroma isti dan, sem pozval gospoda Kajbiza, naj pregovori radio, da bo pel, ali naj ga pa vzame s seboj v Nikodejski dom, kjer se je rodil.
Gospod Kajbiz je pa stvar takoj uredil. Najprej je napolnil akumulator, kajti brez elektrike dela radio same »fadinge«, nato je napeljal novo ateno in napel na zvočnik drugo membrano.
»Kar se pa tiče bzzzenja in brnenja, sem slišal, da sta v vaši bližini dva električna aparata, eden za masažo, drugi pa za pobiranje prahu. Za pokanje in prasketanje je seveda odgovoren tramvaj. Ako odpravite vse te motnje, bo radio deloval izborno.« Tako mi Je rekel gospod Kajbiz in odšel.
Jaz sem se pa takoj odpravil »motnje odpravljat«. Najprej sem se pogodil s tistim, ki se je masiral. Dal sem mu 4000 Din, da je šel v Dubrovnik revmatizem zdravit; zato mi je pa izročil aparat za masažo s slovesno obljubo, da se nikdar ne bo več v mojem obližju masiral. Sicer mi je nekoliko žal za tiste štiri tisočake, ki sem jih nameraval posejati po ledenikih, pa naj bo. Saj itak ne morem od doma, odkar imam radio. Zato sem tudi odpovedal vse večerne obiske in izstopil iz vseh društev, ki imajo zvečer seje.
Aparat za pometanje (električno metlo) sem zasledil pri nekem uradniku. Kupil ga je na 999 obrokov. V njegovi soprogi sem spoznal nekdanjo svojo učenko, in tako smo se hitro sporazumeli. Ker mlada gospa nima dekle (tesni budget ji toga luksusa ne privošči) in je poleg tega zelo zaposlena s športnimi dolžnostmi (nogomet, lahka atletika itd.) je moral njen mož snažiti stanovanje in sicer zvečer, oziroma ponoči, ker je cel dan zaposlen. To motnjo sem s tem odpravil, da sem prevzel od njega »električno metlo« z ostalimi 998 obroki vred, s katero hodi sedaj moja služkinja snažit njegovo stanovanje, seveda po dnevu. Tako mi sedaj radio nemoteno poje in vriska, samo tramvaj včasih nekoliko zaprasketa. Toda tudi glede tega sem že storil potrebne korake. Pogajam se namreč z njegovimi lastniki »Seimens in Helska« da po solnčnem zahodu ne bo električna več vozila, in tako se bomo vsi radioamaterji oddahnili in nemoteno živeli svoji umetnosti. Seveda bom moral družbi za to uslugo precejšnjo odškodnino plačevati za odpali zaslužek. Ker nimam sam potrebnih gmotnih sredstev, nameravam vsako zadnjo nedeljo v mesecu določiti za cvetlični dan …
Moj radio II
[uredi]Dovolite, prosim, vse časti vredni urednik, da se v vašem veleuglednem listu še enkrat oglasim s svojim »radijem«.
S podlistkom, ki je izšel pod gornjim naslovom, sem nameraval služiti dobri stvari in narediti nekaj reklame za prihodnji »Radijo Ljubljana«.
Žalibog, da je bil uspeh popolnoma drugačen, kakor sem ga pričakoval.
Nekaj dni potem, ko je prvi »Moj radijo« zagledal v tiskarni z elektriko razsvetljeno črno noč, me sreča moj prijatelj Zorko Vin, tisti, ki si da toliko opraviti z »Radijem Ljubljana«, in me prijazno — nahruli: »Ti pa delaš lepo reklamo za nas, pa še v odbor smo te voliti. Kogar nagovarjam, naj se zapiše med radijoamaterje, vsak pravi, da si mu ti s svojim podlistkom vse veselje do radija vzel, in da je stvar predraga, če se mora pošiljati revmatične ljudi v kopališče, prevzemati električne metle, kupovati nove cevke in drugo.«
»Ni mogoče,« zavzamem se jaz. »Da so me ljudje tako napak razumeli. Kaj naj pa sedaj storim?«
»Prekliči!« glasil se je lakonični odgovor.
»Kako? Saj vendar ne morem trditi, da radijo poje, četudi ni v zvezi z anteno, da pregorele cevke še gore, da je zbit in pohojen zvočnik blagoglasnejši od celega, da prasketanje, katero povzročajo razne električne priprave, pospešuje ubranost godbe, da ... «
»Stori kar in kakor hočeš,« prekine me gospod Zorko Vin, »samo da popraviš, kar si zagrešil. Dobeh sluh!« (Medsebojni pozdrav radioamaterjev.)
Tako mi je rekel apodiktično in me samega pustil pred Nikodejskim domom s težko aktovko v roki (v nji sem imel prazen akumulator in polno anodno baterijo) in s še težjim srcem v prsih. Kajti vsakega človeka teži, če doseže s svojim delom ravno nasprotno od tega, kar je nameraval.
Naj torej popravim s tem člankom, kar sem s prvim zagrešil!
Odkrito povem, da me radijo tako osrečuje, da pozabim pri njem na vse, na jed in pijačo, na spanje in druge potrebe in na vse stanovske skrbi, ki me more kot z delom preobloženega upokojenca. Imam vse kar hočem; za pouk in izobrazbo razne jezikovne tečaje in predavanja, za veselje in zabavo pa vse vrste igrokazov, oper, operet, lahko in težko, veselo in žalostno godbo. Poleg mnogo drugih jezikov (angleškega in francoskega) se učim tudi španščino; to pa po nevedoma. Izprva sem mislil, da je laščina. Šele črez kakih štirinajst dni zapazim naenkrat, da se učim španščine (napovedovalca sem do takrat vselej zamudil); sem pa kar pri nji ostal. Seveda, v tej vročini so jezikovni tečaji »šli na dopust«, ostala so pa predavanja na vseh mogočih znanstvenih in neznanstvenih poljih. Moram reči, da se mi je v tem mesecih, v katerih se bavim z radijem, obzorje razširilo za mnogo meridijanov.
In zvečer, oziroma proti polnoči! Da le za pol milimetra premaknem »kolešček«, pa mi že zadoni druga melodija na uho. Kajti dosedaj sem že v radijski zvezi s sedemdesetimi postajami. Ako imajo v Leningradu odmor, pa hajd v Carigrad! In če mi v Dublinu ne ugaja fokstrot, pa grem v Budimpešto poslušat melanholično cigansko godbo.
Zato trdim smelo, da se bodo Slovencem z novo postajo »Radijo Ljubljana« odprli bogati viri izobrazbe, estetičnega užitka in blagostanja. Že z navadnim detektorjem, ako si pa bolj oddaljen od Domžal, pa z aparatom, ki stane le nekaj stotakov, boš deležen bogatega, poučnega in zabavnega sporeda. Doma za pečjo se boš lahko učil tujih jezikov, poslušal predavanja, užival opero, kakor tisti, ki sede v gledališču, da izrabijo kovače, ki so jih plačali kot vstopnino, in slednjič te bo lahka poskočna godba zazibala v spanje.
Časopisov ne boš več tako nestrpno pričakoval; kajti to, kar bo drugo jutro v njih, boš že zvečer zvedel po radiju. Jaz sem trdno prepričan, da bo sčasoma radijska vednost tako napredovala, da bomo zvedeli dogodke, ne samo takoj, ko se bodo zgodili, ampak celo — preden se bodo zgodili. Kadijo nima mej …
Z novo radijofonično postajo v Domžalah se bo pa širilo v Sloveniji tudi blagostanje; kajti pijančevanje, ta grobokop našega naroda, bo vsaj omejilo, če že ne bo popolnoma prenehalo. Zakaj, kolikor več radijev, toliko manj pijancev. Navdušeni posetniki in goreči poslušalci radija ne popivajo in ne ponočujejo po gostilnah, marveč sede lepo doma pri radiju sebi in svoji družini v pouk in zabavo.
Poznam gospoda, ki je bil še pred dvema letoma velik ponočnjak, dasi je majhne postave. Ključa od hišnih vrat ni potreboval; prikolovratil je namreč redno domov, ko je dekla že vstala. V pisarni je delal vedno z mačkom, ne pod mizo, ampak v glavi, in zdravniki so mu prerokovali kratko življenje in neslavno smrt.
Razumljivo je, da je njegova soproga poleg njega veliko trpela. Tu ji pride dobra misel, da mu je kupila za god lep radijo. Dve leti je že od tega, in dve leti je njen soprog trezen, da, skoraj abstinent, po dnevu zdrav pri pridnem delu, zvečer pa doma pri radiju. Pijančevanje in razuzdano ponočevanje mu ne pride nikdar več niti na misel. Zato se mu pa širi duševno obzorje, jači zdravje in množi blagostanje.
Zato zatirajte pijančevanje in širite treznost z radijem! Izkušnja uči! Na Holandskem ima skoraj vsaka družina svoj radijo, zato poznajo pijance tam samo iz leposlovja. Kaj pomagajo predavanja zoper alkohol, izleti in slike žrtev pijančevanja! Prav malo, zlasti, če je predavatelj znan kot gore »uničevavec« alkohola, če se pri izletih kliče »živijo abstinenca, pijmo iz studenca,« medtem ko nekateri udeležniki med potjo tudi druge »studence« obiščejo, če pri slikah alkoholik misli na svoje pivske bratce, ne pa nase. Radijo v hišo, pa bo nehal piti! Ta ga bo privezal k domači mizi.
Gledam v prihodnost ...
Mladi slovenski rod pozna pijance samo po imenu. Sliši in bere o njih, vidi jih pa ne. Zdravniki komaj čakajo, da dobe kakega bolnika v bolnico, oziroma v norišnico, kajti postelje so večinoma prazne. Ljubljanska justična palača je spremenjena v »Prosvetni dom« in meč pravice se je preselil nazaj na — Žabjek, kajti poboji, tatvine, vlomi, pljuvanje po tleh in drugi podobni zločini so redki, zločinci pa izključno le tisti, ki nimajo — radija.
V zemljepisju, zgodovini, leposlovju, biologiji, paleontologiji, geologiji, bakterijologiji, bacilologiji, sploh v vseh vednostih je vsak priprost Slovenec tako podkovan, kakor dandanes abiturijenti vseh treh spolov, moškega, ženskega in tudi srednjega (mala matura!). Tako uspešno bodo delovala predavanja po radiju.
Tujci bodo takrat kar drli v naše lepe kraje. Kajti vsak gre rad tja, kjer lahko govori svoj materni jezik. Vsak Slovenec (in seveda tudi Slovenka) bo pa govoril poleg maternega jezika še enega ali več svetovnih jezikov, tako da se bodo tujci, Nemci, in Angleži, Francozi in Amerikanci, počutili pri nas kakor doma.
Znano je, da naš narod zelo ljubi glasbo, ako kakor se v najnovejši slovenščini pravi — »muziko«. Toda tako daleč pa še nismo v muzikalični izobrazbi, da bi vsak znal po glasu ločiti oboe od fagota, ali sonato od kontrapunkta. Potom radija bo pa znanje v »muziki« tako napredovalo, da bo vsak priprost človek dobro ločil — če ne po glasu, pa vsaj po videzu — boben od trobente, ali polko od korala.
Ker bo naš narod trezen, delaven, izobražen in ne bo milijonov zapravljal s pijančevanjem, se razume samo ob sebi, da bo blagostanje polagoma tako zraslo, da bomo lahko dajali posojila tudi v inozemstvo.
Morda kdo misli, da pretiravam. Pa ne! Vsa leta, kar jih imam še preživeti v 21. stoletju, stavim, da bo naš narod rako napredoval, ako bo vsaka slovenska hiša imela svojo — anteno. In prepričan sem, da bodo naši zanamci, iz hvaležnosti do radija, povzdignili otvoritveni dan domžalske radijofonične postaje v zapovedan — naroden praznik.
Toda motnje, o katerih sem pisal o prvem »Moj radijo«! Teh sploh ne bo več. Nekatere se bodo odpravile, še preden se bo »Radijo Ljubljana« otvoril, druge pa kmalu potem. Višja, v to postavljena oblast bo namreč odredila, da bodo električne metle smele biti v obratu le po solnčnem vzhodu in do sedmih zjutraj, nekako takrat, ko je tudi dovoljeno metati skozi okno prah in druge reči. Tudi masažne priprave se bodo smele rabiti samo v tem času. Zato bo pa SMMS (Savez Mednarodnih Medicinskih Skupščin) omejil delovanje ravmatizma in trganja sploh na čas, ko radijofonične postaje počivajo.
Da ne bo električna hodila radiju v škodo, dobi krtače. Prasketanje prihaja namreč od isker, ki skačejo z žice na tisto liro, s katere letajo električni valovi po ljubljanskih ulicah. Skačejo pa zato, ker jih ovira mokrota ali pa prah, kakor je že vreme. Sedaj pa dobe lire krtače, s katerimi bodo žico kar sproti snažile in tako bo elektrika neslišno in neovirano tekla z žice v liro.
Kaj pa atmosferične (vremenske) motnje? Tudi te bodo v kratkem le še zgodovinskega pomena. Že se vrše predpriprave za »Mednarodni shod metereologičnih postajališč«, na katerem bodo metereologi svetovnega slovesa predlagali, ali pa kakor se po najnovejše pravi »iznesli«, da se vse nevihte in sploh vse, kar povzroča vremenske motnje, prenese na čas, ko radijoamaterji spe.
Dober sluh!
Moj radio III
[uredi]»Die Geister, die ich rief …« Te besede sem bral menda v Schillerjevem Faustu ali pa kje drugje. Treba je vpoštevati, da bom 4. septembra t. l. obhajal s svojimi sošolci že 35-letnico mature ...
Torej, »die Geister, die ich rief,« vzdihnem vselej, kadar prikolne pismonoša po stopnicah pod težo pisem, dopisnic, razglednic in drugih pisanj, ki jih pri meni odloži s škodoželjno tolažbo, da mi s prihodnjo pošto prinese še več.
Sedaj imam pa reklamo! Kajti kakor je tonil »Zauberberling« (ravnokar mi je zopet oživel gimnazijski spomin) v vodi, ki so jo mu nosile v duhove spremenjene metle, prav tako gagam jaz v pisanjih, s katerimi me zasipljejo tisti, ki sem jih vnel za radio. Majo soba izgleda kakor nabiralnik za pisma. Mize, stoli, omare, postelja, tla, sploh vse je pokrito s pismi. In vsebina? Ta je v resnici (da se izrazim pesniški) — pestra.
Eni me prosijo, naj jim pošljem naslove »dobrih duš«, ki dajejo za god radioaparate, drugi mi prepričevalno prigovarjajo, naj jih jim kar sam kupim, češ, da bo to najboljša reklama za »Radio Ljubljana«; so tudi taki vmes — hvala Bogu —, ki se zadovolje že z navodilom, kako bi si lahko sami radio sestavili; dobim pa tudi pisma, v katerih me »dopisniki« in »dopisnice« prosijo, naj jim razložim, kaj pomeni beseda »radioamater« in radovedno poprašujejo, zakar imajo radioamaterji »amater« zadaj, medtem ko ga imajo amaterfotografi spredaj.
In sedaj naj na vse to odgovarjam, in sicer vsakemu posebej! Ako bi imel tudi pol tucata tajnikov, ali da se izrazim v uradnem jeziku, sekretarjev, oziroma sekretaric (njihovo važno službo že izraža blagoslasni naslov), bi ne bil kos temu ogromnemu delu do 1. septembra, ko se »Radio Ljubljana« slovesno otvori. Zakaj razumljivo je, da hoče takrat vsak radioamater doma poslušati na svoj radio.
Da zadovoljim vse, ki so mi že pisali, oziroma, ki že gore ali pa se bodo še vneli za radio, hočem kar v tem članku odgovoriti na vsa stavljena mi vprašanja.
Naslovov takih, ki dajejo za god radie, žal, ne vem. Sicer sem v članku II. pisal o nekem za god darovanem in prejetem aparatu, toda to v »darovanje« se je zgodilo med zakonskima. Ako si pa kdo želi take godovnice od nepoznanih, naj vzame adresar v roke. Tam ima dovolj naslovov na razpolago. Seveda, če bo našel kako »dobro dušo« vmes ... za to pa ne prevzamem poroštva.
Da pa nekateri zahtevajo, naj jim kar iz lastnega žepa kupim aparate, je pa naravnost nesramno, da se izrazim na način, kakor so navajene svoje ogorčenje pokazati dijakinje, kadar se kak profesor tako daleč izpozabi, da ne sprejme njihovega neznanja za višek učenosti, in jim brez ozira na nežnost njihovega spola pritisne »cvek«. Kaj mislijo ti ljudje, da sem pomagal kaki banki »po dilci«, ali pa da se me je »narod« spomnil ob moji petdesetletnici (ako ravno bi se bilo spodobilo, ker sem v svojem življenju gotovo razgrizel več držal in svinčnikov, polomil več peres, polil več črnila in pokvaril več papirja, kakor pol tucata pesnikov)? Toda dosti! O tem niti besede več!
Bolj simpatični so mi pač oni, ki me v svojih pisanjih prosijo le navodil in nasvetov za sestavo radia, da bi na ta način prišli ceneje do prvovrstnega aparata. Njim pa prav rad in tudi lahko ustrežem, ker imam zlasti v tej zadevi bogate izkušnje, ki sem si jih bil nabral pri lastnoročnem montiranju antenskega stikala.
Ko mi je gospod Kajbiz napeljal anteno, mi je rekel: »Stikalo si pa pritrdite kar sami! Najprej namestite to-le leseno ploščico na steno, nanjo pa pritrdite stikalo. Na koncih obeh anten naredite zanjki, jih napeljite v stikalo in privijte stema vijakoma. Nazadnje pa pokrijte vse s tem porcelanastim pokrovčkom. Stvar je čisto lahka in enostavna.«
In vendar nisem zaradi te »čisto lahke in enostavne stvari« mogel pol meseca v gore. — Kako to? Takole: = nov odstavek!
Šel sem na delo z veliko vnemo. Pripravil sem si na mizo potrebno orodje: kladivo, klešče, sveder, vijakosilnik (po domačo šraubencvinger), liter arnike, zavoj bombaža in pol metra obliža.
Pojasniti moram namreč, da sem v ročnih delih jako neroden. Kadar zabijam kak žebelj, zadenem vselej med desetimi udarci vsaj v devetih slučajih prst mesto žeblja. Na žebelj pomerim, prst pa zadenem. Na nasvet prijatelja Lojza, ki je velik mehanik pred Gospodom, sem pri neki zabijalni priliki pomeril mesto na žebelj na prst, in sem ga resnično tudi zadel, namreč prst. Zalo se brez arnike, bombaža in obliža sploh ne lotim ročnega dela.
Šel sem torej na delo, in sicer v kopalni obleki, ker sem že naprej vedel, da mi bo toplo. Najprej skušam pritrditi leseno deščico na steno. Vijak je izprva ubogal, nato se pa odločno ustavil. Ker nisem z vijakosilnikom ničesar opravil, zavihtim z vso močjo kladivo, pomerim na vijak in zadenem — palec. Akoravno sem vedel, da se taka stvar ne popravi s plesom, se vkljub temu zaženem po sobi v takih skokih, da bi bil najbolj divji galop, če bi ga z njimi primerjali, najkrotkejši menuet. Pri tem sunem z nogo z vso močjo v stol, ki je bil tako brezobziren, da se mi ni umaknil, prevrnem njega in sebe, se udarim na koleno in ... Toda, da ne bo opisovanje predolgo, naj omenim le konec svojega radioamaterskega dela.
Stikalo sem slednjič srečno »montiral«. Ostale so pa samo luknjice, vse drugo je ležalo razbito na tleh. Zato je bilo pa v steklenici arnike samo še za dva prsta, bombaža za enkratno zamašenje desnega ušesa, v katerem mi radio piska, obliža je pa celo zmanjkalo.
In jaz? — No, moja malenkost je ležala na divanu, vsa utrujena in znojna, z obkladki na obeh kolenih in komolcih, ter z obliži na vseh prstih, na rokah in nogah. Res je, da ni bilo vse to poškodovano, toda odkar sem si pri neki priliki obvezal zdrav prst mesto bolnega in dajal obkladke na koleno, medtem ko mi je udarjeni komolec nemoteno otekal, si pri vsaki talci nezgodi obvežem vse prste; kajti na ta način je gotovo tudi pravi vmes.
Kdor si torej hoče sam sestaviti radio, naj najprej zabije v steno žebelj. Ako se mu to posreči brez arnike, bombaža in obliža, naj prične sestavljati aparat pri repu, to je pri antenskem stikalu. Kajti, kdor zna montirati stikalo brez krvi, obvez, obkladkov in oteklin, njemu bo vse ostalo delo gola igrača. Kupi naj si sestavne dele, jih pritrdi in zveže med seboj v pravem redu, in aparat mu bo pel, da bo imel veselje z njim, večje kakor s kupljenim.
Tako, sedaj pa gremo k »radioamaterju«. Ta beseda je zložena iz dveh: radio in amater. Amater je, kdor kaj ljubi. Zato imamo amaterje različnih vrst in jih tudi različno nazivljemo. Amaterje tuje lastnine na pr. imenujemo navadno tatove, in sodnija jih zapira, zlasti — male, seveda, če jih dobi. Radioamaterji so torej tisti, ki ljubijo radio. Kdor pa radio ljubi in ga tudi ukrade, je — matematično izraženo radioamater2 (na kvadrat).
V najčistejšem pomenu je pa radioamater tisti, ki se za vse panoge radia zanima, si aparat sam sestavi in smisel za radio — zlasti s pomočjo radiokoncertov — tudi pri drugih vzbuja. Take vrste radioamater je n. pr. sin licejskega sluge Jožeta. (Zgled je najboljša razlaga.)
Jože, mož majhne postave, hitrih nog in vedno prijaznega obraza, je zelo znana oseba v Ljubljani, zlasti med ženskim in srednjim spolom. Zakaj nad dvajset let že prodaja na liceju »ukaželjni« mladeži obeh imenovanih spolov žemlje in druge stvari, to pa z veliko potrpežljivostjo. Še nikdar se ni pri tem opravilu razjezil. To dejstvo poudarjam zategadelj, da se jasneje pokaže, kdo ni radioamater.
Jože namreč ni radioamater, dasi posluša radio morda vsak dan. Kajti, kar ni zmogel srednji in ženski spol, ki pohaja v tisti rdeči dom modric tam na Bleiweisovi cesti, je storil radio. Spravil je Jožeta tako daleč, da ga je minula potrpežljivost, ali, kakor pravijo moderni, da so mu ušli živci. To žalostno dejstvo mi je povedal moj naslednik na ženski realni gimnaziji, gospod dr. Kotnik.
Ta gospod je velik glasbenik. Seveda z menoj se ne more meriti. Med tem ko sem jaz virtuoz na gramafonu in v novejšem času tudi na radiu, zna g. dr. Kotnik igrati samo na glasovih, harmonij, orglje, sploh na vse instrumente, ki imajo tipke, seveda tudi na pisalni stroj.
Jože je nekje zvedel, da gospod doktor jako ljubi glasbo in ga zato povabi na radiokoncert. Posadi ga na zofo:
»Tako, gospod doktor, kar sedite in poslušajte!«
In gospod doktor je sedel in poslušal; a slišal ni drugega, kakor neko prasketanje, katerega kljub svojemu glasbenemu znanju ni vedel spraviti v noben dur in v noben mol. Jožefov sin je potrpežljivo sukal koleščke na aparatu, gospod doktor je potrpežljivo čakal, kdaj bo zaslišal kaj godbi podobnega, tisti pa, kateremu je potrpežljivosti zmanjkalo, je bil — Jože. Ves srdit udari s pestjo po aparatu in zarobanti:
»Ti hudičeva škatlja ti; kadar te nihče ne posluša, poješ in godeš, da se daleč okrog razlega, sedaj pa ne daš poštenega glasu od sebe.«
Prosim, to je storil licejski sluga Jože, ki ga v vsem svojem dolgoletnem službovanju na liceju nikdar nisem videl jeznega, nikdar slišal zakleti.
Njegov sin je pa ljubeznivo pobožal radio na mestu, kjer ga je zadela nemila očetova roka in rekel: »Oprostite, prosim, gospod doktor, da ste se zastonj sem potrudili. Aparat ni kriv, so pa motnje prevelike.«
Jožetov sin je pač radioamater skozi in skozi, Jože pa ne. Kajti v njegovih očeh je radio — hudičeva škatlja; tak pa ne ljubi odkrito radia in ni njegov amater.
Mislim, da je sedaj vsakemu beseda »radioamater« jasna.
Slednjič mi je treba še odgovoriti na vprašanje, zakaj imajo radioamaterji »amater« zadaj, amaterfotografi pa spredaj.
Tega pa ne morem točno pojasniti, kajti to je stvar jezikoslovcev, med katere se pa jaz ne štejem. Jezik ima pač včasih svoje muhe. Saj pravijo tudi Nemci »Meerbusen« in — Busenfreund. Zato se je pa nek Mažar obregnil ob nje češ: »Sind diese Schwoben komische Leut!« Hoben sie Busen einmol vorn, einmol binten —«
Moj radio IV
[uredi]Od več strani sem že dobil ustmena in pismena vprašanja, zakaj je »Moj radio« utihnil, češ, da bi bilo zlasti ob otvoritvi postaje »Radio Ljubljana« umestno, da bi se bil oglasil.
Zakaj sem torej molčal?
Gospoda, jaz sem zelo užaljen, da užaljen do dna duše, in mislil sem že skleniti, da ne bo »Moj radio« v »Slovencu« in tudi nikjer drugje nikdar več govoril.
In zakaj?
Poslušajte, oziroma bolje izraženo, berite!
»Seja radiooddajne postaje »Ljubljana«.
Že smo odsejali, ko se presede predsednik na mehki zofi in prične: »Ker se nihče več ne oglasi k slučajnostim, čutim v sebi prijetno dolžnost, da se zahvalim v imenu radiopostaje »Ljubljana« gospodu inženirju Kajbizu za njegovo nad vse uspešno reklamo za našo sveto stvar; kajti njegova zasluga je, da se je naš radio tako razmahnil, kakor je tudi (tu je predsednik povzdignil svoj glas do zgornjega) krivda upokojenega, da upokojenega profesorja Mlakarja, da se ne blešči že nad vsako slovensko streho — antena.«
Pardon, gospod predsednik, zajecljam jaz ves osupel, a predsednik mi ni pustil dalje. »Gospod, ni treba nič pardonati, ugotavljam še enkrat, da ste vi z »Mojim radiom« v »Slovencu« zakrivili, da nima vsaka slovenska rodbina svoje antene. »Vox populi, vox dei«, pravi grški pregovor, božji glas, ljudski glas, se pravi to po naše, če ne razumete latinsko. Srečal me je gospod na cesti in me vprašal, če smo mi z vami v sovražnem razmerju, da pišete tako proti radiu. Ta gospod, ki je, prosim, doktor jurisprudencije in filozofije, je rekel, da ste v prvem »radiu« pisali najbrže resno in resnico, v zadnjih dveh pa, da ste se bridko norčevali iz radia »Ljubljana« in iz radioamaterjev. »Jaz«, sklenil je gospod doktor, »sem nameraval kupiti radio, toda ti članki so mi vzeli vse veselje.« To vam je »argumentum ad hominem«, gospod upokojeni profesor, dokaz do človeka, če ne razumete grškega.
S tem, gospoda, zaključim sejo. »Dober sluh.«
In jaz nisem dobil besede, da bi se bil branil, uspešno branil! kajti tudi jaz imam »argumentum ad hominem.«
Ni še dolgo, odkar je prišel k meni uradnik zavarovalnice »Gradaščica«.
»Slišal sem«, je dejal, »da imate pod streho pet zabojev pisem, v katerih je pisano o radiu, antenah, akumulatorjih, transformatorjih, baterijah in drugih stvareh, ki spadajo k elektriki. To so pa same gorljive reči, in se je zato gorilna nevarnost vaše hiše povečala. Treba bo torej zavarovalno premijo zvišati.«
Prosim teh pet zabojev, radi katerih se je »gorilna nevarnost« moje hiše povečala, je jasen »argumentum ad hominem«, da sem jaz delal uspešno reklamo za »Radio Ljubljana«. V zahvalo sem pa dobil tako zafrkacijo s predsedniške zofe.
Ko grem tako po tisti seji žalostnega spomina ves potrt domov, pride za menoj Zorko Via in me skuša potolažiti.
»Nikar se ne vznemirjaj! Predsednik tvojih člankov niti bral ni, poleg tega je pa še iz enega slučaja sklepal na splošno. Mi vsi drugi odborniki pa vemo, koliko si storil za naš radio in te bomo predlagali za red letečega elektrona prve klase, kakor hitro bo ustanovljen. In še nekaj sem te hotel prositi. Bi-li ne napisal zopet en podlistek v »Slovenca«? Ti sam veš kakor ga zlasti radioamaterji željno pričakujejo, in …«
In v tem tonu je šlo naprej. Govoril mi je, kakor lisica krokarju, da bi mu padlo meso iz kljuna. Ker ne znam reči »ne« (dobro, da sem samec) sem mu slednjič obljubil članek.
»Pa ne pozabi zapisati, kaj si občutil, ko si prvikrat zaslišal: »halo, tu Radio Ljubljana«! Kaj sem takrat občutil? Moral bi biti pesnik, da bi to dostojno opisal, ali velik umetnik, da bi prav naslikal.
Datum tistega dne moram dati z zlatimi črkami zapisati, samo izvedeti ga moram, ker sem ga že pozabil.
Bilo je krog šestnajstih popoldne. Sedem k radiu in iščem kar v polmraku postajo Dunaj. Naenkrat se oglasi: »Tu Radio Ljubljana« na valu 677.«
Od radosti se mi je srce kar pogugalo. Gotovo ni veselejše in burnejše utripalo Danteju, ko je prvič zagledal svojo Lavro, ali Julijo, ali kakor je bilo že ime njegovi Beatrici. Tako mi je tolklo vsled ganotja in veselega razburjenja, da sem se bal, da mi skoči iz telesa. Ker sm nekoč slišal, da pad ve tem slučaju v hlače, si urno zavežem hlačnice, nato pa jamem letati po sobi, da bi se umiril.
To je bilo zame doživetje, ne, še več, razodetje, pa ne samo zame, marveč za vsakega navdušenega slovenskega radioamaterja. Pomislite, leto za letom smo slišali napovedovati v vseh mogočih jezikih, samo v materinščini ne; in sedaj zaslišimo naenkrat iz radija naš mili slovenski jezik!
Ali je potem čudno, da se je nek naš rojak visoko gori v Nemčiji razjokal, poljubljal in objemal svoj aparat, iz katerega je zavrela naenkrat lepa slovenska pesem, da je v Ljubljani znan radioamater od ganotja padel s stola, ko je njegov osmerocevni »Radione« zatulil svoj »halo, tukaj »Radio Ljubljana«, ali da je nek bančni uradnik ves solzan takoj odgovoril: »Halo, tu Zadružna gospodarska banka«?
Da, to je bilo razodetje. Največji sovražniki radija se sprobrnejo, če le enkrat slišijo »Ljubljano«. Prosim, dejstva govore.
Moja sestra je strupeno sovražila radio.
»Gramofon, da, to je godba, ne pa tisti tvoj »vragio«. Druzega ne zna, ko pokati in praskati.« Tako je vedno zabavljala. Zdaj pa že drugače govori.
Ko sem namreč pred dobrim tednom poslušal »Ljubljano« in prišel po končanem koncertu v kuhinjo, me je vprašala, kje sem dobil plošče s tako lepimi domačimi pesmi. In tista kukavica, kako lepo kuka! Povabil sem jo naslednji večer na koncert, in svojim očem ni hotela verjeti, da tako lepo poje — »vragio«. Zdaj je postala tako goreča radioamaterka, da bi prav rad videl, da bi se nekoliko ohladila. Kajti dvakrat mi je že zasmodila večerjo, ker je med kuhinjskimi vrati poslušala »Ljubljano«.
Mi smo pa lahko tudi ponosni na svojo postajo; zakaj, podaja nam predavanja, jezične tečaje in glasbo popolnoma brez vsake motnje. Ako poslušaš v sosednji sobi, misliš, da govori res govornik, da poje resničen pevec osebno, ne pa potom radia. Prosim zopet »argumentum ad hominem«.
Betteto mi je ravno pel čisto večno lepo otožno iz Rigoletta: »Ženska plemenita je (La donna e nobile)«, ko pride v sobo sestra.
»Zunaj je nek gospod, ki hoče z Bettetom govoriti, pa se ne da odpraviti.«
Grem ven. Mlad človek, črnolas in sivobrk, razpne roke v objem, pa jih hitro zopet pobesi.
»Oprostite gospod«, začne ves razburjen, »jaz moram na vsak način govoriti z gospodom Bettetom. Pridem prav iz Amerike in ga iščem po celi Ljubljani, da ga zopet vidim. Jaz namreč sem njegov intimus, da intissimus.«
Toda gospoda Betteta ni tu. Kar slišite, je le ... «
Kaj, da ga ni tu? Saj sem ga že spodaj na cesti slišal peti in še zdaj poje v sobi. (Pel je že zadnje fuge od »krajša nam čas«). Bom vendar poznal njegov glas. Vi ga pa hočete naravnost utajiti. To je že ...«
Kaj bi bilo to, nisem razumel, ker mi je mož ušel že v sobo. Ko pridem za njim, se kar ustrašim. Neznanec je namreč objemal zvočnik in ga tako pritiskal na srce, da sem se bal, da bi ga mi ne strl.
»Za božjo voljo, kaj pa delate. Saj arkofon vendar ni gospod Betteto.«
»Imate prav. Sedaj šele vidim, da ni. Toda oprostite; vzemite vse to na račun mojega razburjenja in kratkovidnosti. Moral sem nekje na hodniku izgubiti ščipalnik. Pa sem bil prepričan, da je moj prijatelj tu v sobi. Nikdar bi ne verjel, da je bil to le radio. Do danes sem slišal vedno samo ...«
Tu začne Betteto: »V boj, le na boj torero ...« Moj nepovabljeni gost je poslušal kar z odprtimi usti. Ko je pa njegov prijatelj končal to slavno »streta« imenovano arijo iz »Trovatore« z globokim c, mi poda roko s slovesnim zatrdilom, da je »Ljubljana« najboljša postaja na svetu.
Kaj je ta neznanec, ne vem, ker se mi ni predstavil. Popolnoma razumljivo, bil je namreč preveč razburjen in vrhu tega še brez ščipalnika. Toda četudi ni »doktor jurisprudencije in filozofije«, je pa zato gotovo pameten človek, kar se spozna že iz tega, da se je tako pohvalno izrazil o našem radiu.
To pa popolnoma po pravici. Moja sprejemna postaja je komaj sto korakov od tramvajske proge oddaljena, pa je niti čutim ne. Nekateri, ki »poslušajo« tik ob električni, slišijo tuintam kako, rekel bi, sramežljivo prasketanje, a tudi to bomo odpravili. Potrebne krtače za čiščenje žice so že naročene. Ljubljanskim darežljivim prebivalcem se torej ni treba bati, da bi jih nadlegovali s cvetličnim dnevom. Razne električne metle in masaže ter atmosferične zmote pa kar sproti dušimo brez pomoči SMMS in mednarodnih metreologov.
Slišali ste že gotovo tako-le govoriti: »poslušaj radio in gotovo boš izgubil veselje do njega.«
Jaz pa pravim: »poslušaj »Radio Ljubljana«, in gotovo boš takoj nato napisal prošnjo na radijski oddelek poštnega ravnateljstva.«