Mirjam (Franz Carl Weiskopf)
| Mirjam F. C. Weiskopf |
| |||||||||||||
Ne bil bi je spoznal. Občutil nisem niti trohice tiste nemirne radovednosti, ki nas včasih prevzame pri pogledu kakega tujega in vendar na videz znanega obraza, s katerim pa tisti trenotek ne vemo ne kod ne kam – celo mimo nje bi bil šel, če bi ne vstopila naravnost pred me in vprašala: !Ali se ne poznava, tovariš? Se ne spominjate več? Takrat, na oglu Tverskaje in Leontjevskega pereuloka? Prerekala sem se …«
Moje začudenje se je spremenilo v prepadenost. Pozabljen doživljaj se je počasi povračal v spomin; izvenelo ime je bilo treba najti; spomin se je začel obujati. Opazila je; smejala se je; opazila je tudi, da sem že nekaj videl, kar še nisem hotel verjeti. Rekla je, še vedno v smehu: »Oh, nekoliko sem se spremenila, kaj ne? Toda, če se pobliže pogleda ...«
Ona je bila! Da, spremenila se je; ramena so postala bolj okrogla in lica so se napolnila in zrdečila, zrastla je in bila je močnejša, zdrava, zrela in mirna; mesto lakastih škornjčkov z visokimi petami, v katerih je takrat skakljala, je nosila zdaj grobe, toda nove platnene čevlje, mesto svilenega klobučka moško čepico, mesto mnogo prevelikega plišastega plašča je imela zdaj tesno ležečo, svetlikajočo se usnjeno suknjo, na kateri se je – komaj sem verjel svojim očem – svetlikal – zlato in rdeče – komsomolski znak … Spremenila se je bila; toda tu je bilo še vedno široko čelo, tu so bile še črne, zavite obrvi nad mandelnasto izrezanimi očmi, tu so bila še nežna in obenem robata usta z otroško linijo ustnic in od spoznanja in doživetij navzdol zavitimi koti.
»Mirjam,« sem dejal, še vedno prepaden, »Mirjam, vi?«
Spet se je smejala. Tako si takrat najinega svidenja gotovo nisem predstavljal, je vprašala. »Tako prav gotovo ne?« Ne, tako ne! Pred petimi leti sem jo srečal; pozno ponoči, na poti domov po večeru, ki je bil poln neštevilnih pladnjev čaja, cigaret in neštevilnih razgovorov, ko sem si hotel glavo od vsega tega nekoliko prezračiti. Šel sem počasi po poltemni in skoraj prazni Tverskaji navzdol. Ob bližnjem oglu sta se prepirala neki moški in neko dekle. Ne bil bi se ustavil, če bi ne bil v dekletovem glasu tako čuden zvok, globok in poln in pri tem vendar tako sirov kakor glas zvonca stare, nekoliko pokvarjene ure. Mož je razsajal, da hoče denar sedaj, takoj, ali pa se bo zgodila nesreča. Dekle je odgovarjalo, da naj gre svojo pot, ker nista več za skupaj; še v glavo ji ne pade, da bi ga še naprej vzdrževala. Mož jo je zagrabil. Zacvilila je. Mož ni popustil. Zakričal sem, da si naj ne drzne tepsti jo, toda on je kar udrihal. Poskušal sem ga zgrabiti za roko, on pa se me je otresel in tulil, da se naj ne vmešavam v tuje zadeve; to je njegovo dekle, in če se takoj ne izgubim ... Tedaj se je pojavil milicionar in vsi trije smo morali z njim na stražnico. Tam so moža po kratkem zasliševanju aretirali. »Radi zvodništva.« (»Prostitucija«, mi je rekel takrat okrožni načelnik, »je zlo, ki ga moremo zatreti edinole, če iztrebimo njegove socialne korenike; in to bomo storili. Prostitucija je za dekleta nesreča, za moške sramota in nevarnost, za zvodnike, zvodnice in gospodarje bordelov vir dohodka, sredstvo najbolj zoprnega izžemanja; zaradi tega ne nastopamo proti »udejstvujočim se«, edino, če so bolne – potem pridejo v zdravniško oskrbo, nasprotno pa najostreje kaznujemo okoriščevalce«.)
Dekle so z mano vred odpustili. Na poti od stražnice mi je povedala svojo zgodbo. Bila je 17 let stara, ime ji je bilo Mirjam in doma je bila iz Gomela. Njenega očeta, majhnega judovskega rokodelca, mater, dve sestri in brata so v državljanski vojni beli pobili; njo samo, desetletno, so trikrat posilili. Nekaj let je živela v gozdovih s četo »zelenih«, bolehajočih dezerterjev in pobeglih kmetov. V začetku Nepa je prišla v Moskvo, kjer je istočasno s privatno trgovino oživel tudi »štrih«.
Pripovedovala je o svojem življenju, o bivanju v kanalu, o brezuspešnem »štrihu«, o grobosti moža, s katerim je živela, o pijančevanju, gladu; pripovedovala je z neudeleženo brezbrižnostjo, da je vzbujala videz, kakor da poroča o nekom drugem, ne o sebi. (»Kakor izžgana sem bila,≪ je dejala sedaj, ko sem jo spomnil, ≫v duši je bilo čisto prazno; nisem bila več človek.«) Ko sem jo vprašal, če ji lahko na kakšen način pomagam, je rekla: ne, ona je pač že za tako življenje ustvarjena in to življenje zanjo, in poleg tega se je že preveč nanj navadila in noče in ne more ničesar spremeniti. Toda če pa hočem na vsak način kaj zanjo storiti, naj vendar grem k moskovskemu mestnemu sovjetu, saj sem prav gotovo kakšen inozemski delegat ali nekaj podobnega in se mi bo mogoče posrečilo — torej kratko in malo, gre za to, da je treba moskovskemu sovjetu razjasniti, da je njegova določba o razsvetljevanju taksijev pri nočnih vožnjah nesocialna, da povzroča prostitutkam, ki so jim sicer vse politične pravice odvzete, ki pa so še vedno kljub temu nekaj boljšega kakor izkoriščevalci, popi in prejšnji žandarji, — občutno škodo, ker so taksiji v času stanovanjske stiske in podržavljenja hotelov edina možnost ...
Neki »stalni gost«, ki je že precej časa čakal in postal nestrpen, in ki ga Mirjam ni hotela izgubiti, je prekinil naj in razgovor. Drugega dne sem odpotoval; pri svojih poznejših obiskih Moskve nisem videl Mirjam nikoli več.
Zdaj sediva v rdečem kotu »Moskovskega zdravstveno-delovnega »profilakterja«. Moral sem Mirjam spremiti, da vidim, kako zdaj živi in kje dela. Pripoveduje mi, kako ji je šlo vedno bolj slabo in slabo; kako je začela brezumno piti, ne samo žganja in piva, tudi baldrianovo tinkturo, špirit z vodo itd., kako jo je nato prijela velika utrujenost in velik stud.
»Noge niso hotele več iti in ja z nisem mogla več jesti; nisem več vedela, kaj je bilo, niti tega nisem vedela, da sem bila bolna. Pozneje, na kliniki, so mi povedali, da imam sifilis. Prej sem vedno mislila, to mora biti strašno —, pa ni bilo strašno! Prvič sem imela belo posteljo; imela sem jo sama zase; ljudje so bili tam, ki so skrbeli zame, ne da bi kaj zahtevali; toplo je bilo in imela sem dovolj jesti.«
Ko so jo odpustili iz bolnice, je sama prosila za sprejem v delovni profilakterij. Red v skupnem domu, redno delo pri šivalnem stroju, odpoved alkoholu — vse to v začetku ni bilo lahko prenašati. Nekajkrat je padla nazaj, enkrat zelo hudo; pijanstvo in »štrih« in celo poskus tatvine; toda starejše tovarišice so pomagale. »Organizirale so ‚bugzirbrigado‘ (to je brigada, ki prostovoljno prevzame dolžnost, organizacije ali osebe spet spraviti do dela, Op. prev.) in prevzele botrino nad mano. Od takrat nisem več pila in tudi nobenega opomina nisem več dobila.«
Nato je začela brati; šla je k prvim zborovanjem; potem se je udeležila v delavnici »socialistične tekme«; nato ... Prekinila je in končala: »Toda to ni več moj individualni slučaj; to je že tipična zgodba vseh deklet, ki pridejo sem.« Mislil sem: »Ne več moj individualni slučaj, temveč tipična zgodba — kdo govori tako? Ali je to še Mirjam? Ali ni to ...«
Uganila je moje misli in rekla smehljajoč se: »Da, drug človek postanete tukaj. Tukaj vse pretopijo. Tako se zgodi vsem, ki so tu. Kako se to zgodi, sprva človek niti ne ve, samo naenkrat opazi, da ima nove oči, nova ušesa, nov jezik.« In po odmoru: »Kar naenkrat se opazi. Vem še, kako je bilo pri meni, in kdaj; lahko povem dan; bil je moj rojstni dan, prvi tu v prof ilakteriju, sedem mesecev po vstopu. Navadila sem se že in se počutila prijetno, toda rojstnega dne sem naenkrat začutila, da sem nova, da je življenje novo, da ima smisel živeti ... in da je lepo!«
- *
Na mizi ravnateljske sobe, kamor me pelje vodja profilakterija, leže knjige, fotografije in dokumenti. »Gradivo za razstavo ob petnajstletnici oktoberske revolucije«; izjavi ravnatelj, »pokazati hočemo, kako se je razvijala prostitucija v stari Rusiji, v Sovjetski uniji in kako v kapitalističnih državah in kako smo se v petih letih od ustanovitve tega zavoda naprej borili proti njej. Kar vidite tu na mizi, spada v oddelek ‚Carska Rusija‘; zaposleni smo pravkar s pregledovanjem.«
Poleg zbirke »Hišnih redov v javnih hišah« leži kup debelih foliantov. Na najvišjem je z zlatimi črkami zapisano: »Album medicinsko-policijskega komiteja za nižjenovgorodski velesejem 1910. 1.« Odprem ga. Njegove st rani so pokrite s fotografijami kakor strani, albuma zločincev. Slika ob sliki: še napol otroci, mlade deklice, zrele žene, starke; visoki tilasti ovratniki … široki klobuki, ogromne turban-frizure, lične kmečke rute in kite. Pod vsako sliko ime, nad vsako sliko številka. Nad zadnjo: 813 …
… Poleg modrih »rumenih knjižic« leže rumeni »črni« akti.
Jefrozina Danilova Knyže, devica, 40 let stara, nikoli predkaznovana, imejiteljica kapitala 5000 rubljev, prosi njegovo blagorodje, gospoda mestnega načelnika Moskve, za dovoljenje, da sme odpreti v hiši vdove Goldstein, v Bogoslovskega ulici, »stanovanje za sestanke med moškimi in ženskami«. Spričevalo policijskega zdravnika je priloženo in se končuje z besedami: »… ugovorov ni, prav posebno ne, ker se vidi v očigled na krajevne razmere otvoritev take hiše izredno zaželjena.« Prošnja je bila v šestih mesecih rešena.
Prav toliko let pa je potrebovala za rešitev prošnja kmetice A. D. Koroljeve, da »jo zbrišejo iz liste javnih žensk in za vrnitev »legitimacije«. Šest let radi tega, ker je za poizvedbo povprašani »Oddelek za javni red in mir v mestu Moskvi« zaupno sporočil, da Koroljevo opazuje, odkar je dala v decembru 1908 prenočišče V. I. Azepovu, ki je zbežal iz prognanstva.
»Šest let brez legitimacije, ali veste, kaj je to v stari Rusiji pomenilo?« vpraša ravnatelj. »Ali veste, da so govorili, da se Rus sestoji iz telesa, duše in iz legitimacije? Toda pustiva to ... Pustiva preteklost, ki je mrtva. Pridite, pokazati vam hočem sedanjost.« Pelje me skozi ambulatorij, obednico, spalnice. Zadnja soba napravi vtis, kakor da nihče ne stanuje v nji. »Prazna je. Zaradi padanja prostitucije dobivamo vedno manj deklet. Še v začetku petletke smo mislili, da bo zidava čisto novih mest, dotok inozemskih specialistov, koncentracije ogromnih, pravkar iz vasi došlih delavskih množic v novih industrijskih središčih — prej povečala nego zmanjšala prostitucijo; zato smo napravili svoj petletni načrt, ki je predvideval pomnožitev postelj do 1200. Resnični razvoj pa je naše račune prekrižal; mi smo obrat,« je dejal in se smehljal, »ki svojega petletnega načrta ni izvršil.«
Koliko prebivalcev ima profilakterij? 395. — Da, vsi so prišli prostovoljno, po odpustu iz bolnice, kjer so najprej izvršili tako zvani začetni kurz; zdaj dela del v delavnicah profilakterija, samo ob sebi umevno proti polnemu odplačilu, drugi del pa v obratnih šolah, ki jih imajo velika podjetja. Na tabli stenskega časnika je naliman papirček, ki poziva k obisku slavnostnega večera »na čast naše odlikovane napadalne brigade«. Drugi papirček sporoča, da bodo politične ure po soglasnem sklepu zborovanja od prihodnjega tedna podvojene.
»Da, z veliko vnemo se uče, v delavnici, v obratni šoli, v kurzih. Mi smo v petih letih obstoja profilakterija dali industriji 1200 visoko kvalificiranih delavk; 400 jih obiskuje nadaljevalne šole, delavske fakultete, tehnične šole … veliko število jih dela v strokovnih in 72 v političnih organizacijah, ena je predsednica obratnega sveta v veliki tovarni.«
V trikotažni delavnici visi sredi dvorane med pletiljami in šiviljami transparent »Social. Tekmovanja«. Trenotno je krojačnica precej naprej pred drugimi. »Toda mi jo bomo dohiteli,« nam zagotavlja dekle pri prvem pletilnem stroju, »trikotaža ne bo zaostala, o tem ste lahko prepričani.«
V klubu je del razstave že postavljen. Ena stena sobe je pokrita z zemljevidom. Male zastave, ki stoje na evropskih mestih, nosijo mesto državnih grbov številke: Dunaj 32.000, Berlin 50.000, Paris 80.000. London 100.000, Moskva 400.
»Število prostitutk,« razjasni ravnatelj. »In v Moskvi jih res ni več?« »Da, približno štiri sto. Seveda je to število rezultat ocenitev, kakor vsa druga števila, samo, da morejo naši statistiki v tem slučaju mnogo natančneje delati kakor njih inozemski kolegi, ker je v mestu kakor je Moskva – kjer ni takih hotelov, najemodajavcev sob in širokogrudnih hišnih gospodarjev, nobenih privatnih točilnic in nobenih nočnih lokalov – oceniti število prostitutk veliko lažje kakor n. pr. v Parizu ali Londonu.«
»400 prostitutk v milijonskem mestu, to bi bilo vendar ...«
»Da, to pomeni, da smo prostitutke takorekoč kot likvidirali. V deželi brez brezposelnih, v družbi, ki ne trpi izkoriščevanja, državi, ki ni samo proglasila popolne gospodarske, politične in socialne enakopravnosti žene, temveč jo tudi uresničuje, mora prostitucija svoj množni značaj izgubiti. Teh nekaj sto prostitutk, ki jih še imamo, je ali duševno defektnih ali delamržnih in družbeno škodljivih elementov. Kako pravilna je ta domneva, vam naj dokazuje dejstvo, da smo letos prvič morali pri sprejemu novih deklet poklicati tudi psihiatra; dozdaj so namreč prihaja le k nam žene, ki so se prostituirale iz bede in brezposelnosti, te – in to je velika večina prostitutk – so si izbrale nov način življenja, ko se jim je za to nudila prilika; kar prihaja zdaj k nam, je več ali manj duševno v neredu … To je nov položaj, s katerim moramo računati. V bodoče bomo nastopali proti ostankom prostitucije s prisilnimi metodami, kar dozdaj nismo; ene bomo spravili v zdravilišča, druge v vzgojevališča in delavske komune, po načinu, kot smo jih napravili za izgubljene otroke. Od končnega uničenja prostitucije do odprave sifilisa kot bolezni množic je potem samo še korak, ki ga pa bomo imeli pred koncem druge petletke za seboj. To ni fraza. Še l. 1928. Je prišlo na 10.000 prebivalcev 57 sifilitikov, danes jih je samo še 31; l. 1928 ... toda vi menda ne utegnete več?«
Ne, ne utegnem. Moram iti. Samo od Mirjam bi se rad še poslovil. Toda Mirjam ni tu.
»Pozdravlja vas,« pravi službujoča zdravnica, »rada bi vas bila počakala, a ni mogla. Je danes na vrsti. Mora referirati. V marksističnem seminarju večerne univerze ...«