Mina (Albin Prepeluh)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Mina (Prepeluh))
Jump to navigation Jump to search
Mina
Roman

Albin Prepeluh
Roman je izšel pod psevdonimom (Spisal A. P. Rušic). Najbolje kar pretipkati, ker je OCR preslab (pretipkano do dLib 316).
Izdano: Slovenski narod 43/297, 299, 301, 303, 306, 308, 310, 312, 314, 316, 319, 321, 323, 325, 327, 329, 332, 334, 336, 338, 340, 342, 345, 347, 349, 351, 353, 355 (1910)
Viri: dLib 297, dLib 299, dLib 301, dLib 303, dLib 306, dLib 308, dLib 310, dLib 312, dLib 314, dLib 316, dLib 319, dLib 321, dLib 323, dLib 325, dLib 327, dLib 329, dLib 332, dLib 334, dLib 336, dLib 338, dLib 340, dLib 342, dLib 345, dLib 347, dLib 349, dLib 351, dLib 353, dLib 355
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

Ko se je zbudil v človeku notranji dvom, je postal omahljiv in neodločen. Tisti hip je zapravil svojo voljo in se prepustil tujim, neznanim rečem. Življenje je poplavilo njegovo osebnost in njegova dejanja so prestala biti samonikla. Sedaj je poznal zgolj srečo ali pa nesrečo. Ljudje, ki so bili vsakdanji utopljenci železne vsakdanjosti, so se kruto množili. Tedaj so umirajoči v socijalni in družabni bedi postali ljudje dvomni, če trdnega ni bilo več, česar bi se oprijemali, na kar bi prisegali. Nekdanje gotovosti so bile podobne [nejasno] na valovih in ljudje duševnim utopljencem, ki se oprijemajo obupano slamnatih bilk.

Rojeni dvom je ustvaril moč notranje, duševne reforme. Emancipirala se je polagoma notranjost zunanjih ovir in form. Življenje je neizprosno zalučalo dane teorije ob tla, razkrajalo jih je in se izkazalo kot najmočnejše. In v tej duševni anarhiji in zmedenosti se je utrdilo spoznanje dobrega in slabega. Dobro se je ločilo od slabega. Ko je Mina zapadla grehu, je bila kaznovana. Njeno hrepenenje po dobrem jo je sililo nazaj k nekdanjemu, kesanju in pokori. Življenja greh jo vendar ni izpustil. Toda greh, rojen iz čiste ljubezni, iz človekoljubja, je rodil še večjo pregreho izvirajočo iz socijalnega nasilja – bede. Ko pa je bilo premagano tudi to nasilje, se je znova rodila ljubezen – premišljena in udana. Sedaj na višini je šele zagledala ovire, ki se ji stavljajo na pot. Ta pot je bila zaprta. Ali se vrniti, ali pa ostati sredi pota. Tedaj je postala njena duša dvomna. Koliko duševne moči in samonikle energije je treba, da se na tem duševnem razpotju ne izgubi priborjeno življenje, da ne omaga od dvomov in duševnih bojev utrujeni korak. Kako spraviti v sklad individualno duševnost in družabno in socijalno zapovedjo? Povsod nejasnost, temota, dvom.

Kaj se je zgodilo z Mino?

I.[uredi]

Bled odsev plinovih luči je objema v zaspano jesensko poljutro zavito neestetično tovarno. Sto velikih oken se je lesketalo v mračni svetlobi; le tupatam se je pojavila ob oknu mračna senca, zverižena človeška figura. V ozadju tovarne so se dvigali proti nebu vitki in visoki dimniki, iz katerih se je leno kadilo; dim se je polagoma izgubljal v oblačno nebo in le sempatje se je v zraku zalesketala neznatna iskra. Cesta pred tovarno je bila blatna in na gosto pokrita z lužami. Umazana voda je pljuskala izpod težkih konjskih kopit. Železne ograje, ki je delila tovarno in cesto, se je v tem času krčevito oprijemalo sto dolgih in ozkih ženskih ročic. Roke se bile od mraza že na pol višnjeve in na nekaterih so se prav močno izbočile nelepe plave žile.

Same ženske. Večinoma še zelo mlada dekleta z zdravo rdečico na licih, močnih in polnih teles. Sempatje je bilo opaziti med njimi tudi že starejšo žensko z lici, ki so se že videle gube na njih. Tam zadaj na dolnjem koncu se je vzpenjala pokonci noseča ženska; stala je na prstih, odpirala zardele oči na široko in se skušala preriti do prve vrste.

Vse te ženske so imele ta trenotek samo eno željo: Priti v tovarno in delati za velikimi, v mračni svetlobi se topečimi okni. Mlajše punice so postrani, zavidno gledale starejše ženske in so se tudi norčevale iz njih. Tem se je pri tem storilo milo in marsikatera se je ta žalostni trenotek zasmilila sama sebi. Toda jeza in pa ponos, ki je menda prirojen vsaki ženski, jim ni dopustil, da bi na izzivanju molčale, pa se odgovarjale torej na posmeh s pikrimi besedami.

»Ve ste mlade, pa lahko delate na polju!« je pripomnila noseča ženska, ki ji je mlada soseda nasvetovala iti domov.

»Tako! Mladih ljudi potrebujejo tu notri, žilavih in močnih!« je odvrnilo komaj petnajstletno dekletce in pokazalo s prstom proti vhodu. Stoječa na kamniti plošči tik vrat, se je ponosno ozrla po množici.

»Kakšen otrok! Komaj je ušel materi in že hlepi po lenarjenju.« Ženska štiridesetih let, ki je stala poleg nje, je izpregovorila te besede z rezkim, pojočim glasom. Jezni je zamahnila z roko in potegnila z vso silo zlobno kratkokrilo s plošče in je v trenutku tudi že sama stopila na njeno mesto.

Smeh in vpitje sta sledila temu naglemu početju. Posamezne punce, ki se zavidale štiridesetletnico za prostor, so kričale zelo glasno:

»Vrzite jo doli!«

»Bij nesramnico!«

»Kje se je potepala doslej!«

Začelo se je živahno prerivanje in suvanje s komolci. Gruča se je zazibala. Posameznim ženskam so pri tem močnem gibanju in prerivanju ušle rute z glave. Lasje so se vsuli po licih in čelu. Hoteč izrabiti ugodni trenotek, so se nekatere ženske, ki so stale zadaj, pripognile in silile z glavo naprej.

Prepir pa se je razvnemal bolj in bolj. Sedaj so padale že hujše besede, časih naravnost sirove in prešerne.

»Postopačke! Ne ljubi se vam delate in mislite, da boste v tovarni lenarile!«

»Usojeno vam je, da postanete cestne vlačuge!«

»Kmalu umrjete, mati. Molimo!« se je oglasilo več nežnih ženskih glasov in punice so se vrgle na starejšo žensko. Kmalu so bili obrazi opraskani do krvi.

»Domov pojdite; tam cvilijo črvi! Vaši črvi!«

»Tiho, staruha; molči in misli na smrt!«

»Zapovedano je tako!«

Štiridesetletnica, trdno stoječa na plošči, se nikakor še ni mislila vdati. Roki vprti ob bok, je krepko vpraševala:

»Kaj pa vaši ljubčki? Zapuste vas, če boste smrdele po tobaku.«

»Beštija!«

Tridesetletna bolehna ženska, rumenih las in zelo velikih oči je, držeča se z eno roko železne ograje, začela besno pljuvati okoli sebe. Hrup se je začel znova; besede so padale na gosto, in tudi psovk ni manjkalo.

Mimo so prihajali težki tovorni vozovi s pijanimi vozniki. Sedeč visoko na zabojih so se škodoželjno krohotali prepirajočim ženskam. Ker je enemu teh voznikov noseča ženska odvrnila zelo pikro in ga imenovala siroveža in pijanca, se je ta zelo razburil, ponovil svoje trde besede po duši ter jo močno oplazil z bičem. Vsled tega se je prepir med ženskami poostril. Del žensk se je zavzel za tepeno, drugi del pa za pijanega voznika. Že se je grozeče dvignilo kup pesti. Mnoge ženske so to izrabile in so skušale kar po vseh štiri se preriniti v prvo vrsto. Tam so se nenadoma vzdignile s tal, kakor bi zrasle iz zemlje. To pa je dajalo nov povod prepirom in jezi.

Med tem so luči po tovarni že pogasnile. Nastal je dan. Sedaj se je vsaka izmed žensk bojevala kar na svojo pest. Krik ni prenehal niti za hip. Že so si segle ženske v lase, praskale po licih, grizle, cvilile …

»Hinavka!«

»Vlačuga!«

»Nesramnost!«

In nove ženske grče so prihajale venomer. Množica se je neprestano zibala, vzpenjala se kvišku in zopet padala. Naval zadnjih je postal sedaj naravnost srdit. Velika gnječa je nastala. Vse upehane so že bile ženske, zasople in pordele v lica. Lasje razmršeni, oči svetle, usta široko odprta. Druga se je druge oprijemala za roke ali pa krilo. Zdelo se je, da nastane mir. Toda kamlo se je vnelo pri zaprtih vratih zopet silno prerivanje, suvanje, cviljenje … Vrata so škripala, nekdo je vpil nad ženskami.

»Živina ste, ne ljudje. Proč! Napravite prostor!«

Prikazal se je star uradnik s čepico na glavi. Malce je odprl vrata in jih takoj zopet zaprl. Kakih petdeset žensk je ostalo na dvorišči – vse posvalkane, z mokrimi lasmi, lesketajočimi očmi in težko dihajoče od silnega napora.

Uradnik z rumenkasto brado in čepico na glavi, je ogledoval ženske, ki so se prerile na dvorišče. Kmalu je popisal njihova imena. Ko je zapazil naposled tudi nosečo žensko, je izbulil oči.

»Čemu se silite? Ali ne veste, da ne sprejemamo dveh ljudi za enega? Kako ste sitne!« je izpregovoril.

»Gospod!« … izpregovori noseča ženska, zardi in pobesi oči.

»Danes vas ne morem sprejeti. Prihodnjič!« pripomni naglo uradnik, boječ se, da ga bo ženska nadlegovala z milimi prošnjami.

»Ampak, gospod!« Malo milosti, prosim. In usmiljenja. Vdova sem in doma imam lačne otroke. Nič zaslužka …« Jok jo je posilil in v trenutku je bila na kolenih. Visoko je vzdignila roko in prosila usmiljenja.

Toda mrki uradnik se je že oziral po ostalih. Kričale so: »Jaz sem pridna!« … »Revna sem in podpore potrebna« … »Močna sem!« … »Mene – mene!«

»Seveda … seveda … Dobro, zelo dobro!« … je klical uradnik in izbiral. Kje bo obstal njegov mrki pogled; kam bo padla sreča?

Veliko, močno in tudi še zelo mlado dekle je stalo ob strani. Uradnik jo je naglo premeril od nog do glave. Zdelo se je, da jo je slekel z enim samim pogledom.

»Kakšno ime je tvoje, dekle?«

»Mina.«

»Rodbinsko ime, sakrament!«

»Grobotek!«

Postavil jo je na svojo levo stran med izbrane. Ravno dvajset jih je bilo. Dovolj! In vsem se je bralo globoko duševno zadovoljstvo z obraza. Nek notranji, čudni nemir se je polastil vseh. Mirno in lahko se reče dostojanstveno so stopale za uradnikom, ki jih je vodil k zdravniku.

Vse druge so ostale za durmi. Velika, nemirna čreda. Molče in mirno so gledale za svojimi srečnimi tovarišicami. Ko so se zaprla iznova velika vrata, so nekatere gnusno klele, a še več jih je bilo, ki so imele solzne oči.

Vsem pa se je tisti hip rodila v srcu nesrečna zavist.

II.[uredi]

Uradnik je privedel svoje skromno žensko krdelce v prostorno sobano z dvema velikima oknoma, ki sta gledala na prostorno dvorišče. Soba je bila polna zveriženih stolov, z nizko in majhno pisalno mizico in shrambami s steklenimi durmi. Neprijetno je zadišalo po medikamentih.

Na vse je to napravilo slab vtisk: težko jim je bilo v prsih. Nekatere so bile blede kot zid, a druge je oblivala rdečica, ker jim je vsled notranjega nemira silila kri v glavo. Roke se nemirno prekladale semintja, kakor človek, ki pride nenadoma v veliko zadrego. S široko odprtimi usti so strmele v prazen strop.

Čez dolgo je vstopil mlad zdravnik v dolgem platnenem površniku in sedel na nizki okrogli stol. Ko je nekaj časa premotrival ženske, si je popravil naočnik in se približal prvi. Ustna na smeh, je izpregovoril.

"Pokaži mi jezik! Ali si zdrava?" Glas mu je bil suh in tudi dolgočasen. Pogledal je deklici ostro v oči, da je zardela do ušes.

Dekle je molčalo.

Ko se je mimogrede zdravnik ozrl po ostalih, je hladno nadaljeval:

"Odpri jopič, prosim!"

Nemo se je ozrla nanj in potem v tla. Oči so bile resne. Kakor si se obotavljala slediti povelju zdravnikovemu, ki je bil mlad in lep, se je ozrla v strop. Nekaj prezirljivega in nelepega je bilo v njenih očeh. Nato se je okrenila in začela naglo slačiti. Svojo obleko je metala sedaj na bližnji stolec, sedaj zopet kar na tla. Obraz je bil sedaj bled, sedaj rdeč.

Na vrsto je prišla tudi druga, tretja ...

Naslednje zdravnik že ni več preiskoval tako strogo. Hitro ji je odpuščal. Vendar pa je dve deklici slabo kvalificiral, ker je bila ena kratkovidna, druga pa je imela nalezljivo kožno bolezen.

Osemnajst deklic je dobilo po končani vizitaciji od uradnika listič, na katerem je bilo napisano njihovo ime in pa oddelek, h kateremu je bila dodeljena.

Počasi, z enakomernimi koraki so odvajali pazniki deklice na njihove nove delavne prostore. Bilo jih je sedem teh paznikov, ki so dobili dva po štiri, nekateri pa tri in dve in eden celo eno samo delavko. To je bila Mina. Po celem životu je trepetala notranjega razburjanja, ki je ni zapustilo, odkar je stopila v veliko in prazno zdravnikovo sobo. Vendar je stopala z velikimi, močnimi koraki za paznikom, ki je bil že star in upognjen.

Vstopila sta v veliko, nekoliko zakajeno dvorano. Vse polno žensk, mladih in starih, je bilo notri. Izbirale se tobak in ga vezale b posebne zavitke; pridno so odnašale in prinašale nove zaboje. Nekaj sključenih moških postav se je kretalo med ženskimi gručami. Prišedša iz mrzlega zraka v gorko, s tobakovim duhom prenasičeno dvorano, v kateri so ženske govorile med seboj polglasno, kako bučele v panju, ji je postalo v prsih zelo težko: v glavi se ji je mahoma zavrtelo. Za hip se je naslonila na zid, a takoj se je zopet zavedla in krepko šla za svojim vodnikom.

Do tega trenotka ni mogla pojmiti, kakšno je delo žensk po tovarnah. Doslej je na ulici prodajala pecivo in vlekla ljudi za obleko, če si hoteli brez kupa mimo nje. Ona je namreč dobro vedela, koliko izkupička mora napraviti, da se bo mogla živiti in da bodo njena teta, debela revmatična starka, zadovoljna z njo. Brez določenega izkupička ni šla domov in je zato hodila po ulicah do poznega večera in se je potem vlegla v posteljo brez večerje. Videla je pri tem pestunje, ki so nevoljno prekladale tuje otroke z roke na roko, kuharice, ki so hodile našopirjene po ulicah za svojimi gospodinjami, videla je naposled tudi priproste delavke, ki so nosile apno in opeko na visoka stavbišča in gospe, ki so se samo izprehajale in vozile. Kakšno je delo onih žensk, ki pohajajo dan za dnevom v tovarno, ko tam vendar ne pestujejo, ne kuhajo, ali se celo izprehajajo in vozijo, temveč izdelujejo papiroske in smotke, lepe, enakomerne in ravne – o tem ni imela najskromnejšega pojma. Tudi sedaj še ni pojmila.

Njena napol še otroška domišljija ni mogla dobiti trdnih tal. Niti na misel ji ni prišlo, kako je tako delo veliko in kaka družbena veličina je delo. Ni pojmila tudi tega, da je delo rodilo njo samo in ji naložilo težko nalogo, postati družbena činiteljica mogočnega in prostranega sveta.

Ona je videla v duhu le lepe izdelke svojih tovarišic, ki so jo zvedave sprejele med se. Tudi tega še ni pojmila, zakaj hodijo te ženske vsaki dan ob določenih urah in izključene in smrdeče po tobaku domov.

Pristopila je k prvi mizi. Vse je bilo novo: vse pa tudi strašansko zmedeno in razmetano. Stopila je ta trenotek na prag novega nepoznanega sveta. Vse to je tako silno delovalo na njo, da je bobnelo v mladi glavi.

Odslej je videla Mina vsak dan zjutraj in opoldne nepregledne vrste žen in deklic in tudi mož vreti v tovarniško žrelo. Vrsta se je vlekla za vrsto, kakor v sanjah na pol bdečih ljudi. Videla je vsaki dan dvakrat na tisoče teh ljudi, med katere se je odlej tudi sama prištevala; in videla je končno kako so velika vrata to ljudstvo na večer zopet izpljuvala. Vsaka sekunda jih je dala do deset in jih v jutro zopet požrla.

Nihče pa ni zapazil, in tudi ona ne, da je zmanjkalo vsako dan nekaj teh ljudi, ki se se neznano kam izgubili in nikoli več vrnili ...

III.[uredi]

Mina se je kot tovarniška delavka nastanila pri stari vdovi, kjer so stanovale še tri druge njene tovarišice. Ta starka je ves svoj čas porabila pri pletenju nogavic, sicer pa si je lajšala svoje staro življenje na ta način, da je imela tovarniške delavke pri sebi na stanovanju. Skrbeti ji je bilo namreč tudi za nezakonskega sina svoje umrle sestre. Štirinajstletni plavolasi deček se je tačas nahajal v nekem nemškem penzijonatu, kjer je užival vso oskrbo skoro zastonj. Njegova mati je končala s tem, da si je, ko jo je njen zapeljivec zapustil, z britvijo prerezala žile na rokah.

Ko se je Mina prvikrat oglasila v pritličnem stanovanju gospe Lene, jo je ta zelo prijazno sprejela. Odkazala ji je posteljo, ki je stala v temnem, vlažnem kotu, in katero je morala vsako jutro sama urediti. Tako je zahteval hišni red gospe Lene. Nad posteljo je visela mala, ozka polica, neokusno pritrjena na zid z žico.

Začetkoma se je Mina zelo dolgočasila. Vse njene še naivne misli so vile v tovarni, katere se ni mogla privaditi. Bila je vsak večer in vsako noč zelo nemirna, neprestano živeča v strahu, da je delo, ko ga je izvršila čez dan, izkaženo.

Pri gospe Leni je stanovala tudi velika, vedno vesela in zelo odločna ženska, Pučanova. Druga ženska, ki je stanovala v isti sobi, je bila Nežika, zelo pobožno in trpeče dekle. Končno se je vedno nervozno sukala med mračnimi meblji temne sobe mala rdečelaska Katinka. Katinka je bila na slabem glasu; rada se je opila in tudi običajna morala ji ni bila priljubljena.

"V nedeljo te povedem v veselo družbo, Mina, da ne boš vedno tako čmerna kot pepelična sreda!" je dejala neki večer Pučanova, sede pri mali petrolejki in krpajoča svoje krilo.

"Ah! Gospica Mina, ne svetovala bi vam že sedaj hoditi po gostilniških veselicah!" se je vmešala v pogovor Lena ter se preko velikih očal ozrla po Mini, ki je tiho in brez dela slonela ob svoji postelji.

"Kako vendar sodite o meni!" Pučanova se je sklonila preko mize in njen debeli glas je bil jezen, skoro togoten.

"Resnico je govorila gospa Lena," je s ponižnim glasom pripomnila Nežika, klečeča na kolenih pred svojim kovčekom in uravnajoča perilo.

"Kdo te je vščipnil? Kaj blebetaš?" je siknila vznejevoljena Pučanova z osupnim glasom. Odložila je nenadoma svoje delo.

Nežika je molčala, Katinka pa se je začela smejati.

"Glej, Mina! Kako zelo te vsi ljubimo!" je rekla z visokim glasom in tolkla s svojimi suhimi, nenavadno dolgimi rokami po kolenih.

"O – o! Kako se je vnela naša devičica. Ampak lepa je pobožnost naše Nežike!" je zopet izpregovorila v šaljivem tonu gospa Lena.

Nežika je imela poten obraz in nagubano čelo. Njen resni glasek je kar odmeval v temotni sobi.

"Čim več in odločneje se odrekamo zapeljivostim tega goljufivega sveta, temvečji bo večni blagor. Bodočnost našega kratkega življenja ni na tem svetu."

Pučanova se je zaničljivo namuznila.

"Že zopet pričenja ... Kolika hinavščina!"

Nežika se je nenadoma razburila. Reče: "Grda brezverka si in tudi druge zapeljuješ."

"Tiho!"

"Tebi ne!"

Nežika je bila zelo razburjena. Zakričala je silno in se zgrudila na svoj kovčeg. Nato je zaihtela.

"Ta stara ihta!" je pripomnila Katinka.

"Ni lepo, da se prepirate za malenkosti," je pomirjevala gospa Lena. Odložila je očala in se prešerno naslonila na mizo.

"Lepo ali grdo! Zakaj sitnari tercijalka?" se je razvnemala rdečelaska. In udarila je z roko po mizi.

"Take brezmejne hinavščine še nisem doživela!" Globoko je pocmakala z ustmi.

"Zakaj se vmešava ta grda ženska? Opila se je menda zopet!" je ponižno, a pikro odvrnila Nežika brisoča se z robcem okoli oči. Zaprla je svoj kovčeg in sedla nanj.

"Ti lenoba ... miš cerkvena!"

"Kako grdo!"

"Reci še kaj!" je togotno zakričala Katinka in skočila k Nežiki.

"Kako grdo," ... dalje Nežika ni mogla, kajti razdražena rdečelaska je skočila v njo. Ta hip je priskočila Mina, prijala sopihajočo Katinko čez pas in jo vlekla proč.

Tudi gospa Lena se je razsrdila:

"Tu se ne boste pretepale!" Med tem ste se onidve psovali in si dajali razne priimke.

Naposled se je Katinki posrečilo, oprostiti se Mine in v trenitki je iztrgala Pučanovi šivanko iz rok. Huda borba se je pričela. Katinka je udarila Nežiko po glavi, a Nežika nič manj urna jo je prasnila po obrazu. Naposled sta se zleknili po kovčeku. Katinka, krčevito držeča šivanko v rokah, je ubadala njeno ostrino v suho Nežikino telo in v njen slučajni obraz. Ta se končno tudi ni nič branila, le kričala je in lovila z rokami udarce. Kmalu je bil Nežikin mučeniški obraz poln krvi. Ko ste končno Mina in Pučanova ukrotili Katinko, je je hotela ta še osuvati, a ker ni mogla, je pljuvala pred njo na tla.

Gospa Lena se je tako prestrašila, da je ušla v kuhinjo, in ko se se za trnotek vse štiri močno pehale in se valjale po tleh, da se videla meča borečih se žensk, je tako zakričala, da so ženske za hip prestrašene obstale.

Še dolgo potem je Katinka psovala Nežiko, ki je v kotu stisnjena polglasno ihtela.

Pozno so se ta večer ženske podale k počitku. Mina je v postelji tiho in prisrčno molila. Prosila je Boga, da bi ji naklonil svojo mogočno varstvo in jo varoval zlega. Z nasprotnega konca sobe se je čulo pritajeno ihtenje. Nežika je ihtela žalosti in boli. Tudi ona je molila k Bogu.

Rdečelaska se je nekaj časa premetavala po postelji, naposled pa reče:

"Drugikrat ti razpraskam obraz do dobra, da me boš pomnila!"

Nežika je začela na to še glasneje vzdihovati, dokler se ni oglasila gospa Lena na svoji postelji.

"Prav se ti godi Nežika! Prihodnje brzdaj svoj jezik!" Njen glas je bil zamolkel, kakor bi prihajal iz globočine in se je tresel po vlažnem vzduhu.

Nežiki pa je bilo hudo. V njenem srcu je bila smrtna žalost. Spomnila se je nehote svoje prve in edine ljubezni, čiste kakor kristal. Bil je mlad krojač, ki jo je neprestano mučil, zasmehoval, navsezadnje tudi tepel. A ona ga je ljubila kljub vsemu tako zelo. In sedaj, ko se je spomnila na svojo revno mladost se je zasmilila sama sebi. Zato pa ji je rastlo upanje v odrešenje po božji milosti. In molila je strastno.

Mini se je Nežika zelo smilila, a nek notranji glas ji je rekel, da je Pučanova zelo pametna, Katinka pa je strastna in nizka ženska. Dolgo je razmišljala o svojih tovarišicah ter je zaspala vsa trudna šele proti jutru.

IV.[uredi]

Kmalu za Mino je prišel študent Janko Trebar z Dunaja na poset k svoji teti Leni, ali kakor je sam dejal "na počitnice". Bil je prijazne in simpatične zunanjosti. Obleka mu je bila vedno lepo urejena, elegantna in tudi lase je ime vsikdar skrbno počesane. Njegovo poglavitno načelo je bilo, da je dober krojač več vreden kot vsi drugi nazori skupaj. Majhne, črne brkice so izzivajoče štrlele kvišku. Glas mu je bil mehak, skoraj ženski. Študiral je že več let jus – z neznanim uspehom.

Takrat je imela Mina mnogo opravka s Pučanovo. Ta je imela mogočen vpliv na svoje tovarišice. Edino Nežika se ji je upirala z uspehom. Vendar Pučanova ni bila razvitejša in izobraženejša od svojih delavnih tovarišic. Edino kar jo je povzdigovalo na druge, je bila njena energija in nagla odločnost. Ta svojstva so vplivala tudi na Mino tako zelo, da je storila le to, ki je je takorekoč zapovedala Pučanova. Imela pa je Pučanova to slabo lastnost, da se je neusmiljeno norčevala iz slabosti svojih koleginj, katere je poznala prav tako dobro kakor svoje.

Mina je v svojem novem stanu potrebovala pomoči te svoje sodelavke. Njej je bil svet, ki se ji je ravnokar odpiral, pred očmi, čisto nov; potrebovala je torej človeka, ki bi jo varno vodil po ozkih stezicah njenega težkega življenja.

Ob nedeljah in prostih popoldnevih je šla Miha s Pučanovo in njenim ljubimcem na izprehod. Časih se jim je pridružila tudi Katinka, a ta se je navadno zgodaj opila ter se potem v svoji zmedenosti nespodobno bratila z vsakovrstnimi moškimi, kar ostalim seveda ni ugajalo.

Neko zimsko nedeljo je Pučanova povabila tudi Trebarja s seboj. Šli so iz mesta. Solnce je prijetno sijalo, nebo je bilo čisto in zasnežene planine so nad celo okolice razlivale svoj poseben čar. Cesta je bila slaba, nerodno izhojena in deloma topeča se v lužah.

Raz golo drevje je padal sneg, lepen od solnca. Po poljih se je iskril južni sneg, da so bolele oči od prevelike svetlobe in beline. Na bližnjih holmcih je molče samevala smrekovina in le tupatam so bistre oči zagledale v višini samujočo ponosno hojo.

Na telegrafskih žicah ob cesti je čepel sempatje premrt ptič, a vrane se se glasno kričeč vlačile po snežnem polju v celih krdelih. Čez polje je sopihal počasi vlak in za njim se je v meglah vali siv, grd dim, ki se je počasi izgubljal v zraku. Na daljnem griču je bilo videti belo cerkev, zakopano v sneg in prazen gozd.

Pot je bila utrudljiva. Korak je drsel in bil nesiguren. Trebar se je oklenil Mine in ji pomagal pri težavni hoji. Par korakov pred njima sta stopala roko v roki Pučanova in njen ženin Karin, neznaten suh človek.

"Ale ste vedno tako molčeča, gospica Mina, ali pa je vaša današnja molčečnost zgolj slučaj?" je vprašal Trebar s prisiljeno prijaznim obrazom. Ko je izgovoril, se je tesno zavil v svojo pelerino, premišljujoč, kaj naj govori s trem velikim detetom.

"Ne vem. Zabavna nisem bila nikdar!" je odvrnila Mina. Njen glas je bil suh un naglas besedi malovažen.

"Mislil sem, da vas ženira moja navzočnost. Sicer pa sem že opazil, da niste preglasni. To mi zelo ugaja, res! Vsaka vaša beseda je premišljena," reče na to Trebar in pogleda Mino naravnost v obraz. Njegove oči so bile vprašujoče. Ona je bila pri tem v zadregi, zato se je sklonila naprej in si hitela popravljati lase.

Nekaj neznosnega, privlačnega ji je bil Trebar. Zato se ga je v resnici ženirala in premišljevala je skrito o njem.

V tem so krenili na stransko pot, polno luž in blata. Bili so že močno [nejasno], vendar so [nejasno] [nejasno] in precej naglo. Tam pred njimi se je zasvetilo ob potu par hiš, poleg katerih je kakor za stražo stalo nekaj visokih smrek. Ko so se približali, so začuli melanholičen, otožen glas harmonik in kmalu so vstopili v gostilno.

V gostilni je bilo precej ljudi in mladi svet je kar v veži plesal; suvajoči se pari so žareli razvneti veselja in dobre volje. V hiši se je kadilo od tobaka in zrak je bil težak, pokvarjen.

Ko so si natočili vina in se odpočili, je znova zavriskala harmonika. Trebar in Mina sta šla plesat in pri tem se je nji zazdelo vse lepo in udobno. Trebar je bil že zelo uren in spreten, a kljub temu ga je še težka Mina upehala, da mu je stopil znoj na čelo. Zavladala je v zakajenem prostoru omotica, v kateri so gostje glasno govorili. Vmes pa je cvilil glas pokvarjene harmonike. Gostje so naposled drug drugega suvali s komolci in polivali vino po mizah.

Ko se je družba napotila proti domu, je bilo hladno. Noč je jasno žarela in sneg se je zopet strdil v mrazu. Pot je polzela in temno so stali samotni holmi ob strani.

Trebar se je krepko oprijel Mine in razvnet od zavžitega vina, ji je govoril izmišljene pravljice iz svojega študentovskega življenja. Za njima sta počasnih korakov stopala Pučanova in Karin. Tiho sta govorila in le časih so bile njune besede glasnejše. Razločno se je čulo, kako je Karin tiščal v njo in kako se ga je ona odločno branila. Šla sta vedno počasneje in zaostajala.

Mina je bila nekoliko omamljena od vina in plesa. Naslanjala se je na Trebarja, ki je je držal z desno roko okrog vitkega pasu. Četudi vznevoljena, je vendar prepustila, da jo je Trebar vedno silneje pritiskal k sebi.

V mestu so električne luči mračno brlele in izvoščki so tesno zaviti v svojih kožuhih sedeli na kozlih svojih kočij. Konji so stali kakor okamneli, glave povešene globoko k tlom. Ulice so bile prazne. Tupatam so se odprla vrata in zmrzel človek se je zapodil po tlaku.

Pred domačo hišo je Trebar stisnil Mino k sebi in jo nenadoma poljubil. Ona se mu je branila, toda bila je brez moči in volje. Dolgo jo je držal na svojih prsih. Ko je pozneje že ležala v postelji in se je Trebar v sosedni sobici spravljal k počitku, se je spomnila Pučanove in čutila je nehote, da se je ta večer oddaljila od nje. Premišljevala je dolgo o Trebarju in svoji naklonjenosti napram njemu, a do jasnega rezultata ni prišla.

Zjutraj je vstala trudna in zmučena, s težko glavo. Pučanova je prišla domov šele proti jutru ter je ležala na svoji postelji nerazpravljena, oprta z nogama na bližnji kovčeg.

V.[uredi]

Naslednjega jutra je bila Mina trudna. Glava ji je bila težka, oči medle in spominjala se je prejšnjega dne z nekakim gnusom. Spomin na ples in na omotenost vsled pijače in dima jo je le težil. Začutila je bolečine v nogah, naposled po vsem telesu. Kakor megla se je vlekla po obljudeni cesti. Cesta je postala živa in pestra. Delavci raznih strok so hiteli na delo. Tupatam je stopical med njimi človek v obleki boljšega kroja in s krvjo podplutimi očmi. Ozrl se je radoveden za Mino, ki se je zibala od utrujenosti po račje. Mlad človek, še neprespan in s šopkom ovenelih rož na prsih, jo je nenadoma prijel za roko.

"Ah – kako vas ljubim!" In smejal se je po satansko. Razžalostil je je pijanec in pahnila ga je od sebe. Pospešila je korak in rdeča v lice in nekoliko potna je prišla v tovarno. Naposled jo je omamil spomin na Trebarja. Spomnila se je, kako gorko jo je sinoči privijal k sebi in jo poljuboval. Čutila je še njegovo vročo, gorko roko, s katero jo je pobožal po licih. Pričakovala je, da bo še odločnejši, vsled česar ni niti [nejasno] ga braniti. In sedaj se jo je sredi dima in mnogoštevilnih tovarišic polastila blaženost, zopet je zardevala in nikomur ni pogledala v obraz, misleča, da ji vsakdo bere s čela misli in vso njeno včerajšnjo preteklost. Naposled jo je premagal glavobol in dan se ji je vlekel v večnost.

Ko se je pod noč vrnila domov, spominjala se je Trebarja kakor v sanjah, čeprav je bila nehote v mislih ves ljubi dan pri njem.

Gospa Lena je počasi hodila po kuhinji in ječala. Mučil jo je revmatizem v nogah. Obuta v velike copate se je premikala nervozno semmintja. Rdečelasa Katinka je imela upadla lica prstene barve. Sedela je na stolu poleg postelje, glavo naslonjena na blazino. Pučanova je molčala, zdehala venomer in gledala skozi okno. Ko je prišel domov z izprehoda tudi Trebar, je vil njegov obraz prav tak kot prejšnji dan, le ustnice so se gubičile v posmehljiv izraz.

"Kako je z vami?" je vprašal smeje Mino, se sklonil naprej in ji gledal v izmučeni, a lepi obraz. Njo je pretresal mraz po vsem telesu in je le zmignila z rameni. On pa se je le brezmiselno smehljal, tolkel s palico po mizi in se končno vsedel. Obrnjen proti Pučanovi, je pričel glasno pripovedovati, kaj se mu je sanjalo ponoči. Sanjalo se mu je, da je trpel grozne bolesti in končno tudi umrl. Ko je tako ležal mrtev, položil mu je nekdo roko na čelo in odprl je zopet oči. Poleg njega je stala visoka, krasna, bujna mladenka, ki je torej izpregovorila: "Umrl si, toda jaz sem te zopet oživela. Živi in uživaj!" Pučanova ga je poslušala brezbrižno, Mini pa je postalo vroče, ko se je pri zadnjih besedah Trebar ozrl po nji in zapičil svoje ostre oči naravnost v njene. Ker pa nihče ni ničesar pripomnil, je bila Mina v zadregi in nevede se je igrala z namiznim prtom.

Ko je prišla še Nežika z molitvenikom pod pazduho, so se vsedle za mizo in molče večerjale.

Po večerji je poklical Trebar Mino v svojo sosednjo sobico. Ona se je čudila, a naposled je šla vendar za njim. Trebar ji je govoril šepetaje in se prisiljeno smejal. Pučanova je bila zaspana in se ni brigala za njiju. Nežika se je v svojem kotu obrnila v zid in začela opravljati šepetaje svojo dolgo večerno molitev, a rdečelaska je sedela na svoji postelji in zrla v strop. Ko je odšla Mina s Trebarjem, se je pričela gibati s svojim zgornjim telesom zdah na levo, zdaj na desno. Nekaj ljubosumnega je bilo b nji, čemu in zakaj, sama ni vedela. S Trebarjem ni občevala več kakor ljudje, ki so prisiljeni v občevanjem s tujim človekom. Skočila je s postelje in bosa, kakršna je ravno bila, se je splazila k vratom in očividno poslušala tuje besede.

"Danes ste bili gotovo nekoliko bolehni!" se je pošalil Trebar.

"O, ne, nil nisem bila zmačkana!" se je lagala Mina.

"No ... no!" je neverjetno odkimaval on.

"Včeraj ste bili nadležni."

Trebarju se je zazdelo, da mu je nekdo nenadoma zlil curek mrzle vode za vrat. Toda svojo zadrego je zakril spretnimi gestami. Tišje reče:

"Zaradi poljuba; vendar jaz sam nisem zagrešil ničesar."

Mina je zardela.

"Ali je bilo to dobro in ne slabo. Zakaj lju – bim vas, Mina!" ji reče zopet on s patosom, ki je bil prepričevalen.

"Nepoboljšljivi ste!" odvrne Mina v še večji zadregi in zardi še bolj. Tedaj je pri polzaprtih vratih nekaj zaropotalo in se zganilo.

Oba sta umolknila.

Trebarja se je polotila strast. Potisnil je Mino na stol in se tudi sam vsedel tako, da sta se gledala naravnost v obraz. Sedaj šele, se mu je zazdelo, je videl vso krasoto njenega bajnega telesa, njene razvite prsi in okrogle, močne roke. Naslonil je na njeno ramo glavo in se z rokami oklenil njenega pasu. Branila se ga je z nespretnimi kretnjami, toda s tem je le še bolj podžigala njegovo strast. Trebar se je ta trenotek zdel sam sebi otročji in slaboten napram tej neznatni ženski. Ona pa je medtem zapadla sladki omotici, ki jo je povsem zadovoljevala. Ona, še nedavno povsem zavrženo bitje, čutila se je ta trenotek enakopravna s tem gladko počesanim, skrbno oblečenim možem. To ji je prijalo in budilo zavest lepe žene, ponosne na čast in moč, ki je bila zvezana s tem. In v tej sladki omotici je bila brezbrižna in je dovoljevala, da jo je poljuboval neprestano.

Tedaj je pri vratih zaropotalo zelo močno. Prestrašena se je Mina iztrgala iz Trebarjevih objemov in si v naglici popravila zmedene lase. On je bil ves rdeč in spodnja ustnica se mu je pobesila. Z eno roko, ki se je nekoliko tresla, jo je še vedno objemal okrog pasu. Tedaj se je zavedla in stopila v drugo sobo.

Gospa Lena je pri slabi svetilki čitala iz stare knjige z velikimi črkami, rdečelaska se je pripogibala pri svoji postelji in je očividno bila v zadregi. Nežika je še vedno klečala v svojem kotu in molila.

Mini se je zazdelo za hip, da ji je Nežika sovražnica. Tega čustva si ni znala razlagati. Ni razumela, da njeno odločno stremljenje po življenju in ljubezni ne more prenašati velikega samozatajevanja, ki ga je gojila tako vztrajno Nežika. Ko je šla mimo Pučanove, ki je globoko smrčeča ležala vznak na postelji, sta se starka in Katinka začudeni ozrli za njo. Mina se je delala, kakor da tega ne vidi in z glavo pokonci, s fanatičnim ponosom lepe žene, se je pričela spravljati k počitku.

Strastna, plamteča ljubezen do Trebarja je gorela v njeni mladi duši.

VI.[uredi]

Trebarjeva sigurnost do Mine je rastla in govoril je o nji kot k svojem kovčegu. Smatral jo je za svojo last. Vsled tega je bil njegov nastop napram nji odločen in siguren.

Sedeč v soji majhni sobici, je mnogokrat premišljeval o nji. Da je ne ljubi, to je vedel. Toda čemu njegova velika laž? To je bilo vprašanje, ki ni vedel odgovora nanj. Čemu? Neki notranji nagon ga je silil k tej laži, ljubezni, to mu je bilo jasno. Dalje ni vedel. Zavedel pa se je, da mi je imponirala njena zunanjost, ženska lepota, mlado še nedotaknjeno telo. Pri tem se ni domislil njenih duševnih vrlin in slabosti. Poznal pa je jako dobro svojo strast, in da more zadostiti svoji strasti, si je poželel Mine, prepričan, da ga njegova skrita misel ne ukani. Zato se ni bal nobenih ovir.

Vrata njegove sobe so bila le priprta. V sosednji sobi so ženske že spale. Čul je razločno vzdih Pučanove. Njena močna postava se mu je pojavila pred očmi, prav takšna kakoršna je bila tisto nedeljo, ko se je izgubila s svojim ljubimcem v megli. Obžaloval je sedaj, da takrat ni bil predrznejši napram Mini in hudoval se je sam nad seboj. Bos in v sami spodnji obleki je pričel hoditi po sobici gorindol. Ves se je mrzlično tresel in srce mi je močno bilo. Skozi edino okno je svetila zimska noč s svojo mrtvo, nečisto svetlobo. V tej svetlobi se je nerazločno Trebarjeva bela obleka in črni prostor pri vratih. Pri vratih je bilo še vedno čuti zaspane vzdihe Pučanove, ki je očividno ležala zopet vznak. S ceste so prihajali v sobo nerazločni glasovi ponočnjakov, se oddaljevali, izginili in zopet prihajali. Sedaj je poslušal brezmiselno te glasove, sedaj se zopet priplazil k vratom in poslušal ... Glavo naslonjeno na mrzel zid, je čutil, kako mu bijejo žilice v sencih. Že je prestopil tiho prag, ko začuje spet tiho, pretrgano ječanje, ki se je spremenilo v šepet združen z rožljanjem rožnega venca. Naglo se je umaknil in bil je ves jezen. Za Nežiko se nikdar ni brigal, zakaj mu torej hodi danes na pot? Prišla mu je končno neumna misel, kako bi se radosti smejal, če bi ta hip zaspal gospod bog in ne bi slišal brezmiselnega čvekanja pobožne Nežike.

Zopet je stal mirno sredi sobe. Zdajci se je oglasil pod oknom globok bas in nekdo je grdo zaklel. Postajal je radoveden.

"Slišiš, samo dva solda mi še daj!" je prosil debel glas. Trebar je nalahko, trudeč se, da ne bi vzbudil šuma, odprl okno. Pri sosedni hiši, kje je bila majhna krčma, je stal v snegu pijan človek, najbrže delavec nižje vrste, s srajco nad hlačami. Blizu njega je stala ženska, zavita v ruto in trepetajoča od mraza. Trebar se je stresnil.

"Prosim te, pojdi domov! Dovolj si pil," je prosila ženska pijanca. Toda ta se je gugal h krčmi, odprla vrata, pa se zopet vrnil.

"Sem pojdi!" se je hudoval pijanec. Ženska se je medtem obrnila in šla dalje. Ko je pijanec videl, da ne opravi ničesar, je šel tudi on za njo, se spodtikal, držeč nekaj denarja v stisnjeni pesti in se hudoval. Ko je žensko – očividno svojo ženo – došel, se je zavalil za njo in oba sta se zavalila v sneg. Pri tem se je čulo, kako jo je tepel po hrbtu in po glavi. Ko je ona vstala in ihteča na glas šla dalje, se je tudi pijanec težko pobral in zopet glasno prosil:

"Slišiš, samo dva solda mi še daj!"

Trebar je zaprl okno. V sobi je postalo hladno in on se je tresel mraza. Vlegel se je v posteljo in pokril.

Nastala je tihota in vsak še tako nežen vzdih se je čul!

Čez nekaj časa je zopet vstal in se približal vratom ter poslušal. Vse je bilo tiho, zakaj tudi Pučanova je nehala smrčati. Trebarju je sedaj srce bilo še huje kor prej, vse žile in žilice njegovega telesa so razburjenosti in razdraženosti trepetale. Strast je vzbudila njegovo živčevje in ga napravila besnega. Njegov izraz je bil grozovit.

Napravil je korak v sosednjo sobo. Skozi okna sobe se je zlivala medla in nerazločna svetloba, zakaj okna so bila preprežena z rdečimi zavesami. Le težko je razločeval posamezne temne predmete v sobi. Stopil je oprezno še za korak dalje. Vštric Nežikine postelje je razločil nejasne konture njenega koščenega obraza, napol obrnjenega proti bližnjemu oknu. Počasi in oprezno se je premaknil dalje, loveč se z rokama po zraku. Tu ni bilo okna in zato je bil naenkrat v popolni temi. Pri tem je z roko zadel na trd predmet. Postal je in računal, kje bi se sedaj nahajal, dokler se ni spomnil, da mora biti v obližju Pučanove. Zopet se je premaknil in naposled dosegel končnico njene postelje. Postal je zopet, nato se okrenil na desno in napravil dva koraka. Zadel je z nogo ob stol, ki je nekoliko zaropotal v nočni tišini. Bil je pri mizi sredi sobe. Trebarju se zobje zašklepetali, njegova razdraženost se je vsled nenadnega strahu pomnožila in da bi ne bilo čuti njegove močne sape, je na široko odprl usta. Ko je stol zaropotal, se je sklonil in se obrnil, pripravljen z brzim begom rešiti se iz situacije. Tako je mirno prečepel dve, tri minute. Ostalo pa je vse mirno; vsi so bili pogreznjeni v globok spanec. Zopet je vstal in hitel naprej, ko je začul od one strani, kjer je ležala gospa Lena globok vzdih, za prvim drugega, tretjega, dokler niso prišle ne površje nerazumljive besede. Sklonil se je še enkrat, opirajoč se z rokama na tla. Spoznal je, da govori gospodinja v sanjah in zato je lezel po vseh štirih dalje. Bil je v bližini svojega cilja. Srce mu je bilo naravnost glasno, sapa mi je postala težka, roki sta se mu nervozni tresli in zadovoljujoč občutek je objel njegovo telo.

Bil je pri Mini.

Stegnil je roko po njeni postelji in prijel jo je za lase. Bili so vlažni in ležali razmršeni po blazini. Takoj je vstala tudi ona in sedla. Oba sta gledala v temo, oba sluteča z različnimi občutki isto.

"Mina! Moja Mina!" je zašepetal nežno Trebar.

"Kaj hočeš? Kaj hočete?" je vprašala ona prav tako tiho. V njenem glasu je bilo polno groze.

On ni rekel ničesar. Čutil je, da ga njene ročice suvajo od sebe, a moči niso imele nobene. Nato je tiho zaihtela in njen obraz je nil ves polit od solz.

Ko je zopet vstal, je bil povsem miren. Nek dobrodušen čut se ga je polastil in v temi se je smehljal brez povoda. Naglo in odločno je stopal v svojo sobico brez prejšnje bojazljivosti. V svoji sobici se je vsedel na posteljo. Svetloba se je med tem povečala, toda on še ni mislil na spanje. Spomnil se je na prvo ljubezen, neko petnajstletno dekle, ki je umrlo na jetiki. Vse to je bilo žalostno, zato ga je jezilo, da ni mogel pregnati iz spomina pijanca, ki ga je videl prej v snegu. Ta pijanec je venomer tiščal vanj in mu kazal denar v stisnjenji pesti. Njegova duša je bila ta hip polna najraznovrstnejših občutkov. Njegov čin se mi sedaj ni dozdeval tako enostaven in priprost, kot malo prej. Razmišljal je o tem in tudi o tem, da ga vse to ni zadovoljilo, ker je izvršil hudodelstvo brez vsake notranje vsebine.

Naposled je brezskrbno zaspal in se je zbudil šele opoldne.

VII.[uredi]

Mina je ljubila Trebarja z ono veliko močjo in naivnostjo, ki jo premore le velika, prva ljubezen razgrete žene. Prepričana je bila globoko, da ta ljubezen ne mine nikoli, ker je ogenj večen. Njena vera je bila trdna in po svoji moči jeklena. Ravnala se je po njem, posnemala ga je v vseh detajlih in živela tako, kako je želel on.

Celo če si je kupila obleko ali klobuk je moral on odločitvi o barvi, modi, šivilji. Vodila ga je s seboj k šivilji, ki je v mali podstrešni izbi pri oknu, skozi katero se je videlo le azurno nebo, šivala vse svoje življenje, da je tam izrekel svoje misli o vseh mogočih stvareh, ki jih preje ni opazil nikdar. Njemu je bilo to mučno in njena ljubezen do njega se mu je videla brezobzirna, tiranska, to tembolj, ker je Trebarjevo srce ostalo hladno. Poznal pa je tudi dobre in slabe strani njenega značaja, svojo lastno nečimernost in laž in tako je prišla v njegovo srce če ne ljubezen, pa vsaj osamljenost. V takih trenotkih si je hotel usiliti ljubezen do nje in se je s tem zelo mučil, toda končno je bil resultat vedno enak: poznal je svojo veliko laž, temelečo v egoizmu telesne strasti. In prišel je do odločitve, da ji pove naravnost vse, da je ne ljubi tako, kakšna naj bi bila prava, čista ljubezen in da je njegova laž pravzaprav le sanjav, nepremišljen odmev sebičnega iskanja po zunanjih užitkih.

Ko je prišel k nji, je sedela na stolu in se ukvarjala z vezenjem. Nasmehnila se mu je tako blaženo, da ni mogel izustiti besede, ki mu je tičala v grlu. Iz njenih oči se je čitala brezmejna zapunost naivne in ljubeče deklice in vspričo tega je postal tako prestrašen, da se je zmedel in ni vedel, kako in kaj naj začne. Izpoznal je jasno, da je ta naivna zaupljivost njenih oči zanj tiranija, kateri se je pripogibala njegova laž in hinavščina. In rodilo se je banalno vprašanje, ali sme biti on galanten, oziren človek tako surov, da z eno samo kruto besedo, z enim samim brezobzirnim smehljajem uniči njeno krasno kraljestvo sanj!

Pa to so bili le momenti, ki so se svetili kakor zarja in njegovega sicer tako mrzlega naziranja o življenju. Ti težki in jasni trenotki so nastopili vedno tedaj, kadar je globokeje razmišljal o svojem življenju in njega namenih. Razmišljanje pa ni vodilo nikamor, zakaj manjkalo mu je duševne poglobljenosti in enotnosti in zaradi tega ni mogel priti na čisto. Skakal je torej iz enega kamna na drugega in vsak hip pljuskal v lužo. Bil je torej lahkomiseln in neodločen in tako se je počutil še najbolj srečnega in zadovoljnega.

Toda prišlo je huje. Nestalnost v kateri je živel, ga je dostikrat razdražila in pobesnila. Mina mu je bila naravnost nadležna in sit njenega lepega telesa, jo je suval od sebe. Njene duše ni poznal in nikoli mu ni prišlo na um, baviti se z njenimi duševnimi vrlinami in njenimi duševnimi zmožnostmi. Zelo jo je mučil ter ubijal njeno žensko svetost na drzovit in ostuden način. Ona je mirno pretrpela vse in ga celo v svoji skromnosti in ponižnosti, ki ji je bila privzgojena, prosila odpuščanja.

Vse to je videl in spoznal, ko ji je sedel naproti. In namesto, da bi razkril svojo naturo, ji je začel govoriti o svojem življenju in svojih načrtih za bodoče. Rekel je, da namerava opustiti svoje juristične študije, ker mu manjka sredstev. Štipendijo, ki jo je še užival doslej, je izgubil, ker ni napravil pravočasno izpitov. Sklenil je torej, da si poišče kjerkoli kako službo, da si najde primerno eksistenco.

Ona ga je pazno poslušala in zelo se ji je smilil. Naglo se je odločila in rekla:

"Dragi, vem, da si v stiskah. Ali dokler se ne izpremeni vse to na kakršenkoli način, je tvoje, kar je moje! Saj živim tudi za te, ne le zase."

Trebarja so njene besede močno poparile. Sram ga je bilo in čudil se je njeni veliki in močni ljubezni. "Ali je ta mladenka res tako velika in neskončna v svoji ljubezni, da je pripravljena vse žrtvovati meni, mrtvemu egoistu!" se je vpraševal. "Res je! Res!" je ponavljal sam pri sebi in bil vzradoščen.

Ona pa se je sklonila do njega in naivno vprašala:

"Janko, ali te smem poljubiti?" In ga poljubila močno ter iskreno. Sama dobrota jo je bilo. Ni čutila v tem veselju, ki jo navdajalo iz ljubezni, kako mrzel privesek je Trebar.

Zvonovi so zvonili po cerkvah in močni glasovi brona se se družili v Minini duši z njenimi gorkimi čutili.

Trebar pa je ostal sam, zaprt vsemu svetu. Nejasnost ga je pokrila bolj kot kedaj. On, egoističen, mrzel človek, živeč le na zunaj in prezirajoč gorka čutila dobrih ljudi, je postal uganjka vsem. Sedel je v svoji sobici in gledal razmišljeno skozi okno. Zunaj je cel dan snežilo, sneg se je trgal v debelih cunjah iz neba. Mračnemu dnevu je sledila jasna noč. Mraz se je širil, ivje je pokrilo ves kraj in čez vode se je razgrnil led ...

VIII.[uredi]

Gospa Lena se je pripravila, da praznuje svoj letošnji godovni dan kakor vsako leto v ožjem domačem kraju in slovesno.

V ta namen je na predvečer napovedala skupno večerjo že ob šesti uri zvečer. Kar ji je primanjkovalo, si je izposodila pri hišnemu peku in gospodu Dralki, manjše vsotice pa tudi pri Pučanovi, Katinki in Mini. Nežika se je izgovarjala, da ničesar nima, vendar je stresla končno nekaj drobiža na mizo. Celi ljubi dan se se pripravljala v kuhinji jedila, pecivo in na štedilniku je venomer vrelo. Pod večer se je gospa Lena domislila tudi velikega šopka, ki naj bi stal sredi mise. Poslala je Pučanovo k vrtnarju z naročilom, da plača šopek pozneje. Pučanova se je nejevoljna vrnila brez šopka. Vrtnar je hotel imeti takoj plačilo. Tudi gospa Lena se je hudovala nad vrtnarjevo nesramnostjo, preiskala je vse žepe, toda potrebnega denarja ni mogla spraviti skupaj. Pučanova je na kratko odbila zopetno prošnjo na nadaljno posojilo. – Stvar se ji je dozdevala smešna. Gospa Lena je po dolgem premisleku napravila nov sklep, naprositi še enkrat Nežiko. Ta pa se dolgo ni prikazala in ko je končno prišla domov, se je gospa Lena prestrašila njenega shujšanega obraza.

Gospa Lena se ni mogla potolažiti. Na njenem srcu je obležal težak kamen, kajti kakšna naj bo slovesnost, če ni šopka lepih rož na mizi? Hudo in tesno ji je bilo v prsih.

Za ta dan je prišel domov tudi Miroslav, ki je vkljub svojim petnajstim letom nosil še kratke hlače. Sitnaril je nad vsakim praškom, ki ga je našel kjerkoli in nad nerodno nastavljenim pohištvom. Z njegovo pomočjo so znosile ženske eno omaro, skrinjo in cel kup kovčekov v sosedno Trebarjevo sobico, ki je bila na večer tako natlačena z vsakovrstnimi ropotijami, da ni nihče več mogel v njo.

Zato so prinesli od hišnega peka dolgo mizo ter jo postavili sredi sobe. Katinka je naposled oblekla mizo v beli prt ter nastavila stole.

Povabljenih je bilo nekaj tujih ljudi. Že zgodaj se je oglasila gospa Dežmanova, ki je stanovala s svojim sedemletnim sinkom v tretjem nadstropju hiše. Bila je če že ne lepa, pa vsaj zelo čedna ženska, polnega, močnega telesa, komaj v tridesetih letih. Oče njenega bledega in bolehavega otroka je bil star, premožen trgovec v Trstu, s katerim je imela ljubavno razmerje in kateri jo je tudi pošteno izdržaval. Kmalu za njo je prišel gospod Dralka, ki je prinesel s seboj velik šopek belih rož, katerih se je gospa Lena razveselila najbolj. Bil je to hišni gospodar, star vdovec. Imel je velik, močno naprej viseč trebuh. Njegova lica so bila temnordeča in napeta, tako da so mu skoraj zakrivala male, lokave oči. Glava se mu je svetlikala od prostorne pleše in le redek, tanek kolobar sivih las mu je zakrival devel vrat. Neprestano se je smehljal in časih je bušil v gromski smeh brez vsakega povoda. Menda iz navade. Pučanova je kar na svojo roko povabila malega Karina, človeka, katerega obraz se je svetil jovijalne odkritosrčnosti. On je privedel s seboj še nekega prijatelja, ki je bil vsem docela neznan in katerega kratko telo se je zibalo na silno visokih, tankih nogah. Kmalu so sedeli za mizo v živahnem pogovoru. Nato so jedli juho, ki je bila zelo mastna. Ko so že končali, je vstopil v sobo sta poduradnik iz tovarne. Povabila ga je Katinka kar mimogrede, da se mu prikupi. Toda ona ni resno mislila nanj in se je sedaj prestrašila. Nosil je star, a vrlo dobro osnažen frak. V zadregi je pričel migati z brki, nerodno se je klanjal na vse strani ter se končno useknil. Bil je v zadregi, kajti njegovo bistro oko je spoznalo, da ga ni nihče pričakoval. Katinka je vstala, suho predstavila gospoda Suhadolnika in pristavila, da ga je ona povabila, ker bode gotovo vse navzoče zelo razveselilo. Nato so vsi ostali razmaknili svoje sedeže in gospod Dralka mu je prvi podal roko. Prinesli so še stol, po katerega so hiteli gospa Lena, Pučanova, gospa Dežmanova in Miroslav. Vrnili so se s stolom kakor v procesiji. Gospod Suhadolnik je dobil prostor med gospo Dežmanovo in Dralko, Trebar se je vsedel med Katinko in Mino: poled je stoloval Miroslav, nato Karin, poleg njega pa dolgi neznanec. Na koncu te mize se je vsedla dostojanstveno gospa Lena.

Pučanova je stregla in bila ta večer silno vljudna. Juho je gospod Dralko hitro pojedel ter se potem tožen oziral po ostalih, ki so mučno pihali v žlice. Pučanova, ki je to opazila je znova napolnila njegov krožnik.

Vse je šlo lepo po programu. Vsaka jed je bila izborno pripravljena in okusna.

Ko je prišel na mizo pečen puran, je dobil gospod Dralka od gospe Lene nalog, da ga razkosa. Izvršil je to vkljub svoji navidezni neokretnosti prav dobro. Vsakemu posebej je pohvalil njegov kos s strokovnjaškimi besedami. Pučanova mu je spretno pomagala, ponavljajoč cel večer običajno frazo: "Prosim, poslužite se, gospoda!" Zadnje besede ji je vedno pol ostalo v grlu. Gospa Lena je zadovoljno kimala z glavo in ponavljala samo nekatere besede.

Najbolj vesela je bila gospa Dežmanova. Svojemu sosedu gospodu Suhadolniku je pripovedovala lepe stvari o svojem pridnem sinčku, ki je nadvse nadarjen in priden, pa ubogljiv. Časih se je obrnila tudi na drugo stran mize in ponovila, kar je povedala na tej strani.

"Tako priden je moj Fridolinček, da se moram res čuditi. V šoli je prvi, njegove naloge, veste ... izborne, da. Veliko dopadanje imam nad njim."

Gospod Suhadolnik je leno prikimoval ter se vztrajno boril s svojim krožnikom. Tudi ostali so čebljali, ponajveč o vremenu in draginji. Samo gospod Dralka se ni pustil motiti. Njegova lica so se še bolj pordečila, apetit se mu je pomnožil. Ko je Pučanova servirala tolsto prašičjo pečenko, so se njegove male oči zablestele iznova. Večina gostov ni mogla prebaviti maščobe, zato so rezali velike kose od svojih deležev in jih z dovoljenjem pokladali na krožnik gospoda Dralke. Vsi so se muzali njegovemu apetitu in dolgi neznanec je menil sarkastično, da je ta pojav "pravi naravni čudež."

Med tem se je razlezel po sobi težav vzdih in ko so prižgači svetilke, je postalo v zaprtem prostoru malce vroče.

Zabaval se je vsak po svoje. Gospod Dralka je slovesno pohvalil kuharico. Karin je tiho govoril s svojim dolgim prijateljem, kateremu je pravil zelo žive anekdote o Pučanovi, za katero je bil navdušen. Mina je molče sedela in le tupatam izpregovorila besedilo s Trebarjem. Miroslav je mirno opazoval Mino in je bil očividno že zaljubljen v njo do ušes. Bilo je pravzaprav dolgočasno. Gospod Dralka se po gostih ni oziral. Njegove male oči si že popolnoma izginile za lici in videti je bilo samo obrvi. Le svoj stol je čedalje bolj odmikal od mize, da je mogel videti na krožnik. Pučanova pa je donašala na mizo vedno nova jedila in točila gostom močno črno vidno. Zadišalo je po teranu ...

Gospod Suhadolnik je vino pohvalil. Obračal je kozarec proti luči, poskušal tekočino in glasno cmokal z jezikom. Naenkrat pa je to opustil in govoril o antialkoholnem gibanju. Govoril je zelo dolgo, poudarjal z važnim glasom nekatere besede in naposled nenadoma umolknil, kakor bi se sredi pota pretrgala nit. Karinov sosed mu je odgovarjal suho, zaspano, dokler ni srdit vzkliknil: "Da, tako je! Nisem prijatelj pijančevanja, a spoznam, da sem slabič. Drugi so hinavci! Vraga, da ... v gostilni nam hvalijo vino in pivo ... v kavarni ... liker! Da! Kaj bomo s teorijami? Nič!"

Nekateri so glasno pritrjevali. Celo gospod Dralka se je ozrl in rekel z osupaim glasom:

"Hm ... Če bi šel v gostilno in zatrjeval pregreto mleko ... potem bi se smejali! Kaj?"

Smeh je sledil tem besedam,

"Smejali bi se in delali norca," so kričali vsi vprek.

Družba je postala živahnejša. Govorili so sedaj glasno. Le Mini je bilo dolgočasno. Miroslav se je v splošni veselosti in zmedenosti ojunačil in pričel ogovarjati Mino. Pripovedoval ji je razne naivne doživljaje iz penzijonata ter je ves gorel od nasprotovanja profesorjem. Mina se mu je smehljala, četudi ni vsega razumela. Gost dim se je začel plaziti pod stropom, zakaj skoro vsi se kadili. Katinka je odprla okno; sedaj pa je vstala gospa Lena in začela tožiti o mrazu. Dolgi neznanec se je sicer zavzel za Katinko, toda končno so vsi rekli, naj se okno zopet zapre.

Trebar je bil že nekoliko pijan, gledal je mrko in se naslanjal s komolci na mizo. Da bi ugodili vsem, je vstal ter odprl vrata na hodnik. S tem je bilo vsem ustreženo. Mina je med tem, ko je Trebar vstal, začutila, da se plazi neka roka okrog njenega pasu. Bil je Miroslav.

Smejala se je in se sklonila do njegovega otroškega obraza, misleče, da ji hoče nekaj povedati. Ne, on je molčal, bil ji je hvaležen. Toda še vedno se je oklepal Mine in ji zašepetal na uho:

"Ljubim vas zelo, gospodična!"

Njen obraz se je zelo izpremenil.

"Neumnež!" je siknila in nato zapadla proti svoji volji smehu, ki je prišel prav od srca. On pa je globoko zardel.

V tem hipu je Trebar razlil po mizi poln kozarec vina. Mina je naglo vstala in hitela brisati. Vsi so ji pri tem pomagali. Trebar je bil nekoliko moker, a se je kmalu pomiril.

Karinov prijatelj, tudi že nekoliko vinjen, je začel sedaj pripovedovati svojo povest. Bil je učitelj nekje na deželi, kjer je poučeval kmetsko ljudstvo, mimogrede tudi o krivicah, ki se mu gode vsak dan. Vzel si je dopust, da je mogel studirati "novi svet človeka", kakor je imenoval svoj sistem, po katerem naj bi zavladala nemotena sreča na zemlji. Ko bo s svojimi tozadevami studijami gotov, hoče stopiti pred ljudi, prepričan, da bo žel hvalo in priznanje. Govoril je navdušeno in s patosom, ki je lasten nedolžnim idealistom. Poslušali so njegov govor brez zanimanja in brez veselja. Med njegovim pripovedovanjem je gospa Lena zaspala in glasno smrčala na svojem stolu.

IX.[uredi]

Zavrtelo se je Mini v glavi od dima in slabega zraka. Odšla je naglo iz sobe in stopila na dvorišče. Hladno je bilo zunaj in njej je sveži zrak dobro del. Kmalu je čula, da nekdo zapira vrata in se težko prestopa po kamnitem tlaku. "Kdo je?" je mislila in gledala v temo. Temna postava je očividno nekoga iskala in Mina je, ko je opazila močan trebuh in plešo, spoznala gospoda Dralko.

"Gospodična Mina ... he ... he ..." Ona je molčala.

"Ušli ste nam ... he ... he ... zakaj vendar?"

"Šla sem na zrak, gospod Dralka," je odvrnila jezno.

"Gospodična Mina ... he ... he ..." je ponovil starec in govoril priliznjeno.

"Nebeško lep je vaš obraz ... kadar ste jezni ... he ... he ..."

Starec se je naslonil na zid, gledal lokavo v svetle zvezde na nebu in čebljal:

"Škoda vas je in vaše lepote za to ... sodrgo! Da! Oj, lahko postanete srečna, samo stegniti je treba roko ... po zlatu, sem hote reči, po sreči. Hočem reči, sreči po meni naklonjeni ... da! Četudi imam plešo in sive lase ... hm ... toda moje srce je mlado, gorko ... ljubim vas, o gospodična, neizmerno ..."

Začudena je poslušala Mina starca, ki je govoril lokavo in vznosito. Telo ji je preletaval neopravičeno strah, in če je v mesečini pogledala v starčev zabuhli obraz, ji je bilo srce polno studa. Tam onostran dvorišča se je zableščalo belo žensko krilo, nekdo je zamolklo izpregovoril. Počasi je od nekje pritaval navdušeni dolgi neznanec in šel je počasi nazaj v sobo. Starec pa se je približal Mini, da je čutila njegovo vročino, gledal jo je z mrtvim pogledom in vprašal zaupno:

"Hočete ... sreče?"

Mina se je iztrgala iz njegove vroče roke in rekla po daljšem molku.

"Kakor tudi vas spoštujem, gospod, ljubiti vas ne morem. Pustite me torej, prosim v miru."

Starec je zazijal od začudenja, mahnil z rokama po zraku in se zopet naslonil na zid.

"Nočete!" reče poparjen. "Dobro! Toda lahko se še premislite ... takrat pridite k meni ... Saj veste, kje je moje stanovanje. Moje stanovanje je tu gori v prvem nadstropju, na desno ..."

In brez nadaljnih besed je počasi odracal po stopnicah. Sredi stopnic se je obrnil in zaklical:

"Oprostite mi tam spodaj, odšel sem brez slovesa!"

Mina se je vrnila kmalu v sobo. Trebar je bil sklonjen na mizo in je očividno spal. Še vedno poleg njega sedeča rdečelaska je brskala z roko po njegovih oljnatih laseh. Rdečelaska je gledala hudobno v Mino, in Mina je pogledala njo prav tako ostro in trdo, hoteč, da izmakne pijana Katinka svoj hudobni pogled. Toda ni se ji posrečilo in zato je sedla k Pučanovi, ki je držala kozarec v rokah in počasi, galantno pila vino, katerega je ostalo na mizi še polna steklenica.

Ostali gostje so se poizgubili proti jutru, Pučanova je bila zelo trudna in je zaspala na stolu. Trebar je, ko se je zbudil, vstal in se poslovil, rekoč, da gre še v kavarno. Vrnil se je domov šele naslednje opoldne, vse zaspan in z rdečimi očmi. Karin je iskal svojega prijatelja, dolgega neznanca: a ko ga ni več našel, je tiho odšel, ne da bi izpregovoril besedico v slovo. Dolgi neznanec je namreč že prej tiho zlezel v Trebarjevo sobico, kjer se je vlegel na posteljo. Tam ga je našel šele drugi dan opoldne Trebar trdo spečega.

Tudi Mina je naslednje dopoldne spala. Ko je vstala, je gospa Lena tožila o hudi migreni in revmatizmu. Mina se ni brigala zato, kajti imela je polno glavo vprašanj, katerih doslej ni poznala. Gospod Dralka s svojo ljubeznijo ji je bil uganjka in ona, ki je bila prvi hip presenečena, je sedaj premišljevala o tem, da bi bila zmožna postati ljubeča in skrbna žena starcu ... Postala bi lahko gospa, morda celo mati ...

"Mati!"

Ta beseda, ki ji je bila doslej vsakdanja, jo je sedaj povsem obvladala. Slutila je, da vsebuje ta beseda več, mnogo več, kot je to mislila doslej. Spoznala je, da ta besedica vsebuje žrtvovanje, ki ne sme imeti ne kesanja, ne obupa, temveč ljubezen in samozatajevanje. Prišla je do zaključka, da ona ni zmožna vsega tega zaradi starca, ki ji ni ljub in katerega bi mogoče tudi sovražila.

Pri tem se je spomnila na Trebarja in je videla, kako ničevo je bilo vse to njeno premišljevanje vspričo ljubezni, katero je gojila do njega. In spoznala je, da je ta ljubezen neprimerno močnejša in mogočnejša kot vse drugo bogastvo, katerega bi ji mogel nuditi debeli hišni gospodar.

Vendar je vstala v njeni duši neka neodločenost, ki ji je pregnala prejšnji duševni mir.

X.[uredi]

Mali Miroslav je nenadoma obolel in se ni vrnil v penzijonat. Ležal je marveč v postelji; njegovo telesce je bilo vedno potno in mučila ga je tudi mrzlica. Teta, gospa Lena, mu je skrbno stregla. Časih se mu je na predvečer začelo blesti in tedaj je govoril neznan jezik ter vpletal med tuja imena profesorjev tudi ime "Mina". Teta ni opazila na tem nič slabega, toda Mina je naglo uganila, da je mladi učenec zaljubljen v njo. V prvem hipu ji je to silno laskalo in bila je ponosna na vse to. Kadar je Miroslav izgovarjal v zmedenosti njeno ime, se je blaženo smehljala in bila zadovoljna. Toda kmalu se ji je mladenič globoko zasmilil in prihajala je k njegovi postelji kot samaritanka. Njegov mladi obraz se je ob takih prilikah razlezel same notranje sreče in bele male ročice ste se mu tresli vznemirjenja. Navadno jo je prijel za roko, jo gladil in hvaležne oči obrnjene v njo, tiho šepetal:

"Gos – po – dična ... Mi – na ..." Ko sta bila sama, mu je ona rekla ljubeče:

"Ozdravi, Miroslav!"

Njegovo žarko oko se je zasvetilo veselja in ljubezni. Vzdignil je glavo in ji poljubil roko.

Ona pa mu je povračala njegovo močno ljubezen in naklonjenost z ljubeznijo skrbne sestrice in ga smatrala za svojega bratca.

Na večer so se zbirali ob njegovi postelji Mina, Pučanova in Trebar in se šalili. Smeh, razposajen in prešeren, je napolnil sobano in pripovedovali so razne dogodke drug drugemu dolgo v noč. Tako je mineval čas, vročina je ponehavala kmalu je Miroslav zapustil bolniško posteljo. Bil je slaboten, upadlih, bledih lic in kolena so se mu šibila. Toda Mini je bil vedno za petami in postala sta tes dobra prijatelja. Mnogokrat je bila ona v zadregi, kako naj mu odgovarja in takrat ga je poljubila na čelo, pri tem trudeča se, da izgleda kakor skrbna mati napram svojemu sinu.

V tem času se je tudi vreme izpremenilo. Postalo je nenavadno gorko, dasi še ni prišel pomladni dan. Solnce je iztepavalo sneg neusmiljeno in s streh je kapala voda v curkih. Večeri so bili čudovito lepi in jasni, dasi nekoliko mrzli. Mina je na večer posedala pri oknu, gledala v nebo in preštevala zlate zvezde. Miroslav je naslonil glavo na njena ramena ter zvesto molčal. Njej se je zdelo to zelo smešno, a lepo; spominjala se je lastnih otročjih dni in ti spomini so ji bili sveži in radostni. Postala je sentimentalna, igrala se je brezmiselno z njegovimi dolgimi črnimi kodri in se topila v blaženosti.

"Ta otrok!" je ponavljala večkrat in stiskala njegovo glavo k sebi, poljubljajoča ga na lase. In prišla ji je naivna misel o njegovi daljni prihodnosti. Postal bo velik gospod, klanjalo se mu bo ljudstvo in tudi ona bom med pisano množico.

"Sedaj sva sama!" je vzdihnil nekoč Miroslav in se približal s svojimi ustmi njenim sanjavim očem.

"Kako lepa je nocoj noč!" je pripomnila ona.

Tema je bila v sobi. Zunaj so svetlikale v jasno noč zvezde in polna luna se je sarkastično smejala sredi neba.

Tesno so se oklenile njegove drobne ročice njenega vratu in ni se mu mogla iztrgati. Vedno srditejše se je oklepal in mladi obraz mu je postal rdeč in vroč.

"Mina!" ...

"Neumnež ... izpusti me vendar!" Njen obraz je postal istotako rdeč. Hotela se je odtrgati od njega, toda ni se mogla premakniti s stola. On pa je počasi zlezel na njena široka kolena in se zibal.

"Neumnež!" ... Počasi se je nagnila nazaj, hoteča se ubraniti njegovega rdečeličnega obraza, a je izgubila ravnotežje. Stol se je prevrnil in padla sta oba. Valjala sta se po tleh med starim pohištvom vsa zasopla in razvneta. In tako sta se igrala v nedolžnem veselju po rdečkastem tepihu, močno sopla in se vriskajoče smejala. Ko sta vstala, sta zopet gledala v jasno noč, stiskala drug drugega močno za roke in vrat, dokler se niso ostali vrnili domov.

Naslednji dan se je moral Miroslav vrniti v penzijonat. Zjutraj sta se poslovila z Mini. Ona mu je gorko stisnila roko, smejala se je glasno njegovim otročarijam in ga imela rada. On ji je hladno segel v roko, držal se je na jok in bilo ga je sram. Ni si ji upal pogledati naravnost v obraz, zakaj zdelo se mu je, da se je ona le šalila z njim, kakor delajo to odrasli z ljubkimi otročički.

Ko je šel ob strani stare tete po cesti na kolodvor, se je nenadoma spomnil, da kje morda grešil in da se bo moral svojih grešnih misli v penzijonatu izpovedati. Toda kako? Kaj naj izpove, ko pravzaprav vendar ni napravil greha. Zamislil se je globoko. Posamezni odstavki njegovega verskega čuta, ki se ga je naučil v šoli, so mu postali povsem nejasni, dasi je znal besedilo naizust. Močno ga je zaskrbelo in najraje bi se vrnil. Da bi pri spovedi lagal ali zamolčal karkoli, to se mu je zdelo nemogoče prav tako, kakor se mu je zdelo nemogoče, da je grešil, ker je ljubil in še ljubi Mino.

Na kolodvoru se je Miroslav težko preril do vrat in se potem poslovil od tete. Gospa Lena mu je dajala lepe nauke na pot; pokrižala ga je na čelo, da je zardel vpričo tujih mu ljudi, katere je smatral za hudobne in grešne, in je končno naglo vstopil v že pripravljeni vlak.

Mina je od tedaj dobivala od njega polno zaljubljenih pisem. Ni jih brala do konca, samo čudila se je. Mino je časih močno zaskrbelo, kaj naj postane iz vsega tega in mu vsled tega ni odgovarjala, zatrjujoč si, da jo "otrok" že pozabi.

Toda vesela je le bila njegovih lepo pisanih pisem in časih je katero pismo čistala s pravo slastjo.

XI.[uredi]

Mini je, odkar je pomagala denarno tudi Trebarju, vedno primanjkovalo denarja. Časih jo je prosil le za kak drobiž, da si kupi cigarete. Ona ni rekla, da nima; temveč je šla k gospodinji ali kakorkoli iskat si denarja na posodo. Njen zaslužek je bil skromen, toda ker je sama živela zelo skromno in ni imela nobenih večjih potreb, je izhajala. Njen zaslužek pa je postal kmalu ničev, ker je rada dajala Trebarju, tudi če je ni prosil. On se je začetkoma branil, zardeval je, toda sčasoma se je Minine dobre roke tako privadil, da se mu je zdelo vse vsakdanje, potrebno ker ni vedel, da pada Mina vsled tega v dolgove. Velikih dolgov Mina pač ni imela, toda vse polno malih; začetkoma je to lahko prenesla, toda ko je bilo treba vrniti storjene dobrote, je spoznala, da je kakor muha, ki zaide v pajkovo mrežo. Tako je bila prisiljena, da je kupovala obleko na dolg, katero je obenem izročila zastavnici. Naposled jo je ta gmotna tesnoba ubijala brez usmiljenja in marsikako noč je obupovala. Skrb za denar jo je končno tako prevzela, da je začela hujšati: lica so ji upadla, zdrava rdečica je izginjala neopaženo z njenih lic ... Naposled se je morala na cesti skrivati svojim upnikom, ki so jo vprašujoč pogledovali in namigovali. Da je poravnala mali dolg, bila je primorana napraviti večjega, in kmalu je bil njen vsakdanji zaslužek podoben kaplji v morju.

Bil je lep spomladanski večer. Svež zrak je polnil sobo, mrak na nebu se je povečal in zadnja svetloba je umirala na oknih v objemu temine. Meblji so stali dolgočasno in povečavali mrak v sobi. Mina je sedela na starem divanu in strmela molče predse. Senca stene je padala za njo, da je skoraj ni bilo opaziti. Le tanek rob desne strani njene bluze je bil razsvetljen od zadnje svetlobe, ki je že uhajala skozi okno.

Temne misli so ji rojile po glavi. Imela je zelo buren dan. Ko se je vrnila iz tovarne domov, je našla tam zastopnika neke manufakturne trgovine. Hotel je imel denar, a ona ga ni imela. Izgovorila se je, da pride naslednji dan sama v trgovino, in plača. Po večerji jo je poklicala gospodinja v kuhinjo in jo opomnila na tiste krajcarje ... In ko je prišla iz cerkve Nežika, je tudi ona z milobnim glasom zaupno povedala, naj ji vrne posojilo, ker rabi denar.

Vse to je rodilo temne misli. Ni jih zaupala nikomur. Vsakovrstni načrti so ji šumeli po glavi, toda morilne skrbi so ostale pri nji. Ni se jih mogla odkrižati. Privlekla se je lepa misel, kako bi bilo vse drugače, če bi imela denar, veliko denarja. – Pustila bi tovarno, lepo, veliko in zračno stanovanje bi najela in tako bi živela s Trebarjem lepo in srečno. Vozila bi se v krasni kočiji, na kozlu bi sedel livriran kočijaž ... Morda bi kupila tudi avtomobil! Zapustila jo je zopet lepa, prijetna misel in zapadla je še večji temi, premišljevanju in obupu.

V sobo je vstopil Trebar in jo vzbudil iz globokega premišljevanja. Oziral se je po temni sobi in ko je končno pogledal Mino, sedečo na divanu, je rekel:

"Sediš v temi? Sama?"

"Da! Ostali so nekam odšli – menda na izprehod."

Trebar se je ležerno naslonil na rob divana.

"Zelo dolgočasno je moje življenje!" je pripomnil.

"Ker celi dan postavaš!"

"Pa kaj naj počnem, ljuba Mina! Ne morem se pripraviti do študiranja. Lenoba se me je polastila."

Trebar se je počasi nagnil do Mine in jo poljubil. Ona se ni ganila.

"Daj mi za ceho v kavarni!" je izpregovoril on.

Začudena se je ozrla po njem in se bridko nasmehnila. Vzela je denarnico iz žepa in mu je molče pomolila. On je odprl, gledal od blizu v temi in rekel: "To je vse!"

"Vse!"

Dal ji je nazaj in ni hotel ničesar. Ona mu je ponujala drobiž, toda on se je trdovratno branil. To jo je bolelo. Zapadla je zopet prejšnjim mislim.

"Denar, denar, denar!" je vskliknila nehote in si zakrila obraz z rokama. Nenadoma je vstala nova misel – ostudna in grešna. Zavrgla jo je takoj in jezno zacepetala z nogo. Naglo je hodila po sobi gorindol. Trebar jo je začuden opazoval, niti od daleč ni slutil, kaj se godi v njenem srcu. Toda grešna misel je ni zapustila, ni se je mogla otresti. Ona se je domislila ponudbe gospoda Dralke in dasi se je zdela ta misel nad vse ostudna in grda – otresti se je ni mogla. Ostal je spomin – madež blata hudobnih ljudi. Pa če tudi se je branila te hudobne misli, prehajala ji je bolj in bolj v meso ...

Tedaj jo je vzel Trebar pod pazduho in šla sta na cesto. Spotoma sta molčala. Noč je bila temna, na obzorju so se komaj opazili okoličanski griči in hribovje. Svetilke ob cesti so zaspano, brezbrižno brlele. Vladala je tihota.

Ko sta se čez pol ure vrnila, je Mina zopet sedla na divan, bila je nemirna in duša je bila težka. Toda jutri mora imeti denar ... denar ... denar ... Kje ga vzeti? In grda, ostudna misel ji je bila neprestano za petami, govorila ji nedolžne, opravičljive besede ...

Srce ji je močno bilo, ko je počasi, oprezno stopala po stopnicah v prvo nadstropje. Obrnila se je na desno in s tresočo roko in utripajočem srcem je potrkala na vrata.

"Bog, usmiljen mi bodi! Samo enkrat grešim ... nikoli več ne bom!"

"Naprej!"

Ko jo je ugledal stari Dralka, se je hinavsko zarežal, a ona je trepetala kakor bilka v viharju ...

XII.[uredi]

Ko se je Mina vrnila, je imela objokane oči in sramežljiv pogled. Sedla je na stol poleg postelje, obraz si je zakrila z rokama in tiho je ihtela. Solze so ji lezle počasi po rokah navzdol, iskale so pota v stisnjeno pest, v kateri je krčevito stiskala nekaj dukatov. Začetkoma je bila razmišljena, ničesar ni vedela in ihtela je instinktivno. Slutila je temni greh in vedela je, da se nekaj zlomilo, raztrgalo. Počasi se je začela oglašati vesti in tudi razum je prišel zopet do veljave. Spoznala je, da je zlomljena njena odporna moralna moč in videla je, kako velik je greh, katerega je storila za par – dukatov. Zaspala je izmučena na stolu. Ko se je prebudila, je bila v sobi tema, vsi so spali in tudi sama se je vlegla v posteljo.

Strašni časi so prišli nad njo. Ljudi se je bala; ogibala se je jasnega, veselega pogleda. Mrak se je nastanil v njeni mladi duši. In globoko v notranjosti jo je grizel črv. Jed ji ni teknila in hujšala je bolj in bolj. Izpraševala je samo sebe, tolažila se s tem, da je bil greh potreben, zaradi sile, v kateri se je nahajala; toda zopet in zopet so jo neusmiljeno žrli zlati dukati. Zelo prav so ji prišli – to je vedela; toda zamenjala je malotne vsakdanje skrbi z notranjim nemirom, obupom in žalostjo.

Tedaj je prihajala pomlad s svojim svežim, krasnim življenjem. Gorkota je preplavila vsak kotiček, izvabljala je ljudi na prosto. Ljudje so hodili bosi po travi, zgodaj vstajali in na večer opazovali zahod blagega solnca in krvave nebesne pege nad gorovjem. Zaduhtelo je po rožmarinu, drevje je bujno vzcvetelo in oko je prijetno odpočivalo v zelenju.

Tudi Trebar se je pomladil. Njegovi lasje so dišali po parfumu, brke so predrzno izzivale in lahka, lepa obleka se je ovijala njegovega telesa. Bil je res mlad.

V večerih je šetala Mina ob njegovi strani. Priprosta, enostavna je bila njena obleka, a snažna in okusna. Množina las je krasila njeno glavo in na polnih prsih so duhtele šmarnice. Toda bila je bojazljiva, nemirna; ječala je v neprestanem strahu pred njim, zaradi katerega je iz ljubezni in dobrote zapadla grehu – gnusnemu in nečistemu. Njena usta so bila nema, izginil je z njih prejšnji sijajni otroški smeh. Ljubila pa je Trebarja še vedno z vse duše in lahko bi umrla zanj, če bi on tako zahteval. On je bil z njo vedno dober, le časih je postajal aroganten, siten in očitajoč. Ona mu je dopustila vse, prosila ga odpuščanja in pripravljala se je časih resno, da mu razkrije svoj greh. Vedno jo je prevzel tak sram in strah, da se ni upala storiti tega, dasi je spoznala potrebo tega tako jasno. Zato pa je bila vsa srečna, kadar jo je on nežno pobožal po licu in jo nazadnje iskreno poljubil.

Tako so minevali meseci v ljubezni in žalosti.

Neki večer se je Trebar vrnil domov z večdnevnega izleta. Bil je truden in upehan. Solnce še ni zašlo in prijeten mir je vladal v sobi. Okna so bila zagrnjena z zavesami in Mina je ležala v postelji. Trebar se je močno začudil. Gospodinja je hodila po prstih semintja in resen je bil njen starikavi obraz, ko je devala v red razmetano obleko.

"Si bolna, Mina?" je vprašal Trebar in se sklonil nad njo. Nekaj grenkega je čutil v grlu, nepotrebna misel mu je butnila v glavo. Ženske, ki so sedele okrog mize, opravljajoče razna ročna dela, so molčale in se pomenljivo spogledovale.

Mina se je blaženo nasmehnila Trebarju in sklonila naprej. Trebar se je tudi smehljal, pa le navidezno. Postal je rdeč v obraz, trd po vsem telesu in zelo začuden.

"Kaj? Kako?"

Ničesar ni mogel izreči, prišlo je zanj nenadoma.

"Nikoli mi nisi nič omenila o tem!" Glas mu je bil trd, obraz jezen in bil je še vedno zelo začuden. Prijemala se ga je togota. Mina je to opazila in obrnila je glavo v zid.

Pučanova je začela glasno pripovedovati:

"O 11. dopoldne sem zvedela v tovarni, da ji je prišlo slabo. Prestrašila sem se zelo in hitela k nji. Bil je tam že tovarniški zdravnik, tisti mladi smešni doktor ... Rekel je, naj se ji pripelje v bolnico. Čemu v bolnico? No, jaz nisem vedela, zakaj gre pravzaprav. Pa sem poklicala izvoščka in peljali smo jo domov. Toda ni nič ... šele bo ..." Pri zadnjih besedah je Pučanova bušnila v smeh in solze so ji prišle v oči, da se je morala brisati s predpasnikom.

"Za Boga, kako nenavadno!" je pripomnila rdečelaska.

Janko je nemirno stal ob postelji bolnice, stal sedaj na eni, sedaj na drugi nogi in si v nenadni zadregi popravljal brke.

"Kaj bo sedaj?" mu je ušlo in ugriznil se je v ustnico. Ženske so molčale.

"Prišlo je nenadoma, nisem še mislila na to!" je šepetala bolnica.

"Pustite jo pri miru; ni je treba še mučiti s praznim čebljanjem," je pripomnila jezno gospa Lena, idoča mimo postelje in ne da bi se ozrla na Mino.

Mrak je nastal. Ženske so mirno kvačkale dalje, Trebar je hodil ves zamišljen po svoji sobici gorindol, Mina pa je nepremično ležala v postelji. V njeni glavi so se podile misli, druga za drugo. Zamislila se je tudi na smrt. Jasen ji ji bil brezobzirni boj med njo in otrokom, katerega pričakuje. Slutila je strašne bolečine poroda. Otrok hoče živeti, pa če prav bi ugonobil njo samo. Ponoči se jo je polotil smrten strah. V polsanjah je blodila v velikanskih prostorih. Povsod blato, pogrezanje, odsvit krvi. Bilo jo je tako strah, da je zakričala bolesti; vzdigujoča roke je tavala po neznani opolzki mehkoti vsa zmučena in pojemajoča ... Odprla je oči, na mizi je žalostno brlela petrolejka in ženske v spodnjih krilih so stale okolo postelje. Sedla je.

"Vlezi se in bodi mirna!" je prigovarjala Pučanova. Nežika ji je popravljala odejo pri nogah in bila vsa usmiljena. Mini je zaigral tedaj nejasen smeh okoli usten, gledala je s široko odprtimi očmi po sobi, kot bi nekoga iskala.

Trebar je tedaj slonel v svoji sovi pri odprtem oknu in pušil cigareto.