Milan (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Milan.
Črtica iz življenja.
Spisal Fr. d. P. Ž-ć.
Izdano: Slovenski narod 13.—14., 16.—21. januar 1891, (24/9—10, 12—16)
Viri: dLib 9, 10, 12, 13, 14, 15, 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Am Stranda des Lebens irr' ich,
Starro düster
In's Todesmeer, umhüllt von Nebelflor
Und immer wird der Strand des
Lebens wüster …
Lenau.

Jedno predmestje v Z. zove se Nova Ves. Na kraji tega predmestja križata se dva pota: prvi vodi v Šestine in Okrugljak, meščanom priljubljeni izlet, a drugi vodi na — pokopališče. Na tem prekrižji stoji na pol zidana, na pol lesena hišica. Stara streha je raztrgana, v oknih vidiš mesto šip na mnogih mestih umazan popir. Stene so nepobeljene, pod zastreškom predejo pajki svoje goste mreže.

Revno lice ima to poslopje, kakor tudi njegovi prebivalci, delavci v židovski kožarnici. Umazana je ta hišica in borna, kakor na pol gola deca, ki se tu po zapuščenem vrtu valjajo in upijejo, a matere — katerim je glad, skrb in beda otela ono malo srca, ki jim ga je providnost udelila, — tepo to deco in kolnejo grdo. — Živo nasprotje je ta koliba elegantnim vilam, ki so jih meščani po okolici postavili. V bedne sobice ne bi rad povel prijaznega bralca. — Predna stena na tej hišici nosi še zdaj ostanke oglasov, ki so nekdaj predmestnim prebivalcem javljali novosti belega Z—a. Danes se taki oglasi privešajo drugam, kakor da jih je sram pohlevne stene. Če grem mimo te borne hišice, spominjam se prijatelja. Kolibica ne bo dolgo stala: podrl jo bo jesensk vihar, ali jo pa magistrat kupil, da podigne ondi sijajno palačo.

Ne bi rad, da s hišico ured izgine tudi spomin na prijatelja, pa Vam priobčujem to-le povest.

Nekdaj — ali dolgo je že tega — imela je ta borna koliba prijaznejšo podobo. Stene so bile bele, zelena trta jih je opasovala, na oknih in po gredah na vrtu cvelo je obilno lepih cvetk, a iz nizkih oken gledala sta dva para skrbnih očes na dvoje srečnih otrok.

Hišica ta bila je lastnina gospe Miličeve, udove nižega činovnika. Kupila jo je po smrtu svojega moža, ki je zaman čakal viši „rang“. Bil je namreč slobodoumnih načel in pri nekih volitvah zapisan v — črno knjigo, a to je seveda velika zapreka pri „svançementu". Pri tem je bil le niži činovnik, a ti morajo mnogo delati in „od zora do mraka“ sedeti v prašni, zaduhli pisarni. Znamo pa dobro, da se v takem položaji rad stvara in redi bacil, iz katerega se izlega — sušica. — Sreča je bila ta, da je imela gospa Miličeva samo jedno dete — Milana. Vso ljubezen, brigo in skrb posvetila je dobra mati temu otroku.

Drugi prebivalec v tej hiši bil je g. Ořel, rojenja Čeh. Za 30 gld. na mesec puhal je svoja slaba pluča v rog pri gledališkem orkestru. Imel je vsaj to nado, da ne bo kar tako najedenkrat umrl, ker je imel 30 gld. stalne plače; s tem se pa že da po časi ... umirati. Morebiti iztrobi s zadnjimi akordi „Aide“ svoje življenje, pa bo ime l tragično smrt. Gotovo ga bodo na njegovem pogrebu spremljali njegovi drugovi z glasbo — pa to je tudi nekaj. Od lani je vdovec, a bil je le redkokrat dobre volje in vedno je tožil, da ga preslabo plačajo. Mislil je mož, da bo prehitro umrl, da ne bo mogel prištediti vsotice za svojo hčerko — Jelico. Zato je včasih malo klel. Morebiti je mož poznaval Rousseau-a, pa govoril: „Il est trop difficile de penser noblement, quand on ne pense que pour vivre“.

Tretji najemnik gospe Miličeve bila je Šarička, po svojem poslu branjevka. No, to nas ne zanima dalje.

Po zimi je bilo tiho v tej hišici. Rog godcev se je včasih oglasil; no, to se je malo ujemalo s zimsko samoto in meglo, pa je rajše molčal do gledališke predstave. Pogrebcev je šlo tudi po zimi todi mimo, ker mnogi od onih, ki so jih todi mimo k večnemu počitku vozili, ni htel ali pa ni mogel pričakati pomladi.

Otroka bi se bila rada naganjala po snegu in ledu, ali časi so slabi, obuvalo drugo in zimska topla obleka tudi … Ali spomladi, hej, to je bilo veselja in življenja za Milana in Jelko! Stariši njihovi so mnogokrat pozabili na brige in jad, gledajoč divno pomlad v prirodi in na deci. Meščani so začeli v Šestine in Okrugljak zahajati peš, a i mnoga krasna kočija je drdrala todi mimo. Sprehajalcem seveda ni bilo milo, da so baš na prekrižji večkrat srečali — pogrebce, in mnoga kočija na potu zabave, morala se je tukoj ogniti mrtvaškemu vozu, — in mnoga krasna, lehkoživa gospa je jezno stiskala male, bele zobe „češ tudi ti boš prah, pepel“. Jelika se je veselila, če je opazila pri pogrebu svojega očeta v „paradi“, kako trobi z drugimi godci mrtvaško popotnico. Toliko je vedela, da bo oče zaslužil goldinar, pa bo morala iti z Milanom po vrček piva; za pot bo dobila novčič, a za ta mali denar se dobi pri židovu tako lepo pisanega in dobrega sladkorja … Milan je štel spremljevalce; to je znal nekako, ker že drugo leto hodi v šolo. — Jedno in drugo dete imelo jo pri teh sprevodih razne misli in občutke. Jelka je želela, naj sami bogati umirajo, ki jim naroče po tem gledališko glasbo, da more njen oče popiti vrček piva in da more obleči ono „parado“, v kateri se vidi tako imeniten. — Milanu pa ni šlo v glavo, zakaj bogate voze po štiri in več konjev, — a siromake vozita le po dva mršava konja na revnem mrtvaškem vozu — pa večkrat še nikdo ne spremlja pokojnika. —

Drugače je bilo, če je prišel služnik, da prilepi na steno kako oznanilo iz grada.

„Kako si srečen, da znaš to čitati!“ djala je Jelka, ki še ni hodila v šolo.

Milanu je seveda godila ta slava in pohvala, pa se je naprezal, da glasno in jasno čita oglase, katerih pa večkrat oba nesta razumela. Dekletce je upiralo svoje temne oči v mladega dijaka, ročice uplelo mej črno kodre, lakte uprlo na kolena, pa sedeč poslušalo. — Silna radost je bila, če je prišel kak circus ali pa menažerija se svojimi oglasi. Tedaj je Milan svoji mali prijateljici tolmačil podobe, a Jelka je razumevala, da bodo pokazovali strašne kače, ki so tako dolge, da bi celi plot okolo hiše opasale; videli se bodo volkovi, levi, medvedi in druge grozne reči. Jelka se je potem v strahu oklepala Milanovega vratu, a po noči jo je san zanesel mej one divje živine.

Neko nedeljo puvede jo gospa Miličeva na trg, in tedaj sta otroka videla vse te krasote in grozote circusa in menažerije v resnici. To je bil imeniten dan za oba; smehu, pripovedanja in zabave za teden dni obilo. — Jelko jo minil strah, ko je videla, da te živine v menažeriji neso daleč tako strašne, kakor je ona sodila po slikah in po pripovedovanji. — Milana je bolj zanimal circus, največ pa smeli jahači. On se je veselil, da bode oficir, pa se bo tudi učil jahati in še sablo bo nosil …

Bilo je okolu velike noči. Milan je čital nekega dne iz gledališkega oznanila, da se na večer poje „Židovka“ — a odzdol je bilo z velikimi črkami napisano — kar je mlademu dijaku pri čitanji v prilog bilo — da „gospodična Marietta Paoli v ulogi Rahele prvikrat stopi pred slavno občinstvo.“

Otroka še nesta imela pravega pojma o gledališči in operi; ono malo, kar je jima Jelkin oče, če je bil dobre volje, pripovedal, ni zadovoljavalo, da jima razbistri pojmove o gledališči. Milan je trdil, da mora v gledališči biti še večih kraaot, ker se lepo poje, a ne kriči se in ne tuli, ko v circusu in menažeriji. Jelka je mislila, da se mora radi tega poprašati pri njenem očetu, ker on ji je bil avtoritet pri vprašanjih v gledališči in o glasbi. Otroka sta vedela tudi to, da se v gledališči svira, da ljudje, pravi, živi ljudje pojejo in govorijo, da se vidijo kraljevi in grofovi, da se strelja s pravimi puškami — ali židovka?!

Gospa Miličeva, slušajoč ta razgovor, iznenadi otroka, da ja povede na večer v gledališče. Spopala jo je neka želja, da spet jedenkrat sluša divne zvokove Hallévý-jeve glasbe. Spominjal jo bode ta večer lepih preteklih dnij, ko je še dekle mnogokrat videla vitkega mladenča zamišljenega stati blizu njenega sedeža v gledališči; čutila je vsakikrat, kako njegovo oko polno ljubezni počiva na njej, — čutila je, kako ji srce hitreje bije, kako se ji duša polni z neko neznano slastio. — To srce bije še zdaj za njega, — ali njegovo oko je ugasnilo, Milanovega očeta ni več. — Naj se bude lepi spomini! Navadno biva, da nam je to vse, kar nam je ostalo od prošlosti, od sreče.

Otroka ne bota še umela glasbe, pa vsaj mlademu detetu je dosti, da vidi sijajno razsvetljavo, oder, kostume, mladi duši se odpira nov svet, fantazija se budi, in dete pade od zahvalnosti in sreče mili materi okolu vratu, da mu je pribavila toliko užitka.

Jelki so se v duši ponavljali vsi pojmovi, kar jih je imela po slišanji o gledališči — in danes, za nekoliko ur že, — da vse to vidi s svojimi očmi, pa da svoje praznično krilce obleče. — Temne oči se dekletu žare, usteca nabere v radostni posmeh, a ročice drži čvrsto sklopljene ...

Gospa Miličeva ne bode požalila male žrtve za to ljubeznjivo dečico.

Drugi dan je bila nedelja. Hej, to je bilo razgovora in zabave!

Jelke se je silno dojmila glasba in petje. Mnoge napeve je zapamtila, ter jih sedaj ponavljala in z ročicama gestikulovala ko na odru. Glas njen je bil ko škrjančev. Pa ti venci, ki so jih metali si noč pred mlado pevkinjo na oder, pred Marietto Paoli, ki je včeraj prvikrat stopila pred „slavno občinstvo!“ —

„Ko odrastem, naučim se tudi jaz peti, pa pojdem v gledališče“, de Jelka resno, „pa dobim tudi toliko vencev in cvetja, kakor gospodična Marietta Paoli včeraj“.

Orel je slušal mlado hčerko, pa se zadovoljno smešil: „če ti dado štipendij za konservatorij, moglo bi biti!“

Dekletce na te besede očetove radostno pljesne v one lepe, oble ročice, oči se ji zažare in ne ve odgovora.

„A kaj je to štipendij in konservatorij?“ vpraša Milan, kojemu je nekako čudno pri srci bilo; bal se je tudi, da ga te čudne reči ne oddele od mile prijateljice.

Sedaj sta morala gospa Miličeva in oče Jelkin zadovoljiti radoznalosti otrok in vprašanja in odgovarjanja ni bilo ni konca ni kraja. — Največ vprašanj stavilo se je glede „Židovke“. Zakaj je njen oče koval, a praznik je bil? Zakaj so vrgli njegovo hčer Rabelo v žareči kotel — a kriva ni bila? Pa zakaj je prišla nazaj ven iz kotla, ko so gledalci pljeskali? — Jeli zato, da ne bi ljudje pomislili, da je poginila v njem …

Avtoritêt, ki ga je dosedaj imel Milan nad Jelko, prestal je od tega večera. V svoji fantaziji si je slikal Jelko slavno pevkinjo, na kojo bodo ljudje sipali vence in cvetje … A Jelka je tudi rada govorila o svojem znanji, kako se bo krasno nosila in kako divno bode pela. Milan si bo moral kupiti tako „črno steklo“, kakor ga imajo drugi v gledališči in v prvi vrsti bo moral sedeti, ko bo Jelka pela, da jo bolje vidi in Čuje. Oče njen ne bo več v onem kotu orkestra v rog puhal, nego v sredini bo mej godci sedel v črni obleki in dajal jim takt …

Oj, mladostne sanje! Lepe ste ko pomladno cvetje na rosni trati, ali brzo minete, brzo minete....

Prišla je druga jesen. Od gledaliških praznikov gospod Orel ni več puhal v svoj „krilni“ rog. Kašljal je, poležaval je, — obležal je. Klel ni več, tudi psoval ni več na malo svojo plačo; samo ozdravel bi rad, da izprosi nekdaj štipendij za jedino svoje blago, za ljubljeno Jelkico. —

Hčerka bi večkrat čitala iz svoje knjižice bolnemu otcu, pela bi, skakala, plesala in pripovedala bi mu, kako bode jedenkrat srečen s svojo Jelkico, — ali roditelja je davil hud kašelj. Oko, ki je s tako strastvenim žarom gledalo na ljubljenega otroka, umiralo je, — umrlo je. —

Listje je žoltelo po drevji, sprehajalcev se je še malo vozilo v Šestine in Okrugljak, mrzli dež in jesenski vetrovi raznašali so žolto listje, žerjavi so z bolnim klicanjem v višavah pozdravljali naše krajeve, leteli so v toplejše in milejše. — Tudi gospod Ořel se je odselil v lepše in milejše krajeve ...

Na večer po pogrebu bila je mala družinica v sobi gospe Miličeve.

Jelka je plakala, gorko je plakala ... Milan je gledal na okno, kako dež lije; htel je skriti solze, ki se mu tekle niz lice. Gospa Miličeva je gladila obogo deklico po temnih kodrih, ki so obrobljavali nežno, bledo lice, tolažila jo, — ali zaman. Take solze ne presahno brzo.

Gospo so trle brige. Kdo bo skrbel za ta nežni cvet, ki je razstavljen od otca, matere, domovine! ... Ne pozna, morebiti tudi nima sorodnikov. Pokojni Ořel izogibal se je dajati odgovore na takova prašanja. — Kje naj išče zavetja ta revna stvar!? Mar da pahne na mrzli jesenski dež nežno cvetko, da ji vihar otrese nežne lističe?

I za Jelko bo prostora v sobi in srci Mila nove mamice. — Nekdo trka.

„Koja sreča ali pa nesreča prinaša Vas k meni tako pozno, gospod senator?“

„Milostiva gospa! Srčno čestitam, čestitam! Vi ste kar preko noči postali vrlo bogati, vrlo bogati!“ — naglašal je prišlec, a sive male oči izpod debelih in gostih obrvi sevale so mu od zavisti.

„Vaš brat, gospod Anton pl. Mutvanski, ki je osemnajst let bival v Ameriki je pred osmimi meseci brez žene in otrok zamenil bogato Ameriko z večnostjo, ostavlja svoje premoženje svoji jedini sestri, gospej Zori Miličevi, rojeni pl. Mutvanski. Premoženje je uloženo pri Anglo-banki a iznosilo je pri smrti gospoda Antona pl. Matvanskega 385.000 dolarjev.“

„Moj dobri brate, moj mili Anton! — Iskal si sreče in zadovoljstva daleč od doma, preko oceana, a kruta osoda ti je udelila srečo denarjev! Še družice nesi našel na tujem, zapuščen si boleval, na tujem si umrl …“

„Gospa milostiva! vreča denarjev je navadno več vredna nego sreča v življenji; pa osamljen tudi ni bil Vaš pokojni brat. Denar pribavlja srečo, uživanje in prijatelje. — Denarji bodo kmalu tu. Palača barona R—a je na prodaj; to lahko kupite, pa lepo bote živeli. Tako Vam svetujem. Skrbnik sem Vašemu Milanu, kakor veste. — Lahko noč, gospa milostiva! Čaka me fijaker, naročil sem ga na Vaš račun, na Vaš račun! Grdo je vreme, pa daleč ste! Za pot mi boste plačali pa pet goldinarjev. — Lahko noč! Čestitam, čestitam!“

Gospa Miličeva preseli se v mesto, v lepo, visoko hišo. Vsa briga, vse veselje, vsa radost postane ji odgoj Milana in Jelke. Pri tem je pa blaga žena znala otrti toliko solzà, ki so tekle po bledih, sestradanih obrazih v zaduhlih sobah predmestnih …

Pozivala je izvrstne učitelje v hišo, dobro planila trud njihov, a deca se je divno razvijala na duhu in na telesi.

Jelki so prorokovali, da bode slavna pevkinja, gospa Miličeva jo bode poslala na konservatorij, da izpolni željo pokojnega Ořela, a i željo Jelkino. Rajše in mnogo rajše bi videla, da se ne treba ločiti od živahne, ljubeznjive Jelke; rajše bi jo imela zmiraj pri sebi, dokler ne bode nevesta Milanova. —

Milan se bode upisal na jesen na juridički fakultet po želji dobre svoje matere.

Milan je ljubil Jelko z vsem žarom mlade duše. Ni trebal kalnim okom zreti v bodočnost. Ponosen značaj, dedovina pokojnega očeta, materijalna neodvisnost, uzoren odgoj, — vse to je obetalo plemenitega moža. Čista, idejalna ljubezen do Jelke, nežna ljubezen do blage matere odvračala ga je od naslad in strastij, katerim se mladič lahko poda. — Ali realno življenje je premalo poznal. Drugovanje z nežno materjo, ki je s skrbnim okom pazila na vsaki korak ljubljenega sinu, ki je tako goreče molila za srečo njegovo, — napravila je iz Mila dobrega mladiča, ali ne — moža. On si je stvaral iz knjig idealen svet, kakor Plato svojo državo, a pri tem ni videl in ni htel videti napak in strasti svoje dobe. Dnevi so bili z neko pedantno točnostjo razdeljeni: v jutro so dohajali učitelji, točno ob jedni se je obedovalo, popoludne so se vozili ali pa hodili na sprehode itd. Tako je tudi njegova lektura pokazovala, da nagiba na sanjarstvo: Lenau, Heine, Goethejev „Werther“, Dumas-fils, Vrazove „Djulabije“ itd. bili so mu najmiliji. Celo Luizo Mühlbachovo je prerad bral in pri čitanji njenega „Graf Benjowsky“ je — plakal. Njegove sobe bile so bolj budoiri kake sentimentalne gospe, ko stan vseučiliščnega dijaka. — Tudi glasbo je strastno ljubil, ali zopet je najrajše prebiral take stvari, ki so odgovarjale njegovemu temperamentu: Chopinov Nocturno je vsaki dan prebiral, če je Schubertov „Ständchen“ igral, pa če je Jelko nagovoril, da poje to pesem — topil se je od miline in — solz. Ravno tako je ljubil poznate sentimentalne melodije od Thekle Badarzewske „La prière d' une vierge“ itd.

Tak odgoj ni bil prikladen za človeka, ki bi se imel posvetiti političnemu delovanji, — in lepo pravi Goethe „es bildet das Gemüth sich in der Stille — und der Character in dem Strom der WeIt ...“

Jelka je našla v gospej Miličevi dobro mater, no čutila je instinktivno, da je v tuji hiši, — čeravno pri dobrih ljudeh. Ali bilo je mnogo noči, ko je Jelka gorko plakala, ko so jo te preobilne dobrote mučile kakor mora, ker ni mogla drugega, kakor biti hvaležna. Gospa Miličeva opažala je duševne boje svoje gojenke in prerada bi jih bila umirila. Večkrat jo je vroče pritisnola na svoja prsa, pa ji govorila:

„Jelka, ljubljeno dete moje! Bodi nekdaj dobra žena mojemu Milanu, a moja hvaležnost do Tebe trajala bo preko groba, in gori nad zvezdami goreče bom prosila za srečo Vajino!“ —

Gospodična Olga, ki se je nerada udala v svojo nemilo osodo, — da ostane stara devica — spremljevala bo Jelko na konservatorij. Gospa Miličeva poverila je to nalogo svoji pristari sorodkinji, a Olga je rada privolila.

„Jelka!“ de Milan pri slovesi, „čudna slutnja me spopada. Bojim se, da Te ne izgubim. Se je čas, da ostaneš! Ne krati veselja materi, usreči mene, pa ostani! Jedino bitje si na ti širni zemlji, koje vz svojo mater ljubim. — Zakaj ne ceniš bolj mirne sreče v obitelji od hrupne slave na polzkih deskah na odru … Ostani, Jelka, ostani!“

„Baš hočem, da bodem vredna Tebe, Milane moj! A želim tudi, da bode jedenkrat blaga Tvoja mamica vsaj ponosna na svojo pohčerko, — ker s čim naj zaslužim toliko dobrot, toliko ljubezni?! — V meni se borita dva čuvstva: zahvalnost in ljubezen. Naj zasedaj zahvalnost prevlada! Prisege, ki sem Ti jo zadala, ne prelomim nikdar, ker vem, da ne bi nikogar mogla tako ljubiti kakor Tebe. Če bi pa v Tebi, — ko ne bova pod jednim krovom — prevladala ljubezen do druge, — ne bom kalila Tvoje sreče, živela bom lepim spominom na svojo srečo, na svojo ljubezen!"“

„Ti dvojiš, Jelka?“ de Milan nežno.

Mesto odgovora oklene se Jelka njegovega vratu, a on privine divno dekle na prsa in dolg poljub na njene ustnice izrekal je celi žar njegove ljubezni.

Jelki zasije solza v temnem očesi. Pogled podigne na nebo, kakor da hoče izprositi najobilneji blagoslov za njega in za njegovo mater.

Milan ji tiho cituje krasne Šenoine stihove:

Oj ti dušo, moje duše,
Oj ti srdce, srdca mog!
Kudo pošla, kamo došla
Pratio je te dobri Bog! …

Nekaj let potem upoznal sem Milana v Pragi. Postala sva prijatelja, ali vsaj dobra znanca. Na prvi mah nesem vedel, imam li posla s človekom, katerega že davi sušica, ali pa z melanholikom. Toda slušajte sami, kako mi je pripovedoval, kadar sem ga posetil v njegovem stanu:

„Oh, čemu mi prepisujejo toliko teh lekarij? Proč ž njimi! Ako res kaj umête, vi zdravnici, podaljšajte mi nit življenja! Dajte mi jeden — ali pravi lèk, ki mi povrne zdravje! Ali da!

Dir Geist der Medizin ist leicht zu fassen,
Ihr durchstudiert die gros' und kleine Welt.
Um es um Ende geh'n zu lassen
Wie's Gott gefällt — —

Pravo si rekel, divni Goethe! — Leto dni me pošiljate v kopelji, sedaj v hribe, sedaj na morje, prepisujete mi tisoč lekarij, na konci skimate z učenimi vašimi glavami, a iz očij vam berem: ipak mu ni več pomoči! —

Smrt mi bode s svojo ledeno roko izbrisala vse spomine mojega življenja in angelj smrti me povede k jedinemu bitju, ki me je ljubilo — k materi! Zakaj mati ni smela doživeti, da spasi sina od očajnosti, propasti in smrti v cvetu mladosti? Bojim se stopiti pred njo v večnost. Ne bo mi li rekla: „Sinko, ti nesi dovršil, še počel nesi naloge življenja! — Prerano si ustavil svet! Ti si prevaril nade moje, očetove, nade — svojega naroda, a narod je mnogo, vrlo mnogo od tebe pričakoval!“

Roditelji so mi pomrli, ona me je izdala — in tako sem ostal sam na svetu; sam, ko pšenično stebelce na strnišči, ki so ga žanjice pozabile požeti. Burja pridivja z gore, polomi šibko debelce, jesenski dež stepe zrnca v blatno tlo — in ta strohne. Tako je moje življenje! — Smrt bi mi torej morala biti mila in dobrodošla?! — Ne veže me želja na bogatstvo, ki ga nesem sam pridobil; ali veselil sem se, da bom na njeni strani užival ljubezen in srečo, da bom na njeni strani mogel otirati solze raz lic bornega naroda! —

Grabil sem že za samokres. — Jedno zrnce — pa evo kraja bôlim, mukam — življenju. Ali vsakikrat zagledam bledo lice materino, v duhu gledam, kako ji solze teko iz kalnih oči, a blede ustnice šepetajo: sinko, bodi svoj! — Samokres mi pada iz roke, pa se mi vsaj za čas umiri silna bol, — podam se nadi, da le izlečim bolno dušó v trhlem telesu, da najdem pravo pot daljnjemu življenju, ki sem ga zgrešil. A brzo se vrača prejšnje obupno stanje. Zgrozim se, ko vidim stekleno in trudno svoje oko, oslabelo telo, ko mi tajinstveni pogledi lečnikov broje ono malo dnij, ki jih še imam preživeti …

A bil je čas, ko sem bil čil in zdrav in srečen sem bil tudi. Bil je čas, ko sem te tako srčno ljubil, lepi moj svet! Pa ko se ločim od tebe, ne bom te preklinjal. Samo nad jednim bitjem, samo nad njo bom izustil umirajoč silno kletvo, kletvo grozno, da se bo sam pekel grozil! —

Zakaj moram misleč na najsrečnejše dni, na najkrasnejši san mladosti, misliti tudi na njo? Zakaj mi ona potamnjuje te divne spomine?! In tudi moja mati jo je ljubila, skoro tako, kakor mene! Toda takrat je bila še čista, ko juternja rosa na nežni cvetki, oko sijalo je njeno milo in prijazno, ko zvezdica na nočnem nebu, a ona mala usteca bila so ko cvet pomladni, kadar se razcveta. — Lepo je bilo to dekle, ko angelj. Ali tudi pozneje, tudi takrat je bila lepa, divna — a podobna je bila — — palemu angelju.

Da sem krivo sodil?! Ha, ha! Čujte samo!

Prišel sem z Dunaja v kraljevsko Prago. Baš sem dovršil svoje pravniške nauke. Učeni profesorji izdali so mi mojo doktorsko diplomo; z velikimi črkami „magna cum laude“ označili so moj uspeh. Po želji pokojne matere obljubil sem, da postane Jelka moja žena še le , ko dovršim vseučiliščke nauke. To željo blage pokojnice rad sem htel izpolniti. Hej, s kolikim žarom sem prekapal po starih knjigah, kako brižno sem se pripravljal za vsak izpit! Ni čudno: bližal se je vrhunec moji sreči; besedo, zadano materi sem tudi obdržal, a bližal se je tudi čas, da počnem one idejalne osnove za svojo rod, za svojo zemljo — realizovati.

Jelka je postala izvrstna pevkinja. Čas, ki je še ločil najino združenje, htela je upotrebiti, da vidi zemljo svojih roditeljev — Češko. Tu je htela ona prvikrat pokazati čar svojega glasu in svoje — lepote. Češki listovi so naudušeno pisali o njej, cela Češka je pozdravljala svojo hčer — umetnico. Pisala mi je, da nastopi z ulogo Rahele v „Židovki“ — v isti operi dakle, kojo je s tolikim zanosom slušala še kot malo dekletce — a naročala mi, naj gotovo pridem, ker me še „nekdo drugi“ željno pričakuje. —

Jaz sem jo htel radostno iznenaditi — pa nesem javil, da pridem. Bolje je bilo tako, odkril sem krinko z njenega lica.

Vsako mesto v operi bilo je za ta večer prodano — a cele kope ljudi so se vračale domu, ne dobivši ulaznice. — Na tisoče Ijudi je nestrpljivo čakalo, da se digne zavesa, da slušajo Rahelo-Jelko. Ponosen sem bil ko kralj, misleč: ta divna umetnica, ki jo tako željno pričakujete — je moja nevesta. Pod jednim krovom z menoj je odrasla, v vsak dogodek njene mladosti upleten je spomin na mene. Naju veže ljubezen, ki jo je blagoslovil čar mladosti, umiroč pogled moje matere, ljubezen naju veže, ki jo je blagoslovilo nebo.

Glasba udari prve akorde krasne ouverture, — zavesa se počasi diže — občinstvo zanêmi, ali samo za čas — na to pa zagrmé naudušeni klici, da se je silno zidovje potresalo. Cele gomile cvetja in vencev usuje se na oder pred noge moje Jelke, — a ona je to primala dostojanstveno, mimo. Samo njeno oko je pričalo, da jo vrlo raduje tak uspeh.

Ko se ta silna burja umiri, zadeni njen glas. Čist in zvonek je bil ta glas, ko srebro, a celo njeno igranje je bilo izborno, vsak kret je pokazoval pravo umetnico.

Jedva se je pomirilo občinstvo po zadnjem dejanji. Bog ve kolikokrat se je morala zavesa dignoti, da je še jedenkrat vidi, da jo še jedenkrat pozdravi. Tiskal sem se v gnječi, da pridem do izlaza, da zagrlim Jelko, milo svojo nevesto. Jedva sem se prignjel do njene garderobe. Dadem se najaviti po njeni dvorkinji; nesem ni opazil, da ni Olge tu, nesem čakal odgovora, hitel sem, kamor me je srce vodilo. — Ali proklet je bil ta čas, proklete one ure, ko sem čuval njeno ljubav, ko največo svetinjo na svetu. — Videl sem, kako jo objema pristar, eleganten človek. Ona se je oklepala njegovega vratu, glavo položila na njegove prsi, — a on je z roko gladil njeno čelo. Gotovo je bil kak intendant, ali pa kakov mogočnik, a ona se je premislila, po tolikem uspehu, pa hoče ostati na odru. — Našla je prijatelja, da pod njegovim okriljem žanje slavo, imetek, da postane ne samo divna pevkinja nego tudi mogočnica, — a ljubav poštenje — ha, to so puste fraze, ki imajo vrednosti samo na odru a za kulisami — ha, ha, ha! —

Kri mi udari v glavo, čutil sem, kako mi sapa steže grlo. — Vsa neizmerna ljubav, ki sem jo gojil do nje, prevrže se v grozno mržnjo, prezir, — kletev ...

„Milani“ zaviče ona. „Ti ...!“

„Da jaz sem tu“, — odgovorim hripavim glasom. „Prišel sem po naključji seveda, ali hvala providnosti, da vidim, kakega gada je moja mati gojila na svojih prsih. Jaz sem tu, da ti rečem, kako te preziram in mrzim z dna duše, še bolj, kakor sem te nekdaj ljubil. Postala si umetnica, ali kjer ti je nekdaj bilo srce — ugnezdil se je gad — pa otroval ono poštenje — ki ti ga je ucepila providnost ... Za vso ljubezen moje matere, kateri nesi vredna, da izustiš imena — pogubljaš njenega sinu. Ti si oskrunila spomin na cvetico, ki te je s toliko ljubeznijo odgojila.“

„Ne spominjam se vsega, kar sem ji v svoji silni razburjenosti očital v obraz — a pravo je bilo, da sem imel toliko moči, da sem izrekel svojo mržnjo in prezir v pričo njega.

Videl sem s peklenskim veseljem delovanje svojih besed. Ona se je onesvestila in pala v naročje svojemu obožavatelju.“

„Mi dva poračunava že“ — besedil je starec.

Druzega nesem več čul ni videl. Divjal sem besen od tuge mržnje po mrzlih ulicah. Ah, zimska burja je tako silno hladila vroče moje čelo — a divjala in besnela je ko strast v moji duši. A tamo glej, razsvetljena kavana! Hajde tje, morebiti se najde kaj družbe! Hej, teci šampanjec, pijte bratje, a čaše v steno! Naj se pekel raduje, našel sem nevesto svojo, ali venec svoj je nevesta izgubila — ha, ha, ha! — Kavarnar, boljega šampanjca na mizo! — Najboljega, čuješ li! Najboljega, kar imaš, za nevesto bomo pili! —

Proti jutru sem nekako dospel v stan. Obolel sem. — Prešlo je mnogo dni, dokler sem se razbistril, da sem vedel, kje sem. — Oj, da se nesem probudil! — A ona, izdajalka, žela je v tem času novih lovorov, a pri tem je grela požudne ude novih pustolovov, če se je nasitila onega starca, ki si je bil premislil, da z menoj „obračuna“, kakor mi je govori ...

— Če sem kaj slišal o njej? — Samo moj skrbnik mi je naznanil, da se je ona odrekla dohodkov in cele glavnice, ki jo je dobila po moji materi, a to na korist direktnih dedičev moje pokojne matere, — a ta dedič sem dakako jaz.

Izbrisal sem jo iz srca, ali iz spomina — ne …

Onemogel od pripovedanja nasloni se Milan na naslonjač. Motno oko upre na tla, a duh je letel nazaj v srečnejše, lepše dni. Spomin mu je slikal mali vrtič pred belo hišico. — Na pol otvorene ustnice šepetale so ono melanholično narodno slavonsko:

Kud pogledam — svud je tamno, Za me nema svjetila, Moja draga, ona sama Svjetilo mi uzela …

Čez nekaj časa nastavi svojo pripovest:

„Pretekle pomladi sem bil po nasvetu zdravnikov v Meranu. Potrt od telesnih in duševnih bôli izgubil sem svojo voljo in slušal sem vsaki svèt. — Koliko je bilo tu ljudi, ki so prišli krepit svoje zdravje, koliko jih je bilo, ki so prišli zabavljat se! Divno podnebje, krasni krajevi podavajo vsakemu gostu, kar je iskal. Malo tožnih lic sem videl. Vse je polno življenja, polno sreče, polno ljubezni! „Mari sem jaz jedini prokletnik na ti širni zemlji,“ sem često djal, „kateremu ni pomoči, kojega duh se ne more razvedriti?!“ — Glej — ondi gre znanec moj iz mladih dnij. Pod roko vodi krasno, mlado ženo. Srečno se je vrnil iz Bosne, zlat križec mu diči junaška prsa. — Gotovo ji pripoveda, kako so se hrabro borili za bedno rajo, kako je on v najljučem boji mislil na svojo milo nevesto, kako je štel ure, da jo zopet vidi ... Jedva me opazi, boji se, da s svojim očesom, s svojim dahom ne okužim sreče njegove ... A ona me obžalujočim očesom pogleda, oklene se čvrstejše njegove roke, a on se nagne do njenega zornega lica … Oj, zakaj ne smem tudi jaz biti srečen!? — Znanec moj se vrača — glej vender me je prepoznal.

„Kaj je s teboj, Milane, da ni več čuti o tebi? Ne izgledaš baš zdravo ... Kje bivaš navadno; doma te že dolgo ni bilo.“ —

Ali glas mu ni prijazen, ko nekdaj, roko mi je tako hladno stisnil, pogled mu je tako malomaren! Gotovo je junaku z zlatim križcem na prsih mrzko, da vidi mene krevljo, ki sem se klatil po kopeljih, dokler so drugi rojaci venčali glave z lavori zmage … Že sem mu hotel zaničljivo reči: „Pusti me, kaj to tebi mar?“ — Ali ne čakajo mojega odgovora, reče znanec:

„Govori se, da si se ti prav malo kavalirski ponašal nasproti svoji zaročnici Jelki. Krivo si učinil siroti bedni …“

Nesem ga dalje poslušal. Obup me je znova prijel — in nevede, kaj delam, iskal in premetaval sem po svoji prtljagi v stanovanji, da najdem — njeno sliko, njena pisma. — „Jeli mogoče“, sem djal, „da bi to divno bitje krilo v svojem srci laž, varko? Jeli mogoče, da bi to krasno in milo dekle za toliko mojo ljubezen vračalo hinavstvo!“ — — Tisti večer sem sklenil, da jo poiščem, da jo vidim, da jo čujem iz njenih ust svojo usodo. Preklinjam se, da nesem takrat imel toliko moralne sile, da bi bil poizvedel, kdo jo je otel moji sreči?“

Mislil sem na tožno povest prijateljevo in tudi jaz sem slutil, da se je Milan prenaglil, da je iz¬rekel okrutno in krivo obsodbo, pa uničil morebiti dvoje src. Do tedaj je živel samo svojim študijam, spominu na dobro mater in ljubavi svoji. Temne strani življenja ni nikdar poznal, značaja svojega ni nikdar koval v trdem boji — za obstanek, pa mu je značaj ostal — mehak. Samo Jelko je še moral doseči, — pa evo vrhunca njegovi sreči. Ali prevelika sreča se tudi teško, časih še teže podnaša, kakor prevelika beda in gorjé. —

Po vsem sem se tudi uveril, da njegova bolezen ni toliko telesna, kakor duševna, pa sem srčno želel, da se posreči ozdraviti bolnega prijatelja, izmiriti ga s svetom. Bilo je prilike, da bi Milan mogel jedenkrat postati pravi steber svoje domovine. — Nakanil sem, da informiram kojega veščaka zdravnika o pravem stanji prijateljevem, potem pa da izpitam, kje ona sedaj biva, česar nesem mogel znati, ker sem se samo nejasno spominjal vesti iz časopisov, da je neka gospodičina Jelka Ořelova s krasnim uspehom pela v češki operi.

Precej drugi dan poiščem zdravnika, ki je bil na velikem glasu. Iz vseh krajev so prihajali bolniki k njemu, ker je bila dognana stvar, da se ni nikdar zmotil v dijagnozi. Bil je poznat osornež in vender so ga radi imeli. Posla je imel toliko, da je pozabil na srce in da v brigi za zdravje svojih bolnikov ni utegnil poiskati si družice za življenje. Pri moji skrbi za prijatelja nesem ni pazil na to, da se ta sloveči zdravnik zove — doktor Ořel .

Pripovedujem učenjaku zdravniku o svojem prijatelji, a on se odmah odveze z menoj, ker ga je „casus“ zanimal, kakor se mi je zdelo. Zatopil se je v misli in na moja vprašanja ni odgovarjal. Ko dospeva do Milanovega stanovanja, opazil sem, da se je visoko čelo zdravnikovo pokrilo s strašnim oblakom. Ko pregleda bolnika in vidi njegovo stanje, ne oblaži mu se strogo lice.

„Vi ste torej g. Milan Milič?“ zagrmi zdravnik. — „Moral bi priti k vam kot strogi sodnik, a ne kot lečnik. — Seveda, vi me ne poznate? Videli ste me pri neki priliki, ali takrat ste glodali v drugo lice. Poznavali ste pa Jelko, … hčerko mojega starejega brata? Dokako da nesto znali, da se je moj brat proti volji roditeljev oženil, pa rajše ostavil domovino in šel z izvoljeno soprogo daleč na jug, kakor da bi bil prelomil besedo zadano svoji obljubi. A svet je tako malen, da se sorodniki in znanci spet srečavajo, prej ali pa poznej. Nesreča je samo ta, da sem svojo netjakinjo spoznal še le v Pragi. S solznim okom pripovedovala mi je o bedi in žalostni osodi svojih roditeljev, o smrti svojega očeta, mojega ponosnega brata, ki je svojevoljno pretrgal vezi z roditelji in domovino. Pripovedovala mi je o vaši blagi materi, o vas. Olga, vaša sorodkinja, je našla z novci, ki jih je podedovala po vaši materi, — moža, pa je ostavila Jelko, kakor menda veste. Kako srečen sem bil, da sem mogel vzeti milo dekle pod svoje okrilje! Pomladil sem se, slušajoč jo govoriti o mojem bratu, pa sem vam zavidal, ki ste jo imeli v kratkem povesti pred oltar, a meni oteti netjakinjo, ki si še nesem dosti ogrel srca na otroku mojega brata. — To plemenito in ponosno bitje ljubilo je vas in samo vas s tolikim žarom, jaz sem imel malo prostora v njenem srci. A vi pridivjate v onem času k njej, ko je po takem krasnem uspehu slonela na mojih prsih in govorila: „A njega ni tu. Milan ni prišel, on ni hotel priti. — Kaj če mi slava, kaj lovori, ko njega ni ...“

Vi neste znali ceniti tolike ljubezni! — A ne samo to, vi ste ji govorili razžaljive besede. — Jeli ste bili pri pameti, ko ste dirali s surovimi besedami v najsveteja čuvstva ljubečega dekleta, ko ste sumnjali o njeni ljubezni, o njenem — poštenji, ko ste porušili njen svet, ki ga je na teh temeljih postavljala. — Ali tako je v življenji! Če stopiš komu na ulici na nogo, ali pa na obleko, tvoj obraz se nabere v sladke gûbe, snemeš klobuk, pa veliš! „Oprostite milostiva! Ne zamerite velecenjeni! Pardon, oh pardon!“ itd. — a če bratu svojemu brezsrčno poteptate nade, — ljubezen, — poštenje, — če mu z okrutno roko trgate srce iz nedrij, če mu uničite bodočnost, srečo in vse, kar mu je sveto, takrat ne iščete in ne najdete lepe fraze, da se izpričate!“

„Milost! Milost!“ jeclal je Milan. „Dovedite me k njej, da na kolenih izprosim od nje oproščenja, ona mi odpusti ona me je tako srčno ljubila!“

„Vi mislite morda,“ nastavi zdravnik, „da se more toliki krivnji zadovoljiti z lepimi besedami, — z zlatom morebiti? Ha, ha! — Bila je sirota, ali je imela svoj ponos, ki ni podnosil sumnje. Videli ste, vrnila vam je dedščino. — Vašo ljubezen, vaše prisege in spomin na vas hotela je tudi iztrgati iz srca, — ali si je s tem zadala rane, ki teško, vrlo teško celé, ki jim znanost zdravniška ne pozna zdravila. Zato ima zdravilo samo previdnost in čas.“ —

„Gorjé! Gorje!“ klical je Milan zdvojno.

„Jelka je prebolela nevarno bolezen, — a potem se je podala na moj letnik v južni Češki in tam biva reva udaljena od sveta, ki ji je tako rano otroval Življenje; mej tihimi gorami živi mila deva svojim spominom.“ —

„Ona živi! — Ozdravite me! — Smilujte se meni jadniku! Dosti sem pretrpel za svoj greh! Dovedite me do nje, ona mi gotovo odpusti!“ —

„Prepozno! Prepozno!“ de zdravnik z resnim glasom. „Ona vas je izbrisala iz spomina in iz srca. V zadnjem svojem listu mi javlja, da se veseli mojemu prihodu, obljubila je tudi, da ne bom več videl solz v njenih očeh celi čas svojih počitnic ... Vaše bolezni pa jaz ne umem, ne morem je umeti, jaz vas nesem dolžan zdraviti!“ —

„Joj meni prokletniku! Dajte, utisnite mi v roko bodež, samokres, da končam to bedno življenje! — Ali ne, ne! — Ne smem prej umreti, dokler je ne vidim, dokler mi ne zašije še jedenkrat žar njenega zornega lica! — Čuješ me li ti, bože moj?! V nežni mladosti učila me je mati, da naj se k tebi obračam v sreči in nesreči, umirajoč mi priporočala molitev. — In jaz sem sklepal roke in molil sem tako poln vere, zaupanja ... Ko sem odrastel, ko si mi ti, bože moj, usadil ljubezen do Jelke, ko je ona bila zvezda danica mojemu življenju, takrat nesem molil, ko nekdaj. — Pa vsaj si jo ti poslal mej svet, vsaj je ona bila angelj in misleč na njo in ljubeč to divno bitje častil sem tvoje veličanstvo! — Glej, danes zija pred menoj neizmeren prepad, večna tema, bedno življenje brez ljubezni, brez nje, danes te molim z istim otroškim zaupanjem, z istim žarom: podaljšaj mi nit življenja, da vidim njo ... Ne daj mi prej umreti! — Ozdravi me ti, vsemogočni! Možje, katere svet kuje v zvezde, katere slavi z lovori, nečejo in ne morejo mi pomoči, a rad bi živel, rad bi usrečil njo, ki mi je bila vse ...“

Bolnik je onemogel, omahnil nazaj v naslonjač, a zdravniku se je zibal preziren posmeh okolo usten, češ: „Mogel bi te ozdraviti, ali ne, ne! Tudi ona je trpela, tudi hči mojega brata je trpela, ko si jo ti zapustil, ali Jelka te je pozabila! Nesem torej dolžan, da te ozdravim. Trpi samo! To naj bo moje maščevanje.“

Vzel je klobuk in htel oditi. Jaz grem za njim čez prvo sobo, prosim ga, zaklinjam ga, naj se smiluje! Spominjem ga, naj pomisli na zdvojnost, če zve, da je Milan umrl, ljubeči jo z istim žarom, ko nekdaj, a moral je umreti, ker ga dr. Ořel, njen stric ni hotel ozdraviti. —

„Vi me nečete čuti? E, pa dobro! Čitajte juteršnjo številko Praških dnevnikov! Tam se bodo brale vrlo interesantne stvari: „Slavni dr. Ořel ne usoja se zdraviti mladenča, ki je prišel iz dalnjega juga, da najde pri njem pomoči. Nekateri trde, da njegove slave zvezda tône. Drugi pa misle, da je to Ořelovo maščevanje nad mladim bolnikom …“ Ako vas to ne gane opisali bodo dnevniki celo historijo o Jelki, cela krivnja, da je Jelka zapustila oder, da jo je zapustil zaročenec, — pripisala se bode vam, samo vam …“

Vse to ga ni ganilo. Že je pokril svojo osivelo glavo in malomarno prižgal svojo havanko.

„Dobro, gospod doktor! Ravnim potom grem po Vašega kolego dr. R., njemu se gotovo posreči ozdraviti prijatelja in dnevniki bodo poročali: „Kar ni mogel dr. Ořel, posrečilo se jo dr. R-u. Z Bogom, gospod dr. Ořel! Jelka bo tudi znala za vaše ravnanje!“

Vse zamán! Kočija odleti po široki ulici, a jaz stojim in gledam za njo in grdo kletev poženem za njim, — Vrnem se k Milanu. Ljutil sem se na celi svet, celo na Milana. Kaj naj počnem? Opisati škandal v novinah, ne gre prav. Tolažiti bolnika z lažmi in s pustimi frazami, tudi ne gre. Pustiti ga njegovi osodi samega — je tudi teško. Ali prišlo je drugače, nego sem se nadejal.

Nekoliko dni poznej prišel je nenadoma — dr. Ořel sam „Torej je moja zvijača le pomagala“, sem dejal. — Pregledoval je bolnika, tipal mu žilo, poslušal kako mu srce tolče itd. Milanu se je obraz vedril, iz oči mu je seval žarek upanja, a meni ravno tako.

„Bili ste, kakor se mi zdi, predmet, na kojem so mnogi zdravniki poskušavali svoje znanje“, dejal je Ořel samosvestno. „Toda hudo ravno ni.“ Zadnje besede izrekel je sloveči zdravnik nekako zadovoljno. „Svežega zraka potrebujete, tečne hrane, zdravega gibanja, pa okaniti se treba neslane sentimentalnosti in melanholije!“

Na to odpre na široko okna, a sveži zrak in prijazna svetloba je dobro dèla bolniku. Zdravnik stopi potem k vratom prve sobe — in lepa, vitka dama poleti pred Milanov naslonjač.

„Milane! Milane! Vse sem ti odpustila, vsaj nesi bil ti kriv, jaz sem bila kriva, ker ti nesem določno pisala, da sem našla strica ...“

Siromak ni mogel govoriti od sreče, samo poljubljal je milo lice in bele roke svoje Jelke. —

— Dokler sta Milan in Jelka plakala solzo radostnice, pripovedoval je meni zdravnik, da je pisal netjakinji, kako je našel Milana, uprašal jo je, da li še ljubi svojega nekdanjega zaročenca, a za odgovor prišla je — Jelka sama. Drugo le lahko uganiti.

⦁⦁⦁

Dve leti potem bil sem Milanov gost. Takrat so ga že čislali v narodnem taboru in mnogo so držali do njega. Ko sem bil pri njem, krstili so baš sinčka — prvorojenca. Dr. Ořel bil je seveda kum, jaz sem pa le bolj oglariI in po strani sem gledal dete, ki je tako grdo kričalo in vekalo. Jelkin strijc mi je šepnil: „Čujte samo, kako krepki glas ima mali, pa je še le mesec dnij star. Zdrava pluča! Ha, ha, ha!" Na to je vzel dete zopet na roke, nosil ga po sobi, miloval ga; postal je sam otrok. — Mladi par je nemo zrl na strica in na sinka, njihovi pogledi so pričali o brezmejni sreči, ljubezni ...

Jaz sem se brzo poslovil; čutil sem, da sem nepotreben mej tako srečnimi ljudmi. Zopet sem zajadral na nemirno valovje življenja, iskat — sreče, ljubezni. —