Mesečniki
| Mesečniki: Roman Tomaž Iskra |
| |||||||||||||
O AVTORJU
Tomaž Iskra je Jeseničanom, kot tudi širši slovenski javnosti dobro znan že več kot štirideset let. Tomaž je izjemno vsestranski ustvarjalec na področju kulture, mejnih ved in alternativnega zdravljenja. Najprej se je začel udejstvovati kot publicist in pisatelj. Nekoliko kasneje je svojo ustvarjanost razširil na področje poezije in likovne umetnosti. Veliko se je ukvarjal in se še ukvarja s fotografijo.Že pri 13. letih je dobil priznanje za 2. mesto na razstavi na Koroški Beli. Bil je ustanovitelj "društva mejnih ved" na Jesenicah. Že več kot trideset let se ukvarja z radiestezijo, kristaloterapijo, akoupresuro, meditacijo, jasnovidnostjo in drugimi alternativnimi zdravljenji.
Njegov prvi roman "MESEČNIKI" je izhajal v nadaljevanjih v tedniku MLADINA, v letih 1976/77. Vseskozi je objavljal potopise, članke, prozna dela in pesmi v literarni prilogi tednika ŽELEZAR, "LISTI". Objavljal je v prilogi GORENJSKEGA GLASA, "SNOVANJA", v literarni reviji DIALOGI. Nekajkrat je bil gost v literarnem nokturnu RTV Slovenija. Pred leti je imel v prostorih DPD Svoboda Javornik-Koroška Bela prvo razstavo svojih slikarskih del.Napisal je dva priročnika za mlade s področja železarstva "Od rude do jekla" in Od "Rude do kovine". Udeležil se je več kot štiridesetih seminarjev s področja mejnih ved in alternativnega zdravljenja. V samozaložbi je izdal pesniško zbirko "ČAROVNIK" in pesniško zbirko "Med nebom in Zemljo", bil je eden od devetih avtorjev v pesniški zbirki "84 PESMI". Na spletnem portalu Wikivir ima objavljenih pet svojih del, roman "Ej Luka pejt dam", prozno zbirko "Morske zgodbe", pesniško zbirko "Jutro", zbirko "Pravljice" in roman "Mesečniki." Zaradi svoje pokončne in poštene drže, brez dlake na jeziku so mu posamezni uredniki včasih skrbno namazali deščice...,kjer človek mora pasti na vse štiri... in zaradi tega ni bil deležen še večjega priznanja, ki ga nedvomno zasluži. Tomaž je tudi srčen in izredno dober človek, ki je vedno rad pomagal pomoči potrebnim. Zdaj je na višku svoje življenske in ustvarjalne zrelosti in bo gotovo še prispeval k prepoznavnosti in izvirnosti slovenske kulture. Gre za zrelega umetnika vrhunskega nivoja, ki se je slovenski javnosti že predstavlja zadnjih nekaj deset let kot odličen poet na nivoju Jan Jacka Prevertta in v prozi na nivoju Franca Kafke.
Marjan Čufer
M E S E Č N I K I
Roman
To knjigo posvečam generaciji 1947. To je generacija, ki se še spominja povojnega obdobja in Unra paketov. To je generacija, ki je svojo mladost doživljala ob glasbi Beatlov in mnogih evergreenov, ki jih še danes radi poslušamo. To je generacija, ki je desetletja poslušala fraze zaslepljene idiologije in se je po svoje zoprstavljala bedastim odločitvam svojih nadrejenih. Mnogi so svoj pogum in svojo svobodno voljo, ter svobodne misli plačali z izgubo službe ali celo življenja.
Vsa imena so izmišljena. Podobnost dogodkov je zgolj slučajna .
………………………………………………………………………………
1
Janez spozna Sabino v Pikovi dami.Kmalu zve, da izhaja iz neurejene družine. Dekle Janezu kljub temu vedno bolj ugaja.Hoče ji pomagati pa sam ne ve kako. Po nasvet se zateče k staremu, dobremu prijatelju Vitu. Ta službuje kot nočni portir v hotelu Luli.
SREČANJE
[uredi]Ni se imel kam vtakniti. Dvakrat je že prihuljeno prečesal Korotan. Upal je, da bo naletel na kakšno druščino. Na znanca, prijatelja. Nikogar ni bilo pod rdečim nebom. Nikogar, da bi z njim ubil dolgčas pustih, umirajočih, praznih ulic. Z dolgim obrazom se je odpravil proti Pikovi dami.
Na vratih se je zarežal. Prav tako Vito iz bližnjega omizja. Široko mu je mahal v pozdrav.Prisedel je. Vito je bil v družbi z neko rdečelasko. Janez jo še nikoli prej ni videl v mestu.
-Sabina.
Dekle se razposajeno smeji.
-Janez.
Odgovori črnobradi mladenič. Čez mizo ji stisne roko v pozdrav.
Formalnost mu je bila vedno največja zoprnija.
Dekle ni bila ne lepa ne grda. Janez je kljub tej ugotovitvi neprikrito opazoval njen podolgovati kisel obraz.Njen nasmeh in njene živahne oči so mu vlivali upanje. Na lepem je postal celo bolj strpen do samega sebe. Vživel se je v veselo družbo. Z Vitom se že dolgo nista videla. Kadarkoli sta se že srečala sta v glavnem klatila neumnosti. Zalita sta bila z nesmislom.
-Ima sploh kakšen smisel vse to življenje?!, se je režal Vito na ves glas. Z omizij so se obračale glave.
-Nima.Pa kljub temu počasi crkavamo. Janez je besede zategoval, kakor bi jih s trnkom vlekel iz črev.
Dekle ju je osuplo opazovalo. Očitno ni pričakovalo, da se bosta pomenkovala o smislu in nesmislu življenja. Onadva pa kakor bi ji brala misli:
-In kako je bilo kaj na morju stari?!
-Oh, ja. Ja. Janez se je moral najprej počohati po čopu dolgih las. Pili smo, jedli, peli, pili...,kva bi druzga na morju.
-Beži no Janez. Vito se ni dal. Kva pa vaša klapa Jože, Srečko, Dado...ste natego...Vito nenadno prasne v smeh. Ste kaj...?
-Ja.Gavtre. Moje gavtre smo nategovali. Zdaj se je Janez zarežal. Na vso moč je vlekel svoje naramnice od srajce stran. Tudi Sabina ni mogla zadržati smeha.
-Boš kaj zabeležil..? Te vaše podvige !
-Bom. Bom, bom, bom. Kar za Anteno. Sabino je vzdignilo.
-Kaj pišete tudi? Dekle je bilo na moč začudeno. "A ti mulci", kar možgane ji je hotelo raznesti. V šoli si je pisatelje čisto drugače predstavljala. Da so to sami resni ljudje.
Janezu se je dobro zdelo.Hja, dekle se zanima za njegovo početje. He, pa še ene strani ni napisal. Ne, o morju ne.
-Ah, ja. Potopise. Lahko bi kaj drugega. Pa me tako ali tako ne bi razumeli. Na te misli je bil sila ponosen.
Vito je pri tem le kimal.Kakor da je to edina in čista resnica.
Potem se je Sabina zaupno obrnila proti Janezu.Šepnila je:
-Ja, Dva ali trije bi te morda razumeli.Kakšnih pet bi pa reklo, da te razume. Tu v tej dolgi rdeči vasi.
Janez je zavrtel z grivo. Kakor žrebec, ki se pripravlja na skok. Še sam ni vedel, da ga je Sabina osvojila. Le tega ni vedel ali je njeno početje dobrikanje ali izpovedovanje iz srca. Zdelo se mu je, da se ne spreneveda.
-Znaš tipkat?Janez je kar butnil.
Dekle ga je pogledala z olajšanjem. Vse je kazalo, da je komaj čakalo na to vprašanje.
-Seveda znam. Saj sem za to hodila v šolo.
-V administrativno?
-V upravno administrativno.
Takoj ga je popravila.
-Mi boš kaj natipkala? Veš meni gre...blazno se vleče...
Janez se je muzal in ogledoval njene prsi, ramena, boke.
-No ja. , je naposled skomignila z rameni. Zakaj pa ne.
-Fino, de Janez.
Vito pa: - Živjo, pa dobro se imejta ! Takoj se je zavedel, da pri njima nima več kaj iskati. Odvihral je skozi Pikovo.
-Živjo, sta še zažvrgolela onadva. Malo sta se še zapila. Preklela sta ves mestni prah in vse živo, kar je hodilo in se motalo mimo njiju, pilo, kričalo, se režalo in jokalo.
Tisti večer je Sabinka zaspala ob medvedku. Kot pred mnogimi leti, ko jo je še pravi očka peljal za roko na sladoled. Tesno se je bila takrat stisnila v njegovo široko dlan. Ta večer si je skušala na vsak način vtisniti njegov zagoreli obraz.
Za Janeza je večer dobil smisel. Fantaziranje z Vitom je šlo v pozabo.
Prišla je točno opoldne. Prijazno jo je povabil v sobo. Mati je prinesla skodelico kave. Ko je sedela na divanu s prekrižanimi nogami je opazil, da ima lepo, športno postavo. Obli boki in kratko krilo visoko nad koleni so ga neznosno vznemirili. Da ima majhne prsi ga ni motilo. Hotel se je čimveč pogovarjati. Ni se zapodil proti njej. Pri drugih smrkljah je to počel. V njej je čutil neko globoko otožnost. Hotel je napraviti vtis gentlemana. Pravega gentlemana.
Prav to je kasneje vplivalo na hudo razbijanje srca, stisk v grlu in bolečine v želodcu.
Govorila sta o vsemogočem. Le o tipkanju ne. Ali, obema je bilo prav. Ne misliti na delo. To je bilo to. Bila sta kot dva brodolomca pod palmovo senco na samotnem otoku, obkroženega od kopico morskih psov.
-Kako v službi?
Janez je naposled vprašanje zastavil kakor bi hotel zresniti položaj. Klepetanja na levo in desno je bilo konec.
-Vozim se v Kranj. Oh, to vstajanje. Šele ob štirih pridem domov.
Zasmilila se mu je. Toda to čustvo bi moral odvreči. Takrat še ni vedel, da dekle ume spretno igrati. Kasneje je na svoji koži in v srcu krepko občutil, da punca ni tako pridna , kot se mu je zdela v tem trnutku. Natipkala je nekaj strani in milo zavzdihnila:
-Saj se tako ne mudi. Utrujena sem Janez.
-Bova že jutri nadaljevala. Bil je presenečen.
-Če želiš te pospremim domov. Spotoma lahko srkneva kaj.
Sla po vabljivih bokih je naraščala . Čustvo je pojedlo razum.
Pred Sabininim blokom sta naletela na njeno mater. Mati je govorila hitro in brez povezave. Janezu je bilo takoj jasno, da je to ena zmedena oseba. Toda ženska se mu ni zdela zlobna. KLIC V SILI
-Alo, alo! A s ti Janez?
-Prosim? Ja, ja.!
-Sabina tu. Janez pridi prosim, pred Pikovo! Moram ti nekaj povedat!
-Sabina, če gre spet za kakšne tvoje muhe..., ne pridem !
-Ne, Janez ne. Ponorela bom. Pridi, ti bom že povedala!
Janez je že nekaj časa vedel, da so odnosi med Sabino in njenimi starši na psu. Zlasti z očimom. Zadnji torek je bil prinesel rokopis. Za tipkanje. Sabinina mati je bila prijazna kar se da. Ali stari ni z njim črknil nobene. Samo grdo ga je gledal.
Ob petih istega dne.
-Živjo.
-Živjo. Kaj je zdaj za božjo voljo ?!
-Doma ! Vsa je bila zasopla. Vse je narobe. Bubi me sekira. Žre me. Kaj da imam s teboj. Pravi, da te je videl z drugimi. Ja na tej Dolgi prašni ulici. Da si sploh v slabi družbi, in , oh...Samo sekira me. Šla bom nekam. Dekle je prasnilo v jok. Solze so lile po belih upadlih licih. Janeza je zbodlo pri srcu.
In mu je povedala še marsikaj. Kako je zbežala od doma pri šestnajstih. V Zagreb. Kako je živela pri nekem hipiju. Kako ji je bilo lepo. Ker sta bila svobodna. Ker sta počela kar sta hotela. Toda iskati jo je začela policija. Pri njej doma so seveda nagnali vik in krik. In tako še sedaj več nima miru. Od tedaj je pri njih kalvarija. Dopoldne, popoldne, zvečer ima servirano na krožniku. Zagreb, hipi, barabe...
Potem je še kar bruhalo z nje: -Mati po tri ure nakupuje. Od tega je največ v bifeju. Potem pride sredi dneva nalita domov. Potem zmerja tega posilneža s črnimi podočnjaki. Ne da ji miru ne v petek ne v svetek.
-Sabina, kaj pa ti veš ? Kolikor vidim precej histerično razpravljaš z enim in drugim. Rečeš jim vse. Pa tudi zdaj name vpiješ, kot..., kot bi bil za vse jaz kriv.
Janez je bil nejevoljen. Zelo nejevoljen. Že kar jezen. Punco na noben način ni mogel pomiriti.
-Janez, ne vem kaj naj naredim ?! Razumeš! Nee vem!
Čisto je bila obupana. Na tleh.
Pod zemljo človek ne more.
Sprehajala sta se po gozdni poti. Govorila sta glasno in tiho. Kakor jima je prišlo. Sabina ga je totalno zamorila s svojim brezizhodnim položajem. Tolažil jo je. Kot je vedel in znal. Pod njima se je odprlo znojno naselje. Dolga rdeča ulica. Iz visokih duimnikov raztegnjene fabrke se je valil gost rdeč dim. Kadilo se je iz petih od sedmih dimnikov. Rdeče, črno in rumeno. Vseh pet martinovk je bruhalo nesnago v bližnji gozd, v bližnjo katranasto reko. Gost črnordečkast dim je veter raztrosil po vsej dolini.
V pekel tudi slučajno ne posije luč.
Janez je poizkušal vse mogoče.
-Veš Sabina tudi jaz sem se njega dni bodel s fotrom, mat je tud pridgala...,pridgala...pa še pridga.
-Ampak vsak dan...!
Janez je skomignil z rameni. Zmanjkalo mu je moči.
Potem je samo še šepetal.
-Starše ne izbiramo. V tem je težava Sabina. Sprejeti jih moramo takšne kot so. Neko spoštovanje vendarle mora biti. Četudi mati pije. Četudi ta star, aj ta prav, al pa ne, nori. Mati je tista, ki te je rodila. Mat ti je. Mat je dovolila očetu, da si prišla na svet. Mat je dovolila temu moškemu, ki je tvoj očim, da z njo živi. Da živi pri njej. Ali me razumeš ?
Rad bi ji še povedal, da se kdajpakdaj splača popustiti. Povrnjeno bo tisočkrat. Mati je mati. Svojemu otroku želi le dobro. Vedno. Posebno če ima samo enega. Ali Janez ni imel skušnje Sabine. O kakšnem super egu mu tisti večer ni prišlo na misel. S Sabino sta večer zaključila ob literčku Terana.
Vito je v Luliju nastopil službo. Spokal je z debelga pleha. Fabrka mu je z ušes gledala. Še posebej njegov - majster - k tud procentnega računa ni znal spravit vkup. Preselil se je med vrhove Razorja in Vršiča. Prijala mu je svežina teh vrhov.
Tudi Janezu. Zato je rad odpotoval k Vitu na obisk. Sprehajala sta se do Erike.Kakor kakšna ministra sta pretresala aktualne gospodarske in politične dogodke. Nad steno so se trgali plazovi. Stara prijatelja, nič manj kot četrt stoletja sta si imela toliko povedati, da sta zvečer komaj utegnila popiti svoj literček. Takrat sta postala prava modrijana. Taka, da bi vrgla planet iz osi.
Velela sta prinesti liter na mizo.
Čez čas je tretji pri mizi lahko prisluhnil :
-Si slišal na Sinaju se spet tolčejo.
-Spet jih bojo našopali.
-Kdo koga?
-Izraelci, a ne !
-Vprašanje. Ruske rakete Sam 3 so od hudiča.
-Kaj bi tisto. Ameriški fantomi in francoski miraži jih bodo stolkli.
Ko že nista več vedela kako bi prestavljala letala in tanke po Fbojišču sta začeli vpiti drug na drugega.
-Kaj pa Angola?
-Pa Argentina...
-Španija, Franko!
-Južna Rodezija...
-Libanon, tovariš ! Janez svarilno vzdigne prst.
- Aaaaa,...aaa. Vito je hotel nekaj reči.
- Afna se po drevju goni...
- Culukafer žre ljudi.
- Cankar pisal je romane.
- Češpla curo pokonc drži.
Pela sta.
Za njuno mizo od nekod pridrvi direktor hotela.
- Dajta mir vidva. Nista sama.Goste imamo. Tujce. Vidva se ga pa tako nažgeta...Vito, imaš nočno, a ne. Pejt se naspat!
-Seveda. Seveda, tovariš direktor, sta zavpila na ves glas. In še:
-Why, why, why Delailah,
my, my, my Delailah...
Ponoči Vita ni bilo v službo. Janez je doma rdeče pleskal travo pod balkonom.
Sabina je zopet prijokala k Janezu.
-Za ponoret Janez.
-Kaj spet za ponoret?
-Doma veš. Bubi me zmerja zaradi tebe. Pravi da te bo po stopnicah. Mama je samo še v bifeju. Sploh ne pospravlja stanovanja. Po kotih so samo še flaše. -Sabina le kaj ima Bubi proti mweni. Polnoletna si. Saj si vendar sama izbiraš prijatelje! Temu oslu pa tako in tako nisem nič storil.
Bil je osupel. Presenečen. Ni vedel kaj naj ji še reče.
-Sabina poizkusi jih ubogati. Bodi dobra z mamo in očimom. Pa naj počnejo še tako nemogoče traparije.
-Janez ne morem več. Do kraja sem izčrpana. Do kraja sem živčna.
Janezu se je vse sumljivo zdelo. Večkrat je videl Sabino v lumparju, kako se vrača z Bleda. O tem dekle ni imelo pojma. Vsa ta njena dobronamernost in dobrohotnost se mu je videla na več kot trhlih tleh. Zabodel je iglo.
-Nekam rano prihajaš domov, Sabina. Misliš, da jim je doma vseeno. Seveda tvoji mislijo, da si z mano.
-Kaj pa te briga !
Dekle je kar na lepem postalo osorno.
-Grem kamor hočem. Ravno tak si kot vsi! Vsi me samo zmerjajo. Samo vpijejo name. Pustite me živeti. Pustite me vendar živeti. Živeti. Živeti hočem!
Kričala je tako močno, da so se ji napele žile na vratu. Janez je ves osupel obmolknil. Potem se je obrnil in odšel brez pozdrava.
2
Janez ima silne težave v podjetju. Nič mu ne gre od rok. Ne delo ne družba. Na ves svet je jezen. Najbolj sam nase. V Jasni, dekletu iz Ljubljane uzre novo sonce. Sestajata se na Bledu. Noge namakata v hladnem jezeru in sta do ušes zaljubljena. Ali Janezovo sonce kmalu zaide.
MOZGANJE
[uredi]Spet ga je zaneslo k Vitu. Kar tako, da bi malo tuhtala.
-No Vito. Kaj je zate duša?
-Duša, duša. Vito se popraska za ušesom. To je nekaj kar nosiš v sebi. Kar čutiš. Pa nisi prepričan, če je vse to res.
-Bravo Vito, ti si genij. Toda jaz sem biser proti tebi. Veš kaj je duša? To je mozaik. Mozaik čustev. Ko se rodimo imamo že ta mozaik v sebi. Svet v malem. Univerzum. Boga. In vse izkušnje. Da vse izkušnje iz prejšnjih življenj. Le da se jih ne zavedamo. In tudi vse izkušnje, ki jih poberemo med rojstvom in smrtjo. Tudi te se zarežejo v naš mozaik. Kot v magnetni disk. Ja, kockice, magnetki se spreminjajo. Tiste, ki so bile prej črne postanejo bele, rdeče ratajo zelene. Toda nekaj je gotovo, moj Vito, mozaik je iz dneva v dan bogatejši in polnejši. Nekega lepega dne postane tako poln, da ga ne moremo več nositi v sebi.
In takrat je konec. Duša odide. Gre ven iz telesa. Mladega in starega. Gre v nebo. V univerzum. Kozmos. K Bogu. Ali v temo. K Satanu. O tem odloča Gospod.
- Janez, Janez Kranjski, fant črnogledi. En klinčev pesimist si. Povsod vidiš temo. Hudiča. Vse stvari obrneš na črno. Poglej, sonce sije zunaj. Sam Bog nam ga je poslal. Iz teme je naredil luč. Pojdi pred Jasno na klop. Sleci srajco, sezuj čevlje, namoči noge v Pišnico in uživaj !
- Ne morem prijatelj. Duša me boli. V mozaiku je kaos.
- Pa kaj ti je stari.
- Zaljubljen sem.
- Kaaj? A me zajebavaš !
- Ne. Oh ta dekleta. Le kdo bi jih razumel?
- Dekleta so kot dežnik. Če jih malo pritisneš se odpro.
Vito je bruhnil v smeh. Janez ga je grdo gledal. Toda Vito je le s težavo krotil poplavo razposajenega krohota. Prijel se je za trebuh in pripogibal, kakor pajac v cirkusu.
-Ojj, ojej, Janez zaljubljen. Oj, oj zatrapan. Aaaa, kap me bo, kap.
- Kar brij norce, kar. Ti jih pa veš, ja. Ti pa ti. Jaz pač nimam sreče z ženskami. Nekaj jih je bilo nabodenih, nekaj. Zdi se mi, da sem bil tu in tam celo srečen z njimi. Toda vse sem vedno sam zasral. Potlej so ušle. Ali sem pa sam pobegnil. Še sam ne vem. Vedno ostanejo le iluzije. Prekleto. Tiste veš, izgubljene, davno v otroštvu. Prekleto. Ne znam se dokopati do resnične ljubezni. Do resnice. Kaj je resnica? Le kaj je resnica? Da sem tu in zdaj. Da se zavedam samega sebe. Mislim, torej sem. Kdo je že to rekel. Descartes. In že v srednjem veku. Že takrat so bili tako pametni ljudje. Mi pa...na, pa se sprašujem : ima ta zaljubljenost kakšen smisel. In kakšen smisel ima življenje, če ti gre vse narobe?!
Veš Vito z mano je tako: nekaj časa naredim prima, supe vtis pri puncah. Celo pri marsikteri vlijem obilo zaupanja. Potlej me pa kar na lepem zvije. V kamen ga. Ruknem z glavo v zid. Potlej je pa tma. Čustveno me prekolje. Razkolnikov je starki odrešil dušo. Odrešil jo je trpljenja. In njenega starega ovenelega telesa. Ampak v mladih telesih imamo stare duše. Sliši se čudno. Marsikaj se sliši čudno. Stare in mlade duše ne grejo skupaj. Ne ne grejo pa pika. Torej čustveno postanem zasvojen kot star pijanec. Ooo, jutranja tavžentrožca, kje si ? Lizal bi te šaure. Te te pa izkoristijo do gat. Do zadnje vlakne. Do kapilar. Potem si revež. Plaziš in sliniš se okrog njih kot lazar po solati. Kot bi jo imele iz suhega zlata. Ko treščiš z gobcem na tla se strezniš. Šele tedaj. Prej ne. Izkušnja mora biti. In mora priti. Ja. -A si končal. Vito se je nehal smejati. Že nekaj časa se ni več smejal prijatelju. Celo zresnil se je. Pozorno ga je poslušal. Filozofiraš. Vse preveč filozofiraš in se vse preveč smiliš samemu sebi ! To bo Janez. Pa še to: a veš da sploh nisi butelj ! Janez pameten si. Vesel sem, da imam takega prijatelja. Lej meni si veliko popmagal. Kadar sem bil v stiski, si bil ti prvi in edini. Vsi drugi so zbežali. Ti si mi v težavah svetoval, me bodril. Vsi Slovenci bi morali biti taki. Zdaj ti pa jaz dam prijateljski nasvet. Brez heca : srce imaš, pamet imaš. Lahko bi bil predavatelj, na kakšni univerzi. Študiraj. Vem da že zdaj študiraš in da marsikaterega diplomiranca daš v koš. Piši knjige. Lahko bi bil zdravnik, književnik, astronom. Ampak vem, da nekaj boš. Zagotovo nekaj boš. Ker si inteligenten. Ker si visoko nad sivim povprečjem. Le malo sreče bo treba. Zdaj se pa nehaj cmeriti za tisto kiklo. Ena gre druga pride.
-Hja. To je bilo vse kar je prišlo prijatelju iz grla.
-Sem slišal, da sta s Sabino dobra prijatelja?
-A s Sabino ? Janez se je pri priči streznil. Hudič ga vedi. Doma se krega. Frca sem pa tja. Ja, frli, frli. Ko ji pride hudo prijoče k meni. Potem se grem usmiljeno sestro, očeta, patra...,vse kar češ. Še spal nisem z njo. Pa kako me je grabilo. Ne vem, a sem ga polomoil. Bomo videli.
Prispela sta do Lulija. Naročila sta liter Cvička. Tiščala sta glave skupaj. Pila in se zabavala. Tretjemu opazovalcu bi se takoj videlo, da sta za točilno mizo dva odklopljenca, ki jima o kakšnem denarju, hišah , avtomobilih še mar ni.
Janez ni našel miru. Metalo ga je od enega do drugega prijatelja. Navadno jim je bil za družbo Cviček. Včasih tudi Merlot. Teklo je zmeraj. Pijače nikoli ni zmanjkalo. Pač pa denarja. Iz meseca v mesec je bil suh. Suh kot poper.
V podjetju je imel najraje Miča. Ta mu je posojal denar. Navadno nekaj dni pred petnajstim. Z drugimi se ni bogve kako razumel. S šefi sploh ne. Ker je prišel tu in tam nadelan v službo, je tu in tam poslal kakšnega od vodilnih kamor so spadali. Nalil se ga je , ker so mu čez leto vsi presedali. Zlasti taki, ki še nikoli niso slišali za Bacha ,Prešerna, Cankarja. Sledila je disciplinska komisija. Bolne litanije senilnih starcev. In je bil spet jezen na šefe. Ni jih mogel videti. In se je zapil. In je bil spet v začaranem krogu. In je zelo težko delal med vsem tistim železjem. Ko su mu v podjetju resno zagrozoili, da si lahko službo išče drugje, ga je vsa zadeva streznila. Nehal je piti.
Sabini se ni godilo nič bolje. Malice so se zavlekle. Gin s tonikom je bil obvezen. Ko je delala nekega četrtka nadure,
so steklenice na vso moč cingljale. Potem je omedlela.
Zbudila se je omotična. Med nogami je opazila nekaj črega,
leplivega. Opazila je šefovo glavo. In bilo ji je kar prijetno.
Še od prej. Ja, komercialist Jože jo je znal zadovoljiti. Da je
lahko pozabila na vse. Tudi na službo. Pa še boljša je bila na vidiku.
Janezovim prijateljem je šlo vse navzdol. Jože je bil tik pred delirijem. V žepu je že imel napotnico za zdravljenje. Dado je bil že zrel za ambulantno zdravljenje. Poet Fonzi se je hotel fentat. Janez ga je nekako prepričal, da se kljub vsemu sranju splača živet. Ampak Sabina je dobila novo službo. To je bil žarek svetlobe, to.
Rdeče mesto je počasi dobilo novo lice. Zrasle so stolpnice. Mnogo stolpnic. Zrasla je tovarna. Velika. Zavaljena. Umazana.
Lepih zelenih travnikov, kjer so se nekdaj pasle krave, kjer je zorela pšenica, ni bilo več. Dolina je postala še bolj umazana. V betonu ni bilo več ne za dihat ne za živet. Gostilne in bifeji so rasli kot gobe po dežju. Pijancev kot toče.
Nekateri so kupovali avtomobile. Nekateri so gradili hiše. Nekateri so hodili na izlete v tujino. Ti so imeli. Nekateri so imeli komaj za živež. Ti so še tisti drobiž, ki so mu rekli poden od podna ali zajamčena plača, zagonili v prvem bifeju. In ni jih bilo malo. Tisti, ki so imeli vsega preveč so se zgražali nad takimi smrdečimi, povaljanimi pijanci. Taki tudi nikdar ne vedo za revščino. Taki še z navadno kavo ne postrežejo, pa če jim nasekaš grmado drv. Taki so bolni. Bolni na umu.
V Deželi faraonov so bili sami zdravniki, inženirji, funkcionarji, občinski veljaki, nekdanji župani. Ljudje na položajih. Le-ti so odmerjali delavcem in najnižjim slojem položaj v družbi: službe, stanovanja, njihovo življenje-do kam smejo priti. Trn v peti so jim bili umetniki. Teh so se izogibali kot hudič križa. Odlikovali in nagrajevali so le tiste, ki so pihali v njihov rog. Te so z vsem pompom na proslavah povzdigovali v nebo. Koliko so bili v resnici umetniki jih ni brigalo.
Janezov glavni šef je bil eden izmed takih. Imel je dobro plačo, vplivne prijatelje. Kupil je zemljo in se je začelo. Bil je več kot pohlepen. Na položaj, na denar na vse kar je bilo s tem v zvezi. Kmalu je postal direktor. Janez je to vedel. Kar čutil je ljudi okrog sebe. Čutil je njihovo usodo. Svoje ne.
Njuno sodelovanje je bilo spočetka prijateljsko, zgledno. Ko pa je šef postal direktor, sta se z Janezom že čez nekaj tednov odtujila. Po podjetju se je šušljalo : zdaj je Karo direktor. Pazite ! Karo je dovolil v pisarno samo nekaterim. Janezu je dajal naloge preko svojega šefa. Ta je bil do Janeza že prvi dan surov. Kalvarija se je začela. Karo je bil vse brezobzirnejši do svojih podrejenih. Janezu je postal zopern. Tudi zaradi Janezovih lastnih nerodnosti, s katerimi se je spretno okoristil direktor Karo. Stara zgodba. Stara pesem se je ponovila : kjer se prepirata dva, tretji...Karo je imel vedno dobiček.
Toda Janez je imel najraje Miča. Posebno nekaj dni pred petnajstim.
-A vse zagoniš ?
-Vse.
-A za babe ?
-Za babe.
Pa sta bila zmenjena z Mičom.
Sove mu niso dale miru. Administratorkam v pisarni je Janez rekel Sove. Sove so se oglašale kar podnevi:
-Janez, a si ne bi kupil avta?
-Janez, a si ne bi kupil stanovanja?
-Janez, a se ne bi oženil?
Ko je slišal taka vprašanja je navadno ponorel. Sredi dela je vse skupaj popustil in šel na pivo v najbližjo oštarijo. Med potjo mu je butalo. Ena ločena, druga vsak teden prebutana, tretja gre s tistim, ki ima čas...A te me bojo v glavo fukale !
Dražile so ga z meniškim življenjem. Najmanj dvakrat na mesec. Vedel pa je , da ga imajo tudi rade. Zaradi njegove blage narave.
O pretočile bi veliko solza, če bi se mu kaj zgodilo. O toliko bi prevekale, da bi napolnile jezera vseh hidrocentral. In bi Slovenija imela še za nekaj let dovolj elektrike.
V tovarni je bilo že od nekdaj splošno mnenje, da je inženir bog in batina, ostalo je bila raja. Pravzaprav je bil inženir bolj batina kot bog. Zlasti tisti z rdečimi knjižicami. Tisti so znali vedno ta prav trenutek pomahati z njo. Če je bilo premalo so leteli k sekretarju na občino. Ta je posvetil komur je hotel. Moral je paziti, da ni kaj neugodnego prispelo do Kranja ali Lju-
bljane. Vsi so se fino imeli. In uživali kot bubreki v loju.
Posebne usluge so se pletle v posebnih lokalih, v posebnih hišah, v posebnih pisarnah. Samo za posvečene. Trikrat zakljenjeni. Raja je bila izključena. Morda bi vedela povedati kaj kakšna snažilka. A tudi te stvari so znali tovariši prav urediti.
Janez je tu in tam kaj priletelo v uho. Brigalo ga ni nič. Ujel je na uho, tako mimogrede, da je vodilni za investicije tovariš Tone dal zrušiti novo sto metersko steno kot pomoto pri projektu. Čez nekaj tednov je opeka veljala za odpadni materijal. Toda opeka je bila nepoškodovana. In uporabna. In to je odkupil tovariš iz investicije. Zelo poceni. In jo kar hitro dal pripeljati k sebi na parcelo. In je rasla njegova hiša v modro nebo. Tako so sposobni železarji gradili svoje hiše. Tiste, ki so dali v žep pest žebljev , da bi doma pribili staro desko v kleti, so takoj napodili iz železarne. Za primer. Da se ve, kdo je tat.
Vse to so požegnali botri, tovariši komunisti. In so tako samoupravljali. In zagovarjali tako samoupravljanje. In so delili lekcije mlajšim v imenu samoupravljanja. In so jih bila polna usta samoupravljanja. Delavcem je še vedno teklo od jajc in so imeli komaj za živež. In so se komaj pretolkli do petnajstega. In so morali biti tiho.
Janez je zvedel še za nekaj imen. Te so se izgovarjala potiho, med štirimi očmi, kajti proti vetru , pravijo, se ne da scati. Kaj bi ubogi Janez. Vedel je marsikaj. Izvedel tudi. Pa je šel ves žalosten v gostilno in se zapil.
Bilo je po prekrokani noči. Namestnik šefa, Janezov kolega, se je zbal, da ne bi Janez kakšnemu direktorju pregriznil grla. Vsi so že vedeli, da ima pijani Janez najraje piko na direktorje. Vsi so bili takrat zanj manj od niča. Janez je imel direktorje za ljudi, ki so zelo nervozni, živčni, da pri svojih ženskah ne morejo več nič. Srečni,da so le, če kakšno svojo amazonko v pisarni lahko pogladijo po oblinah. S tem si po Janezovi teoriji skušajo zgladiti komplekse iz mladosti. Ko so morali viseti nad knjigami in študirati, študirati, da bi postali gospodi inženirji, in tako zadovoljili skrite ambicije svojih ubogih staršev na duhu, ki se v življenju sicer niso mogli na noben način izkazati drugače kot s kakšnim lepim avtom.
Janez je že v mladosti požiral knjige. Vseh sort. V svojo bit je bil zato še toliko bolj prepričan. Vse vodilne je imel za bolnike. Podjetje je bilo v resnici že dvajset let na psu. In nič ni kazalo na bolje. Torej vsi ti duhovni reveži so se po njegovem kar naprej želeli v družbi dokazovati. Da so še vedno strastni, plodoviti, šarmantni. V resnici so bili slinasti in smešni.
Janeza je kar gnalo v sejno sobo. Medlo se je zavedal, da mora oddati poročilo. O zastojih na proizvodnih napravah. Čeprav je komaj stal na nogah, čeprav je bil ves bled v obraz, čeprav mu je namestnik šefa velel naj zgine domov, je Janez butnil v sejno sobo. V pijanih hlapih se je rodilo, da mora pred odborom za gospodarstvo povedati svoje. Kar padel je na stol. Na njegovi levi se je vsedel tehnični direktor železarne. Na desni je bil šef transporta. Nasproti njega šef celotnega vzdrževanja. Ostalih šefov ni zaznal. Le to je še ujel, da je naposled napočil trenutek njegovega poročila.
-Zastoji, zastoji, zastoji...
Jezik se mu je zapletal. Z glavo bi skoraj udaril ob mizo.
Janezu je iznenada škandal popolnoma uspel.
Njegov šef je odrevenel.
Pijani hlapi so mu mrzlično govorili:
-Kurbe. Vsi ste kurbe. Vi direktorji, vi šefi, vi vodilni ste čisto navadne kurbe. Kaj ste naredili za nas delavce?! Bajte imate, avtomobile, babe s pelci, ki se vam pred nosom fukajo, ha, ha. Butelni ste. Budale. Navadne prošnje vam moram pisat. Nagrobne govore. Referate o socializmu. A vi barabe bote meni solili pamet? Ni delavne sile. Seveda jo ni ! Ker delavce ne plačate. Lopovi. Ne plačate nič. Škrti ste. Barabe. Sebi pa plače gor. Plače gor sebi. Samo sebi. Ničvredneži. Delavca pa kurc gleda. Egoisti. Svinje. Gobce vam bom razbil. Šarlatani. Strokovne nule. Ničle. Še to ne veste kaj je tranzistor. Kaj dioda. Kaj tiristor. Kako deluje. Banda. Samo komandirati hočete. Pa še to ne znate. Prah ste. In v prah se povrnete. Samo čvekate nekaj in tulite z basi. Vi ste idioti.
Le dve črki je zinil.Dve črki in nič več. Glava je padla na mizo. Njegov šef Karo je prebledel. Že čez nekaj sekund pa pordel.Tehnični direktor je streljal z očmi v glavnega šefa vzdrževanja. Vse trezne glave so se obrnile v Janezovo, nalito z alkom, še od prejšnjega dne. Janez je dvignil glavo. Nekaj trenutkov je kazalo, da bo še nekaj povedal. Janez pa je molčal kot grob. Njegov pogled je bil odsoten. Gledal je skozi zid in videl pravo lepo razkošno oštarijo. In lep točilni pult. In na točilnem pultu sveže, hladno zlatorumeno pivo. To je videl in nič več. Nastala je mučna tišina. Šef tehničnih služb je bil trd od groze. Na disciplinsko bo letel. O tem je bil prepričan.
Naposled je grobno tišino pretrgal sam glavni šef vzdrževanja:
-Ne vem sicer, kaj je z našim referentom, bom kar jaz podal poročilo o stanju proizvodnih naprav za mesec avgust:
Na plavžih je bilo v redu, brez zastojev, v martinarni so kritični vlagalni stroji, v žični valjarni smo imeli dvakrat mehansko okvaro na prvem in tretjem navijalcu, na Bloomingu so bile spet poškodovane plošče za manipuliranje, v valjarni debele pločevine smo imeli zlom valjčnic, v hladni valjarni ne gre z avtomatiko vse v redu, merilne glave na Siemagu vse prevečkrat
menjajo. V tem obratu imamo občutno pomankanje delavne sile.
Janez je spet dvignil glavo. Za trenutek je bistro pogledal.
Beseda ni šla iz ust. Njegove misli pa so s hitrostjo svetlobe potovali od ene do druge celice:" Da gospodje šefi tu smo. Spet pomankanje delavne sile. Naše ljudi dobro plačajte, kurbe stare. Naše strokovnjake. Naše ljudi, ki nekaj vedo in znajo. Naši gredo pa v Nemčijo, Švico, Ameriko. Vi pa vlačite južnake. Da še po 20 letih ne znajo pet slovenskih besed. Da nam vsiljujejo svoje, navade. Balkanske navade. To se ve. Že od nekdaj. Že od turških časov. Če ne boste zagotovili slehernemu dobremu delavcu primerno stanovanje, plačo in nekaj osebne kulture, ne bo to naš delavec. Mar mu bo za stroj. Delal bo z nejevoljo. Hodil na dnino kot na tlako. Pijan in s kletvino na ustih. Razbil bo stroj. Nekaj bo vtaknil v mašino. Pokvaril ga bo. Nastala bo okvara. Zastoj. Nikoli vam ne bo to jasno. Gospodje, tovariši direktorji, šefi. Kurci navadni. Ravno tako boste crknili kot jaz, ki nekaj vem o Freudu, Jungu, Adlerju, Frommu, Trstenjaku,Pečjaku...Ja, crknili boste z vsemi vašimi štirisobnimi stanovanji, vikendi s centralnim ogrevanjem, z vsemi vašimi citroeni, renaulti, vaše babe bojo pa fukale z inštalaterji, pečarji, zidarji, poštarji."
To jim je Janez hotel zabrusiti. To in še kaj, pa mu je glava spet omahnila na mizo. Iz daljave je slišal nekoga praviti o nekakšnih vratnih podbojih, o novem obratu. Strašno mu je šel na živce. Le s težavo se je premagal, da ni vstal in ga sunil v rit. In ne bi naredil slabo. Že čez nekaj let se je izkazalo, da ta obrat dela samo izgubo.
Na pol seje je vstal in se pobral skozi vrata. Niti ni šel do svoje pisarne. Tovarna se mu je zagnusila. Na poti domov se je kot v sanjah spominjal prejšnjega večera. Preživel ga je z luštnim dekletom. Zdaj je skušal ujeti te sanje.
Šel je v grajsko kopališče.Ko je videl, da si neko samotno dekle slači krilo, je kar prilegel. Imela je roza bikini. Ni izgubljal časa. Planil je proti njej kot bikec v areni. Vlegel se je, da sta bila obrnjena z glavami drug proti drugemu. Hotel je reči:" Kako lep dan imava draga...",pa je bil tako utrujen od sonca, da je kar zaspal.
Ko se je prebudil, je začuden opazil, da leži pred njim neko neznano dekle. Skušal se je spomniti kje pravzaprav je. Aa. Bled. Grajsko kopališče. Dekle pred njim. Pa še postavno. Hm. Kakšen geštel. "Čudno, da ni daleč naokoli nikogar", je pomislil.
-Ejjj! Mi boš popazila na cvikerje. Utopit se grem.
-Pojdi.
-Ta je ta prava. Ta ima pa snisel za humor.
Med brcanjem v vodi ga je glodalo in črvičilo.
-Čisto vseeno ji je, če bi zaplaval kot kamen. V tej mlakuži. Čakaj ti bom že pokazal. Hudiča.
Iz vode pride ven z napetimi rameni in se prsi kolikor more.
-Oprost tovaršica, dela se kot bi že vedel za njeno ime, jaz sem Janez. Pravkar iz krokarije. Fantovščina, razumeš?!
-Seveda, seveda. Debelo uro si smrčal. Moje ime je Jasna.
-Ooo, kako lepo jasno ime Jasna. Jasna. Jasna.
-Veš kaj. Nekaj ti moram povedat. Pomembno si pogladi brado.
Začarala si me. Ja, začarala. Kot tisti škrat iz, iz SNA KRESNE NOČI. Shakespeare. Menda ti je ostalo še kaj iz šole. Upam.
-Je.
-Jaz sem Janez Kranjski.
-Hmmm.
-Kaj počneš ?
-Še vedno hodim v šolo.
-Hmmm. V kero ?
Ali vse prej se mu je zdela, kot študentka., je tuhtal.
-Izredno študiram novinarstvo. Pred diplomo sem. Dekle je bila preprosta, sladka, nasmejana.
Janeza je kurji polt. Med nogami ga je dražilo. Najraje bi jo v vodi. Nihče nič ne bi opazil.
-Veš. Tudi jaz pišem. V tovarniško glasilo. Članke. Potopise. Vsemogoče. Sem, novinar dopisnik. Preklemansk Vvvvv...ime urednika ni hotel izustiti.
Potem je nenadoma vstal. Dovolj mu je bilo delavne debate. Napotil se je k bifeju. Ko se je vrnil je v roki držal dve kokakoli. Potem sta pila in mežikala drug v drugega. Všeč mu je bila. Še sam ni vedel zakaj. Nikoli mu niso bile všeč zelene oči.
Ali pri tem dekletu so bile nekako vkomponirane skladno v obraz. Posilil bi jo. Bi, bi. Pa je kar buljil v njene oči.
Prvi kopalci so že prišli.
Naslednji večer je bil ves divji. Jasna je od nekod privlekla še nekaj fantov. Bilo jih je šest. Natrpali so se v kombi in pili Martinovo vino. Oči so se jim svetile kot izloščene petrolejke.
Miha je sedel poleg voznika in preklinjal. Pil je kar iz steklenice. Janez je pel. Da bi odganjal črne misli. Dva sta mu pritegnila. Miha mu je dal steklenico in takoj, ko je Janez nagnil, je iz vsega grla zatulil:
-Spet ločeš. Spet se ga boš nalokal. Mrcina pesniška. A sem te tako učil. Z roko je že molel proti steklenici. Janez še potegnil ni dobro. Steklenica je potovala iz rok v roke, dokler se ni pokazalo dno.
Kombi je nevarno zapeljal v breg. Potem je obstal.
-A spet v prvo nadstropje. Bil je Mihov bas.
Šest se jih je vrtelo okoli kombija. Kot pijane muhe okrog svežega dreka. Miha je bil še kar vnet za zajebancijo:
-A ti si zaljubljen v Jasno !?
K Janezu se je obrnil, kot bi mu očital krajo njegovega družinskega zaklada. Janez je namerno mencal:
-Ne vem, kaj vem. Ne vem. Nesrečno se je izmikal.
-Ali si pa ti!
Miha se zdaj obrne k Miku iz Ljubljane.
-Ja sem.
Odgovori vprašani in se pomenljivo zmrdne.
-Imaš kaj denarja s seboj. Miha zaslišuje naprej.
-Pet starih.
-Pa gremo na Dovje. Poslušte gremo na Dovje. Kaj pa še čakamo!
Kaj še čakamo ! Madona!
Pri Žirovnici je zmanjkalo elektrike. Cestna razsvetljava je bila fuč. Potem je začela utripati rdeča luč pod volanom. Z bencinom so bili fuč. Komaj so prispeli do črpalke. Tudi ta je bila v temi. Vse je bilo fuč. Miha je takoj popenil:
-Kaj ne vidite da smo v riti. Ne samo v temi. V riti, riti. Kaj vas to prav nič ne gane! Storite vendar že kaj !
-Jaz sem že rešil svoj problem.
Janez takoj premakne grlo druge steklenice k ustom.
-Že spet loče. On že spet loče. Miha mu takoj izstrga steklenico iz rok. Še sam nagne.
3
Janezu gre vse na slabše. Nič manj njegovim prijateljem. Vlačijo se po diskačih, beznicah in nočnih lokalih. Nekateri se celo vdajo mamilom. Z alkoholom se že itak nalivajo. Janeza kličejo na odgovornost v tovarni. Tudi doma je sprt s starši. Oče ga nažene od doma.
TAVANJA
[uredi]Ves teden je minil brez posebnih neumnosti. Večkrat je bil pri Mihu. Enkrat mu je zaigral na violino na Črnivcu. Instrument je imel kar v prtjlažniku avta. Na posebno željo mu je zaigral Beethovnovo Fur Elise. Edina poslušalka je bila natakarica Vida. Ta je po posebnem naročilu nosila vino na mizo. Cviček.
Naslednji dan je pri Mihu jedel kraški pršut. Poslušal je njegovo mater kako ga je oštevala. Zmerjala ga je pa tako hitro, da je komaj vedel za kaj gre. Vmes je Miha telefoniral Jasni.
-Ni je. Miha se je kar za Janeza predstavil. Janez je sedel ves začuden zraven. Ni mogel dojeti, da kaj takega Mihu lahko sploh pade na pamet. Ampak Mihu je padlo na pamet, kar se mu je zahotelo.Dobil je mater od Jasne na zvezo. Pol ure sta klobasala o polenti in žgancih. Kako se kuha in kako je to okusno.
Ali so ajdovi boljši od koruznih, ali je čez vse polenta najboljša?! In lata kislega mleka. In ali so črni ali beli boljši, to je bilo zdaj vprašanje. Janez se je brez teh in onih utrujen odplazil domov.
V četrtek dopoldne ob 10,10, septembra leta gospodovega 1973, je Janez Kranjski stal pred šefom kot lipov bog. Čez sekundo mu je šef ponudil fotelj. Janezu je bilo prav. V kolenih je bil šibak.
Šef E.C. je imel še kakšno leto do upokojitve. Prijazen možak. Nikoli ni storil ljudem nič hudega. Če je le mogel je ljudem pomagal. Sam je imel dva sinova. Janezovih let. Žalostno je pogledal mladeniča pred seboj.
Nervozno si je gladil redke lase.
Janez je gledal nekam v rob mize. Tega možaka, ki je bil med njegovim briljantnim podvigom na dopustu, ni hotel niti v sanjah užaliti. A zgodilo se je. Počutil se je skrajno bedno. Vedel je, zdaj, zdaj bo zagrmelo, se ulilo z jasnega.
To je čutil v zraku. Tudi šefu je bilo vse prej kot prijetno. Janeza je ob sprejemu na oddelek nekaj časa celo z zavistjo gledal. Kot ,kot mlajši strokovni kader,ki na svojem področju še lahko marsikaj doseže. Nikoli ni o njem izrekel slabega mnenja. Zdaj bo pa moral napisati ta zapisnik. Zapisnik gre potem naprej. To so vedeli vsi v tisti sobi.
-Zdaj mi jo je pa pošteno zagodel. Šef je resno in ostro pogledal prišleka. Glasno in odločno je velel:
-Veste zakaj sem vas poklical ?
V njegovem glasu ni bilo čutiti ne razburjanja, ne jeze, ne sovraštva. Le globoka očetovska užaljenost je vela iz njega.
Janez se je v tem trenutku zavedel, da ima do tega človeka veliko spoštovanje. Morda celo večje, kot do svojega očeta, ki je bil istih let.
-Da...vem.
Obžalujoče je zavzdihnil.Pogledal glavnega v oči. Neugodnost se je povečala. Ni vzdržal. Moral je umakniti pogled. Oči glavnega so povedale vse. Govorile so mu: - Tako ne bo šlo naprej, fant moj...!
Zdaj je zaslišal šefov glas. Uradno.
-Stvar bo šla naprej. Pogledal je skozi okno. Nekam proti obzorju.
-Na disciplinsko. Prejšnji dan ste šli predaleč. Med nama povedano. Domov bi šli. Ne pa na sejo gospodarskega odbora !
Zdaj se je obrnil proti postavni tajnici.
-Gospa Bogdana zapisnik. Začelo se je.
-Janez Kranjc, rojen...zaposlen, zaslišan ob... Dvignil je roko in pogledal na svojo zlato zapestno 10, 20 :
Pisalni stroj je zagrmel. Kot v žebljarni. Janezu se je zavrtelo.
-Kje ste hodili ? Kje ste bili tisti petek pred deseto ?
-Ob osmih sem šel ven. V gostilno.
Janez se je bil namenil povedati vse po resnici.
-Pri Afni sem bil.
Glavni se je lopnil po čelu. Ves iz sebe je zgrožen ponovil je za njim.
-Pri Afni.
Tja so zahajali le kroniki. Dobri delavci, kroniki. Dobri fletni pijančki. Nikomur nikoli niso naredili še nič hudega.
-Le kaj naj mu še rčem ? Le kaj naj mu povem ? , je vrtalo Janezu po glavi, -Mar zgodbo o psu Astorju. Tisto dopoldne sta mu jo pravila stara borca. Astor je rešil oba. Bilo je med drugo svetovno. Prijatelja sta bila : eden v partizanih, drug v nemški vojski. Oba hkrati sta spoznala psa. Med obstreljevanjem. Oba hkrarti sta ga poklicala Astor ! Astor ! In se nehala obstreljevati...Kaj naj to zdaj pravim šefu...?!
-Koliko ste pili?
-Precej. Pivo, vinjak, pivo...
Glavni je zmajal z glavo.
-In ste morali sredi dela...
-Ja. Janez je kar oživel. Veste prejšnji dan smo imeli fantovščino in... Jasna mu je špricnila v betico.
-Dovolj, dovolj. Šef ga je ostro ustavil.
-Takole Kranjc. Šef je zaključeval zadevo.
-Alkohol je precej nevarna zadeva. Saj ste poznali Berijo in ostale nesrečnike. Dajte no. Mlad ste še. In voljo tudi imate. Ne pustite, da vas to zlo ugonobi. Nekoč mi boste nemara dali prav. Če nimate kakšnih pripomb glede zapisnika...Če bi radi še kaj dodali...napišite. In podpišite !
Janez se je sklonil. Vzel je v roke pero in se brez besed podpisal. Posebej se mu je vtisnil v spomin zadnji stavek: Za zaključek mojega zaslišanja pripominjam, da se moje odgovornosti do naloge zavedam, zlasti zato, ker sem z mojim dejanjem poleg sebe kompromitiral tudi moje predpostavljene, kakor tudi samouprvavne organe.
Ko je pero zapisalo zadnjo črko je Janeza strahovito streslo. Misli so švigale z desetimi Machi. -O barabe. O barabe. Če bi se v vsej tej naši jugovini vsi zavedali svoje odgovornosti, tako kot se je zdaj meni treba... Če bi bili do vseh vodilnih in najvišjih in naj naj vsi tako dosledni, kot do mene... Če bi do vseh vodili taka zasliševanja, zapisnike, disciplinske kazni, kot do mene bi imeli vsi zlate strehe nad glavo in srebrne kljuke v hrastovih vratih. Bi bilo poštenje na višku. Bi bil raj na Zemlji. Tako imate pa le eni vile, ople, mercedese, sprejeme na Brdu... Gospodje tovariši podite v rit.
Zasliševanja je bilo konec ob 10,50. Na policiji je včasih krajše.
Janez se je plazil po stopnicah in se oziral skozi okno. Iz martinovk in elektro peči se je valil gost rdeč dim. Komaj je še razločil ogrodje plavža in direkcijsko poslopje. Ponos kranjskega železarstva. Avtomobili na parkirnem čez cesto so se rdečili. Trava je bila rjava. Kot sesekljano staro železo. Nikjer ni bilo opaziti niti koščka modrega neba. Hotel je zajeti zrak. Toda od kje ? Po stopnicah navzdol je ponavljal:
-Sranje, sranje.
Komaj je čakal petka. Poslal je k vragu šefa. Ne na glas. Vse posledice je že izkusil. Po šihtu je poklical Jasno.
V Vrbo so pripodili po ostrih zavojih. Jasno je neprestano metalo na Janeza. Janez jo je šapal za roke, za bedra, za kolena. Jasna je godrnjala. Potem je pobesnela. Potem ji je ves ohromel dal mir. Prešernova domačija je spokojno samevala. Kmalu so prisukali do nekakšnih podrtih staj.
-To bo moj ranč.
Miha se je drl na ves glas. Z razširjenimi rokami je hodil okoli podrtije. Reflektorji avtomobila so le delno osvetlili staro zapuščeno gospodarsko poslopje. Imelo je celo nekakšen balkon. Balkon je bil star. Manjkale so deske v podu. Jasna bi kmalu padla skozi.
Nazaj grede so se ustavili pri Flisu. Še tam so spili liter črnega. Tam je Janez naletel na gospodarja Tina. Sodelavca iz železarne. Vedno ga je malo zanašalo okrog voglov. Bil je dober človek. Tina je bil vajen preizkušati dobro vino. Ni bil pa navajen druščine kakršno je privlekel Janez. Presneto začuden je gledal zdaj Janeza, zdaj Miha. Druščina je čakala in čakala kaj jim bo priteklo v usta.
Miha so poznali vsi. Gospodinja je zato rade volje prihitela. Rade volje mu je ustregla in zato brez besed nalila domačega Cvička v steklenico Radenske. Janez je še držal štih z Mihom. Jasna in Milan sta odpovedala. Milan je skromno dal izjavo:
-Vozim in ga ne smem do Amena.
Vse je kazalo, da bodo kar tam prenočili. Nenadoma so vsi utihnili. Nobenemu se ni dalo vstati od mize. Gledali so okrog sebe ljudi, kot opice v živalskem vrtu. Najprej se je Janezu utrgal film. Ni vedel, kaj so še vse ostali počeli. Niti ni vedel kdaj so se od Jasne poslovili. Nekoliko se je zavedel šele doma, ko je razbijal z vhodnimi vrati. In drugo jutro, ko ga je oče budil v službo.
V pisarni je bil le do desetih. Prijavil se je za krvodajalsko akcijo. Štiri ure je bil prost. Ko je oddal kri, se je takoj odpravil k Mihu. Ta je bil še kar naprej obseden od svojega posestva v Vrbi.
-Vrba, Prešeren in jaz, je tulil Janezu na uho.
-Čudovito.
Janez mu je vse privoščil. Toda stvari niso bile enostavne.
Miha je vse dopoldne prepričeval svojega bolehnega očeta, naj kupi prav posest v Vrbi. -To je še edino pametno kar se da narediti na tem svetu..., se ni dal Miha. Oče pa tudi ne.
Janeza je nosilo vsak dan k Jasni. Jasni je Janez dol visel ali Janez za to sploh ni vedel. Vsak teden je bil še vedno vročičen. Janeza pa je zvijala ljubezen in pijača. In sam sebi se je hudo smilil. Igral je trubadurja. Tako se je vživel v vlogo, da je nekega lepega dne zinil svoji dragi Jasni:
-Poroči se z menoj!
Jasna ga je gledala kot bi z Marsa padel.
-To pa ne.
Bila je začudena. -Veš, nisva za skupaj. Poleg tega pa ljubim svobodo.
"Nisem jo ruknil", se je zdaj posvetilo Janezu. "To bo.To. Zamudil sem. Takrat ko sva bila sama v sobi pod gradom. Bral sem ji pesmi. Kavsnt bi jo mogu. O butelj butasti. Kar je je. Morbit tud prov. Za nekaj je že prov."
Tako je tuhtal Janez Kranjski.
Ni bilo prvič, da je kar naravnost izsiljeval svoje prijateljice. Ivici je pred leti poslal kar pismeno ponudbo. Ivico bi skoraj kap, ko je prebirala krik vpijočega v puščavi.
Janez ni bil nikoli povsem v sebi čisto prepričan, če njegov sklep drži. Ali svoje telo in duh je ponujal svojim ljubicam povsem trezen. To je bil del njegove mazohistične strasti. Tako je ponavadi zaključeval svoj obup, ne da bi se tega sam posebej zavedal.
Po vsakem takem podvigu je navadno zapadel v hudo duševno stisko. Dnevi in tedni so zanj postajali prava mora. Po ulicah se je vlekel kot ranjena žival. Obrazi, ki jih je srečeval z leve in desne so bili zanj vsi pasji. Ljudi je imel za hijene. Vrtele so se krog njega, kakor krog zebre sredi puščave. Njegov obraz je bil do kraja izmučen. Počutil se je kot stoletnik. Oči so komaj še kazale utrip življenja. Sodelavci so se ga izogibali. Puščali so ga pri miru. Dobro so vedeli, da bi lahko ponorel, če bi mu pokazali le kriv prst.
Pogosto je zahajal v disko. Tam je srečeval stare lumpe. Tem je bila steklenica piva najljubša prijateljica.
FIRBCI
[uredi]Zahajali so k Trem pesnikom. Zahajali so v Pikovo. Zahajali so v vinske kleti. Tudi v diskače. Janez je bil povsod, kjer se je kaj ponoči kaj dogajalo. Srečevali so se Dado, Joe, Vito, Fonzi, Saša, Gajda, Sabina...Sami stari muftijaši. Bili so jezni na ta ves nori svet. Ni jim dal, ne živeti ne umreti. Preklinjali so svoj šiht. Nekateri pa še to ne. Enostavno so čakali doma, da jih bo razsvetli Deus ex machina.
-Dado, maš kaj haša?
Janez sploh še nikoli ni videl haša. Niti okusil. Delal se je važnega. Kakor, da bi tudi on potegnil kakšen dim. Kar tako. Dado je slišal, da tu in tam kdo potegne.
-Vprašaj Sašo.
Janez gre k Saši skozi gnečo. Pocuka jo za rokav, pritisne usta na ušesa in zatuli. Spričo Rolling Stonsov ga ne bi sicer slišala.
-Maš kaj haša!
Saša ga je debelo pogledala. Vedela je, da Janez ni mamilaš. Ali zaradi njegovega jeklenega prijema za laket je hitro reagirala.
-Počakaj do enajstih. Pokazala ti bom nekoga. Ta te bo spoznal z nekom, ki pride danes naravnost iz Zagreba. Ampak zdi se mi, da ne bo haš. LSD, če ti je prav.
-Prav. Janez ni imel pojma kaj je LSD. Toda pomemben je bil dvogovor. Super štos. Nova fora.
-Pokaži mi zvezo.
To je videl v nekem filmu. Nekaj med Francijo in Ameriko. Avtomati, streljanje, mrtvi...stare tovorne ladje.
-Pojdi z menoj.
Saša ga je odpeljala na hodnik. Tam ga je predstavila neki najstnici. Saša je namignila najstnici:
-Predstavi ga Robotu! Ostalo se zmenita med sabo!
Janezu je bilo tisto noč vseeno. Vseeno, če se ob pijači in mamilih sreča z Matildo. Srečanja z Robotom nikoli ni bilo. Janez se ga je bil nalezel, da so se mu luči pobliskovale v vsem barvnem spektru. Bil je na vrtiljaku iluzij. Iluzij ugašajočih strasti. Padal je v globino. V temo. Tema ga je vlekla z neznansko močjo.
-A to je pekel?
Brezno boličine, ki vleče, ki ugonablja. Moral je tudi to izkusiti. Svetloba drugega dne je bila lepša.
Joe je ob bregu Save požrl tableto. Začutil je kako potuje. V njem je zavladal nekakšen občutek lebdenja. Bivanja v neskončnem. Vse se mu je zdelo lahkotno. Smešno. Zdelo se mu je, da vidi kamen v svojem jedru. Uro kasneje je srečal Janeza. Zarežal se mu je v obraz. Kar naprej se je režal. Janez ga je začudeno gledal. Joe je videl Janeza v njegovem bistvu. Vsega živčnega in razklanega. Videl je kako mu možgani silijo ven iz glave. Kot kopica mravelj, politih z vodo.
Vito je prihajal iz gozdne poti ves blažen. Imel se je za orla z velikim rumenim kljunom. Ljudi je imel za miši. Med potjo jih je kavsal. Mimoidoči so se zgroženo odmikali in bežali stran. Ko se je spuščal po poti navzdol je bil v vijolični svetlobi. Strmo se je spuščal na miši.
Fantje so imeli svojo zabavo. Tu in tam so koga odpeljali z belim avtomobilom, z oznako rdečega križa.
Janez je pogoltnil že peti vinjak in sedmo steklenico piva. To je videl v nekem westernu. Ampak tam so pili le whisky. Brez piva. Zato je Janeza zadnje pivo spravilo na bruhanje. V westernu še nikoli niso kozlali, toda Janez je moral spraviti zadnje pivo čez grlo. In pol vinjaka. Janez za pasom ni imel pištole. Imel je pa robček.In ta mu je prišel prav. Gnalo ga je ven. Ven na zrak. Neznosno ga je stiskalo v grlu. Razkoračen je tiščal prst vanj. V glavi se mu je sukalo. Ringaraja. Slike so se dvigale in spuščale. Kot na pokvarjenem televizorju. Iz diska se je spet priplazil ves opotekajoč. Rad bi tulil, pa ni bilo štime. Iz njegovih ust je prihajalo le mrmranje in grgranje.
Kako je prišel domov ni imel pojma.
-Nihče me ne bo! Razumeš! Nihče me ne bo!
Tako je pijan tulil in odrival očeta. S pestmi je mahal naokoli. Popolnoma je znorel.
Ker je bil od večdnevnega zalivanja z alkoholom že tako slab, da je komaj stal na nogah, ga je oče hitro ukrotil. Zvrnil ga je na tla. Potem ga je zvlekel na posteljo. Potem je šel na policijo.
Janez je še tisti večer ušel od doma. Naravnost k Jasni pod okno. Odprla mu je. Povabila ga je noter. Dala mu je polento in latvo toplega mleka.
-Izvrstno je.
Tako je še dahnil in se razjokal kot otrok.
-Kaj je.
Vse je povedal. Kako je popival. Kako je bilo doma vse fuč.
Gledala ga je s prosečimi očmi. Otožno. Trpela je z Janezom. Prvikrat.
-Milo dušo ima. Janeza je oblila toplina.
-To ni dobro Janez. Res da so tudi starši včasih sitni, toda ti si šel predaleč! Izogibaj se nesporazumov.
Jasna je bila odločna.
-Vidiš, jaz pridem sem na Bled na koncu tedna. Da imam svoj mir. Ali pa, da sem med prijatelji. Te sama izbiram.
-Jasna, saj si vsak želi miru. Zlasti na koncu tedna. Pa kaj, ko vedno kdo sili vate. Ne da miru. Doma sem jim že milijonkrat povedal naj me pustijo pri miru! Pa ravno, ko sem nakajen, mi delajo največjo zgago.
Jasni so usta napravila črko U.
Bil je oktober in večeri so bili že hladni. Jasna se je skobacala pod odejo. Janez je storil isto. Potem sta si pravila zgodbe iz otroštva. Kako bi kmalu utonila, je povedala, kako bi se kmalu zadušil je pravil Janez. Vso noč sta govorila o nečem davnem. Izgubljenem. Dihala sta skupaj isti zrak. Prav malo ju je brigalo kaj bo jutri. Bila sta skupaj. Zaljubljena. Bila sta srečna.
Janez se znajde na policiji. Miličnik ga ostro zaslišuje. Da mu vedeti, da stvari, ki se dogajajo okrog njega še daleč niso tako nedolžne kot misli on. Janez spozna, da se bo moral vesti normalno. Zlasti do svojih staršev in do okolja, ki si ga ni izbral sam.
NA MILICI
[uredi]Dvakrat je pozvonil. Hotel je še tretjič. Tedaj je začul šum korakov. Prisluhnil je. Bil je oče. Spoznal ga je po drsajočih korakih.
-Kar na policijo pojdi ! Ali kamorkoli hočeš !, je zasliušal očetov glas.
Potem je še zaslišal trudne drsajoče očetove korake nazaj v sobo. Ostal je pred durmi.
Vedel je, da se lahko obrne samo po stopnicah navzdol. Proti mestu se je odpravil nekaj kilometrov peš. V prvi hotel. Najel je sobo. Huda mora ga je pestila vso noč. Take morije ni doživel od takrat, ko so ga v Rovtih sodelavci pustili na cedilu. Vso noč je prespal ob robu gozda. Nalit z mešanico alkohola. Zastrupljen. Na pol mrtev. Praznovali so Abrahama in točili kar iz soda. In iz enega kozarca. Plastičnega. Bilo jih je petdeset. Petdeset zmešanih šihtarjev. Do jutra je ležal na trebuhu. Ni se mogel niti toliko dvigniti, da bi si nataknil očala na nos. Očala so bile le pol metra od njrega. Tudi zdaj je čutil neznosne bolečine v želodcu. In okrog leve strani prsi.
-Ali je to srce?, se je vprašal. Proti jutru so se bolečine stopnjevale v drobovju in prsih. Kar čutil je kako mu odteka življenje. Vohal je smrt.
Z grozo se je zavedel, da je doma napravil veliko svinjarijo. Po vsakem pijančevanju je imel moralnega mačka. Ampak tokrat, tokrat se mu je nagomililo neumnosti, da je videl le eno veliko temo pred očmi. En velik obup. Vse to ga je zažiralo, nažiralo, požiralo, kot ameba svojo žrtev. V vsem tem obupu je videl drobno luč. Jasnino obličje. Mu pomaga iz daljave. Ni je mogel spoditi. Na noben način ne. Jo je poklicala njegova podzavest. Tega ni mogel nikoli razvozljati. Ni in ni je mogel odgnati. Kar naprej je videl njene premikajoče ustne in slišal njen glas:
-Nisva za skupaj. Bova pa prijatelja. Većno.
Zdelo se mu je, da ljubi to dekle. Tudi s to ranjeno dušo, ki kar naprej opleta okrog in naokrog telesa. V resnici je bil čustveno zasvojen z njeno prijaznostjo. To mu je nesebično dajala. To mu je veliko pomenilo. Tako kot Jasni soba pod gradom na Bledu.
Nesrečnik se v svoji bolečini ni spomnil, da je deklet še dovolj.
Jasna in samo Jasna. Samo ona in nobena druga. Videl je samo njo. Čutil je samo njo. Živel je samo za njo.
-Ena gre, deset jih pride. Kje je to že slišal. V nekem filmu.
Dva prijatelja sta bila zaljubljena v isto punco. In kmalu bi šlo prijateljstvo. Ali , da se dobi še kakšna, ki pozdravi strto srce, to mu ni prišlo na um. Um je krožil v začaranem krogu.
Z glavo skozi zid ! Nesrečnik bi moral spoznati, da tudi tako ne grwe. Pa ni. Šel je z glavo skozi zid. On je kar naprej butal z glavo ob zid. Ob trd zid. Proti jutru, ko je na zvoniku odbilo sedem, je le zaspal.
Zbudilo ga je trkanje ob desetih.
-Le kdo je? Možgani so imeli velika mlinska kolesa. Počasi so drobili vprašanje. -Snažilka, receptor..., saj nihče drug ne ve...? Oblekel je hlače in gol do pasu oddrsal proti vratom mrmrajoč:- Takoj, takoj.
Na pragu je stal policaj. Prav tisti, ki ga je že enkrat zasliševal. Zavoljo črne skrinjice. Oče in mati sta imela v njej spravljeni nekaj zlatnine in spominke. Starši jo doma niso takoj našli, ko so se vrnili z dopusta. Seveda je sum najprej padel nanj . O kakšnem vlomu, poškodovani ključavnici ni bilo ne duha ne sluha. Oče in mati sta železno črno skrinjico iskala tri dni. Potem je šel oče na policijo. Prijavit. Janezu tisto poletje črna skrinjica še na misel ni prišla. Ko ga je poleti prav ta policaj zasliševal ni niti trenil z očmi. Bil je samozavesten, nič se ni bal, ker ni nič vedel. Policaj ga ni niti za trenutek vznemiril. To , da je povsem nedolžen je dokazal po polurnem iskanju po spalnici. Nekaj mu je reklo naj še pogleda za velikim ogledalom. In prav tam je bila črna železna skrinjica, še iz prve svetovne, od deda.Poiskal jo je vpričo matere, očeta in policaja, ki stoji zdaj pred njim. Trdo jo je položil na šibko okroglo mizico. Vse je zaškripalo, zaropotalo.
-Na, tu jo imate !
Čisto je popenil.
Hudimano je bil takrat jezen na očeta in mater. Založila sta tisto skrinjico in vse oči so bile uprte v Janeza. Da je osumljenec številka ena mu je bilo več kot jasno. Ko sta se mati in oče odpravljala na morje je bilo vedno eno veliko pospravljanje na obzorju. In sta pospravljala tri dni in tri noči. In sta založila za psiho črno skrinjico, in sta pozabila, kam sta jo bila dala. To je bilo vse. Zaradi tega je policaj prišel k Janezu v službo. Da so ja vsi videli kako ga je odpeljal. Da so potem lahko sodelavci in vse tiste čenče še vse poletje mleli. In zdaj je bil spet ta policaj tu. Da ga odpelje.
Oče mu je celo takrat vpričo policaja še zabrusil:
-Ti si jo skril! Bi ti že kako prišla prav.
In takrat je bil policaj pameten na sedem sort:
- Saj sem vedel, da mora biti tu, doma. Veste jaz imam 15-letno kriminalistično prakso. Ključavnica je bila nedotaknjena.
Da bi imel kakšen tretji človek ključ mu seveda ni padlo na um. In zdaj je spet tu. Prav ta policaj. Zdaj ne bo hecov.
Policaj s kamenim obrazom je premaknil ustnice:
-Na postajo.
Janez je tokrat že vedel zakaj. Upiranje bi bilo smešno. Na to še pomislil ni. Na recepciji je plačal račun. Policaj je počakal. Od hotela do policijske postaje je bilo s patrolnim avtom le dve minuti. Policaj ga je peljal do nekih vrat. Ne v svojo pisarno. Janezu so bili prostori že znani. Takoj je zaslutil, da ga peljejo k neki višji živini.
-Tovariš komandir !, je zasalutiral podrejeni. Pripeljal sem
Kranjca!
-Dobro. Naj vstopi! Mož z zlatimi našitki na ramenih se je sklonil čez rob mize.
Janez je vstopil skozi vrata negotovo. Od neprespane noči je bil ves utrujen.
-Sedite Kranjc.
Podrejeni policaj se je takoj umaknil.
Janez se je plašno usedel za majhno okroglo mizico. Izza široke pisalne mize so ga ostro in nepremično opazovale sokolje oči.
-Pokažite osebno Kranjc.
-Zdaj me bo najprej zaradi brade, se je zavedel Janez.
-Ste to res vi ?!
Komandir je pričel z ostrim tonom. Pačil je obraz in mrščil obrvi. Proti Janezu je obrnil osebno izkaznico, da je lahko videl
svojo golobrado fotografijo.
-Ja, saj sem se nameraval obriti..., je začel nedolžno Janez. Delal se je kot da mu je žal, da mu rastejo dlake tako hitro. Skratka, prehitel ga je čas.
-Storite to čimprej.
Komandir je sklenil roke pred seboj in se nagnil čez pisalno mizo. Nepremično in strmo se je zagledal v Janeza. Janezu je postalo vroče. Začutil je, kako mu gomazi neznana sila po hrbtu. Od mod do grla. V grlu se mu je nabrala kepa. Velik knedelj. Vedel je, da je to fiksiranje. Pribijanje na stol. Paraliziranje. Omrtvičenje. To je bilo zbiranje velikih črnih oblakov. Nevihte. Ni imel kam uiti.
V možganih mu je vrelo:
- A tako dela Udba.
Potem se je ulilo.
-Poslušajte Kranjc, kaj ste pa počeli včeraj zvečer doma ?!
Komandir je z vsako besedo poviševal ton, na full. Besede so donele jekleno in odsekano. Kakor da bi šel skozi martinarno. Kot bi kovač obdeloval zajeten kos železa.
-Očeta ste …,. Malo pod očmi ste ga ranili. Mamo ste …. .
Komandir mu je takoj dal na znanje, da je o vsem natančno obvešćen .
-Tega pa ne ! Tega pa ne !, je zdajci Janez prestrašen zavpil.
Samega sebe se je ustrašil. V resnici se ni bil spomnil, da bi nad materjo dvignil roko, kaj šele nogo. Njegov spomin je bil izbrisan. Prvikrat je doživel amnezijo. Še sam ni vedel za to.
-Kaj ne !
Komandir je vzrojil, kot zver. Janeza je vrglo nazaj, kot bi ga kdo silovito udaril v prsi. Mož postave ga je še trše pogledal. Janez je pri priči utihnil.
-Še sami ne veste, kaj ste počeli. Sram vas bodi.
Poslušaj Kranjc, če bi te včeraj dobil doma, te dam pri priči odpeljati na psihiatrijo. V Begunje!
Janez je prebledel. Ali zbral je pogum in rekel:
-Precej sem pil. Prosil sem jih naj mi dajo mir. Vedno jih takrat prosim...
-Kje ste pili? Koliko ste pili?
Komandir ga je spet začel vljudno vikati, kakor da se ne bi nič dogodilo.
-V Pikovi. Pivo, vinjak, pivo. Kake štiri ure sem bil tam.
-Kaj pijete vsak teden?! Vsak dan !?
-Ne tako pogosto. Enkrat, dvakrat na mesec. Vrže me. Luna.
-A zdaj se boš pa še zajebaval mulc.
Komandir je že vstal. Potem je pogledal skozi okno. In se spet vsedel za mizo. Spomnil se je, da se njegovemu položaju ne spodobi klofutati mularijo. To je počel na začetku kariere. Ko je imel še malo našitkov. Pa tudi pretepati otroka od uglednega meščana, bi mu utegnilo zasrati penzion. Do tega mu ni bilo. Še tistih nekaj let. Najraje bi Janeza zbil. Najprej v zid, potem pa na tla. Kakor so jih v službi strokovno naučili. Ampak takrat je imel še gumijevko.
-Vaš oče se mi je včeraj pritožil. Podivjali ste Kranjc. Čisto podivjali ! Uživate mamila ?
Janez ga je debelo pogledal. Res je očeta večkrat slišal, kako je pred mamo obupano vzklikal:
-Ni dvakrat za reč, da ne uživa mamil. Ta je vsega zmožen.
Tako je oče večkrat besnel, ko se je Janez nekajkrat na robu delirija priklatil domov.
Da ga je oče policajem ovadil zavoljo mamil ? Tega ni pričakoval. Niti v sanjah ne.
-Kranjc, bo kaj?!
Komandir je zavpil. Na vratu so se mu napele žile.
-Mamil ne uživam. Samo alkohol…občasno…
Janez je bil miren. Povedal je resnico. Doslej ni pokusil niti miligram kakšnega belega prahu. Komandirju je hotel reči, da je že alkohol preklemansko mamilo. Tako, da ponavadi povzroči še več škode organizmu kot kakšen haš.
-Odgovorite vendar Kranjc ! Bolje bo za vas. Komandirjev glas je bil že roteč in grozeč. -
Še to naj vam povem. Vaš oče je prišel včeraj k meni domov. Torej poluradno.
-Vi ste pa pome prišli uradno. Prasci. , Janezu so švigale misli na vse strani. Črknil ni nobene.
-Povedal je, da ste načitani. Inteligentni. Komandirjev ton se je nekoliko umiril. Mnogo ste potovali. Poznate svet. Bral sem vaše članke v časopisih. Dosti je treba naštudirati, preden se kaj napiše. Objavi. Vidite, iskren sem do vas. To ni dobrikanje. Marsikaj vem o vas. "Spet si policaj", je prebodlo Janeza. Povejte uživate mamila ali ne! Ton je bil skoraj prijateljski.
-Res jih ne uživam. Prisežm. Prisežem vam.
Janez je bil že ves premočen.
-Dobro. Komandir je na lepem umolknil in se zamislil.
-Povejte mi, kdo so vaši prijatelji? S kom se družite?
Janez je nič hudega sluteč naštel nekaj imen. Slednja niso bila v nikakršni zvezi z mamili. Vsaj Janez ni vedel za to. Ali komandirjev obraz je postal na lepem rdeč. Z mize je takoj vzel list papirja. Zvišal je ton in se spet zadrl na Janeza:
-Kaj pa Vojko Svetniški... z Bleda in Miha Banbini... iz Ljubljane, pa Pajo iz Zagreba...
Zdaj smo pa tam. Janeza se je loteval obup. Vojko je res užival droge leto dni. Dve leti se je zdravil. Toda Miha, kolikor mu je bilo znano, ne. Miha s temi rečmi ni imel nikoli opravka. Moral je zblebetati ta dva imena očetu, da je le moral. Bolj, ko je očetu dopovedoval, da ne jemlje nobenih mamil, bolj mu je bil sumljiv. Oče ga je pa kar prijavil komandirju policije. O, madona a sem si zaslužil to sranje, ga je spreletavalo od nog do glave.
-Toda, katera imena komandir še ve ?, se je nemo spraševal. Po pravi kriminalistični metodi zasliševanja je povedal samo dva. Zdaj čaka. Na preži je. Čaka, kaj mu bom še vse povedal. Rad bi odkril mrežo. Berem mu misli. Toda iz tega ne bo nič. Nič, ker tudi sam ne vem za nobeno zvezo. O, hvala bogu.
Nikakor ne sme povedati imena svojjih prijateljic. Povadati mora imena, neka brezvezna imena, če ta tip ravno nekaj hoče. Tako je v sebi zaključil Janez.
-No, bo kaj! , ga je neusmiljeno priganjal komandir naprej.
Janez je kakor mimogrede zinil:
-Vojko S... je le nekajkrat vzel malo tega. Zdaj ne jemlje več. Tako sem slišal. Nisem bil zraven. Mene te stvari ne brigajo. Utihnil je. Upal je, da bo že s tem odgovorom zadovoljil preiskovalca.
-Kaj pa Mirko Niko... Janez za to ime še nikdar ni slišal. Komandir je zatulil:
- Poslušajte vi Kranjc ! Ne bova se igrala mačke in miši. Sproti vam bom serviral ljudi, s katerimi ste se družili. Kaj se pri vsej vaši inteligentnosti ne morete spomniti, kdo so vsi tisti, ki se uničujejo s to rečjo ?! Razumite vendar, da boste pomagali bolj njim kot sebi ! To je družbeno zlo. To nenehno uničuje mlada življenja, še mlajše od vas ! Kaj vam ni jasno, da se je treba boriti proti temu satanu !
Komandir je kričal nanj. Šipe so se tresle. Potegnil je velik kos papirja in si zapisoval imena. Zdaj je bilo Janezu jasno, da jih ve še cel kup. Torej so naredili racijo. Beseda zlo je Janezu zavrtala v možgane. Pa saj nobenih imen več ne ve. Razen tista tri iz disca. Te pa itak niso bila povezana z mamilaši.
Nenadoma je vanj z vso silo treščila utrujenost prejšnjega dne. Želel je, da bi bilo že enkrat konec tega bolečega zasliševanja. Maltretiranje ga je ubijalo.
-Loča.
-Kakšna Loa.
-Loča, Fani. Te dve sta itak lezbijke.
Komandirju je šlo na smeh.
Ali v hipu se je zresnil.
-Odkar ima Loča sina ne hodi po lokalih.
-To bomo preverili. To prepustite nam.
-Še kdo?
Nastala je grobna tišina.
-Za druge ne vem. Res ne., je s skrajnim naporom utrujeno zavzdihnil Janez.
Komandir ni odnehal. Bil je spočit in dobro se je pripravil na lov. Nenehno je dajal videz, da se mu nikamor ne mudi. To je Janeza ubijalo. Rad bi šel domov. Samo domov. Toda ni bil prepričan, da ga bo ta policaj z našitki spustil domov. Bil je v rokah oblasti. Vedel je, da je spodaj klet. Vedel je, da bi mu ubili boga v duši. Da ne bi bil nikoli več tak kot prej. Zasovražil bi oblast in vse kar je povezano z njo.Toda iztisniti iz njega ne more več nihče ničesar. Le to je še vedel.
-Tovariš komandir. Res ne vem za druga imena. Res so mamilo zlo. Res ne vem za nobenega. Šlo mu je na jok.
-Uživate vi Janez mamila ?
Komandir je spet ustrelil kot iz topa. V svoji brutalni vnemi ni popustil niti za ped.
Janezu se je soba zavrtela. Prijela se ga je slabost neprespane noči. Misel na vse izgubljeno pri Jasni. Včerejšnji ravs s starši. Vse se je združilo v eni sami pošastni podobi modre uniforme z zlatimi našitki. Ta je butala vanj kot tajfun. Najraje bi zatulil, se vrgel v moža pred seboj, mu zabil glavo v zid rekoč:
-Ne ne jemljem mamil. Nikoli jih nisem in nikoli jih ne bom. Samo občasno se nažrem tega prekletega alkohola in sem tri dni mrtvo pijan in mi ni mar : za fabrko in za vse buteljne v njej in za trapaste babe, ki samo z mednožjem lezejo nekam gor. Ni mi mar za vse neumne, nepismene in opravljive znance, ki vegetirajo in hodijo naokrog butasti, butasti, butasti, kot opice butasti.
Toda Janez še vstati ni mogel. S poslednjimi močmi je občepel na stolu. Čisto potiho je govoril, kot bi mu umrla mati:
-Ne jemljem mamil. Verjemite mi. Ne jemljem mamil.
Potem je zjecljal kako bi moral počakati na neko zvezo v disku. Pa je prej odšel domov.
-Na zvezo Zagreb-Jesenice., je komandir dvignil obrvi.
Janez je prikimal. Zdaj je bil komandir ves meden.
-Najdi to zvezo Janez. Najdi.
Komandir je kakor ena balerina zaplesal okrog Janeza.
-Plačali ti bomo Janez. Ti nam boš povedal samo imena. Pa bomo tičke ujeli.
-Da,da. ,je rekel Janez na koncu moči. Misli so potovale s svetlobno hitrostjo:
-A me bo že spustil, hudič ?!
-Dobro Janez. Končala sva. Pojdite zdaj domov. Še prej se obrijte. O tem, kar sva govorila niti besede nikomur! Ste razumeli ?!
Komandir je bil očitno dobre volje.
-Razumel. ,je rekel Janez in se globoko oddahnil, ko so se za njim zaprla vrata. Vse ga je bolelo na poti domov. Kakor bi se butal z medvedom. Janez tistih vrat nikoli več ni odprl, ne zaprl za seboj.
XXX
Joe je imel, tiste dni, razpravo na občinskem sodišču. Zaradi pretepa v discu. Pravniki so osupljivo in presenečeno dvignili glave ob Jožetovem pričevanju. Jože je svoje pričevanje povzdignil v zaključno besedo, čeprav ni bil obdolženec:
-Da, posegel sem v pretep. Zato sem posegel v pretep, ker je nekdo, ki sploh ni poklican za to, da bi v disku delal red, prav to počel. Dvignil je roko na mojega prijatelja. Moj prijatelj ni storil nikomur nič žalega. Potem je tisti človek iz suknjiča potegnil revolver, nameril v meme in repetiral. In to v disku, kjer je bilo polno ljudi. Mladine, ki si ne žele nobenega strahovanja. Najmanj z ognjenim orožjem. Branil sem se, kot sem vedel in znal. (Sodišču je zamolčal, da je njega dni treniral karate in judo). Zbil sem mu pištolo iz rok. Potem pa še stol spod nog. Ampak ta človek je očitno nor. Še po tistem pretepu me je iskal z dolgim zakrivljenim nožem. Naokoli je razglašal, nekaj o krvni osveti. Da mi bo preparal trebuh...,da me bo zaklal kot zajca...,prerezal vrat...Zdaj vas prav lepo vse vprašam, gospodje sodniki: - Kako za božjo voljo ima lahko tak človek orožni list?
Kdo mu ga je dal? Da ogroža miroljubne ljudi. Ljudi, ki so težki invalidi, več kot na pol slepi. In povrhu vsega ima ta oseba še sumljivo preteklost. Tako pravijo mnogi. Preverite. Nekaj celo smrdi po četništvu. In ta izprijenec še kar naprej straši nedolžne ljudi. In celo opravlja varnostno službo v tovarni ali pijan v disku...
Debeluh na zatožni klopi je jezno pogledoval proti Jožu. Že je hotel vstati pa je sodnica zavpila: -Mirno!
Policaj ga je takoj potisnil nazaj. Potem je Jože odšel iz sodne dvorane. Ali miru še ni imel pred njim.
Debeluh se je neko popoldne priklatil pijan kot sod pred Jožetovo stanovanje. Odprla je Jožetova mati. Debeluh se je znesel v vsej primitivnosti, kar jo je imel. Te je pa imel do neskončnosti. Mati je ogorčena zaloputnila vrata. Bila je vsa iz sebe. V prsih jo je močno zbadalo. Čez čas je morala k zdravniku. Joža tisto popoldne ni bilo doma.
-Debeluh je imel eno prekleto srečo. Sicer bi se zbudil s sosedovimi vrati na nosu. Tako je govoril Joža v Korotanu.
5
Janez spozna slikarja Frenka. Občuduje njegove umetnije. Ne gre mu v račun način njegovega življenja. Frenk se ne zmeni za nikogar. On je boem. Pri tem vztraja.
ŽIVLJENJE BOEMOV
[uredi]Jesen je bila nenavadno lepa. Kakor da bi hotela podaljšati življenja ubogih, zavrženih, zapuščenih. Vsak kotiček doline je s svojim posebnim čarom privabljal popotnika. In ga zadržal dlje, kot je sam pričakoval.
Bled je magnet za boeme. Videl si slikarja, kako pred Kavarno razstavlja, videl si pesnika kako gre zamišljen skozi park, videl si kup muzikontov in slišal njihovo veselo muziko in užival ob plesih v Kazini. In tam so bile muce. Z velikimi joški in močnimi boki. To je bilo nekaj za Janezovo druščino.
Frenk je bil eden izmed mnogih malarjev, ki je večkrat sit kot lačen pričakal sončni vzhod iznad Karavank. Zrl je ves polomljen iz klopi v parku čez jezero na otoček s cerkvico. Skušal se je domisliti, kako naj pride do tople bele kave. Mati mu je vedno še vročo postavila na belo pogrnjeno mizo. Toda tega je že dolgo, dolgo. In matere ni nikjer več. Nikjer. Le v spominu.
Belo, umito rosno jutro je imelo poseben čar. Osupljivo ga je prikovalo na trdo, mrzlo klop. Triglavske stene, Babji zob, modrina neba, mirna gladina jezera, zlatorumeno listje, vonj po kostanjih in mir. Ta blažen mir. In vsa ta lepota, ki jo je bog posejal na tako majhnem kraju. Kakor malo večji kmetiji. O, moj bog, kralj sem. Kralj sredi vesolja. Če je kje raj, je tu. In malo naokrog. Tam do Bohinja. Tam je tudi lepo. Divje lepo.
Dolgo je čakal na ta trenutek. Mesece, leta. To je vedel samo on. On Frenk in noben drug. Doživel je to. Prav to jutro. Vzel je skicirko iz torbe. In papir. In je skiciral. Hitro, mrzlično. Skicirko je vedno nosil s seboj. Da je zvečer zaslužil za burek, za sendvič, za kakšen brizganc. Doma ga je čakalo veliko belo platno. S trudom si ga je v mesecu dni prislužil, prav tu. Doma bo vrgel gor barve. Po spominu. Zdaj ne gre drugače. Ta slika, ta hip mora ostati v spominu. V glavi. Mora.
Včeraj sta z Janezom samo jamrala. Da je svet, ta svet krut, sebičen, umazan, poln bedastih vojn. Da je vse absurdno, sta večkrat podčrtala, da gre zgolj za bedni obstoj, golo preživetje...,da še simbolizma ni več.
Filozofirala sta globoko v noč. Slikar in pesniška duša. Na koncu se več nista znašla iz vseh navrženih tez in antitez Kanta, Hegla, Nitcheja. Ali na koncu sta vedno dodala še kaj svojega. Takega, ki še ni bilo zapisano v nobeni knjigi.
Frenk in John. Tako sta se klicala zaradi zanimivih turistk. Toda vaba ni in ni hotela delovati. Tako tavajoča strtih src nista našla miru.
Iskala in iskala sta dolge dneve in noči. Obema je že pognala gosta brada. Ko sta bila že povsem utrujena od težkih misli in lahkega vina sta bila kot dva starčka. Stoletnika. Bila sta kot dva spomenika otožnosti in hrepenenja.
Tretji človek je bil še za obzorjem. V čisto drobni lučki. Ali z vsako sekundo je poslal las svrtlobe iz teme. Iz teme neskončnega vesolja.
Frenk je bil tisto poletno soboto čisto sam. Vstal je s klopi in si razgibal ude. Hlad je iz minute v minuto zgubljal moč. Skicirko in papir je spravil v torbo. To je zadel na ramo. Želel je priti čimprej domov. V želodcu mu je krulilo. Pošteno krulilo.
Janez je sinoči še ujel zadnji avtobus. Dvomil je, da bo Frenk prištopal do Kranja. Ostal je prepuščen hladni noči in mrzlemu jutru. Taka jutra je doživljal tudi sam. Navadno se je zatekel v čakalnico na železniški postaji. Tam je bilo za kakšno stopinjo manj hladno. Včasih je naletel na kakšen zmeden parček, ki je opravil svojo ljubezensko strast kar na klopi. Vzdihovanje se je slišalo na peron. Včasih stokanje. Včasih mrmranje. Železničarjev na tej postaji ponoči nui bilo. Kasneje so čakalnico zaklepali. Očitno iz bojazni, da ne bi ratalo preveč Slovencev.
-Poglej ! Veliko ljudi je, ki hodijio mimo naju. Mar jim je sosed, znanec, bližnji. Z lepimi avtomobili se bahajo, gospe s pelci. Na vikende prinašajo vedno nove mizice, stole, da bi bili videti bolj imenitni. Bahači. Svojega soseda ne vprašajo po zdravju, kako si...Ali zanima jih kakšen pleh imaš. Vpraša te po zdrtavju tvojega pleha, ee, a ma ležalnike ee0, ee.
Janez samo nekaj norcev nas je, ki vlačimo na svoji grbi do neba segajoče ideale pravičnosti, poštenosti, po lepoti do narave, do čistosti narave in ljudi. Pa še se nam vse zasuče, vse zagnusi v en sam velik absurd. Nesmisel. Kaj je življenbje in kaj je smrt ?
Tako je govoril slikar Frenk iz Kranja.
-Potem pošljemo lepo vse k hudiču v rit. A je bilo kdaj kaj drugače ? , je govoril pesnik Janez Kranjc iz Dolge rdeče vasi.
-Veš, Janez. Doma mi bodo dali sobo. Velika bo. Dovolj velika za atelje. Ja, potem si bom uredil atelje. Tudi službo bom že nekje dobil. Da ne bom več odvisen od mame.
Janez se je zamislil. Joe mu je zdajci padel v um. Dve leti je že doma. Mama mu kuha, pere, je pri nji. Z eno samo plačo se tolčeta. Z eno skromno majhno plačco. Sin pa sanja. O pesniški zbirki. O slavi. O gomili denarja. O potovanjih. O, kako je lepa norost.
Joe in Dado sta se tri mesece vozila v Ljubljano. Kaj sta tamkaj počela sta natanko vedela le sama. Pa še to ne za vsak dan posebej. Baje sta bila zaposlena na UKC. Jože kot inštalater. Dado je bil v bližini in je skočil malo na obisk. Včasih sta iz radovednosti pogledala v mrtvašnico. Ko sta se nalila s pivom, sta se po Rdeči vasi hvalila, da sta vstala pravkar od mrtvih. Kajti, prišla, da sta iz secirnice, kjer delata...V Korotanu so pijančki napeli ušesa. In spet so letele steklenice piva na mizo. In kakšen šnopček. Tega sta potem vagala. Kot v lekarni. Da ne bi slučajno kdo dobil kapljo manj. To je bil velik obred. In na ta ritual so smeli priti le posebej povabljeni. Joa so se bali največje barabe v mestu in še kakšen policaj.
Ko so se do fonde nalili, so prosili dekleta izza omizij za šminke. In so se šminkali. Globoko v podzavesti jim je ležalo : - To smo mi. Lepotani, Le poglejte nas. Lepših v Sloveniji ni.
Pravili so jim šminkerji. Playboyi. To je trajalo vse do Jožetovega odhoda v Škofljico.
Resnica je bila le ena. Fantje so iz sebe delali opice. Hoteli so spremeniti sebe v nekaj posebnega. Pa so postali nori. Noro okolje jih je požrlo. Hoteli so potlačili svoj jaz. Svoj ego. Hoteli so se izničiti. Postati nihče. Učinek je bil ravno nasproten. Vsem so se kazali, da so čisto navadni osli. Osli med osli. Le s to razliko, da nekateri osli niso podlegli alkoholu.
Navadno je že naslednjega dne prišla vsa resničnost za njimi.V obliki močnega glavobola. In žeje. Neznanske žeje. Ta jih je znorela. Do kraja znorela. Kronično so izgubljali prisotnost duha. Kar naprej so javkali:- Nikoli več ne bom. Nikoli.
Drugi dan je bilo vse po starem. Niso znali mimo gostiln.
-Frenk. Ne ostani čez polnoč.
Še vedno je slišal Janezovo svarilo. Kdo te bo pa pobral ? Saj nimaš kikle. Ob treh zjutraj te bodo vrgli iz bara. Kaj pa potlej ? Spet klop?!
Zdaj na klopi, v mrzlem jutru, se je šele zavedal, da je Janez imel prav. A je to resnica ? Ves polomljen, zmrznjen, brez zajtrka. Sonce je krasno, jaz sem pa lačen, lačen, lačen. Bom pa malo listov in lubja z drevja.
Kar je, pa je.
Tudi ta prebujajoči dan mu je vlil novo življenje. Opazil je kako mlekar razvaža polne steklenice. Ajj, da bi en požirek mleka. Samo en. Videl je poštarja. Videl raznašalca časopisa s starim kolesom. Bilo je tako vsakdanje, pa vendar novo. In pri vsem tem je čutil, da prav to jutro spada, tu in zdaj, med vse te ljudi. Drugače, da sploh ne bi moglo biti. Da, biti prav tu in zdaj, na tej sceni. Janez moral bi biti tu. Prav ta hip.
Frenk ni bil pozabil oči. Oči iz teh krajev. Kar naprej so ga spremljale. Ko je gledal v jezero, ko je gledal v nebo, ko je gledal na obronke hribov. Povsod je videl oči. Ko se je sprehajal po ulici, ko je gledal v veje, ko je šel v trgovino. Najprej je videl oči, potem njen obraz. Oči so bile modre. Modre kot nebo. Bile so jasne, čiste. In rdeča, polnokrvna lička. Bila je zdrava kmečka punca. Morala je priti iz okoliških vasi. Samo zdravje je žarela. Nič šminke, nič pudra. Dišala je po svežem senu. Frenku se je vrtelo v glavi.
Toda modre oči so se nenadoma izgubile. Prikazale so se nove. Zelene. Te so bile opozorilo njegove notranjosti. Te so imele čisto drugo sporočilo. Že opozorilo.-Vsak korak, ki ga storiš na svoji poti brez smisla je poguben. Razblinil se boš v vesolju. Prah boš. Nič. Ali tudi te oči so mu vlivale nedoločeno voljo. Voljo po lebdenju v neskončnem.
Kje je že srečal te oči? Kdaj? Da, tu je slika. Bilo je nekega dopoldneva v Prešernovem gaju. To je bil preblisk njegove razdvojenosti. In hkrati čudovito upanje. Mrazilo ga je. A čutil je tudi butanje valovanja krvi v glavi. To se je zgodilo, ko jo je zagledal. Njune oči so se srečale. Iskra je preskočila. Naskočila. Plameni so švigali. Iz oči. Iz grla. Iz prsi. Iz trebuha. Še tedne in tedne, mesece in mesece jo je nosil v galvi, prsih. Ni je mogel odložiti. Nikjer. O moj bog. Zakaj tako. Zakaj si vse namenil prav meni. Vse to trpljenje. Vse to hrepenenje. Vse to upanje. Zakaj, zakaj ?!
Toda te oči je osvojil nekdo drug. Pa ne le oči, tudi vse telo. Pripeljal se je bil mimo z belim citroenom. In ni veliko govoril. - Kva čakaš ? , je rekel. In odprl vrata. In jo odpeljal. Frenk je s paleto v roki otožno gledal za lepo limuzino. Limuzina je pa ruknila. Dvesto na uro.
Za Frenka so pa oči ostale svete. Spremljale so ga naprej. In on je spremljal te oči naprej. Tudi, ko so prišle vmes druge, so Frenkovo srce prebadale prav te. In prav tem je želel srečo.
Frank je rad bral klasiko. Idiota. Pri šestnajstih ga je že bral. Celo referat je napisal o knjigi. Toda Dostojevski je bil pretrd oreh zanj.Profesor slovenščine je bil otožen. Frank ni zadel vsebine. Ali razrednik je imel Frenka rad. Zaradi njegove iskrenosti. In poštenosti.
Vsi učenci so občudovali razrednikovo ženo. Bila je elegantna. Lepa. Skozi park je polzela kot gazela. Imela je neponovljiv stil. Frenk se je ni mogel nikoli dovolj nagledati. Požiral jo je z očmi. Seveda ženska sploh zanj ni vedela. Ko je zapustila profesorja in odšla z nekim glasbenikom, je tudi on obžaloval nesrečni dogodek.
Profesor ga je enkrat na tihem peljal na konec hodnika blizu zbornice:- Kod hodiš ponoči? Nehaj se že klatiti naokrog! Tvoj učni uspeh je silno reven!
Prejšnji večer sta trčila skup opolnoči tik pred Nebotičnikom.
Frenk se je potem kot maček splazil skozi luknjo ograje internata. Ja, gnalo ga je ven. Na svobodo. Toda ponavadi ni dobil svoje družbe. Taval je. Veliko je taval po ulicah. Nekaj je iskal. Še sam ni vedel kaj.
V mestu so bili zvečer le odrasli. Izgubljeni v množici. Ne le mladina. Odrasli so si prizadevali v vinu pozabiti na dnevne skrbi. Ta svet mu je bil tuj. Tu pa tam je na vogalu ali v kavarni opazil kakšno priletno žensko. Najraje jih je opazoval okoli Ria.
-Kam pa fantek? , je nekega večera zaslišal hreščeč glas za seboj. Sunkovito je obstal. Tiščalo ga je v hlačah. Toda niti premaknil se ni. V žepu je imel le za cigarete. Nič več. Tako rad bi bil enkrat z odraslo, zrelo žensko. Pa nikoli ni imel toliko pri sebi.
Šel je na dva deci. V gostilni se je pomešal med odrasle. Hotel je biti z njimi.
Franci, Janez, Vito in Jože so se navadno sestajali v recepciji Lulija. Včasih je pred njimi molela steklenica Merlota. Včasih steklenica Cvička. Včasih so bili le pri kofetkih. Včasih je bilo v zraku kup neirečenih besed. Molk. Takrat so čepeli v Luliju kot lipovi bogovi. Edina uteha je bil literček na mizi. Tega se niso branili. Nikoli.
In bolj ko se je literček praznil, bolj so bili glasni. Ko so zvrnili petega so glave jele druga za drugo omahovati. Četudi so hoteli biti razposajeni, kot na začetku veselice, jih je otožnost kot nerazumljiva usoda pritiskala k tlom. Nazadnje so na pol mrtvi polegli v Vitovi podstrešni sobi.
-Zadnjič -, je začel vpijoče Jože, sem srečal enga tipa. Postavil se je v Ljubljani na križišče gorenjske vpadnice. Recitiral je avtomobilistom. Ko sem se približal, da bi ga bolje slišal, je dal liste papirja v žep in odšel. Recitale je imel pripravljene za ljudsko menzo. Za snažilke v zgodnjih jutranjih urah. Za one z lepimi vikendi v gozdičkih. Svoj recital je navadno končal v spremstvu uniform. Tako so rekli ljubljančani.
XXX
-To je pa huje kot v Hyde Parku.
Janez je bil njega dni v Londonu. Rad je povedal kaj iz Londona. Kako na klarinet igrajo kar v podzemni. Ves je bil iz sebe:
-Tudi mi bi lahko delali hišne recitale.
-Hausbale. Vito ga je poznal v anus.
-Ja, vprašanje je, koliko bi nas trpeli. Jože tvoja mama me že nevarno gleda.
-Kaj to ! Dado je zamahnil z roko. -Jaz se jo izogibljem. Ko njegova mati pride k naši mi ni več obstanka doma. To je huje kot policijsko zasliševanje. Po nekaj minutah postanem full zmatran.
-Hvala bogu. Pristavi lonček še Vito. Jaz sem od doma, pa mi je direktor za petami. Tako je, če si v hotelu doma. Eni se morajo iti fotre še v službi. Ko bi se le doma.
-Pa pri ženi. , je zaključil Franc. Lahko noč fantje.
-Lahko noč.
-Vohko noč.
-Vohko,vohko.
Janez je videval Sabino vedno bolj. Sestajala sta se ob golih vejah. Sestajala sta se sredi popoldneva. Ob večerih. Nad mestom, stisnjenim med dve neenaki grbi, se je vila steza. Steza zaljubljencev. Sončna pot. Po njej sta se vzpenjala in opazovala rdečorumen dim nad dolino. Iz tovarne se je valil dan in noč. Včasih je bil sajasto črn. Mesto je bilo v popoldanski uri zapuščeno. Kot naselje na divjem zahodu. Nikjer žive duše. O svojem mestu sta vedela vse. Da se ponoči v zakotnih pivskih jazbinah toči, pretepa, psuje, jadikuje, stoka, joka. Zliva ves obup revščine na rob uličnih jarkov. Prah martinovk bljuje po parkih in bes delavcev se izkašljuje v samotnih urah noči. Zakleto mesto. Dolina solza je ležala kot na dlani.
-Joj! , je zavpila Sabina. Janez jo je čvrsto objel okrog pasu. Pri tem bi skoraj udaril v deblo.
-Pazi. , je kriknila.
Hodila sta tesno drug ob drugem. Zlepljena. Janez je čutil boke punce. Prijetno draženje. Imelo ga je, da bi jo kar v bregu. Dolgo sta bila brez besed. Uživala sta ob lepljivi hoji. Ob drgnjenju beder.
Sabina je prva prekinila molk.
-Ne delam več.
-Ne. Janezov pogled je razodeval radovednost.
-Kje pa?
-Nikjer.
Sabina je bila videti povsem mirna.
-Kako nikjer!?
Zdaj je bil Janez začuden.
-Dobra sem. Drug teden grem v Ljubljano. Deset služb lahko dobim. Če hočem. Deset.
-Pa kako se je to zgodilo ?! Kaj je bilo ?
-Veš Janez. Tam v Megredu so čisti idioti. Kreteni. Tisti šef tam, mi je kar pismo odprl. Potem se je pa hinavsko smejal. Kakor, da ni vedel za koga je ! K vragu sem jih poslala. Drugi dan enostavno nisem šla v službo.
Zdaj se je Sabina začela tresti. Zadnje stavke je z ihto izkričala:
-Tiste koklje iz pisarne. Tiste so se mi pa režale v obraz in se zvijale od smeha. Same pleničke in dudke so jih. Koze. Pa koliko so imele povedati. O meni. O mojih trepalnicah, o moji šminki.
Sabina je besnela in se drla na vse grlo. Kar naprej je mahala z desno roko. Janez jo je pa samo gledal in gledal.
-Pri malici so me češplje za mojim hrbtom obrekovale. Malo je manjkalo da jim nisem zabrisala krožnik v glave.
-Pomiri se punčka! No, no.
Janez jo je tolažil kot je vedel in znal. Saj bo še vse dobro. In ne tuli, sicer boš zbudila vse mesto. Saj jaz tudi pobesnim tam dol.
Pokazal je na tovarno.
-A misliš da kaj pomaga?! Nekateri imajo že debelo kožo. Predebelo, da bi sploh še kaj čutili. Trdi so, kot bukova polena. Samo še za v peč. Si zdaj doma? Kako je kaj doma?
-Kako, kako! Saj veš kako.
Sabina je bila še kar iz sebe.
-Bubi me gnjavi iz dneva v dan. Nenehno mi je za petami. Gleda mi pod prste. Ja, kaj počnem. In pridiga, pridiga...izpod čela.
Bubi je bil Sabinin očim. Še Janeza je strašil po cesti. Njega dni je bil med drugo svetovno pri VOSu in v vojaški policiji. Toda to je Janez zvedel šele čez leta. Bubi ga je večkrat pošteno vrgel s tira. Pošasti Bubijevega kova ubijajo včasih malo za hec.
-Sabina. Janez se je prijel za uho. Če ne gre drugače, si pa poišči novo službo. Novo okolje. Novi ljudje. To bo ja.
Tudi sam bi najraje menjal. No, pa še nekako gre.
Hodila sta zlepljena ob robu gozda in se klanjala vejam, ki so molele na pot. Janez je tu in tam odmaknil vejo in se za hip ustavil, da je mogla Sabina mimo. Spet sta se pogreznila v molk. Prepustila sta se svojim mislim.
To je bla pot v zrelost. V resnično življenje. Brez iluzij. V življenje kletvin, bolečin, tuljenja, joka in stoka. Trgala sta se iz sanjave najstniške dobe. Dobe lutk, punčk, plišastih medvedkov, indijanskih perjanic, lokov in puščic, pištol na kapsel, plesnih vaj...Stopala sta v življenje. Življenje polno čeri.
Sonce se je spustilo za Petelina. Pol Mežaklje je bilo že v temi. V dolino je vrglo oranžno svetlobo. Vsa razposajena sta tekla po klancu navzdol, mimo stolpnic. Potem sta zavila na ulico med ljudi. Nekaj časa sta se držala le z mezinci. Naslednji hip sta bila spet tesno objeta. Zlepljena. Hitela sta mimo železniške postaje. Korotana. Mimo najožjega dela mesta, mimo hotela Pošte, kjer so bile pred sto leti še kočije za Dunaj. Tekla sta do novega naselja, ki so mu rekli Plavž. Krasile so ga tri stolpnice in v vrste postavljeni kvadratasti bloki. Pesnik Jože je imel navado reči:
- Še zadnji travnik so nam kurbe vzeli.
Hotela sta se znebiti more. Hotela sta skočiti iz resničnosti. Pravila sta si mastne šale. Na vse grlo. Mimoidoči so se zgroženo obračali za njima.
-Sabina! Veš na katerem drevesu tič najprej crkne?
-Ne. Ne vem, ljubi. Povej!
-Na češplji.
-Hi, hi, hi.
-Ho, ho, ho.
-Ha, ha, ha.
Sta se krohotala. In hahljala. In kar na cesti malo ljubila.
Potem sta zavila v krčmo. Naročila sta liter Merlota. Pila sta in pela. In si pravila vice. Domov sta prikrižarila v manevru cik-cak. 6
K Janezu privihra Sabina. Počasi, a zagotovo, mu vedno bolj leze pod kožo. Pomeša se z njegovo krvjo. Kri buta v možgane. Težave so na obzorju.
SELITEV
[uredi]Sneg je pobelil hribe. Kmalu se je spustil v rdečo dolino. Nekaj dni je bilo videti dolino belo. Snežno belo, kot brezmadežno devico. Kmalu je postala rdeča. In plundrasta. Sluzasta kot otrok, ki pride na svet.
V soboto je Sabina iskala Janeza doma. Ni ga bilo. Odšla je nazaj v mesto. Janez se je naklaviril za šankom v Murki. Pred seboj je imel odprto točeno. Ko jo je uzrl, se je zdrznil. Ob taki uri je ni bil vajen. Še deseta ni odbila. Ona je pa spala navadno do poldne.
-Kaj je Sabina?
-Od doma sem šla.
-Kdaj?
-Danes. Pred dvema urama. Na mrtvo smo se skregali. Tudi pri tebi sem že bila. Bubi je spet norel. Mama je norela. Nisem več mogla zdržat. Razumeš!
Janez je kimal.
Govorila je hitro in hlastajoče. Vse je povedala v eni sapi.
Ni mu pustila do besede.
-Službo sem že dobila.
Janez se je vidno oddahnil.
-V Ljubljani. Ne bom več v tem jebenem kraju. Med temi primitivci.
Potem jo je zmanjkalo.
-Kaj pa stanovanje?
Janez se je naredil ravnodušnega. Pred Sabino je postavil veliko točeno. Sabina je srknila.
-Za stanovanje te sprašujem, eej punca. Zdaj je bil že nekoliko nestrpen. Sabina je bila pa nekam zamaknjena.
-Kaj vem. Bom že.
Janez se je v hipu zresnil.
-Sabina. Veš da bi ti rad pomagal. Toda tam v Ljubljani..., nikogar ne poznam. Sabina med tujimi ljudmi boš. Med tujci.
-Ne morem drugače. Janez ne morem. Tisti kreten doma rjove, razbija. Mat hodi pijana domov. Moram stran. Samo stran. Čeprav med tujce.
Bila je na koncu z močmi. Vsa bleda, suhljata se je komaj še držala za šankom. Janezu se je bila zasmilila v dno duše. Sklenil je, da jo odpelje domov.
-Sabina. Pojdiva k meni. Vsaj pošteno se boš naspala. Poglej kakšna si?! Saj se boš kar sesedla. Pri meni tako ni nikogar.
Brez besed se je s poslednjimi močmi napotila za njim.
V avtobusu jo je pogledoval od strani. Na podolgovatem obrazu je videl temne črte ob ličnicah. Morala je hudo trpeti. Bolečine so se ji kazale na licih. Pod očmi so bile temne lise. Zapestja koščena. Utrip v zapestju neznaten. Kraval večer za večerom jo je uničil. Človeku mora vse popustiti. Zakaj ni nikjer miru. To Janezu ni šlo v glavo. To, da ni nikjer miru.
Sneg je jel počasi naletavati. Od avtobusne do Janezovega doma ni bilo daleč. Objel jo je čez ramena in takoj sta bila doma.
Sosed je videl dve silhueti. Eno v črnem, eno v modrem. Kot duh sta planila po klančku. Kot da ne pripadata temu planetu.
Posadil jo je na fotelj. Odšel je v kuhinjo. Pristavil je džezvo.
- Janez. Iz Sabine je sijal žarek svetlobe. Cunje imam v borši. Boršo pa v hotelu.
- Boš kasneje povedala. Skočil je nazaj v kuhinjo. Počakaj vendar, da skuham kavo.
Skuhal je kavo in pristavil toplo limonado.
-Torej?
- Na hitro sem stlačila v boršo nekaj cunj in pobegnila. Bila sem že tu, pri tebi. Pa ni bilo nikogar doma. Pri nas doma gotovo spet norijo. Norijo. Pravzaprav me niti pogrešali ne bodo. Ker sem vzela tako malo reči s seboj. Za prvo silo. Čez soboto in nedeljo pa so itak navajeni, da me ni.
- Če je tako, Sabina, sem vesel, da si našla službo v Ljubljani. Zdaj potrebuješ še eno luknjo. Prekleto. Sobe niso poceni. Če se spomnim kako študente odirajo.
Gledal je Sabino in ogorek cigareta. Dim se mu je v kolobarjih valil proti stropu. Oklepale so ju rdečerumene luči in ju spravljale v tisto intimnost, ki človeka nehote strese. Svetloba je mehko padala na Sabinino lice. Hipoma se je zasvetilo. Bledo belo. Opazil je da joče. Brez hlipanja. Bila je stiska pred negotovostjo. Pred neznanim. Pred tisto ogabno negotovostjo življenja, ki je ne more nihče napovedati. Niti preprečiti. Stala sta pred usodo življenja.
Janez je bil v zadregi. Še nikoli prej ni imel takega občutka.
Tako brezizhodnega. Tako nelagodnega. Tako bedastega. To še zdaleč ni bilo tisto pravo. To je bilo ravno kontra tistemu pravemu. V sebi je podoživljal močno nelagodno slutnjo. Bila je daleč in blizu hkrati. Nažirala mu je um. Spravljala ga je v nervozo.
-Veš. Skušal je zapolniti mučno tišino. Nekaj sem se spomnil. Od Vita punca ima garsonjero na Viču. Jutri pride zagotovo k Vitu. Govoril bom z njo. Nekaj dni boš lahko pri njej. Dokler ne najdeš kakšne sobe za dalj časa.
Dim se je gostil. Sabina je vlekla z dolgimi vdihi. Iz torbice je vzela robček in si obrisala lice. Milo je vzdihnila.
-Kaže, da ji je odleglo., je pomislil Janez. Na glas je velel:
-Zdaja pa pod odejo! Brž. Čakaj!, se je sponil. V hladilniku so hrenovke.
Sabina je odkimala.
- Nič ne bom. Nič se ne muči.
Nič več ni vedel kako in kaj. Medtem ko je nesel skodelice v kuhinjo je Sabina slekla pulover. Ob pogledu na njene drobne prsi je otrpnil kot miš pred kačo. V zadregi ji je obrnil hrbet. Dal si je opravka s tranzistorjem. Iskal je zabavno glasbo.
Sabina je legla na prsi. Tudi njej je bilo nerodno. Naposled je slekla še modrček in legla na hrbet. Janezu se je zazdelo, da opazuje nekam vajene kretnje.
Razprl je fotelj, ki je služil kot udobno ležišče. Ko sta tako ležala Sabina v Janezovi postelji in Janez v postelji za goste je pozvonilo. Janez se je zdrznil. Nikogar ni pričakoval.
-Kaj pa če je očim? Sabinina mati?! Najprej je na to pomislil. Ob tej uri. Čisto mogoče.
Pred Sabino ni hotel pokazati nobenega strahu. Sabina se je na pol prestrašena dvignila s postelje. Janezu je vrtalo naprej:
-Saj ne morejo vedeti, da je pri meni. Nemogoče. Ali pa? Bil je v dvomu. Tako malo sva bila skupaj zadnje čase. Ali pa! V mestu naju je kdo videl. In zatožil njenim. Tako so mu švigale misli. Stekel je proti vratom.
-Kdo je ?
- Jože, Dado.
Oddahnil se je. Na široko je odprl vrata.
-Aaa, a vidva?! O, vidva sta.
-Kva s pa mislu ?
-A si že pozabu ?
-Kva ?!
-Tarok.
-Tarok, ja.
-Sobota je.
-Aaa, ja. Sobota. Ja sobota...!
Jože in Dado sta lezla not v vežo.
-Počakajta fanta. Punca je pri meni. Punca, saj razumeta,a ne!
-Punca !
Jože se je zarežal.
-A tak si. , ga je dražil Dado.
- Dajta no. Ne zajebavat. Drugo soboto, a ne !
Janez je bil že jezen. "Danes ne bo nič."
-Noo, ja., se je omečil Dado.
-Naj mu bo, je pijano zamahnil Jože.
-Pa dobro opravi., je še lisičje dodal Dado. S sredincem je pokazal značilno kretnjo. Jože se je na glas zakrohotal. Janez ju je porinil ven. Za njima je zaloputnil vrata. Dvakrat je še zaklenil.
Iz hodnika se je valil oglušujoč smeh.
-Kdo je bil ?
Sabina je bila vsa prestrašena. Izpod odeje so jo bile ene same velike oči.
-Ahh, Jože in Dado. Kdo pa drug. V sobotah vržemo tarok. Dva gnjavatorja. Uuh, gnjavatorja.
-Kaj ?
-Nič. Nič. Zaspi Sabina zaspi. Odpočij se. Jutri morava še v Dolino. Lahko noč.
Janez je čez rob postelje stegnil levico. Zapestnica je kazala čez enajst.
-Vstati bo treba. Počasi je mežikal v strop. Začudeno je gledal v posteljo. Potem se je koj spomnil včerajšnjega večera. Naslonil se je čez rob naslanjača. Z zadovoljstvom je opazil Sabino. Spala je v njegovi postelji.
-Nekaj se je moralo medtem zgoditi. Na vse kriplje se je trudil, da bi kaj dognal. Ves svet se je tresel. So to sanje ali resničnost. Da tudi sanjal sem. Nekam sem letel. Bil sem velik ptič. Potem konj. Letal sem čez hribe in doline. Čez drn in strn. Krdelo konj je drvelo za menoj. Nekam smo drveli. Kam? In pred čim? Potem sem začel nenadno padati, padati. Globoko v neko brezno. Temno je bilo tam. Zelo temno. Potem sem se zbudil.
Vstal je in stopil k oknu. Takoj so ga zabolele oči. Pred njim se je bleščalo vse belo. Tudi tovarna je bila pokrita z belim snegom. Svetloba mu je tako udarila v oči, da je takoj zdrvel v kopalnico. Kar tresel se je. Na oči in lica je vrgel nekaj kapelj tople vode. V kuhinji je pristavil posodo za čaj. Natočil si je kozarec mrzlega mleka in ga na dušek izpil. Občutil je pekočino v grlu. Nazadnje se je spravil v svojo sobo. Ogrnil se je s črno volneno pelerino. Sabina je še spala. Na mizici je bila škatla cigaret. Vzel je eno in si jo zadovoljno prižgal. Dim se je kolobarasto svaljkal pod strop. Vežna vrata je pustil odprta. Da bi slišal kdaj bo voda zavrela. Sabina je še spala.
-A tak kraval, da ima doma. Misli so se vnele. Tisti Bubi. Tisti očim. Pravi zlodej. Saj jih bo desc čez šestdeset. Pa gnjavi. A bom jaz tudi gnjavil pri teh letih ? A pol, če mu ta stara več ne da, a pol se pa na ta mlado spravi ? O madona, to je pa za znort, ja. Naj ga koklja.
Sabina se je začela prebujati.
-Jutro.
-Jutro. Sabina se je bila pretegnila kot mlada mačica.
-Si že vstal. Priden. Oh, nekaj čudnega sem sanjala. Kot bi me nekdo lovil. Konji so bili. Jahala sem. Pa nisem mogla uiti. En prepad je bil.
-Tudi jaz. Tudi jaz sem imel take sanje. Ne trapi se zdaj s tem. Čaj sem dal kuhat. Pa jajca bova ocvrla. Bo kar super zajtrk. Še malo pogrejeva mleko. Pa kakšno šunkico vrževa med jajčka. Ja hemendeks bo. Pravi hemendeks s kislimi kumaricami.
-Zlat si.
-A nisi vedela ?!
-O, sem, sem.
Zavalil se je k njej. Pod odejo. Nekaj časa sta brcala. Nekaj časa sta se prevračala. Nekaj časa sta sopihala. Nekaj časa sta se smejala. Potem je bilo vse tiho. Počivala sta.
-Bova zajtrkovala.
-Bova, bova. Sabina je bila dobre volje.
Iz ponve je zacvrčalo. Janez je v vrelo vodo pomočil še čajne vrečke. Ko je Sabina prišla iz kopalnice je bil zajtrk že na mizi. Za dva.
-O, ti si, pa hiter. Z žarečimi očmi ga je hvalila.
-No, ja. Saj sva lačna, a ne. Po tem.
-Po tem. Ja. Sabina se je nežno ovila okrog njegovih ramen. Čutila je toploto. Iz Janeza je sevala nenavadna toplota. Vsa je bila prežeta z njegovo toploto. Vsa je bila tako polna neke neznane, a prijetne energije. Moč se ji je povrnila.
-Opoldne greva k Vitu in Anici.
-Ja. Ali Sabini ni bilo nič do tega. To je takoj začutil v tem njenem -ja-.
Medtem, ko sta jedla in srkala čaj, je posijalo sonce. Vrglo je nekaj zlate svetlobe v prostor. Prostor je bil še neogret. Nekoliko ju je mrazilo.
-Nič ne bom zakuril. Kmalu bova šla.
- A ti zgodaj vstaneš?
-A ob nedeljah? Ne. Ob devetih. Desetih. Radio poslušam.
-Jaz. Jaz pa spim do poldne.
Janez je razširil oči. - Do poldne. Scrklanka. Kako moreš.
-Lahko.
-In mamica ti prinese zajtrk v posteljo.
-Prinese. Sabina je bila kar vedra. Vse se ji zdelo čisto naravno.
-Saj ni čudno. Janez je govoril sebi. Sabina ga ni slišala.
Sabina si je dala opravka z nohti. Janez se je nekajkrat obrnil okrog svoje osi. Nekaj je iskal. Ampak natanko ni vedel kaj.
- Aja, Sabina. Še deset minut Pohiti. Še deset minut do avtobusa. Ne bi rad čakal še eno uro do naslednjega.
-Saj sem že gotova.
Sabina se je ogrnila v dolg, zadaj močno prerezan črn maksi. Janez se je ogrnil v črno bundo. Čuden par sta bila videti. Dva črna duhova sredi beline. Zunej je bilo kristalno jasno. Sonce se je že močno uprlo v sneg. Ta se je že topil. Ob poteh so bile lužice. Na avtobusni postaji je čakalo nekaj smučarjev. Razigrano so se valjali po snegu in se kepali. Zimska idila je bila v polnem razmahu.
Po nekajminutni zamudi je priklopotal medkrajevni avtobus. Zimske verige so veselo opletale okrog velikih koles. V zadnjem delu sta dobila še dva sedeža. Ko sta sedla, sta se veselo oddahnila.
Od Hrušice do Kranjske gore so Janeza prevzele obilno zasnežene gore. Zamaknjeno je gledal mimo Sabininih črnih trepalnic v Triglav, Špik, Razor. Gore je vedno brezmejno občudoval. Bile so mu v oporo po neskončnem, neminljivim in veličastnem. Špika ni mogel izbrisati iz spomina. Zlasti ne tistega zlata ne, ki ga je bogato razsulo opoldansko sonce. Kar žal mu je bilo, da so tako hitro prispeli. Še bi užival. Še v tej oranžni svetlobi.
-Aha, tu smo. Sabina je pripravila kovček.
-Tu smo. Janez je bil zasanjan. Pesniška duša je poblisnila.
-Poglej koliko turistov.
-Kar gneča.
-Gneča, gneča. Tam gor na žičnici.
-Na žičnici ja. Kar čakaš in čakaš. Pojdiva zdaj.
-Kam ? Ti greš kar proti Vršiču.
-Ja Sabina. Malo od Bora naprej. Saj veš kje je.
-O, že vem.
-Veeš. Enkrat smo gazili na Vršič. Snega čez kolen. Mi pa z nahrbtniki in smučkami na ramah. Ja, štiri ure smo gazili gor do Erjavčeve. Ja vleklo se je kot jara kača. Gor pa nobenih žičnic. Smo kar štamfali. Tu v dolini se lepo nabašejo na žičnico Pelje jih gor, potlej se pa samo še dol spustijo. In uživaš v brzini. Ampak teptati sneg s smučkami pol ure gor, da se pelješ pet minut dol, je pa zares rekreacija. Švicanje.
Prišla sta do Lulija. Z desne ob vhodu se je že prikazal mali bazen. Stekla so bila znotraj zamegljena. Zasoparjena. Zavila sta skozi vhod do recepcije. Janez je poznal osebje, z direktorjem vred.
-Je Vito blizu ?
-Še spi.
Receptorka je bila zaspana. Ker se ji je zehalo, je dala roko pred odprta usta.
-A tu vsi spite. A je bil snoči lumparaj? Daj zbudi ga !
-Oh, kako me matraš.
-Saj je poldne čez !
-Nočno je imel. Nočno.
-Spodaj v bufetu počakava.
-Saj ga bom ruknila, no. Sicer pa pride na kosilo dol. Ponavadi.
Zanalašč je rekel v "bufetu". To je receptorko Miro zdramilo. Podaljšala je nos in zažvrgolela:
-Oo, pa punco imaš danes s seboj. Prej se je delala, kot da je ni. O, lepo Janez. Sklenila je roke, kot vernik pred oltarjem.
-Prijateljico., je siknil Janez.
-Ja, fino. Kar izvolita dol v Ski bar.
-Blazno. Pejva Sabina dol v bife nekaj spit.
Hotel je imel lepo svetlo restavracijo v kleti pa Ski bar. Še najbolj podoben podmornici. Vse je bilo ozko in tesno. Toda obiskovalci so se najraje zadrževali prav tam. Sedla sta na visoke barske stolčke za apotekarsko urejen šank. Naročila sta kavo.
-Oo, vas pa že dolgo ni bilo naokrog. Natakarica Marija je imela zanj vedno lepo besedo. Zato je rad prihajal sem .
-Gospa Marija res je. Pa kdar pridem, iz srca pridem. K vam, k Vitu. Saj smo kot ena familja , a ne. In razumemo se, a ne.
-Ja, gospod Janez. Bosta s smetano, brez ?
-Brez.
Z desnega kota šanka je slišal znan glas. Direktorjev. Prežal je na goste, kot lovski pes. Mešanica kranskogorščine in ljubljanščine je šlo Janezu že na vrh glave.
-Sabina tu počakaj. Grem pogledat kaj je z Vitom.
-Bom.
Janez je smuknil po polžastih jeklenih stopnicah mimo recepcije do Vitove kamre. Močno je potrkal. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Potem se je oglasilo.
-Jaaaa. Kdo je ?
-Janez... Si ti Vito?
-Jaa...Počakaj en moment. No !
Vito se je prikazal na durih v gatah. Janezu se je videl še tanjši kot zadnjikrat. Kot pravi fakir. Kost in koža in rebra. Pomel si je modre oči. Bil je ponosen na svoje modre oči. Zazehal je.
-Kolk je pa ura ?
-A u tej bajt sam še spite ?! Ena bo.
-Saj ni kej dost gostov. Šele za Novga leta bo.
-A veš kva Vito. Sabina je z mano.
-A, ja.
-Ja. Nekaj bi se zmenil.
-Prpel jo gor, a ne !
-Bom. Počak. Naprav se !
-Pa če sm v gatah.
-Ne ser.
-Ja kr dol pejt. Pa gor jo že prpel. Princesko. Hi, hi, hi.
Vito je užival.
-Zajebant.
-Pofukel.
-Pizdoprask.
Še po hodniku sta se obkladala z novotarijami iz genitalne terminologije. Janez se je tako oddaljeval od Vitovih vrat. Ves zasopel je priletel k punci.
-Sabinči. Greva takoj k Vitu. Je gor. Sam je v sobi. Hvala gospa za kavici. Jurčka.
-Ja, jurčka gospod. Hvala lepa. Najlepša hvala. Še kaj pridite.
-No, tu pa še dinarček, dva.
-O,hvala gospod. Najlepša hval. Srečno.
-V redu gospa. Srečno.
Potem sta zdirjala gor.
Vitova soba je bila majhna in mračna. Še podnevi je pridrenjalo skozi majhno podstrešno trikotno okno le toliko svetlobe, da je bilo komaj videti pepelnik na mizi. V sobi je vladal kaos. Bilo je kot v turškem taboru po bitki. Spodnje perilo se je družilo z glavnikom na mizi in zobno ščetko. Čevlji in nogavice so bili razmetani po vseh kotih. Pa še za posteljo. Posteljnine so dajale hlevske dišave.
Na majhni mizici se je valjalo na kupe papirjev, papirččkov, čopičev, risarskih pol, pastelnih barv. Vito je svoje barvne umotvore vsakič raztrgal. Včasih jih je zlagal na dno edine omare v sobi. Ta je služila tudi kot skrinja. Vsega skritega in javosti nedovoljenega.
Na policah so bolj visele, kot ležale knjige, revije, časopisi, brošure, slikarski bloki, stripi. V sobi sta bili dve postelji. Vsaka ob svoji steni. Postelji sta bili pobarvani z rdečimi in zelenimi ter rumenimi vijugami. Vito je vedno govoril, da to predstavlja rojstvo sveta. Začetek vesolja. Prapok. Na drugi postelji je večno dremal Peter. Bil je natakar. Po ves dan je tekal s pladnjem med gosti. Zvečer je zaspal kot ubit. Mnogokrat že popoldne. Tisti dan ga Janezov nos ni zaznal.
Sabina se je vsedla na edini stol v izbi. Janez se je zavalil kar med prijateljevo postelnino. V poltemi nikogar ni brigalo, kakšne barve je.
-No , ljubčka moja. Kaj vaju je prineslo gor ? S tako ihto.
- Vito ! Sabinči je dobila službo v našem glavnem mestu. Zamisli si to. To je super. Drek je pa to, da se mora vsak dan voziti dol. Ejj, dve ur dol, dve gor, eej. A bi bla lohk pr Anic? Sam tolk časa, da ne dobi kje kakšen cimer ?
Janez se je negotovo praskal za ušesi. Ves je bil napet.
Vito je nagnil glavo postrani. Zagledal se je v neko točko nad ogledalom. Janez je nezavedno lezel v Vita.
-Po moje bi.
Janez je planil Vitu v objem.
-Desc si.
Hkrati je pa vedel, da je Vito okleval nalašč. Izvedel je, kakor je bilo v njegovem stilu v navadi. Z molkom je bila njegova odločitev pomembnejša. Hkrati se mu je tudi imenitno zdelo, da je del Sabinine usode tudi v njegovih rokah.
-Sabina ima cunje pri meni.
Janez je drdral z očitnim olajšanjem. Jutri jih bo nesla kar s seboj. Se pravi k Anici. Najbolje čče ji napišeš na kos papirja. Da sva bila pri tebi. Sabina ima doma vse narobe. Očim divja naokrog kot satan. Zalezuje jo na vsakem koraku. Ne da ji miru. Za popizdit, a ne Sabina. Iz Janeza je kar bruhalo. Saj veš no, tisti gorilasti gnjavator. Končno mu je vzelo sapo.
-Ja,ja. Vito je zamahnil z roko. Hudič. Ja s ta starimi je hudič. Kaj drugega. Najbolje da zbriše.
Janez se je oddahnil. Sabina je ves čas sedela vsa skrušena na stolu. Ni rekla ne bev ne mev.
Vito se je dvakrat zonegavil okrog svoje mize. S koščkom papirja v roki je godel:
-Kje je pa kaj za pisat? Preklet hudič ! Kje je ?
Po mizi je šumelo kot bi stresal smeti v jamo. Poslinil si je prste. To je pomenilo izredno važno opravilo. In da je stvar takorekoč že uspela. Janezu so šla usta v nasmešek. Naposled je zbrskal na pol zgižen svinčnik. Nekaj je na hitro načečkal na papir. Vse skupaj je dal Janezu. Janez je naglas zlogoval, kakor je videl na papirju napisano.
-ANI !,
pobrigaj se za Sabino, dokler ne dobi sobe !
Vito
-Dobro.
Janez je bil nadvse zadovoljen. Pokimal je Sabini. Sabina je v potrditev dvignila glavo. Nekam odsotno je še vedno gledala v kot sobe. Od neprespanih noči in strahu pred Bubijem še ni prišla k sebi.
-Bo, a ne.
Tudi Vito je bil na moč ponosen na urejeno zadevo. Sklenil je roke. Zanj je bilo že vse opravljeno. Težav več ni bilo.
-Bo Ani ?! V Janeza se je vtihotapil drobec dvoma. Zdaj je s strahom pogledal Vita.
-Ehh, bo. Vito ga je tovariško lopnil po rami. Pojdimo, golobčka moja. Na Merlotek. Vito je bil vesel, razposajen. Kaj bi se še sekirali. Jutri gre Sabina lepo k Anici in konec maše.
Vito se je obrnil proti vratom. Prijel je za kljuko in pomignil z glavo:
-Janez ! Vzdign že svojo rt. Sabinči, ne glej tako žalostno. Sej bo še vse OK. Sej ne bo konc sveta! Rada se imejta z Janezom, pa kuš!
Janez in Sabina sta vstala. Za Vitom sta se napotila kot dva polita cucka. 7
Janezu se je začelo življenje zapletati. Nič manj njegovi druščini. Vsi so častili le enega boga. Ta je bil Bakhus. Bog vina. Neštetokrat so ga hoteli prelesičiti. Toda Bakhus je vedno prelesičil vso druščino. V zapuščenih kleteh in zanikrnih krčmah so pozabljali na vse. Predvsem pa na sami sebe. Svoje je še naredila polna luna.
MESEČNIKI
[uredi]Vso zimo je govoril prijateljem, kako bo kupil smučarsko opremo. Kako bo smučal, da se bo kar kadilo. Ker njega dni, da se je spustil z vrh Vitranca, z S-a. Da je enkrat res šel čez in da se je valjal kot mlad medved, ni pravil nikomur. Navadno se je bahal v gostilni. Važnal se je toliko časa, da je sneg že skopnel.
Bila je fantovščina. Če si na fantovščini manjkal je bilo , kakor da bi izgubil službo. Zapili so Fonzija. Fonzi je bil stihoklepec. Igral je na kitaro. Pel je. In če se je razhudil se je vsa gostilna tresla. Janez ni smel manjkati. Celo noč so ga butali. Pili so pivo iz kahle. Na dnu je bila klobasa. Na ohcetu so mu še tri dni igrali. Do petih zjutraj. Janez je še v lokalnem avtobusu vlekel na gosli. Dolina se je tresla od smeha.
V tovarni so bili pa resni. Spet so ga zatožili. Kar ta glavnemu na kadrovski oddelek. Janezu pa to sploh ni bilo všeč. Že zdavnaj mu ni bilo všeč delavno mesto. Želel si je premestitve. Zdaj pa še to. Kar k direktorju mora. Preklinjal je na vse pretege. Nič ni zaleglo.
Na vratih je trčil ob tajnico.
-K direktorju moram.
-Ob kateri uri ?
-Ob deveti.
-Ja, devet je. Debela tajnica je stopila k direktorju v pisarno.
-Kranjc je prišel.
-Naj stopi naprej.
Začul je direktorjev glas. Poznal ga je že nekaj let. Enkrat prej je celo govoril z njim. O premestitvi na drugo, boljše delavno mesto. Zdaj pa spet te obtožbe njegovih nadrejenih.
-Kako eni znajo plezati na nerodnostih in nesrečo drugih. Janez je skušal odgnati črne misli.
Stopil je med vratne podboje. Na direktorjevem obrazu je uzrl mrk obraz. Črni oblaki so se še bolj nakopičili. Tajnica se je ritensko umaknila v svoj prostor.
-Sedite Kranjc!
Direktorjev glas je bil trd in odločen. Nenaklonjen.
-Ne bi tega pričakoval od vas Kranjc.
Udaril je naravnost. Dal mu je takoj vedeti, da je njegov čas strogo odmerjen.
-Imel sem vas za dobrega in urejenega fanta. Ko mi je pa Kirš (Janezov šef) začel pripovedovati o vaših podvigih, sem moral spremeniti mnenje o vas.
Janez je lezel vase.-Gotovo mu je tisti butasti Kirš vse sčvekal. Tudi to, da sem ga poslal v tri krasne, ko me je moril pet do dveh. Ampak , če bi jaz vse povedal, vse kar vem, bi se zdajle tale moj direktor vdrl v tla. Kirševo babo so fukal v kopalnici. On Kirš se je pa delal kakor da nič ni. In to sredi šihta. Pol tovarne je že vedelo.
In kako so gospodje šefi s kamioni vozili materijal za svoje bajte in vikende iz fabrke. Vratarji so zamižali. Nadzorna je zamižala. Kurbe. Vse vem. A mene bote pa zajebaval in ven metal zarad tega, kse ga trikrat na let mal nacugam. Kurbe. Kurbe socialkomunistične.
-Kranjc. Tu v železarni vlada hierarhija. To sami dobro veste. Vsak ima svojega nadrejenega. Tudi jaz. Vsak po svoje ne moremo delati. Za božjo voljo zdržite teh osem ur.
Direktor je za hip premolknil. Janeza so tresle misli.
-Spet litanije. Kako naj zdržim. Med temi tepci. Med temi nesposobneži.Ne znajo drugega kot tožariti. Zajebati. Na disciplinsko. Opomin. Prenehanje delavnega razmerja. To pa znajo. Kurbe komunistične. Še misliti ne smeš po svoje. A so teli fabrški buteljni kdaj slišali za Bacha, Beethovna, Greega? A so kdaj videli kakšno drugo razstavo kot to, od mestnih malarjev pri Jelenu. Imajo pa Mercedese, Taunuse, Ople, pa bajte na centralno. To pa imate kurbe rdeče. Barabe. Zame ste vsi ene same barabe. Na pjančke se upate znašati. Heroji. Kantorji moderne dobe.
Janez ni črknil nobene. Če bi glavnemu ugovarjal, bi takoj dobil knjižico. To je vedel. In trezen je bil. Bolj čistih misli že dolgo ni imel.
-Veste. Direktor se je odkašljal. V njegovem glasu je bila maksimalna strogost. V nekaterih obratih dosti in precej delajo. Drugod spet manj. Pač zavisi od narave dela. Menim pa, da je povsod dovolj demokratičnosti (odkod je pa to pobral. Janezu se je nabrala kepa v grlu.), in da se da marsikaj s kom pomeniti. Vem, da si mlad človek želi hitrih sprememb. Angažiranosti, veljave. Toda vse zahteva svoj čas. Mladi ste še. Nagli. In mnogokrat nepremišljeni. (Ta bi bil pa dober za fajmoštra, je spreletelo Janeza). Enostavno vam manjka strpnosti.
Želeli ste za programerja na elektronskem računalniku. Pravite,da ste se naveličali analize tehničnih okvar. Opravili boste teste. (Spet testi! Ali me bodo vse življenje pošiljali na nekakšne teste. Da se bodo tisti butasti psihologi izživljali). Obljubiti vam ne morem ničesar. Veliko kandidatov že imamo za ta mesta. Mnogi naprej študirajo. Brez znanja ni napredka. Zato bi vam svetoval, da se vpišete naprej v šolo. Srednja šola je danes bore malo.
- A ni čudno, je spreletelo Janeza, da je na zapadu, ja koj streljaj čez mejo, malo drugače. Ford ni imel nobenih šol. Tudi Rockefeller ne. Tudi cela vojska naših dobrih strugarjev, mehanikov, inštalaterjev, elektrikarjev je v Nemčiji, Švici, Avstriji, pa nimajo nobenih visokih šol. Aampak znajo nekaj naredit. Tale pa meni šole. In to še naše šole. Socialkomunistične ovite, kajne, z marksističnim duhom : delu čast in oblast. Delavcu pa kol čez hrbet.
Janez se je zravnal. Nič ni rekel. Le direktorjev obraz je opazoval. Za hip se mu je zdel prijaznejši. Saj ta možak mora imeti tudi težave. Le komu se lahko izpove. Kakšnemu prijatelju. Če ima sploh koga. Ženi ne more vsega povedati. Tudi sinu ne. Človek je vedno sam.
Janeza je nenadoma razsvetlilo. Poblisnilo se mu je. Človek je vedno sam. Da. To bo čisto res. Kamorkoli gre, gre sam z vsemi svojimi problemi. Nikjer jih ne more odložiti. Morda daleč v samoti. Nekje v gozdu. Ob slapu. V puščavi. Nekje daleč.
Opazoval je rjave direktorjeve oči izpod črnih obrvi. Bile so otožne. Torej tudi njegova duša trpi. Direktor trpi. Jaz trpim. Moji prijatelji trpijo. Moja ata in moja mama trpita. Brat trpi. Vsi trpimo. Vsi smo eni norci. To je trplenje norcev. Največje, ko se luna odebeli.
Direktorjeve oči sta bila drobna svetilnika. Janezu se je zdelo, da je tokrat izplaval iz neurja. Vsemu navkljub so mu litanije dobro dele. Nekdo se je ukvarjal z njim. In to sam direktor kadra. Kakšna čast. Torej v tej kurčevi fabrki še nekaj pomenim. Čeprav vodilnim občasno fino nasujem popra. Dve lučki kažeta pot. Ooo, to je dobro znamenje, dobro.
-Tako. Pojdite zdaj Kranjc., je vzdihnil direktor. Pa psihologom se javite!
-Psihologom!?, je odmevalo v Janezu. Kakor da bi bil malo ruknen. Psihologom. Testi. Šola. V rit!.
XXX
Janez svojim prijateljem nič več ni pravuil o smučariji. Vitu je začel razlagati o knjigah. Da bi ne bilo slabo, če bi se vpisal v kakšno šolo.
-Seveda, je koj odgovoril Vito. Oče je ugleden in vpliven. Mati je dobra in pridna. Brat študira. Ti si pa hipi. A viš da to ne gre vkup. Ne moreš biti črna ovca!
-Ja, Vito. Odločil sem se. Janez je pričel z razlago kar na Preseki, ko sta gledala smučarje. Črna ovca sem. Izrodek v familiji. Še ti me kavsaj...! Za korak dva se je umaknil nazaj, da ga ne bi povozil smučar in mu zlil kuhanga. Izpil je do dna in papirnat kozarc vrgel v koš. Napravil je kepo. Tudi Vito. Kepala sta se kot otroka. In vpila :
-Kurba sem te zadel.
-Na, pizda, poštirkana. Lep gospod v kravati. Direktor.
-Naa! Da boš gledal babam med noge.
-Na, da boš mulkam in mulcem talal cveke.
-Na, da bi bil general z zlatimi našitki.
-Na, da bi bil profesor na univerzi.
-Sem rajši koj hipi. Svobodnjak. Freigeist.
-Jaz pa nočni portir. Ali netopir. Ali pir.
Prijatelja sta se prijela čez ramo. Bila sta židane volje, kot že dolgo ne.
-Ti.
-Ja.
-Kaj je s Sabino? Pri Ani nisem bil že dolgo.
-A kaj ?! Ti ni povedala Ana. Dobila je sobo.
-No, super. Kje pa ?
-Na Večni poti.
-Na Večni poti?
Vito se je zarežal.
-Ja, na Večni poti. Blizu Študenta. Blizu Študentskega naselja. Proti Rožniku. Lep kvartir Ljubljane. Najlepši, če mene vprašaš. Pri neki stari babnici je. Fuj jo odira. Oderuška baba. Petdeset čukov plačuje. Elektriko pa še posebej.
-Banda.
-Banda,ja. A naj gre domu, a naj se s ta starim pobije ?
-Ja, kva pa voč. Vito si je dal opravka z nosom.
-Mraz je., Janeza je jelo tresti.
-Pejva na čaj.!
-Pejva.
Prijatelja sta se zdrenjala za okno. V notranjosti bifeja je bilo toplo. Zijala sta v snežinke. Bila sta tiho. Nekaj jima je reklo, da gre mimo še ena zima, in da te ne bo nikoli več. Nekaj jima je pravilo, da vse mine. Da je le sredi vesolja nekaj večnega. Toda te slutnje iz neskončnosti so bile nevidne. Neoprimenljive. Gledala sta v snežinke. Odprtih oči sta sanjala lepe sanje.
-Tisti Bubi, se je oglasila soseda, vse je zaradi njega. Sabina bo ostala doma.
-Sabina ostaneš?
Janez je skušal ugotoviti, kako se bo Sabina dokončno odločila. Sam bi najraje vstal in takoj odšel iz te hiše. Dovolj mu je bilo vsega. V grobno tišino so vdrli koraki po stopnicah.
-Bubi.
Čez nekaj sekund so se s treskom odprla vrata. Vstopil je Bubi. Visok, širokopleč možak, športne postave, Abrahamovih let. Nemara nekaj čez. Takoj se je postavil pred Janeza.
-Vi pa takoj ven!
Zarjul je kot lev. Janez je otrpnil. Kar na stolu je občepel.
-Ven sem rekel ! Bubi je zarjovel z isto močjo kot prej.
-Čigavo je stanovanje ? Janez se mu je takoj uprl. Od togote se mu je glas tresel.
-Od njega.
Bubi je pokazal na soseda, ki je sedel v kotu kuhinje in bil ves čas tiho kot miš.
-Potem me bo on vrgel ven ! , je zdaj odločno pribil Janez.
-Kaj me briga. Vam bom že pokazal ! Sabina !
Bubi se je zdaj z vso jezo spravil na Sabino.
-Sabina! Ti zdaj ostaneš pri mami!
-Pri mami ja. Pri tebi pa ne. Nikoli. Sabina se je tresla od strahu. Na Bubija je vpila kot nora.
-Nikoli ! Nikoli ! In pusti me že enkrat pri miru ! Razumeš !
Popadel jo je histeričen jok. Bubi je stal razkoračen sredi sosedovega stanovanja, kakor kakšen SS oficir. Z očmi je streljal zdaj v Sabino, zdaj v Janeza. Buljil je še v sosedo Marto. Zdelo se je, da ima vse v šahu.
Janez je počasi vstal in si oblekel zimski plašč z mroževim ovratnikom. Bubiju so se nabrale pene okrog ust. Uganil je, da Janez namerava oditi. Spet se je začel na ves glas dreti:
-Vi, vi! Kaj pa mislite da ste ?! Kreten , idiot, to ste.
-Sabina ! , je zavpil odločno Janez. Napravi se. Greva !
Pri tem je že stal nasproti Bubija v napol boksarskem položaju. Za boj je bila potrebna le majhna iskra.
Sabina je pobrala svoj dolg črn plašč. V roke ga je vzela z roba postelje. V drugo roko je zgrabila potovalko in smuknila kot srna mimo Bubija skozi vhodna vrata. Janez je stopil korak nazaj. Bubija je gledal naravnost v oči. Fiksiral je. Potem se je na pragu vrat obrnil in pohitel za Sabino. Manever je uspel.
Predno se je Bubi zavedel, sta bila Sabina in Janez že na polovici stopnišča. Bubi je ves razjarjen priletel na hodnik. Janez je še s kotičkom očesa opazil na vrhu stopnišča boksarski stav krepkega moškega in nihajoča ramena. Čez hip sta bila že na dvorišču. Na svobodi.
Na avtobusni postaji je občutil mehkobo v kolenih. Strah je prišel za njim. Levi krajec zadnjice mu je drhtel kot šiba na vodi. S težavo se je obdržal na nogah. Sabina je bila na koncu z močmi. Krepko se je oklenila za Janezov podlahet. Tako zbita sta se s poslednjo močjo spravila na avtobus.
V torek popoldne je Janez kolovratil sam po mestu. Povsod sama brozga. Še kar so ga zajedale misli o nedavnih dogodkih. Ni jih mogel odgnati. Stopil je v veleblagovnico. Nekaj malega si je kupil. Čopič za slikanje. Potem je zavil v bife pred trgovino.
-Janez, Janez ! Za seboj je slišal znan glas. Obrnil se je.
-Ali ti Sabina kaj telefonira ?
Pred seboj je zagledal Sabinino mater in sosedo Marto.
-Še tebe je bilo treba.
Janez je globoko v svoji notranjosti začutil gnev. Med seboj se prepirajo. Butajo. Hčer odganjajo brutalno od doma. Zdaj me pa babnica sprašuje, če ji njena hčerkica kaj telefonira.
-Nič od zadnjič gospa.
Janez se je znal zadržati. Svojih misli ni povedal na glas.
-Ampak. Naj jo vrag., je ihtela dalje mati. Domov ne pride. Ne oglasi se. Kaj naj naredim ? !
Nenadoma je začela vpiti.
-Pod vlak bom šla ! Pod vlak.
Ljudje so začeli obračati glave proti skupini dveh žensk in mlajšega moškega. Janez je bilo neugodno. Bežno se je oziral naokoli. Polno ljudi je šlo mimo njihovega kroga. V očeh teh ljudi je opazil zadrego, kakršno je imel tudi sam. Baba mu je zakuhala lepo sceno. Komaj nekaj dni po tistem sranju v stanovanju.
-Gospa, lepo prosim ! Ne govorite tako.
Janez je skušal čim bolj umiriti glas. To je vendar brez kakršnegakoli smisla. Upal je, da se bo ženska pomirila.
-Pod vlak bom šla! Ja, ja !
Tulila je kot sirena. Na vso sapo.
Iz sape ji je zasmrdelo po alkoholu. Ko je to čutil , je kratko in jedrnato mirno in olajšano izdahnil:
-Pa pojdite.
Zavrtel se je na petah in odhitel od žensk, kolikor je mogel hitro.
V bifeju so mu že mahali. Dado, Srečko, Jože.
-Kje pa hodiš?
-Obabil se je.
-Špara.
-Bajto dela.
Z vseh strani je padalo nanj.
-Nič takega fantje. Potem je še pridal.
-Tam ena tuli, da gre pod vlak.
-Mlada, stara ? , so planili vsi v en glas.
-Stara.
-Čimprej. , so bili vsi enotnega mnenja.
-Ah, saj to je eno sranje. Ženska se ga natolče. Potlej tuli vse sorte. Baba nikol ne gre pod vlak. Strašit pa zna. Strašit. Sam mene ne. Nisem po pržgank prplavov.
Tako je govoril Janez in si naročil šilce domačega.
-Janez ne more brez stare bande.
Tako je govoril Srečko in si naročil tavžentrožco.
Čez čas je bil Janez židane volje. Bleknil je:
-Kaj pijete fantje ?
-Hura! , so zavpili fantje. To je beseda.
In je vsa druščina na mah postala dobre volje.
-Stari, Joe ga je lopnil z vso silo po plečih. A veš da si dec.
-Saj sem vedel, se je muzal Dado. Johan drži besedo. Johan je naš.
-John ne more brez nas ! Srečko je kar kimal z leve na desno. Ne more. Srečko je imel od prekrokane noči oči velike kot luči na fičku.
-Pejmo, pejmo že enkrat ven iz tega pajzla.
Jože je zarohnel. Tu so vse preveč fine, same okravatlane opice.
-Pejmo v Umivalnico. Novotarijo se je takoj spomnil Dado.
-Nee. Rajši k Trem pesnikom. To je izumil Janez.
-Kaj pa če bi šli k Zelenemu krokarju. Krasen vinotoč. Veliki polni sodi. Hladna klet.
To je bila Jožetova pogruntavščina. In kar je rekel, je obveljalo.
Hrupno so zavili k Zelenemu krokarju. To je bila klet z dvema prostoroma, nedaleč stran od mestnega zaklonišča. Nasproti sodišča. V prvem prostoru je bil rdeč prodajalni pult. Za njim pa police s polnimi steklenicami rdečega in belega vina. V drugem prostoru je bila hladna klet z velikimi lesenimi vrati. V kleti je Bakhus imel dva velika soda in več manjših.
Druščina je zasedla ta rajski prostor. Kot ponavadi. Vsak je že imel svoj prostor. Svoj štokrle. Svoj kot. Zmago, lastnik lokala jih je sprejel z odprtimi rokami. To so bili njegovi najljubši gostje. Izza pulta je brž spodil Anžeta in Žareta. Kajti prišli so njegovi fantje. Fantje, ki jim za Bakhusa ni bilo žal zapraviti celo plačo, če je tako naneslo.
Brž, ko so bili vsi noter, je Zmago je takoj zaklenil Zelenega krokarja.
Janez popiva z druščino. Po ulicah objemajo kandelabre. Nazadnje pristanejo na svoji zemlji. Ta pa ni prav nič mehka.
ŽONGLERJI
[uredi]-Tako.
Zmago si je mel roke.
-Dolgo časa vas že ni bilo naokoli. Hja, fantje. Kaj bomo odprli?
-Plavac. Obrni Plavac! Tako je govoril Jože, s svojim gromkim basom, da so zadonele bačve.
-Saj sem vedel, saj sem vedel.
Zmago se je kar cedil. Pred Jožetom se je hitro obrnil. Marsikaj je vedel o njem. Da je najmočnejši daleč naokrog. Da lahko pol gostilne prebuta. Da celo piše pesmi. Odkar mu je zagrozil, da mu stolče cel lokal, če ne da liter na kredo, Zmago še črknil ni več nobene. In nobenemu birtu v mestu sploh nikoli ni prišlo na misel, da bi Jožu odrekel pijačo, če slučajno ni imel drobiža pri sebi. Odtedaj so bila Jožu in njegovi druščini vrata v vse lokale odprta, posebej še pri Zelenem krokarju.
Zmago je pristavil prazen bokal pod sod na katerem je pisalo PLAVAC. Odprl je pipico in vino je pričelo teči. Klo, klo, klo je delalo in Janez, Jože, Dado in Srečko so željno s slinami na ustih čakali prve kapljice.
-Tok, tok, tok...bo, aaa!
Zmago je dvignil bokal visoko nad glavo. Štiri pare oči se je prilepilo za bokal.
-Nalij že !
-Toči, toči!
-Naj teče, teče!
-A bo že kaj ?
Zmago je s pod pulta pričaral pet kozarcev in jih ročno nalil.
Pazil je, da je kapljico prvi dobil Joža.
-Na zdravje !
Joža ga je že zvrnil. Na dušek. Ostali pa za njim. Ob drugi rundi je bil bokal že prazen.
-Znese?
-Tri some.
-Še rundo gor !
-Kam se mudi ?
-Tišina. je zarohnel Jože. In bila je tišina.
-Na drž.
-Nalij ! Toč.
-Zdej bom jest zanga dal. Janez se je prsil.
-Nazdar.
-Živjo.
-Pizda je dober.
-Super.
-Rukn ga.
-Tazga ni deleč naokol.
-Aj že zvrgu.
-Dado a boš kr čaku.
-Še jaz dam za enga. Dado ni hotel za nobeno reč bit dolžan.
-Ja ta tret nas šele ogreje. , se še Srečko oglasi.
-Ke s bil k smo kvihtal ?
Jože se je zapičil v Zmaga. Potem v Janeza. Razširil je roke, kakor da bi imel v dlaneh uteži.
-Same kikle so ga. Dadu so šla usta narazen.
-Zadnjič sem ga videl z eno. Pa kakšno rt je mela. Pa boke. Martinovko bi lahko spravil noter. Pa bedra, bedra. Savo bi lahko zajezil, Savo.
-Jaaa fantje. A nič ne kavsate ?! Zmago je bil vedno firbčen.
-Kavsamo, kavsamo. A še nis umerkov, da ni več koruze na bevškmu pol ?!
-Eeeeeee, je pihnil Jože, packo nategnt pa res ni nobena knšt. Sj jm grejo noge kr same narazn. Ampak prjatu, prašov sm te, ke s bil , k smo kvihtal ?
Jože se je odkrehal.
-A veš kok sm uzdignu ? Sto pet kil. Sto pet, ja.
-Aaaaaaa.
-Nč aaaaa. , so zavpili.
Zmago se je prijel za brado. No, ja. Saj verjamem. Verjamem ja. Zakva pa ne. Sj, takle desc. Potrepljal je Joža po širokih plečih.
-Na zdar.
-Na zdar.
Od sten in sodov se je odbil grom iz štirih grl. Mušketirji so bili v elementu.
-Hudičča! Janez je bil nejeveren. Tipal ga je po mišicah. Jest mislm, da s s fore.
-Ja kva pa mislš ?! Lan sm jh stodvejstet. Letos se mi ne da.
Dvignil je čašo, -Dejjmo ga.
Kozarec je nastav il pod pipo.
-Zmago odpri!
Vino je teklo.
Zmago se je zbal, da vino ne bi teklo po tleh. Prijemal je za kozarce in pipico. Uravnaval je curek penečega vina.
-Daj, toč Hudiča, kaj čakaš! Joe je bil ves na trnih. -Kajčakaš,kaj čakaš? A smo a nismo!
Čez čas se jim je začelo kolcati. Dado je letel na sekret. Janez je dolgo scal v kotu. Tam je bila luknja za odtok. Jože je dvigoval petdesetliterski sod.
-Poglej ga. Srečko je bil v najtemnejšem kotu. Ker je bil majhen mu nihče v druščini ni posvečal nikakršne pozornosti. Le kadar se je kaj novega domislil.
-Poglej ga. Srečko se je zadrl iz vsega grla. Hreščeče je odmevalo po kleti. Jože je odložil sod. Janez je zaprl režo. Dado je prišel iz sosednjega prostora. V poltemi se je nekaj zasvetilo.
-Nož.
-Nož ma.
-Ampak kakšen ?!
-Ja. Od jagrov sem ga dobil. Ta prav je. Srečku so se svetile oči.
-Dej sem. Jože mu ga je pri priči vzel. Take smo metal pri skavtih. Jože se je razveselil, kot fantič frnikule.
-Pa kakšno špico ma. Dado je bil ves iz sebe.
Jožetova roka je šla nad glavo. Potem je zagrmelo. Nož je bil za palec že zarit v vratih.
-Uuuuaaa. V sredino.
-Čak, čak. Dado ga izdere. Spet je zadonelo po kleti. Zvok se je z oglušujočim treskom izgubljal med sodi.
-Tudi v sredo. Nož je priletel za palec od Joževe zareze.
-Srečo, postavi se za vrata. Nihče ni mogel videti, da je srečo prebledel. Toda, Srečo je že stal za vrati. Zamižal je. Počilo je.
-Ob desnem uhlju, se je zarežal Jože. Dado je izdrl štalet.
-Ob levem uhlju, uaa. Srečko se je potil.
-Dost mam. Dost. !
-Ajd, Zmago gor!
-Zmagooo !, se je drl Jože. -A smo, a nismo?!
Srečko si je hitro natočil čašo vina.
Zmago je ves zelen pritipal do vrat. Razkoračen se je trdo upiral v hrastova vrata:
-Samo enkrat. Samo enkrat. , je prosil. Jezik se mu je zapletal.
-Jasno. Enkrat.
Po zraku je zažvižgalo, takoj nato je zamolklo počilo. Dado je napel oči. Tudi Srečo in Janez. Noža ni bilo nikjer. Zmago je stal kot pribit na vratih. Črknil ni nobene. Zavladala je mučna tišina. Jože je čudno skomignil z rameni. Kot bi hotel otresti težko breme. Srečku je padel kozarec iz rok. Dado se je nehal hihitati. Pod Zmagovimi nogami se je nabrala luža.
-Kri! Srečko je prvi stekel do vrat.
Prišli so čisto blizu. Nož je bil zapičen med nogami. Jože je vtaknil prst v lužo. Na glas je vohal.
-Scalnica.
Izdrl je nož. Zmago se je sesedel v svojo lužco.
-Dost mam tega sranja. Janez je bil vidno razburjen.
-Srečo sprav nož. Jože se je delal ,kot da vse skupaj ni bilo vredno piškovega oreha.
-Raj spijmo še kerga. Dado je že dvignil čašo.
-Zmago toči, hej! Si pa dec, ja dec in pol! Jože ga je kar vzdignil in postavil na kukrle.
Pili so in peli. Še vso noč. Janez se je sredi noči odpravil domov. Čakal je na avtobusni postaji. Petkrat je pogledal na uro. In petkrat je ugotovil, da je takšna ura, da ni več nobenih avtobusov. Bila je ura strahov. Malo se je vlegel na klop. Noge ga niso več držale.
V glavi mu je brnelo. V brado si je brundal:
-Hvala bogu, da sem se jih znebil. Ti norci bodo še pili. Polnoč je. Zdaj nimam več kot pol ure do doma. Zjutraj pa šiht !
Jože je pod sonćno. Dado tudi. Srečo bo plavga ruknu. Janez pejmo, pejmo domu.
Spravil se je s klopi. Zakoračil je proti gimnaziji. Po klancu mimo tovarne. V zavojih ga je zanašalo, kakor bi hotel za seboj zabrisati sled.
-Drekarija., je godel naprej. Spet sem se ga natolkel. Ampak zadnjič v Rovtah je bilo, hk, je bilo še huje, hk. Takrat sem preležal vso noč v gmajni. Proti jutru sem se šele zbudil. Na rosni travi. Bemti je blo mrzz. Bbrrr. Sto posto bolj kot zdaj. Fuj pa ta brozga! Vse mi gre za škornje. Še streznil se bom. Noč je pa lepa, noč. Koliko zvezd je. Pa luna. Kako je velika ? Ampak nekaj gotovo vse to skupaj drži ? Ena sila ali kaj ? Ena nepoznana sila. Že od nekdaj. Ena prasila to vse drži skupaj. Ali bog, ali nekaj takega. O, bog, a moram glih jest tok gor plačat!
In, da sem moral pognati korenine prav na tem planetu ? Raje bi se vozil z letečim krožnikom malo naokoli. Malo med zvezdami. Malo do Proxima Centaury in še naprej. V druge galaksije. Zakaj smo Zemljani tako neumni?! Kar naprej ene vojne ! Od kod sploh smo? A smo iz dinozavrov ali iz krokodilov, ali pa res iz neumnih opic. Hk, velike civilizirane opice, hk.
Ampak takrat v Rovtah. Madona. Tudi na kolena se nisem mogel spravit. Mislil sem že, da sem na onem svetu. Nekaj se mi je prikazalo. Nekaj kosmatega. Da, da, da. Mož z brado je bil. Nekakšen Kristus. Bog. Stvarnik. Ja. Bog oče je bil visoko nad menoj. In jaz sem klečal pred njim. Prosil sem ga naj me pusti živeti. In on mi je govoril. Ja, o dobroti mi je govoril. In jaz sem ga na kolenih prosil naj me reši! Naj me reši vsega zlega. Pred kom? Pred hudičem. Hudič se je naselil v meni ja. Toda zakaj ? Kaj sem storil ? Saj sem se ga samo malo nalil. Na tisoče ljudi se nalije. Hotel sem se dvigniti, pa nisem mogel. Hotel sem vstati, pa so bile noge preveč svinčene. Trgal sem se iz teme. Iz čudnih začaranih globin. Utapljal sem se v umazanih rekah, jezerih, močvirjih. Okrog mene so bili temni rovi, jame. Hotel sem ven. Samo ven na svetlo. Proti svetlobi. Čeri so me zbadale v bedra. Čreva so silila iz trebuha. Iz grla in riti so lezle gliste. Hotel sem jih izpljuniti. Hotel sem zadihati, živeti. Hotel sem iz tega pekla. Vpil sem: Živeti,živeti. Zdaj spet vpijem živeti. Imeti moči. Priti do doma.
Na vrhu klanca, ko je malone prepešačil celo dolino, je uzrl zatemnjeno restavracijo.
-So že zaprli., ga je obšlo. Kar prav. Sicer bi me hudič zapeljal. Malce je predahnil. Potem je spešil po klancu navzdol. Do doma je imel samo še deset minut. Pogledal je na zapestnico. Pol ene. Iznenada je pod cestno svetilko, ob vzožju klanca opazil neko postavo.
-Le kdo tam stoji ? In ob tej uri. Sredi noči.
Pospešil je naprej. Velika postava. Kar nič se ni premaknila.
-Ženska.
Prešinilo ga je skozi vse telo.
-Ženska je. Le kaj bi delala ženska ob tej samotni uri ? Takoj se je streznil.
-Kakor da hoče štopati. Pa kako je velika. Madonca. Saj ji sežem komaj z nosom do grla. In kako velike joške ma. Z njimi bi lahko pokril ušesa. Amazonka. Prava Amazonka je. Le še nekaj korakov je bil od nje. Malo se je priklonil.
-Dober večer.
-Večer.
Visoka ženska je stala še kar naprej kot kip Svobode pod kandelabrom. Janez se je ustavil. Butnil je kar naravnost. Kot kakšen policijski inšpektor:
-Kaj pa čakaš ?
-Sestro.
-Sestro.
Janez se je delal kar se da začudenega.
-Ja. S šihta bi morala priti.
-S šihta !, je nalašč zategnil Janez. Pogledoval je na uro.
Ženska je še kar stala in buljila v Janeza.
-Madona. ,si je dejal Janez. Ta je pa ta prava. To bo pa še hec nocoj. Z bokom je bil nekoliko obrnjen stran od ženske. Potem je enostavno odpel šlic in jel puščati vodo. Voda je curkoma rumenila sneg. V belino je uspel narisati črko F. Potem se je čisto počasi obrnil proti visoki ženski. Ženska ga je opazovala brez vsakršnega sramu.
- Odleže. Spolovilo se je kar hladilo v decemberski noči. Visoka ženska je stala še kar tam pod lučjo in ravnodušno gledala Janezovo spolovilo.
Prijel se je za mlahav ud in vkliknil proti ženski:
-Ti je všeč ?
-Kaaaj ?
-Zvezde, luna...Janez je vlekel po koži uda. Ta se je nekoliko odebelil. Pokimal je proti visoki ženski:
-Noooo.
-Seveda. Ženska se je prestopila.
-Kam ? Kam ?
Janez se je zbal, da mu ne uide.
-Tjale čez. , ga je pomirila ženska. S počasnim korakom je šla na stransko ulico. V temo.
-To bo tista. Janeza je prešinilo kot grom. Ja to je tista, ki rada. Slišal sem že ,ja. Uuu, ta rada. Pa še iz istega kvartirja sva, uff. Bo. bo, bo.
-No. Potlej greva pa malo skupaj, a ne !
Janez se je povsem opogumil.
Visoka ženska ni rekla nobene.
Hodil je tesno ob njej. Desnico je ovil okrog bokov visoke ženske. Kmalu sta zapustila zadnje hiše v naselju. Zavila sta na samotno pot proti gmajni. Na poljih je bilo čez pol metra snega. Ob poti še enkrat toliko. Veje smrek so se globoko povešale nad težo sveže beline. Luna je bogatela s svojim srebrnim sijem.
-Si daleč v hribu ?
-Ne. Koj za vogalom. Ko se začne pot navkreber.
Janez je zdaj čvrto prijel visoko žensko in jo povlekel k sebi. S prosto levico jo je prijel za drugo stran boka. Zdaj je imel obe roki čvrsto prekrižani nad njenim ledjem. Močno jo je pritisnil k sebi. Na vratu je začutil ogromne prsi.
-Lahko odložim.
-Kaj čakaš !
Šele zdaj je opazil, da ima visoka ženska v desnici velik punkelj. Napet je bil kot struna. Visoka ženska je odložila punkelj na velik kup snega ob robu poti.
Komaj se je ženska obrnila proti Janezu in stopila korak naprej, že ji je odpel dolg plašč in pričel gnesti prsi.
-Trde, Trde.
Kot bi trenil ji je potegnil krilo do pasu, perilo pa do kolen. Visoka ženska je počenila in ga prijela za zadnjico. Na široko je razklenila noge. Janezov nabreklež iz šlica, se je zaril med bedra visoke ženske.
-Drž. Drž. Prim!
-Čakaj ,no . Kam se ti tako mudi ?
Ob polni luni, na poti do gmajne, sta dve senci začeli čudno poskakovati. Dolg plašč je bil videti kot plapolajoča zastava v galopu. Nekje je zateglo zavijal pes. Zvezde so se prižigale in ugašale. Svetloba se je poigravala s kristali v snegu. Potok pod hribom je šumel večno pesem. Igrivo se je spakoval pod ledenimi svečami. Pokrajina je bila pravljična. Plapolanje zastav je pojenjalo.
-Pa ni tako prekleto slabo na tej Zemlji, si je dejal Janez. Visoki ženski je ponudil cigareto:
-Prižgala.
-Bi.
-Vleci, vleci.
-Kakšne pa so ?
-Winston.
-Močne.
-Ja. , je uživaško puhnil.
-Ehh, keh, keh, kih,kih,kkk.
Visoka ženska si je položila roko na usta. -Joj, močne.
-Prvič gre bolj tako. Zatika se. Potem se navadiš.
-Ja, navaditi se je treba. Visoka ženska si je popravila krilo.
-Pa niti ni mraz. Ni vedel kaj reči.
-Oh, nii, če kaj delaš. Ženska je bila navdušena.
-Bi še enkrat ?! Janez je odvrgel cigareto.
-Enkrat ni nobenkrat.
Visoka ženska počene in prime Janeza za moda.
-To.To. Janez je od samega ugodja kar godel. -Drgni, drgni.
-Boli.
-Ne.
-Čakaj !
-Kaj ?
-Rinka. Bolj počasi.
-Dobro.
-Bo.
Plapujoča zastava se je spet vihravo razigrala v galopu. Janez se je kot vampir zakopal v vrat visoke ženske. Sesal je kožo. Šele čez čas je opazil, da stojita pod edino svetilko na gmajnarski poti.
-V sneg ! , je zahropel.
-Ne, ne. Čak !
Visoka ženska je še bolj počenila pod Janeza. Ta se je globoko gugal nad njo. Visoka ženska toliko, da ni padla. Z glavo je bila močno nagnjena nazaj v most. Janez jo je z rokami komaj zadrževal.
-Drž me., je zavpila hropeče ženska. -Fukaj me. Fukaj, fukaj.
Visoka ženska je vpila. Janezu je bilo srce. Hudo je sopel.
-Ti tud. Madoona.
Janez se je nenadoma zravnal, ter potegnil žensko kvišku. Na dimljah je čutil njeno roko.
-Teče, teče! Uuuu teče. Visoka ženska si je šla z roko čez obraz. -To je dobro za kožo. Za kožo uff.
V službi je padla Janezu glava na mizo. Ko se je tretjič zgodilo, sta ga obstopila Mičo in Čivka.
-Krokal, aa ?!
-Kavsal, aa ?!
-Ravsal, aa ?!
- Viš kri na čelu., je pridrsala mimo tipkarca Maja. -A, ste se zbutal, dej no po pravic povej. Mi t ne bomo nič nardil.
-Če te pa vid Kirš ! , je zlobno zasikal referent Petelin, bota letela okol mize. Bejš dam. Skrij se nekam! Poglej kakšen si!
-Še kaj tovaršija ? A vi ga pa nikol niste polomil ? Če ga pijemo skupaj u fabrk je vse v redu, a ne. To je pa OK.
Janez jih je s strupenim pogledom ošinjal vse po vrsti. Za vsakega posebej je vedel. Za vse grehe, ki so jih bili storili. Zdaj se pa delajo nedolžne, čiste, angelčke. -Banda.
Nenadoma so se na hitro odprla vrata. Iz sosednje pisarne je vstopil šef Kirš. Referenti so se brž potepli za svoje mize kot politi cucki. Čivka je oddrsala z zajetnim fasciklom pod pazduho, kot da bi bilo vse v najlepšem redu.
Kirš je mrzlo pogledal Janeza. Janez je začel buljiti v papirje pred seboj. S svinčnikom je zapisoval neke številke. Ko je Kirš videl, da ima vse ovce na številu in da ga vse lepo uboga, kot v armadi, se je urno zavrtel na peti in izgubil v svoji pisarni.
Janezu je že petič klonila glava. Zaspanost je bila prehuda. Na noben način je ni mogel premagati. Trikrat je šel pod pipo. Nič. Zavijugal je k Miku.
-Daj brž ključ od kopalnice.
-Na. Pa hitr zbriš.
Pol šihta je prespal v kopalnici.
Drugi dan ga je Kirš takoj ob šestih poklical v svojo pisarno.
-Kranjc! Kje ste bili včeraj ob desetih.
-Po podatke sem šel ...
-Ste komu povedali?
-Ja, kot ponavadi. Za mesečno poročilo, a ne. Janez je govoril kar se da mirno.
-Kranjc ! Kirš ga je nepremično motril. Videl sem vas včeraj kakšni ste bili. Bili ste zlumpani. Odtrgal vam bom štiri ure.
Janez je postal trd. Kuhalo se je v njem, kot v plavžu. -Tebi stari bom pa lepega dne odtrgal glavo.
Imelo ga je, da bi mu zatlačil pest v zakrivljena usta. V usta, ki večno proizvajajo koleričen smeh. Imelo ga je, da bi ga zgrabil za vrat in ga butnil v zid.
-Prekleti senilnež!, je butalo v njem, A ti ga pa nisi sral! Še v srednjih letih si ga sral ! Nekateri še dobro vedo za vsa tvoja sranja, ko so te mrtvo pijanega potegnili ob koncu šihta iz omarice za šihtno obleko... Janez je pod mizo stiskal pesti, v ustih zobe, s težavo se je premagoval, da se mu ni sprožoila mišica na roki.
-Misliš da ne vem, svinjar stari, kako vi šefi in direktorji samo malo skočite med šihtom po opravkih ! Jasno, da se vas boje vsi, vključno z nadzorno, ko kar naprej mahate z rdečimi knjižicami. In vas tisti zgoraj ščitijo in vam rihtajo vse po spisku . Vse za te vaše bajte. Ja, za bajte na lepih poljih.
Za nas so dobre luknje v blokih. Kar držite se skupaj pedri. Toda prišel bo čas, ko boste položili račune za vsak cegu.
-Kranjc! Red velja za vse enako! Pojdite zdaj !
Kirš je vzel papirje v roke in jih začel obračati. Zanj je bila zadeva zapečatena. Janez pa je za hip kot pribit obsedel na stolu. Njegove misli so potovale s hitrostjo elektronov:
-A ti boš govoril za vse enako. Za žlebove, za okna, za vrata, za kup popravil ste vedno šefi prvi na vrsti. Delavci vam delamo in podelamo vse kar je treba, ti gnoj boš pa trgal ure. Sam sebi si odtrgaj cele šihte, saj se tako ne spoznaš na nič. NA NIČ !!
Ne na strojništvo, ne na elektriko, ne na računalnike, ne na organizacijo, najmanj pa na to kaj je človek in kaj lahko naredi ! Na nič se ne spoznaš. Nič si bil in nič ostaneš.
Janez ni črknil nobene. Požrl je slino in odšel za svojo mizo.
Z roko si je podprl brado: - Kaj tiste štiri ure. Kaj Kirš. Fuk je pa bil, fuk. Za tak fuk bi dal Kirš tri bajte. He, he, he, če bi mu še kaj stal.
Zato mu pa babo drug poriva. V kopalnici. Ha.
NERJAVEČA LJUBEZEN
[uredi]Pri Janezu na mizi je zazvonilo. Takoj je ločil medkrajevni telefon od notranjega, tovarniškega. Sprejemanje signalov se je naučil pri radioamaterjih. Nič mu ni ušlo. Niti najmanjši cingljaj. Po glasu je že poznal vse znance in prijatelje. Celo njihovo počutje je zaznal.
-Halo, Janez si ti ?
-Oo, Jasna. Jaz, jaz. Osebno z nohti, kocinami in vsem...
-Pa hitro veš kdo kliče.
-Koj.
-A veš, da sem dobila spet sobo na Bledu.
-A tam kot lani ?
-Ja. Prav tam.
-Jasna, super si. A prideš v soboto že gor ?
-Že v petek zvečer.
-Ja, ti si pa bomba. Ob kakšnih osmih, velja !
-Velja.
-Jasna. Presneta močvirnica. Imej se !
-Gams planinski, ti tudi!
-Čao.
-Čao.
V petek zveččer se je Janez narisal v riklišču. Mala kapelca je še stala tam. Njega dni je Miha po kolenih romal okrog nje. Takrat so se šli igrice: UGANI ALI TE PA KAZNUJEM.
Luč v sobi je bila prižgana. Potrkal je na okno. Zavesa se je odgrnila. Kljuka je zaškrtala. Na oknu se je prikazala Jasna, s širokim nasmehom.
-Daj lubija.
Razširil je roke. Pomolila sta glave drug proti drugemu, naredilo je cmok.
-Čez okno.
-Kar čez okno.
-Tako kot lani.
-Tako kot lani.
Jasna je pomižiknila. Janez je bil že čez.
Okno je bilo v pritličju.
Razgledoval se je po sobi.
-Vse isto. A ne ! Postelje si vrgla za vrata. Na steni je stalaža. Ooo, pa sklednik. Sila si, Jasna.
-Pa peč ! si videl peč v kotu ? Na olje je. Povlekla ga je za rokav v kot.
-Madona pa res. Prava peč na olje. Je kaj olja noter? Jaaa, mrzla je.
-Veš, jutri jo bo gospodinja preizkusila. Sama ne upam. Ni moja. Je od gospodinje. Naj se pa kaj naredi.
-Ah, kaj ! , je zamahnil Janez, sicer pa tako olja nimava.
Na mizi je bila buteljka rdečega. Ročno je dvignil bokal.
-Saj mava tu gorivo. Natočil je za oba.
-Daj povej Jasna, kaj je kaj novega pri tebi! Celo večnost se že nisva videla. Saj bo kar leto naokrog. Čas, teče, teče. Oče, mati zdrava...ja, pošpehavila si se , kva je zej to ?!
-Ah, beži no. Ne bo sile. Doma je vse OK. Novo službo sem dobila.
-Čak, a prav slišim. Novo službo. Ja kje, kdaj ? Ja veš na to se pa pije ! Kje si pa zdaj ?
-Pri moki, piškotih...
-Ne razumem.
-Živila.
-Aha, živila, torej si pri kruhu.
-Tako nekako.
-Pa so pri bivšem podjetju kaj godrnjali ?
-Hja, so. Saj veš kako to gre: Pa moraš iti, pa ravno zdaj...,saj veš sprašujejo, tako iz vljudnosti. Pri sebi si pa mislijo vse mogoče. Hvala bogu da je šla. Imamo tudi svoje...
Janez je trknil ob Jasnino čašo in svojo na dušek izpil.
- Ja, saj tako je. Če greš ti privoščijo. Enega manj. Če zvejo, da greš na bolje, za višjo plačo in višji položaj pokajo od zavisti. He, he, he. Kar naj popokajo od ljubosumja. Raznese naj jih Jasna. Uspelo ti je. Tebi je uspelo. Tralali tralala.
Bil je razposajen kot otrok, ko dobi novo igračo.
-Kaj pa Miha, Milan ? Ju kaj vidiš ?
-Ja. Miha vidim. Miha. Milan je menda pri vojakih. Še prej se je oženil z Marjano. Ja, z Marjano sta hodila, ja. Ja, noseča je, ja. Ja pa še diplomiral je Milan, ja. Vse je pošlihtal. Ja vse.
Jasna je poslušala z odprtimi usti. Lupila je arašide. Mimogrede je katerega dala Janezu v usta. Ko jih je vse olupila, jih je dala v majhno skodelico. To pa je postavila pred Janeza. Jemal je jedra in jih hlastno nosil k ustom. Radovedno se je oziral po sklednikih in opazil velik valjar za testo.
-Priden Milan. Kaj pa Miha ?
-Miha je Miha. Žensko ima v Krotendorfu. Hčerkica je pa luštna. Pri svojih sedmih že fino drsa. Zadnjič smo se dobili na drsališču.
Zamolčal je, kako sta se ga na Griču nabrala in imela potem turnejo po vsej Gorenjski.
-Pa hišo kupuje. Menda tu, na Bledu.
-Daaj no?! Jasna je napravila velike oči. Od kod pa...?! S tremi prsi je naredila značilno kretnjo.
-Ne vem. Še od Winetooja.
-Kaj pa s tisto hišo v Vrbi ?
-Nič.
-Pa kako je pravil: Prešeren, Vrba in jaz.
-Ja. To so bili dnevi.
-Ja pa je blo fajn.
-Ja, Jasna, blo. Blo.
Janez se je zazrl za vrata.
-Kaj pa tisti valjar ! Spominja me na vice.
-Če prideš kdaj preveč nakresan, te takoj z njim pomirim.
-A tako.
-Tako.
Prasnila sta v smeh in kašelj. Arašidi so se jima zaleteli v ustih. Janez se je vsedel bliže Jasni. Prijel jo je za roke. Roka mu je šla prek rame. Skušal je odpeti nedrček.
-Janez !
Jasna je vstala in ga očitujoče pogledala. Dala si je opravka s pomivanjem kozarcev. Nastala je mučna tišina.
Janez pa je tuhtal in tuhtal , kako bi še to noč prespal pri dekletu, kajti soboto je imel delavno in nič se mu ni ljubilo na avtobus ob polnoči.
Odločil se je za ponoven napad. Kot maček se je prihulil do pomivalnega korita in objel Jasno od zadaj.
-Ohh, Jasna. Toliko časa že nisva bila skupaj.
V koritu je zaropotalo. Jasna je spustila kozarce. Obrnila se je. Začutil je njeno čvrsto telo, prsi, trebuh, bedra. Skušal jo je poljubiti. Jasna mu je enostavno razklenila roke. Nekoliko ga je odrinila.
-Hm, močna pa je., ga je prešinilo. Začel je momljati:
-Ja, kaj pa je ? A je kaj narobe? -
-Janez ! Vidiš tistle kup papirjev in knjig?!-
-Vidim. Pa kva ?-
-Moja diploma.- Pomahala mu je z veliko rdečo mapo. Njen ton je bil resen. Janezu je postalo jasno, da ne bo nič z Jasno. Ampak dal se še ni.
-To lahko počaka.
-Lahko. Samo jutri bi bila rada spočita,-
-Spočita. Ja seveda, saj boš !-
-No, Janez. Priden bodi. Saj se boš oglasil še jutri. In lepo bi bilo, če bi pripeljal še Miha in Milana.
-Ne bom !- Kuhal je mulo kot otrok. In bil kot užaljen otrok.
Utihnila sta. Sedela sta vsak na svojem koncu izbe. Kakor na kakšni sodni obravnavi. Noben ni natanko vedel ali je tožitelj ali obtoženec, kriv ali nedolžen. Kar naprej je užaljeno gledal v rob mize. Jasna pa v strop. Ni se mu vdala. Njegova ljubljena Jasna. Pa tolikokrat je mislil nanjo. Pisal pisma. Se opijal. Zdaj pa čepi tam pred njim s tistimi kupi papirja. Ti lahko počakajo. Nič mu ni šlo v glavo.
Nič več ni razumel. Kakšen smisel ima sploh to življenje? Če na smrt ljubiš, si zavrnjen ?! Bolj, ko si nekaj želiš, manj dobiš ! Ali nič ! Ali je to resnica ? Peklilo ga je, ker je boj izgubil. Ranila je njegovo moško samoljublje. To je znala, že od prej. Ker so jo drugi jemali tako, malo za šport.
Sploh se mu ni dalo več naprezati. Pogledoval je na uro. Čakal je na odhod. Bilo mu je vseeno, če ga vrže čez prag.
-Kaj pa Sabina?-
To vprašanje ga je zmedlo. Nekaj trenutkov se sploh ni mogel zbrati. -Sem ji kaj pravil o njej? Sem, o osel.-Noter si je takoj očital.
-A Sabina ! Vse narobe. Konflikti doma. Očim pa te zadeve.
-Daj no!
-Ja. Njena mati me lovi po mestu. Ne da mi miru. Sabina je pa v Ljubljani. Jo več ne kličem.
-Kako da ne?
-Jok , ne! Jasna, avtobus mi bo odpeljal. Letim.- Janezu se je kar na lepem pričelo hudo muditi.-Plašč, plašč.-
Jasna je snela plašč s kljuke.
-Hvala, na lubija, čau bau!
-Na. Nastavila mu je lice. Naredilo je cmok.
Zunaj ga je objel mraz.
-Klinc pa tak randevou ! Samo brenčal. Nič pičil ! Tako si je godel v brk in stekel v noč.
Naslednjega dne je obiskal Miha na domu. Domačija se je stiskala na najožjem delu mesta pod cerkvijo. Pod hišo je noč in dan tekla reka pločevinastih vozil od severa na jug in z juga na sever.
Mihov ata je bil v pozni jeseni svojega življenja utrujen in že precej bolehen. Janez je vedno občudoval njegovo vstrajnost. Ded se je vsako popoldne še odpravil s svojo zakrivljeno palico na sprehod. Na starčevem obrazu , poraščenem s sivo brado, so se kazale ozke črte, vzdolž in povprek. Bile so zrcalo trdega življenja. Še od časa ranjke Avstroogrske. In zdaj je starec dočakal še moderne čase. Čase satelitov, raket in televizije.
Pa mu za vse to ni bilo mar. Proti večeru je šel v svojo gostilno, na svoj frakelj.
Telo ga ni več ubogalo. Vsemu navkljub je starec ohranil bistrino duha. Takega je Janez našel, ko je iskal njegovega sina Miha.
-Oo, vi ste Janez ! , se je razveselil ata. -Stopite no naprej. Miha bo vsak čas tu.
Peljal ga je v šupo. Tako so rekli odprtemu delu dvoriščnega vrta. Ob steni je bila klop in velika miza. Na tej sta oče in sin često južinala in večerjala. Tudi pozimi. Ob najhujšem mrazu. Kakor bi hotela ohraniti neko prastaro navado. Nemara bogomilsko.
Ded si je dal opraviti z ropotijo za lesenimi vrati. Nekaj je iskal. Janezu se je naslikalo, kako sta ga pred tednom dni pila koj čez cesto. Zlato rebulo sta naročila in ata mu je ob tisti priliki dejal:
-Mladi mož! Ne veste, koliko nam v teh letih, pomeni en sam sončni žarek !
Tistikrat se je v zakajeno gostilniško izbo prikradel ozek sončni žarek. Prebodel je gost cigaretni dim. Padal je v zlatem soju na čaše rebule in se odbijal na rdeči plošči mize.
-Odtrgal si je trenutek., je tedaj pomislil Janez. -Sam zase je. S svojimi mislimi. S svojimi spomini. Kaj mu lahko jaz povem. Jaz, ki sem pol stoletja mlajši? V soju sonca je videl življenje.
Saj res. Življenje je v soncu.
-Kako kaj tovarna ?
Janez se je zdramil iz sanjarjenja.
-Zanima ga tovarna. Hm. Kdo bi si mislil, da ata še to zanima.
Lej, lej, kako želi še živeti s časom! Janez je bi več kot presenečen. Pohitel je z odgovorom:
-Na Beli raste nova valjarna.
-Ah, na Beli !
Starec je pogledal proti nebu. Proti Mežaklji. Zdramil se je v globokem spominu. Morda mu je spomin segal v rano otroštvo. Tam so bila polja. Široka polja. Koruze. Pšenice. Poleti in jeseni je puhtelo iz polj. Mak je krasil žita. Zdaj bodo pa dimniki. In dim in prah in ropot bo povsod. Starec se je sključil. V stari Jugoslaviji je bil prevoznik. Furman. Fural je za velike trgovce. Potem je postal posestnik. Velik posestnik, s polji in gozdovi.
-Ja valjarna bo. Sami ameriški stroji. Ne čisto novi. Staro nam prodajajo. Zapufali smo se. -Janezu se je odprlo, kakor bi bil v predavalnici in imel študente pred seboj.-Ampak v tem je naša prihodnost. Plavži in martinove peči so zastarela zadeva. To mora stran. Elektro peči jih bodo prej ali slej nadomestile.
Ko je videl, da je starec nekje drugje z mislimi, je utihnil.
Zdaj ga je le še gledal. Ata je hodil po šupi. Ogledoval je grablje, lopate, kopulice, pregeldal je koso. Kakor bi hotel priklicati v spomin vse košnje, spravila pridelkov,les, drva.
-Ne ne ata. Janeza so prevzele samosvoje misli. -Vašega časa ne bom nikoli dojel. Ne vojne, ne tistih velikih gospodarskih kriz. Mnogo tega ste preživeli. Mnogo štrajkov, lakote, strahu...
Mi mladi vemo to le iz pripovedovanja. Iz filmov. Le tisto šaro za Trst se še spominjam. In praznih tulcev po gmajnah. In kako smo v vrtcu in vse do petega razreda jedli rdečkastorumen sir iz Amerike. V kuhinji na šolah so odpirali Unra pakete. Kos kruha in kos sirčka. To je bilo za malico. Na leta. Dober je bil tisti sir. Dober. Toda čez leta nam je že gledal iz reber ven. Čez čas so bile tu in tam hrenovke. Joj, to je bilo že super.
Danes so drugačni časi. Vozimo se z avtomobili. Hodimo na zabave. Na plese. Vojne so daleč.
Stari mož je snel podkev. Opirajoč na palico se je prizibal k Janezu:
-Ta podkev, mladi mož, je od mojega prvega konja Sivca. Z njim sva vlekla les iz Vrat.
Počasi je sedel na klop blizu Janeza. Zgodbe iz daljnjega življenja so obtičale v starčevem grlu. Janez je začutil kako ata globoko diha. Kako se trudi, da bi še nekaj priklical v spomin. Nekaj trpkega,a nenavadno lepega. Na kotičkih ust so se mu nabrale sline. Čelo si je večkrat obrisal z robcem.
-V tistih časih nisi dobil dela.-,je počasi nadaljeval,-Ne kadar si si izmislil. Konj in voz in nekaj gmajne je bilo že pravo premoženje. Ja. Sivca sem prigaral v nekaj letih. Z golcvanjem. Vse mi je pomenil.-Janez je napel ušesa.-Pomenil mi je toliko, kot danes taksistu avto. In ko sva neke zime, v visokem snegu spravljala les v dolino, se mu je na klancu snela tale podkev.
Ded je prijel podkev in jo potežkal. Tehtal je svojo nekdanjo usodo.
-Hitro sem ustavil konja. Če si zlomi nogo, sem pomislil, bo po naju obeh. K sreči sem našel podkev v snegu. Pobral sem jo in izdrl nekaj žebljev iz oj in koles. Seveda podkev ni dobro držala. Vso pot do doma sem molil. In s Sivcem sva se le nekako pretolkla do doma.
Ded je dvignil kozarec. Med zgodbo je nalil še Janezu.
-Pijte to vino. Dobro je.
In sta trčila. In si nazdravila. Generacija iz prve in generacija izza druge svetovne vojne.
-Miha pa ni.-,je vzkliknil ded.-Pa še rekel je, da danes pride.
-Ata. , Janez ga je imel kar za svojega deda. -Ata, jaz bi kar šel. Na Bled grem. Če pa Miha pride, me pa tam dobi. On že ve kje.
-Seveda mu bom povedal. Bodite brez skrbi. . .Le kod hodi ? Saj bi že moral priti iz Ljubljane !
Stresla sta si roke. Janez je stekel mimo dvorišča. Po stoletnih stopnicah na glavno cesto. Mimo optika do avtobusne postaje, za smer Lesce.
10
Janez se spet znajde v stari druščini z Bleda. S kraja najlepšega raja. Jasna priredi na Bledu kmečko pojedino. Udeleže se je vsi. Tudi veliki umetnik mednarodnega slovesa. To večeru da še posebno bogat in imeniten pečat.
VEČERJA PRI JASNI
[uredi]-Blejca od nikoder!, Janez je besnel.
-Saj bom zamudil na večerjo. Večerjo pri Jasni.
Nestrpno je čakal na postaji v Lescah in pogledoval izza ovinka. Živčno se je prestopal. Prižigal je cigareto za cigareto. Skočil je na brizganc. Avtobusa pa nikjer. In osem preč.
-Že jedo. Se že mastijo. Meni pa kruli v želodcu. Avtobus, kje si ! Pogledoval je proti taksiju. -O, bom pa vzel taksi. A smo a nismo.
Pet korakov je naredil proti taksiju. Izza ovinka je zaropotalo.
-O, avtobus ! Naposled ga je le dočakal.
Prerinil se je skozi ves avtobus na predzadnji sedež. Nekdo ga je potrepljal po rami. Janez se je radovedno obrnil. Usta so se mu razklala do ušes. Na zadnjem sedežu je bil prav on. Človek iz njegove druščine.
-Milan ! Ooo, tristo medvedov.
Od radosti je kar tulil po avtobusu. Potniki v zadnjem delu avtobusa so obračali glave.
-Kje pa hodiš ?! Povsod sem te izkal !
Milan se je zarežal na vsa usta.
-Eee, včeraj od vojakov, danes od punce. Zdaj pa naravnost domov.
-Heee. To bo žur. Janez ni mogel skriti veselja. Že dolgo ni bil tako prešerne volje.
-Ti greš pa k Jasni.
-Jasno. In tebe vabi na večerjo in Miha! Povsod sem te že iskal ! Da prideš, jasno !
-Jasno da pridem k Jasni. Samo domov še skočim. Kar najavi me. Pa filme z morja bom prinesel. Pa projektor. Tutto completo.
-Dec. Sem vedu, da s dec.
-Jasna bo še eno prjateljco prpelala. T povem d bo žur.
-Kva nau. A nm je bvo kdaj dogčas. A se nismo zmerm fletn mel ?
-Da se narišeš u vsh farbah. Bejžva dol, je že Bled tle.
Na postaji sta se razšla. Janez se je zaril v klanec proti Rikliju. Milan proti lekarni. Janez je bil že pri kapeli.
Pokukal je skozi okno.
-Aha. Luč.
Okno je bilo odprto. Nekdo je nekaj brisal po tleh.
-Hi Jasne. -
Janezu je razbijalo srce.
-Kje je ?
-Večer ! Dober večer !
Polglasno je zavpil v prostor. Vse se mu je zdelo preveč mirno. Nenavadno mirno.
-Janez !
Jasna se je prihulila iz notranjosti kot mačka. Nastavila je prst na usta. Zašepetala je :
-Gospodinja !
Ženska na podu je še kar brisala pod.
-Kaj pa počne ?
-Briše.
-Kajj ?
-Olje.
-Olje.
-Je šlo čez ?! Čez peč !
-Čez ja.
Šepetala sta.
Potem je zagledal še eno postavo. Sedela je na postelji, kot na kakšnem samotnem otoku.
-Rajka! Pomahal ji je.
-Rajka, ja. Ne upa v tonf.
Polglasno se je zarežal.
-Ne. Zdaj se je še Jasna režala. Šepetala mu je na uho:
-Veš, ko se je ženska pripogibala.
Neopazno je pomignila proti gospodinji.
-Je imela zadaj na hlačah velik razporek. Bolj ko se je pripogibala večji je bil razporek. Z Rajko sva se pripogibali. V želodcu naju je vse bolelo.
Janez je komaj opazno pogledoval proti zadnjem delu gospodinje.
Jasni so šla usta do ušes. Toda zmogla je nadaljevati.
-Rekla sem, da hočem novo peč. V redu peč. Če že za sobo toliko plačujem. Če je tako v pogodbi dogovorjeno !
-Pravilno.
Janez je resno prikimal. Jasno je prijel za roke.
-Veš. Milana sem srečal. Na avtobusu. Pride ! Miha pa nisem našel doma. Morda je na poti sem ! Morda še pride.
-Prima.
Jasna je bila navdušena. -Še v trgovino bomo morali. Ni še sedem.
-Baba ! Janez je pokimal proti ženski na tleh.-Le kaj mečka ?!
Jasna se je na pol obrnila. Tisti hip je Janez bolje videl Rajko. Po zraku ji je poslal poljub v pozdrav. Rajka je storila isto.
Gospodinja se je naposled zravnala.
Vonj po olju in ožganem je bil še vedno prisoten. Zaudarjalo je iz kota, kjer je bila prej postavljena peč. Gospodinja je odnesla vedro ven brez besed. Janez je ujel kos njenega obraza. Ustnice so bile ostro obrnjene navzdol. Še najbolj so spominjale na brke avstroogrskega vojaka. Ko je šla po dvorišču mimo njega, je pogledal nekam v nebo, kakor da je slučajno tam.
-Sama je nalila olje in prižgala !
Jasna je zdaj spregovorila naglas. Z roko je pokazala na peč.
-Potem je začelo teči. Veš kako je preklinjala. Kot furman.
Kaj pa oddaja sobe z ogrevanjem. Plačala bom za vse. Za ogrevanje. Nazadnje bom pa na mrzlem. Malo Morgen.
Vzela je predah.
-Samo...Zdaj bom še nekaj dni na mrzlem.
Kar je ugotovila ji je trdo padlo. Trše, kot si je mislila.
Janez jo je tolažil :
-Jasna nič ne skrbi. Nekaj si bomo skuhali na plin in vse skupaj zalili. Sploh nam ne bo dolgčas.-Dobro je je vedel , da to ni to, ali v tistem hipu mu ni prišlo nič drugega na um. Brž se je spravil skozi okno do Rajke. S poljubom na lička ji je še enkrat voščil dober večer. Rajka je bila postavno dekle. Toda molččeča, kot riba.
Od nekod je priropotal sivi VW. S steklenico Radenske v roki, s športnim klobukom na glavi ter rdečo rutico okrog vratu, se je na oknu prikazal možak iz divjega zahoda.
-Miihaaa ! , so vsi v en mah zatulili. Od radosti so začeli rajati po sobi. Vedeli so, da v Radenski nosi najboljše domače vino.
-Od kod MIha ? Zvezda večna. Pri tebi sem že bil.
-Od Šuštarskega mosta. Kaj pa tukaj smrdi ?!
Janeza je kar odrinil.
-Aha. Jasna iz Ljubljane. Pa..., čakaj, tisto dekle tam ?! Ja povejte mi že kdo je tisto dekle tam ! Lepe lase ima. Rajka, seveda. Rajka pojdi no sem. Dam ti poljub na ritko.
Razklepetal se je kot vaška baba pri vodnjaku. Poznalo se mu je, da so že tam pri Šuštarskem mostu zalili. Steklenico Radenske je držal pod pazduho kot največjo svetinjo.
-Daj mi šluk !
Janez se je prvi skorajžil.
-Ti pa bejži, bejži ! Miha je kar grmel. Sploh veš kakšno vino je to ?! To je domače vino. Najboljše vino. Pristni Cviček. Iz Gadove peči.
Jasna in Rajka sta bili že na oknu. Nista hotela zamuditi predstave. Miha je božal z levico zdaj Jasno, zdaj Rajko. Najprej je Jasni podaril dolg poljub, potem še Rajki.
-Gazdarica je prva., je komandiral Miha.
-Eejj ! Na šluk pesnik. Samo da ne padeš naokrog.
Potem je Jasna poročala vse o peči in olju.
-Kje pa je tista čarovnica, da ji zavijem vrat ?!, se je hudoval Miha in se že zavihtel čez okno. Takoj je raziskal teren okrog peči. Janez mu je bil za petami.
-Malo se je že razkadilo. Janez je molel nos v zrak.
-A ta stara počepa te tako prinaša naokrog !, je renčal Miha. Spiti bi ji dal vse olje. Sredi zime smo. Pa ti v cimer vrže smrdljivo peč na olje, ki še pušča povrhu !
-Joj ! Deset do sedmih ! , je zavpila Jasna. Rajka, fanta , v štacuno !
Kot bi trenil so se pobrali za Jasno. Ta je že čakala s ključem pri vratih.
-Okno, okno. , je vpil Janez, zapret !
-Ga bom samo priprla, da se zrači.
Po trgovini so počeli velik kraval.
-Bo dobro meso?
Janez ga je na daleč kazal Jasni.
-Ne pozabi na čebulo in česen !, je vpila Jasna nazaj.
-In na peteršilj !, se je drl Miha in si strokovnjaško ogledoval steklenico vina.
-Kruha ni več. , je ugotovila Rajka.
-Bomo pa polento !, se je znašla Jasna.
-Pa mleko ! , je zatulil Janez.
-Pojdi k vragu pesnik ! Pili bomo vino. Najboljše., je zaključil Miha.
V sobi so postavili vse jestvine na mizo. Razdelili so si delo. Miha je tolkel po mesu, kot kovač po železu. Jasna je pripravila ponev. Rajka je sekljala čebulo in jokala. Janez je odnašal smeti.
-Boste videli, boste že videli ! Miha je vrtel glavo na vse strani in tolkel, tolkel. Hiša se je tresla.-Take zrezke še apostoli niso jedli. To bo večerjica.
Pod oknom se je nenadoma zaslišal zvok avtomobila. Nekaj trenutkov je brnel. Luči so osvetljevale kapelco. Potem je vse skupaj ugasnilo. Na oknu je potrkalo. Janez je bil že tam. Okno se je odprlo.
-Milan !, so zatulili vsi hkrati.
Milan je zlezel čez okno. Še prej je dal v roke Janezu filme in projektor.
-Po večerji sledi predstava.
Janez je s filmi v roki zaplesal po sobi. Miha ga je grdo gledal. Kot prikazen iz pradavnine. Nič manj Milana. Roka z lesenim kladivom mu je obstala. Odložil je les, na katerem je bilo meso in zarohnel:
-Kaj je to ?
-Filmi.
Janez je nedolžno pokimal.
-Ven z njimi ! Ven ! Miha je postal ves rdeč v obraz.
-Ven, če ne vam vse stolčem ! Na grad jih zabrišem !
Jasna in Rajka sta obstali kot vkopani.
-Pa ja ni vzel zares ?, je bila začudena Jasna. Saj ne more ..., tako...Rajki so se pričeli tresti roke.
Miha je stal v vsej pokončni drži kot kakšen kiklop nad Janezom. Ta ni vedel v kateri kot naj se skrije.
-Iz Poreča so, je končno zinil Milan.
Miha se je zdaj obrnil proti Milanu, kot bi ga prvič videl.
-Iz Poreča praviš! Nenadoma je izbruhnil v prijazen smeh.
-Ja kaj pa imaš ? Naredil se je radovednega. Kot, da se ne bi nič zgodilo.
-Morje.
Milan se je z vglobokim izdihom vidno sprostil.
-Morje. Ja krasno. Miha je razprostrl roke široko nad glavo. Čudovito. Potemtakem bomo gledali sredi snega in ledu morje, sonce, vedro nebo. Pesnik, zapiši to !
Ja takšne fante imam pa rad. Daj, pobič steči k naši Jasni in ji pomagaj pri polenti ! Veš, veliko gala večerjo bomo imeli.
Mast je cvrčala. Čebula je rumenela. Meso je posivelo in zadišalo. Po izbi se je razširil prijeten vonj po zapečenem. Jasna in Rajka sta prilili olja in kisa na solato. Dodali sta še česen. Janez je pomagal Milanu napraviti platno. Kar belo rjuho sta obesila čez steno. Nekdo je prižgal radio. Soba je bila v hipu polna domačih viž. Miha je plesal po eni nogi. Jasna in Rajka sta migali z zadnjicami. Zabava se je začela.
Kmalu je bilo vse nared. Pripravili so mizo in posedli krog nje. Jasna se je vsedla s spodvitimi nogami. Bila je višje od ostalih. Bila je Kleopatra. Miha je sedel na častnem mestu za goste. Bil je apostol. Prerok. Rajka in Milan sta se stiskala na klopi. Bila sta Romeo in Julija. Janez je bil na vogalu. Bil je Byron.
Velika skleda polente je bila sredi mize. Takoj zraven je bila velika ponev. V njej je bila omaka. V omaki so se kopali zrezki. Iz še ene velike sklede je molelo ven veliko zelenja. Iz vsega je omamni vonj jestvin dražil nosove stare druščine.
-Zdaj pa, je veselo objavila Jasna, naj si kar vsak sam postreže !
Ponudila je največjo ponev, najprej Mihu, Milanu, Rajki, pesniku in sebi. Vsak je pridno vzel svoj kos zrezka. Polento so zajemali z veliko žlico iz največje sklede. In solato.
-Živalsko, se je raztegnilo Mihu iz polnih ust. Živalsko sem rekel. Ampak to se morate meni zahvalit ! Takega kuharja ne boste zlepa dobili.
Potem se mu je zaletelo. Takoj je zatulil:
-Vino, kozarce ! Ja kaj pa čakate ? Kaj le čakate !
-Merlot na mizo, Merlot na mizo, je šlo od ust do ust.
-Pijansko., je nazdravil Janez.
-Glej ga, spet loče ! Miha je kar renčal nad Janezom. Pesnik spet loče. Še sam ga je spil.
-Kje je moje vino ?!
Miha se je ostro obrnil k Jasni.
Jasna ga je vzela s police in ga postavila na mizo.
-Vidiš pesnik ! To je pravo vino. Domače.
-Daj, daj kozarec, da ti nalijem čistega vina !
Janez je pristavil čašo. Miha je nalil do vrha.
Ko je Janez nesel vino k ustom je Miha zagrmel:
-Spet loče ! Spet loče ! Poglej kakšno grivo ima. Pa brado. Kot kakšen Kette.
Druščina se je najedla in napila. Vsak je s svojega kota molel, kot razsuta vreča moke. Nobenemu se ni dalo nič. Bila je tišina. Čez nekaj časa so se po izbi začuli globoki vzdihi.
-Oohh. Smo se napokali.
-Kdo bo še solato ?
-Kdo polento ?
-Polento.
-Pooo...
-Nee.
Jasna je vstala. Roke je postavila ob bok:
-Malo se še pomatrajte, no !
Milan je takoj zinil:
-Oh, kar v smeti !
-Kar v smeti .
-V smeti !
Tako je zabrundal Miha.
Janez je kimal. Zmetali so ostanke v smeti. Prazne krožnike pa v lijak. Jasna in Rajka sta vžgale motorje v telesu. Začeli sta pomivati posodo. Moški so pili Mihovo vino. Jasno, domače, najboljše. Odpirali so usta, kakor da bi hoteli peti. Pa so iz grl prihajali le neartikulirani, grgrajoči glasovi. Punce sta se spogledovali in pripogibali v trebuhu. Zvijalo jih je. Pa ne od boličine. Od enega samega zdravega smeha.
Janez je nosil smeti v kontejner. Ob podboju vrat ga je v tretjo zaneslo. Padel je Rajki pod noge. Ko ga je pobirala in jo je prijel okoli pasu. Miha in Milan sta zatulila :
- Pust jo ! Pust jo, ejga, kar šlatal bi..! A zga vidu ? Nalaš je padu. Falot.
-Fovšarija.
Jasna se je odločno potegnila za Janeza.
Onadva sta ugasnila.
-Zdaj pa filmi !, je veselo oznanil Milan. Postavil se je pred platno, kakor da bi bil v Puli. Filmi bodo v barvah. Figure bodo gibljive.
-Bejš. A bojo kaj govorile ?
Janez ni mogel biti tiho.
-Bodo kar tiho. Bom kar jaz komentiral.
-O, mi smo pa včasih na filmu kero rekli. , se je popraskal pod nosom Miha. V avditoriju krohot.
-Ja, ja. Filme ! Filme !
Sta poskočili srni.
-Mizo na sredo !
Janez je že prijel projektor na polici. Miza je zaškripala. Milan je napeljaval kabel. Miha je primaknil stol.
-Luč !
-Luč !
-Luč !, je trikrat moško zadonelo.
Jasna se je pognala proti stikalu. Nastala je tema. Rajka je zacvilila. V njeni bližini je bil Miha. Na platnu se je pokazalo morje. Obala s turističnimi objekti. Istrske hiše.
-Kaj je zdaj to ?!, je zamolklo odtolkel Miha.
-Poreč.
-Aha.
Po morju so brzeli hitri motorni čolni, jadrnice in sandolini.
-Elanovi so., je bil ponosen Milan. Njegov oče je bil direktor tovarne.
-Kaj pa je to ?!
Janez je kar poskočil na stolu. Opazil je, da so smučarji in smučarke na vodi povsem goli. Na smučkah so se še malo zavrteli, da je pršelo na vse strani.
-Ja kaj ! Nage riti pesnik. Miha se je jel na ves glas režati. Jih menda še nikoli nisi videl ?
-Pa kar nagi. Janezu se je zapletalo.
-Bo kaj seksa ? , je bruhnilo iz Miha.
-Tega na filmu ni., je resno tolmačil Milan., je bil tudi kamerman-,pokazal je na svojo glavo,-preveč zaposlen.
-Aaaa, potlej pa ni vse skupaj nič.
Miha se je delal resno nejevoljenega. Igral je. In to presneto dobro. Nikoli ni mogel iz svoje kože.-
-Aaa, ta je pa dobra. Ta je pa dobra. Kar same so ji stale, si videl pesnik ?
-Auu, je rekla Rajka.
V projektorju je nekaj zaškrtalo. Bilo je temno kot v rogu.
Rajka je spet zacvilila.
-Luč !
-Luč !
-Luč !
Druščina je mežikala v jarko luč.
Vsi so se nedolžno ogledovali. Le Rajki je bilo mokro pod očmi.
-Še kaj ?, je bil radoveden Miha.
-Nič več. Saj ta traja firkeljc ure. Milan je bil užaljen.
-Jaz sem narejen za dolge. Za dolge ! Ne za kratke. Miha je tulil. S pestjo se je trikrat potolkel po prsih. Mimogrede je za zadnjico prijel Rajko, punca je spet rekla :- Auu.
-Kaj pa zdaj ?, je zacvilil Janez. Z desnico je grabil Jasno. Ni ga pustila, da bi šel za moderc.
-Stran taco ! Uš. A zga vidu ! To se za pesnika ne spodobi !
Miha je zarenčal nad Janezom kot lev nad mačkom. Lopnil ga je po zapestju.
-Jaz moram domu. K punci ! Milan je že pakiral projektor v boršo.
-Mi se bomo pa šli...,mi se bomo pa šli..., Miha je tuhtal, tuhtal.
-Uganke.
-Ne, ne, ne.
-Am pam pet podgan...
-Ti kar pojdi domov. Miha je pokazal Milanu z roko proti vratom. Nekaj se bomo že šli.
-Kavico bom pristavila.
-Kavico. Miha je kar odskočil. Ja Jasna, ti jo kar pristavi.
-Ideja. Janez je bil tudi navdušen. Le da je Jasna odprla usta.Jasna je prižgala plin. Miha je stopal gor in dol po sobi. Z rokami je dirigiral, kot upokojeni profesor glasbe:
-Najboljše je vino iz Gadove peči. Iz Gadove. Nihče ne ve kako je dobro. Boš pesnik ?
Ponudil je kozarec Janezu. Ta ga je hvaležno pogledal. In nagnil. Miha je dal desnico na križ, kakor kakšen lakaj v Hiltonu.
-Aajjjs., je zavpil.
Jasna je odmaknila posodo. Miha je tam nekaj šaril in se spet
spekel.
-Aa, kurba jasna.
Zdaj je bila Jasna že pri mizi. Debelo ga je pogledala.
-Kurba jasna. Kletvino je ponovil na ves glas.
-Jaz nisem kurba. Jaz sem Jasna. , je cepetala Jasna.
-Kurba jasna. Miha je bil ravnodušen. Neprizadet. Ogledoval je zdaj roko, zdaj ogenj. Ogenj je še vedno plapolal nad plinskim kuhalnikom.
Milan je stal pri vratih in se smejal na ves glas. Tudi Janez se mu je pridružil. Jasna in Rajka sta gledali kot vkopani.
-Adijo, je smeje odprl vrata Milan. Imejte se naj, naj, do nezavesti.
-Izgini že enkrat ! , je zamahnil z zdravo roko Miha. Opečeno mu je Jasna že pihala. Rajka je sedela poleg Janeza in gledala nekam pod strop. Vrata so se zaprla. Za hip je postalo vse tiho.
-Alo ! Kaj se bomo šli ! Miha je pogledoval naokoli. Pesnik imaš kakšen predlog ? Ti pade kaj na pamet ?
-Ljubezen.
Iz Janeza je kar butnilo. Kar vrelo. -Ja. Vsak naj pove svojo zadnjo ljubezen. Ni treba v verzih.
-Prima ! Miha se je kar zavrtel od navdušenja. -Jasna začni !
Jasna je začela počasi, zlogoma :
-Moja. Moja zadnja ljubezen je bila iz Bosne. (Janeza je kar streslo). Bil je velik črn fant. (Janez je lezel pod klop). Ko sem ga prvič zagledala, me je zmrazilo in segrelo hkrati. Nisem mogla odvrniti pogleda od njega. Ves me je prevzel. (Janez je bil ves mehak v telo). To se je vleklo kar nekaj let. (Janez je obupno zavzdihnil). O bože moj, kakšen fant. (Janez je občutil ostro bolečino v prsih).
-Rajka, ti si na vrsti. Miha se je postavil v vlogo dirigenta.
-Daj, daj ! Vidiš, kako je tvoja prijateljica vse lepo povedala .
Rajka je bila tiho kot grob.
-No Rajka, dajmo...Tvoja največja, najslajša, zadnja ljubezen!
Rajka se je zvila v klobčič. Nenadoma je bruhnila v strahovit jok. Jasna in Miha sta obstala nad njo kot dva rablja.
-Rajka.
K njej na tla se je spustil Janez. Objel jo je okrog ramen in strupeno pogledal onadva. Vsa osramočena sta obrnila glave stran.
-Rajka. Kaj je ? Ne joči no. Ta dva imata kamen namesto srca. Ne vzemi vse tako hudo...
Rajka je bruhnila še v silovitejši jok.
-Pusti jo naj se zdere !
Zaslišal je - Jasnin glas. Je to res. Obšlo ga je neko čudno spoznanje. Nekaj kot, streznitev. Kot , da bi v trenutku vedel za vse. Za vse, kar se dogaja tu na tem planetu in v vesolju. V tem trenutku je ledeno pogledal Jasno. Jasna se je za korak umaknila. Ja pa je le res. Prav to je, kar je maloprej Miha trikrat rekel.
To bi že moral prej vedeti. Spoznati. Jaz norec sem jo pa tako rad videl. Tu pa zabada nož še v svojo prijateljico. Misli so mu prehitevale, preskakovale: le za kaj se ima. Ni lepa, ni grda, tudi postavna ni, pa kar laja, bevska, sika...kača.
-Rajka. Janez je tolažil naprej. Ne ženi si toliko k srcu, no.
Jasna in Miha sta se pobrala ven.
Brisal ji je solze.
-Ne jokaj no.
Poljubil jo je na mokra lica. Sprva čisto narahlo. Kakor, da bi se bal, da bi ga odklonila. Potem bolj korajžno. Rajki je bilo kar prav. Vračala mu je poljube.
-To je bila le igra. Kaj je ljubezen sta onadva dinozavra že pozabila. Nasmehni se malo no. Daj. Meni lahko zaupaš Rajka. Vem, kako zelo hudo je, če imaš nekoga zelo rad. Tako rad, da bi umrl zanj, a ne.
Tisti, tisti, se pa še zmeni ne. Rajka nič ne vemo kaj nas še čaka. Zato jutro prepustimo jutru. Kar je bilo, je bilo. Zdržati je treba. Za vsakogar pride čas sreče. Da, pride. Trenutek, ko si srečen. Morda je prav zdaj tu. Tema dvema kaktusoma, z brado je pokimal proti vratom, je že vseeno. Nič jima ni več svetega. Pozabila sta že, kdaj sta ljubila iz vsega srca. Življenje ju je zabetoniralo. Še norčujeta se iz teh stvari. Klovna.
Vrata so se odprla. Jasna je šla k štedilniku. Miha si je nalil kozarec. Janez je odpeljal Rajko ven. Rekli si niso ne bev ne mev.
-Kaj pa onadva vesta, kaj je bilo z menoj ? Kaj vse se je v meni dogajalo ?!, je hlipala naprej Rajka.
-Saj ravno to je, Rajka. Janez jo je ogrnil z zimskim plaščem. Nič ne vesta. Ampak, ni se ti treba spomniti ravno na tisto najhujše. Pa četudi. Kar zjoči se Rajka. Kolikor se moreš.
Naslonila se je na njegove prsi. Hlipala je kot otrok.
-V vsem hudem je tudi nekaj lepega. Nekaj nerazumljivo lepega.
Janezu so misli parale kozmos. Rajka se je začela umirjati. Janezu se je zdelo, da je sredi vesolja.
-Rajka, pridi greva na rob dvorišča. Tam je čudovit pogled na otok, jezero. Eee, globoko dihaj. Šla sta nekaj korakov čez župnišče proti stopnicam. Eeee, to je raj v noči.
Stisnil jo je k sebi.
-No vidiš. Pa že vse spi. Vse že spi. Polnoč je.
-Zebe me. Rajko je treslo. Ali v duši ji je odleglo. Še bolj jo je stisnil k sebi.
Da. Popoldne in proti večeru je tu življenje vrelo. Zdaj je bilo vse tiho. Prečudno tiho. Božanski mir se je razlezal po deželi. Noč je bila suha, jasna, tiha. Zamaknjeno sta gledala čez mrzlo ploščo ledu nad jezom. Do otoka si lahko šel peš. Drsalci so čez dan uživali v soncu in hitrosti. V daljavi se je svetlikal Babji zob.
Janez je v mislih skušal ustaviti čas. Ali telo je bilo preveč napeto. Ni bilo prave sproščenosti. Čuden srh ga je spreletaval po hrbtu. Zdelo se mu je, da je lažji od kurjega peresa. Sililo ga je nekam kvišku. Ob Rajki mu je bilo lepo. Pogledal je v nebo.
-Jasno je.
Šepnil ji je na uho. Poljubila sta se. Sunkovito. Na čelo, lice, usta.
-A ni lepo? A ti je lepo ? Pri sebi je pomislil : vesolje je strašno blizu. Tu je. V meni. V njej. V nama. O, da bi tako za vedno ostalo.
-Je. Tudi meni je lepo. Že dolgo nisem občutila tako nekaj prijetnega. A ne, da je vse to, kar nas obdaja. Vse to vesolje del nas. Sploh ni več mraza. Janez, a si moreš mislit ! Janez, ob tebi čutim toliko topline. Tako vroč si.
Nežno jo je božal po laseh, za vratom. Dekle mu je vračalo nežnost. Zasukalo ju je v vrtinec opojnosti. Iskra je preskočila. Ogenj večne energije je švigal iz neba v zemljo, iz zemlje v nebo. Prevzela ju je narava večnosti. Prostor in čas se je zlil v eno. Neznano je postalo znano. Neskončno končno. Prazno polno. Vse se je na novo rodilo. Vse staro je v hipu umrlo.
Za trenutek sta predahnila. Zrla sta v golo drevje. Še enkrat jo je stisnil k sebi. Usta so se našla. Čas se je ustavil.
Celo večnost sta bila naslonjena na zid. Mraz se je potuhnjeno splazil pod zimska oblačila.
-Pojdiva zdaj.
Polovico poti sta stekla. Držala sta se krepko za roke. V rokah sta čutila prijetno toplino. Bila sta srečna.
-Kje pa hodita tako dolgo ?!
Miha je prešel takoj v frontalni napad.
-Že celo večnost vaju čakava !
Jasna in Miha sta ju gledala, kakor bi spočela zločin.
-Beži, beži no.
Janez je bil popolnoma miren. In vesel, da je bil enkrat Miha na njegov račun razdražen. Zdaj je Jasna gledala okrog sebe, kakor da se ne bi nič zgodilo.
-Pa ima res kamen namesto srca. , je zatuhtal Janez.
Nastal je trenutek tišine. Jasna si je dala opravka s kozarci. Nalila je preostanek vina. Hodila je po sobi z ukazovalnim glasom:
-Jaz sem tu gospodar.
Ni se ozirala na nikogar. Miha je počasi pil vino. V njegovih kretnjah je bilo zaznati eno samo sporočilo: Če vam kaj ni prav izginite !
Rajka je nemo pogledovala Janeza. V Janezovi glavi se je pobliskalo: Torej nas podi ven.
Miha je prav počasi vstal in se sprehodil po izbi gor in dol. Zdelo se je, da bo napravil govor. Janez je ujel Mihove oči. V njih je takoj opazil kanček smeha. Takega, obešenjaškega. To je bil Mihov smeh pod kožo. Samo njegov. Pa kanček žalosti, skrbi in upanja obenem. Miha je imel tisoč obrazov v enem.
-Me pelješ domov ?!
-Seveda Janez, kaj si pa mislil ! Takoj je prijel za neviden namig. Toliko ga je Janez že poznal. In tako sta v hipu rešila mučno situacijo. Janez bi še ostal. Ali čast je bila prevelika. Umik je visel v zraku. In Mihu je bilo tudi prav.
-Gresta ?!
Jasna se je naredila, kakor da bi ji bilo žal, napravila je velike oči. Janez je bral njene misli. "Vem, da komaj čakaš."
-I kaj pa bi ! , je zarohnel Miha. S prstom je pokazal na Janeza. Tega pesnika peljem domov.
-Lahko noč Rajka !
Rajka je sedela s spodvitimi nogami na postelji. Vse tri je nemo opazovala. Črhnila ni nobene. Janezov gib jo je spravil iz zasanjanosti. Zdrznila se je in ga pogledala naravnost v oči. Janeza je oblila vročica. "Kako lepe oči ima. Temno modre. Kako, da tega že prej nisem opazil ? Seveda, zdaj ko močna luč sveti naravnost v te lučke in kako ji žare..."
Dekletu je stisnil roko. Padla sta v objem. Rajka je zajokala. Janez se ni mogel odlepiti od punce.
Jasna je obstala sredi izbe. Miha med vrati. Usta sta krivila v obliki obrnjne črke U. Tiho je bilo težko slovo.
Miha je stal med vrati. Začel je priganjati:
-Alo, alo ! Greva ! Greva ! Nesojeni ljubimec ! Saj boš še dušo pustil tu .
-Oo, ko bi jo vsaj ! Janez se je obotavljal. Ja, ja. Saj že grem. Povsem odsotno je pogledal naokrog.
-Lahko noč Rajka ! Pri meni se oglasi ! Pri meni. Poljubil jo je in polglasno govoril.
-Že spet vidva !, se ni mogla več premagati Jasna.
-Že spet., je veselo zamomljal Janez in vstal. In lahko noč !
Zunaj je zarohnel motor sivega VW. Janez je prisedel k Mihu.
-Kaj pa si počel z Rajko ?
MIha je razganjalo od radovednosti.
-Nič. Kaj pa ti z Jasno ?
-Ah, nič. Kaj bi le ?!
Nekaj trenutkov je pomolčal, potem je pa pristavil :
-Tu ne bo kruha. Vse skupaj je drek. Ne pridem več.
Janez je bil v svojem svetu. Miha niti slišal ni več. Miha je vozil hitro in divje. Nekje sredi zvezd se jima je vso pot smejala luna.
11
Tudi Sabino upogiba življenje. V svojem novem okolju. Tam vse hiti in nihče nikogar ne pozna. Tam vleče punca nase vse najslajše. Vedno se ji ne da v službo. Hitro jo pritegne družba "na veliki nogi". Nazadnje je pa Janez, tudi kot prijatelj kar dober.
VRAGOLIJE STRASTI
[uredi]Po službi je zavila proti Naselju. Že na sredi poti je srečala stare znance. Glavni je bil Mile.
-Kam pa kam srnica ?
-Domov, ja kam. Blizu Študenta imam novo sobo.
-Kaj domov, kaj !
-Ma, šta kaže ?
-Oće kući, ludo.
Mile jo je tresnil po zadnjici, kakor bi svojo ico hvalil.
-Čuj ! Željko ima rođendan ! Ajde, gremo.
-.Ne morem. Danes ne.
-Ah, kaj ne. Gremo na whisky !
Mimogrede so pogledali v Komuno. Če je slikar Marjan kje blizu. Pa ga ni bilo. Šli so naprej. Kar čez cesto v Daj-dam. Povsod so hrupno in veselo nazdravili.
Od vseh je bil zaposlen le Željko. Mile in Dule sta spala po belem mestu, kakor je naneslo. Denarja so imeli vedno polne žepe. To je Sabina vedela.
Zavili so k Petričku. In se zapili. Do mraka. Potem so se premaknili v Nebotičnik.
Lift boy je bil že navajen okajenih gostov. Elegantno jim je odprl vrata kavarne. Poiskali so prazno mizo. Steklenice šampanjca so letele na mizo kot poletna ploha. Ob polnoči so boljščali v nago žensko na parketu.
-Ma, ovaj streap tease. Ma to je več dosadno. , je naveličano zazehal Mile. A gde je ona ?
-Katera ? , še Sabino je zanimalo.
-Ona, koja s trbuhom radi.
Občinstvo je nenadoma poskočilo na noge.
-Lola. Lola.
Italijanski gostje so zaploskali. Vrglo jih je na noge.
-To je ona. To je ona. Lola. A sad, da vidiš.
Na sceno se je prizibala prsata ženska srednje rasti. Lepo rjavo telo je bilo odeto v svileno tančico. Ženska je bila posuta z orientalskimi obeski od nog do glave. V soju rumenordečih in zelenih reflektorjev se je zdelo, kakor da je prišlo bitje iz drugega planeta. Bobni so zaropotali. Lola je začela divje opletati z boki. Potem s trebuhom. Občinstvo je tulilo. Italijani so v stoje ploskali po ritmu bobnov.
-To je umjetnica. To je umjetnica!, se je drl Dule, da je prevpil vse.
Lola je zaključila točko z Ravelovim Bolerom. Gostje so kar obsedeli. Ženske so držale moške za bedra. Moški so klicali natakarje. Željko je metal stotake na mizo kot igralne karte.
-Vstani svinja pijana!!
Vse glave so se zasukale v smeri vreščanja. Čez mizo je ležal majhen možicelj. Glava mu je mahala čez sam rob. Ženska ga je suvala kar med rebra.
-Se ga moraš zmeraj nažrt. Prasc. Kdo te bo vleku ?!
Prijela ga je za lase in ga porinila na stol.
-Daj premakni že svojo rit ! Uff, uff...Jebemti!
Možak je grozno vrtel oči. Prihitel je natakar z metuljčkom. Z žensko sta ga naložila na rame. Potem sta ga odvlekla do dvigala. Možakar je nekajkrat klecnil, kot bi ga nekdo sunil v želodec.
Zaigrala je glasba. Plesalci so se zavrteli na parketu. Debel Italijan je odpeljal našminkano gospo. Njena zadnjica je od veselja poskakovala. Druščina je nazdravila s šampanjcem. Željko je vrgel petaka na mizo.
-Sad idemo još kod mene!, je oznanil Željko, kot bi odkril Ameriko.
-Pa jasno.
Sabini je bilo že zdaj krasno.
Modri citroen je zavil pred velik blok. V dvigalu se je Sabini malo zavrtelo. Malo ji je bilo slabo. Željko je odklenil. Stanovanje je bilo štirisobno. Pohištva bore malo. Kako je Željko prišel do tega stanovanja, je vedel samo on. Zveze so segale daleč na jug.
Takoj so odprli šampanjc.
In Dule se je takoj vsedel zraven Sabine. Kot bi trenil se je vlegel na Sabino. Prej je potegnil sebi in njej kavbojke do kolen.
Sabina ni natanko vedela kdo je kdo. Sprva jo je malo motilo. Mile in Željko sta delala velik direndaj, potlej ji je bilo vse bolj všeč in je do nezavesti uživala.
-Kje sem ?, je zastokala Sabina. Počasi je razločila veliko orehovo omaro. Podolgovato hrastovo mizo. Vsa prestrašena je pogledala okrog sebe. Z roko je potipala ob vzglavju. Nekaj je treščilo na tla. Svetilka. Dotipala se je do glavnega stikala. Svetloba jo je obslepila.
-Doma sem. So me potlej sem prepeljali ?!
Sosednja postelja je bila prazna. Študentke Karle ni bilo.
-Ah. Saj je nedelja. Šla je domov.
Sabina je govorila kar sama s seboj.
Začela se je tresti. Odprla je hladilnik. Natočila si je pivo. Malo ji je malo odleglo.
-A, dva dni so me...nikamor ne grem. Ne. Nikamor ne grem. Pojdite vsi k hudiču vsi Duleti, Marjani, Janezi.
Oh, Janez. Oh, Janez. Jebemti, kje si zdaj ?! Ko sem sama. Čisto sama. Pa mlada.
Pogledala se je v ogledalo.
-Grda sem. Grda.
Začela je vpiti. Potem vedno manj. Nazadnje se je spustila na kolena in zajokala kot otrok.
-Jasna si ti ! Janez.
-Jest, ja. Kako si kaj ?
-Dolgčas. Pa ti ?
-Konec tedna prideš gor ?
-Pridem.
Tovarniška sirena je zateglo zatulila. Šihtarji so se usuli iz tovarne. Bili so še posebej veseli. Bilo je konec tedna.
-A veš da mi je gospodinja v sobo postavila kiperbuš.
-Kiperbuš. Permejduš. Kaj pa premog !?
-Oh, se bom že znašla. Za dva dni.
-Dobro se vidiva. Čao.
-Čao.
Zavrtel je še enkrat telefon.
-Mitja si ti ?
-Za las si me ujel, jaz ja.
-Maš jutr čas ?
-Maš.
-Maš babe.
-Maš.
-Maš avto.
-Maš.
-Ob šestih.
-Ob šestih.
-Velja.
-Velja.
Odložil je slušalko.
Pogledal je skozi okno. Še zadnji sodelavci so hiteli na avtobus. Še sam je pohitel na ulico. Na svobodo.
Rdeč gost dim se je sukljal tik nad strehami tovarne, kot stara izsušena kamela. Skozi odprte dele martinarne se je videlo kako zdaj to, zdaj ono peč zalagajo. Mežaklja se je kopala v popoldanskem soncu. Žarki so si le s težavo utirali pot do ulic.
V soboto dopoldne si je mel oči. Jutro je bilo lepo. Nenavadno lepo. Ponoči je padlo nekaj snega. Pravljično se je lesketal v jutranjem soncu. Nebo je bilo modro. Sonce je že pokukalo v Janezovo sobo. Pogledal je na uro.
Devet.
-Kaj naj počnem to dopoldne. Pretegnil se je. Pomolil je ude izpod oddeje.
-Ufff. Mraz. Hitro jih je spravil pod odejo. Glavo je zasukal proti velikemu steklenemu oknu.
-Sama belina. Moje smuči pa v kevdru.
Iz pobočij Mežaklje in Jelovice se je belilo, kot da bi Stvarnik vrgel smetano na vso deželo. Odrinil je odejo in stekel k oknu. Radovednbo je opazoval pobočja Jelovice.
-Danes se daleč vidi., si je brundal. Zrak je oster in razredčen. Zunaj je čisto. Bo pa še mraz. Tancal je po sobi in si ogledoval kamin.
-Naj zakurim !? Spravil se je spet v posteljo.
-Bral bom. , je sklenil. Hm, včasih sem bral, hm. Na metre. Zdaj se pa samo še podim naokrog.
Mrzlično je brskal po knjigah. Sartre, Hesse, Quasimodo.
-Čak, čak, to je pa dobro:
"Vsak sam stoji na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden :
in je takoj večer."
-Ha, zdaj je pa jutro, ha.
Zagledal se je skozi okno, nekam v modro nebo.
-Menda bo res. V bistvu smo sami. Vedno smo sami. Nekam bezljamo, nekam nas nosi. Ko pa pridemo tja, smo spet sami. Osamljeni. Brez miru. Ja, brez miru divjamo naokrog. Joj, s starši sem tujec. Odtujen. Ne poznajo me več. In ne jaz njih. Kdaj sem z očetom zadnjikrat odkrito govoril ? In z mamo. Mama pa samo joka. In želi, da bi se že enkrat pri enem dekletu ustalil.
Odložil je knjigo. Buljil je v strop. Dolgo je buljil v strop.
V kuhinji je zaropotalo. Zdrznil se je. Zvil se je na bok. Poskušal je zaspati. Vrata so se odprla. Na pragu je stala mati. V roki je imela polno košaro perila. Zadišalo je po ozonu. Sin se je v postelji zganil.
-Boš kar spal ?
Mati je pogledovala po sinovi postelji. S perilom je šla čez sobo. Odložila je košaro s perilom in odprla balkonska vrata. Zavelo je sveže. Janez se je delal, da se mu strašansko zeha. Mel si je oči in gledal materin obraz.
-Sive lase ima že ob senceh. Pa tako lepe črne je imela. Še pred kratkim. Ob tem spoznanju ga je streslo.
Mati se je sklanjala nad perilom.
-Kdaj boš prišel malo k pameti sin ?!
Janez se je kar zvil pod odejo. Pokril si je ušesa.
Roke matere so bile mokre in mrzle. Mraz ji je šel do kosti.
-Ko bi si poiskal že kakšno resno in pametno punco. Da bi ga spravila malo k sebi, tega otroka.
Kljukice je skrbno pripenjala na zavihane kose perila. Njen obraz je bil žalosten. Njene prijazne oči, so še vedno segale v globino srca. V sebi so še vedno nosile neizmerno toplino in ljubezen. Toda zdaj se je v njih naselil strah in negotovost. Janez se je bal materinega pogleda. Znal je prodreti v prsa. Njena koža na licu je bila še pred kratkim gladka. Zdaj je že opazil gube. Vse doslej ni kazala nič utrujenosti, nič zgaranosti. Le vitalnost je sevala od nje. Toda zdaj je začul komaj slišen stok. Rahel vzdih. Njegova mati se ni znala nič več nasmejati. Če se je že nasmehnila, je njen izraz na licu prežemala trajna trpkost.
-Večno me ne bo prala !
Vstal je in odšel v kopalnico.
-Boš kaj zakuril ?
Iz kuhinje je začul očetov glas.
-Bom že.
Odgovoril mu je kar iz hodnika. V kopalnici je gladil kozji fiks.
-Pristrižem ga. Ja. Pristrižem ga.
V veži je zadel v oljno peč. Nihče je ni rabil. Vsem je bila v napoto. Misel je šinila kot blisk:
-Pa ta oljna peč ! Malo je še brcnil vanjo.
-Kaj ?! Oče je bil že pri njem.
-Poba. Kaj pa ti je ? A si zmešan ?
-Pravim, da ta peč itak nobenemu ne služi. Lahko bi jo prodal!
-Prodal. Posluš ! Če ti kaj ni prav kar izgini ! Kamorkoli !
Razumeš ! A razumeš !?
Očetu so se nabrale pene okrog ust. V obraz je bil ves rdeč.
-Kaj mi je. To peč prodaj ali jo pa vrži nekam drugam. V napoto je. Ne vidiš. Če greje, greje samo predsobo. A je tko. Nikomur ne služi.
-O ti mulc ! A ti boš meni pravil ?!
Oče je bil ves iz sebe. Ti, to je moje stanovanje in zaenkrat jaz odločam o tem kje bo kaj ! Oče je rohnel na sina z izbuljenimi očmi. Do kraja razkačen.
Janez je utihnil. V glavi se je zavrtel že znan film. Pomislil je :
-Že spet stara pesem. Bolje da utihnem. Bolje, da se poberem.
Pokvaril mi je dan.
Zakoračil je v svojo sobo. Zadrlešnil je z vrati. Mati ga je presenečeno pogledala.
-Sta se spet z očetom...?
-Ja. Naj gre k vragu. Pa še tista njegova peč.
-Vidva pa res ne moreta v miru živeti ! Daj za božjo voljo že nekaj počni. In ne hodi mi pijan domov kot zadnjič !
-Oh. Zdaj pa še ti !
Janez je bil povsem iz tira. Peč na olje je hotel prodati Jasni. Vse je bilo že dogovorjeno. Zdaj je pa propadel ves njegov posel. Seveda ni o Jasni črknil pred starši nobene. Le njegovo voljo nihče ni jemal zares. Ne prej, ne kasneje. Od togote se je tresel.
Ko je mati šla iz sobe se je hitro oblekel.
-Ven grem! Samo ven.
-Vse je še po starem.
Janez se je razgledoval naokrog po izbi. Jasna je stekla do omare. Na mizo je postavila steklenico Merlota.
-No fanta, kar zvrnita ga kozarček. Bila je vse bolj ljubezniva. Natočila jima je vina in sebi.
-Tako sem vesela, da sem prišla spet na Gorenjsko. Ta svež zrak. Vsa ta pokrajina. To je čudovito.
-Ti bi se sploh morala preselit na Gorenjsko. Tu, med hribe in doline in jezera., je navdušeno povzel Janez.-Včasih malo pritisne mraz, je že res. Ampak tam v Ljubljani mate pa tisto vlažno, zoprno meglo.
-Lepo je tu na Gorenjskem, zares ! Jasna je bila z besedo v besedo boljše volje. Iz škatle za pralni prašek je izsula pol premoga.
-Grelo bo.
Bila je navdušena.
-Veš Janez nekaj sem ga pa od doma pripeljala. Žlahtnik mi je šel na roke.
Janez je žarel. Jasna mu še nikoli ni bila tako pri srcu. Tako ljubko je žvrgolela. In hitro se je zasukala okrog štedilnika. Kratko krilce ji je veselo poskakovalo krog beder. Bila je kot punčka, ki se gre risentanc. Ko se je sklonila na okensko polico ji je krilce segalo nekaj pedi čez zadnjico.
Mitju je šla vročina od želodca do grla. V grlu se mu je vse ustavilo. Debel knedel je začutil. Ni ga mogel spraviti dol.
-Kaj pa ji je ?!
Tudi Janeza je čudno spreletelo.
Mitja je pogledoval zdaj Jasno, zdaj Janeza. Nič mu ni bilo jasno. Tudi Janezu ne. Jasno je bilo le Jasni.
-Jest, je v zadregi začel Janez, jest sem jo vidu tud u kopalkah. Malo se je zredila, je prišepnil Mitju.
Kiperbuš je zapresketal v kotu. Izba se je ogrela. Merlot je grel prijatelje. V sobi je bilo prijetno. Janezu je zašumelo v glavi.
-Dajmo! Kličimo duhove !
Jasna je že vedela. Janeza vrglo na drug planet. Položili so roke na mizo. Mitja je razširil vseh deset prstov. Na Jasnine prste je položil mezinec, prstanec in sredinec.
-HOC EST ENIM CORPUS MEUM-TO JE MOJE TELO. SPIRITUS SANTUS ET SPIRITUS AGENS-SVETI DUH V MENI PRIDI,PRIZIVAM: VAYU-AKASHA-APAS-PRITHIVI-TEJAS-YEHAVEH.
Na mizi je gorela debela sveča. V sobi je bila popolna tema. Janez je gledal v plamen sveče. V plamenu je videl različne oblike figur. Predstavljal si je, da se plamen veča in veča. Tudi figure so se večale. Iz ognjenega žrela so poskakovali zmaji, hudiči, angeli in device.
Jasna je ponudila roko Mitju. Mitja je presenečen zgrabil za vse prste. Spogledala sta se. Bilo jima je vroče. Obema je igral nasmešek na ustnicah. Janez je gledal samo svečo.
-Ne pride! Janez je bil globoko razočaran.
-Kdo ?
-Napoleon.
Jasna in Mitja sta komaj še zadrževala smeh. Zdaj, ko niso bile več roke na mizi, sta se držala za roke pod mizo.
-Napoleona je klical.
Jasna je končno prasnila v smeh.
-Ja. Napoleona.
Janez je hitel pojasnjevati.
-Hotel sem ga razločno videti v soju plamena. Pa se je prikazala ena čudna bela, bledolika kreatura. Hotel sem ga vprašati zakaj je izgubil bitko pri Waterlooju! Lahko bi zmagal. Zgodovina bi se potem čisto drugače zasukala. Ampak verjetno bi potlej kje drugje izgubil. Večnega zmagovalca ni. Sicer je pa že vse zapisano v Akaši. V Etru. To je že vedel Nostradamus.
Malce je pomolčal. Potem še rekel :
-Zdaj bom držal stojo na glavi.
Jasna je prislonila usta na Mitjevo uho.
-Je že zadet.
Janez je zakoračil k durim. Zaril je glavo v trikotnik palcev in kazalcev ter sunil z nogami navzgor. Telo je obmirovalo. V sobi je nastala tišina. Janez je občutil v telesu prijetne tokove. Prostor in čas je izginil. Preplavila ga je četrta dimenzija.
Jasna in Mitja sta se zvalila na posteljo. Začela sta se strastno poljubljati. Vsem je bilo lepo. Čez čas sta se začela hahljati.
Ob vratih je zagrmelo. Težko zahropelo in zastokalo. Janez je zajamral:
-Ooommm !
Hitro se je pobral. Prižgal je luč. Hodil je gor in dol po sobi. Jasna in Mitja sta se vsedla na posteljo, kakor bi se nič ne zgodilo.
-Napoleon.? , je obzirno vprašala Jasna.
-Videl sem že njegovega belega konja. Njega ne !
-Pa ima tvoj Napoleon tudi sabljo ?, Mitja je bil resen.
-Ima. Seveda jo ima. Tako. Veliko. Janez je nenadoma zatulil. Razširil je roke. Zgrabi se pa tako. Postavil se je med Jasno in Mitjo. Držal je pesti skupaj.
-In tako...
Za hip je roteče pogledal oba. Glas je prihajal iz globine. Še sam ni vedel od kod. Zamahnil je z rokami. Onadva sta odskočila.
-...prekolješ samega Satana. Zdaj ! Zdaj... !, spet je zatulil.
Jasna in Mitja sta odrevenela.
-Zdaj grem pa lulat.
Zasukal se je na peti in zletel proti vratom. Hitro jih je odklenil in še hitreje je bil v veži. Ko je odlival je sikal :
-O, Jasna,o Jasna,o kurba Jasna.
O, Jasna,o Jasna,o kurba Jasna.
V veži jenaletel na Mitja. Nekaj trenutkov sta se nepremično gledala. Janez je mozgal: "Ti bi Jasno. A misliš, da mi ni jasno!"
-Janez, Mitja ga je proseče gledal. -Lahko ostanem pri njej ?
-Ostani.
-Vprašal sem jo, če si njen fanta. Da nisi, je rekla. Da sta prijatelja.
Z Jasno je čutil nevidno vez. Bratsko. Poetsko. Brez najnižjih strasti. Višjo spiritualno. Toda, če sestra Jasna želi vse nižje strasti, naj jih dobi. Če bogovi tako hočejo.
Z Jasno sta ostala sama v sobi.
-Nalij mi.
Janeza se je lotevala čudna odsotnost. Brez besed mu je nalila. Molk je bil neznosen. Na vratih se je pojavil Mitja.
Janez je spil svoj kozarec. Pograbil je bundo in se poslovil:
-Lahko noč vama želim !
Odšel je tiho kot miš.
Pred kapelico je obstal. Spomini so mu privabili solze v oči.
"Tako je, misli so mu švigale in parale nebo, tako je to. Ja. Zdaj jo greje Mitja in moj premog. Naj jima bo požegnano.!"
Spodvil je roke v komolcih. V želodcu je občutil slabost. Zazeblo ga je.
Kako je že Miha rekel?
-Kurba jasna, pa kiperbuš. Preklet kiperbuš. Kiperbuš.
13
Janeza zagreje davna ljubezen. Ker se nesojena izvoljenka ne meni zanj, mu pride nasproti družba starega kapitana. Svojo mladostno ljubezen hoče obiskati v delavnem okolju, v malce nenavadnem času. Bori se z življenjem in smrtjo. Zmaga življenje.
KAPITAN
[uredi]Brez cilja se je potikal naokrog. Razganjalo ga je. Popival je z Jožem in Dadom. S pestjo so tolkli po mizi. Težki pepelniki so poskakovali. Duška si je dajal z maligani. Prepiral se je z vsemi. Iz nočnih lokalov je prihajal podplut. Brez ficka.
Nekega dne jo je srečal. Ob ograji pred Gimnazijo. Na mah se je streznil. Pomel si je oči, da bi odgnal grde sanje.
Tolklo mu je v prsih : res je ona. Brez dvoma. Sedem let je ni videl. Bila je v tujini. Samo to je vedel. Nič več. Še pred petimi leti se je zvijal od bolečine, če je le pomislil nanjo. Bila je še vedno postavna. In čedna kot prej.
-Še bolj fejst je, mu je zašumelo.
Zalotil se je, da bulji vanjo kot bik v rdeče. Premaknil se je do trafike. Delal se je, kot da ga zanimajo vse tiste drobnarije za okenci.
Zdaj je razločno slišal njene korake. Odločne in samozavestne. Da, to je ona. Oblil ga je kurji pot. Srce mu je razbijalo v grlu. Prav tako, kot takrat, ko je stal pred vrati njene hiše. Niti poštenega stavka ni mogel izcediti. Samo čudno jo je gledal. Trpel je. In v trpljenju užival. Takrat se je pokazala na oknu mati. Ko je videla, da stojita ob ograji kot kakšna šolarčka, je zavpila:
-Stopita vendar noter !
Hči je odkimala. Janezu so se zašibila kolena. Tistikrat je bil na trnih. Še na zaključnem ispitu ni imel take treme. Tudi tokrat je bil ves iz sebe. Vse je nihalo v njem. Najmanjši atom. Vse do zadnjega vlakna.
-Ne bi bila rada v tvoji koži.
Samo to je rekla. Samo to in nič več. Dobro je vedela, da mu secira srce. Želela je, da trpi. Živalsko trpi. Zakaj, si ni znal nikoli odgovoriti.
Pes, ki je maloprej še lajal nanj, se je kot po ukazu potuhnil v svojo uto. Slonel je tam ob ograju in trpel.
Janez se je bil nervozno prestopal. Njene tople, rjave oči so ga utapljale. Nikoli se ni mogel ločiti od njih. Oči so ogledalo duše. Bile so njegova vest. Njegova resničnost. Drugi jaz. Zatajena strast. Večno upanje nežnosti in dobrote. In zdaj gre spet mimo njih.
-Živjo Maja !
Pozdravil jo je z največjim navalom navdušenja. Kot nekoč.
-Živjo Janez ! Punca je odzdravila sproščeno, veselo.
Janezovo srce je poskočilo:
- Odzdravila je, odzdravila.
Ni mogel kaj. Ozrl se je za njo. Pred leti je za tem dekletom norel. A, ko se je hotel približati, mu je zastal korak. Odbila ga je dvakrat, trikrat, zanj je bila še vedno Marija na oltarju.
-No. Zdaj je pa poročena. Grizlo ga je naprej. Vedno me kdo prehiti. Vedno vse zamudim.
Pa naj bo poročena. Kar naj bo. Za mene je še vedno tista,ista Maja.
Se je pač odločila za drugega. Pa kva. Z nekom pač deli posteljo in mizo, kot tisoč drugih. Nikoli ne bo zvedela, kako rad sem jo imel! Kako sem bil nor nanjo, nor! Sanjal sem o njej. V sanjah sem spal z njo. Krivilo me je od bolečine. Opijal sem se. Vse samo zaradi nje. O moja velika ljubezen. Poročila si se. Dihaš in živiš z drugim.
Preklinjal sem te. Rotil sem te. Molil sem pred tvojimi nogami. Jokal sem. Dušo sem pribil na tvojo podobo. Dneve in noči sem premišljeval o tebi. Bil sem v tvojem objemu, poljubljal sem te v najslajših sanjah.
Ti pa greš , pa se poročiš.
Janez je hodil po ulici kot mesečnik. Zaneslo ga je v prvi bife. Naročil si je žganje. Maja je bila še kar v njem.
-Enkrat. Enkrat ji moram povedat. Vse. Enkrat ji bom povedal !
Srknil je še eno žganje.
Pogrelo ga je, da se je stresel. Strastno je prižgal cigareto. Zamaknjeno je kadil. Opazoval je plavkast dim. Slednji je polzel po steklu, nekam proti stropu. Zaneslo ga je v davne dni : "... pa tisti njen frajer. Hokeist. Ta je bil pa frajer. Kako mu je punca nasedla. Gospod je priletel iz Amerike. Iz uspešne turneje. S kupi dolarjev. Za belo žabo so morali izrezati izložbeno steklo. Kupil si je motorni čoln. Majo je povabil na morje. Povabil. Potlej jo je pa pozabil. Ja. Enostavno pozabil. Pozabil jo je vzeti s seboj na morje. Gala predstava.
Ja ob kupu denarja si močan. Seveda. Rockfeller si. Še s polno ritjo lahko serješ. Če maš pa za tri šnopčke, maš pa za tri šnopčke. Si pa samo Feller.
Ničla si Janez. Nič. Samo nekaj stokaš v verzih."
Naročil si je tretje žganje.
Za mizo je zaropotalo.
-Prosto ?
-Prosto.
Prisedel je starec z dolgo belo brado. Na glavi je imel pokrivalo. Še najbolj je spominjalo na kapitansko kapo. Starec si je naročil belega vina. Iz žepa črne dolge suknje je potegnil zavojček. Zadišalo je po tobaku. Ves prostor Mlečne je v hipu zavonjal po domačem tobaku. Le-tega je starec stlačil v pipo.
Pravili so, da je bil pred vojno velik komunist. Zadnja leta pa sta ga močno zdelala pijača in tobak.
-Kaj ste tako žalostni mladi mož ?
-Oh. Nič. Nič. Janez se je zdramil.
-Vreme je slabo. Vkup vleče., je nadaljeval starec s kapitansko kapo. Na dež se pripravlja.
Starec je vlekel naprej. V bifeju razen njiju in natakarice ni bilo nikogar. Dim od pipe je počasi napolnil ves prostor. Natakarica je vstala izza pulta in napol odprla vrata. Bolj zase, kot gostoma je zagodrnjala:
-Vedno pride ob tej uri. Da zasmradi kot iz kafre .
-Kako so danes vsi mladi ljudje nervozni ! , je povzel brez zadrege sivolasi in sivobradati starec. Vi ste pa zamišljeni ali pa zaljubljeni. Hja, kako sem bil jaz v vaših letih. Na vrh Stola sem šel ponjo !
-Staremu je očitno dolgčas, je pomislil Janez. Želi si družbe. Osamljen je. A jaz nisem ?!
Pogledoval je v njegovo črno čepico, s črnim ščitnikom. V dolgo, na koncu že rumeno brado in črno suknjo. Kakšnih osemdeset in čez bo. Črna suknja pa kar do kolen. Od nje se ne loči. Kakor od pipe ne. Kapitan. Ja. Za kapitana ga bom krstil.
Janez je namignil punci za pultom. Kelnerca se je zdolgočaseno prizibala. Njeno telo je govorilo:
-Dajta poberita se že, da malo zadremljem .
-Belega in žganje., je prav tako zdolgočaseno napovedal Janez.
-Ja, ja. , se je odgugala kelnerca.
Janez si je prižgal cigareto in zabobnal po mizi:
-Pa imate še koga ? Ženo ! Sina...
-Žene ne. Sina, vnuka.
-Torej je sam. V Janezu so se prepletle misli. Sinovi grejo od doma. Hčere tudi. Če kdo kaj rabi pride. Če rabi za dom, za hišo. Drugače ne. O hudič. Če bom kdaj dočakal starost čez osemdeset, če bom kdaj tako sam, potem je bolje, da me vzame nebo. O, hudič naj vzame ta svet ! A sem za ta svet ?!
Bolestna misel ga je zažrla v jetra. Kelnerca je postavila polne kozarce na mizo.
-Plačam.
-Tri in pol.
Janez je potegnil iz žepa tri tisočake. Denar je imel raztresen po vseh žepih. Prejšnji dan je bil plačilni. Za zapitek ga ni skrbelo. Nekaj trenutkov je še brskal po žepih za drobižem. Potem je nervozno potegnil še enega tisočaka. Ko je natakarica hotela vrniti drobiž je malomarno zamahnil z roko. Kelnerca se je zazibala v bokih.
-Ne bodite tako mrki, mladi mož. Starec je govoril s počasnim utrujenim glasom. Saj je še vse pred vami. Pojdite v svet ! Danes ima mladina to možnost. Včasih smo hodili v tujino s trebuhom za kruhom.
-Ja, je zvezdavo dvignil glavo Janez. Zazrl se je v starčeve oči. V teh je bilo še največ življenja. Gub zaradi goste bele brade ni mogel opaziti.- Ja kapitan.
-Ja. V Franciji v rudnikih sem se nagaral. Tam sem pustil svojo mladost. In vse svoje moči. Pa na solunski fronti.
Janeza je vrglo naprej. Napel je ušesa. Z roko si je podprl brado.
Starec je govoril počasi. Umirjeno. Glas ni niti za ton povzdignil. Kakor, da natanko ve, komu pripovedovati.
-Po močvirju smo gazili. Mnogo je bilo ranjencev. Kri se je lepila vsakogar. Le s težavo smo se razpoznali. Ljudje so umirali zaradi malarije, tifusa. Smrdelo je po gnojnih ranah. Naši oficirji so pa vpili: napred drugovi ! Seci, kolji...(zdaj se je starcu zatresel glas). Kriki ranjenih vojakov so bili strašni. Strašnejši od grmenja topov in žvižganja krogel.
Ene odprte rane smo se bolj bali kot deset ali sto sovražnih vojakov. Ni bilo ne povojev, ne razkužila, kaj šele zdravnikov. Če se ti je zagnojila rana na roki ali nogi, si jo lahko odpisal. Noge in roke so rezali in žagali v na pol podrtih barakah, na sodih smodnika, brez narkoze. To je bila klavnica. Možje so tulili kot zverine. Prevpili so hrup letalskih motorjev. Nekaterim smo dajali žganje, kolikor smo ga premogli. Drugim smo zavezali usta. Ali smo jih pa s kopitom po glavi.
Janezu so se usta kar sama odpirala. V mislih si je priklical slike iz filma Zbogom orožje.
-Tako izgleda torej borec iz prve svetovne. Z brado, ves zapit, zapuščen...!
-Zato vam pravim mladi mož : Pojdite med prijatelje. Veselite se v miru. Poročite se, če se že niste...Naš čas se izteka. Preživeli smo svoje, na tem planetu.
-Ja. Ja kapitan. Janez je le kimal z glavo. Nagnil je kozarec. Mnogo ste doživeli. Mnogo. Zdaj je bil vesel, da je zavil prav v ta prazen bife.
-Preveč. , je dejal skromno starec. Prijel je za črno čepico in šel z roko globoko pod mizo. V rokah je držal močno palico. Ročno se je uprl nanjo.
-Pozdravljeni mladi mož.
Starec se je dotaknil z dvema prstoma za čepico.
-Kakor na ladji, je pomislil Janez. Z isto gesto mu je vrnil pozdrav.
-Pozdravljeni, usta so se samodejno premaknila. Še ves pod vtisom kapitana je ostal sam sredi bifeja.
Kelnerca je zehala za pultom. Levo dojko je naslanjala na prazen šank. Cigareta ji je malomarno visela iz kotička ust. V desnici je držala majhen čopič. Zdolgočaseno ga je pomakala v rdeč lak. Noht na kazalcu levice se je že stapljal z barvo točilne mize. Pogled na prazen bife ji je spet razklenil vinsko rdeče prste.
Taval je iz gostilne v gostilno. Noge so ga komaj še držale. Tu in tam se je krčevito oprijel točilne mize. Mimo njega je zbežalo na tisoče obrazov. Oči, nos, usta raznih obrazov so se podeseterila. Vsi so imeli enak globok, režeč izraz. Na tisoče glasov je slišal. Vpijočih, brundajočih, zakljinjajočih.
-Si spet nalit ?
-Si spet nabit ?
-Poglej se !
-Pojdi spat !
-Nič več pijače !
-Poklicala bom milico !
-Da vas sram ni !
-Tako mlad, pa tako pijan!
Nihče ga ni vprašal kaj mu je. Nihče mu ni ponudil kosa kruha. Nihče ni imel lepe besede zanj. Nobena natakarica ga ni vprašala če bi se nemara vsedel, odpočil. Kaj pojedel. Gonili so ga kot psa. Iz vseh bifejev. Iz vseh kavarn. Iz vseh lokalov. Kakor, da bi jim ubil mater, očeta.
Telebnil je sredi ulice. V lužo. S premočeno in umazano bundo je taval po mestu. Njegovem rdečem mestu. Mestu polnem socializma. Idej. Obljub. Strastnih govorov pod rdečo zastavo. Otrok socializma je padel v lužo. Nihče ga ni videl. Otrok socializma je izgubil zavest. Nihče ga ni pobral. Otroka socializma bi lahko kap in našli bi ga šele drugi dan, poleg neodpeljanih smeti. Oh, to, to je bil nek pesnik nepriznan. Ja, še nepriznan. Komu mar.
V luži je nekaj časa čoftal. Kot otrok v lavorju. Na majave noge sta ga postavila krepka mladeniča. In takoj zbežala. Druga dva sta prišla bliže:
-Spet trpiš, Janez ?!
Trpel je kot žival. Vsi obrazi so bili podobni opicam.
-Zakaj še ne crknem ?!
Agonija je bila v podobi smrti. Nekateri so imeli podaljšane glave, drugi sploščene, tretji so bili kumarice, četrti čebulice.
Nekatere glave so imele obliko steklenic piva, različnih kozarcev.
Ob prečkanju ceste so oglašujoče, z visoko frekvenco, zacvilile zavore.
-Kreten ! Idiot ! Kje pa hodiš !?
Komaj, da je kaj zaznal. Kar naprej jo je mahal. Ravnal se je po cestnih svetilkah. Zanj so bili edini svetilniki. Edina luč.
Nenadoma se je znašel pred železno ograjo. Ograja mu je segala do prsi. Prekotalil se je čez. Ko je odprl oči je občutil da ga pošteno zebe.
-Moram hodit. Moram.
Nagon po ohranitvi ga je spravil v hojo. Ravnotežje je le s težavo lovil, toda bilo je bolje kot ležanje na zemlji. Spomnil se je slike iz internata. Ko se je izmuznil skozi planke je že bežal pred vzgojiteljem. Bežal je čez dvorišče v staro mrzlo stavbo, kjer je bila včasih hiralnica. Vzgojitelj bi ga na stopnicah kmalu ujel. Skril se je v kopalnico. Za vrata. Vzgojitelj je tekel po stopnicah v drugo nadstropje.
"Počakat ! Počakat je tulil po vsej stavbi. Odmevalo je kot v sodu. Hitro se je splazil v učilnico in odprl knjigo. Ko je prišel do njega vzgojitelj, še ves zadihan, ga je lepo pohvalil. Kako se je v eni sami minuti zbral, mu ni bilo nikoli jasno.
Gledal je obrise velike hale.
-Madona, saj sem u fabrk !
Na svoji poti ni srečal žive duše. Za večjo halo je bila manjša, koj ob Savi.
-Tam bo pa Maja. Včasih je vsaj delala tam.
Luna je sijala s polno močjo. Gledal je zvezde. Opazoval je neskončno nebo in vse se mu je zdelo tako naravno. Enostavno. Za hip se mu je zdelo da na svetilkah čepijo Pink Floydi. Razločno je slišal The Dark Side of the Moon.
Odprl je neka železna vrata. Oslepila ga je svetloba. Zagledal je dva velika valja. Potem kos velikega rdečega kvadra. Manjši valčki so se vrteli in pomikali rdeč kvader. Šel je do stopnic. Povzpel se je na ogrodje. Sprejela ga je omamna vročina. Dobro je poznal to ogrodje. Zdaj je vedel kje je. Sredi valjarne.
V hali ni bilo žive duše. V kabini je valjavec pomignil vodilnemu.
-Kaj pa tistile tamle ? Kaj za vraga počne ? Pojdi pogledat!
-Že grem!
Valjavec je valjal naprej.
-Še na sedem spravim. Še malo.
Z blooma je buhnila vročina mimo kabine. Pogledal je proti mostu ogrodja. Postava je slonela še kar ob ograji. Dežurni je bil še nekaj metrov od stopnic.
Janezu je bila omama od vročine prijetna. Gledal je rdeč kvader.
-Čez trenutek je lahko vsega konec. Lahko. Kva pa kerga briga.
Bežno je zaznal, da mu gre nekdo nasproti. Prečkal je most, stopil je na prvo stopnico. Pred zadnjo ga je čakal glavni inženir.
-A si zmešan ? Kaj delaš tu ?!
-Pojdi v rit.
Janez je šel mimo njega, kakor da se ne bi nič zgodilo. Za vogalom železnih vrat se je med konstrukcijo jeklenih hodnikov izgubil. Čez nekaj minut ga je iskala varnostna služba. Ker je poznal vse luknje ga niti eden ni našel.
Valjavcu Davorju so se zatresle roke.
Postava, ki je izginila izza vrat se mu je zdela znana. Misli so mu nehote odšle v šolske klopi. Da ni Janez. Z Janezom sta v razredu nekoč naredila pravcato vojno. Z obeh barikad šolskih klopi se je razred razdelil na pol. Koščki krede so deževali na vse strani. Učiteljica je oba za ta sladke. In starši v šolo. Ja, Janez je bil pri vsaki trapariji zraven.
Dežurni je stopil ves bled v kabino.
-Jebemti, kmalu bi moral ustaviti progo ! Kaj je bilo ? Kdo je bil ?
-Kranjc. Sem že javil na nadzorno !
Davorja je streslo.
-Pa je bil res on.
-Kaj ?!
-Oh nič, nič.
-Pa kako je not prišel.
-Kot duh.
-Nalit duh. Kot čep nalit.
-O, ga bojo dobl.
Davor je stisnil zobe.
-Njega pa ne. Tud čej nalit je bolj brihten k pa...
-Kaj ? Glavni inženir ni slišal Davorjevega mrmranja. Slišal pa je:
-Nič.Nič.
Janez je gledal kako sence beže mimo njega. Vedno jo je potem ubral v nasprotno smer.
-Da bi se scvrl na žarečem plehu ! Kdo je pa že to videl ? Ampak Maje pa ni bilo nikjer. Prazne pisarne.
Hladna noč ga je spravljala v treznost. Proti jutru, ko je bila še trda tema, se je spravil domov.
-Takega šihta pa še ne ! , si je dejal, predno je zaspal.-Takega.
-Janez.
Podala sta si roki.
-Hudiča ! Je kaj pijače ? Prav takrat je ni, ko kdo pride !
-Kaj če bi zbrali za kakšen literček ? , je predlagala Sabina.
-Predlog dober., se je oglasil hitro Nikola, grem kar ponj, toda samo tisočaka lahko pristavim.
-Tukaj jih imaš še tri! Oštarija je takoj čez cesto na križišču., se je prsil Janez.
-Cilka ! Daj mu prazno steklenico !, je še dodala Sabina, da se je vedelo kdo je glavni pri hiši.
Ko so se zaloputnila vrata za Nikolo, se je Cilka sklonila k Janezu. Začela mu je zaupno razlagati, da je tudi Sabina lahko vse čula:
-Tip je prepotenten. Vbil si je v glavo, da postane virtuoz. In zdaj naj bi bila jaz tista ! Ampak o tem ničesar pred njim. Danes so ga v Operi že pošteno oprali. Ves je iz sebe. Pravi, da bi že zdavnaj lahko uspel. Da so neki tipi tam, ki ne puste nikogar blizu...
-Kot povsod ! , se je vmešal Janez. So pač taki mojstri, šefi, da jim nič ne more do živega.
-Nič, nič. , je prhnila Sabina. Še samoupravljanje ne.
-Ja, ja, tako je, je nadaljevala Cilka, pri nas v Operi ni ne duha, ne sluha o tem. Kako si že rekla: samouprave ja. Je direktor, ki vodi orkester in balet in še en drug, ki leta naokrog ima pa petkrat več, kot vsi ostali. Pri nas ni niti enega člana v partiji. Morda bi bilo potem drugače, kaj vem.
-Umetnost in partija ?! Janez se je lopnil po čelu. Kdo je pa že to videl?
Na vratih se je prikazal Nikola. Janezu se je zdelo , da je vstopil Paganini.
-Kot Paganini tale naš Nikola, mar ne !, je rekla Cilka. Janeza je vrglo nazaj. "A mi ta punca bere misli ali kaj !"
-Ja.ja. Že prej sem hotel reči., je zamomljal Janez.
Sabina je ležala na postelji. Brala je. Kot da onih ne bi bilo. Kot da ji vse skupaj nič ni mar.
Janeza so še kar naprej vabili njeni boki. Večkrat se je vlegel k njej. Medtem je izpil čašo Cvička, ki ga je bil Nikola prinesel.
-Cilka, ej Cilka, mar midva ne paševa skupaj ! Po dveh kozarcih se je Nikola skorajžil in zabrenčal okoli kolegice. Kaj bi se tako branila ?!
-Pusti me ! Beži !
Cilka se ga je otepala, kolikor je mogla.
-Ne moreš spraviti te roke že nekam !
Janez je ležal pri Sabini in opazoval onadva, kako sta se prerivala na pomožni žimnici. Sabina je zaspala.
Splazil se je na rob postelje.
-Na zdravje Cilka, Nikola !
-Na zdravje Janez.
Vsi trije so nazdravili. Sabina se je zbudila:
-Dajte že mir, no ! Janez jutri zjutraj imaš službo. Samo enkrat te bom zbudila ! Potem kakor hočeš. Tudi jaz jo imam. In še pogovor z direktorjem.
-Eej ! Kaj bi !, je razposajeno vzkliknil Nikola, spij z nami čašo ! Nagovoril je vse:
-Pozabimo na vse skupaj ! Janez, si bil že v vojski ?! Tam sem spravil orkester skupaj. Madona smo šibali. Prvi smo bili. K vragu vse skupaj ! Ko sem bil še študent, samski in brez denarja, to je bilo življenje !
-A ni čudno, ga je dopolnil Janez, ko imaš vsega dovolj si še najmanj zadovoljen. Kar naprej iščeš nekaj boljšega. Egoizma ni ne konca ne kraja. Egoizem prinese človek že z rojstvom na svet. Miru nimamo več. Ne med seboj. Ne v sebi. Ne z bogom. V sebi bi morali iskati boga. Vsak bi moral najprej v sebi najti mir.
-Nehajte že filozofirati !
Sabina je bila vsa iz sebe.
-Ta Janez mi kar naprej filozofira.
-Opla, zdaj sledi speach. Janez je prešel takoj v napad.
-Joj, glavo mi bo razneslo.
Sabina se je prijela za glavo.
Janez se je ogrnil z belo rjuho. Kakor je bil videl stare Grke v muzejih. Iz rjuhe mu je molela samo brada s kuštri. Postavil se je v kot:
-Our World is shaking now. War are all over the World. We need time. We need peace. We need love. All is need is love. Love...love, love.
Po desetih minutah se je sesedel.
-A je že nehal !? A je že nehal !? Sabina je bila vsa iz sebe. Dost mam vsega skupaj ! Dost ! Ura je že polnoč. In njegove govore. Speache. Zadnjič je ob svečah pod cerkvijo tulil. Vedno mi nekaj govori, pridiga ! Nekega dne bom znorela. Ja, znorela.
-Oh ne ljubica, potlej bo pa dolgčas. , se ni dal Janez.
Nikola in Cilka sta se režala na vsa usta.
Nikola in Cilka sta se kobacala po postelji.
-Daj no mir Nikola ! Nikola ! Cilka je že vreščala.
-Ne šapaj, ne šapaj ali pa grem k onim dvema!
Ko niso besede nič zalegle, je Cilka energično vstala in se vlegla poleg Janeza. Janez je ležal med Cilko in Sabino in od zadovoljstva predel:
-Blažen med ženami, blažen. Cilko je objel okrog vratu in se krepko stisnil ob njeno telo. Zazdelo se mu je, da bo Sabina zavreščala. Pa ni. Bila je obrnjena s hrbtom in zdelo se je da spi.
Šiška je spala. Reka avtomobilov je polzela iz severa na jug in iz juga na sever. Monoton ropot uspava. Posamezne lučke v sosednjih stolpnicah so kazale, da imajo ponočnjaki še veliko opravkov. Kaj se dogaja za vsemi temi okni ve le ljubi bog.
Nenadoma je Nikola vstal.
-Domov grem.
-Kaj bi hodil domov ?, ga je rotila Cilka.
-Ob tej uri !?, je bila ogorčena Sabina.
-Zaspi !, je zatulil Janez. Kot kralj na široki postelji.
-Sam ?, je vztrajal Nikola. Kaj bi sam ? Raje grem domov.
-Pa pridi sem., se je usmilila Sabina.
-Pa naj pride., je popustila Cili.
-Pa ja. , je zazehal Janez.
-Štirje na eni postelji ?!, je bil skeptičen Nikola. Ne. Raje grem.
-Noben ne bo hodil od mene ob tej uri!
Sabina je bila odločna. Nikola se je že priplazil k Sabini. Sabina je prižgala malo luč. Janez se je obrnil. Videl je Nikola kako se je v gatah vlegel k Sabini. Na spodnjicah se je poznalo nabreklo spolovilo. Janezu je zagomazelo po hrbtu. Zavalil se je nazaj k Cilki. Pričel ji je vleči hlačke navzdol. Enakomerno tresenje je prišlo najprej od Janeza in Cilke. Čez nekaj minut je Cilka zajavkala:
-Janez boli me maternica.
-Kaj, kaj ?
-Boli me, nehaj.
-Zdaj smo pa tam.
-Kaj?
-Nič.
Janez je tlačil ud med bedra.
-Janez nehaj !, je spet zajavkala. Mislil je, da bo že povsem njegova. Mislil je, da tako zaradi lepšega gpovori. Ud mu je splahnel. Nehal je. Čisto ugasnil je. Poskušal je še s prsti.
-Nehaj Janez.
Potegnila si je hlačke navzgor in se odplazila na drugi konec postelje.
Medtem sta se Sabina in Nikola že lepo ljubila.
Janez se je ves nesrečen obrnil proti Sabini.
-Sem pač v službi., mu je flegma zabrusila.
-Še to. O porka madona. Janeza je streslo. Od samega satana si! Grabila ga je sveta jeza. Objel je Sabinin vrat in jo začel ljubiti. Nikola se je ves prestrašen umaknil v stran. Sabina se je od velikega presenečenja obrnila na trebuh.
-Kaj ti je !? Bila je ogorčena. Jezna. Razburjena.
Cilka se je spet zrinila na svoje prejšnje mesto, zraven Janeza. Janez se je zvalil Cilki na bok. Nikola je pričel, kjer je nehal. Janez je objel Cilko. Nikola se je zvijal po Sabini. Cilka je ponovno odrinila Janeza. Janez je tuhtal.
Tuhtal je in tuhtal kaj za vraga mu je storiti. Nič ni bilo ne pri Cilki, ne pri Sabini.
-In kaj ji je očim že govoril ? Katero zlodejsko besedo ?
Potem mu je kapnilo. Sabini je na uho prislonil usta.
Sabina je šinila v zrak kot raketa. Nikolo je odneslo v kot.
Luč se je prižgala.
-A to mi boš govoril ! Ti. Ti ! Sikala je kot kača. Cilka se je takoj zbudila.
-Veste kaj pravi !? Da me bo ubil. To,...to...,kar sem že doma neštetokrat slišala ! Zadnje besede je vpila. Šipe so se zatresle. Vsi so bili na nogah. Počasi so se sesedali za skromno mizico.
-Vedno mi dela scene, ta ta Janez Kranjc !
Sapo je zajemala iz vseh pljuč. Še kar se je tresla.
-Aah, kaj bi. , je zamahnil z roko Nikola. Kaj pa če je to samo njegova finta.
Janez ni rekel nobene. "Pa sem jo. He. Pa sem jo." Njegov ego je užival.
Sabina je legla. Janez je bil že zraven nje.
-K vragu Janez ! Pojdi k vragu ! Slišiš ! Sabina je divje kričala.
-Pa nič.
Janez je malo posmrknil.
Sabina je šla na pomožno žimnico. Prav tako Nikola in Cilka. Na francoski postelji je ostal sam. Čez nekaj minut je začela Cilka spet vreščati:
-Nikola. Nikola nehaj šapati! Ne šapaj! K Janezu grem.
In je prišla k Janezu. Prala mu je ušesa in glavo:
-Ljubusumen je. Ta norec je ljubosumen. Vsepovsod mi dela scene. Ta virtuoz.
-Kaj boš z njim ?
-Nič. In veš kaj še je ?
-Ooooo, ne. Janez se je zarežal.
-Psst. Cilka mu je položila prst na usta. Zaspi zdaj.
Janez je ležal na trebuhu. Z eno roko se je oklepal Cilke.
Z nosom je rinil v njene prsi. Rad bi zaspal. V lobanji mu je vrtalo: "Ali so vsi okoli mene nori, ali pa sem nor jaz ! Bog ve koliko je že ura, tri, štiri..."
Ritem zadnjic na pomožni žimnici je naraščal. Zaslišal je Sabinino sopenje. "Kurba dobro se mi maščuje! V maju sem jo zmerjal s frigidnico. Na zdaj pa piha kot kovaški meh. Kako stoka. Goni se kot šterna. Že prej se je gonila." Sopihanje je pojenjalo. Janez je skušal zaspati. Cilka je že spala. "Čisto navaden norec sem. Norec. A moram s takimi cipami sploh imeti opravka. Profesorce so za mano norele, ne pa takele...,še diplome nima. Aj to važn ?! Uuuu Janez ke ti hodš ?!"
Janez je začutil v želodcu bolečino. Kakor, da bi mu skozi spolovilo odtekla vsa energija.
-S Cilko itak ne bo nič. Spi kot ubita. Napravil se bom in stisnil iz te luknje.
Vstal je in si pričel vleči hlače gor. Oblekel je srajco. Jopico. Škornje.
Nikola in Sabina sta kadila. Potiho sta se pomenkovala. Za Janeza jima še mar ni bilo.
-Me boš poklical ?
Slišal je Sabinin glas. Imelo ga je, da bi ji prislonil eno. Seveda je bilo to namenjeno Nikoli.
-Bom., je pridušeno pritrdil Nikola. Kje delaš ?
-Na Investicijskem, telefon je ....Poglej ga vstaja ! Sabina je pošizila.
-Prekleti ! Kaj ti je ?!
-Nič. Grem. Dobro se imejte.
Zdaj je bil Janez miren.
-Janez !, Sabina je bila vsa iz sebe. Sam si kriv. Tisto govorjenje. Če bi to zinil en kreten..., ki ne ve za abecedo. Bi razumela. Ne pa ti ! Pri vseh teh buklah, ki jih imaš v glavi, Janez !
Janez je bil že v plašču. Sedel je na edini stol in položil noge na mizico. Nikola mu je ponudil cigareto. Prižgal je. Ni bil jezen na Paganinija. Moški smo moški, si je dejal. Če bi Cilka dala noge narazen, bi pa Cilko. Ali Sabina mu je dala tinto pit.
-Si ljubosumen ?, je zanimalo Paganinija.
-Ne. Ta konec je moral priti.
-Potem si vse povedal., je po krajšem odmoru dejal Nikola.
Janez se je v tem trenutku zavedel, da je dokončno napravil s Sabino. Brez carskega reza ni šlo. Tretjič in zadnjič ta večer, je Sabina zajokala. Zvilo jo je v želodcu. V krču se je tresla. Janeza to ni več brigalo. Stal je pri vratih.
-Ključ !
Mirno je zahteval ključ.
Sabina je še naprej jokala. Zbudila je Cilko:
-Kaj za enga hudiča pa imate !?
-Cilka !, se je zadrla Sabina. Ne daj mu ključ. Si bo kaj naredil ! Zadnjič je čepel kar na balkonski ograji. Ja, tamle na balkonu. Cilka, ne ! Ne ključa.
-Daj no ! On že ne. Je prebrihten. Prepameten, razumeš ! Za vse nas tri, ej pa sem ga samo ta večer videla !
-Ključ.
Sabina je jokaje odprla.
Zunaj ga je sprejelo hladno jutro. Na obzorju se je jelo svetlikati.
-Tudi ta urica bo mimo, si je dejal in spešil na avtobusno postajo.
15
Janez jih doma spet posluša. Vse se mu nabere na velik kup. Nazadnje se odloči , da gre k zdravniku. Čez čas mu postane jasno, da je pri najboljšem človeku daleč naokoli.
PRI PSIHIATRU
[uredi]Spal je na trebuhu. Mati je z vso silo pridrvela v njegovo sobo.
-Tu ležiš. Magarac. Pijandura. Kaj si pa počel v fabriki, aa!! Da te sram ni ! V sramoto spravljaš nas vse ! Mulc hudičev ! Očeta in mene in vso familjo si očrnil ! Hudič prekleti.
Janez se je obrnil na bok. Sploh ni vedel kaj se natanko dogaja. Prestrašeno je gledal v mater. Takoj zatem je stopil v sobo oče.
-Ja. Glavni šef mi je vse povedal. Ja. Oče se je od razburjenja tresel. Vsa kri mu je hušknila v glavo. Mati je takoj vmes napadla:
-Ubij se, ubij se, če ne moreš pustiti pijače !
Oče jo je odrinil nazaj:
-Poba ! Ne špilaj se s službo ! Če se enkrat zameriš na direkciji in personali, ti bo trda predla. Veš koga bodo zdaj prijeli: vratarje, varnostnike, ja fabrško policijo. Pa inženirje, pa varnostne inženirje...Kako si pa prišel noter ? In ob tako pozni uri ? ! Kaj te je pičilo ?!
Oče je dal roko ob bok in zažugal:
-Še enkrat mi jo zagodi poba ! Pa boš videl kaj ti bom potem jaz zagodel ! Kako moreš biti tako usekan ?!
-Znorel je !, je udarila vmes histerično mati. Kar v norišnico naj gre ! Kar takoj ! Joj pa taka sramota. Pa taka sramota! Kaj bodo pa ljudje rekli ? Kaj bodo pa ljudje rekli !
Mati je planila v neustavljiv jok.
-Fant tako ne bo šlo več naprej. Oče se je nekoliko umiril.
Janez je bil tiho.
-Kako si pa prišel noter ?
-Kako, kako ? Kaj sem pa mogel, če so vsi spali.
Mati se je prijela za glavo.
-Tu notri ti nekaj manjka. Tu notri. Kazala je s prstom na čelo. Pa taka sramota, pa taka sramota. Počasi je odšla v kuhinjo.
Oče je osupnil. Nekaj časa ga je nepremično gledal. Sin je stal kot pribit. Zdaj je užaljeno nadaljeval:
-Poslušaj fant ! Sam si krojiš usodo. Boš že enkrat spoznal, da to ni prava pot. Svoje sem ti povedal. Morda mi boš dal nekoč prav. Nekoč, ko nas več ne bo.
Janez je ostal sam v sobi. Ob zadnjih očetovih besedah se je zamislil. "Na pa imam čez glavo usranih traparij. Ne kradem. Ne lažem. Vsakemu vse v obraz povem. Zdaj sem pa pijanec, norec in zrel za psihiatra."
Zavalil se je v fotelj in si prižgal cigareto. "Več študiraš, bolj si trapast. A je to to ?"
Meril je svojo sobo. Od vrat do balkona in od balkona do vrat.
Pogled na gradbišče nove tovarne ga je navdajal z neugodnim občutjem. Z občutjem besa. Vzeli so travnike, rodovitna polja. Tam se je podil kot deček. Med koruzo. Med klasji pšenice. V Grabnu so se šli kavboje in Indijance, ravbarje in žandarje. Tam je prvo dekle poljubil, ko mu je bilo petnajst. Tam bo zdaj železo in beton. Dimniki, ropot in tisto bedasto počutje da si na dvorišču fabrike...,svinjarija. Bom vse življenje gledal znotraj in zunaj to ladjo norcev ?!
Nervozno je kadil cigareto za cigareto. Prižgal je radio. Takoj ga je spet ugasnil. Tudi glasba ga ni pomirila. Kar naprej je pogledoval proti gradbišču. Misli so se sproti rojevale :
-Le malo je pametnih oficirjev na tej potapljajoči ladji. Neurje pa povsod. Z vseh strani neba. Vsi martinarji, graparji so navadni čistilci palube. Navaden piš jih lahko odnese. Direktorji, šefi so pa kapitani. Kapitani so pa na mostu. Na toplem. Na varnem.
Pobegnil bi nekam. Kam ? Nekam daleč stran. Samo da ne vidim vsak dan tistih hinavskih ksihtov. Tisto prekleto režanje šefov :
"Kaj pa boš, ti reva ?!" Skupaj držijo barabe. Kako to držijo skupaj. Raja naj pa crkne. Raja je za garat in crkavat. Raja je za poscat. Za kanonfuter. To je vedel Napoleon, Hitler, Musolini.
Vsem po vrsti samoupravljanje dol visi. Če delavci na sestankih ne kimajo jim trda prede. Takoj jih onemogočijo. Če ne takoj pa čez čas. Premestijo jih. Grozijo jim. Počasi. In hitro. Z disciplinsko. Raja nasrka. Delavska zavest usahne. Še stavk ni več. Pride policija. Vse odpelje. Vse pretolče. Delavska zavest usahne, če komu ponudijo stolček. Če pride na boljše, na višje. Tak potegne z oblastjo. Tak ne vidi ne mater, ne očeta, ne sestro, ne brata, ne prijatelja, kaj šele znanca. Ena pizda je. In se klanja le višjim. Da je njemu lepo. Da ima bajto, pa avto, pa kup prasic. Prasice se kavsajo med seboj. Prasice v belih srajcah. Raja naj pa crkne. Crkne v znoju in gnoju. S pesniki vred. Pesnike pa ubijajo, mar ne.
A se mi bo sfecljalo.
Pa naj se.
Ampak nekaj nas je, ki ne bomo nikoli držali gobca. Nikoli. Za vse dobijo zdravilo. Za pesnike ne. Pesnik se rodi. In trpi. Vse življenje trpi huje kot žival. Pisatelj je frajer. Ta kar piše štorije. Še kaj se zmisli. Ti se znajdejo. Ampak pesnik. Pesnik ne laže. Če pa laže ni pesnik. Tako je bilo od nekdaj. In tako bo. To je večna resnica.
Zdaj sem pa res čisto zares nor. Me firbec matra kaj bo rekel psihiater. Pa res stopim do njega."
Take misli so obhajale Janeza Kranjskega.
Zima je začela lesti vase. Sonce je sijalo vedno topleje. Kepe snega so bile le še na senčni strani Alp. Prvi teloh je oznanjal pomlad. Novo rojstvo. Novo življenje. Zemlja se je odpočila. Ljudje so grabili na kup smeti in podrast. Po vrtovih so vse skupaj sežigali. Bel dim se je mešal z rdečim, vedno prisotnim, ob vseh letnih časih.
Janez je domov vlačil na kupe knjig. Sposojal se je v knjižnici in pri prijateljih. Doma so bili zadovoljni. Rdeče mesto ga ni videlo.
-Kje hodiš ?, so ga spraševali znanci, če so ga uzrli za kakšno minuto.
-Doma ležim in gledam v strop.
In je odhitel naprej.
Z največjim zadovoljstvom je požiral knjige.
-Pojdi malo na zrak ! , ga je včasih opomnil oče.-Saj boš še zbolel.
-Samo čepi v sobi ?!, je začudeno gledala mati.
Janez je pa kar vlačil knjige na kup. Kanta, Hegla, Freuda, Junga, Fromma, Adlerja. Mati je gledala naslove in tuja imena. Tarnala je:
-Joj, če se našemu že ni zavrtelo ! Pa nikamor ne gre.
Janez pa je kar naprej študiral. O Atlantidi, Antiki, Egiptu. Z največjem zadovoljstvom je požiral knjige o starih filozofih, ki so se že pred tisočletji spraševali o smislu bivanja in bivajočim, o tem kaj človek sploh je ? Iz česa so vse stvari. Navduševal ga je Descartov panteizem, Kantove kategorije, razmejitev prostora in časa. Sprašaval se je kaj to čas je .
Doma so bili zaskrbljeni. Ni pil. Ampak je bil v knjigah.
Med debelimi bukvami je odkril drobno. Bila je brez platnic. Pisalo je nekaj o doseganju popolnega. O zlitju s popolnim. O astralni projekciji. Višji koncentraciji. Meditaciji. Oddvojitev telesa in duha. Bral je strastno. Požiral je besede, stavke. Bral je enkrat, dvakrat, trikrat.
Sedel je po turško. Nepremično je gledal točko v steni. Ure in ure. Dneve in dneve. Vizualiziral je slike. Prižgal je svečo. Gledal je v svečo. Ure in ure. Postajal je miren. Cool.
Vse je počel za zaklenjenimi vrati. Predobro je vedel, da bi starše s tem spravil v stanje popolne zmešnjave.
Ponoči je imel vedno hujše sanje. Padal je v globoka brezna. Stiskale so ga velike ledene plošče. Bil je sredi Sahare. Podzavesti ni več obvladal.
V službi je bil utrujen in zaspan. Brez volje. Sodelavci so bili prepričani, "da ga vozi", kot včasih. Zatočišče si je za kakšen hip poiskal v kopalnici. Običajni pogovori so mu šli na živce. Njegova podzavest je iskala učitelja. Nekoga, ki več ve, nekoga, ki je mojster v vzhodnjaških veščinah. Okolje niti približno ni vedelo za kaj gre.
Nekega sobotnega popoldneva je zateglo zazvonilo. Šel je odpret.
-Oooo, Fonzi živjo ! Starega prijatelja se je od srca razveselil. Tebe pa že dolgo ni bilo.
-Živjo Janez ! Fonzi pa ni bil dobre volje. Čemeren je bil in ves pobit. Kar sesedel se je na stol.
-Kaj pa je ?
-Sranje. Slabo se počutim.
-Tudi jaz. Cele noči ne spim.
-Danes sem se hotel obesit.
-Kaj ?! Janeza je pognalo kvišku.
-Tukaj. Poglej za vratom.
Fonzi je odpel ovratnik. Pokazala se je zadrgnina.
-Bil sem že v drvarnici.
-Fonzi ! , je zavpil Janez, ne počenjaj več tega! Za božjo voljo Fonzi. Janez je bil ves iz sebe. Ni vedel kaj naj še reče:
-Kaj pa gimnazija, šola ?!
-Čez štirinajst dni imam izpite. Čez četrti letnik.
-No. Janezu je malo odleglo. Ni hudič, da ne bi šlo . Če si pa to zimo položil vse za tretjega.
Stekel je v kuhinjo in pristavil za kavo. Bila sta sama. Janezovi so šli na vikend. Janezu je bilo to precej po volji, da se lahko o vsem pogovori s prijateljem.
-Kaj pa pesniška zbirka ? Bodo objavili ? , kar iz kuhinje je vpil.
-Ahh, kje pa ! Saj veš da samo obljubljajo...!
Fonzi se je nekoliko umiril.
-Saj, saj...,kar nas je ta mladih...,jemljejo nas tako...,kako bi rekel...,nič resno nas ne jemljejo.
Pila sta kavo in kadila.
-V ponedeljek grem na pregled.
Fonzi je povedal kar tako mimogrede. Kakor da bi rekel : grem lulat.
-Kakšen Fonzi ?
-K psihiatru.
-V Begne?
-Ja. K doktorju Z.
-Ti Fonzi. Jaz bi tudi šel. Ponoči slabo spim. Grdo sanjam. In nekaj stvari mi ni jasno pri indijski filozofiji. Ja, hermetizem je zajebana reč. Ja, kaj pa je tebi ?
-Shizofrenija.
-To je nekaj o razdvojenosti osebe, hotenja, ane !
-Če nismo danes vsi shizofreniki.
-Ja vsi šizimo ja. Vsi bluzimo.
-Ja. Tretjič grem na pregled. Doktor Z. pravi da je lažje oblike.
Fonzi si je popravil ovratnik. Kakor bi hotel zanikati jutranje dejanje.
-Torej v ponedeljek na avtobusu. Janezu so se zasvetile oči.
-V ponedeljek, velja. , je globoko vzdihnil Fonzi.
Sonce je prijetno grelo. Na avtobusni postaji je bilo le malo ljudi. Peljala sta se skozi vasi in opazovala čarobno pokrajino. Stol se je svetil v snegu.
-Tam ga bo še ostalo. Janez je pokazal na Stol. Vedno sem prisopihal le do Valvazorjeve koče. Moral bi naprej! Moral bi se boriti z naravo. Samo po dolinah se klatimo.
Podobne misli so prebadale Fonzije. S spoštljivim občudovanjem je opazoval vrhove.
-A ni čudno Fonzi, da za te vrste bolnice nimamo denarja ! Vse te uboge ljudi tlačijo med debele, vlažne zidove. V nekdanje zapore, kjer je Gestapo mučil ljudi. A ni čudno ?! Vse uboge mrtve in žive duše so spet na enem kraju.
Drugod po svetu imajo sanatorije. Lepe sanatorije. Z vrhunsko oskrbo. Ali ni dovolj, da ljudi narava že koj ob rojstvu prizadane, potem pa še družba.
To je kriminal prijatelj ! Čisto navaden kriminal. Zdaj pa dopovej komu !
Janez je bil do kraja ogorčen. Fonzi takega še ni videl.
Prikazala se je visoka bela stavba z visokimi zidovi. Od avtobusne sta se odpravila peš. Na zidovih je bila žična ograda. Na oknih mreže. Janeza je zazeblo.
-Le kaj naj mu rečem? Psihiatru. Preje sem še vse vedel. Zdaj ne vem nič. , je tuhtal Janez.
Takrat, ko so s sodelavci imeli piknik v Dragi in se ga je do fonde nalil, da je komaj vlekel saksofon za seboj, takrat se mu stavba sploh ni zdela pomembna. Toda zdaj je bilo vse čisto drugače. Zdaj gre noter. K zdravniku.
-V tej stavbi se nekaj dogaja., je pomislil. Gre za usodo ljudi.
Fonzi je bil že domač. Mimo vratarja je šel kot v trgovino. Janez mu je ubogljivo sledil. Prišla sta v prostran hodnik. Pacienti so sedeli na klopeh dolgega hodnika. Nekateri so se sprehajali gor in dol. Bilo je neznosno mirno.
-Kakšen mir !, je vzkliknil Janez. -Pa u fabrk že bolj tuljo !
Pokadila sta cigareto.
-Fonzi večji mir je kot pri nas v pisarni !
Fonzi se je zadovoljno režal predse.
Pred Janeza je stopila izredno debela ženska. Ženska je prosila za cigareto.
-Izvolite, izvolite !, Janez ji je takoj ustregel.
Ženska ga je z užitkom povlekla. Potem je odprla pest. V njej je bilo polno čikov.
-Jih spravim ?
Janez je bil v zadregi. Pogledal je prijatelja. Prijatelj se je kar režal.
-Kar, kar., je naposled butnil.
Kako se tu vsi mirno sprehajajo. Tam u fabrk pa vsi letajo naokrog, vpijejo, kakor bi imeli petarde v riti. Za Kirša bi bil to najprimernejši kraj. Za kup Kiršev. Za pol fabrike. Za pol občine.
-Fonzi koliko časa si bil tu ?
-Tri tedne. Sem se vsaj odpočil.
-Pa hrana.
-Dobra. V redu,
-Ti je bilo dolgčas?
-Ne. Včasih sem igral namizni tenis. Šel sem na sprehod. Proti večeru sem pisal pesmi.
-Kaj pa doktor?
-Dober psihiater je. Eden najboljših. Odgovoril ti bo na vsa vprašanja. V človeku vzbudi neznansko zaupanje.
-Jaz pa kar brez napotnice.
Janez se je že ustrašil, da bi ga odslovili.
-Sprejel te bo.
Fonzi je vstal in ugasnil cigareto v pepelniku.
Janez se je razgledoval po hodniku. Visoka postava v belem je odprla vrata. Zakoračila je proti koncu hodnika. Zgubila se je za vogalom.
-Je to ?, je prišepnil Janez.
-Ja. Fonzi je pokimal.
-Kako je velik, suh! Janezu je šlo na smeh.
-Vidva tudi tukaj . Nad seboj sta nenadoma zaslišala ženski glas. Dvignila sta glavo. Bila je mlado dekle. Njunih let.
-Ja. , sta v en mah zavpila. Vsi trije so prasnili v smeh. Kar v poden jih je vleklo.
Izza vrat je pokukala sestra.
-Naslednji.
-Na vrsti sem !, se je zdrznil Fonzi. Počakaj, saj ne bo dolgo.
-Mar se boji, da mu ne uidem!, je prešinilo Janeza.
-
Ostal je sam med pacienti. Med ljudmi, ki so jih tam zunaj gledali in videli kot izobčence. Med ljudmi, ki so jih gledali tam zunaj izpod čela, češ temu se je pa sfuzlalo. Bejš stran od tazga, je včasih slišal govoriti preproste ljudi. Malo ga je pa bilo strah. Malce neugodno se je počutil Janez. Svoje misli je pestoval kakor je vedel in znal:
-Pa niso tako strašni. Saj niso.Tisto mlado dekle kar naprej hodi gor in dol. Včasih pogleda skozi okno in svojo peto. Le kakšno zvezo ima to...Debela starejša ženska drži čike v pesti. Le zakaj ? Nekaj se ji je moralo zgoditi. Nekaj. Možakarju podrhtava ustnica...Tisti tamle prešteva številke...A je bil računovodja ?
Ampak to vse so zunanji znaki. Kaj se dogaja noter ? V duši. Ali res lahko kdo vidi noter, v dušo ?! Podzavest je globoka, kot ocean. Morje pod ledeno goro. Antarktik. Zavest je samo vrh ledene gore. To ga je že poučil C.G.Jung iz svojih knjig.
Fonzi je stopil ven. Pomignil je Janezu.
Janez se je znašel v velikanski sobi. Dvorani. Na sredi je bila velika starinska miza iz mahagonija. Na mizi je bil starodavni črnilnik s peresnikom.
Sestra mu je pokazala še ena vrata. Znašel se je v hodnikasti sobi. Ena stena je merila najmanj deset metrov. Na koncu prostora je bila spet ena velika pisalna miza. Za njo je sedel suhljat človek v snežno beli halji. Iz prsnega žepka sta molela dva zlata pisala. A to je bil tisti mož, ki sta ga s Fonzijem na hodniku krstila za Kačjega pastirja.
-Sedite. je spregovoril mož z glasom, ki je dal vedeti, da ga več nobena stvar na svetu ne preseneti.
Janez še sam ni vedel kako je začel. Nenadoma je doktorja videl le še od daleč. Naprej je govoril brez sleherne povezave.
-Pa indijska filozofija me zanima. Vadim koncentracijo misli. Ja, vem, to je nevarno. Imam neko literaturo. Od Ž.M.Slavinskega, je to nevarno...?!
Doktor je vzel beležko in zlato pisalo v roke in nekaj zapisal.
-Ja. , je slednjič spregovoril.
Janez je bil napet kot struna.
-Je. K meni prihajajo študentje in mladina z vsemi mogočimi vprašanji. O jogi in temu podobno. Zanimajo jih le stranski produkti-:kaj je hipnotizem, sugestija, fakirstvo in podobno.
Doktor je govoril mirno, hladno , zbrano in preudarno. Vsako besedo je pretehtal. Govoril je tudi nepristransko, kakor iz nekega drugega sveta. Janez je strigel z ušesi.
-Pravi hermetizem to sploh ni. Berite Bhagavad-Gito. Tisto literaturo, ki jo reklamirajo v časopisih pa pustite pri miru. Sebi boste nakopali več težav kot koristi.
Če že mislite nadaljevati s tem : izvajajte preproste dihalne vaje. Ukvarjajte se s športom. Čimveč se gibajte. Veste kontrola misli. Kontrola zavesti, podzavesti in nadzavesti, to ni preprosta stvar. To uspe le redkim. Ti pa so v Indiji. Od tam gredo guruji v Ameriko. Zadnje čase so tudi v Evropi. Toda pravih gurujev je malo. Veliko jih nasede modnemu kriku. O tem in o posebnih metodah zdravljenja tudi ni priporočljivo razlagati v dnevnih časopisih. Ljudje bi si vse skupaj na različne načine tolmačili. To pa ne bi bilo ugodno za naše ustanove. Potem bi imeli še enkrat več dela. Je že to dovolj, da novinarji stvari zapletejo kolikor morejo. Niti ne poznajo terminologije, ne osnovnih pojmov. Tako, malo poberejo s strani. Za njih je važno, da je nekaj novega. New news.
Zdaj je Janez videl v doktorju prijatelja. Tako se še z nikomur ni doslej pogovarjal. Tako odkrito. Tako strokovno. Obraz mu je žarel. Moj prvi guru. Moj prvi guru, je veselo tolklo v Janezu.
Potem je doktor kar tako mimogrede navrgal:
-Kaj ste že hoteli pravzaprav reči ?
-Da ne spim dobro. Imam grde sanje. Neprestano me nekdo lovi.
Po zraku letim. Daje me nespečnost. Pred leti sem doživel prometno nesrečo.Strah me je, nečesa, še sam ne vem...! Janez je govoril hitro, kakor da bi se bal, da mu kaj ne uide,...slabo se počutim, živčen sem.
Doktor J.Z. si je spet nekaj pribeležil.
-No mladenič, je povzel z mirnim in do skrajnosti potrpežljivim, že hipnotičnim glasom. Janezu se je zdelo, da se doktor manjša. Izgublja.
-Izničite vse to ! Izničite! Naspite se. Tisto literaturo pa pustite pri miru in ne vežbajte več nobenih miselnih koncentracij!
Na mizi je pozvonil črn telefon. Doktor je dvignil slušalko.
-Ja. Ja. Vem da je sedem. Govoril je z istim glasom kot prej. Pridem. Seveda pridem. Naj počakajo ! Odložil je slušalko.
Janez se je nenadoma zalotil, da mu krade čas.
-Gospopd doktor najlepša hvala za pogovor.
-Je že v redu. Če vas zanima ta literatura...Imam nekaj v francoščini.
-Nekaj malega znam angleško. Janez je kipel od navdušenja.
-No. Tudi bi se kaj našlo.
-Se lahko še kaj oglasim ?
-Kar.
-Hvala in lahko noč!
-Lahko noč.
Doktor je vstal izza mize. Podala sta si roke.
Na hodniku ga je čakal Fonzi.
-Fonzi, pa nič nisi rekel, da je primarij. Ja. Na vratih sem prebral tablico. Sem mislil, da bom šel k enemu izmed zdravnikov, evo buf kar k primariusu.
Fonzi se je skrivnostno smejal. Stekla sta po stopnicah. Na ves glas sta se smejala. Bila sta svobodna. Veselila sta se pomladi. Veselila rojstvu narave, ki je veselo dihala.
Zatopljena vsak v svoje misli, sta visela čez prednje sedeže v avtobusu.
-Kaj pa Joža ? Ga vidiš kaj ?
-Joža. Privlekel je eno najstnico s Koroške.
-Pa? Je za kej ?
-Tok. Fonzi je pokazal z roko do prsi. Drobna reč.
-Je kar pri njem ?
-Je. Zadnjič, ko sem bil pri njem je pletla.
-Pletla.
-Ja pletla. Štrikala.
-Je kaj rekla ?
-Nič ni rekla. Sploh ni nič govorila. Samo pletla je.
-Aha. , se je zatopil v svoje misli Janez.
-Menda je noseča. , je kar v tjaendan butnil Fonzi.
-Ja. Janez je zazijal. Ja , Joško je brez ficka. Uboga mama.
-Baje se je zaposlil. Fonzi je ravnodušno našteval naprej.
-Hudiča ! Janeza je vrglo iz sedeža. Dela! Kje, kje ?
-V Lescah menda.
Avtobus je drvel dalje.
-Kaj pa Dado? Zdaj je spraševal Fonzi.
-Dado. Janez se je zarežal. Dado dela. U fabrk je dobu nekaj.
-Kva pa Srečko ?
-Srečko je pri Sončni.
-Jej, jej. Pa tak športnik. V republiški ligi je. Lahko bi bil v najboljšem klubu. Odkar je prišel iz Nemčije se mu nič ne da., je referiral Janez.
Fanta sta za hip umolknila.
-Ja Fonzi kaj pa ti ?
-Čez štirinajst dni imam ispite, jebemti !
-Saj bo šlo Fonzi ! Šlo bo. Vse boš naredil. Še na faks se boš vpisal. , ga je bodril Janez. Potlej se boš pa za gimnazijo lohk poscal.
-Kaj pa ti Janez?
-A jest. V pisarni obračam papirje. Ene cifre mečem vkup. En dolgčas Fonzi. Malo se na čase s šefi zbodemo, pa gre. Cajt pa kar gre. Če še ne bi hodil po teh mojih izletih, potlej bi blo za crknt. Folk je tok zarukan, da..., kva, sej sam veš.
-Aha, Bela.
Fanta sta razposajeno skočila iz avtobusa. V en glas sta tulila: -Naša Bela.
Na snegu jima je v klančku pošteno drselo. Kmalu sta se znašla na tleh. Marčevski sneg sta oblikovala v kepe in se obmetavala. Potem sta zavila vsak k svojemu domu.
Spomladansko sonce je še kukalo izza Mežaklje. Snežnih krp je bilo vse manj. V deželo je prišla potiho pomlad. Ob obronkih gmajn je trava že zelenela. Ljudje so pobirali z vrtov zadnje smeti. Gost bel dim se je dvigal iz polj. Po deželi je oznanjal, da je zemlja spočita. Pripravljena na setev. Vse se je zasukalo na začetek.
Usoda je po dobrem desetletju fante takole zasukala:Joško se je totalno zapil in položil roko nase . Srečko se je poročil in družini naredil hišo. Dado se je ločil in še kar zapeljuje ženske. Vito se je poročil in šel v druge kraje. Sabina živi s hčerko, ki počne kar hoče. Jasna živi s sinom, ki počne kar hoče.
Miha je velik umetnik in playboy. Milan živi družinsko življenje.
Fonzi ima dve fakulteti. Janez je postal pesnik.
Dekleta so postale žene. Fantje očeti, dedi in možje. Še vedno se ravnajo po Luni. Luna pa pomeni isto kot mati narava.
Zdaj veš, bralec, zakaj prav : Mesečniki.
Mesečniki smo mi vsi. Enkrat bolj, drugič manj.
Zato nikoli nič ne obsojaj, nič ne psuj in obrekuj, kajti nikoli ne veš, kaj te še vse doleti.
K O N E C