Mej Davljenci
| Mej Davljenci Carl May-eve prigodbe v Sahari Karl May |
V slovenščino sta prevedeni skoraj dve poglavji od štirih. Številka Edinosti 101 ni dostopna.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
I.
[uredi]Afrika! –
Bodi mi pozdravljena, ti dežela skrivnosti! Jaz moram na plemenitem konji tvoje gole, prazne stepe, na brzem dromedaru razbeljene hamade prekoračiti, moram pod tvojimi palmami šetati se; tvoja vpodobljenja gledati in na zelenej oazi na tvojo minolost misliti, tvojo sedanjest obžalovati in o tvojej prihodnjesti sanjati.
Bodi mi pozdravljena, ti dežela solnčne gorkote, tropične žile in fizičnega velikanstva! Na ledenem severu sem tvojo gorkoto čutil, poslušal prečudni brenk tvojih pravljic, čul daljno šumljanje psalmov, katere tvoja premagujoča narava proti nebu pošilja. Tu je valovilo morje divljih kozlov čez tvojo planjavo, pasel se je morski konj globoko pod vodo; gozd se je lomil pod slonovimi in rijonocerosivimi stopinjami; v blatu se je valjal krokodil in pod zibajočimi nedotikajniki hrčal je spavajoči lev. Noga mi je bila vezana, ali duša je hitela k tebi. Zagrmela je puška Boerja, zabrenčala ost Hotentota in Kafra; črne postave obračale so v borivnem rovanji; verige so rožljale, sužnji rujoveli in težko obložena karavana se je vlekla proti vzhodu, ladija pa proti zahodu. V samotnem duaru je zadonel hrumeči kor Herarov; z visokega minareta klical muedin k molitvi, na vratih puščave škripal pesek Tejemimu, in na daljnem biru vpogibale so kamele svoja kolena, sinovi pustinje so obračali oči proti vzhodu in dželab je pel svojo pobožno pesem »lubbekka Allah hime, tu sem, o moj Bog«.
Bodi mi pozdravljena, dežela mojega hrepenenja! Zdaj slednjič vidim tvoja obrežja, dišem natok tvojega čistega ozračja in pijem sladki vzduh tvojih vonjav: tvoji jeziki mi niso tuji, ali vendar ni obličja, da bi se mi nasmijalo, ni roke, da bi mojo prijela, pa od zelenega brega sem mahljajo mi palmove veje in visočine lesketajo se mi v prijaznem svitu »Habakek, dobro nam došel, o tujec!«
V Avstraliji lovil sem emu-ja in kengeruja, v Bengaliji tigra, v prairiji severnoamerikanskih zjedinjenih držav, medveda in bizona. Onkraj, v daljnem zahodu, zadel sem na moža, koji se je drznol sam, z golega veselja do strašnih dogodeb, v temna in krvava posestva indijanskih oblastev in mi ostal pri vseh nevarnostih zvest prijatelj in pomagač. Sir Emery je bil Anglež iz najčistejega kristala, prevzeten, plemenit, mrzel, malobeseden, srčno predrzen, dušno pričujoč, močan in uren borilec, gotov strelec, poln izročevalne zmožnosti, ako je njegovo srce prijaznemu gibljanju vplivalo.
Poleg teh mnogoštevilnih izvrstnosti imel je dobri sir Emery povsem nekaj malih lastnosti, koje so ga precej kakor Angleža opisovalo, in tujca gotovo odbijale; mej tem ko mene niso nič motile, ampak nasprotno, večkrat po malo, pa nedolžno kratkočasile. Ločila sva se v Novem Orleanu s zagotovilom na svidenje v Algiru.
Da sva se za Algir, za Afriko, odločila, to seveda ni bilo brez pomena. Moj pridni Bothwel bil je kar jaz, kar ljudje navadno »svetovnega tekuna« imenujejo. Prelezel je skoraj vse kote tega sveta, v Afriki videl je le na jugu »Kaptovn« in na severu prehodil »Gharb«, kakor imenujejo Arabci obrežje od Maroka do Tripolisa. Seveda mu je bila želja seznaniti se tudi z notranjestjo tega dela sveta, z Saharo, Sudanom; skoz Darfor in Kordofan in po Nilu – hotel se je zopet v civilizacijo vrnoti. V Algiru je živel nek njegov sorodnik, pri katerem je prebil prej več časa in se učil arabščine. Bil mu je stric od materine strani, Francoz po rodu, višji predstojnik neke kupčijske hiše, koja je plodovito kupčevala z Sudanom. Pri njem, Mr. Latreamont-u, bil je določen sestanek.
Kar se mene tiče, pečal sem se še kakor dijak s posebno ljubeznijo z arabščino. Kasneje pa, ob nekem bivanji v Egiptu, skušal neveliko ročnost, kar mogoče dopolniti. Naše skupno bivanje v prajiriji nas je obestran izvrstno vadilo. In tako sem jadral s parnikom »Vulkanom«, lastnina »messegerije imperjale«, s pokojnim prepričanjem iz Marsilja, da mi ne bode težko sporazumeti se z otroki Sahare v njih materinem jeziku.
Afrika je bila nam seveda, kakor vsakteremu, dežela velikih nerešenih zastavic, koje nam bodo podajale veliko mikavnega in nevarnega, toda samo jedno nas je s željno pričakujočo navdušenostjo polnilo: kakor smo morili jaguvarja, sivega medveda in bivola, hoteli smo poskusiti naše puške tudi proti črnemu panterju in levu. Emery Bothwel je nekako zavidal poročilom Gerarda, srečnega lovca na leve, pa je tudi sklenol pridobiti si na vsak način grivato kožo z svojo puško.
Minolo je bilo leto, kar sva se ločila. Emery je dobro vedel čas mojega prihoda s francozkim parnikom Vulkanom, zatorej som nekoliko osupnol, ko ga nisem videl mej množico na bregu, koja je čakala na izkrcanje potnikov, ali v čolnih nasproti vesljala, v sprejetje znancev.
Algir stoji na zahodnej strani polumeščastega zaliva, in vsa njegova prednja stran je bila obrnena proti našej ladiji. Mesto se gledalcu, s posebnim vtiskom, silno, skoraj duhovito predstavlja. Na zelenem hribu se vzdigujejo snežnobela poslopja brez streh in oken, strmi v luko in podobno skoraj apnenej steni, velikanskemu sadrovemu skupku, ali ledniku, kojega obsevajo solnčni žarki. Visoko na vrhu hriba stoje bastijoni cesarjevega dvora, v njihovem vznožji prete sovražniku mogočne tvrdnjave Merza Edduben in veliko drugih.
Na obrežji kretalo se je ljudstvo, zamurci in zamurkinje, raznovrstnih šeg, ženske od glave do nog zavite v bela volnata orginala, mavri in židje turške noše, mešanci vsakovrstnih barv, gospodje in gospe evropskih mod, francosko vojaštvo vsakovrstnih stopinj in oddelkov.
Najel sem si Arabca, oddal mu prtljago in ustanovil se v hotelu »de Paris«, v ulici Bab-el-kued, ko sem vse vredil, šel sem v ulico Bab-Azoun, v kojej je bival Mr. Latreaumont.
Oddal sem slugi vizitnico in k malu se prikaže na vratih izbe, v kojej je delal, višji predstojnik.
»Dobro nam došli, gospod, pa ne tu, ne tu! Prosim Vas, pojte z menoj, da Vas predstavim gospej in gospodični. Uže davno Vas željno pričakujemo.«
Zavzel sem tako nepričakovanega sprejema. Željno so mene, neznanega, pričakovali, iz kakega povoda?
Latreaumont je bil male pa kretne postave, in je prej vrhi stopnjic dospel, nego jaz do polovice.
Hiša je bila prej bogatega Moslemina in zjedinjenje arabske arhitekture s francozko opravo bilo je čuden vspeh.
Peljal me je skori krasno dvorano k svojim.
Gospa je sedela, nek roman prebirajoč na mehkej v črno svilo oblečenej klopici, gospica pa na baržunastem divanu, v ohlepnej in krasnej obleki vzhodnih dežel. Široke svilene hlače od pasa do gležnja, mej tem ko se jej noge v modrih zlatočipkastih škrpetih tičale; čipkasti obšivi, se zlatom in srebrom pretkami, pokrivali so jej vrat in prsi, vrh njih je nosila kratek turški, z dragimi arabskimi gumbi obšit jopič. Temni lasje so bili jej se zlatimi strokami dragih biserov prepleteni in v modre in rudeče zanjke vezani.
Pri našem vstopu sti obedve vstali in osupnoli, videč tujca vstopivšega tako nepričakovano, če tudi z gospodarjem, komaj sta čuli moje ime, ni bilo ni konca ni kraja izrazov veselja.
Precej je prihitela gospa naproti in mi podala roko.
»Kaka sreča, gospod, da ste prišli! Nestrplivo smo hrepeneli po Vas. Srce nam bo mirneje in gotovi smo, da imamo pred seboj rešitelja ubozega Renalda!«
»Pomagal bom, ako mi bo mogoče, gospa, samo povedate mi morate, kdo je Renald; kako sorodstvo je mej njim in Emery-jem, kojega sem upal tu najti.«
»Ni Vam znano še, resnično ne? Gospod Bog, in vse mesto uže ve!«
»Ali Blanka«, seže jej Latreaumont v besedo, »pomisli, da je gospod še le danes s parnikom došel.«
»Resnično! Nemorete še vedeti. Sedite; Clairon, pozdravi našega gosta!«
Vezano, skoraj čestitljevo, priklonila se mi je mlada gospica. Pozdravljanja je bilo konec in sedel sem.
Sprejem je bil skrivnosten in videl sem prihodnost resničnega pričakovanja!
»Našli ste nas v okoliščinah,« prične Latreaumont, »koje nam vele prezirati navadne oblike. Emery nam je veliko, veliko o Vas govoril, pri tem njegovem nenavadnem govorjenji vzraslo je naše upanje, kojemu smo se odpovedali.«
»Da, vse našo trdno upanje, gospod,« pritrdila je gospa. »Toliko slabega in nevarnega ste prebili z našim unukom, da se gotovo ne vstrašite, nam dopolniti prošnjo.«
Smijati sem se moral priljudnemu načinu teh ljubeznivih ljudi, ki so mi ga toliko pripočevali, kojega pa nisem poznal, po besedah gospel so morale biti z nekojo nevarnostjo v zvezi z menoj.
»Vse storim, kar je v mojej moči.«
»Dobro! Vse, kar smo od Vas čuli, nismo pričakovali druzega, čeprav moramo reči, da naša prošnja ni bila samostojna, ampak po nasvetu Bothwela.«
»Ako mi bode moč, spolnim jo!« odgovoril sem prosto.
»Zahvaljujem se Vam gospod! Trpimo veliko zgubo veliko nesrečo.«
»Da, strašno, veliko nesrečo,« pristavljala je gospa z solznimi očmi.
Tudi Clairon je izvlekla lepodišeči robec in brisala si solzne oči.
»Prosim, govorite, gospa!«
»Nemorem, žalost mi ne dopušča!«
»Mala gospa je bila tako pretresena, da mi je bilo skoraj tesno. »Dovolite, gospod!« prosil je Latreaumont. »Poznate Imošar-e?« vpraševal me je in po prijaznej južnej navadi pristavil: »Ne, nemorete jih poznati, ker ste jedva danes prišli; ali pravim Vam, da so ti Imošar-i in Tuareg-i strašansko ljudstvo in karavanska pot od Ain-a, Salah-a, Ahir-a, Džene in Sakata, po kojej pošiljamo blago, drži prav skozi njihovo deželo.«
»Moja hiša je Edina v Algir-u, koja z naravnostmi razmerami vzdržuje kupčijo v Timbuktu, Pulo, Hauza, Bornu in Wadai, zategadelj pa, ker smo daleč od vseh cest in komaj v Ain-u, Salah-u ali Gadames-u in Gat-u, družimo s karavanami in kupčijska zveza mora včasi trpeti velike zgube. Najhuje pa nas je zadelo s zadnjo karavano.«
»So jo li napadli Tuareg-i?«
»Uganili ste, gospod. Ropna karavana jih je napadla, pomorila in oropala, en sam je ubežal, precej v začetku boja se je naredil mrtvega in poročil mi o udarcu, koji nas je zadel.«
»Hiša se zopet opomore!«
»Hiša, da, ali družina nikdar! Zgubo blaga je obžalovati, ali moj sin Renald, edini sin, bil je s kafilo (karavano) in ni se vrnol.«
Gospe niso mogle vzdržati glasnega joka, tudi Leatreaumont se je udal bolečinam, koje so ga premagale. Pustil sem jim nekoliko časa, potem vprašam:
»Niste vdobili gotovega naznanila o njegovej osodi? Roparji puščave ne poznajo milosti.«
»On živi!«
»Ah, to mora biti čudo, ako ni zmote!«
»Gotovi smo, da živi, ker nam je naznanil.«
»Po kom?«
»Po Tuaregu, ki ga je bil poslal aguid (glavar) tirjat odkupščine.«
»Kojo ste plačali?«
»Moral sem, ni mi bilo drugače.«
»S kom ste plačali?«
»Z blagom, koje je bilo namenjeno na vazo Melzir.«
»In Vaš sin?«
»Ni se vrnol, nezvesti roparji so tirjali nas onovič.«
»In Vi ste jih zadovolili!«
»Da.«
»S prav enakim vspehom.«
»Nemoram Vam zagotoviti, ker ko je prišel drugi sel, došel je Emery, deset mesecev more tega biti.«
»Toliko časa je tedaj uže Emery v Afriki!« sežem mu v besedo. »Rekel mi je, da pride še le ta mesec v Algir.«
»Bil je nekoliko tednov doma, pa popadla ga je potniška želja, kojej se ni mogel ustavljati. Helas, in o pravem času je prišel!«
»Dozdeva se mi! Deželno glavarstvo Vam ni moglo pomagati z vsemi svojimi ponudbami in bili ste sami sebi pripuščeni, pa prišel je dobri Anglež in stvar vzel na se.«
»Tako je!«
»Kaka pravila je našel?«
»Ukazal je tirjano blago oddati, sam jim je pa skrivaj sledil.«
»Drzno početje! S kako družbo je odpotoval?«
»Z jednim vodnikom in jednim arabskim slugo.«
»Po katerem potu.«
»Zdaj je bilo blago namenjeno na oazo Lotr.«
»Kako blago so tirjali?«
»Našite burnuže in peče, dolge puške, nože, pokrivala, široko vrezane čevlje, kakor jih nosijo Arabci in veliko drugih malovrednih stvari.«
»Aha, vidim! Gum hoče veliko iz Vas izsiliti, pri vsem tem Vam sina ne da. Arabec si ne šteje v greh, slepariti neverca. Ali ni zaznamoval Emery blaga!«
»Kako Vam je znano?« vpraša me začudeno.
»Nikdo mi ni povedal. Ravnal je kakor amerikansko zahodnji lovec. Kdor mej indijanskimi rodovi v divjem zahodu prebije več let v smrtnih nevarnostih, izbistri si um, ki mu gotovo tudi v Sahari veliko koristi. Kako je znamenje?«
»Prve črke mojega imena Andrej Latreaumont tedaj A. L. Užgali smo v kopita pušk z arabeskim ovratnikom, buržunom, pečam in originalom pa všili v voglih.«
»Emery spozna po tistem znamenji roparje. Nemate nikakih poročil o njem?«
»Imam jih! Dobil sem pred dvema tednoma pismo in od takrat Vas željno pričakujemo. Pisanje se je največ oziralo na Vas.«
»Da moram iti za njim?«
»Seveda. Tukaj je list, ki mi ga je pisal iz Cindra.«
Papir je ležal na mizi, v znamenje kolikokrat so počivale oči teh ubozih ljudi na njem. Bothvel je malo pisal. Vspeha ni imel še nikakega, prosil je, naj ne obupajo in mene takoj po dohodu pošljej za njim. Na pismu ni bilo niti dneva niti mesta naznanjenega.
»Kdo je prinesel pismo?« popraševal sem.
»Arabec rodu Kubaši-jev, ki ima povelje čakati na Vas in Vam biti vodnik.«
»Kde je?«
»Tukaj pri nas. Zaukažite, da ga pokličem?«
»Prosim, storite!«
Imenovati sem se moral na tihem srečnika, ker komaj sem stopil na afrikanska tla, uže mi je bila priložnost dana za zanimive zgodbe. Latreaumont je poklical Arabca in gospe so pozabile nekoliko časa ihtenje.
Mej bivanjem v Egiptu bil sem tudi v Siut-u, Dakel-u, Kardžeh-u do oaze Selime, kder sem naletel na Kubašije, koje sem spoznal za srčne vojščake in spretne vodnike.
Arabec je vstopil. Arabci so navadno srednje, pa vitke in mršave postave. Ta je bil pa tako veliko in široko vzrastel, da sem se mu čudil. Brado je imel polno in dolgo in z vsakovrstnim orožjem oborožen, videlo se mu je, da mora biti bojevit. Seveda je bil pravi vodnik, da si želeti nisem mogel boljega, ker samo pogled njegov je vstrašil sovražnika.
Priklonil se je globoko, z rokama čez prsa prekrižanima, in čul se je globoko doneči glas: »Salem aleikum, mir z vami!«
»Marhaba, dobro nam došel!« rečem mu. »Ti si sin hrabrega rodu Kabašijev?«
Ponosno me je pogledal z svojim temnim očesom.
»Kabaši-ji so najslavnejši otroci velikega Abu-Ceta, sidi (gospod); njihov rod presega nad dvajset Ferkob in najhrabreji je En Nurab, h kojemu jaz pripadam.«
»En Nurab?« poznam ga, njegov šejk (poglavar) je previdni Fadarala Uëlad?, na kojega strani sem uže jahal.«
»Bismila, to je dobro, ker smem poslušati Tvoj glas, četudi si gjaur iz uboge dežele Frankistana!«
»Kako je tvoje ime?« prašam ga.
»Moje ime je težavno jeziku Angleža. Glasi se, Hasan-Ben-Abulfeda-Ibu-Haukal- al Wardi-Jusuf-Ibu-Abul-Foslan-Ben-Ishak al Duli.«
Moral sem se smijati, ker stal je pred menoj jedan onih Arabcev, koji svojemu priprostemu imenu celo rodoslovje pristavljajo, nekoliko v spoštovanje svojih dedov, nekoliko posluševalcu v čudovanje. Odgovorim mu tedaj:
»Hasan-Ben-Abdulfeda-Ibu-Haukal- al Wardi-Jusuf-Ibu-Abul-Foslan-Ben-Ishak al Duli. Jezik Angleža more izgovoriti ime, ako od Bengasi do Kahsenah-ov dosega; imenoval Te bodem pa le Hasan, ker prorok Mahomed pravi: »Ne govori deset besedi, ako jedna zadoščuje!«
»Moje uho ne bode čulo, ako me bodeš imenoval Hasan-a, ker vsi me imenujejo Hasan el Kebir, Hasan veliki; vedi da sem Djecar bej, človeški davljenec!«
»Alah akbar, Bog je velik; poznajo ga vse stvari, ali jaz nisem še nič čul o njem. Kdo te je tako imenoval?«
»Vsakteri, ki me pozna, sidi!«
»Koliko ljudi si uže zadavil?«
Pogledal je zadrežno v tla.
»Stepa trepeta in dežela se trese, ako se prikaže Djecar bej, sidi; ali srce mu je polno milosti, potrpežljivosti in usmiljenja, ker Tvoja roka bodi močna kakor cata pantra, hladilna kakor steblo trave na polji, uči pobožni Abu-Hanifa, kojega pozna vsak vernik.«
»Tedaj je Tvojo ime makaš (nič) in ga bom rabil le takrat, ko bom prepričan, da si ga zaslužil.«
Dozdevalo so mi je, da je bil Hasan el Kebir pri vsej svojej velikanskej postavi in orožji, le neškodljiv človeški otrok. Tudi puščava ima kakor pivovarna ali salon svojo rovaše.
»Zaslužil sem ga, ako ne, ne da bi ga imel, sidi,« odgovoril je ponosno. »Glej puško, samokres, muzro (sulico) kuso (nož) ta abu tum (dvoročni meč), pred kojim še drzni Uëlad Slimam beži! In Ti mi hočeš ime kratiti. Sam sidi emir me tako imenuje.«
»Sidi emir?« Spremenil je morda angleškega Emerya v jutrovega emirja.
»Kdo je sidi emir?« vprašam ga.
»Rabena, kaliek, Bog Te ohrani in Tvoj um, sidi! Ne poznaš imena onega, koji me je poslal k Tebi?«
Resnično, iz našega ubozega Emerya je naredil emirja! Ljubeznjiva želja, s kojo se je zavzel, uveselila me je, ali ozbiljno sem ga vprašal:
»Pripoveduj mi o sidi emirju!«
»Bil sem v Bilmi, od koder sem vodil karavano v Cinder, ker vedi, sidi, da Hasan el kebir, Hasan veliki je slaven karavanski vodnik, ki pozna vsa pota v Sahari in nikak sled ne uide njegovemu očesu!«
Ako je temu res, bil bi mi ta človek v veliko korist. Precej sem ga hotel poskusiti, da pozvem, pri čem se.
»Govoriš resnico, Hasan?«
Ponosno me je pogledal.
»Veš, kdo je hafic?« vpraša me.
»Oni, ki zna na pamet kuran.«
»Ti si moder, če prav si iz dežele Frankistana. Čuj, sidi! Hasan el kebir-Ben-Abulfeda-Ibu-Haukal al Wardi-Jusuf-Ibu-Abul-Foslan-Ben-Ishak al Duli je hafic, ki zna na pamet vseh sto in štirnajst surov in šestnajst tisoč šesto šest in šestdeset ajatov iz kurana. Ti si pa gjaur. Hočeš dvomiti nad besedami vernega moslemina?«
»Drži jezik, Hasan, ker ne trpim psovanja od nikoga, ako je desetkrat hafic in stokrat moslemin. Izbistri si um in sprevidiš, da tudi kristijan ni nevernik, ker ima sveto pismo kakor moslemin, tako govore vsi modri učitelji, od prvega emir el muniaina (poglavarja vernikov) do pobožnega abu Hanifa, o kojim si prej govoril. Si li se učil kuran po Hm tefir el kuranu (razlaganje kurana)?« Zapisano je, da le Parzi in malikovalec sta gjaura!
»Ti si moder kakor softa (teolog), sidi; še modreje bi bil, ako bi verjel mojim besedam!«
»Hočem ti verjeti, ako mi poveš, katere oaze zapirajo pot v Rif?« (Rif obrežje od Tripolisa in Egipta.)
»Ain es salah, Gadames, Gat, Murzuk, Audžela in Sut.«
»In proti Sudnu?«
»Agades in Ahir, Bilma, Dongola, Kartum in Berber.«
»Kod se potuje iz Kordofana v Kahiro?«
»Od Lobejda v Kartum, skoz Kursi, Saneur, Koamat in For-el-Kada je potovanja deset dni. Ali iz Lobejda v Debe skoz Baro, Kaimar, Džebel, Haraza, Vaj in Ombelila, ta pot je osem dni dalja, pa bolja od prve.«
»Koliko časa se rabi od Suakina v Berber?«
»Pot drži mimo glasovitega vodnjaka v Ray-u in skoz deželo Amavrov, Hadendvadov nubskih pastirjev, pride se lehko v dvanajstih dneh.«
Odgovarjal je hitro in voljno, z obrazom vidnega zadoščenja.
»Verjamem Ti, Hasan;« določil sem mu prosto: »Nadaljuj! Tedaj si vodil kafilo v Cinder?«
»Iz Bilme v Cinder. Tam sem naletel na sidi emirja. Dal mi je vse, kar sem potreboval, in poslal me sem po srčnega sidija iz Germanistana, kojega moram privesti k njemu!«
»Kde ga najdem?«
»Pri Bab el Gud-u, kjer se pride od potujočega peska k stenam Serir (kamenite puščave). Si li čul o hudobnih duhovih puščave, sidi?«
»Poznam jih, ali se jih bojiš, Hasan?«
»Bojim! Hasan el kebir, Hasan veliki, se ne boji šejdana (hudiča), ne duhov; ker ve, da beže, ako moli surat »en nas« in surat »el falak«. Ti si pa kristijan in ne poznaš surata, zato Te duhovi požro, ako prideš v Serir!«
»Zakaj nisi sidi emirju povedal, in si ga pustil v Bab el Gud. Požro ga hudiči, predno ga najdemo!«
Ta nepričakovani odgovor ga je vidno zmedel, ali k malu si je pomagal.
»Molil bom zanj!«
»Za neverca! Dobro, Hasan Ti si pobožen sin prorokov; moli tudi zame. Za njega surat el nas za me pa surat el falak in ne bodemo se bali duhov puščave. Jutri pri solnčnem vzhodu hočem odrinoti.«
»Alah akbar, Bog je velik, sidi! On je vsemogočen, človek ga mora poslušati, in ne sme potovati ob solčnem vzhodu, čas napotve je ob treh popoludne, ali na sveti Asir, dve uri pred solnčnim zahodom.«
»Pozabil si, Hasan, da je karavanam ob tem času dovoljeno potovati, posameznemu potniku pa kedar se mu ljubi.«
»Sidi, Ti si velik in učen fakir (postavoznanec) obžalujem uro, koja ti je dala Franka za očeta in kristijanko za mater. Vidim, da si hafic, koji ne zna na pamet le kurana, temuč tudi Hm el tefir; bodem ti zvest in poslušen in peljal Te bodem, kamor boš želel.«
»Kake živali imaš?«
»Nikake, sidi. Jahal sem z dvema kameloma iz Cindra, jedna se mi je zgrudila v tehani (ploščata puščava), druga pa je bila, ko sem prišel v Algir tako slaba, da sem jo moral prodati!«
»Peljali se bodemo tedaj skoz džebelbou-Recal k osemnajstim oazam Sibana, in v Biskari se preskrbimo z dobrimi jezdnimi kamelami. Tedaj bodi pripravljen in glej, da se do Bab-el-Guda skažeš srčnega in imenoval Te bodem Djecar bej in el Kebir!«
»Meniš morda, sidi, da sem tušan (bojazljivec)? Ne bojim se leva, ne smum-a (pustinjski veter); vlovim gnu-ja, umorim pantra in škorpjona. Ako moj glas zadoni, trese se vsak in ne odreče mi imena, koje imam!«
Priklonil se je in zapustil sobo.
Gospa Latreaumont je stopila k meni in mi podala desnico.
»Tedaj resnično izpolnite željo, če prav je vslika in drzna? Že jutri hočete oditi in se ne vdeležite naše gostoljubnosti?«
»Gospa, v okoliščinah smo, koje tirjajo brzo počeje in ako dovolite, vdeležim se po vrnitvi Vaše gostoljubnosti. Prosim Vas tudi, ako Vam je mogoče, shranite moje stvari, kojih nemorem se seboj vzeti!«
»Prav rada, gospod! Precej pošljem po nje na ladijo.«
»Oprostite, gospa, nastanil sem se v ,Hotel de Paris'.«
»Kaj ste storili, v ,Hotel de Paris' vstopili, razžalili ste nas!«
Imel sem prijazna očitanja, in opravila so bila izročena nekemu slugi. Hotel sem zdaj stopiti v določeno mi sobo, kar je bil naznanjen nek Arabec, da hoče govoriti z gospodom. Mož je bil sprejet v pričo mene.
Bil je dolge, mršave in kitaste postave. Obleka mu je bila slaba; visoko resani motozi kamelnih dlak so mu viseli drapasto okoli kukulje. Vso mu je kazalo, da je prav sin puščave, koji ne pozna nikake nevarnosti in vsako potrebo z enakodušnostjo prebije.
»Sal – aaleik – ! Pozdravil je ponosno prikrajšaječ besedi. Opaziti mu ni bilo najmanjega nagiba glave. Kopito dolge puške je zažvenkalo brezozirno na marmornata tla in temno oko, v kojem je prednost pravovernika tičala, obračalo se je z jednega na druzega.
»Govorite Vi ž njim, gospod,« prosil me je Latreaumont. »Tuareg je, koji je bil tu že zaradi Renalda.«
Nič mi ni bilo ljubše, nego da je prav danes prišel ta sel:
»Sal – al – !« Odgovoril sem mu še kratkeje. Beduin izrazi svoj pozdrav, stopinje spoštovanja, le onemu, kojemu je odmenjeno. »Kaj hočeš?«
»Ti nisi oni, s kojim hočem govoriti!«
»Ne bodeš govoril z drugim nego z menoj!«
»Nisem prišel k Tebi!«
»Tedaj odidi!«
Obrnol sem se. Tudi gospod in gospa sta hotela oditi.
»Sidi!«
Šel sem dalje.
»Sidi,« zavpil je silneje.
Obrnol sem samo glavo:
»Kaj je?«
»Govoril bodem s Teboj!«
»Tedaj bodi prijazneji, sicer Te pošljem na cesto.«
»Kako Ti je ime?«
»Imenujem se Mahmud Ben Mustafa Abd Ibrahim Jaakub Ibu Bašar.«
»Tvoje ime je daljše nego Tvoj pozdrav. Veliki Vaš prorok, Mohamed Ibu Abdala el Hašemi, pravi: ,Bodite prijazni tudi z neverci in sovražniki, da bodo spoštovali Vašo kaabo in vero!' Zapomni si! Ti si Tuareg?!«
»Tuareg in Imošar.«
»Kakega rodu?«
»Hedjan bej ne dovoljuje svojim vojščakom, imenovati Frankom svojega rodu.«
Ustrašil sem se nekoliko. Tedaj je bil Renald vjetnik glasovitega Hedjan beja! To mi je bilo najhuje, kar sem izvedel.
Še v daljini sem čul o tem grozovitem in drznem pustinjskem roparji, strahu vsem karavanam. Nikdo pa ni znal, kakega rodu je; vsa daljna puščava je bila njegova lovska oblast. Od algirskih step do Sudana, od egiptovskih oaz do Vadana in Valade. V zahodnji Sahari je bilo njegovo ime tudi znano. Zdaj tu zdaj tam se je prikazal, pa prav tako hitro zginol; ali povsod je veljal njegov prikaz prisvojiti blaga. Imel je skrivna bivališča po vsej Sahari, imel je opravnike, koji so mu naznanili vsako imovito karavano in mu bili pomožni. - Ali njegova dela in oseba bila so skrivna tema in pojasnila o njem vsakteremu nemogoča. Svetoval sem si, selu nič meniti, da mi je znano.
»Hedjan bej? Kdo je ta?«
»Ne poznaš karavanskega davljenca? Si li gluh, da nisi čul še o njem? On je gospod puščave, strašan v jezi, grozovit v togoti in nezmagljiv v boji. Mladi neverec je njegov vjetnik.«
Moral sem se smijati.
»Nepremagljiv v boji? Tedaj se bojuje le z malim šakalom in boječo hijeno. Frank se ne boji njega niti njegovega guma. Zakaj ne oprosti vjetnika? Ni li dobil že dvakrat odkupščine?«
»Puščava je velika in Hedjan bej ima mnogo mož, ki potrebujejo obleke, orožja in šatorov.«
»Karavanski davljenec je lažnjivec in slepar. Srce njegovo ne pozna resnice in njegov jezik je dvojčast kakor kačji, katerej se glava stre. S kakim poročilom Te je poslal?«
»Daj nam burnuža in čevljev, orožja in strelnega praha, bodal za osti in platna za šatore.«
Uže dvakrat ste vdobili, kar tirjaš. Več ni konca platna, niti zrnica smodnika!«
»Tedaj bode moral vjetnik umreti!«
»Hedjan bej ga ne oprosti, čeprav vdobi, kar želi.«
»Daroval mu bode prostost, karavanski davljenec je milosten, ako vdobi, kar tirja.«
»Koliko tirja?«
»Kolikor je vdobil.«
»To je veliko, hočeš vzeti blago se seboj?«
»Ne, poslal mu je bodeš, kakor poprej.«
»Kam?«
»V Bab el Gud.«
To je bil oni kraj, v kateri mi je ukazal priti Emery! Je bila li naklučba, ali je vedel, da so tam roparji?
»Vdobimo tam vjetnika za odkupščino?«
»Da.«
»Govoriš resnico?«
»Ne lažem!«
»Dvakrat si mi rekel, da, in lagal si. Prisezi!«
»Prisegam!«
»Pri duši tvojega očeta?«
»Prisegam pri – duši – mojega – očeta!« govoril je obotavljaje se.
»In pri bradi proroka!«
Zdaj je bil v zadregi.
»Prisegel sem; zadoščuje!«
»Prisegel si pri duši Tvojega očeta, ki ni več vredna nego Tvoja, za obedve ne dam pokvečenega dateljna in prisega pri njih ni vredna peščenega zrna, kojega je puščava polna od vzhoda do zahoda.«
»Prisezi pri bradi proroka.«
»Ne!«
»Tedaj je Tvoja beseda zopet laž in prevara, pa pravim ti, da ne bodeš videl več zvezd puščave.«
Oko mu je zablisknolo.
»Vedi, neverec, da pojde duša vjetnika v čeheno (pekel), ako ne pridem o pravem časi k Hedjan beji, to Ti prisegam pri bradi preroka, kateri varuje svoje vernike!«
»Tvoja jo prehiti; in kosti karavnskega davljenca in njegovega guma se bodo belile na solčnom pesku, to Ti prisegam pri Jezusu, sinu Marije, kojega Vi Iza ben Marijam imenujete; ki je večji in mogočneji nego Mohamed; ker sami pravite, da bode v mošeji Amijadov vse zemeljske, zračne in vodne stvari sodil.«
Vzdignol je glavo in z nohti desnice segel pod brado. Pri Beduinih navadno popolno zaničevanje.
»Vse daste, kr tirjamo! Dvakrat sem bil pri Vas in si niste drznoli položiti roke na sela Hedjan beja, tudi danes tega ne storite. Sto mož, kakor si Ti, in tisoč tvoje enačnosti, ne zmorejo njegove karavane, ker ti si – gjaur!«
Stopil sem proti njemu z vzdigneno desnico.
»Je li Tvoja glava prazna in Tvoj duh usušen, da tako govoriš, ker nisi drugo, nego pes, kateri se pobije na tla!«
Spustil je puško na tla in vzdignol obe roki, na obeh zapestnih členih tičal mu je po en dobrih pet palcev dolg nož. Mej tem ko nosi navadni Beduin samo jednega, ima pustinjski ropar dva, in ju tako rabi, da sovražnika objame in mu nože v hrbet zasadi. Ta Tuareg je hotel storiti enako z menoj.
»Moreš li ponoviti besedo?« prašam ga.
»Še jedenkrat pravim, – gjaur!«
Prej ko se je zganil, zadela ga je moja desnica v čelo, in zvrnol se je brezzavesten na tla. Bil je eden onih udarcev, zaradi katerih me je imenoval Emery Bothvel »treskovna roka«.
»Gospod Bog!« Zavpila je gospa, »moža ste umorili, mrtev je, popolnoma mrtev!«
Gospodična je padla v omedlevico na divan, pri katerem je stala in Latreaumont je stal onemel in gledal je strme, kakor bi bila strela pred njim v zemljo udarila.
»Ne skrbite, gospa,« tolažil sem jo. Ta malopridnež še živi, čeprav je za malo časa zgubil zavest, poznam dobro svojo pest, ako bi ga hotel umoriti, mahnol bi ga bil močneje.«
»Vi ste velikan, pravi Goljat, gospod! Jaz bi ga moral najmanj stokrat udariti, predno bi se zvrnol.«
Mali možiček, ki mi je komaj do ram segel, moral bi seveda z svojimi otročjimi rakami mesece po čepinji Tuarega mlatiti, da ga poškoduje.
»Prosim, gospod,« rečem mu, »preskrbite, da se Beduin zveže in odda policiji! Sicer ne doseže Vaša moč v puščavo, ali tu se Vam rado postreže.«
Pogledal me je osuplo.
»Mislite to resnično, gospod!«
»Da.«
»Moj Bog, tega ne storim, ker Hedjan bej bi Renalda umoril. Menim, da ta strašni udarec zadoščuje.«
»Vzroke Vam povem, ali prosim, storite hitro, kar sem rekel. Ali niste rekli preje, da mi vse zaupate.«
»Gotovo, gotovo, gospod! Saj prav zdaj sem hotel sluge poklicati!«
Hitel je k zvončku in na nenavadno dolgo zvonjenje prihitelo je nekoliko slug.
»Zvežite tega moža in vrzite ga v trden obok, dokler ne pride redarstvo!« Ukazoval je, kakor bi ga bil on tako grozovito treščil. Vrgli so se z južno živostjo na nezavestnega in v malo trenotkih je bil tako trdno zvezan, da gotovo ni ganol, ko je prišel k zavesti. Zgrabilo ga je osem krepkih rok in odvlekli so ga.
Le en sluga je ostal na vratih, ne da bi kaj bil pomagal, bil je čokaste širokoplečne postave, njegov obraz ni pristoval južnej obleki. Ko je videl počasnost onih štirih, stopil je blizo in pahnol vse stran.
»Mašala, tristo medvedov, to je vlačenje, poberite se ničvredneži, tega človeka lahko sam odstranim.« Zgrabil je Imošara in v trenotku zadel ga na rame.
Od veselja na tako nepričakovani nemški govor, nisem mu skoraj hotel braniti.
»Stoj!« zavpil sem, ko je hotel skozi duri.
Pri vsej svojej pezi se je naglo obrnol. Njegov široki ali pošteni obraz se mu je svetil od ušesa do ušesa.
»Si li Nemec?«
»Da, Nemec sem, gospod! In Vi gotovo tudi?«
»Da! Od kod si?«
»Doma sem iz Kaltenbruna pri Štafelštajnu.«
»Tedaj na Bavarskem, ali tvoj jezik je iz krajev, kder sem prav dobro in tečno pivo pil!«
»Da, gospod, tako je - tukaj imate potepuha, zavlecite ga kamor hočete,« segel si je v besedo, mej tem ko je spustil Tuarega na tla. Rojak pa je prišel k meni, in mi zvestosrčno v roko segel. »Tako je, imam, hvala Bogu, zopet prosto roke. Zdravi, gospod, v Afriki! Da v Štafelstajnu, tam je dobro pivo, teče kakor miš v luknjo, imate prav, ker pravite, da je tečno. Tedaj tam ste bili? Nu, to je lepo, prav lepo. In mojega govora ni nihče drug kriv, nego ti badenski ljudje tukaj, ki so mi ga pokvarili.«
»So Nemci tu?«
»Dosti, gospod, zunaj so v vasi Deli Ibrahira pri El Bjari, kder je samostan trapistov. Od kod ste pa Vi, gospod, doma?«
»Saksonec sem.«
»Mašala, tri sto medvedov! Sosed z doma. Dovolite mi prašanje, koliko časa ostanete tu?«
»Jutri zgodaj odpotujem.«
»Že! Kam pa?«
»V Saharo.«
»V puščeno in smrtno jamo? Bil sem uže košček notri, in sicer v Farfaru in uže davno želim še enkrat vanjo. Mašala, gospod, smem z Vami?«
Prašanje mi je bilo ugodno. Slugo sem moral imeti in Nemca tem raje.
»Bi li šel rad z menoj?«
»Takoj!«
»Znaš jahati?«
»Jahati! Kakor spaka, gospod! Služil sem prej pri afrikanskih kirazirjih.«
»Umeješ arabski?«
»Za potrebo, da.«
»Kaj si bil preje?« »Bil sem mizar. Potem sem šel po svetu kder sem k vojakom zabredel, da bi jih vrag …! Delal sem v Deli Ibraimu, zdaj sem pa tu v službi. Prašajte gospoda in boste videli, da je zadovoljin z menoj.«
»Ti pojdeš z menoj. Prosil bom dovoljenja.«
»Tristo medvedov, to je danes, kakor bi bilo Gospodovo obrezovanje! Pojde tudi oni veliki Hasan, ki ima tako dolgo ime?«
»Da. On bo naš vodnik.«
»Juhu, to je veselje! Kolikor časa je tu, ni bilo druzega mej nama, nego veselje in rovanje. Jaz pojdem, seveda pojdem; zanesite se, gospod! Juhu, Mašala!«
Z jezikom in prsti tleskaje zapustil je sobo.
II.
[uredi]Na jugu Atlanta, Gerjana in gorovja Derne leži stepa.
Od srednjega morja do Sahare, tedaj mej podobo plodovitosti, civilizacije in znamenjem nerodovitosti. Barbarija, z obrazi širokih planin in nazega gorovja, ki se kakor tarnajoči vzdihljaji neuslišane molitve iz žalostnih zapuščenih planjav vzdigujejo. Ni drevesa ni hiše! K večjemu samoten, razpaden karavanski seraj vabi k počitku, pa samo po letu; ako kaka redka rastlina neredovita tla prodere, potujejo nekoji arabski rodovi se svojimi šatori in čedami na kako visočino, da bi svoje mršave živali nekoliko napasli. Po zimi leži stepa popolnoma zapuščena pod snegom, koji, pri vsej žarečej Sahari tudi tu čez mrtvo samoto mete.
Druzega ni videti okrog nego pesek in gole stene. Kremen in ostri grušč pokriva tla, ali potujoči Gud lazi od letečega peska gojen, korak za korakom čez žalostno planjavo in ako se kje kaka stoječa voda prikaže, ni druzega nego mrtvi pesek, v kojega jaški stoji voda, kakor mrtva gmota, iz katere je zginol vsak presen, moder, ton, da bi se srpej, mrtvej in umazanej grozi ognol. Grušč se v vročini posuši in ne pušča za sabo druzega, nego kamenito, sol nosečo strugo, katere odsvet oko slepi.
Tudi tu so bili nekdaj gozdovi, ali zginoli so ter manjka blaženih rednikov vlažnih spadlin. Struge potokov in rek, »vadi« imanovane, vlečejo se kakor ostre vreze in divje skalovite soteske z višin, kojih še sneg ne more v groznem medenji zadostno zagrnoti. Ako pa se v naglo nastajajočem poletnem času raztopi, tedaj trešči nanagloma hrumeča in grmeča voda z daleč čuječim bobnenjem na planjavo in uniči vse, kar jej ne uide. Tedaj zgrabi Beduin devetindevetdeset krogelj svojega rožnega venca in hvali Alaha, da ni tam našel smrti, in opominja onega, kojemu nevarnost preti, glasnim vpitjem: »Bežite, možje, vadi je tu!«
Ta občasni pritok in stoječe vode v peščevini privabijo na obalih jezer in vadov trnjeva grmovja in zbadajoče nedotikajnike, katere kamela se svojimi trdimi ustni obgloda, pod kojih varstvom pa tudi lev in panter počivata od svojih nočnih ropov utrujena.
Kakor je bilo določeno, odpotoval sem z Hasanom Kubašijem in Jožetom Korndörferjem iz Algira. Vozili smo se z stepno pošto do Batne; ali nepričakovan zadžek smo našli.
Še mi je bila vožnja italijanskega beturina v spominu, čul sem oni lase ježeči »allegro allegrissimo«, ki ga je upil voznik le takrat, ko sem ga prosil, naj počasi in previdno vozi. Stari voz z dirjajočimi konji je letel v prek strašnih prepadov okolo stenskih voglov, kakor bi nalašč dirjal v smrtonosen propad in ko sem dospel na ravnino zdrav, bilo mi je, kakor da sem ušel nevarnosti, proti katerej mi ni bilo ni brambe ni orožja.
Ali kaj je bil ta allegrissimo abhod, proti potovanju z stepno pošto! Brzovoz je imel jedno skrinjo, kupe in banket in bil vprežen z osmimi konji, kojih dva spredaj in po trije vštric zadaj. Ceste ni bilo nikake; vožnja že šla zmiraj v skok, čez luknje, vratolomne struge, skozi pokončne soteske, strme jarke, in vsak trenotek smo morali izstopiti in množiti moči nesrečnih konj, ako je veljalo voz iz luknje vzdignoti ali porivati čez strmino, ki je še za posameznega potnika težavna. Čutil sem se pretresenega precej v začetku vožnje; Korndörfer jezikoval je svoj Mašala, Hasan el Kebir se je bojeval z ono mikavno zabavo, ki je navadnj morskej bolezni podobna. Dobri Arabec slavnega rodu Kubabišev in ferka en Nurab ni še nikdar v vozu sedel; nehote sem moral na njegovo veličansko zatrdbo misliti; »Stepa trepeta in krajevina se trese, ako se djecar bej prikaže!« Zdaj se je pa sam v stepi na vseh udih tresel in videlo se mu je, da mu je težko »gjaur« pri srcu.
Komaj v Batni minola mu je nekoliko jeza.
»Allah kerim, Bog je milostljiv in hvala mu bodi, da me drži še koža skupaj! Jeli Hasan-Ben-Abulfeda-Ibu-Haukal- al Wardi-Jusuf-Ibu-Abul-Foslan-Ben-Islak- al Duli pijavka, da more dati vse iz sebe, kar je zavžil. Pri bradi prorokovej prisegam, da nikdar več ne stopim v hišo s kolesi, kjer mi je pri srcu kakor hašašenu (kadilcu hašiša)! Djecar beja, človeškega davljenca je v serdju (sedlu) domovina, in pride le jahaje v Bab-el-Gud, sidi!«
»Hasan ima prav, gospod,« trdil je Korndörfer. »Mašala, tri sto medvedov je bilo to drdranje in ropotanje v tej starej koči, ki jo brzovoz zovo! Z osmemi konji se peljem in še vpregati se moram, tega ne more človek prebiti. Afrikanski kirasir sem in raji najhuje kljuse jaham, nego pokukam še enkrat v to staro kočo.«
Moral sem razkačenima potnikoma pritrditi, ker sklenol sem, da z vozom nič več ne bom potoval. V Batni pa se nisem smel dolgo muditi, najel sem si Beduina, da bi spremil mene in moja spremljevalca v Biskaro. Arabec pa mi je odsvetoval to, ter nasvetoval pot čez Aurečko gorovje k arabskej vasi Duaru, kjer se dobe boljše in ceneje kamele, nego v Biskari. Sklenel sem ravnati se po njegovem nasvetu, dospeti do gorovja Fum-es (usta puščave) in se kar mogoče držati poti. Seveda sem si bil gotovejši, dobiti v duaru čvrste in močne kamele, nego v mestu, kjer so skoraj vse pregonjene in le za silo malo počite. Pa imel sem še jeden vzrok, ravnati so po vodnikovem mnenji.
V divjih dolinah aurerskega gorovja srečaš leva redko, tudi zavoljo sile, s kojo sem potoval, nisem imel upanja, na kralja živali osebno zadeti, ali vsejedno je bilo mogoče dobiti njegov sled, ali njegov glas čuti. Sicer ni bila še večnost minola, kar sem sprožil zadnji strel in resnično želel sem čuti glas moje puške, in na kako lovsko žival nameriti. Mej gorami se ve da je bila priložnost, rabiti risanico in repetirko, koji sem kupil z revolverjem in lovskim nožem vred v Front Streetu v St. Louis-u, ker vsak lovec ve, da se dobi tam najbolje in najzanesljiveje orožje.
Brzovoz smo imeli za seboj, kar smo tudi želeli. Konji, ki smo jih jahali, bili so nekega majhnega berberskega plemena. Jahali smo že kakih 12 ur, ali pri vsem tem smo dirjali neutrudljivo proti strani, kamor smo imeli še dobre 4 ure, še celo sivčku, s kojega hrbta so brezkončne noge velikega Hasana skoraj do tal segale, ni bilo dosta mar težkega bremena in za korak ni zaostal.
Okolo nas je ležala stepa v rumenkastem svitu. Kolikor je oko dosezalo, bila je planjava popolnoma gola in prazna, ali dežela je kazala danes redko živo opravo. Fum-es-Sahar (usta puščave) so so odprla in bruhala mnogoštevilne beduinske pastirje, koji so gonili svoje čede k vadom, da bi mulile tam pičle rastline. Na brzih konjih z vihrajočimi burnuži in leskotajočimi kopji, kamele in ovce objahajoč, ulekli so se slednji, spremljevani od žen in otrok, ki so prišli na vse strani planjave in nenavajenemu očesu napravljali vtisek fantazmagorije.
Od tu so se vzdigovale višine, ki so mejile širno planjavo in pomikale se v zmiraj ožjo dolino. Pogled, koji je krožil dozdaj zmiraj še na brezkončnej planjavi, bil je zdaj zaprt med golimi in nazimi stenami, ki so navpično proti nebu molele. Jahali smo mej njimi in propadi, v kojih globini oko gleda sivorumeno vodo deroče gorske reke, kojo, ko smo dospeli v dno, morali smo kakih štiri ali petkrat prebresti. Bila je Ved-el-Kantara, v koje valovih je Julij Gerard, drzni levov lovec našel smrt. Na mestu, kjer je reko prebredel, napravil mu je oddelk francoskih vojakov spomenik s kupom kamenja. Velel sem ga ustaviti.
»Si poznal Gerarda, levovega morilca?« vprašal sem Štafelstajnerja.
»Seveda, gospod!« odgovoril mi je.
»Bil je Francoz, padel je v to vodo in v njej utonil.«
»Poznaš emir-el-Areta, gospoda levov, Hasan?« vprašam Kubašija.
»Bil je neverec, ali skoraj tako srčen, kakor Hasan el Kebir,« odgovoril mi je ponosno. »Po noči je sam iskal gospoda z debelo glavo (leva), našel ga in umoril; ali vangil el Ua (kralj oaz) ga je raztrgal in požrl, ker ni bil moslemin, ampak mož iz Darharba (nemosleminske dežele).«
»Motiš se, Hasan, emira-el-Areta ni raztrgal lev, ki zadavi prej sto mosleminov nego jednega kristijana, ampak utonil je v valovih Ved-el-Kantara in njegovi bratje so mu sezidali spomenik. Zgrabite orožje, možje; njihov glas mora duhu naznaniti, da pozna potnik zapovednika ,Gospodu z debelo glavo'.«
»Hoče li zadoneti moja puška k uhom duha, koji Er-Bai-ta ne pozna, sidi!« vprašal je Hasan.
»Tudi kristijan živi v Er-Rai-tu (božjem pogledu), ako umre, Hasan, ker Bog je v zvezdah in vseh nebih. Ali je govori tvoj prorok o Aisu (Jezusu) in Marijam, Jmramza hčeri (sveta devica), ki v nebesih prebivajo in Boga od obličja do obličja gledajo?«
»Sidi, zakaj nisi sajd (zarojenec Hasana in Hosejna)! Poznaš fum-el-kuran (usta kurana), hand-el-ard (tok zemlje) in batu-el-djine (hribove raja). Tvoj glas je, kakor glas katiba (molivec v mošeji), ki govori samo resnico. Slušal bodem Tvoja povelja.«
Iz štirih cevi – ker tudi vodnik je mojej volji ustregel – zadonel je trikratni strel časti levovomu lovcu, od skalnatih sten je odmeval smrtni pozdrav, potem smo jahali dalje proti soteski Kantari.
Tu so stopile kamenito steno do obrežja reke, ki je polnila širjavo soteske. Skoraj pol ure smo morali jahati po penečih valovih, in slednjič smo dospeli v kotlato dolino divje-veličastnega značaja.
Strmo, robato, nebotično so se vzdigale črnorumene skrilnate stene, na vznožji pokrite z mešanim kamenjem in stvarjale na jugu velikansk skalnat zid, kolosalne soteske, podobne zavajočej rani v glavi gorovja.
Bil je to Fum-es-Sahar; vodil je proti oazam Sibana. Robate skale Aureškega gorovja so bile na desnej; temne skrilnate stene na levej so delale pričetek Džebel-Sultana. Mej njimi je bil karavanski seraj El-Kantara. kjer smo prenočili.
Serajdži (krčmar) nam je pripravil pristno turško kavuo (kavo) in po večerji smo si užgali pipe, jaz sem se naslonil na zid in poslušal govorjenje potnikov, dveh židov iz Tolga in nekoliko Arabcev, kojih pot se je tu na ustih puščave zjedinila.
Glavni govornik je bil moj dobri Hasan el kebir, ki si je prizadeval prigovarjati poslušalce, da ga morajo imenovati Djecar beja, človeškega davljenca, Jože Korndorfer je sedel poleg mene in iz dolzega časa držal zaprte oči. Le včasih jih je odprl in čul se je kak truden vzdih, ali jezni mašala na samosvojno poveličavanje Kubašijevo Ferka e Nurab.
Prišla je tudi govorica na stvar, ki me je izvenredno zanimala. Imel je namreč serajdži malo čedico skopcev (koštrunov), od katere si je, če tudi po noči blizo seraja zaprta, že nekoliko noči zaporedoma panter po jedno brezplačno prisvojil.
»Serajdži!« velel sem.
»Sidi!« odgovoril je bliže stopeč.
»Veš gotovo, da je bil panter?«
»Da, sidi. Videl sem njegov sled, velik je in oster; samica je, kojo naj Allah zaklinja! Jaz sem ubog kovedži (kavarnar) in imam tri in dvajset ovac. Ne more li k bogatinu morivka? Samec ne ropa čede reveža!«
Jezni moslemin ni poznal postav in pristojnih čutov ženskega dela živalstva.
»Zakaj je ne umoriš?« sprašam ga.
»Samico črnega pantra umoriti, sidi? Neveš li, da je pod njeno kožo hudič, ki vsakega raztrga, ako jo hoče umoriti.«
»Ali ne veš, da živi pod tvojo kožo el-subak, satan strahu, ki ti je srce požrl in kri popil. Ti si vernik in se bojiš žene? Allah varuj tvojo hišo, sicer pride sultana pantra in na tvojem divanu dobe spala in pila iz tvoje čepinje kavo!«
»Čedo mi požre, ali hiši se ne približa. Ne veš li, da je vsak, ki moli surat-el-iklaf, varen pred divjo zverjo?«
»Surat-el-iklaf je dober, ker vas ga je prorok naučil, ker kolikor časa ga trikrat na dan moliš, ni te še mačka požrla; jaz imam pa surat, ki je mogočneji, kakor vsi Aja-ti vašega svetega pisma; vse sovražnike uniči, ako ga molim.«
»Povej mi ga, da se ga tudi jaz naučim, sidi!«
»Ne povem, ampak pokažem ti ga!«
Vzel sem puško in nameril nanj.
»To je moj surat proti vsem sovražnikom!«
Skočil je prestrašen v stran.
»Be isim bilahi radjal, za božjo voljo, bežite možje! Ta sidi je zgubil pamet. Ima puško za surat-el-iklaf in nas hoče umoriti!«
Odložil sem puško.
»Sedite mirno, možje! Pameti nisem zgubil, ker nemam pantra, za šejdana (hudiča), ampak za mačko, ki jo z svojim suratom umorim.« Vstanem in pristavim: »Serajdži, pokaži mi ograjo tvojih ovčic!«
»Si li zblaznel, sidi, da hočeš k ograji? Noč je temna in samica pantra ne pride proti jutru, kakor druge ropne živali, ampak približa se v polnoči. Naj le žre ovce, mene pa ne raztrga!«
»Tedaj mi naznani kraj, kjer je ograja!«
»Dobiš jo v sto korakih naravnost proti severu, kjer so zvezde.«
Obesim risanico, zgrabim repetirko, nož vtaknem za pas. Sicer nisem imel z repetirko tako gotovega strela, kakor z risanico, ali bila mi je potrebna, ako ne bi bila kroglja iz risanice precej smrtna.
Komaj sem se vzdignol, uže je bil Hasan pri meni.
»Allah akbar, Bog je velik, sidi, on more leva umoriti in pantra uničiti. Ti si pa človek, kojega meso mačkam diši. Ostani tu, sicer te požro in jutri ne najdemo druzega, nego podplate tvojih čevljev!«
»Ne najdeš le čevljev, temuč v njih tudi moža, nepoškodovanega. Vzemi orožje in pojdi z menoj!«
Veliki mož je odskočil prestrašen; razpral vseh deset prstov in se branil z stegnenimi rokami.
»Hamdulila, čast Bogu, da še živim; nikdar ne bodem živenja divjim zverem daroval!«
»Se li boji Hasan el kebir, mačke?«
»Jaz sem Djecar bej, človeški davljenec, ne pa Hasan pantrov žrebec, sidi! Tirjaj da se proti sto sovražnikom bojujem; pomorim vse, ali verniku je zaničljivo shajati se s ženo po noči, in ko je še sultana divje zveri!«
»Tedaj ostani!«
Hotel sem ga samo skušati in korakal sem proti vzhodu, pa čul sem, da nekdo za mano gre. Bil je Štafelštajner.
»Smem z Vami, gospod?«
»Zakaj?«
»Zato! Mašala, tristo medvedov, hočem li od daleč gledati, kako Vas bode mačka trgala? Zakaj imam puško in nož? Kjer je moj gospod, tam moram biti tudi jaz!«
»Zahvaljujem se Ti, Jože, ali rabiti Te ne morem.«
»Zakaj ne?«
»Ker nisi lovec. Brez potrebe bi se postavil v nevarnost in v ugodnem času splašil zver.«
Truditi sem se moral spraviti zvestega in srčnega moža zopet v šator in stopil sem v noč proti ograji.
Na omenjenej strani in daljavi od seraja je ležalo polno prevrženega kamenja. Na njem je bila prislonjena ograja, koja je bila na druzih treh straneh z stebri zatrjena in prepletena z močnimi, sukanimi dateljivimi vlakni. Ovce so ležale mirno v tej prostej ograji, tudi jaz jih nisem motil. Noč je bila jasna in lahko je bilo pregledati opas kamenja in graje. Mej vsakim stebrom je bila otprtija, da bi se lahko ne prav močan človek skozi splazil. Zadnja je bila najpripravnija zame, roparja pričakovati. Od treh strani sem bil dobro zavarovan, proti četrtej strani sem pa imel prost pogled čez ograjo. Ako bi prišel panter, mogel sem mirno in brez strahu nameriti. Junaško delo seveda ni bilo, umoriti ga.
Sedel sem kar mogoče pripravno v otprtijo. Z risanico v roki in repetirko na kolenih, pazeč na vsak šum tihe stepe. Polnoč je prišla; če pride zver, mora se kmalu prikazati.
Zdajci sem zapazil, da so se jele ovce nekoliko vznemirjati; stikale so skušaj glave in lezle oplašene, kar mogoče blizo skalovja. Napenjal sem oči, da bi vzrok izvedel. Pa zdaj začujem prav tih pritapljiv šum. Zver je bila na skali, da bi od tu skočila na svoj rop. Čul sem drsanje krempljev – skok – in temno telo blisknilo je med ovce, – kratek smrtni glas – in visoko je stal na zadnjih nogah panter med čedo, pod desno taco mrtvo ovco držeč. Bil je izvanredno velik, da nisem še jaguvarja videl tolikega. Spoznal sem precej samico.
Glavo vzdigajoč zarjula je zmagovalno: oni strašanski goltančno stisneni glas – uuhh – a oorr. Še ni svojega klica končala – počila je moja risanica. Široko odprti, v zelenem blišču sukajoči očesi, zagotovili ste mi strel. Z strelom zadonelo je rjovenje; žival je visoko proti odprtju skočila in se zgrudila blizu mene mrtva. Ko sem jo pozneje pregledal, videl sem, da jej je krogla oko prodrla.
Strel je imel še drug nastopek. V daljavi je zadonelo hripavo divje tuljenje in v malo trenotkih kratko, pretrgano rjovenje v obližji. Samec se je bližal, strel ga je privabil.
Zavoljo previdnosti sem vzel repetirko v roke, da bi hranil krogljo iz risanice za samca. Brzo jo nastavim. Vitko, gibčno truplo je priskakalo in se vstavilo pred grajo nasproti mene in mrtve samice. Pri vsej negotovej zvezdnatej svitlobi me je moral zapaziti panter, ker potuhnol se je z srditim puhanjem, pripravljal se k skoku. Še sem videl njegovo sveteče oči, v trenotku je moral skočiti. Sprožil sem sredi bliščeče svitlobe. Kakor strela je skočila žival kvišku in padla blizu odprtja na tla. Ali uže sem zgrabil repetirko, s kojo sem lehko petindvajsetkrat ustrelil. Meril sem na glavo in enkrat, — dvakrat, — trikrat sprožil. Zadostoval je prvi strel, četudi ni bil smrten; krčevito trepetanje je pretresalo truplo živali, in ležala je mrtva pri mojih nogah.
Nabil sem zopet in stopil ven. Ropni živali sta ležali druga na drugej in bili, posebno samica, toliki in tako težki, da mi niti ni bilo mogoče z vso močjo ju premaknoti. V daljavi je lajal šakal, vedel je, da mora biti blizu mrtva žival. On je zvest, a boječ se spremljevalec velikih roparskih živali ter zadovoljen z drobtinami, ki bogatinu od mize padajo.
Ko sem došel v seraj, bdeli so še vsi. Neverjetno se jim je zdelo, da bi mogel posamezen človek po noči prežati na pantra, ki je skoraj strašneji od leva. Z strahom združena radovednost ni jim dala spanja, ali strele so morali čuti, da se nisem dal brez brambe od strašanske samice požreti. Vrnovšega so me gledali kakor bi bil prišel samo moj duh.
»Mašala, tri sto medvedov, to je on, kakor živi!« vpil je Korndörfer in skočil k meni.
»Marhaba, sidi, dobro došli, gospod!« menil je veliki Hasan. »Ti si zvito ravnal, čuli smo strele in žena se ne bodo upala nocoj pred grajo.«
»Hvala Ti, sidi,« prigovarjal je serajdži, »da si mi čedo varoval, roparjev ne bode nocoj, ker si jih z glasom svoje puške prestrašil.«
Menili so resnično, da sem streljal le, da bi roparje ustrašil.
»Žena pantrova je prišla z svojim možem, kovedži,« odgovoril sem, »in umorila ti ovco. Pojdi po njo, ker šakal je blizu in jo požre.«
»Naj jo požre, pa Allah me varuj, da bi si upal v deželo smrti, kjer bi bil raztrgan.«
»Ne bodeš raztrgan, ker sultana črnega pantra je mrtva in nje gospod leži z raztreščenim čelom poleg nje.«
»Allah kerim, Bog je milostljiv! Govoriš resnico, sidi?«
»Moja beseda je resnična! Poglej čevlje, Hasan, nepoškodovani so in ni las mi ni skrčen, ali moj surat je zazvenel in pantra ležita, od pesti smrti umorjena. Pojdite možje, prinesite ju sem!«
Moje besede so te dobre ljudi izvenredno razburile. Niso mi hoteli verjeti, in truditi sem se moral je pregovoriti, da bi šli z menoj.
Užgali so plamenice in šli z menoj. Ko smo dospeli do ograje, stiskale so se ovce prestrašene od ognja. Ali nastopka mi ni mogoče popisati. Komaj so ugledali Arabci mrtvi živali, užo so bili na njih, s pestmi jih bili in s podpetniki teptali in grdili z vsemi mogočimi besedami, kojih je arabski jezik tako bogat. Hasan el kebir je bil najglasneji. Slednjič se je obrnol proti meni z besedami:
»Sidi, Ti si največji lovec, ki so ga moje oči videle; še večji nego emir el Arat (Gerard), ki je bil gospod levu. Kadar bodem pel o siretu el modžahedina (delih borilcev) in govoril o siretu beluvanu (delih junakov), tedaj ne bodem zabil tvojega imena, ampak slavil ga uhom vernikov!«
Arabec govori rad gromovito in izraža svoja čutja v najvišjej meri. Tudi Stafelštajner ni mogel prikriti svojega strmenja.
»Mašala, tri sto medvedov, to je bil strel! Mačka je prav v oko zadeta, pa tudi druga nič dalje. Še nikdar nisem take stvari videl, pa tudi ne misli, da je panter taka spaka. Gotovo bi so moja puška tresla, ako bi jaz bil pričujoč!«
Vlekli so živali s slovesnostjo proti seraji, kjer sem ju odrl; potem smo šli k počitku.
Drugo jutro pred odhodom je nastal prepir med Hasanom in Štafelštajnerjem, in hitel sem ven, da bi ju potolažil. Jože Korndörfer je del kožo samice pod moje in ono samice pod svoje sedlo, ali s tem ravnanjem ni bil kubaši zadovoljin.
»Ti si Frank, ki ni še nikdar moshije prestopil«, menil je slednji, »in me hočeš za pravice vernika prekaniti? Si li videl neverca sedečega na koži pantra?«
»Si ga li ti umoril, Djecar bej, ti človeški davljenec?«, smijal se je afrikanski kirasir.
»Sidi ga je ustrelil, ker je pri njem Hasan el kebir, pred kojim se tresejo vse živali, in kože morajo biti pod mojim sedlom, ker, kaj si ti proti Kubašiju en Nurab? Bil sem sluga na slavnem vseučilišču moshiji el Ozhar v Kahiri. Videl sem modre može, ki so dohajali in od- hajali, koga si pa ti videl, in v kakej šoli si bil?«
»Videl sem našega sidija, v kojega glavi je več modrosti, nego v vsej vašej moshiji el Azhar v Kahiri in sem bil v Kaltenbrunu v šoli, kjer bi morali sedeti tvoji učeni možje v zadnjej klopi«, potegoval se je Bavarec.
»Dobro! Ali poznaš moje ime? Imenujem se Hasau-Ben-Abulfeda-Foslan-Ben-Jbu-Femkal- al Vardi-Jusuf-Jbu-Abul-Jshak al Duli. Kako se pa ti zoveš? Moje ime je dolgo kakor reka, ki mej hribovi šumi, tvoje je pa majhno kakor umazana kaplja, ki z lista kane!«
»Ne maži mojega imena, ker je tudi tvoje! Zovem so Jusuf kakor ti.«
»Vedi, da Jusuf more biti samo vernik imenovan; ti si Frank in se imenuješ Jusef, zapomni si.«
»In nemaš druzega imena, kakor to!«
»Oho! Nisi čul, da mi pravijo tudi Korndörfer!«
»Ali kje je ime tvojega očeta?«
»Imenoval se je Korndörfer.«
»In njega oče?«
»Tudi Korndörfer.«
»Zmiraj Korndörfer!«
»Kje je živel?«
»V Kaltenbrunu.«
»V Ka - el - brun? Tedaj se imenuješ Jusef Ko-er-darb-Ben-Ko-er-darb-Jbu-Ko-er-darb-Abu-Ko-er-darb-el-Ka-el-brun. Ni li smešno tvojo ime? In nočeš mi dati kože? Kje jo imaš?«
»Čuj, Hasan! Jusef Ko-el-darb, Ben Jbu in Abu, Ka-el-darb, obdrži kožo! Tam gre sidi, obrni se k njemu.«
In storil je to Kubaši. Veliki Hasan je hotel podsedlico sloveti, in bila mi je priložnost, kaznovati ga za njegovo boječnost.
»Jusuf,« rekel sem mu nalašč Jusuf mesto Jusef »hotel je z menoj streljati pantra, ti si se pa bal mačka. Njegova naj bode koža.«
Mrmrajoč se je udal odloku, in mrmrajoč šel z nami, ko smo zapustili seraj. Kmalu smo dospeli v sotesko in kamenite globeli Aureškega gorovja, v kojega dolžine smo prišli proti večeru. Da bi potem čez vrh v Saharo stopali. Na njegovem vznožji je stala vas iz šatorov, konec denašnjega potovanja. Bili smo sprejeti gostoljubno od Arabcev, in še pred nočjo sem si kupil tri jezdne in tri tovorne kamele, in mnogo drugih stvari in priprav, koje sem potreboval do Bab-el-Gudu in Ain-es-Salahu.
Drugo jutro smo potovali ob vznožji gorovja, da bi se ognoli Biskare in našli pot v Ain es Salah.
Bil je vroč dan in opoludne je solnce s tako močjo pripekalo, da sem bil primoran si nekoliko počiti. Poiskali smo senčnat kraj, tedaj se je ustavil naprej jahajoči Hasan, ki se je še zmiraj z Jožetom besedoval in kazal proti dolini.
»Glej, sidi, sobo (kalužo).«
Bili smo še na vrhu gorovja. Ob vznožji nekega hriba se nam je bliščala voda, na koje bregu sem zapazil nekoliko lentiskovega grmovja.
»To ni soba, Hasan, ampak birket (jezero) je, ki leži za gričem in se vidi od tu samo zaliv. Precej ti hočem povedati njegovo ime.«
Vzel sem zemljeved in našel omenjeno jezero. Bilo je jedno onih mrtvih voda, brez barve in gibanja, ki je ne preplava ni riba ni močerad, le na mirijade je v njej gnjusnih črvov, ki jih imenuje Beduin »tud«.
»Birket el Felatu je. Pojdimo k njemu.«
»To je povelje, ki velja več nego deset kamel, sidi! Moj serdj, ki je imenuješ sedlo, gori pod menoj, kakor bi sedel na odlomku tšekene (pekla). Slečem se in skopljem.«
V četrtej uri smo bili pri vodi in bilo je res birket el Felatu. Hasan je hitel naprej, ker ni mogel dočakati kopanja.
»Sidi, to ni voda za kupev, ampak Bar el tud (črvivo morje), pa glej, tam je duar in več nego dvajset šatorov, ki nas bodo senčili!«
V resnici sem zagledal na gornjem delu jezera vrsto šatorov, mej katerimi se je paslo nekoliko konj in kamel, drugi trop petih kamel se je pasel pa ob strani. Spoznal sem je na prvi pogled, da niso navadne tovorne kamele, ki se dobivajo po štiristo pijastrov, ampak brez izjeme jezdne kamele, pravi hedjini, ki se morajo plačati po tisoč pijastrov. Morda so bile bišarinhedjini najplemenitije kamele, s kojimi se lahko prekorači ves teden, vsak dan po štirnajst do šestnajst nemških milj. Da, pri Tuaregih se dobe kamele, ki služijo veliko bolje. Spoznal sem je na njihovih čednih podobah, razumnih očesih, širocih čelih, visečih spodnjih ustnih, kratkih kvišku molečih ušesih, gladkej dlaki in njihovej barvi ki je pri Bisarinih bela ali svitlo siva, tudi bledorumena, včasi lisasta, kakor so žirafe.
Te dragicene živali gotovo niso bile uboge šatorne vasi, ampak vlast tujih Beduinov, ki so bili v duaru gostje.
Hiteli smo proti duaru.
Gotovo bi bila neprizanesljiva žalitev posestniku prvega šatora, ako bi jahali mimo in se vselili pri drugem. Prebivalec stepe in puščave je rojen tat in ropar, ali gostna pravica mu je prav tako sveta in visoka, kakor njegovim svetopisemskim očakom, od kojih izvira.
Ko smo se ustavili pred prvim šatorom, odstranilo se je staro, že večkrat zakrpano platno in na vratih prikazala se je deklica in nas pozdravila. Bila je razkrita; žene pustinjskih Arabcev niso tako trmaste, kakor one Mavrov (mestnih Arabcev). Lasje so jej bili spleteni v goste dafire (kite) z modrimi in rudečimi traki. Na ledjih je imela rahad, ozek pas, od katerega je visela množina usnjatih vrvic pod kolena in tako vpodobljala suknjo s korali in jantari olišpano. Okolo vratu je imela karac, vrvico se steklenimi biseri in kovinami, raz ram jej je visela halja do kolen. Na ušesih so jej viseli zlati uhani, na nogah, nad gležnji so se bliščale srebrne spone, in okolo nežnih prstov, kojih nohti so bili s heno pobarvani, tičali so močni, svitlo beli prstani iz slonove kosti, ki so izredno pristovali njenej rujavej barvi.
»Marhaba ia sidi, dobro nam došli o gospod,« zvenel je njen pozdrav mej tem, ko je podala mojej kameli polno pest vaedi-datljev.
Za njo se je prikazal starček, ki nas je zvedavo pogledoval. Obraz mu je bil naguban in njegova usahnela postava globoko upognena. Moral je imeti nad devetdeset let.
»Marhaba ia, sidi, dobro nam došli, o gospod! Naš ubogi šator ima uže tri goste, ali še je prostora zate, razjaši in dovoli, da Ti napravim skopca.«
»Salam aleikum,« odzdravil sem mu, roke na prsi položivši.
»Srce Ti je polno dobrot in šator stoji potniku odprt; Ti si dober sin proroka in ljubimec Allahov, koji Ti je daroval veliko let; naj Tvoji gostje vse dobrote tvoje duše uživajo. Dovoli, da otidem k drugemu šatoru!«
»Me hočeš sramotiti, sidi? Kaj sem Ti storil, da zaničuješ mojo hišo. Razjaši žival, ki je že gostinja hčeri mojega sina in legla k počitku!«
Zgrabil je uzdo kamele in zaukazal jej, naj poklekne z navadnim goltančnim khe, khe. Razjahal sem in stopil v šator, kamor sta šla tudi Hasan in Korndörfer. Preko sten vlekel se je serir, nizke, z ovčjimi kožami pregrnene klopi. To je bila družini in gostom postelja in divan. Na dnu šatora so bili shranjeni ščiti in sedlu. Na kolcih je viselo orožje, usnjate vreče in vsakovrstne gospodarske stvari. Stene so bile umetno olepšane s pletenimi kozarci, žirafinimi kožami, šopki cvetic, nojevimi peresi in izvrstnimi zvončki. Slednji so v arabskih šatorih navadni, pa nadlegujejo trudnega potnika. Veter maje šator, ruda zvončkov zveni in vpodablja z jecanjem kamel, bleketanjem ovac, lajanjem psov in rjovenjem divjih živali grmenje.
Legel sem na plahto. Stari je ogledoval pantrovi koži; ali zakon gostoljubnosti mu ni dovolil vprašati po mojem imenu in prihodu, vedeti pa je moral, kako sem prišel do tega dragocenega plena. S zvitostjo, ki je vlastna le necivilizovanemu človeku, znal je obrnoti govor na stvar.
»Počij sidi, dokler Ti mesa in kuskusu napravim!«
Kuskusu je iz debelo mlete moke, Arabcu najljubša jed.
»Zahvaljujem se Ti, oče,« odgovorim mu. »Najraje jem meso in kuskusu zvečer, ko dnevno potovanje končam. Daj meni in mojim služabnikom vode in malo bsisa (kruh iz moke in suhih datljev).«
Deklica mi je prinesla bsisa.
»Voda je iz birketa in je slaba, sidi. Hočeš raje piti kamelinega mleka ali lagmi-ja (datljev sok)?« vprašala me je.
»Eddini lagmi, daj mi lagmi-ja. Ti krasna deklica!«
Prinesla mi je usnjat kozarec poln hladivne pijače. Stari je čakal, da sem izpil in potem me dalje izpraševal.
»Ostaneš dolgo v koči svojega prijatelja?«
»Zapustim jo, ko si odpočijem.«
»Tedaj hočeš jahati po noči, ko doni glas divje zveri, in panter človeka in kamelo raztrga? Ostani pri nas, sidi, ker smrt Tvoja bi obtežila mojo dušo!«
Moral sem olajšati dobremu starčku izpraševanje.
»Panter me ne raztrga. Nisi videl njegove obleke na mojej živali?«
»Videl sem obleko pantra in njegove sultane.«
»Dobro tedaj, umoril sem ju jaz o zvezdnem svitu, na Fum es Saharu.«
»Grozovitega pantra, na Fum es Saharu, ki je strašneji nego vsi pantri stepe? Sidi, Ti si junak in velik vojščak! Koliko mož je bilo pri Tebi?«
»Nobeden. Sam sem govoril s pantrom in njegovo ženo.«
»Prav sam? Allah akbar, Bog je velik, Ti si aku (brat, tovariš) velikega emir el Aret-a, ki je utonil v Ved-el-Kantara!«
»Frank sem kakor on, in imam puško, ki govori prav one besede.«
»Frank si in lovec, kakor emir el Aret? Tedaj Ti moram nekaj povedati, kar Tvojo dušo oveseli!«
Postal je naglo ozbiljen in se skrivnostnim obrazom stopil k meni, nastavil mi je roko na uho in tako tiho šepetal, da sem ga teško umel.
»Poznaš Assada, ustajnika?«
Prikimal sem mu in gledal ga, željno pričakujoč, kaj mi pove.
»Poznaš, Assad-beja, davico čed?« vprašal me je drugič.
Prikimal sem mu zopet in govoril je dalje:
»Zalezoval je dolgo našo čedo in nam oropal najbolje živali, še v zadnjej noči nam je ukradel goved; aail alein, škoda nanj.«
Tiho šepetanje mi ni bilo nerazumljivo. Arabec so zelo boji leva; kolikor časa žival živi, govori s čislanimi in spoštljivimi besedami o njej, ko je pa mrtva, sramoti jo z vsemi mogočimi žaljenji. Boji se moči in žilavosti kralja živali in se pušča dolgo ropati, ko se pa napravi k napadu, zgube Arabci velikrat mnogo ljudi.
Ta sicer srčni nestrašljivi sin puščavo ne loti se leva sam, kakor drzni evropski lovec, ampak stopijo vsi orožja zmožni možje duara ali dahera (vasi zidanih hiš), poiščejo ležišče živali, izvabijo jo s klicanjem, rjovenjem, žvižganjem, streljanjem in ropotanjem iz njega in kakor hitro se žival prikaže, bljuvajo jej iz svojih negotovih pušek kroglje v telo in ko je že smrtno ranjena, skoči na jednega ali več, da se maščuje pred smrtjo.
Strah je tolik, da se pri pripravljanji le tiho pogovarjajo. Menijo, da bi žival čula in prišla še pred napadom. Zategadelj mi je stari tako tiho govoril; Assad-bej ustajnik in davica čed bi bil čul sicer njegove besede.
Še le zdaj sem opazil, da ni jednega, orožja zmožnega moža v duaru. Le nekateri ženske glave so kukale izmed zastorov.
»Vaši možje so ga šli morit?«
»Vsi naši možje in mladeniči z gosti vred, drzni sinovi Uëlad Slinanovi.«
Pri tem poročilu mi je minola vtrujenost.