Med sosedi (Josip Vandot)

Med sosedi. Josip Vandot

Viri:	dLib 38/6, dLib 38/7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Lep in velik je bil Hribarjev petelin. Kadar je prestopil, glavo prevzetno pokoncu, se je zalesketalo njegovo perje v solncu. Začudeno ga je tupatam pogledala kaka kokoška, njegova družica, in je zakokotala tudi ponosno, češ — lepega čuvaja imamo in dobro je nam. Vaške putke nas gledajo zavidljivo, ker so nam nevoščljive, da imamo takega gospodarja… In zakokodakala je včasih jarčica in je pogledala v nebo. Naravnost v solnce je pogledala. kot bi izzivala svetlo solnce: Lepo si, solnčece zlato; a pridi doli k nam, pa bodo govorili vsi, da je naš petelinček — kraljiček stokrat lepši. — Tako si je mislila jarčica, in petelin je takrat poskočil na plot. Zamahnil je z lepimi peruti in je zapel s čistim glasom. Pogledale so ga kokoške in so se razveselile. Poskočile so za njim na plot in potem zafrfotale za kraljičem na sosedov vrt.

»Da bi jih!« je zakukurikal Gornikov petelin, ki je bil grd in čokat, jn je vodil samo tri putke po dvorišču. »Da bi jih!« je zakukurikal, ko je zagledal tujo vojsko v svojem kraljestvu. Stresel je svoje kratke in nerodne peruti in se je zapodil dol na vrt. Za njim so pa zakokodakale putke in so ga hrabrile: le po njih, naš hrabri kraljiček; le po njih — prevzetnicah! Kaj imajo na našem vrtu — v našem kraljestvu?

Gornikov čokatec se je zagnal v Hribarjevega gizdalina. Razhudila so se kokoške, in razhudila se je jarčica. Planila je k svojemu čuvaju in mu zakukurikala na uho. In takrat se je razhudil tudi Hribarjev gizdalin. Peruti je povesil tako, da so se trle ob zemlji, in od strani je planil na čokatca. Vnel se je hud boj. Perje je letelo okrog bojevalcev; sprijela sta se trdo, skočila tupatam narazen in se zagnala zopet drugvdrugega. Zakrvavel je čokatcev greben; moči so mu pešalu, in komaj še je vzdržal napade silovitega gizdalina. Strahoma je spoznal, da onemore krnalu; na glavi ga je bolelo vednobolj, ker gizdalinov kljun je bil oster in se je zasajal vedno le v njegov rdeči greben. Žalostno je pogledal čokatec na svoje putke, ki so stale tamgori in ga hrabrile, in se je še enkrat zagnal v gizdalina. A onemagal je — zvrnil se je na tla in je zamižal od bolesti. Potem se je pa pobral z zadnjimi močmi s tal in je zbežal na dvorišče k svojim putkam.

»Kikiriki«, je zapel zmagonosno gizdalin, in vse kokoške so zakukurikale za njim. »Ej, naš petelinček — kraljiček je hraber in pogum je v njegovem srcu. Pa bi se meril ta grdi čokatec z njim! Kukuriku…«

In začele so grebsti po vrtu, da je letela črna prst kvišku. A zapazila jih je Gornikica in se je razhudila. Na svojem vrtu naj kopljejo in naj ne delajo škodo drugim… Razhudila se je Gornikica in je vzela polence iz drvarnice. Stopila je na breg in dvignila polence. »Vššš.«

Zaslišale so jo kokoške, in tudi gizdalin jo je zagledal. Prestrašil je za svojo družino in se je oglasil s svarečim glasom: »Kukuru…«

Jarčica se je obrnila in hitela k plotu. Za njo so brzele kokoške in poskakale čez plot. Zadnji je korakal počasnili in umerjenih korakov gizdalin, kakor bi hotel ščititi svojo družino od zadaj. A takrat je priletelo polence — zadelo je gizdalina ravno na glavo… in petelin je padel naprej. Dvakrat je še stresel s peruti, a potem je bil miren in tih… Po Hribarjevem vrtu so pa begale prestrašene kokoške in so klicale svojega kraljiča nazaj. A kraljič se ni oglasil več; mirno je ležal pod jablano in iz grebena mu je tekla kri…

Gornikica se je prestrašila, ko je videla, da je obležal sosedov lepi petelin. Hotela je stopiti tja dol in pogledati, če je petelin res mrtev ali pa samo omamljen od polenca. Že je stopila par korakov po klancu; a v tem se prikaže soseda. Hitela je naravnost proti plotu, za katerim je videla svojega lepega petelina, in tudi polence je videla kraj njega. Prestopila je plot in se sklonila nad petelinom.

»O, moj petelin,« je zatarnala in sklenila roke, »ubila ga je ta togotnica… nedolžno žival je ubila.« Na klancu je obstala Gornikica in se razhudila, ko je slišala take besede.

»Kaj pa imajo opraviti tvoje kokoši na našem vrtu?« je odgovorila in postajala vedno bolj jezna. »Razkopale so mi že ves vrt, da je bolj podoben njivi kakor pa vrtu… Vsako kokoš ti pobijem kakor tega petelina, če prklejo le še enkrat čez plot, da boš vedela!«

»O, ti togotnica,« je sklepala soseda svoje roke, »da se ne bojiš Boga, da te ni sram grehov!«

In letele so besede s klanca do plota in od plota na klanec. Lepi mir, ki je vladal že toliko let med sosedi, je izginil tisti dan; razrušil ga je petelin, ki je šel s svojo družino čez plot in se pregrešil nad tujo lastnino. Zbežal je mir in sovraštvo se je naselilo v sosednjih hišah — v srcih vseh, ki so bivali v tistih dveh hišah. Kar nenadoma je prišlo vse, da še skoraj pomisliti niso utegnili, kako je prišlo… Sosed se je ogibal soseda, soseda sosede, in posli so gledali grdo drug drugega.

Le dva nista mogla umeti tega, kar se je dogodilo; le dva nista mogla razbrati, zakaj bi se sovražila, ko sta se vendar imela prej tako rada, da nista mogla biti drug brez drugega. Bila sta to Hribarjev Janček in Gornikov Mihec. Vedno sta tičala skupaj in hodila skupaj in se nista nikdar kregala. Pa da bi se zdaj kar naenkrat začela sovražiti in ogibati drug drugega? Čudno se jima je zdelo, ko so jima povedali doma, da ne smeta več govoriti med seboj. Ali naj Janček zlasá Mihca za to, ker so vrgli Gornikova teta na petelina polence, ker je šel gizdalin na tuji vrt? Ali naj zaluča Mihec na Jančka kamen, ker so rekli Hribarjeva teta svoji sosedi togotnica?…

Čudno se je zdelo Jančku in tudi Mihcu se je zdelo čudno to. Mlada sta bila, komaj osmo leto sta bila učakala, in nista bila nagajivca in prevujanca. Na vrtu sta sedela poleti v prijetni Gornikovi lopici in sta se učila, ali pa brala lepe povesti. Tisto sta brala o mladem rokodelčiču, ki mu je bilo ime Peter, ali pa tisto o hrabrem kralju Matjažu — in sta ugibala, kdaj zraste Matjažu sedemkrat brada okrog mize. In jeseni sta pasla skupaj tam na Drčevem rutu, visoko na hribu, in sta skakala čez vejo, ali pa sta sedela pri ognju in prepevala. Pozimi sta se pa drsala po Gornikovem klancu, ko je zamrznil sneg in je zeblo, da so človeka bolela ušesa. Lepo jima je bilo življenje in kratkočasne ure.

Pa da bi zdaj minilo vse to!… Hribarjev Janček je sedel na klopi kraj okna in si je podpiral glavo. Lepo se je videlo od tam na Gornikov vrt: na lopico se je videlo, kjer je sedel Mihec in mislil žalostne misli… Pa da bi zdaj minilo vse to? — Ne, to ni mogoče in se tudi ne more zgoditi! Saj — kaj je storil Janček Mihcu in Mihec Jančku?

Tako je premišljeval tisti dan ob oknu Janček in v lopici Mihec. Obema je bilo hudo in dolgčas, in oba sta želela, da bi bila zopet skupaj v prijazni lopici in bi brala lepo povest. Pogovarjala bi se o tem in onem in morebiti celo uganila, kdaj zraste kralju Matjažu brada sedemkrat okoli mize. Ugibala bi, kdaj se vrne striček Radonja, ki je odšel v deveto deželo in pridobil lepo kraljično in postal kralj na solnčnih surimanskih goricah… Da, lepo bi bilo tam v lopici in veselo. —

Janček se ni mogel več zdržati. Vstal je s klopi in se zmuznil iz hiše. Na vrt je šel in tam doli kraj vrta splezal čez plot. Naravnost proti lopi je hitel in obstal kraj Mihca.

»Kaj si prišel?« ga je nagovoril Mihec in se je začudil.

»Prišel sem,« je odvrnil Janček žalostno. »Pa oče in mama so mi rekli, da ne smem več k tebi… da ne smem več govoriti s tabo.«

»Tudi naši so mi rekli tako.«

Molčala sta nekaj trenutkov in sta se zamislila nekam. Potem pa je izpregovoril zopet Mihec in je pogledal žalostno tovarišu v obraz.

»Kaj sem ti naredil, Janček, da bi bil hud name?« je vprašal. »Ničesar nisem naredil… naša mama so ubili s polencem vašega petelina in potem je bilo žalostno.«

»Hudo je bilo, Mihec. — A jaz ne smem več govoriti s teboj — mama so mi rekli tako.« — »Jaz pa s teboj nič več.«

In povesila sta oba oči, in bilo jima je hudo, da bi se bila najrajši zjokala… Nič več ne bodeta brala lepih povesti; tudi o stričku Radonji se ne bodeta pogovarjala več, in kralju Matjažu bo zrastla prej brada, preden bodeta onadva uganila. Pasla ne bodeta več na Drčevem rutu in skakala čez vejo. Žalostno bo in hudo.

»Nič ves ne smeta biti prijatelja,« so dejali doma. A kako naj se sovražita, ko se pa ne moreta in nimala vzroka, da bi se sovražila?

»Ti, Janček, jaz nisem nič hud nate,« dé Mihec čez nekaj trenutkov. »Jaz bom govoril s teboj.«

»Tudi jaz nisem hud nate,« vzdihne Mihec, »in bom govoril s teboj.«

Počasi sta pozabila, da ne smeta biti prijatelja. Govorila sta o stričku Radonji; o deveti deželi sta govorila in o deveti kraljični. Ugibala sta o lepih surimanskih goricah in sta naposled pozabila, da morata biti sovražnika. Lepo je bilo takrat; solnce je sijalo tako prijazno in je hitelo proti sredini neba. Vrt je bil poln tihega šumenja, kot bi si pripovedovale mirne rože krasne bajke iz solnčne devete dežele. In tam kraj vrtov je šumela med kamenjem in peskom bistra in hladna Pišenca. Lepo je bilo tisti dan in prijetno.

Pa je stopila takrat Hribarica na vrt in je zapazila dečka v Gornikovi lopi. Hitro je stopila k plolu in je zaklicala:

«Janček, ali mi greš hitro domov! Kaj ne veš več, kaj sem ti ukazala?«

Prestrašila sta se Mihec in Janček nenadnega glasu in sta se spogledala. Prišlo je njima na misel, da se morata sovražiti, in razžalostila sta se nanovo. Janček je vstal in šel počasi in obotavljaje se proti plotu. Še enkrat se je obrnil tam in je pogledal na tovariša; potem pa se je dvignil in skočil raz plot. Stopil je k materi in jim je rekel pogumno:

»Mama, jaz imatn rad Mihca in nisem nič hud na njega in govorim z njim!«

A mama so postali hudi in so mu dejali: »Nič več ne boš govoril s tem… Doma boš sedel — pa je besedi konec.«

»Pa saj mi ni ničesar storil,« je odvrnil Janček, in pri srcu mu je bilo tako hudo, da se mu je prikazala solza v očeh. Videli so mama tisto solzo, in v duši jih je zapeklo, da niso izpregovorili besede več, ampak so šli hitro po vrtu naprej.

II.

Mihcu je bilo dolgčas v lopi. Slišal je dobro, kaj so rekli Hribarjeva teta Jančku, in težko mu je bilo. Ničesar ni storil, pa mu ne pusté, da bi govoril s prijateljem… Žalosten se je napotil preko vrta v kuhinjo in naletel tam na mater.

»Zakaj si bil zopet z Jančkom skupaj?« so ga vprašali jezno. »Ali ti nisem prepovedala tega?«

Ničesar ni odgovoril Mihec, ker ni bil tako pogumen kot sosedov Janček, in se je bal matere. Samo oči je povesil in zardel. V srcu pa je vprašal samega sebe: Čemu naj se sovraživa, ko pa imava rada drug drugega?«

Dolgčas mu je bilo doma in sam ni vedel, kam bi se dejal. Šel bi v lopo in bi bral lepo povest; tisto bi bral o revežu Jernejčku v Korotanu. A kako naj jo bere sam, in bi Janček ničesar ne vedel? — Dolgčas bi mu bilo tam v lopi in bi ne mogel brati… Šel bi kam daleč, noter v Smirinje ali pa k Skoku in bi gledal temnornodro jezerce, ki miruje tam doli. Postrvi bi gledal in bi kopal prekope in nagajal vodi. Pod slap bi stopil in se čudil razpenjeni vodi in prepeval v tistem šumu, ki grmi pod slapom…

Dolgčas je bilo Mihcu in zato je odšel takoj po kosilu od doma. Naravnost k jezercu se je napotil.

Nekaj vaških dečkov je bilo tam. Kopali so se v hladnem jezercu in njihov krik in vpitje se je slišalo daleč od jezerca. Tam sredi vode pa se je zibal čoln in je bil poln mladih ljudi. Veselje se je razlegalo kroginkrog: po jezercu in krog jezerca.

Mihec je obstal na bregu in je gledal v to veselo družbo. »Šel bi med nje in se veselil,« je pomislil in šel tja dol. Priplaval je ravno čolnič k bregu, in nekaj dečkov je skočilo iz njega.

»Ha, Gornikov Mihec,« je zavpilo nekaj glasov. »Sem pojdi, no — pa se peli z nami.«

»Kako bo šel, ko se še v čoln ne upa,« se je rogal velik deček, Anžetov Lojz. »Stopil bi v čoln, pa bi se jokal od samega strahu,« se je smejal Matijčev Franc.

»Da, da — na vrt, v lopo že še gre, a drugam ga je strah,« je klical Slavčev Tone.

Smejali so se v čolniču in se norčevali. Mihec je stal na bregu, in bilo ga je sram. Zardel je in je stopil k čolniču.

»Vas je strah, a ne mene,« je odgovoril. »Kaj bi se ne upal v čolnič in se peljati čez to mlako!«

Stopil je v čoln in se vsedel koncem na klop. Vesla so se uprla v modro vodo, in čoln se je prernaknil. Hitro se je zibal čez jezerce in se je bližal odtoku, ki je šumel tam ob visokem skalovju in padal v bobnečem slapu čez skalo. Slišalo se je že v bližini tisto bobnenje, in vesla so se že uprla v nasprotno stran.

»Pojdimo nazaj!« je zavpil Mihec, ker ga je bilo strah tistega bobnenja in se je bal, da se prekotali čoln čez skalo.

»He-he, ali te je strah?« se je smejal Lojz in je nalašč veslal zopet naprej. A prestrašil se je tudi Franc in je pričel na vso moč veslati v nasprotno stran. A ni bil kos Lojzovi moči in odtoku — in tako se je pomikal čoln naprej — proti slapu.

Prestrašil se je Franc in se je prijel za vejo nizkega grma. Skočil je iz čolna, in za njim je skočil tudi Tone. Mihec je vstal in hotel za njima; a udarila ga je veja po glavi, da mu je padel klobuk v čoln. Tisti njegov klobuk je bil, ki je bil ves svilen, in je bilo za njim zataknjeno lepo pero ruševca. Edini Mihčev klobuk je bil, skoro še nov in ponos Gornikovega Mihca; ne bi ga dal, če bi mu tudi ponujal ves svet zanj.

Krčevito se je oprijel Mihec veje iti se je pognal proti bregu. Srečno ga je dosegel in stopil k Francu in Tonetu, ki sta mu ravno hotela priti na pomoč. Gledali so smelega Lojza, ki se je boril z vodo — a zaman. Vedno bližje je prihajal čoln slapu, še par korakov je bil oddaljen od njega… in takrat je zagnal Lojz veslo v vodo in se je zagnal drzno na breg. Čoln se je zasukal in je že v naslednjem hipu zdrknil čez slap.

»O, moj klobuk!« je zatarnal Mihec in je vil obupno roke. Videl je bil svoj klobuk v čolnu; a čoln se je že prekotalil čez slap, in s čolnom vred je izginil onkraj skale tudi njegov lepi klobuk s ponosnitn ruševčevim peresom. Za ves svet bi ga ne bil dal Mihec; tako je bil lep, da se ga je ljubilo vsem in so ga gledali vsi poželjivo. Zdaj pa je izginil, in voda ga je pokopala kdovekje.

Obup se je polastil Mihca. Stal je tam na bregu in ničesar drugega ni mogel misliti, kakor da mu je izginil klobuk in da ga je pokopala razburjena voda pod slapom. Nikoli več ga ne bo videl in se ne bo postavljal na vasi z njim. S čolnom se je prekotalil čez skalo in leži zdaj globoko v tolmunu pod razpenjeno vodo… Domov pojde Mihec brez klobuka, in oče se bodo razhudili. Segli bodo na polico, in v njihovi roki se bo zasvetilo nekaj rjavega in dolgega. Huda bo potem, in solze grenke bodo stopile v oči…

Mihec se je ozrl okrog sebe po tovariših — a nobenega ni videl več. Odhiteli so proti domum, ker so se bali vaškega trgovca, lastnika onega čolna, ki se je prekotalil čez skalo. — Ej, prišli so bili, pa so polomili ključavnico in tako odvezali priklenjeni čoln. Pustili so potem, da je šel čez slap iti se razbil tam doli ob veliki skali. Pa da bi prišel zdaj trgovec, bi jim bilo gorje in žalostno… Tako so mislili Mihčevi tovariši in so jo odkurili hitro proti domu.

Mihec je ostal sam na bregu; le daleč tam gori so se kopali še dečki, in njihovo vpitje se je čulo še dol. — Pomislil je Mihec zdaj, kaj bi storil in kako bi prišel do svojega klobuka.

»Dol grem k slapu, morda ga vrže voda na suho ali vsaj k bregu,« reče in se napoti čez most. Naravnost proti slapu gre in se ustavi tam kraj visoke skale. Bobnelo je tam, da se je potresala zemlja; voda je padala visoko raz skale, penila se je in vršala. Hlad je vel od nje, in drobne kapljice so se usipale na vse strani.

Mihec je zagledal razbiti čoln. Tik ob bregu je ležal v vodi; nataknil se je bil na ostro skalo in ni mogel naprej. Ob strani so mu bile deske prelomljene, in široka špranja je zevala na dnu. Mihec ga je prevrnil z največjo težavo, a klobuka, lepega klobuka ni bilo nikjer. Zaman je gledal po vodi, da bi ga kje zapazil. Klobuk je izginil, kot bi ga bila voda skrila v najglobočje dno in ga podarila povodnemu možu, ki domuje v zelenem tolmunu. Razveselil se je povodni mož lepega klobučka, ki je bil židan in je bilo zataknjeno za njim ruševčevo pero. Ogledal se je zadovoljno v kristalni vodi in se je zasmejal veselo…

Mihec je sédel na skalo in gledal dolgo v razburjeno vodo. Potem pa si je zakril obraz z rokami in je zajokal… Oj, klobuček, oj, ruševčevo pero! Zakaj je vaju pograbila voda in vaju pokopala v zelenem tolmunu? — Za ves svet bi vaju ne bil dal — a zdaj je vaju odnesla voda in podarila povodnemu možu v zelenem tolmunu. Mihec je ostal brez klobuka in niti na vas ne more več — žalostno bo v njegovem srcu, ko ga bodo izpraševali po židanem klobuku; žalostno mu bo, ko bodo segli oče na polico in se bo pokazalo tisto rjavo in dolgo.

Mihec je jokal vedno bridkejše, in debele solze so se mu kradle skozi prste… Čemu je prišel sem k jezercu in stopil v čoln! Tako prijetno bi bilo doma na vrtu v tihi lopi; bral bi bil povest o revežu Jernejčku, ki se mu je godilo hudo v Korotanu, in je prišel domov in se vrnil potem potolažen v tujino. Lepo bi bilo v lopi, in prišel bi bil morebiti tudi sosedov Janček k njemu; in ugibala bi bila, kakšno kraljestvo si je priboril striček Radonja na surimanskih goricah, in mogoče bi bila celo uganila, kdaj se ovije kralju Matjažu brada sedmič okrog mize… Da, na skrivnem bi bil prišel Janček v lopo, da bi ne bil vedel nihče, da sta govorila, četudi so jima prepovedali doma. Kakor prej bi bilo prijetno v lopi; tako pa je prišla nesreča — in hudo bo in žalostno.

»O, moj klobuček, ti židani klobuček!« je zdihoval Mihec in jokal. »O, ti ruševčevo pero, ki te je ugrabil povodni mož!«

Dolgo, dolgo je jokal Mihec pri slapu. Solnce se je nagnilo že nizko, ko je vstal in se napotil po stezi nazaj. Tam doli je zavil naravnost v hosto in se skril za gostim rušjem. Lepo in prijazno so se mu smehljale rdeče močnice na mehki trati, a Mihcu se ni ljubilo danes, da bi jih zobal kakor nekdaj. Zleknil se je po trati in je gledal z objokanimi in rdečimi očmi na bele vrhove snežnih gorâ, ki so se dvigale tam na nasprotni strani. Izginila je z njih že zadnja, škrlatna rdečica, in mrak je legal po dolini; a Mihec je ležal še vedno za ruševjem in gledal žalostno tja gor.

Naenkrat je pa zašumelo nekaj za njim; grmovje se je razdelilo, iti tam je tudi stal deček objokanih, rdečih oči in je gledal začuden na Mihca. Bil je Hribarjev Janček.

III.

»Mihec, ali si ti?« je zaklical Janček z jokavim glasom. »Mihec, ali si ti?«

Prestrašen se je obrnil Mihec, in ko je spoznal svojega prijatelja, je hitro vstal.

»O, Janček, kaj pa delaš ti tu?« izpregovori in šine z roko preko solznih oči. Zapazil je, da ima tudi Janček obraz ves bled, in zapazil je tudi sledove, ki so jih napravile solze na prijateljevih licih, in začudil se je.

»O, Janček, kaj pa je s teboj?« ga vpraša.

Janček zajoka žalostno in se usede na trato kraj grma.

»Hudo je… oj, hudo,« vzdihne. »Pojdem proč odtod — v Korotan pojdem služit. Nič več ne grem domov.«

Mihec je pozabil na svojo nesrečo. Zasmilil se mu je prijatelj in zajokal je za njim.

»Pa zakaj pojdeš v Korotan? Janček, moj ljubi Janček, povej mi, kaj ti je! Tudi jaz grem s teboj, Janček — tudi jaz grem služit.«

A Janček ni izpregovoril. Dolgo, dolgo je ihtel in se ni mogel potolažiti. Mrak se je jel delati, in tam na vasi je zapel večerni zvon avemarijo. Lepo je donel skozi tiho dolinico, in njegov glas se je razgubljal ob pečéh belih snežnikov. Vetrec je zavel; in takrat je zašepetalo skozi grmovje, in takrat je nehal Janček jokati. Z rokavom je obrisal solze z lic in pričel pripovedovati.

Tam notri je bil v Pišencah. Dolgčas mu je bilo doma; in rad bi bil šel v lopo na Gornikovem vrtu. A ni se upal, in Mihca tudi ni bilo tam. Mislil je in mislil: in nazadnje se je le domislil netesar. Pa je šel zato noter — v Pišence je šel. Turnov Jožek je pasel tam tiste dni… Pokošena je bila širna senožet, in kakih deset lepih krav se je paslo tam. Lepo in prijetno so zvončkljali zvonci na vratih živine. Jožek pa je sedel tam na visoki skali: palico je držal v roki in je prepeval, da je odmevalo daleč, daleč — noter do Klina.

Janček ga je zagledal in je zavriskal. Odgovoril mu je pastirček in je nehal sredi lepe pesmi. Janček je stopil k njemu, in tedaj sta govorila veliko govorila. Prijatelja sta bila — Janček in Jožek.

Pa glej nesreče! — Od nekod se je priplazil tisti Mrakov Oren (Lovrenc). Nihče ga ni mogel na vasi. Tudi Janček in tudi Jožek ga ni mogel. Siten je hil in prepirljiv in se je pretepal rad. Pa je bil vrgel lani Jožku kamen v hrbet: dobro je bil zadel, in Jožka je zabolelo… »Povrnem mu to — pa naj se več ne zovem Jožek,« si je rekel Jožek takrat. Dolgo je iskal prilike, a Oren se mu je umikal previdno… »Lej, sklenil je, na se maščuje — pa mu pojdimo rajše v stran,« je mislil Oren in se umikal.

Lej, danes se je priplazil skozi gnnovje na senožet. Tam gori v hribu je ravnal drva in se je vračal domov. Moral je mimo Jožka, in zaskrbelo ga je. Hotel se je potuhniti in na skrivnem šiniti mimo tovarišev. A Jožek ga je zapazil, ko se je skrival še za grmom.

»Lej ga — Mrakov Oren se skriva za grmovjem,« je zaklical in skočil s skale… »Ej, Jožek. prišel je čas, da se osvetiš,« je dejal samemu sebi. »Bolelo te je lani na hrbtu, ko te je zadel kamen, in obljubil si, da se maščuješ. Ej, Jožek, zato pa!«

»Hoj, ti Oren, ali sem te dobil enkrat,« je zavpil Jožek in se sklonil k tlom. Pobral je kamen in ga nameril proti grmu.

»Zdaj je prišel tisti čas,« je pomislil Oren in se je zbal. »Skočim k njemu in ga nabijem.« — Hotel je stopiti izza grma in se zagnati v nasprotnika, a takrat je prifrčal kamen in pade! nedaleč od njega na tla.

»Bržkone ne odneha prej, dokler me ne zadene,« je dejal Oren samsebi, in postalo mu je vroče. Stopil bi bil tja in bi bil pograbil Jožka za ušesa; a kaj, ko je tam tudi Janček; lahko bi se mu nasproti dvema slabo godilo. Zato se je rajši potuhnil še bolj in se skrival za grmom.

Priletel je drugi kamen in padel skoro tik Orena v grmovje. Prestrašil se je Oren in skril glavo v travo… »Ne zadene me,« je premišljeval. »Če pa pride sem, ga pa zgrabim in ga vržem na tla, da bo joj.«

Frčali so kameni čez grm, padali so pred ali pa za Orenom na tla, a zadel ga ni nobeden. Hudoben je bil pastir Jožek in ni poznal usmiljenja. Obljubil je in tudi neumne, grešne obljube ni hotel prelomiti, kar ni bilo prav. Rajši se vrže na tla in se valja od same jeze po trati. Samo obljubo mora izpolniti; saj ga je tudi bolelo vlani na hrbtu.

»Kaj se pa ti tako držiš!« se je obregnil tedaj nad Jančkom. »Vzemi kamen in ga vrzi!«

In Janček se je res sklonil in pobral kamen…

Hudo je bilo Orenu za grrnom. Že se je kesal, zakaj ni vstal prej in jo odkuril čez senože, Padel bi bil morda še en kamen, dva bi bila morda še padla, in Oren bi bil rešen. Tako pa mora čepeti v grmu in strahoma pričakovati, kdaj ga zadene kamen… Ej, dvema ni kos! Da bi bil Jožek sam, pa bi že čutil, kaj se pravi: Orenu nagajati in ga obsipavati s kamenjem.

»Skočil bom na noge in jo odkurim,« je pomislil Oren in vstal. A v tistem trenutku je prifrčal kamen — naravnost iz Jančkove roke je priletel in zadel Orena zadaj v glavo. Zelo je zabolelo, in kri se je prikazala iz rane. Prijel se je Oren za glavo in je zastokal tako milo, da bi se bil usmilil celo kaki lisici in stricu orlu tam na planini. Zvrnil se je Oren na tla in je od bolesti tolkel z nogami na zemljo.

»Ha, ali jo je izkupil zdaj!« je zavrisnil Jožek. »Dobro si ga zadel, Janček — dobro!«

A Janček je prebledel, ko je zaslišal Orenov bolestni jok. Zabolelo ga je v srcu in ga zapeklo… Kaj si storil, Janček, moj Bog, kaj si storil! Ničesar ti ni naredil Oren, pa si pobral kamen in si ga vrgel dečku v glavo. Pa samo zaraditega, ker je obljubil hudobni Jožek maščevanje in te je napeljeval k slabemu… O, Janček, ti nesrečni Janček, zakaj si dvignil roko in vrgel kamen!

Hudo je bilo Jančku, da bi se bi! skoro razjokal na glas. Kakor otrpnjen je stal nekaj trenutkov, potem se je pa stresel in se obrnil k Jožku.

»Ti si kriv vsega — jaz sem nedolžen,« je rekel. »Ti si me zapeljal jaz sem nedolžen.«

A Jožek se je samo smejal. Nič ga ni ganil Orenov jok — hm, obljubil je bil, pa se je maščeval, in zakaj bi bil zdaj žalosten? Tudi njega je bolelo lani, in zato je tudi obljubil in se je maščeval. Naj tudi Oren enkrat poizkusi, kako zaboli, če prileti kamen in zadene človeka.

»Jaz sem nedolžen,« je ponavljal Janček in se napotil h grmu. Ležal je tam Oren in je jokal. Kri mu je tekla iz rane in strjevala lase. Krvave je imel roke, ker si je zatisnil tuintam ranjeno mesto, ker bolelo ga je, tako zelo bolelo. — —

Gledal ga je Janček in ni izpregovoril v začetku nobene besede. Hudo mu je bilo, in kesal se je, da je pobral kamen in ga zagnal v tovariša.

»Oren, saj nisem jaz kriv,« je rekel naposled. »Ne bodi hud, Oren, no, ne bodi hud name. Jožek je rekel, pa sem vrgel kamen.«

»Ti si kriv,« je jokal Oren. »Čakaj, vse povem vašim in zatožil te bom tudi, da boš vedel, ti Jan—Janček. Le čakaj!«

In stisnil je Oren pest in hotel udariti po tovarišu. A Janček se je odmaknil in je hitel preko senožeti. Zagledal je tedaj Črnetovega strica, ki so stopili ravno iz hoste. Videli so Orena in tudi kri so videli. Razsrdili so se in so vprašali Orena:

»Kaj pa je? Zakaj si pa krvav?«

In takrat se je storilo Orenu še bolj milo. Zajokal je, da se je slišalo noter do Klina… »O, striček Črnetov — Jožek in Janček sta metala kamenje vame.«

In stopili so stric k Jožku. Naravnost za ušesa so ga prijeli, da je zabolelo.

»Striček, striček, saj nisem jaz kriv… Janček je kriv vsega,« je vpil in jokal Jožek… To je še videl Janček, a potem je bežal v hosto in tara je blodil dolgo, dolgo — do večera. Bilo mu je hudo in bolelo ga je… Vse bodo izvedeli doma — in kaj bo potem? Segli bodo oče na polico, in v njihovih rokah se bo pokazalo nekaj dolgega in rjavega. Hudo bo potem in žalostno…

In sklenil je takrat Janček, da ne gre domov. V Korotan gre rajši služit, kakor tisti Jernejček, ki mu je bilo hudo na tujem. Dobro mu bo tam, in ne bo se mu treba bati tistega dolgega in rjavega… Da, naravnost v Korotan pojde — služit pojde…

Tako je sklenil Janček in jo je zavil nizdol, ko je ravno zahajalo solnce. Zagledal je tam Mihca in se je začudil.

IV.

Noč se je naredila že popolnoma. Nad goro se je prikazala večernica, in milijon drugih zvezd je zablestelo za njo. Črni mračniki so vzforfotavali nad gozdom, in globoko tam notri se že oglaša sova. — Mesec je pogledal izza gore in razsvetlil z bledo svetlobo vso gorsko dolino. Bilo je tiho in mirno vseokrog. Le Pišenca je šumela pritajeno med belim kamenjem, in sem iz daljave se je slišalo šutnenje slapa.

Mihec in Janček sta se pogledala strahoma. Komaj sta potožila drug drugemu svojo bolest, pa je že prišla noč, in noči vendar nista pričakovala. Po noči hodi Pehtra okrog, in tudi Bedanec se prikaže. Kosobrin se oglasi tupatam, in škratelji prihajajo v dolino… Ej, strah je ponoči, če mora biti človek zunaj in se boji domov — resnično strah… In prijel je Mihec Jančka za roko in zašepetal:

»Janček, jaz ne grem domov… Janček, oh, mene je strah.«

Janček se je stresel in je pogledal okrog sebe. »Mihec, ne boj se,« je dejal tiho in se stisnil k prijatelju. »Nič ne bo, Mihec, prav nič.«

»Jaz ne grem služit, Janček… Pa tudi domov ne grem.«

»Jaz tudi ne. Tu bova sedela in čakala dne. Morebiti bo jutri kaj boljše.«

Tresla sta se oba in se stiskala drug k drugemu. Čutila sta se trudna; oči so ju ščemele, a vendar nista mogla zaspati. Ozirala sta se okrog, in pri vsakem najmanjšem šumu sta se vznemirila. Čudno je lajal gori v gozdu lisjak, da sta dečka strahoma pričakovala groznega konca. Prav blizu se je enkrat oglasila sova; čula sta šum, in potem je šinilo nad njima nekaj velikega in črnega. Stresla sta se in sta se oklenila drugdrugega. Strah je njima legel na dušo tako težko, da sta mislila, da jima je zdajzdaj umreti. Prišel bo Bedanec ali pa Kosobrin; Pehtra bo prišla in ju odnesla nekam daleč, odkoder ni vrnitve. Škrat z rdečo kapico se jima bo približal, in veša ju bo zapeljala na nevarno skalo in ju strmoglavila v prepad… Hudo jima je bilo; lasje so se jima ježili in potihoma sta jokala. — A začula sta naenkrat globoko pod sabo govorjenje in tudi človeške postave sta zapazila tam doli. Stresla sta se takrat, ker sta mislila, da so strahovi, in molčala sta. Govorjenje je postajalo tiše, in tudi postave so se oddaljile… Odahnila sta se, in tedaj je izpregovoril Janček potihoma:

»Mihec, pojdiva, pojdiva… V vašo lopo pojdiva — tam ni strahu.«

»Pojdiva,« je zašepetal Mihec. Dvignila sta se in sta hitela urno po bregu navzdol. Na pot sta prišla in sta spela naglo proti vasi. — Pozno je že bilo. Lepo je svetil mesec v poletno noč. Nič se ni ganilo. Pokoj in sen je počival na zemlji. Ob potu se je svetil na grobu ustreljenega francoskega vojaka visok križ; srebrni žarki so ga obkrožali z jasnim svitom.

* * *

Prišli so Črnetov stric k Hribarju in tudi ranjenega Orena so pripeljali s sabo. Pa so povedali vse.

»O, naj le pride domov!« so se razhudili oče in so pogledali na polico, če je tam še tisto dolgo in rjavo. Čakali so do večera, a Jančka ni bilo od nikoder. Noč se je že delala, in takrat je jelo Hribarjeve skrbeti. Stopili so oče na vas in so poizvedovali po sinčku — a vse zaman. Šli so tedaj vsi Hribarjevi iskat izgubljenega, nesrečnega Jančka.

In zaskrbelo je tudi Gornikove. Prišla je noč, a Mihca nikjer, že vse popoldne nikjer. In šli so poizvedovat na vas. Anžetov Lojz je povedal resnično, kaj se je zgodilo ob slapu, in tudi zgodovino lepega klobučka z ruševčevim peresom je povedal. In tako so se razkropili tudi Gornikovi v gluho noč, iskat izgubljenega, nesrečnega Mihca.

Jok se je oglasil pri sosedih. In začudili so se pri Hribarju, zakaj jočejo pri Gorniku, in Gornikovi so se začudili, zakaj tarnajo pri Hribarju. Pa kmalu so izvedeli pri obeh. Šel je glas od hiše do hiše: »Hribarjev Janček in Gornikov Mihec sta se izgubila… nemara sta se ponesrečila…?«

Skupna žalost in nesreča je omečila srca sovražnim sosedom. Šla je Gornica k Hribarjevim, in soseda je potožila sosedi svojo nesrečo. Prijateljstvo je prišlo spet nazaj, in mir je zavladal med sosedi. Pa samo zaradi teh dvah paglavčkov, ki so ju hoteli siloma ločiti in sta vsledtega stopila prvič na slabo in napačno pot… »Da bi se ne bili kregali, bi ne bilo te nesreče,« so mislili pri Hribarju in Gorniku, ko so iskali brezuspešno izgubljena otroka. Skupno so pregledali vsak kot, a zaman. Mihca ni bilo nikjer, in tudi Jančka ni bilo nikjer. — — —

Polnoč je že bila, in skrbi so bile vedno večje in čimbolj so pekle. Napol so bili obupali že vsi, in žalost je bila vedno večja.

Pa takrat so ju našli. V lopi sta sedela oba. Naslonjena sta bila drug na drugega in sta se držala okrog vrata. Na licih so se jima poznale še solze. Mirno sta sedela tam — in spala… Ti ljuba nedolžnost, četudi razposajena včasih!

* * *

In zopet sta sedela v lopi na Gornikovem vrtu. Brala sta povest o revežu Jernejčku; o deveti deželi sta ugibala in o stričku Radonji in o kraljestvu na solčnih surimanskih goricah. Lepo jima je bilo. Nov klobuk je imel Mihec in tudi veliko ruševčevo pero. Lepo jima je bilo — da, lepo in prijetno.

Ugibala sta tudi o kralju Matjažu. Tokrat se je zamislil Janček in je rekel čez par hipov ves razveseljen:

»Uganil sem, Mihec! — Veš takrat zraste Matjažu brada sedmič okrog mize, ko dorasteva midva in bova nosila sablje.«

Začuden ga je pogledal Mihec in je ves vesel tlesknil z rokami… Jožef Vandot.