Med gorami (Ljubljanski zvon)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Med gorami (LZ))
Skoči na: navigacija, iskanje
Med gorami: Podobe iz l. pogorja
Ivan Tavčar
Spisano: LZ 1882
Viri: dLib (tu ni pdf-ja), zato popravi raje po skenu LZ v archive.org. Pomagaš si lahko tudi z že popravljenimi besedili iz poznejših redigiranih objav na Wikiviru.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



I. Tržáčan.[uredi]

Vsa vas je dobro vedela, da ga na svetu ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža. V mladosti je bil pretepač. Pri neki priložnosti, ko je hotel Romovševemu Martinu nož v trebuh poriniti, spodrsnilo se mu je, in zvrnil se je po zemlji. Martin pa je tedaj tudi potegnil svoj nož in onemu na tleh odrezal je desno uhó, da ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja zavest.

„Uho si pridržim, dejal je Martin veselo, sicer si ga Matevž zopet na sencè prišije, ter se obvaruje vsake škode!"

Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec, kateremu je apostol Peter odsekal pregrešno uhó.

Nekedaj sta se Tinče Muha, znan pijanček, in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca. In ko je bil Muha Matevžu že vse povedal, kar se mu je hudega in grdega povedati dalo, postavil se je ponosno pred njega, pogledal ga temno, ter zakričal z globokim zaničevanjem:

„Brez ušesa ne boš šel v nebesa!" Od takrat so te sicer nedolžne besedice Matevžu na plečih obvisele in ni ga bilo dneva, da bi jih slišal ne bil. Če smo ga vaški otročaji opazili, ko je hosto pobiral po gošči, razdelili smo se hipoma, ter se poskrili za drevesi. In kadar se je naš brezušesnik priplazil v naše središče, tedaj pričelo se je izza dreves, tu tanko, tam debelo, tu visoko, tam nežno, tu rahlo, tam razburjeno: brez ušesa ne boš šel v nebesa!

In Matevž se je srdil in Martina je klel. A še tedaj mu ni odpustil, ko mu je ta na smrtni postelji z vsemi božjimi prisegami zagotavljal, da je odrezano uho zakopal v sveto zemljo na pokopališči, „da človeško meso ni segnilo v posvetni prsti."

Ker je bil Matevž okrog ušes tako čuden, hotelo ga v vasi ni nobeno dekle. In ko je Tratarjevo Rotijo, kateri so gledali krivo izpod čeljusti zobje in je bila najgrša ženska v devetih farah na okrog, povprašal, če ga hoče v zakon, odgovorila je zbadljivo: „Ko bi ti že bili odrezali jedno nogo, ali jedno roko, potem bi te vzela. Ali brez ušesa! Ne morem!"

Konečno jo je Matevž urezal na Žirovsko. A obraz si je obvezal z ruto, kakor da bi ga zobjé boleli, tako, da se mu ni videlo uho, — ki se mu tudi brez rute ni videlo! V istini se ga je prijela že bolj priletna žirovska ježica, s katero je stopil pred oltar. Ali zobje so ga boleli toliko časa, dokler ni gospod Andrej dovršil svetega obreda. Potem pa si je Matevž sredi cerkve odvezal robec, pokazal ženi golo svojo desno stran, ter dejal hudobno:

„Marušica, tega ušesa pa nimam!" Ona pa mu je tudi sredi cerkve hladno krvno odgovorila:

„No, če bi te bila zavoljo lepote jemala, bi te tako ne bila vzela! A vzela sem te zavoljo koče, in zavoljo tiste kravice, ki jo imaš pri jaslih!"

In oba sta bila zadovoljna!

* * *

Da tak zakon ni imel božjega blagoslova, to se vé. Mati gospodinja bila je lena in najrajša je ležala na peči. Matevž je moral še celo zakuriti, če se je hotela skuhati južina ali večerja. Mnogokrat, ko smo stopali mimo veže njegove, videli smo ga, kako je molíl svoje noge iz peči, ter čuli, kako je pihal v njej. Kadar pa je zanetil ogenj, zlezel je vzdihujé z ognjišča, popadel srdito že močno obrabljeno polence ter hitel v hišo, kjer je ležala „ona" na peči. In s polenčkom jej je preštel kosti — a ženska pustila se je tepsti ter prespavala je dan za dnevom na peči. —

„To ni nič!" dejal je Matevž nekega dne, „to ni nič! Človek ne vé, čemu je oženjen! Jaz si bom sam napravil otroka!"

Oprtil si je tisti košek, s katerim je zahajal spomladi prešičke kupovat po pogorji in odšel je v Trst, kjer so tedaj še otroke prodajali. Čez teden dnij prinesel je v resnici v koši otroče, šibko, slabotno, katero je potem raslo, kakor trava na zemlji razsušeni. Tega otroka je Matevž ulačil okrog, izkazoval mu ljubezen, kakor rodnemu otroku, ter ga pital na vse kriplje, da se nam je že preveč zdelo te ljubezni.

„Tomažek! Moj Tomažek!" bila mu je vsaka druga beseda, kadar je govoril z nami. Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dve lepi očesi, ki sta mu izpod rumenih las zrli v svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice.

Že tedaj, ko je Matevž še rad imel otroka, že tedaj smilil se je nam ta otrok prav močno. In dejali smo, da ga bode umoril.

A umoril ga je tudi!

Morda v petem letu svojega zakona, Bog ve, kako se je primerila ta nesreča, dobila je mati Vrbarjeva otroka, ali nekaj tacega, kar je ona otroka imenovala. Če vam povem, da je bilo to otroče podobno — materi in očetu, potem mi ni treba še posebej naglašati, da je bilo to otroče prav grda stvar. Okrog ogla domače hiše je letalo v raztrgani, umazani srajci in z razritimi lasmi. Kričalo je pri vsaki sapici in se silno drlo, če smo mi vaški otročaji tu in tam, mimo hodeč, to grdobo „malo udarili". In ko je bilo staro komaj šest let, klelo je že kakor voznik na cesti. No, pa smo ga tepli, če smo ga le mogli.

Matevž je rad imel tega svojega otroka in če je malo zakričal zunaj, planil je iz hiše, razvnet in plašan, ter skrbno povpraševal:

„Kaj ti je Tinče? Tinče! moj Tinče!" Od tistega časa, kar se je bil pri Vrbarjevih rodil domači otrok, postal je tržaški Tomažek velik revež. Brezušesni Matevž hipoma zgubil je vso ljubezen, katero je poprej gojil do tega otroka. Zavidal mu je vsak grižljaj, ter ga redil in pasel bolj s palico nego s kruhom. Gotovo ni zatonil dan, da bi ga ne bil pretepel jedenkrat ali dvakrat. Oblačil ga je skoro na isti način, kakor se oblači lilija na polji, ki nima nikake obleke.

Šibko otroče moralo je trdo delati, ter prenašati bremena, da so kar pokale kosti v njem. Kar je ostalo brez udarca pod Matevževo roko, to pretepla sta potem mati gospodinja in pa Tinče, moj Tinče! Jednega dne prinesel je domači sinček novo brezovko domov. Poskusiti jo je hotel na Tomažkovi koži. A ta je stekel, ter hotel rešiti svoje meso, kakor je tako navada pri človeških bitjih. Tedaj bi vi morali videti Matevža, kako je planil za otrokom, ujel ga, potisnil med kriva svoja kolena, ter dejal rahlo:

„Tinče, zdaj ga pa le!"

In Tinče je tepel. Mati Žirovka mimo prišedši pa je tudi zagodla:

„Le ga! le ga! le ga!"

Samo dva dneva bila sta v letu, v katerih se je smel Tomažek do sitega najesti. To sta bila tista dneva, ko je Matevž pri gospodu Andreji prejemal tržaške denarje.

Tedaj utaknil je otroka v nedeljsko Tinčetevo obleko, ter ga vlekel v vas h gospodu Andreju. Med potjo pa mu je stokrat povedal, da ne sme imeti solz v očeh, kadar bodeta stala pred gospodom.

Stopivši v gospodovo sobo, nagnil je Matevž glavo, razlil si po obrazu rahlo milobo, prijel otroka za roko in govoril takole:

„Gospod duhovni oča, otročička sem pripeljal! To ubogo otroče, iz krščanskega usmiljenja sam je vzel k sebi, in sedaj je redim in pasem (Tomažek poljubi gospodu roko!) Gospod duhovni oča, tako ga imam rad, prav tako, kakor bi bil moj! In koliko sne, gospod čestiti oča! Letošnjo zimo pozobal mi je dva mernika suhih hrušek, tistih sladkih repnic, ki se kakor led tajajo pod zobmi. (No, tista hruška, ki rase takoj za hišo in se naslanja na streho!) In potrl mi je dve četrtnici orehov! Kaj se hoče, kaj se hoče, otrok rad je — in človek ima dobro srce! Tomažek poljubi gospodu roko!"

Komaj pa sta prišla od gospoda, premenil je Matevž takoj svoj obraz. Otroka spodil je osorno domov, sam pa jo vsekal v gostilno, ter ondu zapil polovico tistih tržaških denarjev. Zvečer prilomil se je vinjen pod svojo streho, metal denarje, kar mu jih je še ostalo bilo, po mizi, proklinjal vse „Tržačane", ter konečno prilomastil v temno, mokro sobo, kjer je spal Tomažek na plesnjivi slami. Z udarci je probudil spečega otroka, ter ga pretepel, da je vedel, „kako se jé kruh zastonj".

In na peči oglasila se je „ona", ter kričala:

„Le ga! le ga!

A tudi Tinče dvignil se je v postelji, in raztegnil široka svoja usta:

„Oča, le ga! le ga!"

To je bilo življenje! In to leto za letom!

* * *

Konečno je v istini pričel umirati. V deželo se je bila povrnila spomlad. Po dolini žarilo se je vse pod solnčnimi žarki: modra voda vila se je med zeleno livado, po cesti, snežnobeli, podili so vozniki svoje vozove, kričali ter čutili v svojih žilah novo življenje.

Na rebri poleg Vrbarjeve hiše pa je ležal Tomažek in same kosti so ga bile. Oslabel je bil tako, da ga noge več niso nosile. Obsevali so ga solnčni žarki, ter mu razgrevali tisto malo krvi, ki se mu je pretakala po bolnem telesu. Koperneče oziral se je v dolino, kjer smo skakali zdravi mi otročaji, lovili ribe po potoku, ter iskali ščinkovčevih gnezd po vejah. Nikdo se ni menil za njega. Pod hruško je ležal, in stradal, in pričakoval zadnjega trenutka. Bog ve, ali se je kedaj zavedela uboga ta stvar, kako grozno krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni ljubezni rodili v življenje?

Hodile so mimo vaške ženice.

„Ali te kaj notri boli?" povpraševala je Maruša Repulja. „Če te kaj notri boli, potem vzemi zdaj pa zdaj šop trave v usta in zveči. Tisto pomaga!"

In šla je mimo.

„Kaj pa glava?" vzdihovala je Mica Zdihovalka. „Tudi ni dobra? Hov! hov! najbolje bo pač, če umrješ, sirota uboga!"

In šla je mimo.

„Kaj pa želodec?" hotela je vedeti Marjeta Togotulja. „Ali moreš kaj jesti?"

Ko jej je bolnik povedal, da bi rad, prav rad jedel, če bi kaj imel, odgovorila je dobrovoljno: „No, no, potlej pa še ni tako slabo! Če še ješ, potem še nisi pri konci!"

In šla je mimo!

Tako prišlo jih je mnogo, vsem se je smilil, a nikdo mu ni prinesel koščeka kruha, da bi mu potolažil sestradani želodec.

Napočila je jesen in dozorel je sad po vejevji. Nekega dne sem prišel na Vrbárjev vrt, „gledat, kako umira Tržačan". Solnce je močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da je žejen. Ko je pil iz lončka, uprlo se mu je oko na vejo, kjer je visela rumena hruška.

„Ves dan jo že gledam! Ali pasti neče!" je vzdihnil. V tistem hipu potegnil je piš in rumen sad — je cepnil na zeleno travo.

„Daj jo meni! daj jo meni!" Proseče je sklenil tanki ročici. Prinesel sem mu hruško. S prestrastno slastjo zasadil je zobe v njo. Tedaj prisopel je po rebri navzdol Matevž, ter imel oprtan koš otave. Takoj je posadil koš na zemljo, planil k bolniku in se zatogotil: „Kaj? Ti mi boš sadje pojedal, lenoba lenobasta!"

Že ga je hotel pretepsti. Takrat pa je prinesl slučaj od nekod čevljarčka Sadarjevega Korla. Kakor sapa bil je pri starem grešniku, podrl ga na tla, ter ga po vseh pravilih poštenih pretepov do dobrega premlatil. Potem pa je odšel z zavestjo, da je izvršil zaslužno delo.

Matevž se je ječé vzdignil, ter si brisal kri z obraza. Ondu na njivi kopal je Zavratarjev Mihola.

„Miholca!" zastokal je, „ali si videl?"

„Vidiš, Matevž," odgovoril je oni, „kadar nečem, da bi videl tedaj ne vidim. Denes ne vidim! Ničesar nisem videl!"

„Pa si vender kaj slišal?"

„Vidiš, Matevž, kadar nečem, da bi slišal, tedaj tudi ne slišim ne! Denes ne slišim! Prav ničesar nisem slišal!"

In tako Vrbárjev Matevž še tožiti ni mogel, ker Zavratarjev Mihola tisti dan ničesar ni videl, niti slišal.

Po noči potem pa je umrl Tržaški Tomažek.


II. Kako se mi ženimo![uredi]

Kobalov Toma je ležal na travniku ter poslušal brenčanje muh in bučel, katere so se obešale po cvetji okrog njega.

Ko pa je Kobalov Toma obrnil svoj pogled proti tako zvanim slepim linam na vaškem stolpu, obletavala je ravno mnogobrojna tolpa črnih kavk cerkveni ta stolp. In potem so se vsedale kričeče ptice na stolpovo streho, na „rože" okrog lin, na jabolko nad linami, na križ nad jabolkom in še celo na petelina nad križem. Tu sedeč izpuščale so tožne svoje glasove proti sinjemu nebu, sedele jedna pri drugi, ter se pritiskavale jedna k drugi. Časih poleteli sta dve pa dve v zrak, zibali se v modri višini ter konečno kakor kamen izpustili se v globočino med čebljajoče krdelo na stolpa svetli strehi.

„Ženijo se!" vzdihnil je Toma.

In iz slepih lin zavila sta jo v istem hipu dva vitka sokoliča, šinila v ozračje ter se ondu kakor streli podila tjà in sem.

„Ženita se tudi!" vzdihnil je Toma.

Tako vzdihujoč imel je prepričanje, da bi morda ne bilo napačno, če bi se ženil tudi sam, kakor se ženijo kavke in sokoliči po zraku. Bil je jedini sin, dolga niso imeli, ali oča je bil star, in gotovo se ne bode branil odložiti bremena, katero je že tako težko prenašal na svojih plečih! Star mož in hud mož je bil in dobri naš Toma tresel se je pred njegovo besedo, kakor se trese pri najmanjši sapici trepetlika v prosu. Pa ženitev je konečno potrebna vsakemu človeku, kdor hoče pustiti kaj otrok za seboj, kadar umrje. V tistem trenutku je našemu Tomi nehoté prešinila prijetna misel možgane (ki niso bili prebistri!), da ima Primoževa Rezika lepše oči kakor katero koli dekle v vasi. In bolj ko je premišljeval, bolj se mu je videlo potrebno, da mora ravno Reziko vzeti. Dote ne bode imela, ali kdo pri naši hiši po tej vpraša! V hladno mehko travo položil je kodrasto svojo glavo, zatisnil oči in v tej stvari se mu je vse tako naravno zdelo, da je pričel glasno govoriti.

„Vzeti jo moram! Sedaj že ne morem drugače, da jo vzamem! Kaj pa, da jo bom vzel! Nespameten bi bil, če bi je ne! Že njena usta so mi všeč, kadar jih pogledam. Prav taka so, kakor grah, cvetoč spomladi. Bog ve, kje je dobila te oči! No, pač jo moram vzeti!"

Tedaj je prihajal nekdo po stezi. Ko se je Toma z zadovoljnim, širokim svojim obrazom vzdignil, stala je ravno tik njega — Primoževa Rezika, z belim predpasnikom in belimi rokavci, lepa in rudeča kakor cvetoči mak! Tomi pa se je raztopil ves pogum, v lase je šinil s široko svojo roko ter zastokal nerodno:

„Vroče je, Reza, vroče!"

Obstala je pred njim. In če je imel količkaj razuma v zapuščenih svojih možganih, moral bi bil iz bliščečega njenega pogleda soditi na to ali ono.

„Ni mraz, ne!" dejala je sladko.

„To bode rastlo žito, če malo dežja porosi!" In zopet si je mešal z roko po gostih laséh.

„Dober, bi bil dež, dober!"

Debelo je gledal in ni vedel, kaj bi govoril.

„Če dežja ne bo, bo pa — suša!"

„Že mogoče!" odgovorila je tiho.

Oni skoro jezno pravi:

„Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je, kot ona sama! Pa saj vem, da se ti mudi! No jaz bom pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in dobro mi dé!"

In zopet se je vlegel v travo in jezen je bil sam na sé in solze so mu stopile v oči, ko je gledal za dekletom, katero je počasi odhajalo po travniku.

Ali nikar ne mislite, da je bil naš Toma vedno tak. Prišlo je poletje. Neko nedeljo napil se je v gostilni, pretepel Polonovčevega Matijčka, opraskal lica Kovačevemu Pavlihi, konečno pa zlezel na skladovnico pri Primoževih ter Reziki povedal, da jo hoče vzeti. In deklè se ni ustavljalo in prepričana sta bila oba, da se morata vzeti. —

* * *

Drugo jutro je Tomo prav zelo glava bolela. Klaverno je sedel tik mize in še jesti ni mogel. Stari Kobal pa se je grdo držal.

„Lepega otroka imava, Neža!" dejal je srdito, pretepača, ponočnjaka, in grdega malopridneža! No, pa tako se ne bo živelo več, če ne sva berača, preden prideva v grob, Neža!"

In hlastno je zajemal iz sklede ter gledal kakor osat.

„Po jedi se praznično napravi! Lazarjev Jakopè pride takoj in potem gresta k Zakobiljekarju pod Gôro. Včeraj sem govoril s starim in dejal je, da ti da svojo Fránico. Imela bo dvanajst sto dote. Hotel sem imeti še dva letna voliča, a o teh se še nisva dogovorila. Dal jih bo tudi!"

„Zakobiljekarjevo Franico! To naj vzamem?" zaječal je Toma. „Kozé so jej razrile obraz in grda je tudi!"

„Ali bodeš z njenim obrazom davke plačeval?" zatogotil se je oča. „Grde so vse, kadar so stare! O lepoti se nihče ne redi!"

„In tudi rasena ni, kakor ..."

„A meniš, da jo boš zavolje njene rasti jemal? Vzel jo boš zavoljo tistih dvanajst sto in zavoljo letnih voličev, ki ti jih bo pripeljala pod streho. Zdaj je konec besedij; glej, da zlezeš v praznično obleko!"

In Toma je tiho odšel, mehák kakor poparjen kruh ter zlezel v praznično obleko. Kmalu potem prišel je tudi Lazarjev Jakopè. Bila je to dolga, koščena prikazen, z zvitim obrazom. V mladosti je godel, a sedaj so mu bili izpadli zobje, tako da več gosti ni mogel. Po vsej fari slovel je za imenitnega snubača. Kjer sta se hotela dva vzeti, utaknil je Lazarjev Jakopè gotovo svoje kosti vmes, ter porahljal pot, vodečo do cerkvenega oltarja.

Tudi danes je bil prišel, in kmalu sta jo rezala z našim Tomo po dolini proti Zakobiljekarju pod Goró. Po poljih dozorela je bila ravno pšenica, in v dolgih vrstah žele so vaška dekleta zlato klasje. Stopivši iz vasi dejal si je Jakopè klobuček „po strani", tlesknil z dlanjo ob dlan ter izpustil iz svojega grla ponižen poskus skrhanega ukanja.

„Tako, zdaj vsak vé, da se ženiva, Toma!"

Ravno tik pota želi so na farovški njivi. Med žnjicami opazil je Toma z bistrim svojim očesom po svetlobelih rokavcih Primoževo Reziko. Hotel je hitro mimo. Ali Jakopè, ki je imel slabo navado, da je rad burke uganjal na račun svojih „ženinov", postal je pri njivi.

„Hoj, dekleta!" vzkliknil je, „predzadnje leto svojega življenja rad izgubim, če bi vas smel takole gledati do sodnega dne! Toma, sem glej in bodi svojemu očetu pokoren! Dekleta poglejte ga, danes je tak, jutri bo pa — tak! Ženiva se in zala sva oba! Pod Goró nama raste rožmarin, in midva sva pa taka, da ga utrgava, kaj ne, Toma! No k Zakobiljekarju greva po lepo Franico in v adventu smo doma! Juú!"

In kolovratil je dalje. V tistem trenutku se je pa Primoževa Rezika prav globoko s srpom urezala. In ko je držala prstek kvišku, kapala je rudeča kri od njega in obrazek postal jej je tako bled, da so tovarišice menile, zdaj pa zdaj zapustiti jo mora zavest.

* * *

Kadar pridejo snubači v pogorji v hišo, tedaj se dela vse, kakor bi nikdo ne vedel, čemu so prišli. Z resnim obrazom govoré se najnespametnejše laži.

Dospevši pod Zakobiljekarjevo na holmu stoječo hišo, postalo je resno obličje Jakopetovo. Na njivi pod vrtom želi so Zakobiljekarjevi. Ko sta naša znanca mimo prišla, dejal je Jakopè važno:

„Noó!"

In mati Zakobiljekarica vzdignila je suhotni svoj obraz iz klasja, ter je nedolžno pogledala.

„Kam pa?" vprašala je.

„Na Ščetino!" odgovoril je Jakopé. „Menda greva prav?"

„Prav gresta, prav!" In sklonila se jo zopet v klasje in pridno žela, kakor da sta to dva tujca, ki jej ne napravljata nikakih skrbij. In vse drugo je tudi želo in se delalo, kakor bi ničesar ne vedelo, dasi je prejšnji večer oča Zakobiljekar glasno povedal, da pride jutri Kobalov „našo Franico snubit."

V nizki sobi čepel je Zakobiljekar. Pri oknu je prežal, kdaj prideta snubača. Ko ja je videl prihajati, izvlekel je izza podobe na steni staro Blaznikovo pratiko in prebiral jo s tako pazljivostjo, da niti ni čul, ko sta onadva vstopila. Že v veži kričal je Jakopè svoj „noò" in stopivši v sobo dejal je še jedenkrat: „Noò!"

Na to je pa Zakobiljekar tudi dejal: „Noò!"

K mizi sta se vsedla, Tomi oblil je pot čelo in lice. Hišni gospodar pa je ročno odhitel iz sobe ter izostal dolgo časa. Konečno je zopet prišel in prinesel je veliko skledo suhega mesa in mogočen hleb belega kruha. In to vse postavil je pred naša znanca ter ja potem resno vprašal:

„Kam pa vender gresta?"

Povedati moramo tudi, da se je bil v tem preoblekel, in da je nosil sedaj praznično belo srajco.

„Kam greva?" odgovoril je Jakopè. „Pogledat sva prišla, kako pri vas solnce sije."

Na to pa je z resnim obrazom pričel:

„In živina? Ali se Vam dobro ravna?"

„Bo že!"

„In letina? (Tu si je Jakopè odrezal velik kos kruha.) „Ali ste zadovoljni ž njo?"

„Bo že!"

„Kaj pa zdravje pri hiši?"

„Bo že!"

„Od hiše se ve da ničesar ne prodaste?"

„Ne vem."

Tedaj so se vrata odprla in Franica pogledala je sramežljivo v sobo.

„Oča, zakurila bom!" rekla je tiho.

„Le zakuri, le!" —

In zginila je zopet.

V tistem trenutku pa je Jakopè izprevidel, da se ima pripraviti k napadu. Brez vsacega uvoda zakričal je hipoma:

„Oča, dvanajst sto bo premalo! Voliči morajo biti!"

„Ne vem!"

„Kaj?" — in Jakopè se je delal strašno srditega — „Vi jih ne daste? Toma, pojdi sem! Vi jih ne daste? Toma, pojdi ven!"

In Toma je odšel in stopil v vežo. Ondu se je vsedel na ognjišče. Dekle nalivalo je lonce ter sedaj pa sedaj obračalo dopadljive poglede k njemu. Toma je bojazljivi svoj obraz sukal proti okajenemu, sajastemu stropu.

„Pravijo, da bi se vzela!" vzdihnil je in pot mu je stopil na čelo.

„Se pa!" odgovorila je ona sladko ter izlila korec vode v velik lonec pred sábo.

„Ali bo za krave!" vprašal je tesno.

„Junico imamo in tej vsak dan kaj skuhamo!"

„Tako, tako! Moj oča imel bi rad pri doti še dva letna voliča! A tvoj jih dati neče!"

„Kaj! Dati neče!"

„Pravi, da ju ne da!"

„Bomo videli!" In dekle vrže togotno korec v škaf ter srdito odide v sobo.

„Ali je res, da jih ne daste, voličev, oča?" Potem pa se jej vlije studenec hitrih besed iz ust in naštevala je, koliko mu je vsako leto prislužila, koliko poslov mu prihranila, koliko je trpela, koliko vode prenesla, krav pomolzla, rezanice pripravila; kako je kopala, žela, stradala, slabo obleko nosila, in Bog ve, kaj še vse prebila! Svoj dokaz pa je sklepala s solzami, ki so se jej kot lešnik debele vsule po licih, tako da je stari konečno vender dejal:

„Naj bo, naj gresta še voliča!"

Pred adventom potem praznovalo se je glasno ženitovanje in zakon privezal je Kobalovega Tomo za večno k Zakobiljekarjevi Franici! —

* * *

Dve leti kasneje stala sva jaz in Toma na vrtu pod našo hišo ter zrla v vas, kjer se je zopet praznovalo šumeče ženitovanje. Piskali so godci in vse je hitelo k cerkvi, kjer se je poročevala Primožova Rezika z Brentačevim Janezom. Bogat ženin je bil to, nevesta pa revna, in prav ničesar mu ni prinesla k hiši. Govorilo se je, da že več let ni bilo tako zale neveste. Med svati je bil tudi Lazarjev Jakopè; ukal je in bil dobre volje. Vtikal je piščal med svoje čeljusti, da bi kaj zagodel — a tudi danes se mu ni hotelo posrečiti. Ukal je in pravil vsakemu, kdor je hotel slišati, da je tudi to ženitev „napravil".

„Ali si zadovoljen v zakonu?" vprašal sem Tomo.

Gledal je k cerkvi v dolino. Ko pa se je k meni obrnil, prilezla mu je debela solza iz očesa.

„Kaj hočem? Franica res ni najgorših jedna. Ali če pogledam otroka, ki ga imava, ima ravno taka lica kot drugi ljudje!"

Obrisal si je oči ter odšel. Gospod Bog pa se ga je usmilil in obsul ga je s celo tolpo lepih, dobro rejenih otrok, katerim se čisto nič ne vidi, kakšno lice ima mati, ki jih je rodila.


III. Kočarjev gospod.[uredi]

Vsako leto je prihajal domov. Po grmovji in po hosti je lazil ter iskal polžev in druge take lezečine, trgal zeleno travo in pobiral mah po drevesih. Časih je slekel gosposko svojo sukno, vzel v roko koso in kosil, kakor najboljši hlapec, ki je bil kedaj v službi pod Kočarjevo streho. Kadar je bil v mestu, učil je otroke po šolah ter vlekel za to mnogo denarjev. Žensk ni hotel, in doma so si méli roké ter menili, da se ne bode oženil in da bode lahko kaj domov dajal. Ker tudi pri gospôskih je taka, da otroci in otročaji vse pojedó, kar si človek zasluži in pridela!

Prihajal je torej domov, in mi smo se ga skoro tako privadili, da ga nismo pogrešali, kadar je odšel in da se nismo začudili, kadar je zopet prišel. Da govorim resnico, moram povedati, da ni bil zal človek. Ker se ni bril, rastla mu je okrog obraza svetla, zmedena brada, da je bil grd, kakor so grdi čuvaji pri božjem grobu. Pa imel je še drugo slabo lastnost! Ali mi skoro ne verujemo, da bi bila resnica! Pravili so, da si daje kuhati polže — in da jih jé potem! Sedaj bi pa jaz hotel v naši vasi poznati dekleta, katero bi vzelo moža, ki bi prinesel v zakon grdo, zmedeno brado okrog ust, ter bi jedel polževo meso! Dosti je grdobij na svetu! Ali kuhani polž v žlici je pa vender grdobija vseh grdobij! No, pa Kočarjev gospod jih je menda le jedel!

Pozneje ni več prihajal v vas. Kako se je stvar prigodila, ne vemo. Toliko pa vemo, da je stopal lepega jutra Viniharjev Matevžè iz L— po prašni cesti. Premišljeval je, kake številke bi se z najboljšim vspehom staviti dale. Ko je v „Kotu" zavil okrog robovja, obrnil se je s svojimi pogledi po vodi, peneči se med skalovjem. In ko je bolj ostro pogledal med tisto skalovje, opazil je človeško truplo, ki se je bilo za skalo ujelo. Bledi obraz pa se je sedaj iz vode prikazal, kakor da bi bilo še življenje v njem. Matevžeta polomila je groza, privzdignil je svoje podplate, pričel dirjati ter glasno moliti. Prihrumel je v vas. Na mestu pa smo dobili v vodi Romovševo Lenče, dobro, mehko in rahlo dekletce, ki je imelo v življenji dušo kot golobica in dve očesi, kakor dva oglja na ognjišči. Mnogo smo ugibali, čemu da je skočila v vodo, ali pravega nismo mogli uganiti! —

* * *

Kdaj sta prišla skupaj, ne vem. Sadarjev Korlè je pač pravil, da je videl, ko je neslo nekdaj Lenče južino koscem na travnik. Med potjo iztaknila je Kočarjevega gospoda. Pri tistem hrastu tik ceste, ki se je ono leto podrl na voz ter polomil konja in voznika, pulil je nekaj iz zemlje. Takoj je pristopil k mimo prišedšemu dekletu, ter pojal belo svojo roko okrog njenega lica! Ali je pri tem kaj govoril, ni mogel Korle umeti, ker je bil preveč oddaljen. Dobro je pa videl, da si je oni potem gladil svetlo svojo brado ter neprestano, tik ceste stoječ, zrl za njo, ki je odhajala. Ali to še ni bilo tako čudno. Začudil pa se je Korle še le tedaj, ko je tudi dekle obračalo obraz proti onemu, ki je metal črne poglede za njo. Mi smo dejali, da je to otročarija, in Korletu tudi prav verjeli nismo, ker je vsakdo dobro vedel, da rad laže. Ali tačas ni lagal!

Nekaj dnij potem slonel je Koščakov Jurče na Županovem mostu, in ostre svoje poglede je tiščal na vodo. Ondu pod mostom v solnčno obsejani hitri vodi zvijal se je sulec. V čisti tekočini opazovalo se je prav lahko, kako je povodni ta velikan sedaj kakor kamen mirno obstajal, sedaj pa zopet bliskoma švigal za plenom tja in sem. In ko se je nasitil, zavil je tolsto svoje telo, napravil mogočen kolobar, pokazal Jurčetu črno pikasto svojo stran ter potem odplul proti tolmunu nekoliko korakov od mosta oddaljenemu, in se konečno izgubil v črni njega globočini. Jurčetu se je zbirala voda v ustih in vzdihovaje se je oziral po reki. Bil je v treh farah najimenitnejši ribič in najhujši sovražnik povodni živali! Ravno tedaj prišel je mimo Bolantačev Štefan, ki je bil tudi ribič. Da se z Jurčetom nista ljubila, ni treba pripovedovati!

„Kaj gledaš?" vprašal je prijazno.

„E, nič!" odgovoril je Jurče mrzlo.

„Tu doli se časih še kak sulček dobi!" menil je Štefan.

„E, nič se ne dobi!"

„Kaj tisto! V Kotlu (tako pravimo tolmunu pod mostom) je zmerom sulec. Ko je še moj oča živel, videli so časih tacega, da je bil velik kakor tele, ter imel velike krvave oči in kot jabolko debele pike ob strani!"

„E, nič!" končal je Jurče razgovor. „Kako mrenè je noter in kakšen barbonček, ki ni vreden, da bi človek prste zmočil zanj! V taki luži boš sulca iskal! Ti boš na vse zadnje še pod strešnim kapom sulce lovil!"

Ponosno-zaničljivo odšel je po travnikih ob vodi. Kadar svojega nasprotnika ni več videl, zavil jo je med olšje, ujel ondu v potoku malo postrv, osnažil jo čedno ter jo zavil v listje zeleno.

Okrog jednajste ure po noči stopil je Jurče iz svoje koče ter pazno lezel iz vasi, da bi ga pač nihče ne videl. Tihotapil je čez Županov most ter zlezel tik Kotla na staro vrbo, ki je razprostirala svoje gosto vejevje nad vodo.

Med tem vejevjem je obtičal ter spustil vervico s trnikom v vodo in sedel kakor lesena podoba, da bi ga ne čutila riba, katero je hotel po noči ujeti. S prečudno potrpežljivostjo vlačil je vrvico gori in doli. Luna je prilezla izza goré ter obsejala vodo in most. Jurčeta je bilo skoro malo strah, ker, kakor vsa vas, veroval je tudi Koščakov Jurče, da prihaja v tihi noči pekla gospodar na Županov most in da šiva na držaji sedeč peklensko svojo obleko. Kadar je kdo mimo prišel, čuli so ga pogostoma, da je štrbunknil v vodo. Jurčeta je bilo torej strah in prav v resnici zaježili so se mu lasje na glavi, ko je ozrši se proti mostu tik držaja opazil slonečo črno osobo.

„Hudič!" je zastokal.

A potolažil se je takoj. Z bistrimi svojimi pogledi prepričal se je, da to ni hudič, nego samo Kočarjev gospod. Tedaj pa je Jurče hudo zaklel.

„Sulca mi bo snedel! Kaj ga moti vrag sedaj po mostu!"

Ali Jurčetu dana je bila kmalu priložnost opaziti, kako stoji stvar. Po stezi od Romovša prihitela je tenka osoba, zavita v ruto ter boječe stopila na most in pred Kočarjevim sramežljivo obstala.

„Kako, da te tako dolgo ni?" vprašal je črnobradati. Povedala mu je, da ni mati hotela spat iti, in da ni mogla prej uiti. Hodila sta po mostu in Jurče je poslušal in čul vsako besedico. Čul je, kako jej je pravil, da jo bo vzel v mesto, da jej bo dajal gosposko obleko ter napravil iz nje, ne vem že kaj.

Dekle se je smijalo vmes, da se je čutilo, kako jej dobro dejo te laži.

„Ta revica mu res vse verjame!" mislil si je Jurče ter jezno ovil trnikovo vrvico okrog roke, da bi mu ne odpadla med tem, ko je poslušal. Pri nas ni navada, da si dva pritiskata usta na lice, kadar se imata rada. Ali Kočarjev gospod je tisti večer vender izrekel željo, da naj mu Lenče pusti, da bi položil obrastla svoja usta na njeno lice. To se je pa Jurčetu tako nespametno in smešno zdelo, da je hotel to „lizanje" bolj natanko opazovati. Sklonil se je iz vejevja nad vódo, — ali v istem trenutku zasadil se je v globočini sulec na vabo, ter, čuteč železo v svojem žrelu, butil po vodi navzdol. Vrvica se je napela, in Jurče je popotoval z glavo naprej v Kotla vrtinec. Na vrbi se je lomila suhljad in valovi so se sklenili nad ubogim ribičem. Takoj vrglo ga je zopet na vršino in dobro je čul, kako je Lenče v istem hipu vzkliknilo: Jezus, Marija!

Ko je Jurče zlezel na suho, izginila sta že bila ona dva z mosta. Ali pozabil je njiju ter počasi vlekel vrvico k sebi. Pri tem pa je čutil, kako se je metal jetnik tja in sem. Privlekel ga je k produ. Bil je velik, jako velik, in z repom je tolkel po vodi, da se je čulo, kakor bi tleskala široka deska po njej. To je bil zadnji sulec, ki se je ujel po naših vodah, da je kaj tehtal! Sedaj pa ti ribiči in ribarji že vse polove, vsaka šivanka je dobra, če se le dobi. In potlej naj se sulci vzrede, če se morejo!

* * *

Nimm dieses Leben nicht so ernst!
Recht spasshaft ist's im Allgemeinen ...
Je besser du es kennen lernst,
Je muntrer wird es dir erscheinen.
  Kein Drama ist's im grossen Stil —
  Wie du dir denkst — mit Schuld und Sühne,
  Es ist ein derbes Possenspiel
  Auf einer Dilettantenbühne. Leuthold.


Tivoli! beseda sladkega pomena! Kraj umazanega sladkorja, rumene kave in starega kruha, kdo te na pozna v beli Ljubljani kdo si ne hrepeni po prijazni tvoji senci in po vitkih tvojih drevesih? Ali — bilo je pred dvajsetimi leti! Po Latermanovem drevoredu sprehajala se je množica ljubljanske gospode. Po kostanjih oglašali so se vrabiči, ter grdo kričali. Pod kostanji pa so sloneli raztrgani berači, kazali hrome svoje ude, ter grdo kričali. Po peščeni poti hodile so ljubljanske gospice, streljale z očmi po topničarskih uniformah, ter govorile o plesih, o oblekah, o klavirjih in o solnčnikih štirioglatih, katere je bila ravno tedaj privlekla neukusna moda v naše drevorede! Govorile so nemško, nekatere še celo angleško! Samo slovenska beseda se ni čula nikjer, — ker pred dvajsetimi leti bila je pri nas angleščina mnogo potrebnejša od slovenščine!

Pod Švicarijo tik grada godli so vojaki. Po bregu sedelo je zaljubljeno dijaštvo ter se kipeče oziralo po mladih dekletcih, ki so še skoro v otročjih oblekah tičala. Ali z očmi je ta drobiž že koketno bliskal, kakor površno oblečena, svojemu možu nezvesta gospa v salonu! Okrog godbe stali so častniki, mladi uradniki, učitelji in druge neoženjene take stvari. Vmes pa so se pojali psi, klali se ter grdo tulili.

Visoka, zelo zgovorična gospica stopala je z mladim plemenitažem gori in doli. Ves čas sta se smijala ter metala roké po zraku, kakor da bi ja razgovor čez vse mere navduševal. Pristopil sem bliže, ter lazil za njima, da bi vsaj vedel, o čem taka dvojica govori.

„Jaz rajša počasi hodim kakor hitro!" dejala je ona goreče.

„„Jaz tudi, jaz tudi!"" odgovoril je gospod vitez.

„Jaz le malokedaj hitro hodim!"

„„Jaz tudi, jaz tudi!""

„Samo, kadar sem v družbi, tedaj pa zopet rajša hitro hodim!"

„„Jaz tudi, jaz tudi!""

Vrglo me je na stran. Ali ona dva sta se še vedno smijala, in še vedno sta bila navdušena pri svojem razgovoru!

Za gradom pod grmičevjem stala je družba prav moderno opravljenih gospodov in nekaj vitkih dam, katere so opazovale mimohodeče. Dva velika psa slonela sta ob strani ter od golega dolzega časa odpirala žrelo. Družba letá bila je prav glasna. Kar so si imeli povedati, kričali so si na ušesa, da se je čulo tisoč korakov daleč. To je bilo ljubljansko plemenitaštvo!

Nekoliko streljajev od aristokracije stalo je drugo krdelce lično opravljenih gospodičev. Tudi ti so glasno kričali ter z redko predrznostjo gledali v obraze mimohodečemu ženstvu. Videti je bilo, da so hoteli po vsem posnemati sosedno plemenitaško družbo. Kakor je prestavljal nogo ta ali oni baron, prepričan si bil lahko, da jo bode po ravno istem vzgledu takoj prestavil ta ali oni iz te glasne družbe. Velikanske šestice krog ušes pričale so, da je bil to aristokratični zarastaj bogatih ljubljanskih meščanov, ali pa nemških ljubljanskih uradnikov! —

Tedaj prikazal se je okrog ogla moj prijatelj Janez Zimovič. Žareče svoje oči metal je po ženstvu, kakor ris z veje, če se mu približuje srna. Skoro vsak mesec rodila se je v njem nova ljubezen, in srce njegovo bilo je kakor travnik, na katerem se je ljubezni cvetje na leto vsaj štirikrat kosilo. Prijel sem ga za suho podpazduho in počasi sva odšla po poti navzgor proti Švicariji, da bi si ondu pokvarila želodce s slabim in kalnim pivom. Vsedla sva se k mizi. Pred nama dvigalo se je zeleno drevje in zapadajoče solnce skušalo je tu in tam s svojimi žarki predreti vejevje. Časih prilezel je kakov žarek do najine mize ter se vsilil v kupo grenke pijače. Ali takoj je izginil, kakor bi se bil ustrašil tekočine, v kateri se je hotel razširiti. Iz globočine prihajali so godbe zamolkli glasovi in občinstvo okrog naju je šumelo, kakor šumé bučele v panji. Tik naju pri sosedni mizi sedela je že bolj jesenska gospa in kup različnolasih otrok okrog nje. Pri njej pa je sedel stari soprog, sladko se smijal ter v jednomer govoril in silil v njo. Ali ona se je sedaj obrnila v stran, odprla rudeča usta ter iz dna svoje duše prav odkritosrčno vzdihnila, kakor bi hotela reči, da pač ni dolgočasnejše družbe od starega svojega zakonskega moža.

„Kaj ti je?" vprašal je skrbno zakonski ta nesrečnež.

„„Ne vem. Skoro sem se malo prehladila!""

„Prehladila! Čaj moraš piti! čaj!" In takoj je letel v kuhinjo ter naročil gorke pijače. Povrnivši se, opazil je pri svoji ženici mladega kavalírja; njej pa je sijalo solnce raz obraza.

„Ni treba čaja, predragi! sedaj mi je bolje!" šepetala je veselo. In zopet je odhitel v kuhinjo, da niso pripravljali čaja za njo, ki jo je ozdravil mladi kavalir. Ali to vse godilo se je pred dvajsetimi leti! —

Prisedla sta k nama tudi Franjo Smola in pa Anžè Kovačev: prvi je pel pri vsaki priliki in nepriliki: hej! juhej! na planinici fletno je! — drugi pa je neizmerno slabo tarokiral, a vender bil prepričan, da ga na svetu ni spretnejšega kvartopirca od njega. Prišel je tudi Tonče Digo, tisti, ki so ga vedno zobje boleli, in ki je za tega delj vedno tako grdo gledal, kot zmaj pod svetim Mihelom! Konečno prilezel je tudi profesor .... Kočarjev gospod. Leta je sedaj že davno mrtev. Oženil se je v Nemcih, in njega otroci letajo okrog in niti besedice slovenske ne umejo! Tako je bilo pred dvajsetimi leti! Sedeli smo, pili kavo in pivo, ter sodili o ženskah: koliko bode imela le-tá dote; kako se oni slabo poda klobuk; kako je le-tá grozovito prevezana čez pas; kako veliko nogo ima ona; kako srdito gleda ona „gospica z dežele," če se jej malo pogleda v obraz itd. —

„Kako, da ne zahajaš več domov, Tine?" vprašal sem Kočarjevega.

„„Zakaj ne zahajam več domov?"" odgovoril je kislo. „„Vidite, nekdaj sem pogladil lice mlademu dekletu in sedaj mi visi na vratu ter hoče po vsej sili, da naj jo vzamem! ha! ha!""

Tudi družba se je smijala.

„„Sedaj mi še v mestu ne privošči miru! Pisari mi!""

„Piše ti!" vpil je Janez Zimovič. „Na dan s pismom!"

„Pokaži! pokaži!" kričal je tudi Franjo Smola. Oni privlekel je iz žepa zamazano pismo ter je oddal kričečemu Smoli. Le-tá pa je pričel ironično-patetično čitati:

„Preljubeznivi moj! Z žalostnim srcem vzamem pero v svojo roko, da Ti par besedic o svoji ljubezni napišem. S peresom mi ni mogoče popisati! Ali tudi besedic nimam, da Ti povem ljubezen, ki za té gori v meni. Ker srce mi tako pravi, da ni druzega ljubega za mé na tem svetu! Polna sem veselja, kadar se spominam Tvojega glasú in umreti bi morala, če bi me Ti več rad imeti ne hotel. Nikar me ne varaj! Ako bi me pa hotel, povej mi poprej, da bom vsaj malo pripravljena! Prosim Te, odpiši hitro, da bolj natanko vem, če me še rad imaš. Prosim Te, da naj skrito ostane, ker nihče ne ve, da jaz Tebi pismo pišem. Sedaj Te pa presrčno pozdravljam ter Ti podajem roko čez hribe in doline, in želim biti — ako je mogoče in ako je Tebi ljubo — Tvoja zvesta L. S. — Prosim Te še, ako je Tvoja volja, pošlji mi tiste bukve, ki se imenujejo „Glasnik". Tvoja zvesta L. S." —

„„Vidite, take težave imam!"" In Kočarjev Tine naslonil je glavo na roko ter se zaspano oziral po šumeči družbi okrog sebe. Med nami pa je bil smeh hipoma potihnil in občutke smo imeli, kakor bi čuli zadnje vzdihe umirajočega človeškega srca!

* * *

Sad je bil dozorel na veji in rumena pšenica bila je že tudi davno spravljena v shrambe. Časih smo opazovali visoko pod nebom žerjave, ki so svoj triogelnik potiskali proti jugu. Po deblih lazil je drobni plezavček ter gonil svoj jesensko-tožni čerí, čerí!

Tiste jesenske dni se je bil zopet pripeljal v vas Kočarjev gospod. S sabo je vodil tenko žensko v gosposki obleki. In če je hotela govoriti s Kočarjevimi, ni mogla, ker ni umela našega domačega jezika. Po vsej dolini sta lazila ter pregledavala kraj in kraje. Prišla sta nekdaj tudi pred Romovša, od koder se vidi po dolgi dolini, in daleč po vodi, ki teče po naši dolini.

Lenče se je bilo nekako čudno posušilo, kakor roža, če jej vode ne prilivaš. Na klopi pred hišo je presedavala solnčnate dneve in bila tako slabotna, da ni več delati mogla. Izpred Romovša gledal je torej s tujko, ki jo je bil vzel za svojo ženo, v domači svet pod sabo. Opazivši dekleta na klopi, šinilo mu je nekoliko krvi v lice. Povesila je bledi obraz ter mečkala beli predpasnik med koščenimi svojimi prsti.

„Lenče!" izpregovoril je hladno, „zopet sem doma!"

Počasi je dvignila trepalnice ter obrnila proti njemu solzno oko.

„„ Ali res!" vzdihnila je.

„Poglej, to je moja žena!"

Obrnila je solzni pogled proti gosposki ženski, ki je z zadovoljnim obrazom pri strani ostala.

„„Ali res!""

„Pred šestimi meseci sva se vzela."

„„Ali res!""

Ko sta se potem ona dva skrila za ogel hiše, pretresla se je, in sklonila se po klopi, ter točila solze, ki so kakor srčna kri izvirale iz nesrečnega srca. Zvečer zavrela jej je kri po telesu, in bledla je in kričala, da jej glava gori! Proti jutru, ko so zaspali domači, vstala je iz postelje ter ušla iz hiše. Potem pa so jo dobili v vodi!

Nikdo ni prav vedel, kaj jo je gnalo v smrt. Šimen Godec, ki je zagovarjal bolno živino po pogorji, izpregovoril je v nedeljo pred deseto mašo, ko smo stali pred cerkvijo, tako-le:

„Ha! Kaj jej je bilo? Kaj jej je bilo! To je lahka stvar! Jaz pa dobro vem, kaj jej je bilo. Slaba kri v spodnjem telesu se jej je strdila; iz zgorejšnjega telesa pa je udarila mrzlica. Pri tem pa jej je gotovo tudi srčna mrenica nekoliko zatekla in žolč se jej je izlil po vseh žilah in tudi jetra so se ga napila. Da so se pluča vnela, in da je potem vse vrelo po njej, kakor v lonci, stoječem celi dan pri ognji, to vse je tako gotovo, kot amen v očenaši! Vidite, to jej je bilo! Da so mene poklicali, zvrnil bi bil na njo kake štiri škafe vode (ki bi bili pogasili ogenj v njej), ali bi jej pa bil zagovoril, kar časih prav dobro pomaga. No, pa takrat, kadar je sila, se ne spomninate človeka! Za tega delj pa umirate, kakor muhe pred zimo! Prav vam je!" —