Mati (Ciril Jeglič)
| Mati. Ciril Jeglič |
| |||||||||||||
Erna je lepo, osemletno dekletce. Pravijo, da so otroci najbolj ljubezniva bitja na svetu, in Erna je nepokvarjen, vesel otrok,srečna edinka svojih starišev, Njen oče, ki je v vojski, ji pošlje vsak teden rdečo, od konca do kraja popisano karto; na njej stoji: »Moji gospodični ErniFriedl,« — in vendar je Erna še čisto majhno, nedorastlo dekletce, ki se je komaj naučilo brati. O, njen otec je tako šaljiv in dober in njej tako drag, da bi ga objela, čeprav je daleč, daleč v Tirolah! Tudi mater ima zelo rada. Erna sedi pri ognjišču, bere in piše iz šolske knjige, a zraven tudi posluša, kako prijetno brni in cvrči v loncu, kjer se kuha krompir. A vseeno je treba vprašati. »Kaj boste skuhali?« — »Danes bo pa krompir,« se oglasi odgovor. »Krompir?« spet vpraša ona. »Da, krompirček!« reče mama in se ji nasmehne. »O, jaz tako rada jem krompir, krompirček !« zavrisne Erna in zdravo, rdeče lice ji utripa od smeha. Potem jo mama kakor mimogrede prime za bradico: »Mucika!« Kdo bi ne menjal s tako božano muciko, ki se greje pri ognju in so tudi vse njene misli tople, brezskrbne in srečne? Zato bi spravil Erno v hudo, prav hudo zadrego, če bi jo vprašal, koga ima rajši, ateja ali mamico. Njene mehke, jasne, otroške oči gledajo z isto odkritostjo in z isto zaljubljenostjo očeta kakor mater in so prijazne vsem ljudem na svetu.
Včeraj se je pa nekaj zgodilo, kar je Erno vznemirjalo in ji vzbujalo čudne, nepoznane skrbi. Bila je nedelja in popoldne, že v polmraku, se je nenadoma prikazal v predsobi visok mož v vojaški obleki. Erna je sedela v kuhinji in je takoj ugledala senco za steklenimi vrati. Tujec je obstal za steklom, potem je oprezno pritisnil na kljuko in se sklonil med priprtimi vrati. Erna je opazila, da je imel zelo svetle gumbe na novem, modrikastem plašču, bel, blesteč ovratnik pod vratom, kjer je bilo vidnih nekaj zvezd, in črno, lično ukrivljeno pero s snežnobelim puhom, pritrjeno na čepico z zlatorumenimi obeski.
»Dober večer, mlada gospodična!« je pozdravil tujec s prijetnim, veselim glasom, kar je Erno iznenadilo, da je nehote pogledala v njegov obraz in ga v radovednem strahu skušala premotriti. Zdelo se ji je, da je neznanec kljub prostodušnemu tonu nekoliko v zadregi; videla je, kako so se mu majali prikoničeni brki in so oči nemirno, skoro poredno mežikale, Bog ve, kaj in čemu. Zakaj ji ta človek mežika? Saj te ne poznam! je pomislila Erna in povesila oči, niti da bi ji prišlo na misel, poklicati mater.
Neznanec je nato umolknil, precej glasno zakašljal in spet pritisnil za kljuko. Erna je čutila, da se namerava umakniti v predsobo, in ta hip si je domislila, da je treba nekoga poklicati. Toda že so se čuli koraki v sosednji sobi in vrata so se odprla. Erna je dvignila roko, hoteč pokazati mami nenavadni obisk. A ta ji je samo naznačila, naj sedi lepo pri miru, in stopila naravnost proti predsobi; kakor da že vse ve, je ni vprašala besedice.
Tujec se je okrenil in se priklonil.
»Ah vi, gospod Obicij!« ga je pozdravila mama s takisto veselo prijetnostjo, čemur se je moral otrok znova začuditi, in oba sta se umaknila v predsobo. Kuhinjska vrata so se zaprla in kljub mraku ni nihče prižgal luči. Ali je to njihov znanec in kdaj je že videla tega vojaka? Erna je vedela, da mora biti ubogljiv otrok, in ni vstala s svojega mesta. In dasi je v svoji zvedavosti prisluhovala kolikor mogoče natanko, ni razločila drugega ko tiho, včasih šepetajoče govorjenje. Pom^nek in obisk je bil kmalu opravljen in čez kratek čas so že zaropotala predsobna vrata.
»Kdo je bil ta mož?« je takoj vprašala Erna.
Mama se je spet komaj ozrla na Erno in stopila proti vratom, ki drže na balkon; tam je dolgo stala in gledala na vrt, kakor da nekaj premišlja.
»Ta mož še ni bil nikoli pri nas. Kdo je bil, da sem se ga tako ustrašila?« je vztrajala Erna.
»Ali moraš vsakogar poznati?« je menila mati kratko in nevoljno.
»Zakaj ne smem vsakogar poznati?« je pomislila Erna, a mati je že pristopila, ji pogladila čelo in lase ter rekla s popolnoma izpremenjenim, smejočim se glasom:
»Kako si sitna, Ernica! Ali moraš res vsakogar poznati?«
Erna ni vedela kaj odgovoriti in je užaljena pomolčala.
»Nocoj bova kmalu večerjali,« je dejala mati nato in v temi začela netiti trske v ognjišču. Naenkrat se je zazdelo Erni, da je zelo temno v kuhinji.
»Ali čem prižgati luč?«
»Ne!« je rekla mama in postavila lonce k ognju. »Kava je že kuhana, samo da zavre.«
Erna je stala ob ognjišču in gledala v žerjavico. Kako je nocoj dolgočasno v tej temi!
»Ali prižgem luč?« je čez čas spet zaprosila.
»Sitnica neugnana!« je dejala mati, ne da bi se zasmejala, in sama odprla žarnico. »Saj si se že naučila.«
»Bom še brala,« je menila Erna in stekla v sobo po knjigo. A nocoj ji je bilo malo do branja; raztresena je čepela ob ognjišču s knjigo na kolenih. Ta čudni tujec, ki ga ne sme poznati in se vendar zanj tako zanima! »Mama, zakaj ne govorite?« je prekinila nestrpljivo molčanje. »Ali nisem pridna?«
»Pridna, seveda si pridna,« se je glasno pošalila mama, »toda sitna, razumeš, grdo sitna ... Ti še vedno roji tisti mož po glavi.«
»Že vem, oho, že vem!« je naenkrat poskočila Erna. Zazdelo se ji je, da je nedavno videla sličen obraz nekje na ulici. Morda je šla v šolo in srečala gospoda Obicija, morda ga je videla doma pri oknu. Toda zdaj si nikakor ni mogla natančno predstaviti tiste podobe, najbrž ga je zapazila le mimogrede in ga je pozabila. Tudi se ni zamogla spomniti, kdaj in kje se je zgodilo ono srečanje.
»To je naš stari znanec iz Gradca,« je povzela mama po daljšem presledku, potiskajoč pokrovec na loncu, kjer se je kuhala večerja. Erna je čutila, da je ta materin odgovor ni povsem zadovoljil.
»Tam je tudi naš stric doma?«
»Da.«
»Mama ni dobre volje,« je slutila Erna in kljub svoji razgovorljivosti je skušala poizvedeti samo še to, če je stric kaj naročil.
»Ne.«
»Kaj je pa prej povedal tisti mož?«
»Kako si res smešna in nadležna!« jo je zavrnila mati in začela prelivati kavo.
Erni je bilo hudo pri srcu. Ali ni prav, da jo izprašuje, ko ji je sicer vselej vse povedala? Kako pust je nocojšnji večer! Ko je bila večerja skuhana, je Erna počasi srebala iz skodelice in se ni niti domislila, da je mama, ki je odšla medtem v sobo, pozabila odrezati ji košček kruha. Mame ni bilo dolgo iz sobe; vrnila se je preoblečena in s klobukom na glavi.
»Kam greste?« se je ustrašila Erna.
Toda mama se ji je nasmejala in je bila videti vesela in dobre volje.
»Vidiš, Ernica, če me imaš rada, moraš biti pridna in se vesti, kakor se spodobi dobri, marni punčki. Zdaj lezi in zaspi, jaz imam še mal opravek.« Prijela jo je z obema narokovičenima rokama pod bradico in ji stisnila lici, a Erna je sunkoma zganila glavo iz objema. Prvič v življenju se ji je porodila v duši neka trdovratnost in upor. To se samo po sebi razume, da mora biti marna in pokorna, in ona uboga, še kako rada uboga! Toda zdaj se ji je zdelo, kakor da je čula samo povelje: »Moiaš, moraš biti žalostna in zato ostaneš sama doma!« Nocoj, ko še govoriti ne sme in ne more, ko ji je tako dolgčas in nepotolaženo pri srcu, da še oddaleč ne misli na spanje!
»Ne grem spat!« je plašno sklenila.
»No, kaj ti je, da si tako čudna?«? jo je karala mama in jo po sili peljala v sobo.
»Saj ubogam,« se je cmeril otrok in skoro nehote skušal ovirati mater, ki je odgrnila postelj in ji slačila obleko. Kdaj pridete nazaj?«
»Kmalu.«
»Takoj?«
»Da, zelo kmalu, a ti moraš zaspati.«
»Ko pa ne morem ...« je jokala Erna.
»Ubogaj, Erna!« je jezno svarila mama in jo tesno zavila v odejo; očividno se ji je mudilo. »Ni ti treba ničesar skrbeti, bom sama zaklenila vrata ...«
»Saj vendar takoj pridete domov?«
»Takoj, prav kmalu.«
»Toda mene je strah ...« je prosila Erna, ki so ji temne, zabrisane prikazni zamigljale v solznih očeh.
»Kaj te bo strah, če bom vse zaklenila! Zeblo le tudi ne bo, peč je zakurjena in boš lahko prijetno spala. Ubogaj in ne bodi nadležna! Tako, Ernica, zaspi lepo v miru božjem ... Lahko noč!«
Luč je ugasnila in vrata so se zaprla.
»Lahko noč!« je zašepetala Erna, si obrisala v vzglavnici solze in zaprla oči. Sklenila je, da ostane v postelji in zaspi, a ko se je obrnil ključ v predsobi, se je vnovič prestrašila. Ne, danes je najmanj pričakovala, da ostane sama v tej nemirni puščobi! Kako dobrodejno bi bilo ravno nocoj kramljati z mamico ob postelji! Zakaj ji ni rekla, naj jo vzame vsaj s seboj? Toda, ko se vrne, — in vrne se takoj — jo bo prosila, naj zvečer več ven ne hodi, ker sicer je Erna zapuščena in ji je dolgčas, tako neizmerno dolgčas. A kam je šla zdaj mama?
Erna je odprla oči in se vzpela izpod odeje. V sobi je bilo temno, da se je komaj razločilo mrklo okno, kjer je bila spuščena zavesa od stropa do tal. Le iz peči, kjer so polahno prasketali ogorki, je žarela slabe tna, rdečkasta luč. Na strani je ugledala Erna fotografijo svoje sedemletne sestrične Dorce, ki kot drag spomin visi prav nad njeno posteljo; videti je bilo samo kimajočo glavico, obraz Dorce je bil ves rdeč in se je neprestano gibal v prečudno žalostnih usmehih. »Ta je umrla,« je pomislila Erna in se plašno zganila pred neko nepojmljivo predstavo; bila je hipna, nejasna prikazen smrti, ki jo je Erna še zelo malo poznala.
Kam je šla mama?
Erna se je odločila, da vstane in počaka njenega prihoda. Skočila je izpod odeje in površno nadela obleko in stopila v sosednjo sobo, kjer se vidi z okna na cesto ter bi bilo mogoče opaziti mamo, kadar se vrne. Kljub mrazu je odprla okno. Cesta je bila mračna in prazna, le pod kandelabrom nasproti gostilne, od koder se je čulo hrupno, zateglo vreščanje harmonike, je stala gruča ljudi. Erna rada posluša harmoniko, a ta hip ji je bila muzika zoprna in nadležna. Postav pod kandelabrom radi razdalje ni mogla spoznati, razločila je le nekaj vojaških uniform. Od časa do časa je slišala tudi kak nerazumljiv klic ali smeh, moške in ženske glasove. Kmalu je prišel iz gostilne neki mož, obstal na pragu in požvižgal, nakar je gruča pod kandelabrom krenila v gostilno. Naenkrat se je zazdelo Erni, da je med temi ljudmi tudi njena mama; opazila je klobuk s črnim nakitom in belim peresom. Toda čemu naj bi šla mama v gostilno? Ne, to ni, gotovo ni ona! Tudi ima mama opravek, važen opravek, ker je ostavila doma njo samo. Le kam je utegnila iti o tako pozni uri, kar se ni dozdaj še nikdar zgodilo?
Erna si ni vedela odgovoriti in je spet zaprla okno. Dasi jo je tresel mraz, je potem še dolgo stala za oknom, brez misli, nemirno in plašno zroč v svinčeno modrikaste oblake, ki so se liki velike, luknjave cunje razgrinjali po brezzvezdnem nebu; zavedla se je šele, ko se je steklo, rošeno od gorske sape, gosto zmeglilo in so tik pred njenimi očmi spolzele kaplja za kapljo. Neznosno in brez konca je bilo to čakanje in, ker ni vedela kaj početi, je užgala luč. Na mizi so ležale karte, ki jih je pisal oče Erni, lepo zložene po datumih. Kolikokrat jih prebere in misli nanj, ki jo je tako rad ujčkal na kolenih in se ž njo zabaval! Kmalu bo minulo dve leti, kar ga ni videla, in vendar se ga spominja tako živo in prisrčno! Odprla je album, kjer so shranjene rodbinske slike. Takoj na prvi strani je slika, ki je Erni posebno všeč in draga in ki jo z vedno iskrenim zanimanjem ogleduje: Erna je še petleten otrok, oče jo pestuje na kolenih in mamica jo drži za desnico. Takrat je bila še veliko manjša in, kadar se povrne oče, se bo gotovo začudil, da se je Erna medtem tako izpremenila in zrastla. Nehote se je šla pogledat v ogledalo. Pri tej priliki je opazila na mizici pod ogledalom zlatoobrobljeno, parfumirano pismo. Erna ga je z lahkoto prebrala, toda komaj, da je pojmila vsebino. Nekdo, ki njegovega nečitljivega podpisa ni mogla razbrati, je pisal mami:
»Velecenjena gospa Friedl! V nadi, da poznate moja iskrena, spoštljiva čuvstva, Vas še enkrat prosim, da uslišite mojo željo. Pričakujem Vas danes zvečer v parku nasproti pošte. Z ljubečim pozdravom Vaš ...«
Erna je osupnila, dasi si ni mogla razložiti, kaj naj pomeni to pismo. Vse besede so se ji zdele čudne, nezaslišane in predvsem jo je presenetilo, da je pismo naslovljeno na njeno mater. Kdo je to pisal? Prizadevala si je z vso vestnostjo dveletne učenosti razbrati podpis, a ni si mogla raztolmačiti ničesar. Nenadoma se je ustrašila, kakor da jo je kdo zasačil pri nedovoljenem opravku, pri tatvini. Naglo je odložila pismo, ugasnila luč in stekla v spalnico.
Tresoč se po vsem telesu, je legla v postelj in potegnila odejo čez glavo. Bogvezakaj ji je prišel zdaj na misel gospod Obicij, ki jo je v mraku tako zelo prestrašil. Spet je natanko čula, kako pritiska na kljuko kuhinjskih vrat. »Kaj iščeš pri nas, pojdi stran, neznani mož! Kako se te bojim, kako se te bojim!« A tujec se že sklanja na pragu med priprtimi vrati in ji poredno, zlohotno mežika. »Mama, ta človek je hudoben!« Mama se pa smeje brezskrbno in veselo, nakar tujec izgine. A Erna spet vidi senco za vrati in jo neprestano gleda, utripajoč s prikoničenimi brki in mežikajoč s poželjivimi in prežečimi očmi ... »Mama, mama!« Zmedena, obupna je zaklicala Erna in vrgla odejo raz sebe.
V sobi se je pošastno stemnilo, ogenj v peči je ugašal, obraz sestrične Dorce na steni je posinel in se še bolj široko razmikal. Erna se je domislila, da je pozabila opraviti večerno molitev, in začela moliti. »Toda, zakaj še ni mame domov?« jo je vnovič vznemirila slutenj polna skrb. Nehote je prekinila molitev in v srcu jo je zabolelo, da bi šla na ulico iskat svojo mater. »Kako me je strah, kako me je strah in vendar ne pride!« Tudi je naenkrat začutila silno lakoto in nemirna, glavo tiščeč v blazine in s solzami v stisnjenih očeh, je skušala bedeti v polblodnih sanjah. Parkrat se ji je zdelo, da čuje ropot v kuhinji, in je poslušala, pričakujoč, da se zdajzdaj prikaže mati; a bilo ni nikogar in Erna je čutila, da je že vsa zglavnica mokra od solz. A kljubtemu ni dolgo mogla zaspati in šele pozno v noč trudno zadremala.
Med spanjem enkrat je temnozavestno čutila gorak dih na svojem licu. Bila je mati, ki se je vrnila krog polnočne ure in se ni upala dotakniti Erne, boječ se, da izpregleda izza napol zastrtih trepalnic. A Erna se ni zbudila, omamljena od težkega sna, samo zdrhtela je in odprla usta. Dolgo v noč so jo mučile zle sanje in strahotne prikazni. Zdelo se ji je, da je spet doma vsa družina. Vsi trije so v sobi, a soba je bila neprijazna in vse je bilo izpremenjeno, mrko in nedoumno.
Oče, oblečen kot vojak, je imel na sebi raztrgano, z blatom in krvavimi madeži zamazan plašč; bil je bled in resen, neznosno resen ter ni izpregovoril besede ne z njo, ne z materjo, ki je slonela na postelji, prečudno zapuščena, jokajoč in ihteč. Erna je samo strmela in se ni upala stopiti k materi in jo tolažiti, niti se ni drznila nagovoriti očeta, ki je čutila, da je še bolj usmiljenja vreden. Oče se je večkrat ozrl nanjo in videla je, da je žalosten, do smrti žalosten in jezen; tresel se je, a neprenehoma molčal in stiskal z desnico za pasom ročaj bajoneta. Zdajci je nekdo pritisnil za kljuko. Med priprtimi vrati se je sklonil visok vojak, v novi, svetli uniformi. Erna je takoj spoznala, da je gospod Obicij, in vztrepetala ob njegovem prihodu. »Atej, to je tisti mož!« je zaklicala. Tudi oče se je zganil, še bolj pobledel in stopil k tujcu. »Lopov, ničvrednež! « je zakričal presunljivo in potegnil bodalce, da je zablisnilo v zraku. Ta hip so vsi obupno zakričali, a njej je zbog groznične nemoči zastal glas v grlu — — —
Čez čas je spet komaj zavedno čutila na čelu gorak utrip božajoče roke. Potem so prišle mirnejše, lepše sanje: Oče počiva pri mizi, kakor včasih, in Erna mu je sedla na koleno, dasi je že velika punica. Ali atej jo ima rad in ona mu bere pismo: »Velecenjena gospa Friedl - - -« »Dobro bereš, moja mala gospodična!« jo hvali oče, ji objemlje bradico in poljublja oči. A čudoma opazi, da ima otec solzo na vekah.
»Ali je bilo hudo v vojski?«
»Hudo, moja ljuba! — — — Zjutraj se je Erna zelo pozno zbudila. Spanec jo je pomiril in vstala je, kakor, da je vse pozabila, sveža in vesela. Potem je pripovedovala mami svoje sanje. Mama je bila z njo prijazna, a govorila je malo.
»Kdaj ste prišli domov?«
»Kmalu.«
»Danes me ne boste zapustili?«
»Ne.«
»Kajne, nikoli več?« — »Nikoli.«
In Erna je z ljubeznijo in pričakovanjem gledala v materine oči, ki so bile rdeče podplute in so se ogibale njenega pogleda ...