Pojdi na vsebino

Materine solze

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Materine solze (Kranjec))
Materine solze
Miško Kranjec
Izdano: Vigred 4/3 (1926), 68–69
Viri: dLib (3)
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob mizi je slonela mati. Obraz je skrivala v dlani in jokala. Hči Ančka je pospravljala posodo z mize. Pravkar so povečerjali. Družina se je razšla. Hlapci so šli vasovat, dekle pa spat. Janez, Ančkin brat, je odžvižgal v gostilno na ples. Ančka se je jezila na – mater.

Tudi ona bi rada šla, oziroma bi morala iti, ker je obljubila, da pride. Tudi drugekrati je hodila in ni vprašala matere. Ko se je stemnilo, je šla, da je ne bi ves svet videl. In danes? ... Mati joka ... Pa čemu se joče? je vprašala Ančka samo sebe in se prisiljeno nasmejala. Pa prav danes. Malo se vendar sme razvedriti, saj že pol leta ni bilo veselice. Saj je prej tudi obiskovala plese in mati ni jokala in ji ni nikoli ničesar rekla; seveda, ker je Ančka ni vprašala. Danes pa ... Če bi vstala in zapovedala: »Danes mi ne greš nikamor!« bi se Ančka ne menila mnogo za tako prepoved. Razvajeno je bila vzgojena in še z mezincem ni ganila, če jo je mati kregala. Vstran se je obrnila, se nasmejala in še zapela.

Jok jo je pa zadrževal, da ni mogla praga prestopiti.

– Čemu jočete? je vprašala mater in obstala pred mizo. Saj nisem več otrok. Glas se ji je tresel, ko je nadaljevala:

– Malo se vendar smem razvedriti. Prej mi niste nikoli branili iti.

– Bojim se zate! Materin glas je bil tih, proseč in se ji je tresel v bojazni pred nečim neznanim.

– Haha! se je zasmejala hči hripavo. A ta smeh ni bil več tisti, kakor prej, razposajen in brezskrben, bil je težak in povprašujoč.

– Bojim se zate in za tvojo nedolžnost, je rekla mati glasneje, nato pa zopet skrila obraz v dlani.

Ančka se je sesedla na stol in se zamislila ...

Stroge besede storijo človeka zakrknjenega, leskovko mladina pomni, dokler jo čuti na svojem telesu, solze pa ganejo še tako propadlega človeka, zlasti pa materine solze.

Zunaj je bila tišina, ki jo je pretrgalo zdaj pa zdaj zateglo pasje lajanje. Iz gostilne so se slišali pretrgani glasovi gosel in pa razbrzdano petje pijancev je donelo tu sem.

Vse to ni motilo Ančke, ki je kakor okamenela sedela na stolu. Razločno je bilo slišati godbo mačka, ležečega na peči.

Ančka pa je premišljevala materine besede. Še nikdar ni tako globoko mislila, kakor tedaj. Nenadoma je vstala. Obraz ji je čudovito žarel in na njem se je brala neka odločnost in trdna volja. Oči je imela solzne in za temi prvimi solzami jih je tičalo še več. Bogve, ali solze onemogle jeze, ali pa solze kesanja?! ... Obstala je pred materjo.

– Mati? – Mati se je skoraj prestrašila. Dvignila je trudno glavo, odprla usta in zinila nerazumljivo besedo. Ni mogoče, da bi jo hči klicala s tako mehkim glasom, ko prej ni rada tega imena izgovarjala. Ta klic je bil podoben otroškemu klicu, ko prvič zakliče mater. Da, otroški glas je bil to, proseč, poln ponižnosti, vdanosti in kesanja.

Mati se ni mogla načuditi; pogledala je hčerko, katero tako ljubi, a hči ne pozna te ljubezni in je ne zna ceniti.

– Mati! Ne grem nikamor! Pri vas ostanem.

– Ne greš? se je začudila mati, nato pa razprostrla roke in hči se je stisnila tesno k nji.

– Mati, odpustite!

Mati pa že ni vedela več za razžaljenja. Vse se ji je zdelo, kakor v sanjah in pomislila je: – Saj moja hči ni bila hudobna. Otrok je še bila, sedaj pa je postala dekle.

Ančka je vedela, da ji mati odpušča. Katero srce pa more tako hitro odpustiti, kakor materino?! In to jo je še bolj bolelo. Ali je zaslužila, da jo mati sprejme v svoje naročje brez hude besede? ... Bridko je zajokala. Tu, na materinem srcu je zavetje, tu je sreča, za katero dosedaj ni vedela, dasi ji je bila vsak dan pot do nje odprta. Ona, grešnica, pa je iskala sreče in veselja v slabih družbah, kjer biva le na videz, v resnici je pa ni. Tudi gostilne ji niso bile neznane. Zabavala se je na različne načine, za mater se še menila ni. Bogve, če mati ni prejokala vse ure, ko je ona okoli hodila? Morda je že prelila za njo morje solza. To je greh, ki si ga ne bo nikoli odpustila. Žalila je mater, tako dobro, blago in ljubečo, kateri je dal Bog vse dobre lastnosti krščanske matere. Ali se ne bo ta greh nekoč nad njo maščeval?

– Ančka, vse je odpuščeno! Ne joči! je rekla mati in jo je poljubila na čelo. – Spat pojdi! Trudna si. Pa k Materi božji moli, da te bo varovala ...

Ančka je šla v svojo sobico. V kotu je stala Marija, z Jezusom v naročju. Ko je bila Ančka še majhna, ji Jo je mati prinesla. Napravila Ji je oltarček, ki ga je Ančka dolgo krasila s cveticami, a ko je doraščala, je pustila oltar vnemar. V posodah so stale posušene cvetice še od lanskega leta in prah se je nabral na oltarčku.

Pri slabi svetlobi je osnažila oltarček prahu, suhe cvetice pa je zamenjala s svežimi z okna. Zdelo se ji je, da se ji je Mati božja prijazno nasmehnila. Ančka je zopet zastokala. Ali ni tudi Mater božjo bolelo, da Jo je pozabila, opustila cvetice in ni klečala pred Njo vsak večer.

Padla je na kolena, se naslonila na stol in se razjokala. Nato je pa vroče molila dolgo v noč, dokler ni trudna zaspala ...

Tudi mati je dolgo molila. Srce je bilo polno veselja. Vse se je izvršilo skoraj prenaglo in skoraj je dvomila, ali niso bile sanje, ki rade varajo. Molila je do polnoči ...

Ko je drugega dne zasijalo solnce skozi okno v Ančkino sobo, so zlati žarki objeli Ančko, naslonjeno na stol, kjer je pred dvema urama zaspala. Težki kostanjevi lasje so ji ležali razpleteni po vsem hrbtu in viseli do tal. Na licu ji je pa igral blažen nasmehljaj.

Mati je prišla v hčerino sobo, če je že vstala. Hodila je po prstih, da je ne bi motila, če še spi. Tiho se ji je približala in jo poljubila na lase. Hči se je zganila, odprla oči in se nasmejala materi.

Od tedaj so krasile Marijin oltar najlepše cvetice in Mati božja se je prijazno smehljala Ančki in jo blagoslavljala ... Srečna med srečnimi ...