Marica (Amerikanski Slovenec)
| Marica. Povest |
| |||||||||||||
Dokaj krasno dekle je bila Košakova Marica, hči nekdaj premožnih starišev v trgu P. Dasiravno je bila zgubila svojega očeta v mladostnih letih, vendar je nje mati skrbela za dobro vzgojo svoje hčerke; ter jo dala izvežbati v raznih strokah gospodinstva.
Veselega značaja in jako marljiva je bila naša Marica. Gospodinstvo, razna ženska ročna dela, posebno pa naravo je občudovala z največjim veseljem. A, ko je prišlo do snubačev, je pogostoma otožna sedela v svojej sobici, podpirajoč si svojo plavolaso glavo, sedaj z desno, potem zapet z levo roko.
Boriti se ji je bilo treba za odločitev.
Marica je imela dva ljubimca, ki sta jej bila jako naklonjena.
Prvi je bil Vrbičev Dragotin, sin imovitega veleposestnika v bližnjem trgu, a drugi v obče znani domači zdravnik Ciril Koder.
»Kako dolgo se bodem še borila z mislimi?« to polglasno govoreč je potegnila dve sliki iz miznice; ter nepremakljivo gledala sedaj prvo, potem zopet drugo.
»Resnično, dekle, ki bi odrekla Dragotinu, bila bi nespametna.«
»Kar se tiče njegove zunajnosti, je vsekakor prijeten človek, vrhu tega zelo bogat, ter izvrsten glasbenik. In oh, pojem pa jaz tako rada!«
»Da, prepričana sem, najbolje storim, ako postanem soproga Dragotinova.«
»O, da bi saj že odločila; ložje bi mi bilo pri srcu.«
Gledajoč sliko Kodrovo je govorila: »Ciril je bolj reven in ni še dolgo, kar je dokončal svoje študije. A, priznati moram, da je moškega značaja in najlepši fant v trgu. — Ubogi Ciril! kako bode potrt, potolažiti se bode moral.«
Na to vstopi v sobo Maričina mati, ki je bila opravljena za na pot, da pogleda po polji, ter da zopet novo naročilo svojim delavcem. Ona je bila po vsem trgu znana kot izvrstna gospodinja.
Vže se je hotela posloviti, priporočivši jej nadzorovanje doma, dok se ne vrne; kar zagleda na malej mizici, pri katerej se je Marica pečala s šivanjem, sliko poleg slike.
Obstoji, ter začne: »Marica, to so sliki dveh dobrih mož, ki se zaminata za te. Oba sta vsega spoštovanja vredna. Stvar prepustim Tebi. Dragotin bi Te gotovo ljubil, ter vstregel vsakej Tvojej želji, — saj je imovit!«
»Mama, denar ne cenim najvišje. Dobro srce je vredno čez vse zlato i srebro!«
»Saj tudi oče, kakor ste mi že večkrat pravili, niso bili bogati, ko se ste vi, mama, z njimi poročili! Torej, kaj imate zoper Cirila?«
»Vedno si imela vse po svoji volji, moja draga hčerka, — veš, da Te ljubim, radi tega ne bi rada videla, da bi morala Ti prestati toliko, kakor sem jaz v začetku najinega družinskega življenja.«
Po par trenotkih odide.
Ostala je sama, ter se dalje bavila pri šivalni mizici s kosom ročnega dela.
»Dobro jutro, Marica! Tvoja mama me je videla na vrtu, ko sem cvetlice zalivala, ter mi naročila, da Te moram obiskati.«
»Prav veseli me, da si prišla, skoraj, da mi je bilo nekoliko dolgčas,« je odgovorila Marica.
Bila je sosedova Minka, hči učiteljeva.
Prav resno začne Minka govoriti: »Nekdaj Tvoja součenka sem bila i vedno Tvoja prijateljica, pa mi prav nič ne zaupaš — Voščiti Ti hočem kot nevesti! — Kako srečna se smeš imenovati, soproga imovitega veleposestnika bodeš!«
»Kako to? Jaz Te ne umejem, — jaz o temu nič ne vem.«
Nekako užaljena je govorila Marica te besede.
Še nekoliko sta pokramljali, — njujen pogovor je bil moten.
Okolu vogala hiše je prihajala Maričina teta i domači gospod župnik, izza mladih let, najboljši prijatelj Maričinega očeta.
Minka se je poslovila z prav srčnim: »z Bogom!«
Marica je pa hitela teti i gospod župniku naproti, jih vljudno pozdravila, ter spremila v sobo.
Živ pogovor je bil med njimi. Naj prvo seve navaden pogovor o vremenu.
Potom je dokaj zgovorna, dobra tetka pripovedovala, kako se je z gospod župnikom sešla, ter ga povabila, da jo skupno posetita. Marica je izrekla svoje obžalovanje, ker ni bilo mame doma; istotako sta teta i gospod župnik ponavljala.
Obrnivši se naravnost proti svoji netjakinji je pričela teta: »Marica, ali mi imaš kaj novega povedati?«
»Ne, tetka! nič zanimivega.«
»Nič zanimivega?« jo še jedenkrat vpraša teta. »Jaz sem pa slišala, da si nevesta!«
Sramežljivo je Marica zrla v svoje delo; menda radi tega, kjer je bil gospod župnik prisoten pri tem pogovoru.
Teta je nadaljevala: »Vrbičev Dragotin s svojim lepim posestvom Ti gotovo lehko preskrbi lepo prihodnost, ne bode Ti žal, ako postaneš njegova soproga. Ciril Koder tudi ni prenapačen.«
»Oba sta izvrstna,« je omenil gospod župnik. »Dragotin je dober katoličan, njegova soproga bode zamogla veliko dobrega storiti.«
Teta i gospod župnik sta se po kratkem pogovoru poslovila.
Ko se Marica zopet vsede k svojemu delu, zasliši nenavaden glas: »Marica, Marica!« Pogleda skozi okno, in opazi na vrtu svojega dvanajstletnega bratca, ležečega na tleh. Vrnivši se od svojega pouka, si je hotel prikrajšati pot, ter skočil s svojo vijolino čez plot, a se je pri tem hudo pobil in svoj instrument popolnoma pokvaril. Hitro je Marica popustila svoje delo in mu hitela na pomoč.
Brž ga je spravila na noge in pobrala potrto vijolino, na katero je nje bratec žalostno gledal rekoč: »Kaj ne Marica, ko bodeš Ti soproga Verbičevega Dragotina, mi bodeš kupila novo in veliko lepšo vijolino?«
»Janko, Janko! Kaj blebetaš? Bodi tiho; ne govori o tem, ter ne žali me.«
Z solzami v očeh se je vrnila v sobo in na pol glasno govorila med seboj: »Ne vem, kaj se danes godi, ampak to je neprijeten dan za-me. Vsakdo me že hoče omožiti.«
Mej tem je zapel zvonec. Marica je hitela k vratom, pa kako je bila presenečena, ko vstopi zdravnik Koder.
»Povedano mi je bilo, gospica Marica, da Vas najdem tu.«
Ona mu je pričela na to pripovedovati malo nesrečo svojega bratca, kar ga pa nikakor ni zanimalo.
Ko je končala, je rekel Ciril počasi: »Prišel sem se poslovit.«
»Poslovit?« je ponavljala Marica.
»Da, — ostaviti hočem ta kraj.«
Vse je bilo tiho za nekaj trenotkov.
»Ali sem Vas gospod Ciril morebiti jaz s čim razžalila?«
»Dobro, Marica! Vam je znano, kar se splošno govori. Upam, da bodete srečna z Dragotinom.«
Marica je vstala raz svoj sedež ter ga srpo gledala v obraz, govoreč: »Ne, to se ne bode zgodilo nikdar!«
»To se ne bode zgodilo,« je ponavljal Ciril.
»Zakaj?«
Nobene besede ni čul iz Maričinih ust. — Stopil je nekoliko bližje k njej.
»Marica, ali ne ljubiš koga druzega?«
»Se li smem jaz tako srečnega imenovati?«
Bolj tiho mu je odgovorila: »Da, Ciril, samo Tebe ljubim, ter samo Tvoja želim biti nevesta.«