Mačje leto: nekaj mačjemu koledarju podobnega
| Mačje leto: nekaj mačjemu koledarju podobnega Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
MAČJE LETO: NEKAJ MAČJEMU KOLEDARJU PODOBNEGA
[uredi]Nekoč je bil neki smetiščni maček silno slabe volje. Hodil je gor in dol, mrščil obrvi in godrnjal: - Ljudje so postali popolnoma nemogoči. V smeti mečejo papir, steklene črepinje, prazne konzervne škatle – pa jaz? Kaj bom jedel? Kaj bom jedel? In tudi miši niso več to, kar so bile nekoč. Zmeraj teže jih je ujeti. Prebrisane postajajo. In nesramne. – Res je, se je oglasila izza zaboja za smeti stara, pretegnjena mačka, čista resnica! On dan so miši priredile koncert, medtem ko sem spala, veš. Pa kakšen, ko bi vedel! – Kakšen neki! Cvilijo pač, zmeraj enako! se je namrdnil maček. – Tokrat je bil to pravi koncert. Pomisli, štiri so nategovale moje brke, neki mišon pa je brenkal nanje kot na kitaro! – Upam, da si jih požrla, ko si se zbudila. – Požrla, ja! Ko bi jih le mogla! Takoj ko sem odprla eno oko, so že švignile vsaka na svojo stran! Niti ene nisem utegnila zgrabiti. Nazadnje sem že mislila, da se mi je vse skupaj sanjalo! Ampak preveč me je skelela koža okrog brk, saj si lahko misliš. Tažko življenje imamo mi, smetiščni mački, težko... – Težko, težko je zaprhal maček. Pa še slabše bo. – Slabše sploh ne more več biti! – Menda res ne. Treba se bo preseliti na kakšno drugo smetišče. – Saj. Poiščiva ga skupaj, če si za to. Ampak najti ga morava, preden se mačje leto izteče. Pohitiva! Tako sta smetiščni maček in njegova prijateljica odšla na pot. Hodila sta in hodila, kmalu sta prišla na široko polje. V daljavi sta zagledala ljubko leseno hišico, vso zameteno s snegom. Pod oknom hišice sta bila narejena snežen maček in snežena mačka na polknih pa je visel volnen šal. Pa še dvoje rokavičk. – Hej, kdo stanuje tukaj? je zaklicala mačka. Iz hišice se je oglasilo: - Tu stanuje januarski muc. Kar pridita noter! – Ne, ne, sta odgovorila smetiščna prijatelja, najprej moramo najti svoje smetišče, šele potem bova hodila na obiske! Šla sta naprej. Čez čas sta zagledala drugo hišico. Pod njenim oknom so v vetru plesali pisani papirnati trakovi, živobarvni konfeti in srčki, na polknih pa sta viseli dve maski, človeška z mačjo krinko in mačja s človeško. – Kdo stanuje tukaj? je zaklicala mačka. – Tu stanuje februarska mucka, se je oglasilo znotraj z nežnim glaskom. Kar noter stopita! – Drugič, je zaklical maček, najprej morava najti svoj novi dom! Spet sta se napotila čez polje. Postajalo je topleje. Zagledala sta hiško, sezidano iz rožnatih opek. Na okno je bil pripet šopek pomladnega cvetja, za kljuko pa je bila zataknjena ribja kost. – Kdo pa tukaj stanuje? je zaklical maček. – Tukaj stanuje marčna mama muca z dvema porednima muckoma. Vstopita! – O, ne, sta odgovorila maček in mačka, mudi se nama! Drobila sta po mačji stezici in se ustavila pred hiško, ki je imela okna zavešena s križastimi zavesami, v travi pod okencem pa so ležala pisana ptičja jajčka. – Čigava je ta hiška? sta vprašala. – Ta hiška je dom aprilskega muca. Dobrodošla, le noter! – Danes ne utegneva! Drugič pa prav gotovo! Sonce je prijetno grelo, po polju so cveteli grmi rožnatega šipka in obema popotnikoma je bilo nekam lepo okoli srca, tako da sta od časa do časa od same prijaznosti staknila smrčka. Tedaj sta zagledala hiško z rumenimi okenci, ki jo je preraščalo cvetje in mlado zelenje. – Kdo živi tukaj? sta vprašala. Dolgo je bilo vse tiho, potem pa sta slišala odgovor: - Tukaj živiva dva majska mucka, kar k nama pridita! – Ne bova vaju motila, raje drugič, ko bova imela več časa! Uh, kako vroče je postajalo! Polje je prerasla visoka detelja, marjetice so kazale soncu zlato rumene srčke in razprostirale snežno bele cvetne listke. Med njimi je rasla visoka češnja in zibala v opoldanskem vetriču rdeče plodove. Pod češnjo je stala hiška. Radovedna mačka je potrkala na okence in vprašala: - Kdo pa tukaj stanuje? – Junijski muc. Sta prišla na obisk? – Ne, ne, naprej morava! Veselo sta jo ubirala čez polje, nič se nista ustrašila poletne nevihte, ki se je pripodila čez nebo. Prevedrila sta pot napuščem hišice, pred katero se je zibal cvetoč mak. – Pridita noter, ju je vabil julijski muc iz hiške, pa sta mu le pomahala, zaklicala »drugič« in odšla naprej, ko se je nebo spet zvedrilo. Visoke sončnice so se smejale pred naslednjo hišo. To je bila zelo stara hiška, omet je že odpadel z nje, pa je bila še zmeraj prav ljubka. – Kdo je notri? sta vprašala. – Avgustovski muc. Pridita se no pokazat! – Zdajle ne utegneva, sta odgovorila in jo ubrala po stezici proti grmovju, kjer so zoreli lešniki, pod njimi pa so rasle gobe. Med leščevjem je stala hiša s spuščenimi naoknicami. Notri je seveda živela septemberska mačka. Povabila ju je v hišo, pa nista hotela. Okno naslednje hiše je opletala trta, s katere so viseli težki grozdi. – Čigava hiša je to? sta vprašala. – To je hiša oktoberskega mačka. Le noter! – Pozno postaja, ne utegneva! Oh, zdaj pa je začelo deževati, veter je nosil uvelo listje čez polje. Maček in mačka sta bila naenkrat do kože premočena. Zbežala sta k leseni kočici, ki je stala na samem pod hrastom. Leseno okence je bilo priprto, skozi režo pa je kukal moker mačji rep. – Čigav je ta rep? ju je zanimalo. Rep je pomigal, od znotraj se je zaslišal prijazen »mijav«. – To je moj rep, jaz pa sem novembrski muc. Stopita no noter, saj sta čisto mokra. – Saj bi, ampak imava še nujen opravek, sta sitno odgovorila popotnika. Veš, iščeva nov dom. Mraz je pritisnil, dež je prešel v sneg... Ubogi živalci je hudo zeblo, tako da so jima kar solze drsele po smrčkih. Komaj komaj sta se skozi globok sneg privlekla do naslednje hišice. Pred hišico, stesano iz brun, je stala velika jelka, na njen pa so bile obešene raznobarvne miške, izrezane iz salame, sira in prepečenca. – Kdo stanuje v tej hiški? sta zamjavkala. Znotraj se je zaslišalo hihitanje, potem pa so štirje tenki glaski zacvilili: - Tu stanujemo mi, decembrski mucki! Pridita noter, pridita! Maček in mačka sta pozabila na smetišče, ki sta ga iskala, vstopila sta v hišico in okoli njiju so veselo zarajali štirje beli mucki. In ko sta se končno ogrela, najedla in hotela oditi, ju mucki kratkomalo nista pustili! – Mačje leto se je izteklo, so vpili, novo leto bomo praznovali skupaj! In tako se je tudi zgodilo. Ostali so skupaj, pričakali novo leto, potlej pa so obiskali januarsko hiško, naslednji mesec februarsko in tako naprej, in tako je bilo vse krasno in čudovito in mačje. In je še.
MAČJI JANUAR
[uredi]Hitro semkaj pritecite,
Mali muc je brez zaščite,
Brž naj ga kdo posvoji,
Preden se mu kaj zgodi!
MAČJI FEBRUAR
[uredi]Je to prav majhen, siu oblak?
Meglica iz svilenih dlak?
Je kupček rahle preje? Ne,
Poglej natanko – muca je!
MAČJI MAREC
[uredi]Mama muca je najboljša
Izmed vseh mogočih mam,
Dama muca je najlepša
Izmed vseh mogočih dam.
MAČJI APRIL
[uredi]Tipi tapi, kvišku rep,
Rdeči muc gre na potep,
Kam pa se potepat gre,
Muc nikomur ne pove.
MAČJI MAJ
[uredi]Romeo in Julija
Grozno sta zaljubljena,
A nikoli ne priznata,
Kako rada se imata.
MAČJI JUNIJ
[uredi]Nori maček brez skrbi
Valja se in kotali,
Saj je v svoji hiški varen
Pred preklicanimi psi!
MAČJI JULIJ
[uredi]Kaj le čakaš, kaj me gledaš
In zakaj se sprenevedaš,
Raje hitro mi odpri
To konservo z ribami!
MAČJI AVGUST
[uredi]Muc počiva, muc lenari,
Prede, zeha in sanjari...
Muc, zakaj ti gre na smeh?
Ker razmišljaš o ljudeh.
MAČJI SEPTEMBER
[uredi]Hrepeneče je strmela
Črna mačka pod nebo,
Rada ptička bi ujela,
Pa iz tega nič ne bo!
MAČJI OKTOBER
[uredi]Miško gledaš, muc? Ojoj,
Skrij te kremplje, pa takoj,
Saj si pravkar mleko pil!
Pa si res nepoboljšljiv!
MAČJI NOVEMBER
[uredi]Sem židan muc – poglejte me
In, prosim, radi imejte me,
Sem ljubek, topel in mehak –
Kdor mačke ne mara, je bedak.
MAČJI DECEMBER
[uredi]V tej škatli živo je darilo
In priloženo je voščilo:
Vso srečo, mucki, v novem letu,
Na tem prismuknjenem planetu!