Lenica (Jože Kranjc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Lenica (Kranjc))
Jump to navigation Jump to search
Lenica
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 2/5 (1931), 135–142
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V razredu so bile skoro že vse zbrane. Dopovedovale so si to ali ono. O učenju, o redih pa o šolskih nalogah in o skrivnostih ljubezni, kakor je pač navada med šestnajst-, sedemnajst- in osemnajstletnimi dekleti. Včasih so se odprla vrata in je spet vstopila katera. Naglo je šla do obešalnika, si popravila lase in že začela pripovedovati kakšno stvar, ki se ji je zdela važna. Kričanje je udarjalo ob okna in vrata. Razlilo se je po hodnikih in odmevalo do sten, ko da življenje vpije s tisočerimi glasovi.

Malo pred osmo je prišla Lenica. Ko je vstopila v šolsko sobo, je bilo njeno vedenje dokaj čudno. Do danes je prihajala vedno vesela, vedra in živahna, rada je govorila in se smejala, bila je takorekoč središče tega višjega razreda. To pot pa ji je glava klonila in njene črne oči so vsebovale toliko žalosti, da bi se človek ustrašil, če bi se globlje zatopil vanje.

Majhna že tako, je bila videti še manjša. Niti nasmehnila se ni, ko je zaprla vrata za seboj in skoraj po prstih stopala do tretje klopi ob oknu. Videti je bilo, ko da se boji, da bi jo katera opazila in ogovorila. Ob svojem sedežu je za trenutek obstala. Vzdihnila je. Nato pa je s počasnimi kretnjami slačila površnik in ga vrgla kar čez klop. Naglo je sedla. Mimogrede si je popravila kodraste rumene lase, ki so ji padali na čelo in vrat, potem pa se je zagledala v okno, ko da hoče občudovati odpadajoče jesensko listje, raztrgane cunje oblakov in igro solnca, ki se je prikazovalo in spet izginjalo. Toda — Lenica ni gledala tega.

Mislila si je: — Kaj me briga ves ta lepi, ta grdi svet zunaj. Kaj me brigajo ščinkavci in ti umazani ljudje, ki hodijo tod mimo ... in njene oči so gledale kakor da strme le v prosojno steklo, kjer ni ničesar jasnega. Nekaj jo je zgrabilo v pljučih, tik ob srcu, ob vsaki najmanjši misli, kakor če človek preganja hud spomin, ki se venomer vrača in trga srce, kjer raste vsa človeška žalost. Ustnice so ji drgetale in tudi trepalnice so se nekam hitro dvigale in padale, ko da hočejo zakriti vsak najmanjši utrip možganov.

Pred tablo so stale nekatere učenke. Zrcalo so si na čuden način pribile na desko in sedaj so se vrstile druga za drugo, da se ogledajo. Ena je venomer klicala:

— Petdeset par! Petindvajset za zrcalo, petindvajset za puder! In bele roke so se stegovale. Odrajtovale so davek za lepoto. Segale so v lase in pršile rožnato moko po obrazu.

Črnolasa debeluška, tako že razvita, da je bila ko mlada mamica v razredu, se je nekaj časa vrtela po odru, se pačila in se norčevala, nenadoma pa je tlesknila z dlanmi in kriknila:

— Za božjo voljo, Lenica, ali se ti danes ne boš počesala?

Skočila je čez klop in se naslonila na drugo, tako, da je ležala na obeh klopeh, dvigala je nogi, ko da se guglje, in si podprla obraz. — Lenica ..., je govorila dalje, kaj pa ti je danes? Tako molčeča! In že so prisluhnile druge in se nabrale okrog tretje klopi. Morda jih prignala radovednost. Morda sočutje, ki vzraste iz slutnje. Morda pa celo tista človeška privoščljivost, ki hodi pod krinko sočustvovanja. Zrle so vanjo in jo vsevprek spraševale:

— Povej, no, povej!

— Povej!

— Ali je spet bolezen?

Grbasta Katrica, ki skoro nikoli ni prišla do besede, premajhna je bila in prezabuhla v obraz, da bi jo človek poslušal, pa se je oglasila s tenkim glasom:

— Ali se je oče spet napil?

Toda Lenica ni odgovorila. Zamahnila je z roko, češ, pustite me vendar, kaj silite vame, ko se mi tako malo ljubi, ko sem tako daleč od vas. Kaj me motite v mojih mislih? Trdo je stiskala ustnice, grizla se je z majhnimi belimi zobmi, ko da z vso silo zadržuje jok.

Debeluška pa ni odnehala. Prekopicnila se je čez klop in se naslonila na okno poleg Lenice. Stegnila je roko, pobožala Lenico po laseh in z pretirano ljubeznivostjo zaprosila, pripogibajoč se v bokih: — Tak bodi vendar odkrita, nu, povej, nu ...! Kaj se ti je pripetilo?

Lenica je za spoznanje odkimala z glavo. Šiloma je spravila smehljaj na lice in se okrenila.

— Nič, nič ..., je rekla, sama ne vem, kaj mi je.

Zadaj za klopmi so se zbrale nekatere. Poprijele so se, kakor fantje, okrog vratu, in začele sprva nalahno, pa čimdalje glasneje prepevati:

Rože je na vrtu plela,
pela je pesem glasno ...

Gneča okrog Lenice se je nenadoma razredčila. Dekleta so hitele za klopi, da se pridružijo pevkam.

»živo v lice zarudela,
ko je stopil on pred njo...«

je odmevalo v sobi.

Lenica je sedela ko mrtva ob oknu. Skrivaj se ji je utrnila prva solza. Potegnila je robček in si obrisala oči. V grlu jo je začelo dušiti. V lobanji so ji vzrasle misli na misli. Čim bolj jih je odganjala, tem bolj živo so se pojavljale. Kakor da Lenica ne bi imela v svojih osemnajstih letih nobene moči več nad seboj.

»— — a njega, njega ni
a njega, njega ni ...«

so pela dekleta.

Lenica se je stresnila. Prebledela je in nenadoma zardela. Menda so ji šle pete besede do srca ali kaj.

E, morda pa je mislila na svojega fanta. Nu, saj je Tomo, medicinec, bil res čeden. Velik je bil in močan, kodrast v glavo; črne, zapeljive oči so vabile, se kregale in se smejale, da bi Lenica najrajša utonila v njih. Kje ga je spoznala? Na cesti. Ogovoril jo je. Pozneje jo je čakal kar pred šolo in jo spremljal do doma. Pa o ljubezni je govoril take lepe stvari!

— Ljubezen! je vzkriknilo v Lenici. Obe roki je pritisnila na grudi, mlada poganjka, ki sta skrivali toliko žalosti. Težak kamen ji je legel na srce ...

»A njega, njega ni,
a njega, njega ni ...«

je prepevalo po sobi. Skoraj bi rekel, da so bile besede, ki so zvenele iz grl, kamnene. Da so tolkle ob Lenico, ji mašile ušesa, se zaletavale ob njene oči in ji silile v grlo. Ona je namreč začela hrkati, kakor oni, ki bi rad jokal, pa noče.

Nekega dne ji je namreč rekel Tomo, da jo hoče vso. To je bilo zadnji četrtek popoldne, ko sta šla na izprehod po Večni poti.

— Kako vso? je vprašala. — Ali nisem vsa tvoja?

Tomo jo je stisnil za roko in kar milo je gledal, ko je govoril tele besede:

— Star sem že, ne? Ljubim te z vso dušo, toda ljubiti te hočem tudi s telesom. S telesom ..., je še enkrat dodal in jo prijel okrog života, da jo je skoro zabolelo ...

— S telesom, s telesom ..., je razmišljevala Lenica, ko sta zavila s ceste v stran in se vzpenjala v položni, zarasli breg. Vroče ji je postajalo takrat. Kri ji je udarjala, da je natanko slišala, kako ji razbija v sencih. Kaj ji ne bi? Ko pa jo je Tomo imel tako rad, da jo je venomer objemal in poljubljal. Solnce je prijazno sijalo skozi drevje. Vse je poskakovalo, kakor da praznuje gozdiček veliko noč. Kakor hitro se je premaknil list na drevesu, že je solnce, ki je bilo raztreseno po tleh, zaživelo, ko da se premika ... Vse to je videla Lenica... Tomo pa menda tega ni imel za mar. Stiskal jo je k sebi in jo opajal z besedami.

In potem?

In potem tudi ona ni videla ničesar več. Le njegove oči je gledala tik pred seboj, ki so gorele vanjo, tako čudno in motno ... In njegov glas je čula, ki je pravil:

— Tvoj mož sem.

Ona ga je objela in dodala:

— Tvoja žena sem, kajne?

— Da, da ..., je rekel in se dvignil ..., pa pojdiva, mrak bo.

Res sta šla. In, glejte, Lenica ni opazila, da o mraku še govora ni, tako svetlo je bilo in lepo.

Tega se je menda spomnila Lenica sedaj. Oči so ji postajale rdeče. Pekle so jo. Kar nič več ni mogla ustavljati solz.

Zakaj?

Nič takega. Spomnila se je tudi, da jo je danes na mestu, kjer je običajno imela sestanke s Tomom, čakal nepoznan človek in ji izročil pismo s Tomovo pisavo.

Razgrnila je list:

Zbogom! Nočem ti biti v napoto. Srečna bodi! Motil sem se, ko sem mislil, da Te ljubim —

Seveda jo je to zadelo. Premlada je bila in ni vedela, da mora, če se vzame natanko, medicinec iskati bogate neveste, ne pa take reve, zidarjeve hčere, kakor je bila Lenica. Ali ni dovolj, da ji je dal par dni ljubezni? Vesela naj bi bila, ne pa jokati ...!

Podprla si je glavo in gledala skozi okno. Solza za solzo je izginjala v njen robček, ki ga je pritiskala na oči.

Tedaj pa je zazvonilo.

Brnenje zvona se je razlilo po vseh hodnikih.

Dekleta so planila k svojim sedežem. Zadevale so se druga ob drugo.

Se smejala. Polagale knjige na klopi.

Knjige. Knjige.

Knjiga pri knjigi.

»Zgodovina starega veka.«

Nekatere so mirile:

— Pst!

— Pst, psst!

Druge so kričale za nalašč.

V zadnji klopi je ena zavriskala na ves glas; menda jo je soseda vščipnila.

Takrat pa so se naglo odprla vrata.

Profesor Držaj!

Suhljat, precej velik mož, je vstopil. Imel je navado, da si je venomer vihal redke rumene brke.

Tako je delal tudi sedaj, ko je obstal na pragu in se ozrl, kolikor mogoče mrzlo po sobi.

Zakašljal je, ne da bi se premaknil in je s starikavim, raskavim glasom dejal:

— Tako! Zvonilo je, ve pa še vedno vpijete, vriskate in razsajate!

Dvignil je roko in si popravil ščipalnik.

— Hm, je govoril dalje ..., ste pač dobro pripravljene, kajne, ko ste tako dobre volje ...

Zavihal si je brke in se s trdim korakom napotil k tabli. Vmes je kimal in godrnjal:

— Bomo videli, bomo videli.

Učenke so stale, ko ulite. Nekaterim so se tresle roke, druge so se komaj za spoznanje smehljale.

Profesorja Držaja se prav za prav niso preveč bale. Res da je bil včasih siten, kdo pa ni, toda bil je dober, če je le videl, da se brigajo za njegov predmet, v katerem je živel že dvajseto leto.

Najbolj čudna pa je bila vsekakor Lenica. Menda je bila res tako trdovratna ali pa ni vedela, kaj se godi. Kajti kar na vsem lepem je sedla in si podprla glavo.

Profesor Držaj je obstal pred mizo na odru, naslonil se je nanjo z rokami in pogledal po razredu. Jasno je, da je takoj opazil Lenico. Silno se je začudil.

Ena sedi!

Kljub vsemu ena sedi!

To je za nalašč.

Lenica Križnik. Gotovo, zadnjič je znala, sedaj pa kaže svojo upornost. Nazadnje pa je lahko bolna, hm, težava je z dekleti.

Držaj se je za hip razburil. Pa se je srečno premagal in z zamolklim glasom vprašal:

— Križnik, kaj pa vam je?

Lenica se je stresnila. Naglo je skočila kvišku in zmedeno pogledala h tabli. Ničesar ni odgovorila.

Držaj je gledal vanjo in čakal odgovora.

Noče odgovoriti.

Če ne odgovori — potem se bodo smejale njemu. Kaj takega!

Spet jo je ogovoril:

— Nu, kaj vam je?

Molk.

Učenke so se spogledale.

Nekaterim je vzrastel okrog ust prezirljiv, škodoželjen nasmeh. V predzadnji klopi je ena sunila s komolcem v sosedo.

O, Držaj je to videl!

Zato ni odnehal.

— Ali ste bolna? je spet dejal. Glas se mu je nekoliko tresel. Da bi vsaj rekla: Da, je mislil.

Lenica pa je trdo povedala:

— Ne!, ko da bi se bala, da bi profesor Držaj, kaj zaslutil. Gotovo sem vsa rdeča pod očmi, se je spomnila:

— Zakaj ste torej sedeli ..., je zaslišala.

Še sama ni vedela, kdaj je vzkliknila s pretrganim čudno smešnim glasom:

— Kar tako!

— A? se je glasno začudil profesor Držaj. Taka je ta stvar, si je mislil, sama pokvarjenost povsod in uporništvo. Dodal je:

— Tako, tako, bomo videli.

Nato pa je naglo zapovedal:

— Sedite! in ves razred deklet je sedel na en mah. Nobeni pa še na misel ni prišlo, kako to, da je profesor pozabil na molitev.

Ko je Držaj odpiral miznico in razgrnil dnevnik pred seboj, si je dopovedoval: Seveda jo moram sprašati. Če zna, prav! Če ni pripravljena, hm ..., in je zapisoval v prazni prostor:

Zgodovina.

Izpraševanje.

Nekam hitro se je podpisal.

Počasi je zapiral miznico.

Naslonil se je na sedež.

Segel je v žep.

— Notes! se je razlilo v vse možgane razreda.

Notes za rede.

V razredu je nastala popolna tišina.

V dragi klopi je neka glava počasi klonila za hrbet prednice. Zadaj se je ena pripognila, ko da nekaj išče, samo, da bi se skrila. Profesor Držaj se je skrivaj nasmehnil. Nato je jasno zaklical:

— Križnik!

Lenica se je dvignila. Zdelo se je, ko da se je začudila. Nekam omahovaje je šla mimo dveh klopi in prišla do table. Zmedeno je gledala.

Profesor Držaj se je obrnil k njej. Ogledoval jo je v obraz in nekaj mu ni bilo prav. Lenica je tako preplašeno gledala.

Nagovoril jo je:

— Kaj vam je danes, Križnik?

Lenica se je, kakor v začudenju, ozrla k njemu.

— Nič! je odgovorila kratko in odsekano.

Kdo bi si mislil, si je sam zase dejal Držaj, da je tako trmasta, kako se človek moti! Včasih je bila popolnoma drugačna. Ali sem že prestar, da bi razumel takole mladež?

— No, no ..., je rekel glasno ..., pa mi povejte nekaj o umetnosti starih Grkov.

In že je bil v svojem predmetu. Pred njim so vstajale silhuete Evripida, Homerja, kipi, drame, pesmi; vsa kultura, kakor jo je poznal, se je razgrnila pred njim. Videl je Atence, ki tekajo po ulicah, hite na igro, deklamirajo na trgih, opazil je Sokrata v ječi, ko pije strup, ves razcvit božanstvene kulture, ki jo je tako spoštoval, se je pojavil pred njegovimi duhovnimi očmi ... Kar splahnela mu je jeza. Bil je v svojem domu. Kakor vrtnar je bil, ki se s pustih krajev vrne spet v svoj vrt, kjer pozna vsako reso.

O umetnosti starih Grkov je vedno rad govoril. Ko je bila ta ali ona učenka vprašana, se je razživel, ko je dobil odgovor, s katerim je bil zadovoljen. Spustil se je v razgovore, povedal skoro vse sam in tiste trenutke povsem pozabil na svoje križe in težave, ki jih je moral prenašati v zasebnem življenju.

Zato je tudi to pot nenadoma postal boljše volje. Obrnil se je spet k Lenici in ji prigovarjal:

— No, le povejte, karkoli vam je znano, povejte!

Počakal je in v duhu uganjeval, kaj mu bo najprej odgovorila in kako bo snov razpredal, da bodo ponovili vse, kar so se do sedaj naučili. Lenica pa se je vedla, ko da je preslišala vprašanje. Njene oči so šle preko profesorja skozi okno in so se ustavljale na nebu, ki je bilo pokrito z oblaki.

Saj je bil zanjo ta dan vendar tako žalosten. Kaj, stari Grki! Njihova umetnost! Kaj ji je pomagalo vse to, ali ne?

Prav gotovo je vstal pred njo Tomo, ves lep in nežen. Stopil je k nji in ji položil roke okrog vratu. Svoj obraz je pritisnil k njenemu in jo gledal s svojimi črnimi očmi.

Ali pa je videla pismo njegovo. Razgrnil se je list in grde besede so se plazile po njenih očeh.

Morda je razmišljala, zakaj jo je zapodil od sebe, ko je vendar postala njegova žena. Prišlo ji je mogoče na misel, kako bo zvečer skrivala doma svojo žalost.

Oče in mati sta bila po ves dan zunaj. Oče je zidaril, mati je hodila v tovarno, že na pol jetična. V tobačni tvornici je dosti prahu.

Ali ji je morebiti prišlo na um, da jo je zapustil Tomo zavoljo revščine njenih staršev? Ne, tako misel bi Lenica takoj zapodila. Saj je Tomo tolikokrat rekel: Tvoja mati je svetnica, toliko se trudi zate. Saj Tomo vendar ni iskal užitka. Rad jo je imel, tudi ona ni uživala takrat, še bolelo jo je ...

Kaj bo ž njo?

Na okno se je zaletel metuljček. Rumena krila so veselo mahala mimo stekel, razposajena, polna življenja. Mimo njega pa je v vrtincih plesal orumenel kostanjev list, suh, izžet, mrtev.

Kdo ve, če tisti trenutek ni Lenica pomislila: Kaj je njej življenje! Kaj ves svet! Ljubljana, Večna pot! Lepi dnevi! Ko pa je bilo v njej vse prazno in pusto. Eno samo pismo je izpilo vso pijačo življenja! Zgrabila se je za grudi in bilo ji je, ko da se ji stekleni prsti zasajajo naravnost v srce.

In tedaj je začula profesorjev glas, ki je bil prijazen, ki je bodril: — No, no ..., povejte o starih Grkih!

Zazdelo se ji je, ko da je padla od nekod in da šele sedaj vidi, kje je. Preplašeno je vprašala:

— Prosim?

Profesor se je silno začudil. Razmišljena je. Morda ni prav razumela, kaj hočem.

Raztolmačil je:

— Umetnost starih Grkov, Križnik. To povejte. Zadnjič smo govorili o tem.

In tedaj je nekaj planilo v Lenico. V trenutku je razumela vprašanje, ki se je razlilo v njene misli, jih trgalo in sekalo na drobne koščke. Grki — Tomo — umetnost — mati — pismo — pismo — pismo — Grki.

Vsa se je stresla in se v čudnem navalu povzpela. Vrgla je roki od sebe in kriknila z jokajočim glasom:

— Kaj me briga vse to!

In že je omahovala v klop.

Profesor Držaj je ostrmel.

Svoj živ dan se mu ni še kaj takega primerilo.

V razredu je nastal nemir.

Dekleta so se spogledovala.

Zadaj so se že hihitale.

Profesor Držaj je vstal. Stegnil je roko proti Lenici, ki je tiščala obraz med dlanmi, in je dejal:

— Križnik nisem pričakoval take nedostojnosti. O tem bomo govorili še kje drugje ...

Besede so se mu trgale. Sedel je. Roka je odpirala miznico. Nagloma je bila odprta razrednica. Segel je po peresniku.

In tedaj je začul, kakor je nekaj padlo po tleh.

Skočil je kvišku. Pogledal.

Lenica je ležala na podu. Vsa bleda in potna je vzdihovala in govorila nerazumljive besede.

Učenke so se odlepile od sedežev.

Pohitele so k tretji klopi.

Nastala je gneča.

Komaj se je preril Držaj do nezavestnice.

Tam je obstal.

Ves razburjen je vprašal:

— Kaj vam je, Križnik?

Obrnil se je k ostalim in ukazal:

— Vode!

Nekaj jih je odhitelo na hodnik.

Držaj se je sklonil k Lenici in ji dvignil glavo.

Ona je imela zaprte oči in skozi zobe je, kakor v bolečini šepetala: — Ne mara me!

Za spoznanje se je Držaj nasmehnil, ko se je oglasil:

— Ne, ne, Križnik! Kdo pravi, da vas ne maram. Saj ste mi vendar vse enake.

Toda tudi ta tolažba ni ozdravila Lenice. Postajala je čimdalje bolj bleda, vzdihovala je in potne srage so ji lepile lase na čelo. Držaju ni kazalo drugega, ko da jo dvigne. Vzel jo je v svoje roke in jo oprezno odnesel skozi vrata na hodnik in od tam v stanovanje šolskega sluge.

Dekleta so zastrmele. Pritajen šepet je nastal. Vse so bile prestrašene. Na tretji klopi je ležala vsa mokra zgodovinska knjiga.

Kmalu nato je pozvonilo.

Premor. — —

Čez nekaj dni je Lenica spet prišla v šolo. Nekoliko bleda je še bila in nekam sključila se je. Tudi kašljala je neprestano. Morda bo umrla za jetiko. Takrat bo rešena vsega, česar ji ni bilo treba. Če pa si opomore, pa bo gotovo še vesela, saj je življenje hudomušno in daje vsega na izobilje, dobrega in zla. Ha, ha!