Kritika Ovčarja Marka in Tropa brez zvoncev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kritika Ovčarja Marka in Tropa brez zvoncev
Avgust Žavbi
Izdano: Dom in svet 55/1 (1943)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Janez Jalen: Ovčar Marko. Povest. V Ljubljani, 1. aprila 1942-XX. Slovenčeva knjižnica, letnik I., št. 13. Str. 280. — Trop brez zvoncev. Povest. V Ljubljani, 1. oktobra 1941-XIX. Slovenčeva knjižnica, letnik I., št. 1. Str. 236.

Jalen je pričel svojo pisateljsko pot z dramsko trilogijo: Dom (1923), Srenja (1924), Bratje (1930), ki pa je pokazala takoj v začetku, da njegova moč ni v drami, marveč v epiki, kajti vsa ta dela so v bistvu pripovednega značaja. Da je ostal le pri teh zasnovah, bi bilo njegovo ime v književnosti že precej pozabljeno; toda šele povesti in novele, ki so sledile tem dramam, so sčasoma odkrile njegov pravi talent. V teh delih se je namreč J. razodel kot svojska pisateljska osebnost, ki je prinesla v slovensko slovstvo močno osebno noto. To izvirnost je izpričala že njegova prva povest Ovčar Marko (1928-29), ki je nastala popolnoma mimo takratnega literarnega okusa, kakor ga označuje vzpon ekspresionizma, kateri je prav tedaj samovšečno ril po labirintih pretiranega subjektivizma in ponosno preziral vso tvarnost. Poznejša dela, med katera spadajo Cvetkóva Cilka, novelska zbirka Previsi (1940) in Trop brez zvoncev (1939-40), pa so izšla že v razmahu novega naturalizma, ki je prikazoval predvsem le moralni in socialni razkroj sodobne družbe ter prav tako nekritično oboževal materijo, kot jo je predhodni ekspresionizem po krivici in brez potrebe zaničeval. Tako je J. ustvarjal mimo vseh gesel in struj. Ekspresionisti so mu zamerili idiličnost, ki je bila tuja njihovi duhovni problematiki, propagatorji naturalizma pa se niso hoteli sprijazniti z njegovo idealistično usmerjenostjo; obema, ekspresionizmu in naturalizmu, pa je bil končno tuj tudi vedri, čeprav včasih nekoliko naivni optimizem, ki tvori bistvo J. pripovedne umetnosti. Tako ga je odkrila prav za prav šele Slovenčeva knjižnica, kjer sta na novo izšli obe njegovi glavni povesti: Ovčar Marko in Trop brez zvoncev. Tu mu zori tudi nova pripovedna trilogija Bobri, ki utegne postati zanimiva literarna novost.

S temi svojimi deli je postal J. v nekem oziru nadaljevalec Finžgarjevega kmečkega realizma, katerega pa je snovno zelo obogatil. Kajti, vtem ko riše F. prav za prav le košatega gorenjskega gruntarja, nam je J. prikazal nove obraze: pastirje, planšarice, lovce. Hkrati z njimi pa je zaživela v naši knjigi lepota planin, katero je kljub Mencingerju in Kozaku šele J. odkril. Ti opisi gorá, ki so v resnici prava J. posebnost, niso morda široka impresionistična platna, marveč le drobne, pa zelo lepe slike, sestavljene iz neštetih malenkosti, kakršne opazi le preprosto kmečko oko. Glede tega se je skušal pisatelj, čeprav nemara le instinktivno, v slogu svojega realizma čim bolj približati mišljenju in čustvovanju svojih junakov; kajti preprosti človek ne sodi kot moderni mestni turist lepote in kakovosti kraja po razpoloženju, ki ga utegne ta zapustiti v njegovi duši, ampak jih loči med sabo le po značilnosti tal in rastlinstva. To pa je najbrž tudi oblika pisateljevega lastnega doživljanja. Tako je podal v svojih delih zanimivo podobo Karavank in Julijskih Alp; v ta planinski okvir pa je skušal zajeti usodo svojih ljudi, ki so sicer do kraja prirodni in pristni, imajo pa žal to napako, da so že v začetku nekako preveč usovršeni in zreli, kakršni ostanejo tudi do konca, pa najsi bodo že dobri ali slabi. Zato pogrešajo vsa J. dela predvsem napetega notranjega dejanja; kakršne koli duševne tragedije, ki vržejo človeka iz tira, da ga potem duhovno očistijo ali pa stro, so njegovim junakom docela neznane. Ljubezenski nesporazumi, stara vaška nasprotstva in trenutne zamere, to so v tem idiličnem svetu vse protisile, ki ustvarjajo ritem povesti. Vsaka taka napetost pa se končno vselej sprosti v vedro spokojnost, kjer dobri zmagujejo, hudobni pa postanejo žrtev posmeha, ki jih nekako izključi iz vaške skupnosti. Tako se je moral J. pripovedni talent nujno izživeti v opisih prirodnih lepot ter v prikazovanju dobrega, tesnega sožitja z zemljo in živalmi, ki je glavna etična vrednota njegove umetnosti; ta duhovna odlika pa zasluži ob naši prirojeni želji po gospoščini še posebno močan poudarek. Skrb za živali ter borba z zvermi in divjimi lovci, to je prav za prav vsa vsebina J. del. Med to pripovedovanje pa je vpletel zanimive slike iz živalskega življenja, kakršnih v slovenski književnosti še nismo brali in ki so vsekakor poglavitni čar teh vedrih planinskih idil. — V skladu z vsebino svoje umetnosti pa je J. skušal prisluhniti tudi živi gorenjski govorici ter si na njeni osnovi ustvaril tudi lastni jezik in slog, ki je včasih res malo osladen, vendar pa vseskoz preprost in domač. Tako moramo torej J. uvrstiti med vidnejše predstavnike naše sodobne proze; tudi idiličnost, ki nas je včasih tako motila, predstavlja le poseben odtenek celotne podobe slovenske književnosti, kakršna se je razvila v dobi med obema vojskáma. Te kvalitete bi mu naša predvojna, aprioristično priostrena kritika najbrž nikoli ne bila priznala; toda vihar, ki je šel preko nas, je razčistil končno tudi mnogo literarnih pojmov. Neplodne klikarske debate pa so daleč za nami.

Taki sta v bistvu tudi obe imenovani deli. Kot celota je Ovčar Marko brez dvoma umetniško sprejemljivejši, v posameznostih pa moramo dati prednost vendarle Tropu brez zvoncev. Temu je vzrok dejstvo, da se je duhovni element umetnosti ravno v tej prvi J. povesti izživel globlje in popolneje kot v katerem koli njegovih poznejših del. Ta duhovni poudarek vidim predvsem v idealizaciji, ki je sicer vseskoz malo pretirana, kar pa je skušal pisatelj umetniško opravičiti s tem, da je osredotočil vse dogajanje okrog mladega fanta, ki je šele pravkar začutil v sebi prebujenost vseh sil, ki je torej še v tistih letih, ko življenje še ne more biti človeku problem niti kompromis, ampak vse samo pesem in pogum. Ta idealizacija je ob pomanjkanju vseh globljih psiholoških motivov rešila umetniško zaokroženost dela. Hkrati pa je postavil dejanje v 18. stol. Tudi dih starodavnosti naj bi od svoje strani dajal povesti polnejši videz resničnosti. Škoda je le, da je pisatelj ravno to časovno okolje tako slabo izrabil. Vsi ti zgolj zunanji prijemi, med kakršne je treba šteti vozarje in nemškega kirasirja, Paglovčev molitvenik in stereotipno postavo komposteljskega romarja, še ne pričarajo slutnje davnine, kljub temu, da je vpletel v povest tudi zgodovinsko osebnost Antona Janša. Veliko bolje označujejo to časovno odmaknjenost medvedi, ki iz goščav zalezujejo črede, in jate volkov, ki ponoči vdirajo v hleve in napadajo popotnike na samotnih cestah. Da se je pisatelj bolje vživel v to časovno ozračje, bi lahko dobili zanimivo delo v slogu Tavčarjevih in Pregljevih zgodovinskih povesti, v tej obliki pa tvori samo neorganski okvir, s katerim povest ni prav za prav nič pridobila. Prav tako je poskušal ponekod brez vsake vidne potrebe arhaizirati jezik, dočim so nekatere narečne oblike taki domačijski povesti res samo v korist. — Nasprotno pa je Trop brez zvoncev na posameznih mestih, zlasti v nekaterih lovskih prizorih, vsekakor umetniško polnejši, vendar pa pogrešam močne osebne drame v središču, ki bi z notranjo psihološko nujnostjo oblikovala celotno dogajanje v izrazit umetniško organski lik. Ta, samo na sebi sicer idealna in etično lepa Petrova ljubezen do Jerce in Špelce, ki naj bi dajala delu enotno povezanost, se vleče skoz štiri leta. Lahko bi se zaključila v nekaj mesecih. Prav tako pa bi se mogla ob koncu povesti znova pričeti. Umetniška zaokroženost dela bi pri tem prav nič ne trpela. Vrednost te povesti je torej v posameznih zares močnih slikah, ki so zaradi svoje realistične plastike mnogo bolj življenjske kot pri Ovčarju Marku, kot celota pa se zaradi preohlapne zasnove ne more meriti z njim. Prav ta povest pa je tudi razkrila vso J. umetniško moč in nemoč. Ustalila je sodbo, da je pač dober prikazovalec prirodnih lepot, kot oblikovalec človeških usod pa znatno šibkejši.

Bodočo novo izdajo obeh del, ki bo mogoče kdaj izšla, pa bi si želel tiskano na boljšem papirju in opremljeno le z dobrimi fotografskimi posnetki naših planin, ki vsekakor skladneje sodijo v okvir teh povesti kakor pa mrtve Sajovčeve ilustracije, ki samo ubijajo lepo iluzijo, katero si človek ustvari pri branju.

Avgust Žavbi