Lonček balonček
| Lonček balonček ... Prikaži več Kristina Brenk |
| |||||||||
Živela je siromašna ženica, ki ni imela prav ničesar, kar bi vrgla v lonec. Pretaknila je vse predale in predalčke in pogledala v vse omare. Slednjič je staknila ščepec moke. Stresla jo je v lonček in si skuhala močnik. Ko je močnik pojedla, je lonček skrbno pomila. Nato ga je postavila na okensko polico in rekla:
"Lonček balonček, zdaj bom pa od lakote umrla, če mi ne bo kdo pomagal."
Nato je sedla naslonjač in zaspala. Na lonček pa je posvetilo sonce izza gore in ga posušilo. Tedaj je lonček dejal:
"Tinka tonka, zdajle bom pa odcepetal, tinka tonka!"
"Kam boš odcepetal, lonček balonček?" je vprašalo sonce.
"Odcepetal bom na trg in prinesel hrane ubogi ženički."
Lonček je skočil z okenske police in odcepetal na trg. Tam je tekal med stojnicami. Tedaj je prišel kmet s polno vrečo fižola in ni vedel, kam bi z njim. Zagledal je lonček in zaklical:
"Hej, lonček balonček, ravno prav si prišel! Zelo te potrebujem."
Natresel je v lonček fižola do roba. Komaj je lonček začutil, da je poln, je zaklical:
"Tinka tonka, zdaj bom pa odcepetal."
In lonček balonček se je obrnil in tekel k revni ženici. Pobutal je na vrata in zaklical:
"Odpri! Odpri! Lonček je tu, do vrha napolnjen!"
Ženica se je zbudila, stekla k vratom in odprla. Kako se je razveselila, ko je zagledala v lončku lepe velike fižole. Skuhala si je fižolovo juho, jo pojedla, nato pa skrbno pomila lonček in ga postavila na okensko polico. Mislila si je: Če se je posrečilo prvič, se bo mogoče še drugič. Nato je zaspala. Spet je posijalo sonce na lonček in ga posušilo. Lonček pa spet:
"Zdajle bom odcepetal v mesto in prinesel hrane ubogi ženici."
Lonček balonček je skočil z okenske police in odkoracal v mesnico, kar na prodajno mizo. Mesarica je stala ob nji in držala v roki zajemalko, zvrhano mastne goveje juhe. Ni vedela kaj bi z njo. Tedaj je zagledala okrogli lonček in zaklicala:
"Lonček balonček, ravno prav si prišel!"
Zlila je juho v lonček, ki je skočil s prodanje mize in stekel nazaj k ženici. Pobutal je na vrata in zaklical:
"Odpri, odpri, lonček je tu, do vrha napolnjen!"
Kako se je ženica razvselila! Odprla je vrata, dvignila lonček in popila toplo juho. Nato je lonček skrbno pomila in ga postavila na okensko polico. Posijalo je ljubo sonce in lonček posušilo. Tedaj je lonček dejal:
"Tinka tonka, zdaj bom odcepetal, tinka tonka."
"Kam boš odcepetal, lonček balonček?" je vprašalo sonce.
"Odcepetal bom k bogatemu možu in bom prinesel denarja ubogi ženički."
Lonček je odcepetal in prišel naravnost k bogatemu možu, ki je sedel pri mizi in prešteval zlatnike. Toliko jih je imel, da ni vedel, kam bi z njimi. Tedaj je zagledal lonček in zaklical:
"Ravno prav si prišel, lonček balonček!"
In nasul je zlatnikov v lonček prav do roba. Komaj je bil lonček zvrhan, je stekel k ženički in še mar mu ni bilo, da je bogatin kričal, naj se vrne. Pobutal je na vrata in ženička je urno pritekla. Ko je zagledala rumene cekine, ji še na misel ni prišlo, da bi lonček pomila. Stresla je cekine v svoje krilo in zavpila:
"Le urno, lonček balonček, steci nazaj k bogatinu in prinesi še cekinov!"
Tedaj se je lonček razjezil. Ni ga pomila in ni ga postavila na okensko polico, da bi ga ljubo sonce posušilo! Stekel je na trg in se postavil pod kravo. Tu je ostal tako dolgo, dokler krava ni dvignila repa in nekaj spustila v lonček. Bilo je mehko, okroglo in prav nič lepo ni dišalo. Stekel je domov, kjer ga je že čakala ženica. Ko je zagledala, kaj je v lončku, se je tako razjezila, da je vrgla lonček skozi okno.
Lonček se je pobral in odcepetal v širni svet. Nikoli več se ni vrnil k revni ženici. Če bo kdaj lonček balonček potrkal pri tebi, mu odpri in ga skrbno pomij!