Kralj Matjaž (Fran Pogačnik)
| Kralj Matjaž Fran Pogačnik |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
Pred davnimi, davnimi časi je vladal našim pradedom slavni kralj Matjaž. Takrat je bilo lepo na svetu; zemlja je rodila sama in ni je bilo treba rositi s solzami in znojem. Ljudje so se ljubili med seboj. Čuval pa je nad njimi junaški meč kralja Matjaža.
Kralj Matjaž je skrbel za svoje državljane kakor oče za rodne otroke, njegov dom je bil odprt vsakomur: vsakdo je dobil pri njem pravice in zaščite. Pa saj je malokdo potreboval pomoči, ker so imeli ljudje vsega dovolj.
Svoj prestol je imel kralj Matjaž na Gosposvetskem polju, kjer si ga je ljudstvo samo izvolilo za kralja. Tako lepa in srečna je bila tista doba, da so ji dejali »zlata doba«.
Vem, da ste radovedni, ali je imel kralj Matjaž ženo — kraljico. Kajpa, da jo je imel! Pa še kakšno! Bila je ogrskega kralja hči — lepa Alenčica. Kakor je bil kralj Matjaž vsakomur v deželi oče, tako je hotela biti Alenčica slehernemu mati.
Srečno sta zaživela kralj Matjaž in Alenčica v svojem belem gradu. A sreča je opoteča. Kaj se je zgodilo kralju Matjažu in Alenčici, vam pove prva pravljica.
I.
[uredi]Šele tretji dan sta uživala kralj Matjaž in kraljica Alenčica srečo mladega zakona. Z njima so se radovali ljudje širom prostranega kraljestva ob Savi, Dravi in Dunavu. Gostovanju in rajanju pod staro davnimi, šumečimi lipami ni bilo ne konca ne kraja.
Toda zakleti Matjaževi sovražniki v globoki Turčiji so prekanjeno opazovali, kaj se godi preko Save in Dunava. Menili so, da je sedaj najugodnejša prilika, napasti kralja Matjaža, ko gotovo ne misli na sovražne nakane. Kar so mislili, so storili. Kot kobilic se zbere Turkov in udari proti kralj Matjaževi deželi, da po svoji navadi začnegrozno moriti, požigati, rušiti in pleniti. Kako so delali Turki, nam priča pregovor, ki je ostal iz one dobe: »Kamor stopi turško kopito, devet let ne zraste trava.«
Kralja Matjaža pa niso ljubili le ljudje, temveč tudi živali, zlasti ptičice, ki so znale v onih časih tako žvrgoleti, da so jih ljudje razumeli. Ko so ptičice opazile turški naval, so brž poslale kralju Matjažu vest, kaka nevarnost mu preti.
Ko je prikipela radost na pirovanju tretji večer do vrhunca, začuje kralj Matjaž z okna glasek drobne ptičice, ki mu tako-le zažgoli:
»Kralj Matjaž, ti piruješ, a ljuti Turki ti pustošijo deželo. Vstani, zberi vojsko in udari na Turka!«
Kralj Matjaž ji odgovori: »Kako naj grem na vojno! Hlapci so mi utrujeni, konjiči bosi, sablje niso brušene in puške ne pripravljene. Ne boj se, ptičica, Turki poznajo naše meče, ne bodo si upali daleč.«
Tudi drugič ptičica zaman opozarja.
Ko pa se oglasi tretji dan, najde kralja Matjaža in njegovo vojsko pripravljeno.
Bridko je bilo kralju Matjažu slovo od Alenčice, svoje ljubljene gospe. Zaskrbelo ga je, da se ji kaj ne pripeti. Hudo mu je bilo, ker je vedel, da bo žalovala po njem. Preden odjezdi, ji reče: »Vse ne pomaga nič! Iti moram, kamor me kličeta čast in slava, kamor mi veleva dolžnost. Kadar te bo zabolelo srce in te mučil dolgčas, sedi k okovanim skrinjam in preštevaj rumene zlate! Ko se naveličaš, šetaj po zidanem gradu in ga čuvaj, dokler se ne vrnem! Ne hodi mi pa na vrt. da te ne ugrabijo Turki in ne odvedejo v globoko Turčijo.«
In že je zdirjal kralj Matjaž s svojo vojsko kakor blisk iz belega gradu preko prostranih poljan, čez širne zelene planjave, skozi šumeče gozdove, čez reke in potoke proti meji. Ob meji se vojska ustavi in utabori. Kralju Matjažu postavijo zlat šotor. Nato pa zavriskajo, da jih začujejo Turki na oni strani.
Kmalu se vname krvava bitka. Turki so klali kakor zveri. Kri je lila v potokih; grozno je bilo ječanje ranjenih; solnce je krvavo-rdeče zrlo z neba.
Kralju Matjažu turška sila ni bila kos. Na čelu svojih junakov je jezdil in vihtel svoj junaški meč. Kamor je mahnil, je odletelo devet turških glav. Turki so se spustili v divji beg.
Junaki so praznovali zmago. Kralj Matjaž je sedel v svojem zlatem šotoru in počival. Premišljeval je o svoji ženi Alenčici, ki je samovala daleč v belem gradu. Kar prileti ptičica, sede na šotor in zažvrgoli:
»Ej, kralj Matjaž, brž na konja! Bojuješ se po svetu in se ne brigaš za dom. Glej, prikradli so se Turki in vplenili kraljico Alenčico.«
Kralju Matjažu ni šlo v glavo, kako bi bilo to mogoče. Ves zbegan zakliče ptičici: »Ne skušaj me, ptica, da se ne maščujem. Imam puško risanico, ki nikdar ne zgreši.«
»Kaj bi te skušala,« mu odvrne ptičica. »Vzemi mi življenje in glavo, ako ni res, kar sem ti povedala!«
Tedaj se zavihti kralj Matjaž na konja, kakor ptičica na vejo, za njim pa njegova vojska, in drveli so proti domu, kakor beži oblak pod nebom.
Ko dospo do zidanega gradu, do belega doma, jih že pričakuje grajska družina. Vse je objokano, od žalosti ne more nihče govoriti. Kralj Matjaž pa jih potolaži:
»Ne plakajte! Vem, kaj se je zgodilo. Čez tri dni bo kraljica zopet v naši sredi!« Nato se obleče v meniško obleko, nad katero natakne turško. Čez vse to nadene haljo do peta. Okrog pasu si priveže sabljo, kakršne pač ni imel nihče drugi. Bila vam je čudovita sablja! Ob roču je bila zvita kača, a iz konice je švigal plamen. Da bi bil varen zoper vse nezgode, skrije pod haljo šmarni križ.
Tako opravljen in opremljen skoči kralj Matjaž na iskrega konja in zdirja proti Turčiji kot grom in blisk in viš, da so se iskre kresale kojnu pod podkvami.
Sredi Turčije so stale tri lipe. Tu je bilo turško plesišče. Pod prvo so se mladi Turki pripravljali za ples, pod drugo so ga odkupovali, a pod tretjo so rajali.
Kralj Matjaž pridirja naravnost pred turškega pašo in ga vpraša, po čem prodajajo raj. — Paša se razveseli in pravi: »Po rumenem in belem zlatu; junak pa, ki je nam kos, pleše svobodno in brez plače.«
Kralj Matjaž seže v žep, potegne iz njega rumen zlat in ga vrže na mizo, da se trikrat zaloči po mizi ter obleži pred samim pašo.
Ko paša zagleda zlat, ostrmi, ker spozna, da take kuje kralj Matjaž. Povpraša junaka, kje je dobil zlat. Ta pa mu možato odgovori, da je obglavil kralja Matjaža in mu pobral vse zlate.
Ko mu Turki dovolijo, da si izbere plesalko, stopi naravnost k Alenčici, ki ga je skraja nezaupno pogledovala, ker je mislila, da je neznanec res ubil kralja Matjaža. Med plesom pa ji pokaže kralj Matjaž svoj prstan, ki ga Alenčica takoj spozna. Ginjena in vsa srečna mu jame pravili, kako jo Turki mučijo. — Silno lepo sta rajala in vsi so ju občudovali. A nista se brigala za občudovanje. Potihoma sta kovala načrt, kako naj pobegneta. Kralj Matjaž ji je povedal, da jo posadi, ko se bosta poslavljaja, predse na konja in bliskoma oddirja. Ko se bo branil pred zasledovalci, naj ona dobro pazi in naj se ne nagiba na ono stran, na kateri bo robil s svojo sabljo Turkom glave, temveč naj se vedno umika na drugo stran.
Bolj in bolj sta se bližala konju. Že sta bila tik njega. Bliskoma dvigne kralj Matjaž Alenčico na konja, skoči sam nanj in zdirja odtod kot strela.
Turki so osuplo in iznenadeno gledali za njima. Kmalu spozna paša, da so imeli pred seboj kralja Matjaža samega. Takoj pošlje za njima četo preganjalcev. A kaj bodo ti proti junaku Matjažu in njegovi čudodelni sablji. Kralj Matjaž je sekal glave kakor žanjica klasje na njivi. Alenčica pa je pazila; ko je udrihal kralj Matjaž po desni strani, se je sklanjala na levo, in narobe.
Ni bilo dolgo in vsi preganjalci so ležali mrtvi za njim. Nevarnost seveda še ni bila pri kraju; saj sta bila sredi sovražne dežele. Treba je bilo misliti tudi na zvijačo. Kralj Matjaž ni bil le velik junak, bil je tudi modre glave. Ko prijezdita do turškega kovača, mu kralj Matjaž veli, naj mu podkuje konja tako, da bodo stale podkve narobe, da s tem zmeša zasledovalcem sled. Ko Turek delo izvrši, mu ponudi kralj Matjaž z levico zlat, a z desnico mu odseka glavo, da ga ne bi izdal Turkom.
Bližala sta se Savi, meji Matjaževe dežele in Turčije. Konj se zapodi v srdito valovje in preplava široko Savo, kakor bi se zavedal, da nosi kralja Matjaža in ljubo mu ženo Alenčico.
Bila sta na domačih tleh. Ne morete si misliti, kako so se veselili v domačem gradu, ko je zopet zaživela v njem Alenčica! Vse kraljestvo se je radovalo in pirovalo, ko se je razvedelo, da je kraljica Alenčica rešena. Najbolje pa sta se pač imela kralj Matjaž in Alenčica sredi tega dobrega ljudstva, pod solnčnim nebom mile domovine.
II.
[uredi]Turki kar niso mogli pozabiti, kako jim je otel kralj Matjaž svojo ženo in jim vrhu tega še pobil mnogo junakov. Prežali so nanj kakor volk na ovce in trikrat so mu napovedali vojno. Kralj Matjaž pa je bil nepremagljiv. Vse turške napade je odbil in se maščeval za turška grozodejstva.
Turki niso hoteli odjenjati, tako so se jim cedile sline po kraljestvu kralja Matjaža. Razen tega bi se mu bili radi osvetili za poraze, ki jih jim je prizadel. Zato zbero veliko vojsko; bilo jih je kot listja in trave; nato navale na kralja Matjaža. Ta jim je šel pogumno nasproti. Kakor strela se je zakadil mednje in sekal, da je bilo kmalu vse okoli njega prazno. V svoji gorečnosti se zažene predaleč in Turki ga obkolijo ter vjamejo.
Odvedo ga v Turčijo in vržejo v temno ječo. Kdo bi popisal, koliko je trpel kralj Matjaž pri misli, da ne bo več gledal belega dne in zlatega solnca!
Za kralja Matjaža pa je izvedela Marjetica, turškega carja mlajša hči, ki je dosti čula o Matjaževih junaških delih. Ni se mogla premagati in šla ga je pogledat. Tako ji je bil všeč krasni junak, da ga je odslej posetila vsak dan in ga kratkočasila. O, kako rada bi ga osvodila. Na tihem ji je tlela v srcu želja, da bi imela takega junaka za moža.
Nekoč se ni mogla zdržati in je povedala kralju Matjažu, da ga hoče osvoboditi, ako jo vzame za ženo. Kralj Matjaž, ki mu je vrla devojka ugajala, se ji nasmeje in odgovori: »To pa ne more biti: Doma žaluje po meni Alenčica, moja gospa. Da jo vidiš! Trikrat lepša je od tebe in trikrat mlajša. A ne žaluj! Doma imam brata, zalega junaka. Osvobodi me, in dam ti ga za moža!«
Zmenila sta se, da počakata z begom do šentmarjetnega dne, ko bodo obhajali Turki veliko slavje. Težko, težko je čakala Marjetica tega dne. Ko končno napoči, vzame tri ključe, prvega od zakladnice, drugega od konjušnice, tretjega od zle voze. Nato privede iz konjušnice tri konje, natovori enega z žoltim zlatom in belim srebrom, ki ga je vzela iz zakladnice in odpre ječo. Takoj zasedeta kralj Matjaž in Marjetica konje in zdirjata iz globoke Turčije proti široki Savi.
Spotoma se ustavita pri kovaču in mu velita, naj jima prekuje konje tako, da bodo imele podkve krampeže zadaj, gladko kov pa spredaj.
Tako sta hotela zmešati sled Turkom, ki so odkrili njun beg in ju že zasledovali, kakor so pričali oblaki prahu tam v dalji.
Pot jim a zastavi široka Sava. Kako priti čez? Voda je bila deroča, a konji utrujeni. Tu vrže Marjetica v vodo svoj zlati prstan. In glej, čudo! Voda je tekla mirno in ju je ponesla na drugo stran. Pa je bil tudi skrajni čas. Komaj stopita na suho, že pridirjajo za njima zasledovalci in poskačejo na bregu s svojih konj. Tudi oni niso vedeli, kako bi prebredli vodo. Marjetica jim zakliče, naj si privežejo okrog vratov težke kamne. Bedaki jo vbogajo, a komaj stopijo v vodo, potonejo.
Begunca sta pridirjala do Matjaževega gradu. Pri lini je stala njegova gospa in gledala po ravnem polju. Že oddaleč zagleda Matjaža in se silno prestraši. Zapazila je, da jezdi poleg kralja Matjaža neznana gospa. Takoj teče k svojemu svaku Matjažu in mu bridko potoži, da vede kralj Matjaž s seboj drugo gospo.
Ko stopita kralj Matjaž in Marjetica v grad, sprejme kralja Matjaža vsa družina z nepopisnim veseljem. Navdušenja ni bilo ne konca ne kraja. Saj so ga tako ljubili! Marjetico pa so vsi gledali po strani. Ni si mogla kaj, pa se ubožica razjoka in vzklikne v svoji žalosti: »Kaj naj sirota storim! Naprej ne vem, nazaj ne smem!«
Ni se pa dolgo žalostila. Že stopi prednjo kralj Matjaž, ki ji privede svojega brata. Takoj pošljejo po mašnika, ki ju je na mestu poročil.
Takrat pa so se jeli veseliti. Praznovali so povratek kralja Matjaža, razen tega so pa svatovali. Gostili so se tri dni in noči.
III.
[uredi]Odslej je imel kralj Matjaž mir, zakaj, bali in trepetali so pred njim Turki, pa tudi sosedni vladarji na severu in zapadu.
Sedaj je posvečal kralj Matjaž vso skrb in pažnjo blagostanju državljanov. Vsi stanovi so našli v njem pravega očeta; predvsem je podpiral kmetski stan, ki je bil takrat po vsem svetu najvažnejši, zlasti še v rodovitni kralj Matjaževi deželi. Kmetje se blagega kralja še dandanes spominjajo v pregovoru, ki je nastal v poznejši dobi, ko so kmetski stan zatirali oholi graščaki in neusmiljeni valpti: »Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, — bo kmetič dobro kmetoval.«
Tako je kralj Matjaž jel siveti. A še vedno je bil junak, ki se ni bal nikogar. Sosedni vladarji so čakali na Matjaževo starost, češ, takrat mora omagati pod našo močjo. Zbrali so velikanske vojske in nenadoma napadli kralja Matjaža.
Kralj Matjaž se jih ni ustrašil. Postavil se jim je v bran s svojimi junaškimi borci. Borili so se neprestano tri dni. Tolikega junaštva šeni videl svet. Kri je rdečila Savo, Dravo in Sočo in lila po njih v daljna morja. Končno pokoljejo sovražniki kralju Matjažu vso vojsko.
Veliki junaki ne poginejo. Tudi Matjažu je bilo usojeno, da ne umre. Zakaj, odpre se gora, pokrije kralja Matjaža in sto njegovih junakov, ki so ostali živi. In ta gora, pravijo, je naš Triglav.
Pod njo spi kralj Matjaž že stoletja in stoletja v ogromni skalni dvorani. Le izvoljenim poštenjakom je dano, da najdejo njegovo votlino in ga vidijo. Ti nam pripovedujejo o njem, da sedi pri mizi, sredi velikanske dvorane. Glavo ima naslonjeno na mizo. Raste mu bela brada, ki se mu ovija okoli kamenite mize. Ko se ovije okoli nje devetkrat, se kralj Matjaž prebudi, z njim vstanejo tudi njegovi junaki. To se zgodi takrat, ko bo na svetu najhuje. Da bodo vedeli ljudje, kdaj ga imajo pričakovati, ozeleni božični večer lipa na Sorškem polju. Drugo leto na Jurjevo obesi kralj Matjaž na to lipo svoj ščit, in lipa znova ozeleni. Na tem polju zbere kralj Matjaž silno vojsko, s katero premaga vse sovražnike. Tedaj se zopet vrneta na svet pravica in resnica in zopet napočijo zlati časi. Pred davnimi, davnimi časi je vladal našim pradedom slavni kralj Matjaž. Takrat je bilo lepo na svetu; zemlja je rodila sama in ni je bilo treba rositi s solzami in znojem. Ljudje so se ljubili med seboj. Čuval pa je nad njimi junaški meč kralja Matjaža.