Komisija (Slovenski narod)
| Komisija J. S. Topol |
| |||||||||||||
Ob osmih se je torej zbrala komisija, kakor je bilo dogovorjeno, kajti ob pol devetih se je začela volitev. Gospod župan je bil stopil na prag in pozdravil prvega odbornika, debelega krčmarja, ki je prvi prišel po cesti.
"Vroče je, vroče," je rekel. Prvi odbornik si je brisal tolsto lice.
"Da, vroč dan bo".
"Ampak, danes je naš dan".
"Zakaj?"
"I, no, enoglasno bomo volili."
Pri tem mu je nekaj zašepetal na uho. Debeli odbornik se je zasmejal. Po cesti so se zbirali ljudje v gruče. Prihajali so od vseh strani in se pogovarjali o vremenu. Skoraj nihče ni govoril o volitvah, kakor da leži velika skrivnost med njimi. Zato so govorili o vremenu in o pomladi, o delu in o pijači, samo da bi ne govorili o volitvah, da bi drug drugemu ne izdali skrivnosti, ki je ležala med njimi. Prišli so zopet nov i možje po cesti.
"Torej pri tebi je tudi bil."
Vsi so se nejevoljno ozrli.
"Tudi."
"In kaj si storil?"
„Hm, kar se stori s takim človekom."
"Kaj pa je rekel?"
"Odšel je naprej."
Vsi so se obrnili proč, da bi zakrili veliko skrivnost, ki je ležala med njimi. Bali so se, da bi jim je kdo ne videl v očeh.
Pripeljal se je komisar z uradnikom in so stopili s ceste. Župan je zopet stal na pragu in pozdravljal gospoda v nemščini. Bila je to njegova navada, da je tako govoril z boljšimi ljudmi. Debeli odbornik si je še vedno brisal podbradek. Izginili so v hišo.
Cesta se je polnila. Prihajali so s počasnimi, negotovimi koraki. Približali so se vratom, da bi prišli prej na vrsto. "Koga boš volil", je rekel suh možic na ves glas kmetu, ki mu je nekaj šepetal na ušesa, „jaz vem, koga, ti morda niti ne veš..."
"Pa gospoda je dobro poslušati."
"Samega sebe pa še bolje."
"A to so dober gospod, pa prijazen, prijazen", je pravil kmet, "k moji stari so prišli, pa so rekli..."
Nekdo ga je dregnil v hrbet in je umolknil.
"...no, pa so se lepo pomenili", je pripomnil kmet, da bi zakril zadrego in da bi dokončal svoj govor.
"Vem, vem", je pripomnil možic.
"Glej, tam se peljejo."
Velika črna kočija se je zibala po cesti, v nji sta sedela dekan in kaplan. Vsi so sneli klobuke in se umikali daleč proč.
Kočija je zavila v dvorišče in tam je že od daleč pozdravljal župan po nemško oba gospoda. Stisnil je roko dekanu in kaplanu ter šepnil:
"Koliko ste jih?"
"Stošestdeset, je odgovoril kaplan.
"Ha, ha, bravo, bravo, sehr gut..."
Saj veste: mi vas, vi nas..." in je pomežiknil s svojim zvitim očesom.
"Seveda, seveda, versteht sich..."
Odšli so v hišo. Sedli so k mizi. Dekan je izvlekel zlato uro.
"Sedaj je pa čas, takoj začnimo, se bomo pa potem krepčal..."
Župan je namignil debelemu odborniku, ki je stal pri vratih poleg drobnega kmetiča.
"To so pa naši odborniki."
Debeli odbornik se je veselo posmejal. Govoril je bil s kmetičem ravno o volitvi in ga sunil s komolcem:
"Saj veš, jaz moram tako zaradi kupčije."
"Kdo bo pa zapisnikar"! je vprašal dekan.
"Richtig. Ojej, stopite po učitelja," je hitel župan.
"Ima šolo," se je oglasil nekdo.
"Kaj šola," je vzkipel kaplan in se je pri tem spomnil, da je že štirikrat izpustil šolo zaradi volitev.
"Tako je," so potrdili vsi.
"Kar po njega pojdite," je ukazal dekan.
"Mir scheint's, da bi se rad iz mazal," je rekel župan in se posmejal. Vsi so si pomežiknili.
Možje so bili že napolnili vežo.
"Le počakajmo še toliko, gospod komisar," je rekel dekan in sklenil roke na debelem trebuhu.
"Sedite, sedite k mizi", je rekel potem odbornikoma. Približala sta se počasi in boječe.
"Imamo težavo s trebuhi, kaj ne", je rekel debeli odbornik, ko je sedel k mizi s primeroma veliko razdaljo. Vsi so se zasmejali. Župan je stopil h kaplanu:
"Pa pridejo vsi?" je vprašal.
"Vsi, o seveda, veste, da se boje..."
"Seveda, freilich", se je zasmejal župan in potapljal kaplana po plečih.
Med tem je prišel učitelj. Klobuk je snel že v veži in vstopil je s preplašenim obrazom.
"Kaj ne veste, da ni šole?" je rekel dekan.
"O ti, grduh (tako je namreč klel ta učitelj) res sem pozabil."
"Ste izpustili otroke domov?"
"Sem."
"Tam sedite, boste pisali."
"Ojej, seveda..."
Učitelj je sedel pred polo. Drugo polo so dali debelemu odborniku. Zapisali so najprej sebe.
"Sedaj pa le spustite ljudi", je velel dekan in potresel košek za glasovnice.
In prišli so po vrsti drug za drugim. Župan je klical številke. Potil se je pri tem najbolj debeli odbornik, ki je pisal počasi z velikimi črkami in je gledal preko očal, ki si jih je nasadil brez potrebe zato, ker je videl očala tudi pri dekanu in pri županu. Gledati je moral torej preko njih in se je zelo potil. Druga težava je bilo pero, ki je delalo packe in na noben način ni hotelo prav pisati. Navsezadnje je pa še župan po nemško klical številke, da je moral kaplan debelemu odborniku sproti prevajati. Ni čuda torej, da se je debeli odbornik zelo potil, da mu je curkoma lil pot preko lic in po podbradku in se je nejevoljno premikal semtertja.
"Numaro hundert neuundsiebzig." Vsi so se ozrli. Pred komisijo je stal možic, ki se je bil zunaj prepiral s kmetom.
"Ali mu niste podpisali? " je šepnil župan kaplanu.
"Ni hotel dati."
"Ne bo enoglasno?"
"Ne vem"
"Ta je samosvoj", je rekel dekan. Župan je grdo pogledal možica.
"So še drngi?" je šepnil župan.
"So še, toda malo; kaj pa morejo?"
Volitev je šla naprej. Možje so se hitro razhajali vsak proti svojemu domu. Nekaj težkega jim je padlo s srca. Oddahnili so si in odšli.
Ob polu enajstih je bila volitev končana.
Cesta je bila prazna in komisija je obsedela sama. Volili so vsi, ki so bili prišli, le par kmetov je odšlo domov, ker zaradi počasnosti debelega odbornika dolgo niso prišli na vrsto.
Začel se je skrutinij. Prebrali so glasovnice in prešteli.
"Čudno, da vsi enako pišejo," je rekel uradnik komisarju. "To je vse ena pisava". "O, imamo pri nas dobro šolo, dobro šolo," je rekel veselo župan in po tresel uradnika za ramo. Debeli odbornik se je pošteno obrisal in vseknil, kaplan se je obrnil proč.
"Seveda, mi smo vsi enega prepričanja," je rekel odbornik in od smehu je zatisnil oči, miza se je tresla, ker se je je dotikal trebuh.
"To pa, to," je pripomnil župan. Sestavili so zapisnik. Komisar in uradnik sta odšla.
"Škoda, da ni enoglasno," je rekel župan.
"Samo Cmok ni prišel", je rekel kaplan.
"Saj je dolžan v posojilnici," je rekel dekan in položil pest na mizo. "Saj je vse v naših rokah."
"Tako je," je pritrdil debeli odbornik.
"Sedaj pa brž telegram v „ Slovenca", je rekel kaplan. "Pišite, gospod učitelj: Naših 159, nasproti 1 glas. Naši zavedni volivci so prišli vsi na volišče. Živela S. L. S."
"Učitelj, nesite na pošto." Učitelj je odšel.
"No, sedaj se bomo pa pokrepčali," je rekel dekan in se samozavestno naslonil na stol.
„Vina gor. Vidite, kako zmaguje naša stranka."
To se je godilo v časih, ko so mnogo govorili in pisali o tajni volilni pravici in ko komisiji še ni bilo treba oznanjati, koliko pisav je bilo na glasovnicah.