Kako se je princeska spet začela čuditi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Kako se je princeska začela čuditi)
Jump to navigation Jump to search
Projekt gostitelj.

Članek je del WikiProjekta Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil, namenjenega digitalizaciji in postavitvi mladinskih leposlovnih besedil v javni lasti. Projekt nastaja v sodelovanju s Pedagoško fakulteto. Za smernice glej strani projekta in Slogovni priročnik.


Kako se je princeska spet začela čuditi (2002)
Andreja Vukmir
Spisano: Jure Aljaž
Viri: Prepisano iz knjige Kako se je princeska spet začela čuditi (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami stal grad. Bil je nekaj čisto posebnega. Vse v gradu in okoli njega je bilo v obliki srčka: vrata in okna, velike sobane, cvetlice na vrtu, oblaki na nebu, dežne kaplje in, ne boste verjeli, celo dim se je iz dimnika valil v obliki srčkov. Zato se je dežela imenovala Srčkasto kraljestvo.

Kraljestvu sta vladala srčkasta kralj in kraljica. Ker sta bila onadva dobra in prijazna, so ju vsi imeli radi. Tudi onadva sta imela rada prav vse, ki so živeli v Srčkastem kraljestvu. Toda bolj kot vse na svetu sta ljubila svojo malo princesko. Kadar je bil kralj zaradi svojih kraljevskih dolžnosti zdoma, ji je pošiljal prave srčkaste poljubčke. Ko pa je bil doma, sta ji s kraljico pripovedovala zgodbe o kraljih in kraljičnah, zmajih in čarovnicah. Princeska se jih nikoli ni naveličala poslušati.

Najraje pa so se igrali igrico, ki so jo imenovali čudenje. Hodili so po vrtu in gradu ter se čudili. Zmagal je tisti, ki je našel največ stvari, katerim so se lahko čudili. Pri tem so se zelo zabavali in se smejali.

»Vsak dan se znova čudim, ker je sonce tako veliko,« je rekel kralj.

»Jaz pa, ker se nama je rodil tak otroček, kot si ti, moja ljubica,« je malo pomislila in nato ponosno povedala kraljica.

»Jaz pa se čudim, kako vrtnica lepo diši,« se je princeska ustavila pred rdečo vrtnico. »In kje je naša muca dobila tak kožušček,« in pri tem v naročje vzela svojo muco Polonco, »in kako je lahko to drevo zraslo tako visoko in...« je hitela naštevati princeska. Pri tem je tekala iz enega konca vrta v drugega in se ni mogla nehati čuditi. Vedno je našla največ stvari, katerim se je lahko čudila. Zato je kralja in kraljico skoraj vedno premagala. Te igrice se nikoli ni naveličala. Kajti princeska se je res čudila vsemu okoli sebe. Zato je bila najbolj srečna princeska pod mogočnim soncem.

Nekega dne pa se je vse spremenilo. Kralj je zbolel in umrl. Kmalu za njim pa je umrla tudi kraljica. Pravijo, da od same žalosti. Vse se je v trenutku spremenilo. Celo Srčkasto kraljestvo se je odelo v žalost, še najbolj pa princeska, saj je ostala brez svojih staršev. Čeprav so vsi lepo skrbeli zanjo, je ni bilo mogoče potolažiti. Dvorskemu norčku se je prenehala smejati. Slastna torta grajske kuharice ji ni več teknila. Lepih cvetic grajskega vrtnarja ni več opazila. Ničemur več se ni čudila in ničemur več se ni smejala. Bila je tako nesrečna, da ni mogla nehati jokati. Od tistega dne dalje so ji po licih vedno tekle majhne srčkaste solze.

Tako so minevali dnevi in leta. Mala princeska je medtem zrasla in postala prav lepo dekle. Toda njena žalost ni bila nič manjša. Nasprotno. Z leti je kralja in kraljico le še bolj pogrešala. Kadar ji je bilo zelo hudo, se je zatekla v skrivni kotiček grajskega vrta. Pod mogočnim hrastom je tiho ihtela: »Oh, kako sem sama. Moji starši so umrli in čisto nikogar nimam na svetu.«

Leta in leta so sonce, zemlja, veter, jezero in hrast, ptice na nebu, živali na zemlji in luna v noči poslušali žalostno ihtenje. Zelo jih je razžalostilo, ko so slišali, da nima matere in očeta, ki bi jo ljubila. Zato so jo hoteli potolažiti. Veter jo je božal s svojim pihljanjem, sonce jo je grelo s svojimi žarki in zemlja jo je pestovala. Ptice so pele najlepše pesmi in luna ji je nežno svetila. Toda princeska, ki se je nekoč čudila vsemu na svetu, jih v svoji žalosti sploh ni opazila. Nekega dne pa, ko je sedela pod mogočnim hrastom in so njene srčkaste solze kapljale na tla, je zaslišala globok glas: »Kaj je to? Ali so to dežne kaplje ali solze?«

Princeska je bila začudena. Pogledala je okoli sebe. Nikjer nikogar.

»To so solze. Kaj se spet cmeriš?« je še enkrat zaslišala glas.

»Kdo si?« se je začudeno ozirala okoli.

»Zemlja sem. Že dolgo časa kapljajo tvoje solze name. To mi ni prav nič všeč.«

»Zemlja!?« princeska ni mogla verjeti. »Ti govoriš?«

»Seveda,« ji je odgovorila zemlja, »ti tepka. Pa drevo in reke, celo luna, vsi govorimo. Vsa narava govori. Toda zelo malo je tistih, ki razumejo našo govorico.«

»Tega pa nisem vedela,« je dejala princeska.

»Pa tudi tega ne veš, da sploh nisi sama. Preveč si žalostna, draga princeska. Kam se je skrilo tvoje veselje?« jo je vprašala zemlja.

»Ne vem je,« je žalostno odgovorila princeska. »In tudi ne vem kam naj preženem žalost in jok.«

»Morda ti lahko pomagam,« je dejala zemlja. »Le poslušati me moraš in narediti vse, kar ti rečem.«

»Obljubim draga zemlja,« ji je odgovorila princeska.

»Potem pa pojdi na jaso,« ji je dejala zemlja, »lezi v travo in poslušaj. Jutri pridi spet in mi povej, če si morda slišala kaj zanimivega.«

Princeska je zemljo ubogala. Naslednji dan odšla na jaso. Malo se ji je zdelo čudno, saj na jasi ni bilo žive duše. Ni vedela, koga naj sploh posluša. Nato je legla v travo. Sonce jo je grelo, ptički so žvrgoleli in veter ji je mršil lase. Naenkrat pa se ji je zazdelo, da sliši svoje ime: »Priiinceeeska, ššš, priiiinceeeska, ššššš.«

Sprva si je mislila, da se ji samo dozdeva. Toda spet se je oglasilo:

»Priiinceeeska, jaz sem veter. Šššššš,« je dejal veter in ji mršil lase.

»Veter,« ga je začudeno vprašala, »si to ti?«

»Daaa, šššš, koooončččno me sssssssslišššiššš,« ji je odgovoril.

Princeska je bila zelo začudena. Kaj takega, da zemlja in veter govorita!!!! Nato pa sta nad njeno glavo preleteli dve ptici. Princeska še nikoli ni slišača tako lepega petja.

»Princeska, čiv čiv, princeska, čiv čiv,« sta žvrgoleli. Princeska se ni mogla načuditi. Nenadoma je slišala toliko stvari. Vsaka stvar na jasi je postala nekaj posebnega. Oglasilo se je celo sonce. Poščegetalo jo je s svojim žarkom, da se je začela smejati.

»Hmm, oj joj, kako smo zaspane,« so stokale cvetlice in odpirale svoje cvetove. V šumenju trave je ujela svoje ime. Princeska že dolgo ni bila tako začudena. Danes pa je slišala toliko nenavadnih stvari. V svojem začudenju ni opazila, da so ji po licih prenehale teči srčkaste solze. Ko se je tega dne vrnila v grad, je skoraj niso spoznali. Kajti na princeskinem obrazu je bilo nekaj, česar že zelo dolgo niso videli: lep smehljaj.

Naslednji dan je princeska zemlji povedala o vsem, kar je slišala na jasi.

»Pa pojdi danes spet na jaso. Lezi v travo in se spominjaj. Spominjaj se česarkoli.«

Princeska jo je ubogala. Odšla je na jaso in legla med svoje prijatelje. Zazrla se je v nebo in počasi so se ji prebudili spomini na srčkastega kralja in kraljico. Kako sta jo imela rada in kako je bila srečna, kadar je v postelji ležala prav na sredi med njima in kako so se skupaj igrali igrico čudenja. Vse lepo je v trenutku oživelo in zdelo se ji je, kot da sta tam. V srcu he začutila nekaj toplega in prijetnega. Prvič se je zgodilo, da se je spominjala njunega življenja in ne njune smrti. Ko se je tega dne vrnila v grad, je spet presenetila dvorjane. Solze so res izginile in videti je bila tako vesela. Naslednji dan je princeska spet odhitela in zemlji pripovedovala o svojih spominih.

»Vidiš, četudi tvoja starša ne živita več, njuna ljubezen še vedno živi v tebi. Čemu torej jok?« ji je prijazno govorila zemlja.

»Za spremembo pa pojdi danes k jezeru. Sedi na skale in premišljuj. Če ti pride kaj na misel, vzemi kakšno palico na obali in misel zapiši v pesek,« ji je tokrat naročila zemlja.

Princeska jo je ubogala. Odšla je k jezeru in sedla na skalo. Nekaj časa je sedela ob jezeru. Ni vedela, kaj naj sploh premišljuje. Potem pa je njeno pozornost pritegnilo nekaj res neverjetnega. Pred seboj je imela veliko jezero in zagledala se je v njegovo gladino. Sonce je sijalo in jezero se je bleščalo. V njem je odsevalo na tisoče majhnih sonc. Princeska je bila prepričana, da se jezero in sonce igrata. Sonce je s svojimi žarki žgečkalo jezero in skupaj sta ustvarjala skrivnostne odseve. Izginjali so in nastajali... Kako so se bleščali. Slišala je celo, kako sta se sonce in jezero skupaj smejala, še posebej jezero, ker ga je tako žgečkalo.

»Kakšna čarovnija,« se je čudila princeska.

»Kako je mogoče, da skupaj ustvarjata ta majhna sonca na jezerski gladini?« Princeska je v svoji prevzetosti pozabila kaj ji je naročila zemlja. Zdaj pa se je spomnila, vzela palico in v pesek napisala:

»Vse je tako čudežno.«

Ko se je tega dne vrnila v grad, je dejala grajskemu vrtnarju: »Oh, kako lepe cvetice rastejo na našem vrtu.« V kuhinjo je pomolila svoj nosek in z zadovoljnim glasom vzkliknila: »Mislim, da bi mi danes teknila ena ogromna torta.« Ko se je zvečer sladkala s torto, je v sobano prišel dvorski norček. Skoraj je že pozabil, kako uganjati norčije, saj se princeski že dolgo ni nič zdelo smešno. Na njegovo presenečenje se mu je princeska nasmehnila kar sama od sebe. Hitro se je spomnil vseh vragolij in si oddahnil: »Moja zarjavela glava torej le še ni za odpad.« Naredil je še dvojno salto in se spet oddahnil: »Tudi moje zarjavele kosti še niso za odpad.« Začel je uganjati norčije in princeska se mu je tako smejala, da se je njen smeh razlegal daleč po Srčkastem kraljestvu. Slišali so ga tudi luna na nebu iin sonce, ki je ravnokar zašlo, vse živali in zemlja, ki je zdaj lahko mirno spala. Vedela je, da princeska v svojem srcu ne nosi več žalosti.

»Zdaj se bo spet lahko igrala igrico, ki se ji reče čudenje,« je še razmišljala zemlja, ko je počasi tonila v spanec. Glas o veseli in lepi princesi se je hitro razširil. Snubci so prihajali od blizu in daleč. Razkazovali so se s svojimi junaštvi, da bi jo očarali. Princeska pa je vse po vrsti zavrnila. Nekoč pa, ko se je sprehajala, je na jasi blizu gradu videla princa iz sosednjega kraljestva. »Kaj pa delaš?« ga je vprašala.

»Igram se,« ji je odgovoril.

»Igraš? Pa saj si že velik!« mu je v smehu dejala.

»Pa kaj! Tej igri se ne odrečem, čeprav sem že velik. To je posebna igra in se ji reče čudenje.«

»Čudenje?!« je začudeno vprašala. »Ali se lahko igram s tabo?«

»Seveda,« ji je odgovoril princ. In tako sta se igrala. In še naslednjega dne in naslednjega... In kmalu so se z njima igrali majhni prinčki in princeske. Ko so zvečer legli v posteljo in sta jih princ ter princesa, ki sta bila zdaj že čisto prava kralj in kraljica, opazovala, se nista in nista mogla nehati čuditi. Čudila sta se jim vse življenje in srečno živela do konca svojih dni...